Ivan Albreht:
V zatišju.
Z/ena, žena — le nič se ne boj! Glej moje žulje! Na teh greje se mojih otročičev smeh. Vidiš pod njimi kri — tu moja moč živi, tu pod žulji . . .
Svojo ljubezen sem vanje skril — Dokler je tvoja ljubezen z menoj, žena. . . žena, le nič se ne boj!
V tovarni.
Otroji kot duše preklete ječijo, ves dan grozijo in ves dan pretijo, srebljejo kri . . .
Bežal bi, bežal kam daleč na polje,'
v gozd bi se skril!
Ali otroci že gladni ihtijo,
žena — kot oglje so njene oči —
hrani pod srcem mi novo skrivnost.
Stroji kot sužnji krvavi ječijo, ves dan pretijo in mrko grozijo, kradeio moč . . .
kradejo moč . .
Divje bi planil v naročje železja, da bi v trenotku. izgubil se v noč Ali v očeh mi še sanje gorijo, v krvi mi vera jeklena živi, rada še boja bi žuljava dlan. —
anski zvon" XXXV. 1915. 3.