POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI E« i VSEBINA SUka dr. Henrika Tome / C. S., Dr. Henrik Turna (s sliko) / Sol, Naš dan / Ivan Klicžr. Evropa brez mira / O. B., Spremenjen položaj v Evropi / ZoitSn R6nai, Nasprotstva v madJarsM kontrarevoluciji / Knjige In knjižnice / Naš pokret LETO VII. • 1. M A J NAROČNINA ZA MARKSISTIČNI MESEČNIK »SVOBODA" ZNAŠA: LETNO............Dta 40.— POLLETNO........... 20.— ČETRTLETNO.......... 12.- ZA AMERIKO LETNO........ 60.— POSAMEZNA ŠTEVILKA...... 4 — UREDNIŠTVO IN tfPRAVA ZA JUGOSLAVIJO: LJUBLJANA, PALAČA DELAVSKE ZBORNICE, MIKLOŠIČEVA CESTA 1 ZA AMERIKO: CHICAGO, ILL. 3639 W, 26TH.ST. Delavska kulturna zveza ,,Svoboda" priporoča svojim članom te-le delavske zadruge: Mmn zadrega za Liobllaoo ia oJcolicn r. z. z o. z. Ljubi a na, Medvedova cesta štev. 36 Priporoča svojim Članom vedno sveže Špecerijska In razno galanterijsko blago Cene konkurenčne. Član postane lahko vsak. Pristopnina znaša Din 5"—. Delež Din 25—. Konzurnno društvo rudarjev Ustanovljeno 1906 Hrastnik Ustanovljeno 190« r. z. z o. z. Ima 3 prodajalne, zadružno gostilno in pekarno. Član postane lahko vsak. Delež Din 100—. Sodrugi, sodružice podpirajte Vašo zadrugo, VaS Delavski dom Konzumno društvo m MežSSko dolino r. z. z o. z PoStni predal št. A - Telefon inter št. S - Pošt. ček. rač. št. 15.925 - Brzojav: Kodes Prevalje Centrala in skladišče: Prevalje Prodajalne: 1. Prevalje, 2. LeSe, -3. Ouštanj, 4. Mula, 5. Črna I, 6. Črna 11., 1. Mežica, 8. Sv. Helena, 9. Pekarna Prevalje. Sprejema hranilne vloge in jih obrestuje po najvišji obrestni meri. Vse nove hranilne vloge se lahko vsak čas na zahtevo vlagatelja neomejeno dvigajo. Denar zamorete vlagali direktno v centralo v Prevalje po poštnih položnicah, ki Vam dajo na razpolago vse naše prodajalne, ali pa osebno v vsak! naši posamezni prodajalni. Prodaja se le članom. Pristopnina Din S4—. Lian društva postane lahko vsak, Delež 300 Dlu Splošna gospodarska in konzumna zadruga za Gorenjsko r. z. z o. z., Jesenice-Fužine, Cankarjeva 3 opozarja vse gorenjsko delavstvo, da je glavni pogoj za osvoboditev delavskega razreda njega gospodarska osamosvojitev. Zaradi tega naj se nam pri delu za njo pridruži sleherniki Prodajalne: Sava, Jesenice, Borovlje, Kar. Bela, Dobrava, Sp. Gorje, Mojstrana. Zcdrulne goatilne-. na Savi v DeL domu, na Kor. Beli, nasproti postaji. Zadružni kino: Radio poleg delavskega doma. Delavska domova: na Savi-Jesenlcab, v Sp. Gorjah! Svoji k svojim - ker bomo le - Mi vsi moč! Mai 1935 - 5. številka Ciril SiuUdi, dt. Ue>miU J^tna Vsakega človeka moremo pravilno razumeti le iz njegovega razvoja, ne po tem, kakor se nam enkrat ob posameznem doživetju predstavi. Človek je plod narave in človeške družbe, v kateri živi. Na človeka vpliva ne samo družba, v kateri živi, temveč vplivajo nanj tudi predniki in časi pred njegovim rojstvom. Tuma sam pravi v svojih spominih*): »Vsikdar sem čutil živo dediščino svojih staršev, sodil sem se v zrelih letih in se sodim še danes po spominih na svoje prednike.« Kakšni so biii njegOivi starši? Oče je bil Čeh, rojen v Stodulku pri Pragi pod Belo goro, kjer je češki narod v veliki bitki 1618. 1. izgubil svojo svobodo. Spomin na to usodepolno bitko se je ohranil do današnjih dni zlasti med Čehi, ki prebivajo v bližini tega zgodovinskega kraja. Tudi njegov oče mu je večkrat pripovedoval o Beli gori. Oče, ki je hotel postati muzikant, se je moral iti učit čevljarske obrti. Kot čevljarski pomočnik je šel na pot v širni svet; romal je iz Češke na Moravsko, Dunaj, in čez Štajersko in Koroško se je namenil v Italijo. Svoj načrt je moral spremeniti - 1836. leta je obsedel v Ljubljani. V Ljubljani je tedaj posebno cvetela prevozna trgovina med Trstom, Hrvatsko, Gradcem in Dunajem. Glavno skladišče blaga je bilo na Coj-zovem grabnu. Zato so tedaj prav imenitno živeli Krakovčani, ki so mnogo zaslužili kot fakini. Bili so prevzetni, kaj radi so se bahali z marijatere-zijanskimi tolarji in bahavo dajali za vino. Tudi z ribištvom in čolnarstvom so si mnogo prislužili. Bili so samosvoji in sovražno razpoloženi proti ljubljanskim meščanom in njihovi gosposki; tako so nekoč vojaškemu bobnarju, ki jim je prišel naznanit neko uradno sporočilo, iztrgali boben, ga zajahali in tako odpeljali čez šentjakobski most v ljubljansko mesto. Gosposka je za kazen določila vojaške nabore, polovila in potrdila skoro vse krakovske fante, ki so morali oditi v vojašo službo, ki je takrat trajala 20 let. V tem okolišu se je nastanil njegov oče in izvrševal svojo obrt. Drugače pa »je rajal marsikatero noč, imel je lep bariton in bil je izboren plesalec. Tako je veseljačil toliko časa, dokler ga ni zadela usoda, da ga je v veselem trenotku zalotila izkušena, mlada vdova Krakovčanka«, kakor piše dr. Henrik Tuma. Z njo je imel dva otroka. Kmalu po njeni smrti se je oženil drugič s trdo Dolenjko iz občine Police nad Višnjo goro. Z njo je imel osem otrok, med njimi tudi Henrika, ki se je rodil 9. julija 1858. leta. Po njej je dobil Henrik trdo, vztrajno plat svojega značaja. Dočim je bil oče velike, močne postave, je bil po naravi dobrodušen, mati pa majhna, a zato tem odpornejša. V svoji trdosti tudi na vero ni nič dala. »Delaj, pa uči se,« je govorila Henriku. Njena mati pa je vzbudila v njem, ko se je mudil na Dolenjskem, smisel in ljubezen do življenja preprostega ljudstva. Tako mu je razlagala raznovrstne običaje, mu pela stare narodne *) Družina velikega pokojnika mi je dala na vpogled njegove spomine »Iz mojega življenja«, ki jih je diktiral v zadnjem času pred smrtjo in jih, žal. ni mogel več dokončati. Za to prijaznost se njegovi družini tudi na tem mestu najiskreneje zahvaljujem. Njegovi spomini so najboga.ejša in najzanimivejša avtobiografija od vseh slovenskih mož. Zato upajmo, da njegovo življenje skoro izide v knjigi. pesmi in pripovedala narodne pregovore kakor: Pravica se za durmi joče, krivica pa pri mizi ropoče — Lačen je, da bi gada snedel — Pijancu se moraš s celim vozom umakniti itd. Šola Na učitelje ima Turna več slabih kakor dobrih spominov. Najbolj je ljubil petje in glasbo. Zato se je vpisal tudi v Forsterjev pevski zbor. Ko je bil v tretji gimnaziji, se je očetu, ki je prvotno zaposloval 12 pomočnikov, začelo slabo goditi. Henrik se je v šoli skregal s profesorji in se namenil, da pojde za mornarja. Ali čez teden dni je moral na svojo veliko žalost in jezo nazaj v šolo. Pričel je obiskovati gledališče, zanimal se je za literaturo in postal je navdušen telovadec. Ljubljana je bila tedaj popolnoma nemškutarska, slovenske narodne zavesti skoro ni bilo. Tuma pa je bil slovenski narodnjak. To je pokazal večkrat tudi v šoli. Z nekaj tovariši je sklenil, da razbijejo okna na stanovanju nemškega profesorja; tovariši so ga zapustili, eden ga je pa celo ovadil dotičnemu profesorju. Turna je sam1 izvršil sklenjeno. Profesor ga ni kaznoval, temveč je izjavil pred vsem razredom, da ve, kdo mu je razbil šipe, ali on dotičnega ne bo kaznoval, ker je on edini držal besedo in jo tudi izpolnil. Tuma v svojih spominih z bridkostjo omenja hlapčevstvo slovenskega človeka in pravi: »Tako sem imel iz šole žalostno izkušnjo, da so me slovenski profesorji preganjali zaradi moje prostorečnosti in upornosti, dočim so nemški profesorji poznali mojo inteligentnost.« Ko se je doma poslabšal gmotni položaj, je moral na učiteljišče, da bi si čim prej sam služil kruh, ker za nadaljevanje gimnazijskih študij ni bilo denarja. Učiteljišče je kmalu dovršil in kot osemnajstletni fant 1876. 1. postal učitelj v Postojni. Tu je prvič pokazal svoj vzgojni talent. Odpravil je šibo in vse podobne kazni. Njegovi učenci so bili najboljši. Vzljubili so ga tudi njihovi starši, ki jih je obiskoval, se z njimi posvetoval o njihovih otrokih in jim vedno svetoval, naj nikdar s šibo ne vbijajo otrokom ljubezni do učenja. Njegove vzgojne uspehe so priznavali vsi, tako tudi sam katehet Razpet, s katerim sta postala dobra prijatelja, čeprav se v verskih vprašanjih nista nikdar razumela. Tuma mu je na vsa verska prigovarjanja odvrnil: »Vi stojite v nedeljo v svilenih in pozlačenih oblekah, v kadilu in dišavah pred božjo sliko, jaz pa ležim tam visoko pod sinjim nebom vrh Javornika in moja duša se izgublja v to širjavo. Vi imate svojega boga, jaz pa svojega.« V prostem1 času se je kolikor mogoče izogibal družbe svojih tovarišev, ki so po običaju naše inteligence na deželi posedali, kvartali in kvantali v gostilni. Hodil je v naravo, se zanimal za živalstvo in rastlinstvo. Tako je zbral okrog 100 vrst kriptoganov in okoli 1.000 vrst kraških rastlin. Prehodil je vse notranjske hribe in doline in raziskal mnogo jam. Tako je Tuma bržkone prvi slovenski jamar. Neki slovenski učitelj ga je ovadil oblasti, da je hud Slovenec, da je proti Avstriji itd., in na podlagi te ovadbe je bil odpuščen iz službe radi antipatriotičnega mišljenja in delovanja. Torej zopet slovensko denun-ciantstvo! Ko je povedal otrokom v šoli, da jih ne bo smel več učiti, je bridko jokal ves razred. Tudi domačini so se z bridkostjo poslovili od priljubljenega učitelja. Nato si je nekaj časa služil kruli pri švicarski družini Progler v Trstu. Pri tem se je naučil francoščine in angleščine, pripravljal se je za gimnazijsko maturo, ob prostem času, kolikor mu ga je pri vsem tem ostalo, je pa delal izlete v tržaško okolico. Ko je napravil gimnazijsko maturo, je odšel na Dunaj na vseučilišče, kjer se je vpisal na juridično fakulteto, ker se na filozofsko ni mogel, kajti preživljati se je moral sam. Najprej je bil domači učitelj francoščine pri Regenu, uredniku gospodarskega dela »Neue Freie Presse«. Regen je bil liberalen Nemec, ki je očital Slovencem reakcionarstvo in spraševal, ali je med Slovenci sploh kak svobodoljuben človek. Ker je bil Regen fra-mazon in je imel živahne stike z Židi, je mladi Turna tudi ta dva pojava precej dobro spoznal. Z Regenovo družino je prišel na počitnice v Mond-see v Salzkammergutu in druge kraje. Kot navdušen turist je ob tej priliki prehodil in preplezal vse velike vrhove v tamkajšnjih Alpali. S slovenskimi akademiki se prvi dve leti ni družil, ker je poleg svojih študij hotel spoznati predvsem Dunaj in vse njegovo družabno življenje. Jeseni 1883. 1. se je pa vpisal v »Slovenijo«, v ukrajinski akademski klub »Bukovimi« in v češki akademski »spolek«, kot gost je pa bil v srbski »Zori« in poljskem »Ggnjisko«. Učil se je vseh slovanskih jezikov po vrsti, najprej češčine, ki jo je kmalu tako dobro znal, da so ga Čehi kandidirali za svojega podstarosto. Tudi rusko se je dobro naučil. V »Sloveniji« je postal tajnik, predsednik je bil Murko; v društvu je prišel prvič v hud spor s Sušteršičem, kasnejšim voditeljem slov. ljudske stranke. Medtem se je preživljal kot domači učitelj pri grofu VVelserheimu, h kateremu je zahajal v družbo tedanji ministrski predsednik Taafe, deželni glavar grof Brandis i. dr. S to družino je odšel na počitnice na Madžarsko v Tab v komitatu Somogy, dve uri južno od Blatnega jezera. Pri tem je spoznaval madžarske razmere in jezik. Od te družine je odšel k baronu Lago, s čigar otroki je odpotoval na njihovo posestvo v Galiciji, kjer je spoznal življenje poljskih plemičev in zatiranje Ukrajincev. V vsem tem času ni domačim nič pisal; pa tudi od njih ni dobival pisem, ker se je zameril očetu, ki je naročil vsem, da mu ne smejo nič pisati. Njemu je bilo to prav, ker je hotel popolnoma spoznati tujino. Po štirih letih romanja po svetu se je vrnil k staršem v Ljubljano 1885. 1. Izvedel je od njih žalostno novico, da je medtem policija zaprla njegovega polbrata (iz prvega zakona) Ferdinanda, ki je osumljen anarhizma in prevratništva presedel 10 mesecev preiskovalnega zapora. Dočim je bil Ferdinand pri sodni obravnavi oproščen, je bil glavni obtoženec Železnikar obsojen na 10 let. Potem ko je zaman prosil za mesto odvetniškeda koncipienta pri dr. Tavčarju, ki ga je nevljudno odklonil, je dobil to mesto pri nemškem odvetniku VVurzbachu. V tej službi je bliže spoznal dr. Šušteršiča, v katerem je odkril vse prej kakor vernega katoličana. V Ljubljani mu je kmalu postalo dolgočasno in 1887. 1. je odšel v Trst. Sodnik in odvetnik V Trstu je kmalu postal samostojen sodnik in v svojem območju je uvajal slovenski jezik. 1890. 1. je postal sodnik v Tolminu. Njegov šef je bil v začetku okrajni sodnik Koršič, rojen Vipavec ali — pristaš italijanske vladine stranke. Turna je kljub vsem oviram in grožnjam uvajal na sodišču slovensko uradovanje in, ko je 1894. 1. odšel v Gorico, je bilo tolminsko sodišče docela slovensko. Iz Tolmina je v prostem času delal izlete po Goriškem in Alpah. V čitalnici se je seznanil z mlado Marijo Gia-nolo, ki je postala tudi tajnica tolminske Ciril Metodove podružnice. Z njo se je oženil 1895. 1., ko se je nastanil v Gorici. Javni delavec Naslednje leto je stopil tudi v politično življenje, ko je sprejel Ga-brščkovo ponudbo, da kandidira v goriški deželni zbor. Njemu ni bila politika nikdar namen sam zase niti šport za preganjanje prostega časa, še manj sredstvo za obogatenje. S političnim udejstvovanjem je hotel predvsem vzgajati slovensko ljudstvo na Goriškem in ga osamosvojiti v vseh pogledih. Po teli smernicah se je ravnal v svojem1 delu v goriškem deželnem zboru, iz istih namenov je ustanovil Trgovsko-obrtno zadrugo, vodil goriško ljudsko posojilnico, ustanovil mizarsko zadrugo, prirejal nešteto predavanj in shodov in se udejstvoval v goriškem pevskem glasbenem društvu, v katerem so bili tedaj pevci med drugimi danes vsepovsod znani pevski in glasbeni umetniki Rijavec, Bravničar, Neffat i. dr. Od narodno-napredne stranke ga je vedno bolj odbijala njena brez-načelnost in razne osebne intrige. Čeprav je poznal Marxa in je bil po prepričanju socialist, še ni videl na Goriškem možnosti za samostojno delavsko politično in gospodarsko organizacijo. Najprej je hotel narodno-napredno stranko preobraziti v ljudsko demokratično. Ko je spoznal brez-uspešnost takih poskusov in ko se je seznanil s s. Jožefom Kopačem, je 1908. 1. stopil v socialdemokratično stranko. V goriškem' deželnem odboru socialdemokratične stranke je ostal potem vsa leta do končane vojne. Ko piše v svojih spominih o pogovorih s s. Kopačem in omenja svoj vstop v socialistično stranko, pripominja dr. Tuma: »Kar me je v social-demokratični stranki vedno sprijaznilo z gibanjem, so bili mladi samouki. Naj imenujem ie Regenta, Golouha, Petejana.« V Gorici je ostal do zadnjega. Šele med hudim obstreljevanjem mesta se je začasno preselil v Lukovico na Kranjskem, kjer je bila njegova nečakinja Anica poročena s sodnikom A. Lajovicem. Iz Lukovice je odšel kmalu v Trst. Ves čas vojne se je sestajal s sodrugi in napovedoval konec Avstro-Ogrske. S. Tuma je ostal vedno zvest protiavstrijskemu stališču jugoslovanske socialne demokracije, kakor je bilo to formulirano že v tivolski resoluciji. Zato je nastopil proti Prepeluhu in vsem tistim, ki so hoteli, da naj socia ldemokrati sodelujejo pri znani majski deklaraciji, ki jo pri nas nekateri še vedno toliko proslavljajo, drugi pa ne razumejo njenega pravega namena. S. Tuma v svojih spominih obširno piše o delovanju avstrijskih Slovanov v inozemstvu, ki so delali za popolno neodvisnost Češke in Jugoslavije. Nato pravi: »Ko je avstrijska vlada izvedela za ta pogajanja (med zastopniki cutente, Čehov in Jugoslovanov), je ponudila dr. Kreku za Slovence samoupravno skupino v okviru habsburške države in enako poslancu Sta-neku za Čehe. Dr. Krek je torej svojo jugoslovansko deklaracijo storil ne samotvorno, marveč po iniciativi avstrijske vlade. Tako tudi razumemo, zakaj je avstrijska vlada pustila razbrzdano agitacijo za deklaracijo, ki je bila objavljena v interesu habsburške monarhije, po iniciativi avstrijske vlade.« Ob koncu vojne je bil s. Turna za to, da socialisti v Trstu nekaj odločilnega ukrenejo. Zgodilo se ni nič. V vsemi tem času je bil na levem krilu stranke. Ko pa se je socialistična stranka Italije z livornskim kongresom razbila s tem, da je bilo sprejetih znanih 21 moskovskih tez, je izstopil iz stranke z izjavo: čas revolucije je začasno zamujen. Z 21 tezami se razbija potrebna enotnost gibanja; v praksi se revolucionarno formulirane teze ne bodo mogle izvršiti, ampak se bo le olajšal pohod fašizma radi razkola v delavskih vrstah. Kljub vsemu je hotel ostati v Italiji. Ko se mu to ni posrečilo, je moral 1924. leta zapustiti Gorico in oditi v Ljubljano. Težko se je poslovil od Gorice, saj je 48 let svojega življenja in dela pustil na Goriškem in Primorskem'. Kljub temu, da je takorekoč zrasel z goriško zemljo in tamkajšnjim1 delovnim ljudstvom, je moral Tuma z bridkostjo zapisati v svojih spominih: »In vendar sem postal tujec in kot tujec prišel nazaj v svoje rodno mesto Ljubljano.« V desetih letih bivanja v Ljubljani se v političnem' življenju ni udej-stvoval. Pač pa se je z vso ljubeznijo posvetil tistim delavskim organizacijam, ki so zbirališče in vzgojno središče vsega razredno-zavednega delavstva za ustvaritev novega, enotnega prerojenega delavskega gibanja. Zato je postal tudi centralni predsednik »Svobode«, v kateri je pripomogel, da je preko frakcijskih političnih sporov postala zopet nrava delavska izobraževalna organizacija. V priznanje tega njegovega dela smo ga izvolili za častnega predsednika »Svobode«. Od vseh delavcev v »Svobodi« je edino njega doletela ta čast. Ko je ljubljanska »Svoboda« proslavljala njegovo 70 letnico, je bil ves vzradoščen nad njenimi nanredkom. Vedno do zadnjih dni svojega življenja sc je rad odzval povabilu »Svobode«, da je šel predavat med naše delavstvo, ki ga je povsod čislalo kot najboljšega predavatelja. Tudi naši reviji je vedno pošiljal svc.ie prispevke. Vidno zadovoljen ie bil, ko si je delavstvo ustanovilo tudi svoio planinsko organizacijo »Prijatelj Prirode«, ki mu je postal tudi prvi pred- sodnik. Turna je bil v SPD in »Skali« kot alpinist, ali pri »Prijatelju Pri-rode« je pa bil s srcem in ljubeznijo. Kakor je bil samotar, kakor je naj-ijši sam hodil po planinah, se je rad pridružil marsikateremu našemu izletu in se veselil z dclavci v prosti naravi. Vsak izlet z delavci je porabil za Vzgojne namene in kot Kristus nam je govoril marsikako lepo pridigo na gori. Sicer je urejeval svoje spise in pripravil mnogo gradiva, ki bo z objavo šc bolj pokazalo ogromno delo in celotni značaj tega najsamoniklej-šega Slovenca. Delal jc do zadnjega in sredi dela ga je pograbila smrt 10. aprila. Zadnje besede, ki jih je spregovoril pred smrtjo, so bili verzi iz francoske revolucionarne himne. S petjem marseljeze je odšel v večnost! Šest sinov in ena hčerka je zaplakala za njim, za katerim1 žalujemo desettisoči, ki vidimo v njem vzor velikega borca za človečanstvo in svobodo. V okviru ene same razprave v naši »Svobodi« je nemogoče dovolj oceniti vse njegovo delo. Saj Turna je bil filozof, filolog, zgodovinar, pravnik, naravoslovec, nacionalni ekonom, kdo bi obsegel vse to! Zato naj danes omenim predvsem njegovo razmerje do socializma. Turna in socializem Dr. Henrik Tuma je zrasel v času, ko pri nas še ni bilo industrijskega delavstva, ko je vladal še, zapozneli srednji vek, ko med Slovenci še ni bilo nobene prave narodne zavesti. Zato je prva leta svojega javnega udejstvovanja posvetil prebujenju naroda, predvsem kmečkega ljudstva. Narodno-napredni pokret ga ni dolgo zadovoljeval, ker je v njem videl praznoto, nesposobnost, da se dvigne nad prva gesla, ki so bila v početku revolucionarna, a so postala gole fraze. Postal je socialist ne toliko radi študija Marsovih gospodarskih naukov, temveč predvsem iz svobodoljubnosti in iz hrepenenja, da se vse ljudstvo dvigne na višjo stopnjo materialne in duhovne kulture. Odločil se je za socializem predvsem kot intelektualec. Tako piše sam v 8. letniku »Naših zapiskov«: »Noben sociolog ne more preko pojavov socializma; le čudno je, da se ogibljejo učenjaki bistva tega problema. Zame je s o c i a I i z e m preizkusni kamen vsega našega znanja in čuvstvova-11 j a; zame je socializem stremljenje po višjem in boljšem ne posameznega človeka, a mi p a k človeštva. Socializem ni nič drugega, nego prikazen novodobnega življenja človeške družbe, v katerem se masa jame zavedati pomanjkanja blagostanja in še bolj pomanjkanja višjega intelektualnega življenja, da iz ploda njegovega dela uživa blagostanje le majhen krog ljudi, da ta krog ljudi ne išče vedno višjih in boljših ciljev, marveč uničuje plodove dela v razkošju ... Ako nam predstavlja 19. vek tako velikansko gibanje v smeri intelekta in etike naprej, potem je socializem najimenitnejši pojav človeštva v razvoju vseobče kulture.« Na ugovore tistih izobražencev, ki radi pomanjkanja resnične izobrazbe in radi preobremenjenosti s šolarsko učenostjo očitajo socializmu da ne upošteva individualnosti, osebnosti, je Tuma istotam odgovoril: »Lahko torej rečemo, da je stremljenje po v i š j c m i n b o 1 j-š e m, po bogatejši individualnosti dobilo izraz v socializmu in da gre pot do višje individualnosti skozi n j e g a ... To je končno visoka pesem socializma — ideja solidarnosti in svobodne i n d i v i d u a 1 n dv t i o b e n e m.« Turna takozvan dogmatičen marksist ni bil ali kakor sam pravi: »Noben izobražen človek ne more biti dogmatik, tudi ne more trditi, da je Kari Marx postavil svoje teze za neizpremenljive. Ali vsak učenjak, ki se vglobi v študij Marxa, mora priznavati, da je Marx prvi razumel gibanje delavskih mas v bistvu, razumel socializem v bistvu.« Slovenski socialni demokraciji je priporočal, naj se ne omejuje samo na delavstvo, temveč, da mora najti pravi jezik in pot tudi do slovenskega kmeta, obrtnika'in inteligenta. Turna je prisojal socializmu tudi prvo vlogo v reševanju jugoslovanskega nacionalnega vprašanja. Zanj je bila narodnost sociološki pojav, ki ga socializem nikakor ne taji. »Narodnost, katera je izražena po skupni kulturi in skupnem stremljenju po politični moči, je tudi socialistu obstoječ pojav človeške družbe. Ali socializem pravi: »Narodnost nam mora biti človekoljublje«, in nič drugega ni internacionalizem kakor to, da mora narodnost predstavljati ne nasprotja narodov, marveč vzporednost in človekoljubnost.« Konkretno o jugoslovanskem nacionalnem vprašanju je v 9. letniku »Naših Zapiskov« zapisal: »Socialnodemokratična stranka predstavlja povsod na svetu in tudi med jugoslovanskimi narodi združujoči element delovnega ljudstva, ki ne pozna historizma, nacionalizma, dinastičnega čuvstva in je interkonfesio-nalno. Zato lahko brez druzega rečemo, da je stranka, ki je po svojem bistvu edino mogoča, za bodočnost poklicana za oživotvoritev jugoslovanske ideje, delavska socialdemokratična stranka.« Za debele knjige je Tumovega gradiva o raznih konkretnih vprašanjih in o razmerju socializma do njih. Nismo se vedno vsi strinjali z vsemi njegovimi nazori, marsikatero polemiko je vzbudil, ali vedno smo cenili in cenimo v njem enega največjih slovenskih intelektualcev in značajev, ki je vztrajno iskal pot v svobodo in višjo obliko človeškega življenja. Zlasti ponosni smo mi »Svobodaši«, da pripadamo gibanju, ki mu je več let <:a-čeloval večni iskalec resnice in revolucionar s. dr. Henrik Turna. Sol, haš dan Še slišim odmev grmenja korakov in množice pesem, vihar. Še čutim drhtenje srca, radosti in bratske zavesti izraz, ritma udar, žar misli, ideje moči. Še čutim, kako je od cest in tlakov vsega sveta v mogočen požar šinila iskra in slutnja je bila pohod, ne samo sprevod, pohod v novi, naš čas. Toda saj sanjam, strmim v privid, tišina je strašna, da slišim srce, kakor da strojnica poka na cesti. Vse kameni molčeče kot zid, sleherni se je ustavil korak, sleher n gib okamenel je v pesti in tudi kri tlak molčeče poji kakor rdeč led, led, led — kri! Prazne so ceste vsega sveta, morda se kje nezaposleni plazi, morda kdo lačen za kruhom še lazi in morda z gnevom se davi — prazne so ceste, polna srca. Kakor da strojnica poka na cesti... Še slišim odmev grmenja korakov in množice pesem, vihar — vsega sveta mogočen požar v nas je zdaj pesem okrvavljenih tlakov. V nas je, v nas je izraz, ne blazen, ne prazen privid — na ledu rdečem rdeč je odsvit. Ji/an Hlicac, Svcopa favz micu Skoro brez primera v zgodovini je razgibanost mednarodnih odno-šajev, kakor vlada trenutno v Evropi. Državniki in diplomati hite iz pre-stolice v prestolico, konferenca sledi konferenci, mreže paktov postajajo vedno bolj goste in nepregledne. Vsi odgovorni državniki govore o miru in samo o miru in vendar je miru vedno manj na svetu. Zdi se, da je zavladalo med narodi zopet ozračje, polno nezaupanja, sumničenja in bojazni kakor pred 1. 1914. Milijoni se v strahu izprašujejo, kaj bo prinesel naslednji dan. Ali se naj katastrofi gospodarske krize pridruži še večja v obliki svetovne vojne? Država, ki je v prvi vrsti povzročila nemir in splošno negotovost v Evropi, je Nemčija, kjer praznuje stari pruski duh svoje vstajenje v znaku kljukastega križa, rabeljske sekire, paradnega koraka in omotične vzhi-čenosti malomeščanskih množic, ki so izgubile razsodnost. Zunanjepolitično udejstvovanje Nemčije je čudovito v skladu z načeli, ki jih je razodel Hitler v knjigi »Mein Kampf«. Na srečo človeštva dejstva demantirajo skoro dosledno vse predpostavke, na katerih je gradil Hitler svoje načrte. Naj omenim nekatere misli iz knjige, ki je tako pomembna za razumevanje današnje nemške politike. Srednjeveška Nemčija je poznala dve smeri prodiranja, na jug v Italijo in na slovanski vzhod. Hitlerju se zdi prvi pravec usoden za veličino Nemčije in priporoča drugega. Toda tu je na poti Rusija. Hitler njene moči ne ceni visoko, kajti izgubila je vsled revolucije svojo vodilno plast, se v rasnem oziru razkraja in je izročena židovskemu vodstvu. Glede vrednosti prejšnje caristične vodilne plasti poznavalci ruskih razmer sicer niso istega mnenja, vendar to Hitlerja ne moti. O škodljivosti židovskega vodstva se pa strinja s »Slovencem« — ki je nedavno ravno na podlagi nemških carističnih virov proglasil zelo široko-grudno vse pomembnejše boljševiške voditelje za Žide, če ne od očetove, pa vsaj od materine strani. Kaj je hotel s tem dokazati, ni bilo prav jasno, ko vendar vemo, da je celo Odrešenik z vsemi apostoli pripadal izvoljenemu narodu. To samo mimogrede, da opozorim na žalostno dejstvo, da celo »Slovenec« podleže včasih novodobni poganski miselnosti, ki jo sicer tako pobija. Hitler je torej mnenja, da Nemčija na vzhodu ne bo zadela na nepremostljive ovire. Toda Francija v svoji zlobi ne da Nemčiji prostih rok za njeno poslanstvo na vzhodu. Odgovor je jasen in ga navajam do-slovno: Francijo je treba uničiti. To popolnoma zasluži, saj tudi ona greši proti rasni čistosti in postaja vedno bolj zamorska (vernegert). Naravna zaveznika proti Franciji vidi Hitler v Angliji in Italiji. Smotrena nemška politika mora storiti vse, da jih pridobi za svoje cilje. Obračun z boljše-visko Rusijo potem ne bo težak, saj je industrijsko tako slabo razvita, da ne more producirati motorjev, ki bodo v bodoči motorizirani vojni odločilne važnosti. To so glavne zunanjepolitične misli Hitlerja, ki jih seveda še podrobneje utemeljuje. Na prvi pogled je razvidno, da ves zunanjepolitični program visi v zraku, ker so že predpostavke napačne. Vendar je knjiga »Mein Kampf« še danes biblija narodnega socializma, ki jo mora poznati vsak pravi Nemec, in zato je na mestu, da si ogledamo dejstva, ki so prekrižala načrte »voditelja«. Ko je Hitler prevzel pred dvema letoma oblast, je zunanjepolitični položaj postal takoj kritičen. Tik pred usodnimi volitvami, ki so mu dale vso oblast v roke, je imel v Konigsbergu velik govor, v katerem je apeliral na nemške nacionalistične instinkte že z izbiro kraja samega, ki leži v vzhodni Prusiji, ki je ločena od matere Nemčije po proslulem koridorju. Razmerje s Poljsko je postalo zelo napeto, dobro so tukaj čutili ost. Hitler se je ustrašil in dal pomirjevalne izjave v takem obsegu. Ko se je tako zavaroval pred presenečenji na vzhodu, se mu je moral zdeti zunanjepolitični položaj ugoden. Računal je lahko na fašistično Italijo in v znatni meri tudi na naklonjenost Anglije, ki je v duhu evropskega ravnotežja v povojnih letih ponovno podprla Nemčijo proti Franciji. Da se je razmerje z Rusij o takoj poslabšalo, je bila logična posledica Hitlerjevega nastopa, ki se je proglasil za čuvarja evropske civilizacije pred nevarnostjo boljševizma. Zato pa je bil prepričan, da ga bodo podpirali v Angliji vplivni krogi okoli petrolejskega kralja Deterdinga in časopisnega magnata lorda Rothemera, ki so si itak želeli križarske vojne proti Rusiji. V tej ugodni situaciji pa so sledile politične napake, ki kažejo, da ima Hitler v zunanji politiki nesrečno roko. Hotel je dobiti tukaj vidne zunanjepolitične uspehe. Prvi plen naj bi bila Avstrija. Toda tukaj je zadel na odpor Vatikana in Mussolinija. Znano je, da je Hitler upal pridobiti Mussolinija z osebnim razgovorom, prepričal pa se je samo, da Mussolini Avstrije noče izpustiti, in tako se je sestanek končal z obojestranskim razočaranjem. Očitno je pripravljal sunek proti Rusiji, odtod ljubeznivosti na račun Japonske in zbližanje s Poljsko. Poljska je seveda s hvaležnostjo sprejela desetletni pakt o nenapadanju, izpopolnjen s prijateljsko pogodbo, kajti s tem je silni pritisk od zapada pojenjal. Vendar kakor kažejo zadnji dogodki, si je ohranila v glavnem proste roke in je zelo dvomljivo, če se bo v protisovjetski politiki dala vpreči v Hitlerjev voz. Nespreten korak je bil tudi izstop iz Društva narodov, ki ga je storil Hitler v duhu narodnosocialistične demagogije, ki je že od nekdaj prikazovala Društvo narodov kot ustanovo, ki naj ovekoveči versajski mir. Dosegel je samo, da je vskočila v Društvo narodov Rusija, ki je s tem dobila važno politično postojanko. Zaman je nemška diplomacija poskušala zadnji hip preprečiti vstop Rusije v Društvo narodov. Nemčija je z nespretno politiko prisilila celo Anglijo, da je zavzela stališče proti njej, čeprav je Anglija storila vse, da ohrani tudi pri nevšečnih korakih Nemčije vlogo posredovalca. Že izstop Nemčije iz Društva narodov Angliji ni bil po godu, kajti Društvo narodov je za angleške interese zelo koristna ustanova. Načelno protirusko stališče Nemčije se zdi Angliji hvalevredno in zato ne more imeti nič proti temu, da je Nemčija važen vojaški faktor. Vendar Anglija želi pustiti Nemčijo na vzhod samo takrat, ko bo to v njenih interesih. Trenutno Anglija Rusijo do neke meje celo potrebuje za pritisk na Japonsko, ki kot velika gospodarska in vojaška sila ogroža angleški imperij v Aziji. Neprijetno so dirnile ob priliki obiska lorda Simona nemške zahteve o vrnitvi kolonij in napoved oboroževanja na morju. Kakor smo videli, je Hitler v dobi, ko je bil še malopomemben strankarski voditelj, pisal o tem, da je treba Francijo uničiti kot politično silo. Tega seveda Anglija ne bo nikdar dopustila. Baldvvinove besede, da je meja Anglije ob Renu, so dovolj jasne. Priključitve Avstrije po Nemčiji noče niti Francija, niti Italija in zato se ji upira tudi Anglija, ki se boji vojne, ki bi utrla boljševizmu pot v Evropo. Nemški ekspanziji je torej zaprta pot na zapad in jug, na vzhod pa odprta samo po predhodni odobritvi Anglije. Tudi po rusko-francoski zvezi se na tem položaju ne bo ničesar spremenilo, kajti Lokurnska pogodba ne ščiti samo Francije pred Nemčijo, temveč tudi obratno. Francija sme pomagati svojim zaveznikom na vzhodu samo tedaj, če bo to dovolila Anglija, ki je glavni garant Lokarnske pogodbe. Kakor velikokrat v preteklosti drži Anglija tudi sedaj ključ evropske politike trdno v svojih rokah. Iz navedenega je razvidno, da zunanjepolitični položaj Nemčije ni ugoden. Težko bo izvesti vsenemški in vzhodni program, ki ga je napovedal Hitler v svoji knjigi. Kakor v zasmeh je Rusija postala velika vojaška sila z moderno motorizirano vojsko. Hitler se lahko tolaži v trenutni politični osamljenosti vsaj z enim velikim uspehom: Nemčija se lahko sedaj odkrito in neomejeno oborožuje! Da je obseg oboroževanja zares ogromen, kaže že silen porast v produkciji železa, jekla in aluminija. Vsa vzgoja hoče posredno ali neposredno ustvariti dobrega vojaka, ki ga odlikuje slepa pokorščina prav v duhu vrhovne zapovedi proslulega pruskega kralja Friderika Viljema: Nicht rasonieren! Najljubše opravilo Hitlerjeve mladine je streljanje z malokalibrsko puško in marširanje v kolonah, kjer nosi vsak nahrbtnik z 20 do 30 kg teže. Najvišji vzgojni ideal je mladenič z močno muskulaturo, z razvitim črednim instinktom in z globokim prezirom do razglabljanja in razmišljanja. Materielno podlago za bodočo motorizirano vojno pa naj da intenzivno pospeševanje avtomobilske produkcije in sistematična izgradnja avtomobilskih cest. Veliki učitelj Maechiavelli je napisal: Dober vladar mora skrbeti za dobro vojsko in dobre zaveznike. Prvo je važnejše, kajti vladar z dobro vojsko bo imel tudi dobre zaveznike! Prihodnjost bo pokazala, če se bo Nemčija dala preustrojiti v novodobno Šparto. Ovire psihološke in materielne narave ne bodo izostale. Proti običaju kulturnih držav letošnji nemški državni proračun ni bil objavljen. Nemčija financira svoje silno oboroževanje s pomočjo notranje zadolžitve, kakor je to delala med svetovno vojno. Na isti način financira tudi navidezno konjunkturo, ki je itak v tesni zvezi z oboroževanjem. Tega seveda ne more trajno nadaljevati, zlasti, če izostane pričakovano r e s -n i č n o gospodarsko izboljšanje. Prišel bo čas, ko bo morala Nemčija ali omejiti svoje izdatke in se s tem izpostaviti velikim notranjim težavam ali pa udariti in si poiskati izhoda v duhu imperializma. Prva kakor druga možnost mora prej ali slej končati s katastrofo, ki bo pogoltnila režim in strla okove tlačenega nemškega proletarijata! Pripravljajmo se na zlet »Svobode« v Celju 7. julija, ko bomo manifestirali za našo proletarsko kulturo! 0. 3., fu^ftžof v či/t&pi V svetovni vojni so zmagale tri meščansko-demokratične sile: Vel. Britanija, Francija in Amerika; bitko so izgubile tri avtokratične (danes bi jih imenovali »avtoritarne«) države: Rusija, Avstro-Ogrska in Nemčija. Tri demokratične velesile so vrgle avtokratične oblastnike v Nemčiji in Avstro-Ogrski. Usoda Hohenzollercev je bila odločena, ko je ameriški prezident Wilson izjavil, da se bo pogajal samo z demokratično Nemčijo. Usoda Habsburžanov je bila zapečatena, ko je Wilson priznal zahtevo Čehov in Jugoslovanov po ustanovitvi samostojnih držav. Prva posledica zmage demokratičnih velesil na zapadu je bila ustanovitev nacionalnih držav na razvalinah habsburške in ruske monarhije in proklamiranje republike v Nemčiji, Avstriji in Madjarski. Kakor se meščanstvo po vsaki svoji zmagi nad avtokratičnimi silami obrne proti proletariatu, ki hoče gnati razvoj preko meščansko-demokra-tičnih mej, tako se je tudi meščanska demokracija zapadnih velesil po zmagi nad Hohenzollerci in Habsburžani obrnila proti proletarski revoluciji v srednji in vzhodni Evropi. Njena moč je držala revolucijo v Nemčiji in Avstriji v mejah meščanske demokracije, stiia je madjarsko revolucijo in ustavila rusko armado ob Visli. Njen poskus, da bi vrgla tudi sovjete v Rusiji, se je razbil ob neosvojljivosti širokega ruskega prostora. Zmagovalci v svetovni vojni so na ta način skoro v vsej Evropi do ruskih mej etablirali režim meščanske demokracije in hkrati postavili ves ta novi meščansko-demokratični svet pod svojo nadvlado. Vel. Britanija in Amerika sta si delili gospodstvo na oceanu, Francija je pa dosegla nadvlado na evropski celini. Rusija radi državljanske vojne in gospodarskega propada ni bila več velesila, ki bi mogla soodločati o usodi Evrope. Nemčija je bila razorožena. Francija je v zvezi s Poljsko in državami kasnejše male entente postala prva gospodarica v Evropi. Ta meščansko-demokratična sestava Evrope se je v zadnjih časih podrla. Petnajst let po Versaillesu se je versailleski sistem razbil. Meščanska demokracija, ki je dobila svetovno vojno, je izgubila mir. Francoska demokracija, ki je dosegla 1918. 1. tako gospodujoč položaj v Evropi, kakor ga dotlej po Napoleonovem padcu nikdar ni imela, je prišla ob svoj prvenstveni položaj, ne da bi se potočila kapljica krvi. Kako je prišlo do tega? Kapitalizem povojne dobe, vržen iz tirov po vojnih posledicah, moten po tributih, ki so jih zapadne velesile naložile mladi nemški demokraciji, je zašel v hude krize, ki so jih le začasno prekinjale kratke periode stabilizacije gospodarstva. Razredna nasprotstva, poostrena po gospodarskih pretresih povojnega časa, so razbile mlade meščansko-demokratične režime. Buržuazija, nezadovoljna s tem, da bi vladala pod kontrolo ljudstva, je po vrsti postavljala avtokratične režime v Italiji, na Madjarskem, Poljskem, v Nemčiji, Avstriji in baltskih deželah. Teren, ki si ga je osvojila meščanska demokracija radi svetovne vojne, je bil v nekaj letih izgubljen. Roko v roki s propadanjem meščanske demokracije se je krepil odpor proti nadvladi francoske demokracije na evropski celini. Razbila se je tudi enotna fronta meščansko-demokratičnih velesil, ki so diktirale versailleski mir. Anglija in Italija sta skušali omejiti vpliv Francije v Evropi. Včasih sta podpirali odpor premaganih držav, zlasti Nemčije proti versailleskemu sistemu. Velika Britanija je večkrat podpirala Horthyja, fašizem in celo nemški nacionalni socializem. Končno se je še Poljska odrekla zavezništvu s Francijo. Versailleski mir je naložil Nemčiji težka reparacijska bremena. Da-wesov in Voungov načrt sta v astronomskih številkah določila tribute, ki bi jih morala plačevati Nemčija skozi več generacij. Zapadna buržuazija je vztrajala na teh zahtevah še, ko je njihova nevzdržnost postala že očitna. Šele mednarodna kreditna kriza 1931. 1. je raztrgala ta program. V resnici ji Nemčija niti ni plačala nobenih tributov. Kar je plačala, si je izposodila. In kar si je izposodila, ni vrnila upnikom. Dvanajstletni boj za vojno odškodnino je rodil samo en rezultat: vzbudil je, ojačil in končno do zmage dovedel nemški nacionalizem. Trajno je bil versailleski sistem nevzdržen. Ce so hoteli, da ostane Nemčija razorožena, bi se morale razoroževati tudi sosedne države. Ali vsi poskusi za mednarodno konvencijo o omejitvi oboroževanja so se izjalovili ob odporu sil, ki imajo interes na oboroževanju, in ob konkurenčnih gospodovalnih interesih raznih velikih držav. Ker se tega vozla ni dalo razvozlati z mednarodno konvencijo, so ga presekali. To nalogo je prevzel nase fašizem, ker ga demokracija ni zmogla. Ce bi zmagovalci v Versaillesu dovolili premaganim državam postavitev milice s kratko službeno dobo, bi bile te milične vojske izraz konstrukcije ljudskih sil. Ker pa so zmagovalci predpisali premaganim na-jemniško vojsko z zelo dolgo službeno dobo, je nastala v Nemčiji vojska, ki jo je komandiral oficirski zbor poraženih avtokratičnih krogov, jo zaprl pred vsako ljudsko strujo in jo izpremenil v inštrument restavracije starih reakcionarnih sil. Ta vojska je v okviru meščanske republike postala samostojna politična sila, ki je gnala ves razvoj vedno bolj na desno. Končno je izročila oblast Hitlerju, ki ga je hkrati spravila pod svoje nadzorstvo. Že »avtoritativni«, na vojsko naslanjajoči se režimi Bruninga, Pa-pena in Schleicherja so oboroževali Nemčijo. Ko je prišel hitlerizem na oblast, se je oboroževanje pospešilo. Zapadne države, needine med seboj, si niso upale izsiliti omejitve oboroževanja, ki je nasprotovalo mirovnim pogodbam. Preden so se sporazumele, je nemško oboroževanje že tako napredovalo, da ni preostalo drugega, kakor da so ponudili Nemčiji legalizacijo mirovnim pogodbam nasprotujočega oboroževanja pod edinim pogojem, da pristane Nemčija na neko novo pogodbeno mejo oboroževanja. Hitler je pa že večkrat izkusil, kako težko se velesile sporazumejo o merah, ki bi se ukrenile proti Nemčiji, če se ona noče ozirati na predpise. Tako si je upal napraviti odločilen korak. Najprej je proglasil ustanovitev močnega zračnega bojnega brodovja, in ko velesile tudi proti temu niso nič ukrenile, je uvedel splošno vojaško obveznost v Nemčiji. S tem je porušen ves versailleski sistem, nemška vojska bo pri splošni vojaški obveznosti večja in močnejša od francoske. 1918. leto je pomenilo višek v razvoju meščanske demokracije. Zmage, ki si jo je tedaj izvojevala, ni mogla trajno obdržati. Najprej so podlegle mlade demokracije, ki so nastale pod vplivom zmage zapadnih velesil. Cehoslovaška je ostala edina izjema. Potem je padla še hegemonija francoske demokracije. Evropa se je vrnila k stari obliki »ravnotežja«: k onemu sistemu vedno kolebajočega ravnotežja sil, v katerem se tehtajo vojaške sile raznih držav. Tak sistem oboroženega miru pomeni: vojaške zveze, tekmo- vanje v oboroževanju, prežanje vsako skupine na slabo uro nasprotne grupe in končno — vojno. Brez ozira na našo miroljubnost, brez ozira na človečanstvo je treba tudi v razrednem interesu proletariata stremeti, da se vojna za čim dalj časa odloži. Če pa hočemo čim dalj časa ohraniti mir, moramo biti tudi za sredstva, ki ga morejo ohraniti, to je koalicija sil, katerih vojaška premoč prisili do miru tistega, ki hoče vojno. Mi vemo, da je vsaka koalicija labilna. Mi moramo vedeti, da nasprotujoči si gospodovalni in imperialistični interesi onemogočajo vsako trajno zvezo. Ali podpirati je treba vsako koalicijo proti vojni, ker po konkretnem razmerju sil je važno, da se pridobi zaenkrat vsaj na času, če se že vojne trajno ne bi dalo preprečiti. 2Moh Jl&Koi, haspcotsb/a v mad^acsUi kantca-cevotudii Gombos je razpustil stari madjarski parlament. Boj med Bethlenoin in Gombosem se je končal začasno z Gombosevo zmago. Ali pomenijo ta trenja kakšno spremembo v sistemu madjarski kontrarevolucije? V madjarski reakciji so fašistovski elementi vedno igrali vlogo, katere važnost je bila različna v posameznih dobah. Med najaktivnejše moči kontrarevolucionarnih organizacij so vedno spadali priseljenci in begunci iz krajev, ki so se po svetovni vojni ločili od Madjarske. Tu vidimo, da taka emigracija po svoji ogromni večini povsod igra reakcionarno vlogo. Med temi madjarskimi begunci iz »neosvobojenih« krajev je tudi mnogo takih — kot na primer bivši minister grof Teleky — ki so si za denar kupili potrdilo o izgonu iz »neosvobojenega« kraja, da morejo na Madjar-skem igrati vlogo narodnih mučenikov. Agitacija teh elementov je bila vedno skrajno demagoška. Da bi se prikupili ljudem, so zahtevali tudi agrarno reformo. Drugače so uganjali antisemitsko gonjo. Ko se je reakcija utrdila, ko je finančni kapital sklenil sporazum z aristokracijo, je bil pokopan tako antisemitizem kakor agrarna reforma. Da si zagotove oblast nad državo, so odpravili tajno volivno pravico, ki je ostala samo še za 46 poslancev, ki se volijo v velikih mestih. Zgornja zbornica z močnim zastopstvom Habsburžanov, aristokracije in visokega klerusa dopolnjuje zakonodajo te monarhije, ki ni monarhija, ali je mnogo bolj absolutistična država od vsake monarhije. Vodilna glava v dobi konsolidirane reakcije je bil grof Bet h leti. Več nego deset let je vladal kot ministrski predsednik in v tem času je državni upravitelj Horthy stal bolj v ozadju. Potem je v državnem proračunu in gospodarskem življenju prišla do izraza huda agrarna kriza in Bethlen je odstopil v veri, da mu bo prihranjeno mesto ministrskega predsednika dotlej, ko se bo njemu zazdelo, da se zopet povrne nanj. Njegov prvi naslednik grof K a r o 1 y i, čigar zahteve po narodni štedljivosti — skromne postne pridige — je javnost zelo nejevoljno sprejela, se je moral kmalu umakniti bivšemu vodji madjarskih fašistov generalu Gombos«. Od Gombosa je vsa kontrarevolucija pričakovala dvoje. Kot zastopnik armade naj bi pokazal moč, kot izkušen demagog pa naj bi s frazami in obljubami uspaval množice. Gombos je v prejšnjih časih stopil na plan kot oznanjevalec neke reformne dobe, kot sovražnik korupcije, ali kakor jo je on imenoval »bacsi-gospodarstva«. Nastopal je proti zlorabam' nekaterih kartelov, ali zavzemal se je za »nesebične« kartele, bil je za to, da madjarski junaki dobe zemljo, ali bil je proti vsaki agrarni reformi. Čutil se je kapitalista in se je zato odvrnil od antisemitizma. Gom-bosa, ki je uporabljal take fraze, je pozdravila vsa kontrarevolucija od belega terorista Hejjasa do liberalnega Žida Pavla Sandorja. Polagoma se je poostrovalo nasprotstvo med Bethlenovim in Gom-bosovim krilom. Ta nasprotja so povzročale osebne ambicije, klike v vladni stranki in različnost političnih metod. Za desetletne Bethlenove diktature sta se izdali dve milijardi za tajne vojaške formacije, v nekaterih ministrstvih, zlasti v ministrstvu za »narodno blaginjo«, ki ga je vodil p r e 1 a t V a s s, se je razpasla še za madjarske pojme prehuda korupcija. Gombos je odkrival posamezne škandale in tako pripravljal Bethlenov padec. Gombos je pripravljal ta padec v okviru same tedaj še enotne vladne stranke. Bethlen se je v stranki naslanjal na aristokrate, kmetiške plemiče, visoko birokracijo, bogate židovske buržuje in je tako vedno imel večino v poslanskem klubu stranke. Gombos je pa hotel med množicami ustvariti podlago za reakcionarno politiko, pri čemer je imel namen, da bo hkrati vrgel tudi Bethlena. S svojim delom po deželi je priklical iz tal »elitno gardo« starih, nezadovoljnih in mladih, še ne nasičenih elementov. Tako preoblikovana vladna stranka s fašistovskim obeležjem se je po političnih nazorih in socialni sestavi nevarno približala drugi strankarski organizaciji takozvanih »malih poljedelcev«, ki jo vodi Tibor E c k h a r d t. Ta stranka, ki je sicer pod vodstvom plemstva, pa koketira z agrarno demagogijo, se smatra kot zadnja rezerva madjarske kontrarevolucije. Gombosu se je zdelo, da je položaj dozorel za zvezo s to »zadnjo rezervo«. To pa se je moglo zgoditi le tedaj, ako se je lotil najbolnej-šega madjarskega vprašanja — agrarnega problema. V čem obstoji na Madjarskem agrarno vprašanje? Na Madjarskem je po neuspešni revoluciji veleposestništvo ohranilo vso svojo oblast. Madjarska poljedelska zemlja obsega 15,932.418 kata-stralnih oralov (1 kat. oral = 0.575 hektarja); 3,778.567 oralov pripada 1.644 veleposestnikom, od katerih ima vsak nad 1.000 oralov; 2,739.272 kat. oralov pripada 6.332 veleposestnikom s posestvi od 200 do 1.000 oralov. Več kakor 40% poljedelske zemlje pripada manj nego 8.000 posestnikom. Število hlapcev, poljedelskih delavcev in kmetičev s kmetijami izpod 10 oralov, je pa skupaj z družinskimi člani 3,200.000. V posameznih okrajih je prepad med aristokratsko bogatijo in ljudsko revščino še globlji: v komitatu Fejer imajo veleposestniki 48.8% vse zemlje. V tem komitatu je veleposestvo družine Eszterhazy s 329.000 orali. Aristokracija je strašno razburjena nad tem, da bi se sploh načelo agrarno vprašanje. Gombosovo krilo pa smatra, da je le treba nekaj ukreniti, če se hoče madjarska reakcija obdržati — treba je vsaj peska nasuti ljudem v oči. Kajti poleg bede na deželi narašča nezadovoljnost v mestih, kjer se množi zlasti brezposelna inteligenca. Revni sinovi takozvanih srednjih slojev — 54% madjarske akademske mladine prejema državno podporo — po vseh študijah ne najdejo nobenega mesta. Ta mestna inteligenca je v svoji materialni bedi in nezadovoljnosti odkrila bedo vasi. V njenih vrstah se govori o treh milijonih madjarskih beračev, o madjarskih bosjakih — 9 milijonov madjarskih prebivalcev si kupi na leto 4 milijone parov čevljev — govori se mnogo o usodi poljedelskih delavcev, ki so 1926. 1. prejemali še 4 penge dnevne mezde, 1. 1934. pa niti po 1 peng ne. Od jeseni do pomladi žive poljedelski deiavci samo od pra-žene koruze, število brezposelnih poljedelskih delavcev se ceni na 300.000 — prehrana na Madjarskem je padla pod nivo vsakega kulturnega naroda. Velik del vseučiliške mladine izvira iz vasi, drugi del se vrača v vas — madjarske narodnike imenujejo te študente — in vidi strašno sovraštvo kmetov do gospode in delovanje raznih verskih sekt tam, kjer je vsako politično udejstvovanje onemogočeno. Različne mladinske organizacije, kakor »T u r u 1«, »R e f o r m n a g e u e ra c i j a« poudarjajo vedno češče zahtevo po ureditvi agrarnega vprašanja; to vliva aristokraciji strah, ki močno vpliva na Gombosevo fašistovsko krilo madjarske reakcije. Gombos in Eckhardt čutita, da moreta rešiti kontrarevolucijo le, če ne izgubita oblasti nad to mladino. V zadregi nad vsem tem udarjajo Gombosevci na boben nacionalističnega šovinizma, ki pa je tudi zablodil v zagato po francosko-italijan-skem sporazumu. Zato se vprašujejo zdaj, če sc ne bi orientirali na Berlin in Varšavo, kar pa je tudi zelo težavno. Tako postaja položaj za mad-jarsko kontrarevolucijo vedno kočljivejši. Celjskega zleta se morajo udeležiti tudi mali kmetje, da se seznanijo z našimi stremljenji; zato ponesite glas o njem v poslednjo našo vas! Dvignimo članstvo »Svobode«, kajti uspeli socializma je odvisen od tega, če ga nosijo velike ljudske množice. Z a vsakega pravega »Svobodaša« naj velja načelo, da pridobi do celjskega zleta vsaj dva nova člana »Svobode«. in Uh^i^tice Cankarjeva družba. Letošnji knjižni del Cankarjeve družbe je bil izredno bogat. Poleg koledarja smo dobili še štiri knjige, in sicer: dva dela Beerove »Zgodovine socializma in socialnih bojev«, ruski roman pisatelja Ni-zovoja »Pod severnim nebom« in zaključni del Molekove triologije: »Sesuti stolp«. O vseh imenovanih knjigah želim dati kot delavec svoje mnenje. Povdarjam že v začetku, da je za delavce, posebno za tistega, kateremu je marksizem res duševni vodnik, najboljša knjiga Beera »Splošna zgodovina socializma in socialnih bojev«. V nji bo našel vse, sploh pa sijajne zglede, kako se je že vršila v davnem času borba v smislu socializma. Vsak delavec bi se moral zavedati globokega pomena te študije in jo z zanimanjem preštudirati. Koledar C. D. 1935. Koledar se začenja s parolo »Boj proti fašizmu«. V tem duhu je tudi pisan odlomek iz romana, katerega je napisal Walter Schonstedt. V njem vidi delavec prav jasno razmere v »kulturni« fašistični Nemčiji. Angela Vode je prispevala razpravo »Fašizem in žena«. Tu pokaže zlasti trpljenje žen v fašistični Italiji in Nemčiji. (A. Vode je napisala sijajno knjigo o ženskem vprašanju »Žena v sedanji družbi«, izdala revija »Žena in dom«. Vsak, ki se zanima za pereča socialna vprašanja sodobnega življenja, bi moral imeti to knjigo.) Ignazio Silone, ki je napisal roman o fašistični Italiji »Fontamara« (izdal konzorcij »Svobode« v prevodu Talpe), je zastopan s sijajno prozo »Lisjak« in s člankom »Fašizem in katoliška cerkev«; v njem jasno pokaže skupno vlogo fašizma in cerkve, riše strašno trpljenje delavcev in kmetov pod peto fašizma. Junaški borci avstrijske delavske revolucije, katere je klerofašistični režim obsodil na smrt, s v koledarju slikani, z njimi nam vstaja snomin na tiste dni, ko so se junaški avstrijski delavci uprli nasilni vladi klerofašizma; socialistični delavci vsega sveta jih bomo ohranili v najlepšem spominu, njihova mučeniška smrt ,ie ponovno potrdila bitnost pravic delavskega razreda. Socialni pesnik Mile Klopčič je prispeval dve pesmi iz svoje nove pesniške zbirke »Preproste pesmi« (izdala Tiskovna zadruga), in sicer »Ceste pred pomladjo« in »Blazni France«. Pesnik Mile Klopčič je pokazal v tej pesniški zbirki, kako globoko se je vživel v naše trpljenje, v njegovi pesniški zbirki se nahajajo biseri slovenskega socialnega pesništva. Mi vsi, ki delamo v potu svojega obraza, mi vsi, ki ljubimo tiste intelektualne sile, ki s pisano besedo poveličujejo naše trpljenje, smo pesniku M. Klop-čiču iskreno hvaležni in mu k njegovi drugi pesniški zbirki iskreno čestitamo. B. Travna ne poznam pod pravim imenom, njegov roman »Zaklad« je izšel v Talpinem prevodu v »Svobodi«, nam je predstavljen z zanimivo črtico »Diplomati«. Revolucionarno leto 1848. — Naš neumorni Talpa, ki je tudi urednik Koledarja, nam .ie poljudno in na zgodovinski način opisal revolucionarno leto 1848. Ina Slokanova je prispevala dve pesmi »Na trgu« in »Njegov obisk«. Ivan Vuk: »Na obisku pri mogočnih robotih«, v reportažni obliki, nam je dal letos Jesenice in vse, kar je v tem industrijskem kraju važnega. Lansko leto je dal lepo reportažo naše steklarne, letos Jesenice, drugo leto pa zopet kak drug delavski kraj, tako da bomo imeli sčasoma v koledarjih opisano vso delavsko Slovenijo. B. K.: Preročišče v Delphih, potopis o potovanju v Grčijo. Leon Detela, O bistvu življenja, zanimiva razprava o življenju. Maks Beer: Splošna zgodovina socializma in socialnih bojev, I. in II. del. V predgovoru nam pove agilni prevajalec Talpa: »Upamo, da bo delavstvo znalo ceniti to delo, da se bo vanj zmeraj znova poglabljalo in črpalo iz njega novih pobud za svoj boj.« Slovenska socialna literatura je še zelo malo razširjena. Založba »Ekonomska enota« je izdala ciklus znanstvenih del in Cankarjeva družba in »Svoboda«. Cankarjeva družba si je zadala hvaležno nalogo, da nam da tekom prihodnjih let kompletno izdajo Beerove študije. Beer je prvi opisal na podlagi dialektičnega mate-rializma »zgodovino socialnih bojev«. Od nas delavcev in delavk je pa sedaj, da pridno črpamo iz tega zgodovinskega zaklada nauk za naše gibanje. P. Nizovoj: »Pod severnim nebom«; roman je delo mladega ruskega pisatelja Nizovoja. V romanu je krasno opisano severno ledeno morje in lepi ribolovi v teh krajih, opisuje pa Williama in njegovo družino, ki je živel daleč od ljudi v snegu in ledu. V romanu je silno lepo opisana Williamova žena, ki se v snegu in ledu spominja lepega življenja v mestu; sijajno so opisani ruski običaji. Vedno je bila naša želja, da nain da Cankarjeva družba sodoben ruski roman, sedaj ga imamo v lepem prevodu Matevža Selana (psevdonim agilnega »Svoboda-ša« in delavca pri Cankarjevi družbi). Izredna izdaja Ivan Molek »Sesuti stolp«; roman se godi v dobi, ko je v Ameriki vse propadalo, gospodarska kriza na vrhuncu svojega razvoja. Molek riše vse, bankirje, obrtnike, njihovo prejšnje bogastvo in propast. »Sesuti stolp« je jasen dokaz, da tudi Amerika ni več dežela dolarjev. Cankarjeva družba je kljub krizi in pomanjkanju zaslužka izdala letos pet knjig, slovenski delavci bi jo morali vse bolje podpirati, član Cankarjeve družbe bi moral biti vsak, da bi prišle knjige Cankarjeve družbe v vsako hišo. da bi jih bral vsak. kdorkoli je ponižati in tlačen. Pot Cankarjeve družbe gre naprej, gosto je trnje, ali to nas ne moti: mi vemo le eno — proč mora! Kolja. Vladimir Konstanjevec. Kako je s cerkvijo? Izdala Mala biblioteka v Ljubljani 1935. — Pisec Kostanjevec tolmači v tej brošuri na preprost in umljiv način postanek in razvoj krščanstva ter katoliške cerkve do današnjih dni. Naslanjajoč se predvsem na Reerovo »Zgodovino socializma in socialnih bojev«, ki jo je letos izdala Cankarjeva družba v prvih dveh zvezkih, nam prikazuje najprej ljudsko prakrščanstvo, nato postanek cerkvene hierarhije ter cerkev v fevdalni in kapitalistični dobi, končno v dobi monopolnega kapitalizma, ko se je zvezala s fašizmom. Zlasti sta še zanimivi v brošuri poslednji poglavji: Katoliška hierarhija pred povratkom nekdanje moči in Dejanje. - -Brošuro priporočamo! Dr. Kukovec, Slovenci 1914, založila Ljudska tiskarna v Mariboru. — Avtor podaja kratek oris politične zgodovine Slovencev do 1918. leta. Je objektiven in nikjer ne pretirava. Najprej ugotavlja, da so se Slovenci zelo pozno zavedli svojega »državnopravnega položaja ali svoj-stva posebnega naroda«. Dr. Kukovec smatra 1867. leto kot »pravi začetek dr-žavopravnega boja Slovencev za njih pravice v avstro-ogrski monarhiji«. Nato omenja dobo taborov, nastanek političnih strank pri Slovencih. Pri tem piše o delavski stranki: »Kot tretji činitelj v našem javnem življenju se je pojavila organizacija socijalnih demokratov, ki se lahko ponaša z velikimi uspehi na polju delavskega zavarovanja. Pomembna je v nacionalnem oziru tudi takozvana tivolska resolucija socialnih demokratov, ki je bila sklenjena dne 25. novembra 1909 v Ljubljani na kongresu socialne demokracije. Resolucija zahteva zedinjerije Srbov, Hrvatov in Slovencev v samostojno državo.« iz opisa strank se vidi, da nobena druga stranka v Sloveniji do 1918. 1. ni imela tako jasnega programa v nacionalnem vprašanju. Pri majski deklaraciji pravi pisatelj, da »je sliko nekoliko kazilo ozadje dr. Šušter-šiča za dr. Korošcem.« Mi pa mislimo, da je sliko kazila tudi deklaracija sama, ker je še vedno priznavala habsburško žezlo. Sicer avtor sam dalje opisuje, kako so morali drugi popravljati to več nego opor-tunistično deklaracijo in zagotavljati zaveznikom, da hočejo Slovenci več nego njihova deklaracija. Ce pa je stvar taka, čemu se potem poveličuje zadeva, ki v interesu zgodovinske resnice zasluži samo kritiko? Sicer je pa pisatelj hotel podati samo oris dogodkov in to se mu je posrečilo. A. B. Hoš fio-kcd Ivan Vuk: Bratje, le k soncu, k svobodi... (Nekaj spominov z okrožnega pevskega koncerta »Svobod« v Celju, dne 31. marca 1935) A noč odhaja, zora že vstaja, delavstva trume v dan svoj gredo, mi je bilo na jeziku, ko sem vstopil v dvorano Narodnega doma v Celju, vso natlačeno, balkoni zasedeni, a pevski zbori »Svobode«_ Celje, Ljubečna. Zabu-kovce, Libo.i in Štor, 127 po številu, pripravljeni, da nam, poslušalcem, pričarajo nekaj ur lepote, trenutek blaženstva in proletarskega ponosa. Tiho je šumela, množica po dvorani, čitala program, se ozirala na oder, včasi v nestrpnosti zaploskala in mahoma utihnila, za trenutek kakor onemela, ko so začeli stopati pevci na oder. Nato pa zaploskala v pozdrav, prisrčno, veselo, da sem sam postal razigran. Na takih koncertih je človek kakor bi prišel v drug svet, porajajoči se, nekaj novega, lepšega prinašajoči, človeka uveljavljajoči — ne kakor na izcizeliranih umetniških koncertih, kjer se počuti človek samo kakor nekak molilec pred bogovi, na odru prepevajočimi, s ploskanjem jim priznavajoč popolnost, a odhajajoč, ne kakor iz družabne srede, vse razpoložene, temveč kakor iz cerkve, pokropljen z blagoslovljeno vodo, iti spoštljivo na dogodek premišljavajoči. Na odru je stal zbor »Svobode« Ljubečim. Pevovodja je dvignil roko. Pesem »Zdravo hrabri bojevniki« je zadonela iz 35 grl, dinamično ubrano, z lepo izgovorjavo, da sem nehote vprašal soseda: »Kdo je pevovodja?« »Kovinar Dečman. Član SMR.I Svobodaš. Tovarna VVesten. Celjska Svoboda pod vodstvom skladatelja in pevovodje Preglja ga je izšolala za pe-vovodjo.« Poslušal sem. Zbor discipliniran, za te razmere neverjetno izšolan. Odpeli so tri pesmi, narodne, ljubke in želi toliko pohvale, da so morali zadnjo, Pregljevo »Oj dekli, ne žen' se na pa vre ...« ponavljati. Sosed me je drgnil pod rebra: »Ali slišiš? Ker je besedilo kmečko, živahno, kakor so kmečki fantje, so peli to pesem še s posebnim občutkom. »Pevci so...« Nisem končal, ker me je že sosed prestregel. »Da, po večini kmečki fantje in tovarniški delavci.« In res, stali so strumno, obrazi sveži, izraziti in rekel bi, da je marsikatero dekliško oko zrlo te obraze z notranjim zadovoljstvom. »Svoboda« Zabukovca. 20 pevcev Svobodašev. Obrazi, črni diamant iska-joči, po soncu hrepeneči. Samozavestni. Glasovi lepi in ubrani, Prelovčevo »Slava delu« so zapeli s takim občutkom, da je ploskanje glušelo dvorano. Solist barito-nist je izrazito, kakor struna na violo-čelu zapel: »Tako sem človek kakor ti. zavest se je vzbudila, začutili smo v žilah kri.« Zbor pa ie spremljal kakor orgije in se razgrel v mogočen koral: »To naša pest je, to naša čast.« Ko so zapeli poleg dveh drugih narodnih pesmi še ru.ko »Bratje, le k soncu k svobodi«, se mi je zdelo, da hodim nekje tam daleč in pojem z milijoni. * Sosedje Zabukovčanov, keramični delavci, Svobodaši iz Liboj, 12 po številu, so zapeli Oitovo: »Čuj mogočni gromov glas«, da sem še enkrat z očmi štel, če je res samo 12 pevcev. Basi močni, spo- minjajoči na ruske basove, tenori. v višini sicer nekoliko preostri, a v nižinah ostale glasove lepo objemajoči. Bariton-solo v »Pastirju« je bil zvočno tako lep, da bi se lahko kosal z izšolanim barito-nistom. Le izgovorjava bi morala biti bolj jasna. Pevovodja Rotar je izklesal iz teh delavskih grl, kakor tudi iz' onih iz Zabukovcev lepe, melodično zveneče strune. »Pastirja« so morali ponavljati. * Železo. SMRJ. Štore. Svobodaši. 28 mož. Eden iz novih zborov. Obrazi pevcev izražajo samozavest in skupnost. Saj so v eni tovarni, povezani drug z drugim v veselju in žalosti. Vokalizacija jasna, intonacija čista, dinamika umetniško podčrtana. »Vzbujenje duhov« je bilo kakor igranje orgelj. »Vojsko vidim silno rasti, in svoboda ji je voj...« Koliko člivstva je bilo izraženega v teh akordih, koliko samozavestnega krika, harmonično uglašenega, da sem se nehote spomnil, kako bi bilo krasno, če bi vse delavstvo bilo vedno tako disciplinirano in tako harmonično in se tako podajalo dirigentu, kakor se podaja sedaj na odru Dri petju pesmi. Kdo bi mu mogel diktirati slabe pogoje življenja? »Le naprej brez bojazni, naj izgine duha noč, že se bliža dan prijazni...« Da, sem pomislil. Če bomo vsi eno, če ne bomo iskali drug pri drugem vedno in pri vsaki priliki izmišljenega dis~ akorda, če se bomo vedno znali pokoriti potrebni harmonizaciji celote, potem, kakor pojo pevci, bo resnično »... svobode vstaja moč« in bo vstala nepremagana. Vi, pevci. Vi ste vzgled skupnosti, discipline, zatiranju v sebi svoj individualni nagon kljubovanja, samo svojo voljo uveljavljanja, samo dokazovanja, da je samo svoje pravo, a vse drugo pa pomanjkljivo. Vi pevci, nas vse, ki hodimo z bremeni razdora okrog, učite nam kazite primer. * Celje. Pevski zbor »Svobode«, že nekoč koneertirajoči na delavskem prosvetnem večeru »Svobode« v Ljubljani, ki je žel že tnl