SVETILKA Ivan   Minatti
Bedno je biti svetilka
na samotnem vogalu
in sijali — ne veš čemu;
grenko zreti noč za nočjo
vedno iste obraze hiš,
vsako jesen bolj temnih in starikavih;
žalostno se pomenkovati
kdo ve že od kdaj
—  s^etilke so brez spomina — kdo ve doklej še
z zaspanimi jutri
in redkobesednimi nočmi
o zdavnaj  znanih, pradavnih rečeh;
grenko poslušati,
kako enolično kaplja čas
iz zvonika onkraj reke,
zdolgočaseno,
ko da se ni in se nikoli ne bo
prav nič zgodilo
—  le kaj naj pričakuje svetilka na samotnem vogalu — čeprav se vrbe preoblačijo zdaj v zlato zdaj v zeleno; klavrno gledati
negiben, prikovan v zid,
kako prihajajo in odhajajo ptice,
vsako leto druge,
in čakati, da paglavec
z dobro pomerjenim kamnom
pogodi cilj.
484