5= SLOVENSKA BČELi
Odgovorni vrednik: Ani. Janežic.
St. 11.	Včetvertek 17. marca 1853.	IY. leto.
Fedor in Olga.
(Dalje.)
vii.
Tisto noč, ko je Fedor kot jetnik iz Moskve peljan Sibirske meje prestopil, je bdela v Petrogradu zvesta duša, ki je polna sočutja vedno po mladem jetniku hrepenela in serce v neznanih bolečinah topila. Bila je Olga. Kleče v samotni slanici zdihuje in se pogostoma proti svelloblede-mu mescu ozira, v mislih vedno pri svojem bralu, od kterega, kar je bil po hudobnih naklepih Ivana odpeljan, ni še čerkice zvedila: kako se mu neki godi? Zakaj nobenega pisma Olgi ne pošlje? Ali je mar svoje sestre, ki jo je tolikanj ljubil, popolnoma pozabil? Mu je mar neznano, kako zelo da po novici od njega hrepeni?
Olga joka, ker pri teh prašanjih nobenega odgovora ne dobi. Čeravno ji močno serce brani, vender jo misel obhaja, daje je Fedor pozabil, ker ji pri toliko obljubah še ene, ji pisati, spolnil ni. Morebiti je pa bolan, da ne more pisali? Oh! ta misel je Olgi še veče bolečine prizadjala, bila je nar hujša zanjo. In zakaj tudi ne? Bila je Olga revno slabotno dekle, ki je bila zapuščena sirota in ki nikogar na svetu ni imela, da bi mu bilo kej upati, kot na plujem edinega brata, ki se je pa še zdaj ali bolan ali iz ošabnosti ne spomni ne. Kakšna žalost in britkost za ubogo siroto! Drugači si ni mogla misliti, in kar ji je po glavi blodilo, ji je le bolečine serca množilo.
Zelo se je Olga premenila, odkar so ji oče umerli. Kdor jo je takrat vidil, bi je ne bil zdaj spoznal. Njene poprej rudeče lica so zdaj obledele, njene poprej svitle in blišeče oči so zdaj motne in otemnele, zavolj toliko britkih solz, ki jih noč in dan toči, in njene poprej tako lepe roke so zdaj vso krasoto zgubile in vele postale, da se lahko na njih vse žile soštejejo. Britkost in težave so to žalostno spremembo vz-rokvale. Ni ji bilo dalje živeti, ker ji je bil svet le grob. Kadarkoli jo je knez Ivanov zagledal, ga smeh posili ter v nevošljivem sercu tako pravi: »Ni se ti treba zavolj nje glave beliti. Britkost jo bo brez tebe posušila, in kadar zve, da ji je Fedor umeri, ji ne bo dalje živeti. Potem pa gre vse meni, vse kar je bilo nekdaj kneza Černikovega: njegovi sužnji, njegovi gradovi in zemljišča, njegove poslopja, z eno besedo: vse, vse."
Knez Ivanov se tudi ni v svojih hudobnih mnenjih veliko zmotil. Olga je sčasoma venela, kot cvetica, brez zraka in solnca. Vedno tičanje v samoti, kamor je bila obsojena, vedna skerb za brata, ki je neprenehoma na njenem sercu glodala in še očesa mirno stisniti ni dala, jo je videzno oslabelo in bi jo bilo morebiti tudi pod zemljo spravilo, ko bi ne bila
vender še enega prijatla v poslopji svojega očeta imela, kleri jo je na skrivnem, o nočni tihoti, obiskat in tolažit hodil. Ta zvesti prijatel je bil Vazil, ki jo je vender, čeravno od nje po Ivanovii ločen, o nočni ti-lioti obiskoval, po vervi gori k nji plezal, da sla se skupej od daljnega brala pomenkvala in od druzih reči, kterih sla od Boga gotovo pričakovala.
Tudi to noč pričakuje Olga zvestega prijatla. Da bi se vsaj nihče ne spodtaknil, še luč ugasne, kakor da bi bila že spat šla. Toda nič menj ko to bdi, akoravno že zelo trudna, na oknu, ter komej pričakuje Vazila, ki je bil njen edini prijatel in tolažnik v dolgočasni samoti. Ra\no je bilo polnoči, ko Vazil pride. Ko ga skozi okno zagleda, kako počasi da tava, mu hitro verv pomoli, ki jo je po dnevu pod posteljo skrito imela. Naglo ko iverca pleza Vazil gori, skoči skozi okno v sobo ter objame, kot oče, zapuščeno Olgo. Ona joka. Tako žalostno, tako težko ji še nikdar ni bilo pri sercu, kakor v tej noči.
»Nikar se ne jokaj, Olga, nikar! jo tolaži stari Vazil. Vjunači se, draga moja! Vedno si bliže konca, kmalo se imajo spolniti vse tvoje želje.8
Olga je le žalostna. »Oh, moje želje!« zdihuje. »Vsaj nobenih ne smem več imeti, ker se mi narmanjši ne spolnijo.«
»Ali še zdaj nisi nobenega sporočila od brata prejela?" jo nagloma Vasil popraša.
»Oh, nobenega, nikdar več ne bom kej prejela,« odgovori Olga.
»Ne tako, draga Olga!« reče spet Vazil. Potolaži se in bodiserčna. Le poterpi še eričas. Pride dan veselja, kjer se bo tvoje oko radosti svetilo, tvoje usla smehljale in tvoje lica porudečile.«
»Ne, ne, ljubi Vazil! zame ni nič upanja več! Fedor je vmolknil, nesrečni Fedor, ki me je sicer tako zelo ljubil. Ali me je pozabil, ali pa mu je žalosti serce počilo, da je revno poginil.
^ Olga iz novega začne jokati. Vazil jo poln usmiljenja objame in tolaži. »Nikar se ne jokaj. Ne bodi vender taka. Ali mar nič svojemu bratu ne upaš ? Ali mar ne veš, da je tudi on dobro zavarvan in v rokah ogleduhov. Ti je mar mogoče, mu kaj pisati, če bi tudi holla? In mar zato Fedora manj ljubiš? Morebiti ti želi pisati, ali pa ti je že pisal, da je pa polem list po nesreči v roke ogleduhov prišel. Ne, draga moja! dovolj križev že imaš; — ni treba, da bi si jih še več nakopavala.«
Dvomljivo se zdaj Olga v obličje starega Vazila ozre. »Vender, pravi žalostno, ni tako hudobnih ljudi, da bi mi še lista od brata ne pri v o šil i."
»Kdor je bil, pravi na to Vazil, tak hudobnež, da je vaju ločil, temu je kaj lahko, vama še la križ naložiti. Toda, nikar ne obupaj! Kadar spomlad spet pride, vzamem palico v roke, ter jo bom naravnost proti Moskvi potegnil, po Fedoru gledat. Zdaj pa poterpi. Naenkrat ne morem tega storiti, ker bi me sicer koj pogrešili in pri delu zasačili, kar bi bilo velika nesreča za oba.«
»Ali bo res spomladi drugače?« praša zdaj Olga Vazila.
»Bo, mora biti, odgovori Vazil. Znano ti je, da knez vsako teto v tem času popotuje. Marsikej nam je potem mogoče, kar bi bilo pri njegovi pričujočnosli nemogoče. Tedaj le poterpi. Stari Vazil zmiram cilje nad tvojo srečo, in ako mu bo le mogoče, tudi zanaprej ne bo Olge pozabil.«
»Oh, kako dobri ste Vazil!« pravi veselo Olga, ter ga v nedolžnem veselju objema. Vazil jo ljubeznjivo boža po bledih licih in je močno vesel, da jo je spet tako potolažil,
»Lej, ji pravi nadalje, nikdar nam ni obupati, ako bi se nam še tako hudo goditi imelo. Up pride, ne vemo od kod, in je pri nas, preden se ga zavemo.«
»Tedaj, Vazil, vi hočete k njemu?« ga smeje praša Olga. »Se nič ne ustrašite dolzega in težavnega pota, da bi le meni kako veselje privabili. O kako dobri ste vender!«
»Oj, draga moja! zakaj bi vender ne bil k vsemu pripravljen, kar ti veselje in tolažbo dela,« govori dalje stari Vazil. Nisim li jaz sam, ki ga še iz poprejšnih zlatih časov imaš? Da, da, pojdem v Moskvo, da ogledam, kako in kaj. Toda zdaj mi ludi povej, kaj se ti je le tri dni prisodilo, kar te nisim vidil. Pretečene noči mi ni bilo mogoče te obiskat priti, ker je bilo vse polno ogleduhov. Dans je bolji, in lej, pri tebi sini. Ali ti niso nič žalega storili, ljuba moja?
»Nič žalega, pravi Olga, pa ludi nič dobrega.« Cel ljubi dan sim sama in le enkra! se duri odpro, kadar mi namreč Minka jesti prinese. Oh, ko bi Fedora imela in bi se ž njim pogovarjala, kako hitro bi tekel čas, kako malo bi občutila samolo. Ali lako me sprehajajo žalostne misli, vedno sta mi v mislili Fedor in rajnki oče, vedno sim pri njih, tako da ine solze polijejo in da še le pozno v noč trudna zaspim. Tu še le mi je prijetno, zdaj se mi sanja od Fedora, zdaj od očela, zdaj od vas, da se igramo in kralkočasimo — in lahko si mislite, kako da mi je pri sercu, kadar solnce spet skozi okno posije in me zbudi.
Pri tem pogovoru si je stari Vazil večkrat na skrivnem marsiktero gorko solzo, ki mu je po licu pritekla, obrisal. V serce ga je bolelo nesrečno slanje dekline, kteri si je lako hudo godilo, med tem ko je boga-tinec premoženje dveh ubozih po nemarnem zapravljal in se ž njim mastil. Toda v preveliki tugi ji ni hotel serca odkriti, boje se, da bi ji še večih bolečin ne bil prizadjal. Kadar mu je serce žalosti počili hotlo, se je smejal in z dobro besedo Olgo tolažil ter ji upanje boljše prihodnosti dajal. Priporočal ji je zmirain na Boga misliti, ki je dober Oče in nikogar ne zapusti, ki dobro dela, in njega zmiram pred očmi ima. Obljubil ji je tudi, da bi vsaj ne obupala, jo pogostoina obiskat hoditi ter jo tako s svojo pričijočnostjo krepčati. Olga inu obljubi, zveslo vse spolnovati, ali ravno, ko mu je vse to priterdovala, ji je že spet v mislih bil nesrečni Fedor, od kterega se je tako zgodej ločiti mogla. Zakaj pri nji ni moglo drugači biti, ker je bila od poprejšnje bolezni še slaba in nikakor v stanu, svojih občutkov krotiti. Zanjo je bila pomoč le pri Bogu, ki je že bila tudi blizo, čeravno je še hude reči prestati mogla.
Še se je slari Vazil gori Olgi obotavljal in ravno oditi hotel, kar se naenkrat naglo cepetanje na cesti zasliši in spet pred vratmi vtihne. Naenkrat začne ludi veliki zvonec klenkali, da je vse posle zbudil, ki semtertje po dvoru lelali in šumeti začnejo. Tudi se je slišal glas, da naj vrata odpro.
Vazil in Olga sta bila vsa ostrašena, nikakor jima ne more v glavo, odkod da ta nenavadni ropot pride.
»Oh, 'Vazil!« zavpije nagloma Olga, »verv pa še visi skozi okno. Kaj bo, ako jo je kdo zamerkal!«
Vazil se pri lej priči vzdigne počasi in tiho okno odpre in verv v sobo potegne.
»Zavolj vervi, pravi Vazil, se nama ni treba več bati, ali Bog daj, da bi me ne pogrešali!"
Olga se zdaj k Vazilu skloni. Serce ji bije, da je še Vazil čutil. Oba utihneta ter si še sopsti ne upata, ali da bi bolje slišala, ali pa boje se, da bi ovajena ne bila. Naenkrat se vrata odpro in skozi vrata na dvor prijaha silen vitez, ki zvesto po Ivanu poprašuje in po vsaki ceni do njega priti hoče. Nič tie pomaga vgovarjanje hlapcov, da Ivanov spi, da mu ne bo ne ljubo, ga zdaj dramiti; tujec se jim smeja ter jim za-pove, ga hitro k njemu peljati.
»Jez sim za vse odgovoren, reče tujec, noč in dan jezdim, da bi bil prej sem dospel. Gotovo bo tudi novica, ki mu jo prinesem ljuba. Le hitro, le hitro gori, še nocoj jo mora vediti, nobenega odloga. Moj polkovnik je v teh rečeh kej natank. Ostro mi je zapovedal, naglotna ko pridem, knezu novico sporočiti. Tukej sim zdaj, le urno pred mano, ako nočete, pojdem jes vam pot kazat. Urno, pravim!«
Tujec je tako ostro govoril in tako s sablo rožljal, da so se ga vsi zbali in se mu nihče ni upal dalje ugovarjati.
»Čem te oglasiti pri Ivanu, pravi streže, ali samo, kako ti je ime, od kod da prideš, da mu bom zamogei odgovoriti."
»Urno, urno teci, zavpije ptujec, le povej mu, da pridem iz Moskve."
Olga se pri teh besedah strese. »Moskva," reče trepetaje. »O Bog! kaj se je tam zgodilo! Fedor! Fedor! Ta človek je gotovo žalostno novico od mojega brata prinesel!«
Tudi Vazilu se je bralo, da je bil teh misel. Njegovo obličje je še bolj bledo postalo, ni mu bilo mogoče, spregovoriti in Olgo tolažiti. Ktera novica bi bila tudi Ivanu ljubši, kot ta, da je Fedor poginil? ki je bil edini Ivanov napotek in strah. Vazilu je bilo vse to dobro znano. Prepričan je bil, da Ivanov ne bo prej počival, preden ne bota Fedor in Olga, njegova edina zaderžka, odpravljena in žalostno poginila. Odtod njegov strah, odtod njegovo molčanje, med tem, ker je bil drugikrat tako zgovoren in mu nikoli tolaživnih besedi zmanjkalo ni, odtod njegovo prepričanje, da je nesrečni mladeneč po trinogih gotovo konec vzel. Neznano težko mu je bilo pri sercu. Milo se ozre na Olgo, jo k sercu pritisne ter zdihuje: »O Bog! oče ubozih in sirot, usmili se je in daj ji moč, še to nesrečo zmagati!"
To zrekši utihne Vazil in Olga milo joka na njegovih persih, in neprenehoma li je solze, kterih Vazil nikakor ni mogel ustaviti.
Naenkrat zaslišila, da nekdo pride.
»V nevarnosti sva, pravi zdaj Vazil Olgi. Ako me tukej dobe, sva zgubljena, je po naju. Torej bodi močna!"
Deklina se ustraši. Misel pa, še tega edinega prijatla zgubiti, jo naenkrat vkrepi in pogumno stori, da vstane in duri zapiral gre. »Ne pustim, pravi na to, kratko nikogar v sobo."
Stopinje so zmirej bliže, naenkrat zaropota pri durih in močen glas zadoni: Olga! Olga!"
Kdo je? Kaj je? praša ostrašena Olga.
»Knez Ivanov ti zapove, nevtegoma k njemu priti. Neko važno novico ti ima povedati.«
»Kmalo, kmalo pridem, odgovori Olga s trepetajočim glasom. Urno bom pri njem, da se le napravim."
Klicat1 spet odide. Olga se jokaje oberne k Vazilu ter mu reče: »O Bog! kaj bom neki zvedila?«
»Naj bo, kar hoče, odgovori Vazil, hodi sercu«, in ne vdajaj se žalosti. Zaupaj v Boga, ki je oče sirot in misli si pri vsili nesrečah, ki eez-te pridejo, da Bog tako hoče. Pojdi Olga. Jez le bom tu čakal, da vender pri nar hujši nesreči ne boš sama in sebi prepuščena. Pojdi, bodi serčna in k nar hujšemu pripravljena!«
Olga si naglo solze obriše in odide. Zdelo se ji je že, kaj da ima zvediti. S strahom stopi v sobo, kjer groznega Ivanova najde v društvu s Petrovičem.
»Olga,« jo zdaj tajnik Petrovič, prebiraje neke pisma, k sebi pokliče ter reče: »Olga! pojdi sein. Važne novice so za te iz Moskve prišle. Tvoj brat Fedor, že od nekdaj nič prida, je bil pri boji s svojimi tovarši ubil!«
Olga obledi in z močnim kričem v omedlevce pade. Knez se ustraši, pervikrat se zdaj usmili reve, ler jo rahlo prime in na sedež nese, rekoč: »''etrovič! to je bilo preveč. Ti bi bil imel Olgo počasi na to žalostno novico pripravili, in ji jo potem še le odkrili."
»Gimu to "J odgovori Petrovič. Sami sle rekli, da se ima tako zgoditi.«
»Ali ne tako, reče knez. Revica nam je neškodljiva, da je le brat enkrat odstranjen. Naj živi in naj se ji ludi dobro gorii! Res je! da bi jo bila mogla vkaniti, nočem pa nikakor, da bi zato naglo smeri storila.«
Ako umerje, še veča dobrota za Vas, miloslivi knez! odgovori merzlo Petrovič in maje z glavo, kakor da bi ga hotel zavolj njegove s abosti omilovati.
Pri tej priči spet Olga spregleda, na kviško pogleda, kakor da bi si bol a nekaj spominjali in pade potem nagloina pred kneza na kolena ter mu loži iakole:
»Ali je res? svil li knez! Recite raji, da ni. To ni mogoče. Moj brat, moj Fedor je umeri! Nikdar več ne bom njegovega glasu več slišala, njegovih prijaznih oči gledala in inu rok stiskala! O usmilite se mene ter recite raji, da sle v šali govorili in da sle me le ustrašili hotli. Kaj ne'? Fedor še živi? Kaj ne, da ni resnica, da bi bil umeri*. Oh! usmilile se me in povejte mi resnico!«
Tako milo je Olga jokala, tako zvesto po zgubljenem bratu popra-ševala, da bi bila kmalo Ivanovu serce zmehčala in ga k usmiljenju nagnila. Ni dosti manjkalo in povedal bi ji bil, da ni brat mertev, ampak da je le v Sibirijo pregnan. Petrovič pa, ki ga je v takem boji zainerkal, se hitro med nju vstopi in pravi: »E kaj pomaga jok in stok! Tvoj bral je mertev, kaj češ dalje početi? Ako le hočeš jokali, se poberi v svojo sobo, tam luli v Tsliri vogle, da boš sila. Zdaj veš, kar imaš vediti. Dru-zega nimaš več lu terjali.«
Olgi pa še ni dosti, ona še milejši prosi, da bi ji knez resnico povedal, da Fedor še živi, da ni umorjen. Knez jo iz usmiljenja vzdigne in v resnici dvorni, ali bi ji odkril bratovo osodo ali ne, ter bi jo tako vsaj nekoliko potolažili vlegnil. Dvomi in dvomi, ker se mu zares sinili, in že je hotel usla odpreti, kar mu z očmi Petrovič pomigne, da ne, ler mu Olgo iz rok slerga, skozi duri porine in hlapce pokliče, da naj jo v slanico odpeljejo. Čeravno po tej novici zelo pobila se vender še Olga v svoji nesreči Vazila spomni, da vstane in z moškim glasom reče, brane se pred strežeti: Sama bom šla v liho sarnolo brata, ki sle mi ga vzeli, obžalovat. Bojte se pa maševanja božjega, nikdar ne bo odšel noben hudobnež božji pravici, ki vsacega po delih sodi: Vi ste mojega brala umorili in božja roka vas bo hudo zadela.«
OlgH gre. Komej je do sobe prišla. Odpervši duri, dobi starega Va-zila, ki jo je že težko pričakoval, se k njemu skloni, ter mu jokaje reče: O moj Bog! Vazil! še to, kar sim imela, so mi vzeli — oh! moj bral moj Fedor! je mertev!«
Ko je Olga odšla, reče tajnik Petrovič knezu pomenljivo: »Ste slišali, svitli knez! kako je kričala! Bodite zadovoljni, da je še vse na skrivnem ostalo. To dekle bi bilo še vstanu, ako bi za prebivališče bratovo zvedilo, ponj iti in ga rešiti. Da, ako ravno je slabo viditi, ima vender moško serce.«
Knez je mogel vse to Petroviču poterditi. Čeravno je bil sama sebičnost, vender mu je bila dobro znana neskončna ljubezen teh dveh sirot, in kaj da bi eden za druzega vtegnil storiti
»Dobro, pravi dalje, nikdar ne sme od njega zvediti, da živi in kje da živi. Vsaj je pa ludi zanjo, kakor za naju pokopan!"
Bila sta tako Fedor in Olga po grozovitosti svojih sovražnikov ločena. Ves up, se še kdaj viditi, je bil za nju po vodi. Kar je Olga zve-dila, da je Fedor lako poginil, je videzno hirala in slabela. Njen edini up in veselje je bilo, da bi ga kmalo vidila in ž njim spet združena bila. Vedno je k Bogu molila da bi jo skorej k sebi poklical. In res je tudi vsaki dan slabši prihajala, ogenj njenih oči je ugasnil, in bolno serce tako malo bilo, kakor da bi bilo hollo vsak čas jen jati Tudi ni več jokala, ker se je skorejšnjega združenja nadjala. Stari Vazil pa je, kadar je spala, britke solze točil, ker je dobro vedil, da bo ukljub narboljšega varstva vender kmalo ta lepa cvetica konec vzela, in »potem«, zdihne natihoma, »nimam nobenega veselja na zemlji več." (Dalje sledi.)
Virgiljevo poljodelstvo.
Poslovenil J. Subič.
i™aj lepši cvet rimljanskiga pesništva je pesmolvor Virgiljevi pod naslovom: Georgika, to je; Poljodelstvo. Zapopadka je znameniviga. U čveterih bukvah namreč je prepeval in popisal Publi Virgili Maro (rojen u tergu Andes blizo Mantove, v 70. letu pred Kristusovim rojstvom), kako polje obdelovati, drevje in tersje rediti, živini si reči in marljive čbelice gojiti. Nauki so zlata vredni, za omikane kmetovav-ce — tudi še dan današnji — neprecenljivi.
^ Taj z veliko opaznostjo in dosledno umetnostjo vredjeni predmet okinčal je pa Virgilj z mnogimi episodami in vmes vpletjenimi popisi, kteri po pravim so sjajni članki prekrasniga pesmolvora.
Latinščina in stihi blagoglasni Virgiljevi so pa tako izverslni in veličastni, da so pesnika na nar visokeji siopnjo slave med rimskimi pisatelji povzdignili.
Omenjene prednosti lega pesmolvora, in želja goreča, slovenskimu slovstvu po zmožnosti kaj hvale vredniga pridjali, so me bile pripravile, da sim se bil lotil, imenovani latinski pesmotvor u slovenski vert presaditi. Sladka me je pri temu delu nada nahajala, da bi morebiti z takim prevodom slovenskim bratom tim več zadovoljiti vtegnul, ker še nobeni-ga klasikarja poslovljeniga nimajo 5 klasikarji greški in latinski pa vendar
za vekomaj so temelj in podlaga, na kterej ste omika in slovstvo vsih narodov cvesti začele, in se dan današnji napredujete.
Trudil sim se dolgo časa, ter si prizadeval, zvesto, razumljivo, blagoglasno, pa kar je moč bilo, u duhu Slovensine prestavljati. Ali°sim svoj namen dosegel, naj razsodijo prijatli in poznavci
latinskiga in slovenskiga slovstva!	. , ,
Dovedeli sim tudi hotel, ali je mili slovenski jezik res tako boren in okoren, kakor njegovi neprijatelji in protivniki terdijo; ali zares nima dovelj prikladnih besed in izrazov za dela različnih vednost in umetnost? Ali bi ne smel se podati u dvoboj slovstveni z vitežkim Rimljanom ali z junakoponosno Grekijo? jtfenim, da! —
»Poljodelstvo« Virgiljevo ni lahko razumeti, ne zavolj jezika — jasen je kot zlato sonce — teinoč zavolj mnogoverslnih stvari, vednost in umetnost, ktere to pesniško delo obseže. Torej je razlage potreba, ki čitatelju na kratko bolj neznane kmetijske, basnoslovske, zgodovinske, rastlinske in staroznanske reči in običaje sploh odkrije in razloži.
Razlagal sim tedaj tudi jez na kratko, kar bi potrebno biti vtegnilo, da krasni pesmotvor tudi u slovenski obleki popolnoma se razume.
In tako podam za poskušnjo odlomek iinenovaniga Virgiljeviga dela čilateljem častitim. Njih spregled in razsodba naj odločita, ali bi tak prevod vreden bil, ali ne, beli dan zagledali.
Pravila »o poljske dela.
(Poljod. I. 43 -- 83.)
Na pomlad, ko sneg kopni po prisojnih goricah, Ino se gruda tnehči, od topliga vetriča perhla, Naj začne mi tedaj že vol globoko oraje ^	45
Hripati, ter u razoru grede naj sveti se lemež. Setva le tista rodi po vošilu delavniga kmeta, Ktera je dvakrat mraz, in dvakrat čutila sonce; Njega bogat pridelk mu do verha obilnice polni.
Vendar prej, ko železom ral neznano delimo,	50
Naj bo skerb, neba i povetrija razne premembe Prav spoznat', in očinsko nasev in zemlje naravo, Kaj mar slehern kraj plodi, alj kaj ne dovolji. Tukej rastejo žita bolj, tam obilneji grozdje,
Drevja sad drugej, po voljno pa kalijo trave.	<5
Alj se ne vidi, da Tmol žafranovo cvetje pošilja,
India slonovo kost, kadilo pa mehki Sabeji?
Nagi Kalibi jeklo, Potunje jako dišavno
Dabrovino, Epir pa kobil zmagavnih obilje?
Tak ukaz je tadaj, in vedne pravila določnim	60
Krajem dala narav, odkad Deukalion enkrat Kamne na prazno je zemljo metal, iz kterih rojeni So ljudje, nevsmiljeni plod. — Pa hajdi, no polja Mastno ledino naj o početku mladiga leta
Jaki volovi koj preorjejo, grude ležeče	65
Naj le prašno poletje z ugodnimi žarki prevari.
(Konec sledi.).
HUJlIJil
Z m e s.
X i z o * e m m k i bedni.
Nizozemci gradijo svoje bedne, kteri jih morskega potopa varjejo, s istoj preinodroj in prištedoj skrbnosljoj, ki se u vseh jih stavbah kaže. Mesto kamnja, ker ga v njih zemlji ni, rabijo trstje in vrbovo šibje, ktero v snope zvežejo, čevel debelo razpolagajo, eno lego naravno, drugo vpik, jih s peskom posipljejo in s tramiči preprežejo, da se ne razmeknejo.
Kolikor že morejo kamnja iz dalnega Norveškega priplaviti, razde-va jo povrh, da teža zgrajo stisne in trdno površje vožnjo po bednih olajša.
Nizozemski bedni so čudovito delo. Plujca strah sprehaja gledaje divjo morje, ktero se z neznanoj ležoj in presilnim valovjem srdilo v to nakupčeno in s peskom potrošeno trstovje zaganja in neprestano grozi vsak hip nevsmileno 2 miliona ljudi potopiti, ki vdil (pokraj) njega lak mirno žive, kakor da bi po naj višjih planinah stanovali. Ti potop bi jih zadel, ako bi se le peden trsi ja premeknulo ali bi krt beden preroval in tega nikdo nezamazal; in če na to pomislijo, se zgodi, da nevarščini v okom pridejo, ne pa, da se je p!ašijo. Deset čevlev niže morskega površja se sprehajajo, jejo, pijo, kupčujejo, bogastvo gomilijo, se včasih sinejo in vedno kadijo, ne porajtajo grozečega morja, ki vlegne narnah bogastvo požreti in pipice pogasiti. — Mirno spi dele v naročji svoje matere, si brez skrbi gura kraj brezdna, ker ga angelj božji varje; zaupljivo žive celi narodi v zavetji božjega varstva kraj groznih nevarščin, ki bez preneha po njih smrtno žrlo stegujejo.	Živ ko v.
Slovstveni glasnik.
Zač. gim. učitelj J. Torbar v Zagrebu je doveršil svojo prestavo siloslovja (naravoslovja) od dr. J Smetana. — G. Lavrovski v Samboru sosta vlja r u s i 11 s k o - n e m š k i in n e m š k o - r u s i n s k i,s 1 o v a r.
Na Dunaju se tiskate dve knjigi za rusinske šole: »Čitanka za narod ne šole" in »Rač uni ca Močnikov a za nižji gimnazij. — S tekočim mescem je sopet jela izhajali »Gvviazdka Ciesz-y n s k a, pismo dla zabavy, nauka a przemysla'( pod vredništvom g. Stal-inacha. — Navkovo društvo v Krakovi dela v 7 oddelkih na splošnem ime nos lov nem (terminologičkem) slovarju. —, Naj imenitniša knjiga te dni izdana je nemško-česki slovar od Fr. Sumavskiga. Je razun znotrajne izverBtnosti tudi kaj krasno opravljena.
Ruske propovedi g. Radlinskiga so že donatisnjene. Kader jih dobimo, jih bomo naročnikom poslali. — Znani izdajatelj čeških spisov za mladež g. kamenopisec Jelinek je namenjen, kakor hitro višjega dovolenja dobi, periodičen časopis za češko mladino s podobami izdajati. —
Različne drohtlnce.
*	Nedavno je začel g. Cipr. Robert sopet predavali na Collegiu de France. Pervi dan je govoril o napredku slavenskih slovstev.
*	V avstrianskej carevini izhaja sedaj ravno 40 slovanskih časopisov.
Natisnil- Ferd, žl. Kleimnajr v Celovcu,