75
Kdor prvikrat stopi na tako ladjo, meni, da je zašel v labirint: hodniki vsepovsod, stopnice navzgor in navzdol. Nekateri potniki, ki se ne morejo orientirati, blodijo kakor brez uma od krova do krova, od stopnic do stopnic.
Ko prehodiva polovico hodnika, zavije steward po glavnem stopnišču navzdol. V gornjem krovu me vede na drugo stran ladje. Pri vratih, ki bi jih sicer komaj opazil, me pelje po stopnicah še niže, v glavni krov, zavije krog vogla in stala sva pred št. 533.
V kabini je že gorela električna luč. Odprem vrata in zagledam notri moža, krog 30 let starega. „Ste moj tovariš?"  me  nagovori. V kabinah
prebivata navadno po dva potnika, ponekod tudi trije ali štirje. Kabine za posamezne osebe so mnogo dražje. Predstavim se mu in tudi on mi pove svoje ime: „ Alfred Kiihne, trgovec iz Šarlotenburga pri Berolinu. Upam, da se bova dobro razumela." Ni bil siten, tudi ne ošaben, dasi se je zavedal, da je Prus in — petičen človek.
„Prošnjo imam do Vas," nadaljuje. „Prinesel sem s seboj mnogo prtljage, pa bi rad čimprej svoje stvari spravil v red. Morete li počakati s svojimi stvarmi eno uro, da se uredim?" — „Kolikor časa hočete," mu rečem, vržem kovčega na posteljo ter odidem na krov, da vidim, kako odjadramo proti sinjemu morju.                                                (Dalje.)
::::nlllli]::::"~f1fBll ""ulllu::"
Burja.
Zložil Vekoslav Remec.
Bežijo, bežijo oblaki v višini kot sivi sestradani, divji volčje, in burja pod njimi tuleč po ravnini beži čez osamljeno, mrtvo polje.
In vrbe ječijo nad ozko stezico, ki plaha in skrita ob vodi hiti v daljavo, kjer sivo, samotno vasico objemajo zimske molčeče ravni . . .
Od tam, iz daljave, iz burje tuleče se trga nedeljsko zvonjenje zvonov in kliče in kliče srce tak proseče kot misli, spomini, vabeči domov.
L
1
Nespokornik.
Zložil Rnton Medved.
Ne znam oči zavijati in hrbta ne kriviti, zato ne morem prijati gospodi plemeniti.
Za blesk imena slavnega sladak se ne potegam, maliku mnenja javnega zvestobe ne prisegam.
Ljudi, ki sebe zdevajo vsem drugim za merilo, ki vse sami umevajo, ne sodim baš premilo.
In to se mi prišteva v greh, pokora mi oznanja, a mene večkrat sili smeh namesto jok kesanja.
10*