GRIŠA:
759
VALOVI PESMI.
Iz tihega mraka, iz dalje neznane, iz neme skrivnosti južne noči  — iz večnosti svetle, z zvezdami pretkane, se topla, zaljubljena pesem glasi. . .
Počasi, kot v sanjah, se spušča obzorje v nemirno naročje ledenih valov, kot v sanjah predramljeno dviga se morje, in sanje puhte iz polnočnih mrakov . . .
Danes so misli odjadrale, danes se čuvstvo slavi, danes se ljubijo rože v krilu južne noči.
2.
Vstajajo pesmi skrivnostne, vstajajo in koprne, s tihimi nadami trkajo danes na moje srce ...
Kot bi se srečali znanci iz trubadurskih noči, bledi, zaljubljeni znanci sentimentalnih oči.. .
O kako je krasno to, zibati se na valovih in po južnih rož cvetovih željno spuščati roko!
3.
Kakor iz kipečih las trgal bi nevesti venec, da bi belih solz studenec lil čez lilijski obraz . ..
Zdi se mi, da se v modrini te lepote duša čisti od sovraštva in zavisti tega nizkega sveta . ..
V teh lepih večerih, ko plakajo zvezde kot bele neveste v solzah tisočerih — ko dihajo sanje
4.
iz večnih skrivnosti brezskrbne mladosti v prostore brezdanje — ko brišejo rože srebrne oči, ki rosa zaliva jih
svetlih noči —: v teh lepih večerih se duša vmiri v ljubezni in veri na blažene dni...
Mogoče je, da ni poljan zelenih pred mano več, kot bile so nekdaj, mogoče je, da ni jih več nazaj noči nekdanjih v sanjah zamujenih?
Kar bilo želj je v sanjah porojenih, umrle v srcu so na vekomaj, ugasnil ciljev je bogati sjaj na stezah ozkih, s trnjem prepletenih.
Življenje se je znižalo do tal, in človek se je onemogel zgrudil pred samoljubja pestri piedestal.
Kar ciljev svetlih v sanjah sem zamudil, ne bom za njimi plakal v temno noč, dovolj je meni moja — krepka moč!