*

po Bbžjem usmiljenji in apostolskega sedeža milosti knezoškof' Ljubljanski,

vsi prečastiti duhovščini, svetovni in redovni, svoj višepastirski pozdrav, zveličanje in blagoslov od Gospoda.

Z najvišjim sklepom od 30. maja t. L so me presvitli cesar škofa Ljubljanskega imenovali in 10. avgusta
sveti Oče po apostoljskem pismu v tej časti potrdili. Včeraj, 5. septembra, ste, prečastiti bratje, v velikem
številu priče bili, kako so me prevzvišeni knezonadškof Goriški vpričo visokočastitib knezoškofov Krškega in
Lavantinskega in škofa Tržaškega v škofa posvetili, ter me slovesno vmestili na škofovski sedež Ljubljanski.

Neizvedljivi so sklepi Božji. Zasedal je škofovski sedež mož še krepak na dulm in telesu, in nikelj
bi mislil ne bil, da bom naslednik njegov v višepastirski službi. Pokoja želeč so visokočastiti knezoškof Jernej
po resnem premisleku svetega Očeta naprosili, naj jih rešijo zaveze s cerkvijo Ljubljansko. Tej goreči želji so
sveti Oče vstreči blagovolili. Vsled tega nenavadnega prigodka je Gospod ponižal se izvoliti to, kar je slabo pred
svetom. Zdavnej že je meni enajsta ura odbila in dan življenja mojega se je nagnal k zatonu; Gospod pa je v
svojem usmiljenji izvolil, poklicati me na vzvišeno stopnjo v vinogradu svojem, naj nosim težo in vročino dneva,
ter s stanovitnim delovanjem dokažem, bom li mogel zaslužiti si denar iz roke njegove.

S težkim srcem toraj, vender zaupajoč v Gospoda, primem za pastirsko palico. Z zaupanjem navdaja
me le to, da prevzamem vodstvo svoje preljubljene domače škofije. Po dolgoletnem delovanji sem v različnih
službali priložnosti dovolj imel, v vsakem obziru si skušenj nabirati, ter deželo in ljudi spoznavati. Zato ne pridem
med Vas ko ptujee, ampak ko tak, ki je z Vami živel in z Vami trpel in se že zdavnej z Vami seznanil. Se
Vas je nekaj, ki smo skupaj šolali se in pod vodstvom skrbnih učenikov v bogoslovskem semenišču na visoki
duhovski poklic se pripravljali. Mnogo jih še deluje v raznih krogih duhovskega poklica, ki sem v bogoslovskili
in deloma tudi v modroslovskib šolah kot učeuik jili spoštoval in ljubil. Veliko jih je do svojega poklica dospelo
pod vodstvom mojim v malem semenišču in v bogoslovju, ko mi je vodstvo bogoslovskili študij izročeno bilo. Če
se tedaj ozrem na, te nmogostrauske dotike, kdo mi bode zameril, če me mogočni čut bratovske in očetovske
ljubezni do duhovščine moje škofije navdaja? Vaš.sem in iz Vaše srede me je Gospod poklical, da Vas vodim
na potu zveličanja in svet prisilim, da o Vas izreče častno pohvalo: Quam speciosi pedes evangelizantium pačenj,
evangelizantium bona.

Danes tedaj se prvikrat kot višji pastir obrnem do Vas, častiti bratje, ter Vas z veliko tolažbo
pozdravljam kot sodelalce svoje v vinogradu Gospodovem. Moj spoštljivi pozdrav velja najpoprej Vam, visokočastiti
stolni kapitularji. Vi ste od nekdaj senat cerkveni, ste svetovalci moji pri vodstvu neumrljivih duš; zaupanje
živi v mojem srcu, da mi boste vsikdar zvesto in odkritosrčno na strani stali. Ljubeznipolu pozdrav naj bode
tudi Vam, častiti gospodje škofijski svetovalci, ki Vas je zaupanje višjega pastirja v njegovo obližje poklicalo;
zaupljivo se zanašam na Vašo skušeno modrost in previdnost. Najprijazniše pozdravljam Vas, častiti učeniki,
odgojitelji in voditelji učeče se svetne in duhovne mladeži; veselo upanje živi v meni, da se nikdar utrudili ne

boste v ljubijočem potrplenji in žrtovanju. Svoj srčni pozdrav pošiljam Vam, častiti dekani, ki ste oči škofove
v obširni škofiji; Vam, častiti župniki, kurati in pomočniki v službi Gospodovi; vse skupaj in slehrnega izmed Vas
častim ko izvoljeno posodo, posvečeno od Gospoda, naj bi ime njegovo nesla po dragi domovini. Zanašam se,
da boste slehrn na svojem mestu in po meri sebi podeljenih nebeških darov rešiti pomagali visoko nalogo, ki nas
v sedanjih časih čaka.

Če je pa velika že naloga, ki jo mašniki Gospodovi rešiti imajo, koliko veče so še le dolžnosti, ki so
višjemu pastirju naložene! Pač občutim vso težo odgovornosti, ki na mojih ramenih leži in ki me resno veže
pred Bogom, papežem in cesarjem, pred vsemi Božjimi in človeškimi oblastmi, pred ljubljenimi cele škofije. Bodite
toraj, prečastiti bratje, deležniki odgovora, katerega bo Bog od mene tirjal. Odgovorni smo za zveličanje neumrjočih,
z drago krvijo Jezusovo odkupljenih duš; te bo Gospod enkrat iz naših rok tirjal. Naj bi slehrn izmed nas
razumel vso visokost in imenitnost poklica našega. Sveti apostelj jo razodeva v pomenljivih besedah: Sic nos

existimet bomo ut ministros Christi et dispensatores mysteriorum Dei.  Služabniki Kristusovi
smo tedaj in tudi nam velja vesela in častilna beseda: „Hočem, da kjer sem jest, tam naj tudi

moj služabnik  bo.“ Kakšen je potem naš posel, je jasno kakor dan. Večna resnica sama ga je naznanila
z besedami: Pojdite in oznanujte evangeli vsem stvarem. Nesite vsem ljudem veselo oznanilo, da je Bog v Kristusu
se s svetom spravil, ter da se od vshoda do zahoda uresniči pesem nebeških duhov: Čast Bogu na višavah in

mir na zemlji ljudem, ki so svete volje. Mir tedaj je tista vesela novica, ki jo v službi Gospodovi razburjenemu
svetu oznanovati imamo, in z mirom veselje in tolažbo. Ta vesela novica, da se je Bog v Kristusu s človeštvom
sprijaznil, je tudi tista skrivnost, je — od vekomaj sem v Bogu skrita — v polnosti časa hrepenečemu človeštvu
razodela se, je zapopadek vseh skrivnosti, ki jih oznanovati imamo, da človeštvo zopet zveličano postane v
miru z Bogom.

Ko je svet iz ust aposteljnov besedo o miru začul in sprejel — kako veselo se je oddahnil, ker je
oproščen bil vseh dvomov in teže pregrešnega zadolženja. Vender od kod pride, da mir v Gospodu ni še popolna
last postal človeštvu? Kaj je vzrok, da Vi sami pogostoma britko pritožujete se, da se v Vaših občinah cerkvi
zoprna prizadetja vzbujajo? Ali se — vkljub vsem pravičnim pritožbam — ne bomo vprašali, so li tam, kjer se
toliko toži čez sovraštvo proti cerkvi, služabniki cerkve že vso svojo prijaznost, ki jim je kot poslancem Gospodovim
na ponudbo, poskusili — so li razodeli vso cerkvi lastno materno ljubezen, katera ne objema le zvestih in zmožnih
otrok svojih, ampak tudi revne, žalujoče in zgubljene zopet išče, jih tolaži in ozdravlja? Hranite v dnu srca
besedo: Kdor zahvalo žeti hoče, mora ljubezen sejati. Od kod pride, da jih v našem času toliko svoja srca

zapira vse presegajočemu spoznanju Kristusovemu? Ali se ne oznanuje Kristus s sto in sto lec? Gotovo. Pa
roko na srce! Se li oznanuje tako, da bi oznanovanje prepričanje rodilo? V ta namen površno znanje ne zadostuje.
Oznanovalec evangelja mora jasno in živo zavest o tem imeti, kar veruje, in mora vselej pripravljen biti na
■odgovor o upanji, ki v njem živi. Če ste, častiti bratje, globoko versko prepričanje v sebi utrdili, če so visoke
resnice naše vere nerazrušljiva lastina Vašega duha postale in ste jih z vso ljubeznijo svojega srca objeli, potem
bo Vaša beseda do src segala in trdno prepričanje in ljubezen do kršanskega življenja rodila. Do tega cilja pa pelje le
neugasljiva gorečnost v študijah, ponižno preiskovanje in resno premišljevanje. Pri takem delu, častiti bratje, Vas želim
viditi; tukaj se Vam ni treba bati nikakoršnega nasprotovanja, nikakoršnega sovraštva; ljudje, katerih srca tudi zoper
njihovo voljo k Bogu silijo, se bodo zopet okrog Vaših prižnic zberali in besedo življenja iz Vaših ust poslušali.
Veliko jih bo po Vaših resnih verskih govorih zopet vero najdlo, ker bodo prave zaumene o večnih resnicah
zadobili. Drugi bodo, če tudi čisto pravoverni ne postanejo, vsaj verni kristjani postali, in zopet drugi bodo, če
tudi verni kristjani ne postanejo, vsaj premišljevati začeli. In že s tem je veliko pridobljeno, ker se tako
vnemarnost zatare, kateri taki ljudje glede nar imenitniših vprašanj o človeku in njegovem cilu in koncu zapadejo.
Z61o je nastavljeno, in konečno se mu ne bodo mogli ustavljati. Ne more se tajiti, da se je sedanjega roda
čudna bolezen polastila, nezapopadljivo divjanje zoper Boga, prostost in neumrjočnost. Pa zopet bodo ljudje Boga
iskali, ker bodo najdb, da se nasprotja v mišljenju in življenju le z Bogom odstraniti zamorejo.

V naših časih se od vseh strani sliši klic: „Vera je v nevarnosti!" Dobro. Od kod pa prihaja
nevarnost? Spominjajmo se evangeljske prilike: „Ko so delalci spali, je prišel sovražnik in je ljuliko
prisejal med pšenico."  Pred ko kamen na druge vržemo, sami sebe vprašajmo: Ni li vera okrog nas zato v
nevarnost prišla, ker smo spali, ali — kar je ravno tisto — nepristojnosti počeli? Ko smo brezskrbno se vnemarnosti
ndali ali pa z rečmi pečali se, katere se s poslanstvom našim ne strinjajo, je veliko izobraženih cerkvi hrbet
obrnilo, ker jih je bliš goljufive prostosti oslepil, ali pa so lažnjivi zaumeni o človeškem poklicu jih na krive pota

etoo&ftS

speljali. Če hočemo dolžnost svojo spolniti, moramo vedno v spominu hraniti besedo Gospodovo: „Čuj te in
molite! 11  Brez prestanita moramo na straži stati in prodirajočemu sovražniku zastavljati pota, po katerih se na
polje kršanske vere vriva in ljuliko seje.

Mnogotera so pota, po katerih se sedanji svet zoper naša nar dražja prepričanja vzdiguje. Tu je
modroslovje, tam prirodoslovje, tam zopet zgodovina tisto orožje, katerega se poslužujejo, uničiti naše upanje.
Taji se istinitost svetopisemskih bukev, uči se, da ni osebnega trojedinega Boga, da svet ni po Bogu stvarjen,
da ni čistih duhov, da človeška duša nima proste volje, da ni osebnega življenja po smrti, da nebes in pekla
ni, ne večnega plačila in večnih kazni — tajijo se tedaj v nerazumljivem zaslepljenji ravno tiste resnice, ki so
nar veča žlahnost človekova, ki ga nad vse druge zemeljske stvari povzdigujejo in ga delajo krono stvarjenja.

Veliki zares — kdo bi to tajil — so napredki na polju vede, v naravi in zgodovini in človeški duh
je svoje oko globoko v svoje lastno življenje vtopil, da je v korenini njegovi, to je, v misli svojega Stvarnika,
opazuje. Častiti bratje, mi nimamo vzroka, teh napredkov bati se, velikoveč se jih moramo veseliti, ker bodo
vsi brez izjeme pričali za Kristusa, če le mi modroslovce, prirodoslovce in zgodovinarje silimo k temu pričevanju.
To pa se bo zgodilo, če bomo sami misleči in preiskavajoči na to polje se podali, vseh dotičnih napredkov se
polastili in v duhu, naravi in zgodovini vidljive storili zlate črke, v katerih bodo oni, ki so svete volje, znamenje
Kristusa Izveličarja spoznali.

Na tem polju, častiti duhovni bratje vsake vrste, boste dela najdb toliko, da Vam nikoli pošlo ne bo;
pri tej delavnosti svetega poklica Vas bodo ljudje z dopadajenjem gledali in s spoštljivo zahvalo spremljevalk
Vsaj svet vendar v dnu srca čuti potrebo vere in vernega spoznanja, čuti, kalfp .sladko je prebivati pod varstvom
ljubeče previdnosti Božje, čuti potrebo, znebiti se zbadanja vesti in teže grešnega zadolženja ter upanje svoje
zastaviti unkraj groba, v večnosti. Tega upanja se bo svet zopet oklenil, če vidi, da to, kar mi spoznavamo in
oznanujeino, v resnici tudi čez vse čislamo, da smo od tega do čistega prepričani in po tem iskreno hrepenimo.

Nar bogatejši sad, nar zdatnejše uspehe pa boste s takim delovanjem pri odrešujoči mladeži dosegli.
Zatorej se obračam s posebno gorečo prošnjo svojega skrbnega srca do Vas, častiti učeniki bogoslovskili ved, do
Vas, častiti predstojniki duhovskih semenišč, do Vas, častiti katehetje na srednjih šolah. Preimenitno delo Vam
je izročeno. Naj velja, karkoli hoče, potrudite se, da boste zvestobo, ki iz ljubezni izhaja in otroško spoštovanje
do začetnika in dovrševalca naše vere v mlada srca zasejali, da boste vero na Maziljenca Gospodovega v njih
ukoreninili, da boste spremenljivo voljo na pokorščino do Boga in cerkve privajali. Blagor Vam, če boste pri
mladeničih dosegli tako zrelost, da se bodo iz srednjih šol izstopivši zavedli, kdo da so in v kaki zvezi so z
Bogom in svetom. Srečne pa Vas bom tudi štel, če boste pri posameznih le to dosegli, da v poznejših letih, po
nesrečni zgubi svete vere, vsaj praznoto v svojem srcu čutijo nestrpljivo in zopet po zgubljenem zakladu zveli¬
čavnega miru v Kristusu hrepeneti začnejo.

Prvo podlago k nravno-verski omiki mora ljudska šola pokladati, in moja iskrena želja je, da bi Vi,
častiti sodelalci v vinogradu Gospodovem, v vsi pomenljivosti razmere spoznali, v katerih se do nje nahajate. Ni
res, da bi bila ljudska šola ločena od cerkve; krščanskemu nauku je častni prostor pri šolski uredbi odločen in
ravno ta poduk  cerkvi sami spada vsled njenega poslanstva. Katehet, kot zastopnik cerkve, tudi duhovne vaje
vodi; oba, katehet in učitelj si v krščanski zastopnosti eden drugemu pomagata pri svetem delu nravno-verske
odreje.  Cerkev nima samo prav, ampak tudi nar svetejša dolžnost je njena, da se pravic jej podeljenih poslužuje
in tako pride do zaželenega upliva. Ona ne more drugače, da male h Kristusu, Božjemu prijatelju otrok, vodi
in ljubezen do njega v njihova mlada mehka srca vsaja.

Cerkev je pa po šolski postavi naše kronovine še drugačno z ljudsko šolo tesno zvezana in združena.
V deželnem šolskem svetu jo zastopata dva uda duhovskega stanu, ki ju cesar na predlog škofov imenuje; tudi
v vsakem okrajnem šolskem svetu ima svojega od škofa imenovanega zastopnika; konečno pa je vsak samostojen
duhovni pastir sam ob sebi že ud krajnega šolskega sveta; v mnogih, znabiti v večini šol na deželi, je on tudi krajni
šolski nadzornik. Naše stanje je tedaj tako, da v adnunistrativnem, kakor tudi v didaktično-pedagogičnem obziru
pri šoli veliko premoremo. Sami torej sodite, bi li prav bilo, ko bi se mi pravic, ki nam toliko upliva zagotovljajo,
posluževati ne hoteli?

Znano je, da so se nekateri avstrijanski škofje do svetega Očeta obrnili z vprašanjem, kako naj ravnajo
glede na nove šolske postave, vzlasti, se li duhovnom sme dovoliti, da se vdeležujejo krajnih, okrajnih in deželnih
šolskih svetov, kateri se imajo vsled nove šolske postave urediti. Na to vprašanje je v imenu svetega Očeta
papežev poslanec na Dunaji dne 24. februarija 1869 št. 1940/1 metropolitu Goriškemu sledeči odlok poslal, ki naj

še tudi vsem drugim sufraganom prijavi: Celsissime et Reverendissime Domine! Novit Celsitudo Vestra Reveren-
dissima, Sancta: Sedi Apostolicm propositam fuisse qusestionem, an viri ecclesiastici Consiliorum super scholis juxta
legem hujus imperii de die 25. Maji anni 1868 p. elapsi constitutorum participes esse possint. Huic quaestioni
volens beatissimus Pater conveniens dare responsum, maturo examine primo perpensis, qu;n Episcopi hac de re
interrogati suis litteris exposuerunt, eorumque deinde attenta opinionum diversitate, censuit omnia hoc sul) intuitu
prudenti eorundem Prselatorum arbitrio relinquenda; quatenus ipsi judicent, an necne, viris ecclesiasticis respectivarum
•dioecesium sit permittendum, ut aliquo in prmdictis Consiliis scholasticis munere fungantur. Instat autem Sanctitas
Sua, ut prmlaudati Antistites pras oculis habentes unionem, qua tantum gravissima Eeclesise mala vitari possunt,
in decisionibus hujusmodi capiendis nitantur, quantum fieri potest, concordes procedere et inlluxum ipsius Eccleshe
in scholas earumque institutionem pro viribus conservare. Iz tega odloka je razvidno, da je volja svetega Očeta
ta, naj škofje upliv do šol in poduka kolikor je le mogoče, varujejo. Nikakor pa bi se ne moglo reči, da duhoven
varuje upliv do šole, če šoli hrbet obrača, ali pa n. pr. ponudenega okrajnega šolskega nadzorništva se brani.

Ljudska šola je bila od nekdaj dragocena lastnina cerkve. Tudi po novi postavi nam v tej zadevi
široko in rodovitno polje odprto stoji; mera dobrodejnega upliva pa ne odvisi samo od Vaše dubovske časti,
ampak od Vaše osebne vrednosti,  to je, od Vaše dušne sposobnosti, od Vaše sprevidnosti in izobraženosti,
od natančnega znanja šolskih postav in učnega reda, od mere ljubezni Vaše do mladine, od tiste ljubezni, ki jo
Gospod zaznamuje, ko pravi: „Pustite malim k meni priti, ker njih je nebeško kraljestvo 1 *.

Izobraževanje mladine je v resnici vredno, da se ga, častiti duhovni pastirji, z vso gorečnostjo svojega
ljubečega srca poprimete. Globoko v srcu ohranite zlato besedo svetega Janeza Ivrizostoma: Quid maj us,
quam animis moderari, quam adolescentulorum fingere moreš? Omni certe pictore, omili
certe statuario, ceterisque hujusmodi omnibus excellentiorem hunc duco, qui juvenum
animos fingere no n ignoret.  In tako je. Zares, kdor se src mladine polasti, je prihodnost njegova. Če
ste seme krščanske omike globoko v srca malih vložili, če ste mu skrbno stregli potem, ko je kalilo in se kviško
spenjalo k luči prave prosvete in se razvijalo do krščanske čednosti in kreposti — ste tako pot pripravili k
zmagi, ki veliko stalnejše in blažje nasledke ima, kakor vsaka druga z orožjem pridobljena zmaga.

Častiti bratje! Če ste samostojni duhovni pastirji v fari, boste kot udje krajnega šolskega sveta duša
njegova, ako boste le z nebeško ljubeznijo v srcu v njem delovali; kot spoštovani duhovni ne boste samo tega
dosegli, da se bo šola pridno obiskovala, temuč upliv boste tudi do učnega reda zadobili in tako mnogo pripomogli
k dobremu uspehu. Če ste katehetje, zamorete nar bogatejši blagoslov krog sebe razlijati. V tem poklicu je Vaša
prva naloga pač ta, da oko malih k večnemu Očetu, k Stvarniku in Odrešeniku obračate in v srca ono ljubečo
pokorščino zasajate, ki tudi potem še ostane, ko jo meso in kri britko občutita. Vaša skrb naj bo, s svetnim
učiteljem v dobri zastopnosti ostati in z učnimi predmeti, ki njemu spadajo, se seznaniti. Večkrat bo treba
nadomestovati ga; če je služba njegova izpraznjena, poduk popolnem prevzeti; v krajih pa, kjer uredjene šole ni,
šolo za silo napraviti. Od nekdaj so bili duhovni pastirji prvi odgojitelji ljudstva. Upam, da bo ravno ljubezen do
predrazega naroda našega Vas gnala, da tudi v prihodnje zvesti ostanete temu svojemu poklicu.

Častiti bratje! Pro Christo legatione fungimur, Dei enim sumus adjutores  (I. Kor.
3, 9). Oznanujte toraj besedo vsem stvarem, odraslim in malim, močnim in slabim; s previdnostjo jim predlagajte
jed življenja — enim boste mleka, drugim krepkeje hrane podajali; oznanujte besedo povsod, v cerkvi, v spovednici,
v šoli, pri bolnikih, v slehrni koči, kjer poželujejo po tolažbi in blagru besede Božje; oznanujte besedo kakorkoli
je potreba, argue, obsecra, increpa in omni patientia et doctrina;  pridigajte z lastnim življenjem.
Ta beseda lastnega življenja je ostrejša, kakor na dve strani brušen meč, ki predira mezek in kosti, taka beseda
ne gane le, ampak vleče. Exemplum esto fidelium  — tako apostelj opominja svojega ljubljenega Timoteja
(I. Tim. 4, 12) in ž njim vred vse tiste, ki so cerkvi posvečeni. In omnibus teipsum praebe exemplum
bonorum oper  um  (Tit. 2, 7); Mašniki so v cerkvi prav v to odločeni, da drugim lepe zglede dajejo, da, oni
niso samo zgledi, temveč pred podobe,  po besedah, ki jih je govorila najviša, najsvetlejša predpodoba za
bogaboječe človeško življenje: Exemplum dedi vobis, ut quemadmodum ego feci, ita et vos
faciatis.  Gospod sam naznanja pri preroku (Jer. 31, 14), da polnost vseh dobrot, ki se čez kako sosesko razliva,
izvira iz oživljajočega studenca, kateri je zgled duhovna: Inebriabo animam sacerdotum pinguedine, et
populus meus bonis meis adimplebitur, dicit Dominus.

Ljubljeni bratje v Kristusu! Sadite tedaj in prilijajte z besedo, katera iz ust pride in z besedo življenja.
Nihče nam ne brani, vso tisto delavnost razvijati, katero je cerkev na povelje Kristusovo k veči časti Božji in k

zveličanju duš razodevati poklicana. Le sami bomo potem krivi, če se z deli ne bomo mogli ponašati. Vedimo
pa, da je le Bog tisti, ki rast daje. Zato hočemo goreče k njemu moliti, naj on blagoslovi naša dela. Zjutraj in
zvečer, o vsakem času dneva naj se naša molitev k njemu vzdiguje, vzlasti kader presveto Jagnje Božje na
altarju pred nami leži in po svetem obhajilu večni Oče z nebeških višav doli v nas podobo svojega Sina gleda.
Gospod nam bo potem blizo s svojo pomočjo.

Enak je naš poklic, enako naj tudi naše prizadevanje bo. V bratovski ljubezni zedinjeni hodimo za
visokim cilom in koncem; nebo in zemlja se bosta razgledovala nad nami, če bomo v svojih družbenih dotikali
zastopnost in mir, v svojih duhovnih opravilih enakomernost, v nauku pa edinost ohranili. Dvojna je oblast,
cerkvena in državna, ki naše življenje ureduje; glava prve je od Kristusa postavljena skala, naslednik svetega
Petra v Rimu, druge pa cesar po Božji milosti, vnuk presvitlih dedov. Na podlagi tega dvojnega reda hočemo
edinost si ohraniti, ker bomo Bogu dali. kar je Božjega, in cesarju, kar je cesarjevega, ter se eden druzega
skušali v dokazih spoštovanja in ljubezni do oblasti od Boga postavljenih.

Če se bomo zvesto držali teh pravil duhovskega življenja, ki sem jih v kratkem tukaj zaznamoval,
bomo, ko se čas našega ločenja približa, zaupljivo z aposteljnom reči zamogli: „Dobro sem se bojeval, tek
dokončal, vero ohranil; zdaj pa me čaka krona pravice, obljubljena tem, ki lj ubij o njegov
prihod. 11

II koncu, preljubi, Vam imam le še eno srčno željo izreči. Nesite, častiti bratje, ki ste priče mojega
posvečevanja bili in do katerih sploh ta list dojde, nesite moj višepastirski pozdrav in blagoslov vsem, za katere ste po
milosti Kristusovi pastirstvo prejeli. Povejte jim, da se svojemu Bogu po Kristusu za vse zahvaljujem,
ki so k veri poklicani bili in po njej obogateli v vsem uku in vsem spoznanju. Priča mi je
Bog, kateremu v svojem duhu po evangeliji njegovega Sina služim, da se brez prestanka
njih spominjam, v vseh svojih molitvah, in prosim, da bi kmalo do njih priti zamogel.
Hrepenim, viditi jih, da jim tudi kaj podelim od duhovnega daru v potrjenje, in sam
tolažbe najdem pri njih po vzajemni veri, njihovi in moji. Vsem sem dolžnik, in kolikor
je na meni, sem pripravljen vsem po vseh krajih evangelij oznanovati, ki je moč Božja
v zveličanje slehrnemu, ki vanj veruje.  (Rimlj. 1—1. Kor. 1.)

Ob enem potrjujem duhovsko oblast in vsa druga po postavni oblasti podeljena pooblaščenja do tistega
časa, ki je slehrnemu odmenjen. Če se bo pokazalo, da bi bilo treba premeniti ali pomnožiti jih, se bo o
priložnem času to zgodilo.

Njemu, ki moč ima, krepčati po mojem evangeliji in po oznanovanji Jezusa
Kristusa, po razodenji skrivnosti, ki je od večnih časov sem skrita bila, njemu bodi čast
in slava po Jezusu Kristusu na veke.  (Rimlj. 16, 25, 27.)

Milost bodi z Vami in mir od II o g a našega Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa.
(II. Kor. 1, 2.)

Tz  šlfeoflsl^egei sedeža, , v 6. septembra 1875.

Janez Krizostom,

knezoškof.

Tisk „Narodne tiskarne 14  v Ljubljani. — V lastni založbi.

(»ih L.-;*V i •««><' »II iloJ» J • - " r/bJ .111 :>oq. 0(«Ml tur  -eJ iwnil««ri <nl.

.

■

,









,



.

s: