žanr
evrovest
M RE
; It <• «lic H i ontl
motion pi*, turc oJ ii- krnil" h »mil hi- ttltf 1.1 k t!
- .*tT3H?IS!S
40
marcel štefančič, jr.
rn (I)
Pri filmu je Evropa ostala brez popa. Brez svoje matineje. V šestdesetih in sedemdesetih jo je imela. In glavni del te pop matineje so predstavljali vesterni, evropski vesterni, ki so jim običajno rekli špageti, toda evropskih vesternov niso snemali le Italijani, ampak tudi drugi, tako rekoč vsi - od Romunov pa do Vzhodnih Nemcev. Tole je spomin na te zlate čase. Odvrtel se bo v treh delih in v štiridesetih točkah.
1.	Ko so na začetku šestdesetih zacveteli špageti vesterni, je bil ameriški vestem povsem dehidriran: statičen, brezkrven, sterilen. Izgubljal se je le še v pastoralnih panoramah, klišejski folklori in pop etnografiji, obupano in patetično pa se je skušal nadgraditi s komedijami, parodijami in patriotskimi epopejami a la Kako je bil osvojen divji zahod.
2.	Špageti so bili izum in delo italijanskih režiserjev, ki so sredi petdesetih v rimskem studiu Cinecittà asistirali pri ameriških koprodukcijah. Zanrsko in tehnično so se izmojstrili prav pri teh koprodukcijah. Večina režiserjev, ki so snemali špagete, od Leoneja do Tessarija, je bila po rodu južnjakov, za razliko od intelektualnih "art" režiserjev a la Antonioni, Pasolini, Bertolucci in Fellini, ki so bili severnjaki. Špageti so sredi šestdesetih rešili italijansko filmsko industrijo, saj so se koprodukcije preselile v cenejše kraje, na filmskem trgu je zavladala recesija in ekonomska kriza, studii so bili prazni, filmski delavci brezposelni, celo nekoč bogata firma Titanus je propadla, bolj ali manj zaradi spektakularnih krahov a la Sodoma in Gomora (Aldrich) in Gepard (Visconti). Špageti so studie spet napolnili z delom. Tako studio Cinecittà kot tudi španske studie Colmenar (pri Madridu) in Almeria (južna Španija), kjer so špagete v glavnem snemali. Toda špagetov niso snemali le italijanski režiserji, ampak tudi španski, recimo Alfonso Balcazar (alias "Al Bagrain"), Ignacio Iquina (alias "John Wood", "Steven MacCohy", "Juan Xiol Marchel", "Juan Bosch" in "Pedro Ramirez"), Leon Klimovsky ter brata Joaquin (alias "Paul Marchenti") in Rafael Romero Marchent, ki so prispevali tudi svojo serijo "vesternov"
o Kojotu (maskiranem jezdecu a la Zorro), posneto po avanturah izpod peresa Joseja Mallorque, ki je bil za Špance to, kar je bil Kari May za Nemce,
3.	Prvi špageti so bili imitacije h'woodskih B vesternov. Zgledali so še zelo rutinsko, čisto in folklorno, nič kaj špagetarsko, brez cinizma in nihilizma, pa čeprav je že španska Divja dežela (Tierra brutal, 1961) odpravila prerijsko idilo in dogajanje premaknila v umazano mehiško puščavo, z Richardom Basehartom - Fellinijevim igralcem -vred. Med prvimi špageti najdete tole robo:
• Pokol v Grand Canyonu (Massacro al Grande Canyon, 1964), ki sta ga pod psevdonimom "Stanley Corbett" režirala Alfredo
Antonini (alias "Albert Band") in Sergio Corbucci (Corbucci ga je menda tudi zares režiral), v katerem je Rodd Dana zapel popevko "Cow Boy" in v katerem je James Mitchum, sin Roberta Mitchuma, maščeval smrt svojega očeta, šerifa (ker so film posneli v Jugoslaviji, si lahko živo predstavljate, kako zgleda Grand Canyon)...
•	Okus po nasilju (Le gout de la violence, 1961), francoski vestem, ki ga je režiral igralec Robert Hossein...
•	Teror v Oklahomi (La terrore de Oklahoma, 1961), ki ga je z Mauriziem Areno posnel Mario Amendola, a je bil hitro pozabljen...
•	Dvoboj v Teksasu (Duello nel Texas, 1963), v katerem je "Gringo" Richard Harrison, ki bi moral igrati v prvem Leonejevem vesternu, ob muziki Ennia Morriconeja (alias "Dan Savio") in fotografiji Massima Dallamana (alias "Jack Dalmas"), dveh kasnejših Leonejevih sodelavcev potemtakem, desetkal rasistične bandite...
•	Torrcjon City (1961), ki ga je režiral vsestranski Leon Klimovsky...
•	Buffalo Bill (Buffalo Bill, Leroe del West, 1963), ki ga je režiral Mario Costa (alias "John W. Fordson"), kralj melodram,,.
•	Trije svinčeni dolarji (Tre dollari di piombo, 1964), "vestem maščevanja", ki ga je posnel Pino Mercanti (alias "Joseph Trader"), v katerem mladi pistolero maščuje smrt očeta in iz katerega je prišla slovita popevka "II canto del Cow Boy"...
^{elro Ço/divyn["{ayer
EA5TMANCGLGR
m^p/sroitrooß
41
ARK DAMGN VALERIA FABHIZI FrancaDEROSA GíuüaRUBINi ETTORE MANN
SERGIO CORBUCCI ■ Prod. JOSEPH FRYD
•	Junaki Fort Wortha (Gli eroi di Fort Worth, 1964), heroični konjeniški vestem, v katerem so Apači usodno posegli v vojno med Severom in Jugom...
•	Maščevalcc iz Minnesote (Minnesota Clay, 1964), ki ga je v Španiji posnel Sergio Corbucci in v katerem po krivem zaprti Minnesota Clay (Cameron Mitchell) v mestecu Mesa Encantada izigra konkurenčni bandi...
•	Revolverji odločajo (Le pistole non discutono, 1964), minorni, a v
nekem smislu usodni špaget, v katerem je Rod Cameron igral Pata Garretta, toda firma Jolly Film je z budžetnim preostankom od tega filma producirala Za prgišče dolarjev, prvi vestem Sergia Leoneja... * Obleganje (Sette ore di fuoco, 1964), v katerem so Buffalo Bill, Wild Bill Hickok in Calamity Jane ubranili apaško invazijo.
4.	Ko so se pojavili špageti, so ravno izdihnili mitološki spektakli a la Herkules, Maciste, Ursus in Samson, potemtakem žanrski ciklus (imenovan tudi "peuplum"), ki je bil nekaj let udarna moč italijanske filmske industrije. Italijani prav bogate tradicije vestema niso imeli. Carlo Koch je 1. 1942 po Puccinijevi operi La fanciulla del West (1907), bazično parafrazi Belascove melodrame The Girl of the Golden West, posnel Gospo z divjega zahoda (Un signora dell'Ovest), prvi italijanski vestem (pevka, Valentina Cortese, se na divjem zahodu bori za zlati rudnik), leto kasneje pa je Giorgio Ferroni posnel Fanta z divjega zahoda (II fanciullo del West), "Romea in Julijo na divjem zahodu'1. Po II. svetovni vojni so Italijani posneli le še nekaj kavbojskih fars a la II bandolero stanco (1952) in La sccriffa (1959) ter prgišče imitacij h'woodskih
B vesternov (Divji Bili Hickok). In to je bilo vse.
5.	Kritiki so špagetom očitali, da nimajo kulturnih korenin v zgodovinskem obdobju, v katerega so postavljeni... da nimajo
LE GRAND
SILENCE
íariv* *4àiîi
JEAN-LOUIS TRINTIGNANT KLAUS KINSKI
SERGE CORBUCCI EASTMflNCOlOft-GRAMO ECRAN
LEVEND OF DOOD
občutka za zgodovino... da niso dovolj avtentični... da je njihov moralni svet v koliziji z etičnimi temelji samega žanra... da je vestem ameriški žanr in kot tak izraz ameriške nacionalne zavesti... da so špageti le parazitske, cenene, senzacionalistične, mediteransko pretirane imitacije s sadističnim gladiatorskim nasiljem, teatraličnimi, lesenimi igralci, dolgimi tišinami in bombastičnimi soundtracki (by Ennio Morricone, Carlo Rustichelli, Angelo Lavagnino, Piero Piccioni, Francesco DeMasi, Bruno Nicolai, Luis Bacalov, Stelvio Cipriani ipd., ki pa so postali kultni)... da gre pri vsem skupaj le za resentiment, za maščevanje Ameriki.
6. Špageti-režiserji so svojo pravico do vesterna utemeljevali z dejstvi, da je Ameriko odkril Italijan (Kolumb)... da je Amerika ime
dobila po Italijanu (Amerigu)... da so bili mnogi h'woodski režiserji vesternov po rodu Evropejci (npr. John Ford, Fritz Lang, Fred Zinnemann, William Wyler, Jacques Tourneur)... da je mitski kavbojski izrek "a man's gotta do what a man's gotea do" le derivat Tennysonovega verza iz poeme The Revenge... da so specifično obliko urbanega nasilja na zahod ob koncu 19. stoletja prinesli evropski priseljenci... da so bili prebivalci kavbojskih mest a la Tombstone, Wichita, Abilene in Dodge City obsedeni le z zlatom in denarjem, tako kot junaki špagetov... da Leonejeva prva špageta temeljita na pričevanjih in dokumentih o tem, kako je tedaj zgledalo življenje na jugozahodu Amerike... in hej, ko je bil Buffalo Bill s svojim cirkusom na turneji po Evropi, so mu Indijanke igrale prav Španke in Italijanke.
7.	V evrovesterne so v šestdesetih emigirali mnogi h'woodski in televizijski B zvezdniki, recimo Clint Eastwood (Rawhide), Lee Van Cleef (Točno opoldne), Gilbert Roland (100 filmov), Walter Barnes (Bonanza), Stephen Boyd (Ben-Hur), Edd Byrnes (77 Sunset Strip), Joseph Cotten (Dvoboj na soncu), Broderick Crawford {Highway Patrol), Mark Damon (Propad hiše Usher), Jack Elam (Obračun pri O.K. Corralu), Woody Strode (Črni narednik), John Ireland (Obračun pri O.K. Corralu), Ty Hardin (Bronco), Guy Madison (The Adventures of Wild Bill Hickok), Lex Barker (Tarzan), James Philbrook (The Islanders}, Edmund Purdom (Princ študent), Brett Halsey (Follow the Sun), Craig Hill (The Whirlybirds), Henry Fonda (dvakrat), Sean Flynn (sin Erróla Flynna), Chuck Connors (Geronimo), Hunt Powers, ki je hodil v Actor's Studio, Lionel Stander, ki je zbežal pred McCarthyjevimi lovci na komuniste, in Frank Wolff, ki je v Italiji l. 1971 naredil tudi samomor. Prišel je tudi ameriški Kubanec Tomas Milian, iz Anglije se je priklatil gledališki igralec George Hilton (22 špagetov}, iz Jugoslavije Dragomir Bojanič (Anthony Ghidra), iz Nemčije Klaus Kinski, Mario Adorf in Horst Frank, iz Španije Fernando Rey (idealen za vloge intelektualcev in duhovnikov), obskurni evropski, zlasti španski epizodisti - npr. Mario Brega, Aldo Sambrell, Alfonso Rojas, Eduardo Fajardo, Luis Induni, Roberto Camardiel, Chris Huerta ipd. - so igrali v trumi špagetov, Fernando Sancho kar v triinpetdesetih.
8.	Špageti vesterne so snemali industrijsko, po tekočem traku, na hitro in poceni: špageti Vrnitev Arizone Colta (Arizona Colt si scatena... e li fece fuori tutti, 1970), Moj konj, moj kolt, tvoja vdova (Domani passo a salutare la tua vedova... parola di epidemia, 1972) in Mož imenovan Nepremagljivi (Lo chiamavano Tresette... gioacava sempre col morto, 1973) so imeli isto muziko (by Bruno Nicolai). Špageti so bili kralji reciklaže. Ničesar niso vrgli proč. Dialogi in zvok so bili nasneti šele v postprodukciji - snemali so jih kot neme filme, kar jim je kakopak omogočalo mnoge vizualne bravure. To, kar je igralec govoril med snemanjem, se ni vedno
42 ujemalo s tem, kar se je potem slišalo, tudi zato, ker so igralci
govorili mnoge jezike. Scenariji so bili fleksibilni, kar pomeni, da
so morali pogosto zanazajsko pisati dialoge, ki so se rimali z usti
igralcev. Igralci, praviloma evropski (italijanski, nemški, španski,
tudi slovenski in jugoslovanski), so si natikali psevdonime, ki so bili
zelo podobni imenom h'woodskih zvezdnikov, recimo William
Bogart (= Guglielmo Spoletini) ali George Heston (= Ivano
Stacciolli). Najbolj znani psevdonimi:
Anthony Steffen = Antonio De Teffe
Bud Spencer = Cario Pedersoli
Franco Ñero = Franco Spartanero
George Eastman = Luigi Montefiori
John Garko = Gary Hudson = Gianni Garko
John Wells = Gian Maria Volonté
Lou Castel = Luigi Casellato
Montgomery Wood = Giuliano Gemma
Peter Lee Lawrence = Kari Hirenbach
Terence Hill = Mario Girotti
Tony Anthony = Roger Tony Petitto
Tony Kendall = Luciano Stella
9.	Špageti niso bili filmi o Ameriki, ampak bolj filmi o filmih, vesterni o vesternih, toda le redki ameriški vesterni so direktno vplivali na špagete. Med najbolj vplivnimi so bili Shane (motiv mesijanskega zaščitnika), Sedem veličastnih (skupina ekspertov na smrtonosni misiji; Štirje igralci iz tega filma so pristali v Špagetih), Vera Cruz (dvojne prevare in oportunizem v Mehiki), Zadnji sončni zahod (ritualni duel, revolverás v črnem), Johnny Guitar (mračne, formalistične, teatralične kompozicije}, Let puščice (fluidni slog), Štirideset pištol (ekstremno veliki plani) in Točno opoldne (estetika zapuščenega mesta, čakanje na vlak, politični podton).
10.	Špageti so bili za razliko od ameriških vesternov zelo abstraktni, polni aluzij in hiperbol, ekstremno stilizirani, bizarni, fetišistični, baročni, nadrealistični, fantazmagorični, labirintni, groteskni, manični, blatni, antiheroični, neromantični, cinični in pikareskni, z eno besedo, evropski. Bazično so več dolgovali Luisu Buñuelu kot Johnu Fordu, pri katerem so ljudje skozi okno gledali z upanjem. Pionirski idealizem, optimizem in puritanizem so zamenjali z dekadenco, morbidnostjo in brutalnostjo, čedne all-american junake s tipi, ki so imeli udrta lica, izbuljene oči in sifilitične obraze, vse skupaj pa so prestrelili z ekstremno velikimi plani, divjo, šokantno, ritmično montažo, fluidno kamero, hitrimi zoomi, čudnimi snemalnimi koti in fetišistično ikonografijo. Ekspertno, domiselno, tako rekoč akrobatsko rokovanje s pištolo je na tem revidiranem divjem edina vrednota. Glavni junaki niso šerifi ali pa naseljenci, ampak lovci na glave, "najete roke", revolveraši.
11.	Špageti vestern je nezgrešljiv:
•	junak brez polnjenja izstreli več krogel, kot jih ima v bobnu...
•	vsi se non-stop bašejo s hrano...
•	vsi so neobriti...
•	ni vode, zelenja in vrtov, le puščava...
•	ženske so le cipe, vdove ali pa trupla...
•	v notranjščini prostorov, bodisi sob ali pa saloonov, prevladuje rdeča barva (rdeče tapete, rdeče zavese ipd.}, tako da vse skupaj vedno spominja na bordel...
•	ni črncev...
•	Mehičani so le duhovniki ali banditi...
•	ni klasičnih kavbojskih legend a la Billy the Kid, Calamity Jane, Butch Cassidy, Wyatt Earp in Doc Holiday...
•	Indijance pokažejo zelo redko, recimo v Buffalo Billu (Buffalo Bill, I'eroe del Far West, 1964), Corbuccijevem Navajo Joeju (Un dollaro a testa, 1966), kjer je Indijanca igral Burt Reynolds, in Sledi maščevanja (La vendetta e un piatto che si serve freddo, 1971), kjer se v Indijance maskirajo belci...
•	izhodišče je pogosto casting ekspertne, ekscentrične ekipe, ki odjezdi na misijo a la Sedem veličastnih, recimo Peterica v akciji (Un esercito di cinque uomini, 1969), Danes meni, jutri tebi (Oggi a me... domani a te, 1968), Smrt v Laredu (Tre pistole contro cesare, 1966), Vzrok za živeti in umreti (Una ragione per vivere... una ragona per vivere, 1972)...
•	zelo pogosto se junak na začetku vrne iz uniomstičnega zapora, še najraje Giuliano Gemma, recimo v špagetih Preluknjani dolar (Un dollaro bucato, 1965), Klicali so ga Kalifornija (Lo chiamavano California, 1976) in Ringova vrnitev (II rttorno di Ringo, 1965)...
•	nastopajo mesta a la Tree Crossing, San Bernardino, San Miguel, Agua Caliente, Marble City, Desert City, Owell Rock, Danger City, Juno City, Black City, Cutler City, Wagon City, Widow Rock, Silver City, Tazewell in kakopak Trinity (oz. Trinita), kamor pride Jeff Cameron v špagetu Lovec na glave v mestu Trinity (Un bounty killer a Trinita, 1972), Paul Smith in Michael Coby v obeh Carambolah (1974), Richard Harrison in Donald O'Brien pa v špagetu Jesse Sc Lester (Due fratelli i un posto chiamato Trinita, 1972)...
•	Meksikanec ima vedno orjaški sombrero in prekrižana bandolerasa...
ALBERTO GRIMALDi FRANCO NERO TONY MUSANTE
¿resents
43
el Mercenario
--.	' S pfofefiBiorial gun .
PALANCE.. J GIOI/ANNA RALLI • éñwomobqicone.-,BRUNOWCOLAI
ALBERTO GRIMALDI - SERGIO CORBUCCI- - ■■	«g
M^iMnuiviorinnMi -..............TECHNICOLOR*
LUCIANO VINCENZ0NI-SE3JP^ vawsergiocossucci ^r-v.-r b
•	na soundtracku zaslišimo tudi električno kitaro, žvižganje in trobento...
•	dialoge zamenja muztka...
•	revolveraši streljajo iz čudnih pozicij (čez ramo, skozi rokav, skozi klobuk)...
•	humor in tragedija sta simultana...
•	vse vedno poteka v znamenju biblično-apokaliptičnega števila 7, recimo 7 nun iz Kansas Cityja (Sette monache a Kansas City, 1973), 7 ur streljanja (Sette ore di fuoco, 1964), 7 revolverašev iz Teksasa (l sette pistolaros del Texas, 1964), Za 7 dolarjev krvi (Sette dol/ari sul rosso, 1966), 7 pištol za McGregorjeve (Sette pistole per i MacGregor, 1965)...
•	naslovi so pogosto nadrealistični, recimo Inginochiatti straniero... i cadaveri non fanno ombra (1971), I corvi ti scarevanno la fossa (1971), Sentivano... uno strano eccitante pericoloso puzzo di dollari (1973), Scmino la morte... lo chiamavano il castigo di Dio (1972) ali pa Uomo avvisato mezzo ammazzato... parola di Spirito Samo (1971)...
•	v naslovu pogosto stoji ime glavnega junaka, recimo Matalo (1971), Rojo (1966), Johnny Texas (1971), Kitosch (1967), Sugar Colt (1966), Shango (1969), Arizona Colt (1965), Cjaniango (1967), Djurado (1966), Johnny Hamlet (1968), Johnny Yuma (1966) ali pa Kid Rodelo (1966)...
•	vsi tako neumorno in nastopaško požirajo, kot da snemajo film.
12.	Na divjem zahodu, kot ga slikajo špageti, je le en človek umrl za pljučnico. Grobarstvo je tu najboljši biznis. Problem je le v tem, da na koncu krst nima kdo plačati. Življenje je brez vrednosti, toda smrt ima svojo ceno. Odtod trume lovcev na glave in revolverašev, ki iščejo zaklad in denar, ne pa "smisla" ali "sebe". Tam nekje je vedno prašno, prestrašeno, skorumpirano mesto na jugozahodu, ob mehiški meji, v katerega prijezdi "tujec", lakonični, stoični lovec na glave, profi, pistolero, privatnik, macho, specialist s slogom, ki misli le nase, tudi tedaj, ko se znajde v žrelu mehiške revolucije. Mesto je običajno razdeljeno na dva rivalska klana, dve družini, dve "mafiji", ki ju "tujec" izigra ("stranke"), drugo proti drugi, sebi na konto. Profi, ki s svojim prihodom zgolj poudari in pospeši že obstoječa trenja, pusti, da se klana pobijeta med sabo, sam pa v finalnem, zelo formaliziranem, ritualnem obračunu poskrbi za najbolj sadističnega, ponavadi neofevdalističnega manijaka. Tu ni nobene lojalnosti, junakov ne vodijo vrednote, ampak interesi, odnosi med ljudmi so procentualni, preživetje je pomembnejše od časti, maščevanje pa od viteške morale.
13.	Špageti so povsem demontirali mire, ki so gnali ameriške vesterne. V tem smislu so bili bolj kot do družbe kritični do statusa quo samega žanra. Špageti so predstavljali kritiko mitov samega žanra, tistih mitov potemtakem, ki so vestem zapeljali v slepo ulico dehidriranosti, statičnosti, brezkrvnosti, sterilnosti, pastoralnih panoram, klišejske folklore in pop etnografije. Špageti so ubili idilo ameriškega vestema: razlike med divjino in civilizacijo ni več. Družba ne obstaja.
14.	Zgodovinska zasluga špageti vesternov je v tem, da so iz
332
il*
vestema izgnali njegovo dolgočasno, folklorno protestantsko, mejaško linijo (naseljevanje, osvajanje Divjega zahoda, čas pionirjev ipd,), poudarili in radikalizirali pa njegovo bolj vitalno intervencionistično, misijsko linijo, ki se je stekla v Mehiko in Revolucijo. V fokusu revolucionarnih, "mehiških", apokaliptičnih vesternov so bile predvsem štiri reči:
•	skorumpirani, dekadentni kapitalizem,
•	nemoč, brezizhodnost Tretjega sveta,
•	sadizem imperialistične kolonizacije,
•	in nujnost revolucije.
Tam je bil vedno kak oportunistični tujec, pa denar (zlato, srebro, keš), do katerega se je hotel dokopati, pa ideološka, mentalna konverzija tujca, ki se na koncu redno solidarizira z revolucijo in jo sprejme kot integralni del svojega načrta. Sporočila so bila na dlani:
•	brez kapitala ni mogoče začeti revolucije (in dalje, akumulacija kapitala je percipirana kot rop),
•	brez zunanje intervencije revolucija ne razume same sebe,
•	dokler se Zahod ne solidarizira z revolucijo in identificira z razredno pozicijo proletariata, sama revolucija ne more uspeti.
Revolucionarni špageti vesterni so s tem pokazali izhod tako za sam vestem kot za junaka vestema. Vprašajte se: kako so se končali ti vesterni? Kot rečeno, s konverzijo ekspertnega revolveraša v revolucionarja, socialnega aktivista, nosilca razredne zavesti, agenta proletarske revolucije. Natančneje: revolverás vzame v zadnjem stadiju nase prav zavest proletariata, prav zavest tistih množic, ki jih ni mogel več vzeti na muho kolta. Z eno besedo, revolveraš se priključi Revoluciji. Drži, revolveraš je tako postal del množice. Vojak - pripravljen, da se priključi v I. svetovni vojni. Ko so revolucionarne in kontrakulturne iskre, ki jih je zanetilo leto 1968, ugasnile, je v vesternih ugasnila tudi mehiška pesem Revolucije. Vesterni so tam po 1. 1973 revolucijo dokončno opustili. In ko je vestem revolucijo opustil, je ugasnil tudi sam. Po 1. 1973 se je tako začelo počasno, elegično, a nezadržno odmiranje vestema kot filmskega žanra.
15. Med političnimi, intervencijskimi, apokaliptičnimi, somračnimi špageti najdete tudi pet klasik: Sokolov plen (La resa dei conti, 1966, Sergio Sollima), Kompanjerosi (Vamos a matar, companeros!, 1970, Sergio Corbucci), Plačanec (II mercenario, 1968, Sergio
Franco Nero Django
TECHNICOLOR ÍECHNISCOPE
44
BURT REYNOLDS ALDO SANBRELL - NICGLETTA MACHiAVELU ANYA LOPERT FERNANDO REY FRANCA POLESELLO LUCIA MÖDUGN
Corbucci), Zlati naboj (Quien Sabe?, 1966, Damiano Damiani) in Skrij se (Giu la testa, 1971, Sergio Leone). Finta je vedno ista: oportunističnega tujca spreobrne pogled na lačna usta mehiških otrok. Sporočilo je bilo jasno: kapitalizem se futra S krvjo Tretjega sveta. V inferiornejših revolucionarnih špagetih ni bilo nič drugače: v špagetu Naj živi tvoja smrt ( Viva la muerte... tua, 1971) sta si šla komplekse v Mehiko zdravit irska novinarka (Lynn Redgrave) in ruski princ (Franco Nero), v Besu vetra (La collera del vento, 1971) sam Triiiita (Terence Hill), v Peterici v akciji (Un esercito di cinque uomini, 1969) pa oportunistična ekspedicija. To filozofijo, le da bolj fakultativno, so razširjali tudi špageti a la Tepepa (Tepepa... viva la revolución, 1968) in Beži, beži človek (Corri, notno, corri, 1967). Iz Mehike se je revolucijo tudi izvažalo: v Jaguarju (El Llanero, 1964) v Venezuelo, v Zaobljubi Inkov (Das Vermaecbtnis des Inka, 1965) pa v Peru. Corbuccijeva Velika tišina (Il grande silenzio, 1968) se sicer ne dogaja v latinski Ameriki, toda ima vse tiste značilne pesimistične, politične, levičarske, protikapitalistične podtone. Jean-Louis Trintignant je Silence, nemi gorjan, ki mora krasti, če hoče preživeti. Tak je kot drugi gorjani, v očeh tiranskega kapitala in skorumpirane oblasti kakopak bandit, nad katerega pošljejo sadističnega lovca na glave Tigera (Klaus Kinski).
16. L. 1972 je Mario Pinzauti posnel vestem z obetavnim naslovom Ubijmo Sartano (Vamos a matar Sartana): šur, le zakaj ne? Oh, le manjši problem imamo - v filmu ni nikogar, ki bi mu bilo ime Sartana. Clay in Greg da - Sartana ne. Sorry. V filmu Klicali so ga Amen (Man Called Amen, 1972) naletite na vsemogoče tipe (Horacio, Gramps, Smith), toda nobenemu ni ime Amen. Ni čudno, da jim plen na koncu odnese bejba, Sydne Rome. Mož iz Canyon Cityja (L'nomo che viene da Canyon City, 1965), odisejada dveh kompanjoiiov, bandita in hazarderja, nam sicer obljublja "Moža iz Canyon Cityja", toda o kakem Canyon Cityju potem ni ne duha ne sluha. Canyon City srečate kvečjemu v kaki drugi špagetariji, recimo v špagetu Uno dopo 1'altro (1968), ki so ga pri nas naslovili kar Canyon City - skrivnostni revolveraš (Richard Harrison) namreč lovi tipe, ki so oropati banko v Canyon Cityju. Hej, bi radi videli
CÜ3M1MHI5-FILH5
zlato pištolo? Samo ne iščite je v Možu z zlato pištolo (L'ttomo dalla pištola d'oro, 1966). Najdete jo namreč le v naslovu. Ironično, eden izmed alternativnih naslovov tega špansko-italijanskega špageta se je glasil tudi Doc, Hands of Steel - toda tudi na ime Doc v tem filmu ne sliši nihče. Bi šli na Pokol v Fort Grantu [Massacre at Fort Grant, 1963)? Vsekakor, toda potem boste morali v Fort Yellowstone, kajti pokol se zgodi tam, ne pa v Fort Grantu (okej, le v "angleški" verziji - španski naslov se je glasil Fuerte perdido). Film Še nekaj dolarjev za MacGregorje (Ancora dollari per i MacGregor, 1970) nima kakopak nobene zveze s špagetom 7 pištol za MacGregorjeve, za nameček pa tip, ki mu je ime Robert MacGregor (Peter Lee Lawrence), ne dobi niti dolarja. Naslov Ringo - obraz maščevanja (Ringo volto della vendetta, 1966} se sliši sicer odlično, toda v filmu ni nikogar po imenu Ringo. No, iskreno rečeno, tudi maščevanja ni - le bebavo iskanje izgubljenega zaklada. Kdo ve, kje je bi! tedaj Ringo? Le ne iščite ga v Petih dolarjih za Ringa (Cinque dollari per Ringo, 1968}. Ni ga. Tam je le revolveraš po imenu Lester Sands, ki mehiške kmete varuje pred običajnimi osumljenci - zemljiškimi baroni. Toda obstajajo tudi pošteni špageti, recimo Nikomur izmed treh ni ime Trinity (Ninguno de los tres se llamaba Trinidad, 1974): kot obljublja naslov, ni nobenemu izmed treh banditov ime Trinity. Toda ni mogoče zanikati, da so ljudje ta španski vestem gledali prav zato, ker je imel v naslovu ime Trinity (v angleških verzijah kakopak, sicer Trinidad). Za razliko od špageta Klicali so ga Trinity (Allegri becchini arriva Trinita, 1972), v katerem ni bilo nikogar po imenu Trinity.
17. Rossini, Donizetti, Bellini, Verdi, Puccini, Cherubini. Italijani so bili rojeni za opero. Ob njih so jokali celo gangsterji. Zato ne preseneča, da so bili tudi revolveraši v špagetih zelo muzikalični. Charlesu Bronsonu je bilo v filmu Bilo je nekoč na divjem zahodu (1968) ime Harmonica: ni čudno, igral je orglice. In to zelo dobro -vedno sicer bolj ali manj isto melodijo, toda melodijo smrti. Kot da je hotel ustvariti atmosfero. No, Harmonica ni spočel trenda. Že 45 dve leti prej je namreč Ringo (Robert Mark) v špagetu Ubij ali umri
(Uccidi o muori) igral violino, Sabata (Lawrence Biehn) v Rekvijemu za lovca na glave (Requiem per un bounty hunter, 1970) pa je presedlal na flavto, tako da je inštrument kmalu romal že kar naravnost v naslov: Death Played the Flute (1972), kakor se je glasila angleška verzija izvirnega naslova Lo ammazzo come un cane... ma lui ridera ancora (Pokončal sem ga kot psa, a še vedno jezdi). Jasno, flavto je igral lovec na glave, tokrat po imenu Ryan (Michael Forrest). No, v zelo rutinski, nedomiselni Zadnji pištoli (Jim il primo, 1964) je neki tip ves čas brenkal na kitaro..
žanr
evrovestbrn (II)
60
marcel štefančič, jr.
Pri filmu je Evropa ostala brez popa. Brez svoje matineje. V Šestdesetih in sedemdesetih jo je imela. In glavni del te pop matineje 50 predstavljali vesterni, evropski vesterni, ki so jim običajno rekli špageti, toda evropskih vesternov niso snemali le Italijani, ampak tudi drugi, tako rekoč vsi - od Romunov pa do Vzhodnih Nemcev. Tole je spomin na te zlate čase. Odvrtel se bo v treh delih in v štiridesetih točkah.
18.	Bolj ko se je zdelo, da so junaki v špageti vesternih izčrpali vse variacije, zlasti po nabitem letu 1968, ko je premiere doživelo kar 75 špagetov, bolj so junakom dodajali čudne, baročne, ekscentrične "poteze". Recimo, v Možu z vzhoda (£ poi lo chiamarono il Magnifico, 1973) je bil Terence Hill aristokrat po imenu "sir Thomas More". Gianni Garko je bil v Ceni smrti (II venditore di morte, 1972) lovec na glave, ki živi kot playboy: v palači z zajčicanu a la Hugh Hefner, Klausu Kinskemu so v Zveri (La belva, 1970) nataknili ekstremno čudaški klobuk, v špagetu Za knjigo dolarjev (Piu forte sorelle, 1973) naletimo na diaboličnega, orjaškega geja po imenu Tutti Frutti, v špagetu Providence in Hurricane Kid (La vita, a volte, e motto dura, vero Provvidenzaf, 1972) je Tomas Milian, ki igra lovca na glave po imenu Providence, zgledal kot čisti klon Charlieja Chaplina, vključno z brčicami, dežnikom, vrečastimi hlačami in onim polcilindrom, v Dolgih dnevih sovraštva (Odia il prossimo tuo, 1969) sadistični Horst Frank na svojem posestvu tanka šampanjec in gleda gladiatorske igre smrti svojih sužnjev, ki se pobijajo z nožastimi šapami, v špagetu Trije Supermcni z divjega zahoda (... E cosi divennero
i 3 Supermen del West, 1974) pa so skozi čas pripotovali trije Supermeni, jasno, v pajkicah, medtem ko so Šerifa v špagetu Vse za prijatelja (Atnico mio, frega tu... che frego iol, 1973) mučili hemeroidi. Nič posebnega, odpadnika Alexa Corda so v Mrtvem ali živem {Escondido, 1967) mučili hudi paralitični krči, v Solliminem ničejanskem Zakonu brczpravja (Faccia a faccia, 1967) pa profesor zgodovine Gian Maria Volonte umira za tuberkolozo.
19.	Vsi špageti niso bili posneti v Italiji in Španiji. Mnoge so posneli na drugih lokacijah. Recimo, Luckv Johnny (1973), rutinski iralijansko-mehiški vestem o revolverašu, ki se zaljubi v napačno senjoro, je bil posnet v Mehiki (za špagete zelo neobičajno), Teptalce (Gli uomini dal passo pesante, 1966) je sloviti Albert Band posnel v Argentini (dogaja se po ameriški državljanski vojni), Peklenski pregon (La parola di un four Hegge... e legge!, 1975), v katerem skuša Lee Van Cleef dvema črnskima revolverašema - Jimu Brownu in Fredu Williamsonu - ukrasti 86.000 USD, so posneli na Kanarskih otokih, Maščevanje (Vendetta, 1976), v katerem se skuša Leif Garrett z majhno pomočjo peklensko preganjanega Jima Browna maščevati peklenskemu preganjalcu Leeju Van Cleefu,
so posneli v Izraelu, medtem ko je Tri krogle za dolgo pištolo (Friss den Staub von Meinem Stiefeln, 1970), sicer nemško-južnoafriško koprodukcijo, v kateri sta Beau Brummell in Keith Van Der Wat iskala skriti zaklad, nemški režiser Peter Henkel posnel v Afriki, kar pomeni, da so divji zahod igrali afriški gozdovi,
20.	Revolverašev, lovcev na glave in banditov v špagetih ni oblačil ravno Giorgio Armani, toda mnogi izmed njih so imeli občutek za modo in trende. Najraje so se oblačili v črno. Zlonosni Duke {George Hilton) v El Machu (1977) je bil oblečen v črno, imel bele rokavice in bel Šal ter sredi divjine cugal šampanjec. V črnem je bil tudi šerif Jack Ronson (Fabio Testi) v Djangu in Sartani (Quel maledetto giorno d'inverno Django e Sartana... all'ultimo sangue, 1971}, kar pa ni čudno - mesto se je imenovalo Black City {"Welcome to Black City, stranger, Welcome to Hell"). Okej, Ronson je bil v resnici itak Sartana. Ilegalno. Klaus Kinski, v eni izmed svojih daljših vlog, je bil Črni ubijalec (Black Killer, 1971), kar pove vse: jep, tujec, oblečen v črno. Kot Yul Brynner alias Sabata v špagetu Adios, Sabata (1970). A po drugi strani, že Brett Halsey je bil oblečen v črno, leta 1968 - v špagetu Danes jaz, jutri ti {Oggi a me... domani a te). Kar pa ni bilo nič zelo ekscentričnega: žaloval je namreč za svojo umorjeno ženo. Zakaj so bili vsi ti tipi v črnem? Prvič, v črnem so zgledali seksi. Drugič, v črnem so zgledali karizmatično in nevarno. Tretjič, v črnem so bili vedno pripravljeni na pogreb, tako da se jim ni bilo treba preoblačiti. In četrtič, ker so bili v črnem, se ni videlo umazanije - zgledali so čisti. Okej, relativno. Spali so itak vedno kar oblečeni, umivali pa se niso. Okrog njih je bila vedno le puščava. Zdelo se je, kot da so vse vode, vse reke že zdavnaj presahnile. No, v špagetu Če si živ - streljaj! (Se sei vivo spara, 1967) je negativec gej po imenu Zorro — oblečen je v belo in rad kramlja s papigo, ki na koncu komentira akcijo, njegovi možje, ki ugrabijo najstnika in ga potem posiljujejo toliko časa, da naredi samomor, pa so v črnem. Tudi Sveti duh (John Garko}, enigmatični tujec, ki skuša na ameriško-mehiški meji vpeljati red in zakon, je bil v špagetu Kličejo ga Sveti duh (Lo chiamavano Spirito Santo, 1970) oblečen v belo, na rami pa je imel goloba.
21.	Za potrebe špageti vesternov so angažirali mnoge zvezdnike.
V Veličastnih silakih z divjega zahoda (/ magnifici Brutos del West,
1965),	črno-humorni kavbojski parodiji, je nastopil komični kvartet, širom Italije znan po imenu 1 Quattro Brutos (štirje silaki), a tudi sloviti komični par Franco Franchi/Ciccio Ingrassia je takoj začel nizati butaste, primitivne, enodnevne parodije špagetov a la Dva narednika generala Custerja (Due sergenti del general Custer, 1965), Dva gangsterja na divjem zahodu (Due mafiosi nel Far West, 1965), Ringova sinova (Dne figli di Ringo, 1966), R-R-Ringosa iz Teksasa (Due R-R-Ringos nel Texas, 1967) in Sinova Trinité (/ dne figli di Trinita, 1972), medtem ko je bil znameniti francoski komik Fernandel že I. 1960 Dinamitar Jack (Dynamite Jack). Slo je kakopak za francosko parodijo, Fernandel pa je nastopil v dvojni vlogi (zloglasni dinamitas + naivko). V špagete so namočili tudi mnoge zvezdnike mitoloških spektaklov, recimo Kirka Morrisa, Alana Steela, Gordona iVlitchella, Marka Edwardsa in Langa Jeffriesa, čeprav se nobenemu ni uspelo obdržati, bodybuilder Mickey Hargitay je nastopil v petih špagetih in bil enkrat celo "Ringq" (Ringo, tempo di massacro, 1970), boksar Nino Benvenuti je skušal v komičnem špagetu Živi ali še bolje mrtvi (Viví, o preferibilmente morti, 1969) z Giulianom Gemmo vzdržati pol leta, Joe Namath, nogometaš New York Jetsov, je bil Zadnji revolveraš (1,'u¡timo pistolero, 1971), znana popevkarica Rita Pavone je bila Princesa z divjega zahoda (Little Rita nel Far West, 1967), popevkarica Lola Falana je bila Lola colt (1967), cipa, ki se zapraši za skritim zakladom, popevkarici Pili &£ Mili, sicer enojajčni dvojčici, sta igrali v Ženski za Ringa (Una donna per Ringo, 1966), čeprav v filmu ni bilo nikogar po imenu Ringo, art režiser Pier Paolo Pasolini pa je igral mesijanskega duhovnika v špagetu Počivaj v miru (Requiescant, 1967). Divji zahod je tudi sicer za hip ali dva pritegni! prestižne art režiserje, recimo Carla Lizzanija, bivšega filmskega kritika, ki je režiral Reko dolarjev (Un fiume, di dollari,
1966)	in Počivaj v miru (Requiescant, 1967), Lino Wertmiiller, ki je
pod psevdonimom Nathan Wich režirala Zgodbo o Belle Starr (Il mío corpo per un poker, 1968), v kateri je razvpito izobčenko Belle Starr igrala Eisa Martineiii (njen edini špaget), pa Marca Ferrerija, ki je posnel ezoterični, satirični špaget Ne dotikaj se belke (Non toccate la donna blanca, 1974), v katerem se je sodobni urbani svet počasi razkrojil v divji zahod in v katerem je Marcello Mastroianni igral generala Custerja (igrali so še Ugo Tognazzi, Catherine Deneuve, Michel Piccoli in Philippe Noiret), pa Maria Bavo, kultnega režiserja grozljivk, ki je posnel tri, resda blede špagete (Nebraska il pistolero, 1966; La strada per Fort Alamo, 1966; Roy Colt e Winchester Jack, 1970), ter Harka Bohma, ki je posnel sentimentalnega Indijanskega dečka (Tschetan, der Indianerjunge, 1972), in Luca Moulleta, sicer tudi uglednega francoskega filmskega kritika, ki je demistificiral Billyja the Kida {Une aventure de Billy the Kid, 1970). V Tepepi (Tepepa... viva la revolucion, 1968) se je pokazal Orson Welles, v Slepem revolverašu (Blindman, 1971) Ringo Starr, v Ljubezni in krogli (China 9, Liberty 37, 1978, oh, by Monte Hellman!) Warren Oates in Sam Peckinpah, idol mnogih špagetarjev (v vlogi reporterja!), medtem ko je Valdezove konje ( Valdez, il mezzosangue, 1973) režiral sam John Sturges, režiser dveh najbolj imitiranih vesternov, Sedmih veličastnih in Obračuna pri O.K. Corralu.
22.	Špageti vesrerni so bili stvar italijanskega juga in južnjaških režiserjev, zato nas ne sme presenetiti, da je glavni motiv junakov praviloma mafijski - vendetta. Maščevanje. Maščevali so vse, kar je bilo mogoče maščevati: Glenn Saxon maščuje smrt staršev v Veličastnem Teksačanu (II magnifico Texano, 1967)... Anthony Steffen maščuje smrt svoje žene v Možu z imenom Maščevanje (II suo nome gridava vendetta, 1969)... Brad Harris maščuje smrt očeta v Obračunu v Arkansasu (Alia conquista dell'Arkansas, 1964)... Georges Ardisson maščuje smrt očeta, brata in sestre v filmu Naj ti odpusti Bog (Cbiedi perdono a dio... non a me, 1968)... Peter Lee Lawrence maščuje smrt svoje bejbe v špagetu Se nekaj dolarjev za MacGregorje (Ancora dollari per i MacGregor, 1 970)... Edmund Purdom maščuje smrt svojega sina v Piluku (Piluk, il tímido, 1968). Kri za kri. Maščevanje torej! A komu se je bilo treba maščevati? Kdo je bil morilec? Iz povsem praktičnih razlogov morilec ni bil nikoli en sam, ampak jih je bilo vedno več. Pač zato, da jih lahko potem vigilante koka enega po enega. Vsakega drugače. Zur je bil tako večji. Grobar, stalni lik v špagetih, je imel vedno veliko dela, zato je bilo najbolje, da trupla pobira kar sproti, recimo v filmu Ime mi je Pccos (11 mio nome e Pecos, 1966), v katerem je Robert Woods maščeval smrt staršev.
23.	Špageti so se radi šlepali na Zeitgeist, na "generacijski obračun" s konca Šestdesetih, na obračun "med učenci in učitelji". Recimo: Lee Van Cleef je v Valeriijevih Dnevih jeze (I giorni deü'ira, 1967) in Petronijevem Sestanku s smrtjo (Da nomo a uomo, 1967) ostareli revolveraš, ki dobi učenca in ga izmojstri v streljanju, toda na koncu ga učenec pokonča. V Fulcijevih Štirih revolveraših apokalipse
(/ quattro dell'apocalisse, 1975) si revolveraš Chaco (Tomas Milian), demonični sadomazo frik, pobegle arestante podredi s pomočjo mamil. Sledijo kakopak sadistična posilstva, narko-nirvanistične pasaže in apokaliptični simboli. V Corbuccijevih Specialistih (Gli specialisti, 1969) se nad mestece Blackstone zgrne marihuanska, psihedelična hipijevska banda na čelu z El Diablom (Mario Adorf), ki ima zelo čudno vizijo seksualne revolucije - meščani morajo z golimi ritmi pucati cesto. Keoma (Keoma il vendicatore, 1975) je bil videti kot mešanica mistika, guruja kake sekte, Jezusa Kristusa in hipija (okej, v dejanjih je bil podoben Djangu).
24.	Špageti so imeli kontrakulturni podton. Zlahka jih namreč razumete kot kritiko patriarhata, paternalizma, avtoritarizma in avtokracije, na katere je bil v šestdesetih izveden globalni atentat. Negativec je zato vedno kak sadistični, paternalistični, avtokratski magnat. Junak ga mora ubiti. Toda na koncu se izkaže, da je junak v resnici magnatov "izgubljeni" sin. Tak "izgubljeni" sin je Franco Nero v Fulcijevem Času za pokol (Tempo di massacro, 1966), medtem ko je imel v Baldijevem špagetu Zbogom Teksas (Texas,
GIULIANI) GEMMA ••• NINO BENVENUTI
MORT OU VIF..
... UeHreßr&tce mort
EüSTMÄNCOLOR /	*kie de DUCCI0 IESSÖRI
Addio, 1966) Franco Nero brata jima (Robert Widmark), za katerega se na koncu izkaže, da v resnici sploh ni njegov brat, ampak da je "izgubljeni" sin lokalnega sadističnega magnaca, ki ga na koncu kakopak ubije. Ojdipsko. V filmu Streljaj, gringo, streljaj (Spara, gringo, spara, 1968) se je skušal magnatski zemljeposestnik (Folco Lulli) odkrižati svojega sina po imenu Fidel (Gianni Pallavicino), to pa zato, ker v resnici sploh ni njegov sin. Se en špaget torej, ki je iz rutinskega materiala naredil šekspirjansko verzijo Kralja Ojdipa. Na koncu špageta Za 7 dolarjev krvi (Sette dollari sul rosso, 1966) se pobijeta banditski oče in izgubljeni sin, Anthony Steffen in Fernando Sancho, ne da bi vedela, kdo je kdo. Špageti so bili v osnovi soap opere, intenzivne, labirintne melodrame, v katerih je pogosto kar mrgolelo šokantnih razkritij, izgubljenih sinov in avtoritativnih očetov, ki čakajo na ojdipski šus. Mojster ojdipsko-freudovskih špagetov je bil Ferdinando Baldi: v Revolverašu "Ave Maria" (Ii pistolero dell'Ave Maria, 1969) blodni Peter Martell išče morilca svojega očeta, na koncu pa - ob nepozabnem soundtracku Roberta Pegadia - odkrije, da ga je umorila mati, pri čemer mu je vse manj jasno, kdo je spal s kom, kdo je čigav oče in kdo je komu brat. Ko je prišlo do Ojdipa, se je zresnil celo Enzo Barboni (E.B. Clucher), ki je slovel predvsem po komičnih vesternih z Budom Spencerjem in Terencom Hillom: v špagetu Chakmull maščevalec (Chakmtdl, l'uomo della vendetta, 1970) je namreč stoičnega Leonarda Manna mučila huda amnezija, tako da ga tipu (Helmut Schneider), ki se pretvarja, da je njegov oče, uspe skoraj prepričati, da ubije svojega pravega očeta. Amnezija kot efektno melodramsko sredstvo je bila v špagetih zelo popularna, saj jo najdemo tudi v špagetih a la Judež in pol (Dne volte guida, 1968) in Mož imenovan Poldne (Lo chiamavano Mezzogiorno, 1974), kjer junaka - Richard Crenna oz. Anthony Sabato - ne vesta, v katero družino sodita. Castellarijev Johnny Hamlet (Quella sporca storia nel West, 1968) je kakopak le špageti verzija Shakespeareovega Hamleta: Chip Gorman se vrne z državljanske vojne in ugotovi, da je oče mrtev, mati pa poročena s 62 stricem, kar ga vodi v obračun s svojim družinskim deblom (in
banditom po imenu Santana). Amnezija je bila ena finta. Druga je bila slepota: nekdo je slep, a se na koncu izkaže, da ni, recimo v Lovu na zaklad (Monta in sella, figlio di..., 1967). Vsekakor, Shakespeare je špagetom prispeval mnoge scenarije. Intriga iz Romea in Julije je predstavljala intrigo mnogih špagetov, recimo Krogel in mesa (Il piombo e il carne, 1965), Obupancev - tistih, ki zaudarjajo po znoju (Quei disperati che puzzano di sudore e di morte, 1969) in Dvajsetih korakov do smrti (Saranda, 1970). Toda špageti se niso lepili le na resne klasike, kakršna sta biia Shakespeare in Ajshil, ampak so naskočili tudi antičnega komediografa Aristofana: špansko-nemška Dolina plešočih vdov (Das Tal der tanzenden Witwen, 1974) ni namreč nič drugega kot špageti verzija njegove Lizistrate. Fantje po vrnitvi z vojne ugotovijo, da so mesto zavzele feministke, ki lahko živijo tudi brez njih, kar je bilo kakopak v skladu z novo spolno politiko šestdesetih. Medtem ko je morbidni, cinični, antikatarzični Človek, ponos, maščevanje (L'uomo, l'orgoglio, la vendetta, 1967) posnet po Carmen, romanu Prosperja Merimeeja. V Smrti v Laredu (Tre pistole contro cesare, 1966), ki jo je menda režiral Elio Petri, je Laredo pod oblastjo tiranskega čudaka, ki se ima za dediča Julija Cezarja - okrog paradira v tuniki, nasprotnike pobija v kolizeju, ime mu je pa Cezar. No, Mario Amendola je v špagetu Otrok -teror divjega zahoda (Kid il monello del West, 1967) kreiral pravo kontrakulturno "mesto mladih", ghost town, v katerem živijo sami otroci. Ko se tja zatečeta dva bandita, jima servirajo pivo. Toda imajo le toplega - scalnico.
25. Špageti so bili v principu nastrojeni protikapitalistično in protirežimsko. Pogosto se izkaže, da je morilec v resnici šerif, recimo v špagetu Klicali so ga Trinity (Allegri becchini arriva Trinita, 1972), glavni posiljevalec pa sin kakega veleposestniškega barona, recimo v filmu Adios, Gringo (1965). Ponavadi so špageti demonstrirali sadistično, nemoralno in povampirjeno dimenzijo "kompeticije", ki poganja kapitalizem. Čakajo nas monetarne intrige, boj za kapital in revolucionarne fantazije. Vprašanje je vedno le eno: kdo bo zavzel produkcijska sredstva? Vsi pač tekmujejo, kdo se bo prej dokopal do zemlje, rudnika, denarne nagrade, ki jo obljublja tiralica, ali pa orožja, bodisi mitraljeza, puške ali kolta, ki funkcionirajo kot ultimativna produkcijska sredstva. Špageti so bili pač alegorije kapitalizma. Revolveraš "dela" z rokama - če mu roki onesposobijo, ga izključijo iz kapitalističnega procesa. Revolverašu zato roki pogosto zmeljejo in izmaličijo: v Djangu (1966) to storijo Djangu, v BanditiH (Crepa tu... che vivo io, 1967) Enricu Marii Salernu, v Špagetu Kličejo ga Blade (Mannaja, 1977) lovec na glave Blade banditu Burtu odseka roko, v Hitrorokem (Lo chiamavano Reqidescat Fasthand, 1972) Alanu Steelu roki po dolgi torturi celo prestrelijo, v Sokolovem plenu pa ima narkomanski psihofašist John (Jack Palance) eno roko leseno, ker mu jo je izkljuval sokol. Po drugi strani strojnice "delovni proces" na divjem zahodu pospešijo, tako rekoč industrializirajo in avtomatizirajo, obenem pa porušijo demokracijo, recimo v Strojnici Thomson 1880 (1966), Prvi strojnici divjega zahoda (Quel caldo maledetto giorno di fuoco, 1968) in Kralju strojnici (Lo chiamavano sergente Blu, 1970), tako da ubijanje postane pravi in pristni kapitalistični proces. V Bang Bang Kidu (1968) hoče Guy Madison vladati rudarskemu mestu, zato policijsko vlogo zaupa robotskemu revolverašu (ja, a la Westworld, a pet let pred njim). Nič manj tezni in popularni niso bili dinamitarji: Dinamitar Joe (Joe l'implacabile, 1966), Dinamitar Jack (Dinamite Jack, 1963) in Dinamitar Jim (Dinamite Jim, 1966), ki so industrializacijo še pospešili - na ludističen način. Da so bili špageti alegorije kapitalizma, je opazno že iz samih naslovov, kjer običajno stoji kak dolarski znesek: 10.000 $ za umor ( i 0.000 ž dollari per un massacro, 1967)... Preluknjani dolar (Un dollaro bucato, 1965)... 4 dolarje za maščevanje (Quattro dollari di vendetta, 1966)... Za tisoč dolarjev dnevno (Per 1.000 dollari al giorno, 1966)... Še za nekaj dolarjev (Per poehi dollari aneora, 1966)... 7 maščevanj za 7 dolarjev (L'ira di dio, 1968)... Pregon za 100 tisoč dolarjev (Per 100,000 dollari ti ammazzo, 1967)... Dolarji dežujejo (La piu grande rapina del West, 1967).,. Sartana,
dolar in menih (Su le mani, cadavere! Sei in arresto, 1971)... Trije dolarji sejejo smrt (... Dai nemici mi guardo io, 1968). Tudi v Leonejevi "dolarski trilogiji" gre kakopak le za dolarje: kdo bo zaslužil več? Junaki se ne menijo za moralo ali ideologijo, kompeticija je brutalna, lojalnost je le trik. Že naslovi povejo vse: Za prgišče dolarjev, Za dolar več. V Dobrem, zlobnem, grdem je Blondie mehiškega bandita Tuca, na čigar glavo je razpisana denarna nagrada, dostavljal oblastem, potem pa vrv tik pred eksekucijo prestrelil, tako da je lahko Tuco zbežal. Denar sta si potem razdelila - in vajo ponovila. Ko se vmeša Lee Van Cleef, njun mali biznis propade, začne pa se lov na skriti zlati zaklad. Špageti na tisoč načinov sporočajo: kapital je nekaj mrtvega. Ni čudno, do denarja lahko prideš le tako, da nekoga ubiješ... Blondie trguje z že stokrat mrtvim/obešenim Tucom... in zlati zaklad je skrit na pokopališču, v grobu. Blondie, Tuco in Sentenza sicer ustanovijo "podjetje", toda ves čas le blefirajo in fintirajo. V Civiranijevem špagetu Priporoči se Bogu (T'ammazzo, raccomandati a Dio, 1968) banditi oropajo banko, potem pa drug drugega varajo toliko časa, da jim kapital — 200.000 USD — spelje ženska, cipa (Monica Pardo}, pač med ženskami na divjem zahodu utelešenje "delovne ženske", podjetnice. V italo-ameriškem Možu po imenu Sledge (Sledge, 1970) roparji na čelu z Jamesom Garnerjem odnesejo 300.000 USD, potem pa se pobijejo med sabo. V Možu in koltu (L'uomo e una colt, 1967) hočejo banditi oropati teksaško banko, v kateri je shranjen denar, namenjen lovcem na glave, v špagetu 7 maščevanj za 7 dolarjev (L'ira di Dio, 1968) Brett Halsey na truplih svojih žrtev, sicer morilcev, pušča srebrne kovance, v špagetu 7 pušk za pokol (Sette winchester per un massacro, 1968) iščejo skriti zaklad generala Beauregarda (ja, v špagetih zelo pogost priimek), Eh, ni čudno, da lovec na glave Sando Kid (Peter Lee Lawrence) v Sartani, dolarju in menihu (Su le mani, cadavere! Sei in arresto!, 1971) v lisice uklene celo mrtveca!
26. Špageti so bili efektna alegorija kapitalizma šestdesetih, lahko bi celo rekli, da so lepo zaznali eliptični, fetišistični preskok v korporativni kapitalizem: kapitala se več ne vidi... ni več transparenten in fizičen... izmuzljiv je... kapital so le še odnosi. Zato je pot do skritega denarja/zlata/zaklada v špagetih pogosto labirintna in šifrirana. V Času za ubijanje (II momenta di uccidere, 1968) je ključ do zaklada pesniška zbirka... v Ringu - obrazu maščevanja (Ringo il volta délia vendetta, 1966) sta ključ dva tatuja na dveh različnih tipih, ki ju je treba zlepiti... v špagetu Trije dolarji sejejo smrt (Dai nemici mi guardo io, 1968) so ključ trije kovanci, ki pa junaka na koncu zaščitijo pred kroglo, tako da so tako uničeni, da jih ni mogoče več brati... v Tujcu in revolverašu (La, dove non batte il sole, 1973) so ključ tatuji na ritih štirih ljubic nekega Japonca... v špagetu Najinega potrpljenja je konec (La pazienza ha un limite... noi no, 1974) pa je ključ do skritega denarja zemljevid, toda idiotska iskalca sta nepismena. Ni čudno, da je v filmu Beži, beži človek (Corri, uomo, corri, 1967) zlato skrito v tiskarskih črkah (pismenost je za Tretji svet zlata vredna!), v špagetu Čc si živ - streljaj! (Se sei vivo spara, 1967) v krsti, v Trenutku za umor (ll momenta di uccidere, 1968) pa v kaminu lažne invalidke, ki se ji na koncu zmeša (a la Zaklad Sierra Madre). Da je zaklad/kapital pogosto skrit v cerkvi, ne preseneča. Recimo, v špagetu Luknja v čelu {Un buco in fronte, 1968) najde Anthony Ghidra zlato za oltarjem, v Castellarijevem špagetu Imenujejo me Tujec ( Vado... l'ammazzo e torno, 1968) pa ga George Hilton najde v orglah. Cerkev je bila le spiritualni, "sveti" del kapitalistične mašine. Njena spiritualnost je bila v luči špagetov le iluzija. Klaus Kinski je bil v Prgišču smrti (Doppia taglia per Minnesota Stinky, 1971) duhovnik, ki se infiltrira v "Divjo bando" alias bando Butcha Cassidyja, toda na koncu se izkaže, da je le Pinkertonov agent. V filmu Dolarji dežujejo je bil George Hilton duhovnik, vključno s Svetim Abelardom na vozu, toda vse skupaj je bil le del zelo posvetne predpriprave na rop. V komičnem špagetu Alcluja Vera Cruz (Partirono preti, tornorano curati, 1973) se dva tipa pretvarjata, da sta duhovnika, v resnici pa se skušata dokopati le do zlata, ki ga peljejo iz Texicole v Vera Cruz. V Božjem koltu (Pištola di Dio, 1976) je Lee Van Cleef nastopil v dvojni vlogi - kot
50 femmes sont l'enjeu d'un duel à mort!
50vrouwenzijn deinzetvaneen duelopleven / endood! /
TONY RINGO ANTHONY STARR "BLINDMAN"
■ LLOYD BATTISTA tyrt.W.lflTOflllV
s WCBUOaWMI.PBOANOIB» tOHl'AHTXONY

duhovnik, ki ga umorijo, in kot revolveraš, ki maščuje njegovo smrt. V filmu Drago bom prodal svojo kožo (Vendo cara la pelle, 1968) se bandit spreobrne v duhovnika, kar ga tudi zares zelo kmalu povsem zbliža z Bogom. Nekemu špagetu je bilo naslov
V imenu očeta, sina in kolta (In the Name of the Father, the Son and the Colt, 1972)... nekemu drugemu Sovraži svojega bližnjega (Odia il prossimo tuo, 1969)... mnoge naslove pa so poganjali izrazi a la "Sveti duh", "Aleluja", "Providence" in seveda Acquasanta Joe (1971), kar bi se po naše glasilo "Joe Sveta voda". Acquasanta Joe je bil zelo čudaški lovec na glave: lovil je bandite, ki so oropali banko, v katero je naložil svoj denar,
27.	V smislu vsesplošnega podpiranja socialnih manjšin, ki so v šestdesetih obsedale kontrakulturo, ne preseneča, da glavni junaki špagetov praviloma niso bili jenkiji, Američani, ampak outsiderji, "manjšine", recimo Irci, Škoti, Poljaki, Švedi in kakopak Mormoni. Bud Spencer in Terence Hill v špagetu Ime mi je Trinita (Lo cbiamavano Trinita, 1970) zaščitita mormonsko karavano, ki jo terorizirajo mehiški banditi, v Johnu Casaaovi (John il Bastardo, \967) efektni John Richardson, nor na bejbe, karavano Mormonk zaščiti pred Ku-Klux-Klaüom, v Koltu za 100 krst (Una pištola per cento bare, 1967) je Peter Lee Lawrence Mormon, čigar starše so pobili štirje neznani banditi, v špagetu Jesse &c Lester (Due fratelli
i itn pošto chiamato Trinita, 1972) pa sta bila Richard Harrison in Donald O'Brien brata - prvi je bil babjak, drugi pa Mormon. Okej, kje je razlika?
28.	V špagetu Tujec na Japonskem (Lo Straniero di silenzio, 1969) jo je "Tujec" mahnil na Japonsko, kjer se je med samuraji poganjal za pošiljko zlata. "Tujec" je bil kakopak Tony Anthony, klon Clinta Eastwooda (vključno s pončom!), ki je lik stoičnega, redkobesednega, oportunističnega, brezimnega lovca na glave igral
MERCURY FILMS ^îschii
MONTGOMERY WOOD
LE DOLLAR TROUE
EVELYN STEWART0 PETER CROSS MISE EN SCÈNE KELVIN JAKSON PAGET
DE REDDENDE DOLLAR?
že v špagetih Tujec v mestu (Utt dollaro tra i denti, 1966) in Tujec se vrača (Un uomo, un cavallo, una pištola, 1967), kasneje pa tudi v Baldijevem špagetu Get Mean (1975), v katerem je dal izvirnosti res nov obraz - "Tujec" namreč tokrat princeso Elizabeto Marijo, špansko prestolonaslednico, pospremi nazaj v Španijio, da bi pomagala v boju z Vikingi. Tony Anthony pa je i. 1981 nastopil tudi v Baldijevem stereoskopskem 3-D špagetu Comin' at Ya - iskal je svojo ugrabljeno ženo (Victoria Abril). Tony Anthony je torej špagete nadgradil s samuraji, ki so takoj preplavili tudi Rdeče sonce (Soleil rouge, 1971), v Tujcu in revolverašu (La, dove non batte il sole, 1973), sicer hongkonško-italijanski koprodukciji, se je Leeju Van Cleefu pridružil kung-fu Orientalec (Lo Lieh), Chen Lee je bi! kung-fu Shanghai Joe v špagetih Ime mi je Shanghai Joe (Il mto nome e Shanghai Joe, 1973) in Shanghai Joe se vrača (Il ritorno di Shanghai Joe, 1974), v špagetu Kung fu na divjem zahodu (Kung fti nel pazzo West, 1973) med kavboje emigrirata dva hongkonška brata, v špagetu Streljaj prvi, šele potem sprašuj (II bianco, il giallo e il nero, 1974} pa je japonskega samuraja igral Tomas Milian. In seveda, v Dolgih dnevih maščevanja (I lunghigiorni di vendetta, 1967} Giuliana Gemmo na koncu ustrelijo, tako da pade, kot da je že mrtev, toda potem kot strela z jasnega pograbi šerifovo zvezdo in jo zaluča v goltanec zloveščega Conrada Sanmartina - a la nindža! Pogosto so skušali rutinske formule nadgraditi s cirkuškimi akrobati, recimo v Vitezih rulete (/ Quattro deli Ave Maria, 1968), Griču škornjev (La Collina degli stivali, 1969), Banditih (Crepa tu... che vivo io, 1967) in Junaku črnega kolta (E tomato Sabata... bai chiuso un'altra volta, 1971), še pogosteje pa s čudnimi, grotesknimi zapleti. Recimo, v špagetu Streljaj prvi, šele potem sprašuj Giuliano Gemma, Tomas Milian in Eli Wallach lovijo konja, ki ga je japonski cesar podaril ameriškemu predsedniku, v špagetu Hočem mrtvega (Lo voglio morto, 1968) se pripravlja atentat na generala Leeja in generala Granta (zarotniki pač nočejo, da bi se državljanska vojna končala), v Garingu (Garringo, 1969) je divji zahod dobil serijskega morilca (Peter Lee Lawrence je psycho, ki pobija severnjaške vojake, 64 ker so mu ubili očeta), v Panchu Vitli (1972) so zarolalt silovit trk
vlakov, na koncu Rekvijema za gringa (Requiem per un Gringo, 1967) pa se Lang Jeffries in Fernando Sancho udarita med sončnim mrkom. No, v Baldijevem Slepem revolverašu (Blindman, 1971) je bil revolveraš Tony Anthony slep.
29. Špageti so bili zelo brutalni, toda na goloto v njih naletite zelo poredko. Recimo, v napol kultnem Črnem ubijalcu (Black Killer, 1971), v katerem je Klaus Kinski, Man in Black, obračunal s sedmimi animaličnimi mehiškimi banditi (kolt ima skrit v knjigi!), se slači saloonska hostesa Marina Mulligan, v Možu po imenu Amen (Cosi Sia, 1972) Sydne Rome joškari v kadi, ta isti nudistični prizor pa reprizirajo tudi v flashbacku sequela Prihaja Amen (Mamma mia e arrivato "Cosi Sia", 1972). V Treh mušketirjih z divjega zahoda (Tutti per uno, botte per tutti, 1972) v kadi joškari Karin Schubert ("Dr. Alice"), kasneje porno zvezda, na softcore seks neletimo v Ženski po imenu Apače (Una donna chiamata Apache, 1976}, špageti inačici Plavega vojaka, v kateri banda brutalno posiljuje in muči seksi Indijanko (Yara Kewa), na pravi XXX hardcore seks pa v Porno-erotičnem vesternu (Porno erotico western, 1978), ki ni bil nič drugega kot Rekvijem za lovca na glave (Requiem per itn bounty hunter, 1970) z nekaj naknadno dodanimi hardcore prizori (režiral je "Gerard B. Lennox"?).,
žanr
evrovest
36
marcel štefančič, jr.
ern (III)
Pri filmu je Evropa ostala brez popa. Brez svoje matineje.
V	šestdesetih in sedemdesetih jo je imela. In glavni del te pop matineje so predstavljali vesterni, evropski vesterni, ki so jim običajno rekli špageti, toda evropskih vesternov niso snemali le Italijani, ampak tudi drugi, tako rekoč vsi - od Romunov pa do Vzhodnih Nemcev. Tole je spomin na te zlate čase. Odvrtel se bo v treh delih in v štiridesetih točkah.
30,	Valeriijeva Cena oblasti (II prezzo del potere, 1969) je bila špaget a la whodunit, pravi politični triler, pravzaprav špaget a clef... ee, JFK po kavbojsko. Gre namreč za alegorično rekreacijo atentata na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, lc da je tokrat žrtev zarote predsednik Garfield, ki I. 1890, "takoj po državljanski vojni" (huh!?), pripotuje na slavnostni obisk v Dallas. Oblasti za atentat obtožijo črnca, ki pa ga potem med selitvijo iz ene ječe v drugo nekdo ustreli (jep, kot Jack Ruby Leeja Harveya Oswalda). I.epo. Toda pri historičnih faktih se nič ne ujema: predsednik Garfield je bil res umorjen, toda ne 1. 1890, ampak
1. 1881, in ne v Dallasu, ampak v Washingtonu. In jasno, državljanska vojna se ni končala I. 1890, ampak 1. 1865. Špageti so fakte radi poneverjali. Recimo, da bi bilo vse skupaj manj klišejsko, v špagetu Za nekaj dolarjev manj (... E divenne il p in spietato bandito del sitd, 1967) Biliyja the Kida ne ubije bivši prijatelj Pat Garrett, ampak Mark Liston - oh, pač neki drugi bivši prijatelj.
V	Junakih Fort Wortha (La carica del 7 cavalleggeri, 1964) Arkansas in Teksas nenadoma zaprosita, če se lahko umakneta iz državljanske vojne, medtem ko nam v Koltu v hudičevih rokah (Una colt in pugno deI diavolo, 1967) sredi puščave Mojave ponujajo rudnik žvepla! Včasih so pač hoteli špageti čas preprosto prehiteti: v Možu imenovanem Nepremagljivi (Lo chiamavano Tresette... gioacava sempre eol morto, 1973) neko barabo kličejo "Tricky Dick" - ja, tak je bil tudi vzdevek Richarda Nixona, tedanjega ameriškega predsednika. Salvijev Johnny Texas (Wanted Johnny Texas, 1971) je bil ena sama pomota: unionistična vojska namesto modro-rumenih uniform nosi modro-rdeče (vzeli so pač, kar so imeli na lagerju), kontinuitete ni (tajnice režije si očitno niso mogli privoščiti), Newman je klon Clinta Eastwooda (Clint je bil predrag), film je brez ravnotežja in fokusa (Salvi je bržčas hkrati režiral še kake tri filme), Fernando Sancho ima blond lase (pravi blondinci so bili zunaj dosega) in seveda, Johnny Texas sploh ni wanted.
31.	V špagetu Tujec na Japonskem (Lo Straniero di silenzio, 1969) jo je "Tujec" mahnil na Japonsko, kjer se je med samuraji poganjal za pošiljko zlata. "Tujec" je bil kakopak Tony Anthony, klon Clinta Eastwooda (vključno s pončom!), ki je lik stoičnega, redkobesednega, oportunističnega, brezimnega lovca na glave
igral že v špagetih Tujec v mestu (Un dollaro tra i denti, 1966) in Tujec se vrača (Un uomo, itn cavallo, trna pištola, 1967), kasneje pa tudi v Baldijcvem špagetu Get Mean (1975), v katerem je dal izvirnosti res nov obraz - "Tujcc" namreč tokrat princeso Elizabeto Marijo, špansko prestolonaslednico, pospremi nazaj v Španijio, da bi pomagala v boju z Vikingi. Tony Anthony pa je 1. 1981 nastopil tudi v Baldijevem stereoskopskem 3-D špagetu Comin' at Ya - iskal je svojo ugrabljeno ženo (Victoria Abril). Tony Anthony je torej špagete nadgradil s samuraji, ki so takoj preplavili tudi Rdeče sonce (Soleil rouge, 1971), v Tujcu in revolverašu (La, dove non batte il sole, 1973), sicer hongkonško-italijanski koprodukciji, se je Leeju Van Cleefu pridružil kung-fu Orientalec (Lo Lieb), Chen Lee je bil kung-fu Shanghai Joe v špagetih Ime mi je Shanghai Joe (Il mio nome e Shanghai Joe, 1973) in Shanghai Joe se vrača (Il ritomo di Shanghai Joe, 1974), v špagetu Kung fu na divjem zahodu (Kling fu nel pazzo West, 1973} med kavboje emigrirata dva hongkonška brata, v špagetu Streljaj prvi, šele potem sprašuj (II bianco, il giallo e il nero, 1974) pa je japonskega samuraja igra! Tomas Milian. In seveda, v Dolgih dnevih maščevanja (/ lunghi giorni di vendetta, 1967) Giuliana Gemmo na koncu ustrelijo, tako da pade, kot da je že mrtev, toda potem kot strela z jasnega pograbi šerifovo zvezdo in jo zaluča v goltanec zloveščega Conrada Sanmartina - a la nindžal
32.	Pogosto so skušali rutinske formule nadgraditi s cirkuškimi akrobati, recimo v Vitezih rulete (/ Quattro dell'Ave Maria, 1968), Griču škornjev (La Collina degli stivali, 1969), Banditih (Crepa tu... che vivo io, 1967) in Junaku črnega kolta (E tornato Sabata... hat chiuso un'altra volta, 1971), še pogosteje pa s čudnimi, grotesknimi zapleti. Recimo, v špagetu Streljaj prvi, šele potem sprašuj Giuliano Gemma, Tomas Milian in F.Ii Wallach Lovijo konja, ki ga je japonski cesar podaril ameriškemu predsedniku, v špagetu Hočem mrtvega (Lo voglio inorto, 1968) se pripravlja atentat na generala Leeja in generala Granta (zarotniki pač nočejo, da bi se državljanska vojna končala), v Garingu (Garringo, 1969) je divji zahod dobil serijskega morilca (Peter Lee Lawrence je psycho, ki pobija severnjaške vojake, ker so mu ubili očeta), v Panchu Villi (1972) so zarolali silovit trk vlakov, na koncu Rekvijema za gringa (Requiem per un Gringo,
1967)	pa se Lang Jeffries in Fernando Sancho udarita med sončnim mrkom.
33,	Špageti so lansirali svoje junake. Mnogi, recimo Cat Stevens (Terence Hill), Clint (George Martin), Amen alias "Cosi Sia" (Luc Meranda), Cjamango (Sean Todd, Mike Rivers, Georges Ardisson), Aleluja (George Hilton), Pecos (Robert Woods), Shanghai Joe (Chen Lee), Sveti dub (John Garko, Vassiii Karis), Providence (Tomas Milian), Arizona Colt (Giuliano Gemma), Kitosch (George Hilton), Tujec (Tony Anthony) in MacGregorji (škotski klan iz dveh špagetov, ki ju je režiral Franco Giraldi, na slovenskem Krasu rojeni Italijan), so bili kratke sape in dočakali le eno ali dve nadaljevanji, pet pa jih je odšlo v legendo.
*	DJANGO... Django, fantomski, demonski angel maščevanja (nekdo mu je ubil ženo, menda), apokaliptični jezdec, ki se mu zdi povsem samoumevno, da z barabami, tirani in izmečki obračuna kar na pokopališču, je debitiral v Corbuccijevem somračnem, brutalnem, sadističnem Djangu (1966). Ni ga čez uvodni prizor, ko v malo, grešno, nevihtno obmejno mesto prikoraka groteskni tujec po imenu Django, pasji sin, ki za sabo po blatu vleče krsto, v kateri je strojnica, kar pomeni, da je pripravljen na genocid. Django |e postal tako orjaški hit in kult, da je dobil kakih 30 uradnih in neuradnih nadaljevanj, med katerimi pa so izstopala le nekatera, recimo Django strelja prvi (Django spara per primo, 1966), Ce si živ - streljaj! (Se sei vivo spara, I 967), Django ne pozna usmiljenja (Django il bastardo, 1969) in Izkoplji si grob (Preparati la bara,
1968),	v katerem Django (Terence Hill), potujoči rabelj, na koncu v grobu najde mitraljez. Djanga so igrali mnogi zvezdniki, celo Dragomir Bojanič alias "Anthony Ghidra", posneli pa so tudi porno verzijo, Goli Django (Django nudo mul die lüsternen Mädchen von Porno Hill, 1968), v kateri je Django (Peter Graf) sadomazo fetišist, ki bejbi za usluge ponudi zlati rudnik,
*	RINGO... (Giuliano Gemma) je debitiral v Tessarijevem Zadnjem
obračunu (Una pištola per Ringo, 1965), porodil mnoga nadaljevanja, toda le eno uradno, Ringovo vrnitev (II ritorno di Ringo, 1966), parafrazo Odiseje. Ringo je nastal po istoimenski popevki (pel oz. recitiral jo je Lome Greene iz kavbojske TV serije Bonanza), med neuradnimi nadaljevanji pa je najbolj sijal špaget Ringo in njegova zlata pištola (johnny Oro, 1966). SARTANA... (John Garko), hladnokrvni angel smrti, ki ne ubija niti zaradi denarja niti iz maščevanja, ampak zato, ker nekateri ljudje to preprosto zaslužijo ("Jaz sem tvoj grobar!"), je debitiral v Parolinijevi Sartani (Se incontri Sartana prega per la tua morte, 1968). Sledilo je kakih 20 nadaljevanj {Sartana se je združil z Djangom, Alelujo, Trinito), med katerimi sta izstopali predvsem dve, Jaz sem Sartana, tvoja smrt (Sono Sartana, il vostro becchino, 1969) in Veliki revolveraši (Una nuvola di porvere... un grido di morte, arriva Sartana, 1971).
*	SABATA... (Lee Van Cleef), hladnokrvni lovec na glave, "the man with gunsight eyes", je debitiral v Parolinijevem špagetu Sabata - po tebi je! (£/;;', amico... c'e Sabata, hai chiitso!, 1969), v špagetu Adios, Sabata (Indio Black, sai che ti dico... sei un gran figlio di..., 1970) ga je igral Yul Brynner (v svojem edinem špageti vesternu),
v Vrnitvi Sabate (E tornato Sabata, hai chiuso un'altra volta, 1972) pa spet Lee Van Cleef. Mnoga neuradna nadaljevanja so bila bedna.
*	TR1NITA... (Terence Hill), nabriti, burkaški, iznajdljivi, flegmatični pistolero, je v družbi Buda Spencerja debitiral v Clucherjevem špagetu Ime mi je Trinita (Lo chiamavano Trinita, 1970), ki mu je sledilo še bolj popularno nadaljevanje, Vrnitev moža Trinita (Continuavano a chiamarlo Trinita, 1974), kakor tudi serija mnogih neuradnih, špekulantskih nadaljevanj, recimo Bes vetra (La collera del vento, 1971), v katerem sc Trinita - ja, Hill! - pridruži rdeči, proietarski, komunistični, mehiški revoluciji.
34.	V šestdesetih se je vestem iz Amerike selil tudi drugam, predvsem v Evropo, še najbolj v Italijo. Italijanskih vesternov sta se takoj prijela vzdevka "spaghetti" in "macaroni". Nemškim vesternom so rekli "sauerkraut", španskim "paella", francoskim "camenibert", hongkonškim "chop suey", indijskim pa "curry". Jep, vsi so dobili kulinarična imena. No, za vzhodnoevropske vesterne ni bilo kulinaričnih vzdevkov. Prav ste prebrali: vesterne so tedaj snemali tudi Vzhodni Nemci, Romuni, Čehoslovaki, Rusi in Jugoslovani. Edini jugo-vestem je bila komična Zlata frača (Zlatna pračka, 1967, Radivoje-Lola Dukič), v kateri se kmetje s Kosmaja na čelu z Miodragom Petrovičem-Čkaljo preselijo na divji zahod. Vladimir Vajnstok, ruski veteran, ki je v tridesetih snemal pustolovske filme (npr. Otok zakladov, Otroka kapitana Granta, Rubikon), je I. 1977 posnel Oboroženega in zelo nevarnega (Wooruzhyon i ochen opasen, 1977), epski vestem o naftnih baronih in ubogih arizonskih proletarcih (po zgodbah Breta Hartea), Finci že prej Villi ja Pohjolo (1955), ki ga je režiral Aarne Tarkas, Čehi pa Revolvcraša iz Arizone (Limonadovy Joe... konska opera, 1966, Oldricb Lipsky), v katerem si glavni junak, Limonadni Joe, moči nabira z limonado, še več, z limonado celo oživlja ljudi, ki jih je ubil, ko je bil pod vplivom viskija. Junaki imajo tipična kavbojska imena a la Horace Badman in Banjo Kid. Čudo socialistično! Tudi Romuni se v svojih vestemih, recimo Pustolovščinah v Ontariju (Avanturile in Ontario, 1970, Jean Dreville & Sergiu Nicolaescu) in Zadnjem Mohikancu (Ultimul Mohican, 1968, Dreville tk Nicolaescu), niso oddaljili od socialistične platforme, kar pomeni, da so pokazali veliko solidarnost z Indijanci in njihovim "razrednim bojem".
35.	V seriji vzhodno-nemških indijanaric ("Indianerfilme"), začenši s Sinovi velike medvedke (Die Sobne der Grossen Barin, 1966) in Veliko kačo (Chingachgock - Die Grosse Schlange, 1966), je bila zgodba vedno ista, tako rekoč arhetipska: Indijanci - Siouxi, Šošoni, Seminole, Mohikanci, Čejeni ipd. - mislijo, da jim bodo belci pomagali, v resnici pa jih hočejo le kapitalistično izkoristiti in zasužnjiti. Belci |ih nategnejo pri rudniku bakra, hrani, nafti, zemlji, zlatu, konjih in namakalnih sistemih, predvsem pa pri svobodi. Jasno, vedno v imenu progress, genocida in prof i ta. Le redko se
kak belec "osvesti" in prestopi na indijansko stran. Gojko Mitič, 37
zvezdnik teh vesternov in vzhodnonemški nacionalni junak, sicer Jugoslovan, ki je kavbojsko kariero začel v zahodnonemških vesternih o Vinetuju, je kakopak vedno na pravi strani, na strani boja za "pravične" stvari, na strani "izkoriščanega razreda"-ponavadi igra kakega indijanskega upornika, magari poglavarja. Ulzano ali Hard Ročka. Ti vesterni, posneti v Jugoslaviji, Sovjetski zvezi, Romuniji, Bolgariji, Mongoliji in celo na Kubi, so bili čisti ersatz za "tuje" vesterne, ki jih v Vzhodno Nemčijo v času komunizma niso uvažali. V deželi Karla Maya so bile potrebe velike, zato so jih posneli veliko {11 + 1, Blauvogel, pred-vestern), vse v okviru državnega studia DEFA - toda ironično, ne po romanih Karla Maya, ampak po knjigah Karla Marxa (oh, in Liselotte Welskopf-Henrich, avtorice Sinov velike medvedke in podobne robe). Mitič, ponosni, romantični, junaški, poduhovljeni, kultivirani Indijanec, je bil v Vzhodni Nemčiji fenomen, kult, Bog. Kot tudi same indijanarice, ki so bile proindijanske, antiameriške in didaktične, a historično precej bolj točne od h'woodskih indijanaric (pa čeprav v Veliki kači, delno posneti po Cooperjevem Stezosledcu, neki Indijanec nosi okrog vratu grizlijeve čekane na terenu, kjer ni grizlijev). To, kar so drugi vesterni prikazovali kot "usodo" Indijancev, so vzhodnonemške indijanarice prikazovale kot tiranijo nad Indijanci, kot način, kako belci uničujejo indijansko civilizacijo.
"Rdeči ciklus", ki je nastal med letoma 1966 in 1983, običajno pod budnim očesom scenarista Hansa-Joachima Wallsteina, je kritiziral tehnologijo, imperializem, individualizem in kapitalizem, hvalil pa naravo, ekologijo, kolektivizem in socializem. Z indijanaricami so Vzhodni Nemci dobili "zahodni tip zabave", kar partiji ni bilo všeč, zato je hotela serijo po prvih treh filmih prekiniti, toda ljudi so Indijanci do tedaj že tako obsedli, da je morala popustiti. Mnoge matere so dale svojim sinovom ime Gojko. In ko so se ti sinovi potem igrali "kavboje in Indijance", ni hotel noben biti kavboj -vsi so hoteli biti Indijanci. Hčerko igralca, ki je v Belih volkovih na koncu ubil Gojka Mitiča, so sošolci skoraj linčali.
36. Francozom vestem ni tuj. Mnogi filmi, ki jih je Gabriel Veyre posnel 1. 1897, so bili v principu vesterni (ante-litteram kakopak), recimo Cavalier sur un cheval retif, Lassage de chevaux in Repas d'Indien. Jean Durand je 1. 1912 posnel tri vesterne (L'otage, Coeur ardent in Le railway de la mort), Gastón in Paul Méliés, sicer oče in sin, sta v San Antoniu (Teksas) in Chicagu že med letoma 1909 in 1911 posnela serijo vesternov, legendarni Joe Hamman, francoski kavboj, ki je mladost preživel na divjem zahodu, je med letoma 1906 in 1913 - bolj ali manj kot "Arizona Bili" - nastopil v dvajsetih francoskih vesternih, posnetih v Franciji (Camargue, Pariz), medtem ko je med letoma 1918 in 1919 za firmo Pathé v Franciji serijo vesternov posnel tudi Indijanec James Young Deer. Kasneje so Francozi koproducirali mnoge špageti vesterne, toda bolj ali manj le z denarjem, manj pa kreativno. In vendar je bil eden izmed prvih sodobnih evropskih vesternov posnet v Franciji. L. 1961 ga je režiral Robert Hossein, matinejski idol, znan predvsem iz filmov o Angeliki. Okus po nasilju (Le gout de la violence), v katerem sta ob Hosseinu igrala Giovanna Ralli in Mario Adorf, je bi! še povsem naiven, konvencionalen, rutinski "vestem", ki se je dogajal v neimenovani latino-ameriški državi, jasno, v času revolucije (ne, nismo v Mehiki), ko skušajo uporniki na čelu z romantičnim Perezom (Hossein) vreči diktatorja. Bolj Viva Zapata kot vestem. Hossein je sedem let kasneje, ko so bili špageti že trend, vtis le za silo popravil s špagetom Vrv in kolt (Une corde... un colt alias Cemetery without Crosses), v katerem najeti revolveraš Manuel (Hossein) pobije sociopatsko familijo Rogers, toda pri tem tudi sam umre. Hossein si je za muzo vzel Michelle Mercier, svojo Angeliko, v vlogo receptorja je stlačil Sergia Leoneja, naslovna popevka (by Scott Walker) pa je postala orjaški hit. Hossein ni odnehal: 1. 1970 je posnel vestem Zakon v Pekosu (La loi a iOuest de Pecos alias Judge Roy Bean), svojo verzijo o "sodniku za obešanje", Royu Beanu. Šur, legendo Sacramenta je igral sam.
Louis Malle je še manj koketiral s špageti, pa čeprav je svoj vestem 38 Viva Maria (1965), v katerem sta igrali Brigitte Bardot in Jeanne
Moreau, potopil v čas mehiške revolucije, toda vse skupaj je bila le avanturistična komedija o dveh Marijah, pevkah-plesalkah-striptizetah, ki sta skrivaj revolucionarki. Malle je pač hotel dodati zrno žanru, ki je francoski le toliko kot rock, medtem ko je prestižni Claude Lelouch divji zahod v Drugem moškem, drugi priložnosti (Un autre homme, une autre chance, 1977) izkoristil le za novo prizorišče, na katerem je lahko zarolal remake Moškega in ženske (James Caan + Genevieve Bujold). No, Christian-Jaque je šest let po vesternu Viva Maria Brigitte Bardot združil z drugo tedanjo evropsko seks bombo - Claudio Cardinale. V Petrolejarkah (Petroleuses) se je tako odvrtel dvoboj BB vs. CC: Brigitte in Claudia, vsaka s svojo bando (ena je belem, druga v črnem), se udarita za ranč. Obe sta a la macho, a ne pomaga. V resnici ne pomaga niti to, da odbiti, vedno blazni Michael J. Pollard igra šerifa. Se najbolj atraktivna je bila Bitka za San Sebastian (Bataille de San Sebastian, 1967), pa čeprav je Henri Verneuil, popularni francoski režiser turškega rodu (Achod Malakian), vanjo uvozil prekaljene h'woodske zvezdnike, Anthonyja Quinna, Charlesa Bronsona, Jaimeja Fernandeza in Sama Jaffeja, in čeprav je bil pri tem preveč folklorističen in zelo derivativen, saj gre bolj ali manj za novo verzijo Sedmih veličastnih, le da tokrat vse opravi ena oseba, oče Leon, lažni duhovnik (Quinn).
37. Brigitte Bardot ni igrala le v dveh francoskih vesternih (Viva Maria, Petrolejarki), ampak tudi v "evropski superprodukciji", francosko-britanskem vesternu Slialako (1968), v katerem je h'woodski veteran Edward Dmytryk zbral hiperzvezdniško zasedbo - Seana Conneryja, Stephens Boyda, Woodyja Strodea, Jacka Hawkinsa, Petra Van Eycka, Honor Blackman (Conneryjeva fatalna partnerica iz bondiade Goldfinger) in Alexandra Knoxa. Evropska aristokratska ekspedicija jo mahne na safari v Novo Mehiko, k]er pa jih vodič (Boyd) prevara in vrže poblaznelim Apačem, ki jih vodi Chato (igra ga Strode, črnec). Shalako (Connery) iz apaških krempljev reši le francosko grofico Irino - ja, Brižitko, ki rajca in rajca, toda vse skupaj je le kostumski dolgčas brez jajc (po romanu Louisa L'Amourja). Še najbolj zanimivo je to, da Nove Mehike niso posneli v Novi Mehiki, ampak na Walesu. Shalako je bil ambiciozen evropski vestem, ki iz razumljivih razlogov ni hotel koketirati s špageti, podobno kot Prehod v hudičevem klancu (Deserter, 1970, Burt Kennedy), kavbojski, zelo staromodni in upehani rimejk Ducata umazancev (Bekim Fehmiu, Chuck Connors, Richard Crenna itd.), ki ga je dal titanski Dino De Laurentiis posneti v Italiji, Španiji in Jugoslaviji. Maščevanje Hannie Caulder (1971, Burt Kennedy), vestem o kmetici Hannie Caulder (Raquel Welch), ki se s pomočjo lovca na glave (Robert Culp) maščuje sadističnim, psihopatskim posiljevalcem (Ernest Borgnine, Jack Elam, Strother Martin), je bil bližje špagetom, pa čeprav ga niso pakirali Italijani, ampak predvsem Britanci, pa tudi Francozi in Španci (posneto predvsem v Španiji). Britanci so se hoteli pač priključiti špageti showu, navsezadnje, prve vesterne so posneli že davno, recimo The Squatter's Daughter (1906) in The Scapegrace (1913). Britanci so običajno dali znaten del kapitala, pripeljali izkušenega h'woodskega režiserja in najeli preverjene h'woodske ali pa TV zvezdnike. Taki "britanski špageti" so bili Captain Apache (1971, Alexander Singer), v katerem Lee Van Cleef nosi indijansko lasuljo, Mesto strahopetec (Town Called Bastard, 1971, Robert Parrish), v katerem lovec na glave (Martin Landau) lovi nemoralnega, ciničnega duhovnika (Robert Shaw), ki se zateče k mehiškemu banditu (Telly Savalas), Enooki Charley (Charley One-Eye, 1972, Don Chaffey), v katerem lovec na glave (Nigel Davenport) terorizira črnskega dezerterja (Richard Roundtree) in pohabljenega Indijanca (Roy Thinnes), in Krvavi pregon (The Hunting Party, 1971, Don Medford), v katerem Gene Hackman krvavo preganja nepismenega bandita (Oliver Reed), ki je ugrabil njegovo ženo, seksi in potrebno učiteljico (Candice Bergen), medtem ko je bilo kasnejše Orlovo krilo (Eagle's Wing, 1980, Anthony Harvey), v katerem se kavboj (Martin Sheen) in poglavar Beli bik (Sam Waterston) ne moreta zmeniti, čigav je mitski "beli žrebec", le še folklorni trip. Prav Britanci pa so producirali enega izmed prvih evrovesternov. Roy Ward Baker je namreč 1. 1961 v
Mehiki posnel vestem Pevec, ne pesem (The Singer, Not the Song), v katerem se za duše zakotnega mehiškega mesteca Quantano, vključno z dušo seksi Mylene Dcmongeot, udarita katoliški duhovnik (John Mills) in psihopatski, ateistični bandit (Dirk Rogarde), ki ga na koncu zanima, kaj nas vodi pri morali - pevec (duhovnik) ali pesem (religija)?
38. Karl May (1842-1912) je bil sin zapitega, brutalnega očeta in prešuštne matere, v rani mladosti je za štiri leta oslepel, kasneje pa je zaradi tatvin, lažnega predstavljanja in sleparij, ki jih je zagrešil "v stanju globoke mentalne depresije", veliko časa preživel v zaporu. "Svet me je ogoljufal za prihodnost in srečo. Iz mene so naredili kriminalca." Mučili so ga sindrom multiple osebnosti, amnezija, hudi napadi panike, nevroza, histerija, narcistična afekcija, depresija, nespečnost, nočne more, halucinacije, anoreksija in izguba občutka za čas. Zanj so si izmislili celo nov strokovni izraz - "Pseudologia Phantastica". Ni čudno, da je napisal več kot 60 romanov, ki so ciljali mularijo, a kmalu postali hit vseh Nemcev in potem cele Evrope - v času industrijske dobe in kapitalistične odtujitve so bili pač dober eskapi/.em. Prodali so več kot 100 milijonov njegovih knjig, med fani so bili tudi Albert Einstein, Albert Schweitzer, Hermann Hesse in Adolf Hitler, ki je po debaklu pri Stalingradu svojim vojakom ukazal, da naj berejo Winnetouja. Najbolj znani so kakopak romani o Old Shatterhandu, nemškem lovcu, in njegovem krvnem bratu, pogumnem, junaškem, plemenitem, stoičnem, pravičnem indijanskem poglavarju Winnetouju, Meskalero Apaču, ki na koncu trilogije o Old Shatterhandu umre (ja, priseljence naprosi, da inu zapojejo Ave Maria, potem pa se spreobrne v kristjana). Karl May ni bil nikoli v Ameriki (oz. prvič je tja odpotoval šele I. 1908), pisal je predvsem v zaporu, kjer je tudi preštudiral Ameriko (atlasi, geo & etno revije, enciklopedije), že 1. 1899 pa je nemška javnost zahtevala njegov skalp, ko je zvedela, da ni nikoli živel v Ameriki in Arabiji, da je bil v arestu in da je doktorat kupil od čikaške "Nemške univerze", ki jo je vodil neki bivši brivec, toda neki Indijanec, zaposlen pri potujočem cirkusu, je pričal, da je v zgodbah o Winnetouju vse res. No, že pred njim so divji zahod popisovali mnogi nemški potopisci (npr. Kari Anton Posti, Friedrich Gerstucker, Balduin Muellhausen ipd.), popularni so bili tudi prevodi romanov Zanea Greya in Jamesa Fenimorea Cooperja, Buffalo Bill pa je s svojim "Wild West" showom dvakrat obiskal München (1898 in 1913). Romantični mit o Indijancih, "plemenitih divjakih", je v Franciji v romanih Atala (1801), Rene (1802) in Les Natchez (1826) širil Francois-Rene de Chateaubriand, ki je 1. 1791 obiskal Ameriko, štorije o apaških podvigih, masakrih, skalpiranjih, prerijah in bizonih so potem v 19. stoletju nizali Norvežan Rudolf Muss, Francozi Gabriel Ferry, Paul Duplessis in Gustave Aimard ("francoski Fenimore Cooper"), Britanci George Frederick Ruxton, kapetan Frederick Marryat, Robert M. Ballantyne, G.A. Henty in kapetan Mayne Reid ter Nemci Charles Sealsfield, Friedrich Armand Strubberg, Friedrich Gerstoecker in seveda Karl May, Evropo pa so obšle tudi fotografije Edwarda Sheriffa Currisa, ki se je imel za zgodovinarja Indijancev (pofotkal je 80 plemen, skupaj 40.000 fotk).
L. 1920 so Nemci posneli Poslednjega Mohikanca (Der letzte Mohikaner), po letu 1921 so Nemčijo preplavili h'woodski vesterni, že v Langovih Nibelungih (1923-24) pa so Huni zgledali kot indijansko pleme. V nacističnih tridesetih so Nemci posneli serijo vesternov, recimo Zlato mrzlico (Der goldene Gletscher, 1932), Seržanta Berryja (Sergeant Berry, 1938), Vodo za Kanitogo (Wasser fiir Canitoga, 1939), Zlato v Friscu (Gold in Frisco, 1939) in predvsem monumentalnega Cesarja Kalifornije (Der Kaiser von Kalifornien, 1936), miks nacionalizma, panoram in kolonialnih fantazij, v katerem je režiser Luis Trenker igral Johanna Augusta Sutterja, političnega disidenta, ki v Kaliforniji ustanovi komuno. Trenker je divji zahod posnel v Italiji in delno v Nemčiji, nekaj malega tudi v Ameriki (arizonska puščava, Grand Canyon), nekaj kadrov pa je bilo tudi arhivskih (verjetno snetih iz filma The Covered Wagon). Sam film je nastal po francoskem romanu Zlato, ki ga je 1. 1925 objavil Blaise Cendrars (1. 1930 je Sergej Eisenstein
DJANOO...PREPARE TON CERCUEIL!
IkENCE HILL
po naročilu studia Paramount na osnovi tega romana napisal scenarij), Hollywood pa je isto leto kot Trenker po istem romanu posnel zelo drago, propadlo Sutterjevo zlato. Nemci so v vesterne projecirali germanske mite o karizmatičnem voditelju, heroičnem moškem, svobodni divjini in organski družbi, ki je še niso načeli materializem, pohlep, amerikanizacija, tehnološka modernizacija, uniformiranost, mehanizacija in birokratizacija - v divjem zahodu so videli "Heimat", projekcijo harmonične, avtentične, predmoderne, buržoazne natur idile 19. stoletja, svet duhovne in religiozne odrešitve, antiracionalni, antimoderni in antikapitalistični svet, ki se ga industrija, nelagodje v kulturi, abstraktni denar, dekadentna kompeticija in skorumpirani modernizem še niso dotaknili. Pri tem seveda ni šlo za boj med socialnimi razredi, ampak za romantični boj med materializmom in spiritualizmom, pohlepom in samožrtvovanjem, kapitalističnim tempom in agrarno brezčasnostjo - za debakl ni kriv razredni boj, ampak kolaps etike. Divji zahod, poln genijev in ničejanskih nadljudi, je bil ekonomija, izražena v idiomu puritanske morale, bazično dvojček Bismarckove Nemčije. Politiko so zamenjali z estetiko (panoramiranji). Med letoma 1962 in 1968 so Nemci po romanih Karla Maya posneli 17 filmov, ki so bili popularni po celi kontinentalni Evropi, tudi pri nas, pred tem pa so ekranizirali le en Mayev roman {Skozi puščavo, Durch die Wüste, 1936), ki pa se ni dogajal na divjem zahodu, ampak na divjem vzhodu. Večino je režiral Harald Reinl, sicer Avstrijec (rojen I. 1908 v Bad Ischlu), ki je kariero začel v tridesetih s Trenkerjem kot asistent Amolda Francka, avtorja "alpinističnih filmov", nacionalnega patriotskega žanra, predhodnika nemških vesternov.
L. 1974 je nemški novovalovec Hans-Juergen Syberberg posnel ep Karl May, v katerem je parodiral izumetničenost in kičavost nemške mitologije ter pokazal, da so bili Mayev model za Indijance arijski mišičjaki in da so bile Mayeve štorije le reklama in alibi za nemški imperializem (v Karlu Mayu so igrali sami zvezdniki nacistične kinematografije - Kristina Soderbaum, Mady Ruhl, Lil Dagover in Helmut Kautner). Zadnjič je nemški vestem prišel do besede 1. 1977 v Wendersovem Ameriškem prijatelju (Der
39
40
Franco Nero Texas, Adiós!
amerikanische Freund), ko je Dennis Hopper vprašal: "Kaj je narobe s kavbojem v Hamburgu?" Harald Reinl je na začetku sedemdesetih režiral še dva "zimska vestema" a la Jack London, Klic črnih volkov (Der Schrei der schwarzen Wolfe, 1972) in Krvave jastrebe Aljaske (Die Blutigen Geier von Alaska, 1973), potem pa režiral vse manj, dokler ni 9. oktobra 1986 iz španskega Puerto de la Cruza (Tenerife) prišla novica, da je umrl - žena ga je zaklala.
39. Nemci so v šestdesetih posneli mnoge vesterne, "Sauerkraut" vesterne, kot so jim rekli (tipično, glavni pri evrovesternih sta bili Nemčija in Italija, poraženki II. svetovne vojne), toda večina je bila povsem rutinskih, staromodnih, tako rekoč folklornih. Nekateri so bili delno ali pa v celoti posneti pri nas, v tomačevskem Texas-tovvnu, recimo Moj prijatelj Shorty (Heiss weht der Wind, 1964, Rolf Olsen) in Črna zvezda (Starblack, 1966, Giovanni Grimaldi; v sami Nemčiji je bil to potem Django - schwarzer Gott des Todes).
V	obeh je v banditskih vlogah blestel tudi Demeter Bitenc, ki bi moral igrati tudi v Piratih iz Mississippija (Flusspiraten vom Mississippi, 1963, Jürgen Roland), kjer se pionirji in Indijanci združijo v boju proti rečnim piratom, a je prav tedaj snemal drugi, slovitejši nemški vestem, Winnetouja I (1963, Harald Reinl), v katerem je bil fini, preklasti, skoraj nemi Dick Stone, prijatelj Sama Hawkensa, zato je njegovo vlogo dobil Vlado Bačič. Bitenc je igral v mnogih evrovesternih, recimo v Baladi o revolverašu (Ballata per itn pistolero, 1966, Alfio Caltabiano), pa tudi nemških oz. nemško-italijanskih koprodukcijah, posnetih v Dalmaciji, okolici Paklenice in Klisa: 100 peklenskih dni (Duell vor Sonnenuntergang, 1965),
V	scnci kolta (All'ombra di itna colt, 1965), Banditi z Rio Grandeja (Die Banditen vom Rio Grande, 1965). Družbo so mu delali tedanji
evropski matinejski zvezdniki a la Thomas Fritsch, Walter Giller, Robert Woods, Walter Barnes, Carole Gray, Terence Hill, Peter Van Eyck, Brad Harris, Horsc Frank, Hansjorg Felmy, Tony Kendall, Stephen Forsyth, Harald Leipnitz, Maria Perschy, Toda nemški vesterni niso premogli inventivnosti in inovativnosti špagetov. No, tudi legendarni Robert Siodmak ni ravno zadel v polno, ko je I. 1965 v Jugoslaviji po Karlu Mayu (Grad Rodriganda) simultano posnel dva nemška vestema, Zaklad Aztekov (Der Schatz der Azteken) in Piramido Boga sonca (Pyramide des Sonnengottes), v katerima je dr. Karl Sternau {Lex Barker), Indiana Jones divjega zahoda, iskal mirski azteški zaklad. Nič boljši niso bili Maščevalec iz Caroline (II Nero - Hass war sein Gebet, 1967, Claudio Gora), ki ga je igral Tony Kendall, Poslednja ježa v Santa Cruz (Der letzte Ritt nach Santa Cruz, 1964, Rolf Olsen), ki so jo posneli na Kanarskih otokih, Pesem prerije (Freddy und das Lied der Praerie, 1964, Sobey Martin), showestem s popevkarjem Freddyjem Quinnom, Rikom Battaglio in Bebo Lončar, Poslednji Mohikancc (Der letzte Mohikaner, 1965, Harald Reinl), v katerem sta Cooperjeva junaka igrala Joachim Fuchsberger in Karin Dor, in v Španiji posneti Pekel v Manitobi (Holle von Manitoba, 1965, Ralph Gideon), v katerem se v gladiatorskem dvoboju spopadeta Lex Barker in Pierre Brice, ki sta že tedaj slovela kot Winnetou in Old Shatterhand.
40. L. 1962 je hamburška firma Rialto, lastnica filmskih pravic za romane Karla Maya, z zagrebškim Jadranom koproducirala prvi film o apaškem poglavarju Winnetouju in njegovem prijatelju Old Shatterhandu - Zaklad v Srebrnem jezeru (Der Schatz Im Silbersee), ki mu je čez eno leto sledil Winnetou L Oba je režiral veteran Harald Reinl, Old Shatterhanda je igral ameriški zvezdnik Lex Barker (eks Tarzan in Sandokan), Winnetou je postal minorni francoski zvezdnik Pierre Brice, ki je edini igral v vseh Winnetoujih, Ribanna je bila Karin Dor, Nscho-tschi Marie Versini, v vlogi Sama Hawkensa je za humor skrbel Ralf Wolter, kultno pop melodijo pa je zložil Martin Böttcher. Uspeh je bil nepričakovano orjaški, prava senzacija, kar je neposredno vzpodbudilo tudi Italijane, da so začeli snemati svojo verzijo evrovesternov - špagete. Nemška firma Constantin, ki je kot distributer z Winnetoujem mastno zaslužila, je koproducirala tudi Leonejev špaget Za prgišče dolarjev. Winnetou in Old Shatterhand sta se bratila še v filmih Old Shatterhand (1964), Med Jastrebi (Unter Geirn, 1964), Winnetou II (1964), Winnetou III - Slovo velikega poglavarja (Winnetou III, 1965), Winnetou in Apanači (Winnetou und das Halbblut Apanatschi, 1966) in Winetou v dolini smrti (Winnetou und Old Shatterhand im Tal der Toten, 1968), v Kralju petroleja (Der Olprinz, 1965) je Winnetou dobil novega brata, Old Surehanda {Stewart Granger), ki je z njim vzdržal še eno avanturo, Old Surehand - Labirint smrti (Old Surehand, 1965), potem pa je v filmu Winnetou in Old Firehand (Winnetou und sein Freund Old Firehand, 1967) srečal novega brata, Old Firehanda (Rod Cameron)..