Leto XLII. - Štev. 26 (2103) Četrtek, 28. junija 1990 Posamezna številka 1000 lir List Je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949 TAXE PERQUE TASSA RiSCOSSA GORIZIA ITALY SETTIMANALE - REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE: RIVA PIAZ2UTTA, 18 34170 GORIZIA • TELEFONO 0481 - 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO 11/70% AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROV1NCIALE P. T. Dl GORIZIA UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Riva Piazzutta, 18 - 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177 Poštni t/rn 11234499 Poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646 Kočevski Rog in Kočevska Reka Z izvolitvijo demokratičnega parlamenta je bil konec državljanske vojne, kot se je izrazil njegov predsednik France Bučar. V nedeljo, 8. julija bo pritisnjen pečat pod ta konec. Tisto nedeljo je namreč napovedano, da bo v Kočevskem Rogu žalna svečanost za vse pobite in umrle Slovence med zadnjo svetovno vojno in po njej, ki za nas ni bila samo vojna, temveč tudi državljanska vojna in revolucija. Omenjeno nedeljo bo tam nadškof dr. Alojzij Šuštar maševal za vse žrtve zadnje vojne in revolucije, Milan Kučan pa bo po verskem obredu spregovoril kot predsednik vseh Slovencev. Nadškof bo maševal in blagoslovil spominsko obeležje kot metropolit, torej kot cerkveni zastopnik vseh Slovencev, Milan Kučan pa bo spregovoril kot predsednik Republike Slovenije v imenu vseh Slovencev. Uradno sporočilo se glasi: »Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar je bil v sredo, 6. junija na delovnem pogovoru pri predsedniku Republike Slovenije in članih predsedstva... Z nadškofom so člani predsedstva izmenjali informacije o pobudah ter aktivnostih v republiki, ki zadevajo narodno spravo in poglede na te zadeve. V pogovoru so poleg vrste predlogov, kako naj bi zaznamovali spravo., predstavili tudi konkretne predloge na pripravo in izvedbo verskega in svetnega zaznamovanja.« List Družina pri tem pove, da bo žalna maša v Rogu v neposredni bližini ene izmed jam, kjer ležijo pobiti domobranci. Nadškof bo tudi govoril in opravil simbolni pogreb. Zateček ob 11. uri. V Delu (15. jun.) je Ciril Zlobec, član predsedstva Slovenije to namero takole komentiral: »Vsi se zavedamo, da sprava ni stvar prisile. Razlike so in bodo še dolgo ostale. Dokaz narodove zrelosti in sposobnosti pa je, da skupaj pokoplje preteklost, ki je bila velika, a hkrati tragična, saj je zaradi razdeljenosti slovenskih ljudi med vojno in po njej izzvala določene travme v ljudeh... Simbolna sprava bo v Rogu zato, ker je tu največje grobišče domobrancev in ker je bil Rog hkrati prizorišče težkih partizanskih bojev, tako da v tej zemlji dejansko počivajo bivši nasprotniki in sovražniki.« Delo zaključuje to poročilo: Predsedstvo bo predlagalo (skupščini), da se odpravijo vsi morebitni zakoni, odloki In predpisi, ki vzdržujejo slovensko diasporo, in tako zagotovi, da Republika Slovenija končno postane domovina vseh Slovencev, kjerkoli že si.« Ne samo doma, temveč po vsem svetu, kjerkoli bivamo Slovenci, se moramo teh napovedi samo veseliti in kot kristjani tudi moliti, da bi obojestranska dobra volja prinesla slovenskemu narodu resnično obojestransko spravo, mir in slogo. Mrtvi so že tako in tako med sabo spravljeni v Bogu, ki je edini pravičen in usmiljen sodnik. Ob zlati maši dr. Kazimirja Humarja V mesečniku za Slovence na tujem »Naša luč«, sem bral, da je 28. februarja letos dočakal dr. Kazimir Humar 75 let. Ko sem vzel v roke še ljubljanski šemati-zem, sem notri bral, da bo letos 18. junija poteklo že 50 let, (kar je bil posvečen v duhovnika; torej bo zlata maša! Ko sem brskal po svojem spominu, od kdaj gospoda Kazimirja poznam, so mi takoj iprišli na pamet trije goriški duhovniki, ki sem jih vsaj po imenu poznal: dr. Franc Močnik, dr. Alfonz Čuk in dr. Humar. Še kot bogoslovec sem vedel zam[je. Istih let po študiju je bil z g. Kazimirjem tudi dr. Vladimir Truhlar, ki je bival v rimsikem Germaniku, naš kasnejši spinitual v ljubljanskem semenišču in kasneje kot jezuit profesor na Gregoriani. On naim je pripovedoval o mladih, sposObniih goriških duhovnikih, nekaj je pa povedal tudi nekdanji kaplan na Breznicd Ignacij štrancar, po rodu z Vipavskega. Ko me je po uradnih poslih zanesla spomladi leta 1944 pot v Gorico, sem takrat prav vse zgoraj omenjene duhovnike Obiskal. Kot stolni vikar je naš zlato-mašnik takrat stanoval še v stari hiši. Spominjam se, da me je zelo prijazno sprejeli in sem odhajal poln lepih vtisov. V Kopru, kjer sem prej bil, je bil sprejem bolj zadržan in duhovnik bolj prestrašen, čeprav je šlo le za cerkvene zadeve. Iz tistega prvega stika je zraslo zaupanje, prijateljstvo, ki se je poživljalo ob sestankih zamejskih in izseljenskih duhovnikov, .katerim je juibilar vedno — ali skoraj vedno — prisostvoval in jih poživljal s svojo jasno besedo v raznih debatah. Pa še druga zveza je obstajala. S prelatom Humarjem smo bili (povezani tudi po goriškem verskem dn kulturnem tedniku »Katoliški glas«, ki mu je vsaj zadnja desetletja dajal smer prav zlatomašnik. Ta je bila pokončna, iskajdča resnico. Medtem, ko so marsikateri drugi uredniki naših zamejskih časopisov podlegli skušnjavi in so sprejeli zaradi »lažjega dihanja« denar iz tedaj še »rdeče Slovenije«, se- (nadaljevanje na 2. strani) Našim žrtvam v spomin V nedeljo, 17. junija je v Gorici v cerkvi sv. Ivana bila maša za vse žrtve zadnje svetovne vojne. Po maši je spregovoril prof. M. Kranner kot tisti, ki je zadnjo vojno doživel in preživel, ki je bil tudi na Vetrinjskem polju. S toplimi in krščansko občutenimi besedami se je spomnil padlih na eni in na drugi strani. Dejal je: . »Z globoko pieteto se danes spominjamo vseh slovenskih žrtev: tistih, ki so padli za svobodo in demokracijo; tistih, ki so izgubili svoje življenje od okupatorjeve roke na domačih tleh ali v uničevalnih koncentracijskih taboriščih; še posebej vseh tistih, ki so bili po končani vojni brez sodbe mučeni in pobiti... Vsem tem našim žrtvam naj gre danes naš svetal spomin hi prošnja molitev naj se dviga k Bogu iz globine naših src. Za vse padle na obeh straneh bratomorne borbe; tudi za padle partizane, od katerih so se mnogi idealisti borili in padli, ker so verjeli, da gre boj le za narodno osvoboditev; mnogi od teh so bili zahrbtno ustreljeni od komunistične roke, ko so spoznali, da so bili prevarani in niso molčali. Resnična sprava in krščanska ljubezen od vseh to zahtevata! Naj bo vsako leto junij spominski mesec, posvečen toplemu spominu in goreči molitvi za vse slovenske žrtve, padle za domovino in svobodo, in še posebej za vse pobite in brez sodbe pomorjene slovenske domobrance. Danes, ko se govori o spravi in popravi krivic, trdno upamo, da bo pobitim žrtvam, ki trohnijo v znanih in neznanih množičnih grobiščih (tudi na Primorskem), izpolnjen njih nemi klic, ki ga je tako presunljivo izrazil pesnik: Ko bo vstala iz viharja, bratje dragi, zlata zarja, takrat, bratje, z ljubeznijo nas vse zberite, požegnajte in pokopljite, tako bi radi počivali med vami in pri cerkvi spali. Kočevski Rog je velik gorski masiv med Kočevjem in Metliko (Belo Krajino). Narava je kraska, to se pravi polna kraških jam. Vsa površina je pokrita z gozdom, vasic in naselij je bilo malo v preteklosti in še manj jih je danes. Med zadnjo vojno so tu imeli partizani svoje glavno oporišče, svoje bolnišnice, štabe in drugo. Julija dn avgusta 1942 so italijanski vojaki napravili veliko ofenzivo na Rog, da bi uničili partizanski odpor. To ofenzivo opisuje Edvard Kocbek v Tovarišiji. O njej pa imaimo še eno pričeva-rije, in sicer kaplana italijanskih alpincev Pietra Brignolija v knjigi: Santa messa per i miei facilati. Že med vojno in še bolj po vojni so to ozemlje izpraznili. Kat priča zgodovina so semkaj privedli največje število vrnjenih domobrancev, a tudi Hrvatov in Srbov, ki so jih Angleži vrnili s Koroškega. Tu so jih postrelili in vrgli v kraška brezna. Pretresljivo je bilo gledati po slovenski televiziji, kaiko so odkopavali kupe kosti in človeških lobanj iz nekaterih jam. Bilo je kot bi bral preroka Ezekijela: »Gospod me je peljad ven ter me postavil sredi doline, ki je bila polna mrtvaških kosti; bilo jih je silno veliko« (Ezk 37). KOČEVSKA REKA Od Kočevja na zahod proti Snežniku in na jug proti hrvaški meji se širi drugo kraško ozemlje, ki mu pravijo Kočevska Reka. Do pred kratkim niso o tem področju, ki meri skoro 200 kv. km, skoro nič pisali, le govorili so, da so tam tajna taborišča, da so tam tajne vojaške delavnice, da je tam skrito orožje in podobno. Točnega ni nihče vedel, ker je bilo ozemlje »tabu«. Zastraženo in nedostopno. Danes je ta skrivnost odkrita. Vlada v Ljubljani je 14. junija sprejela sklep, da se območje Kočevske Reke odpre za javnost; do konca leta bodo še nekatere omejitve, potem pa nič več. »Delo« komentira odlok vlade takole: »Območje, ki so ga od sveta odrezali že takoj po vojni, je bilo svojevrsten anahronizem našega časa v vseh pogledih, kajti stvar je imela v rokah peščica Oblastnikov, ki je območje upravljala mimo veljavnih postav in zakonov. Vprašanj je ogromno, odgovorov za zdaj še zelo malo. Nič se ne ve o usodi ljudi, ki so tamkajšnje objekte gradili in tam bržkone tudi umirali... Nova vlada je dokaj korajžno vgriznila v to kislo jabolko, ki so se ga pred njo vsi bolj ali manj izogibali.« Po nalogi vlade je posebna komisija obiskala to področje; ugotovila so, da so tam trije veliki podzemski objekti skopani v kraški svet. Eden teh objektov je bil določen za zatočišče slovenskega partijskega vrha, če bi to bilo kdaj potrebno. Vanj se pride skozi zamaskiran vhod. Notri so bolnišnica, spalnice, sejna soba, pisarne, kuhinja. Vsi prostori so centralno ogrevani, zato suhi, električno razsvetljeni. Sveži zrak dohaja po dveh posebnih kaminih izdolbenih v skalo. V zaklonišču je tudi prostora za hrano, gorivo in zabavo, saj je tudi prostor za predvajanje filmov in diapozitivov. Partijski vrh bi se tudi tukaj dobro počutil. Vhod v ta Objekt je pri vasi Gotenica. Iz nekaj skromnih dokumentov in pri- čevanj se da sklepati, da so vse te prostore načrtovali po vojni posebni inženirji, jih gradili jetniki, toda nihče od tam ni prišel živ. Vsekakor bodo morali še marsikaj pojasniti in odkriti. Za to območje je do nedavna odgovarjal Ivan Maček-Matija, veliki general, partizan in krvnik iz zadnje vojne. Od Roga in Reke do Titove slike Telefonski drog štev. 122: nema priča v Kočevskem Rogu pomorjenih Zatem ko je bil Kočevski Rog že dalj časa prizorišče bolj ali manj javnega obiskovanja množičnih grobišč slovenskih domobranecv in drugih, pobitih v letu 1945, ne da bi oblasti tega preprečevale, je zdaj padel še drugi tabu pretekle diktature: zaprto območje Kočevske Reke. Čeprav se je nekaterim (tudi v zamejstvu) zapisalo, da konec koncev ne gre za nič posebnega, da gre torej za vojaški objekt, s kakršnimi razpolagajo tudi druge dežele, pa mastodontski kompleks de ni tako nedolžen. Predstavnik posebne skupine notranjega ministrstva, ki ima na skrbi zaprto območje, je sicer dejal, da kompleksa niso gradili zajeti domobranci, vendar pa iz krogov, ki so blizu preiskovalni komisiji vlade za primer zaprtega območja, namigujejo, da smo imeli tudi na Slovenskem gulag, iz katerega pa se — za razliko od sovjetskih — ni nihče vrnil. Tako naj bi se našel dokument, ki priča, da je bilo tu še pred desetimi deti nekaj živih zapornikov, po vsej verjetnosti domobrancev. Nek drug dokument pa naj bi ugotavljal, da na zaprtem območju (okrog 200 kv. km) že dalj časa ni nobenih verskih dejavnosti. Odprtje Kočevske reke sodi med dejanja, zavoljo katerih nova vlada brez dvoma zasluži vse priznanje. Temu nasproti pa se v slovenski politični javnosti in v »novi oblasti« večinoma nenaklonjenemu časopisju nadaljuje zahrbtno miniranje praktično vsega, kar se poskuša novega graditi. Kljub temu, da so javnost in časnikarji že pred leti zahtevali radikalen korak glede jugoslovanskega sklada za nerazvite republike in slovenskih prispevkov vanj, je odločitev, da Slovenija enostavno neha plačevati v ta sklad, naletela na časnikarske očitke, da gre za preveč radikalen korak, ki da bo poslabšal odnose v razpadli federaciji, ipd. Pred kratkim pa sta se v Sloveniji pripetila še dva dogodka. Predstavniku Jugoslovanske vojske v slovenskem parlamentu so odvzeli besedo, ker je ždel govoriti v srbohrvaščini. Ker so to storili Demosovi poslanci, so predstavniki komunistov in liberalcev burno reagirali, češ da gre za kršitev poslovnika skupščine, kasneje pa so to označili še kot kršitev človekovih svoboščin. Temu protestu se je pridružila še SKGZ iz zamejstva in s svojo izjavo podprla s Tabla v Kočevskem Rogu z opozorilom: Za tujce prepovedano! popolnoma zgrešeno primerjavo, namreč da se slovenska manjšina že vsa povojna leta bori, da bi lahko slovenski poslanci v deželnem svetu govorili slovensko. SKGZ pri tem seveda popolnoma pozablja, da v Sloveniji živita le italijanska in madžarska manjšina, ne pa tudi srbska ali hrvaška in je zato tak očitek popolnoma neumesten. Pozablja pa tudi, da srbohrvaščina ni zgolj eden izmed tujih jezikov, ampak simbol jugoslovanskih unitarističnih teženj in je za Slovenijo eksistencialna grožnja. Svojevrsten prelom s tako zasnovano Jugoslavijo pa pomeni tudi dejanje predsednika slovenske vlade Lojzeta Peterleta, ko je le-ta na zasedanju Izvršnega sveta osebno snel Titovo sliko s stene, kar so televizijske kamere komaj še utegnile uloviti. Upanje za bodočnost pa je gotovo dejstvo, da se zaradi takega »ikonoklasta« v Jugoslaviji komaj kdo še lahko razburi. Leon Marc Slavje v Hrastovljah V Hrastovljah na Koprskem imajo cerkev, ki so njene stene poslikane z »mrtvaškim plesom«. Gre za freske, ki so stare 400 let. Preteklo nedeljo so se tega sipom-nili s slovesno mašo v cerkvi ter s kulturnim programom zunaj cerkve. Mohovniro’ [Gotenica Mozelj CERK 118 8» Ribjek Morava orovtc \VBanjoloka Novo sela\ Kuželj, Za tujce 2s Strance Fo> foreign citizer, 4/mHHOCTpaHuee V PROTITOKU Teorija in praksa DUHOVNA MISEL ZA 13. NAVADNO NEDELJO »Kdor vas sprejme, mene sprejme.« (Mt 10, 40) Naj bodo apostoli (za njimi papež, škofje, duhovniki, redovniki in redovnice), revni, trpeči in vsi, ki so obsojeni, da živijo na robu — vse moramo sprejeti z razumevajočo, dobrohotno gostoljubnostjo. To je edini odgovor na Jezusovo novo zapoved ljubezni do bližnjega. Jezusove besede »kdor vas sprejme, mene sprejme«, so namenjene vsem, ki so svobodnega srca, odgovorno in pripravljeni, stopili v njegovo službo, da v ljudeh vzdržujejo živo vero v enega Boga. To namreč božje ljudstvo pričakuje od svojih duhovnikov. V njih ne išče sposobnih gospodarjev, tehnikov, politikov in umetnikov, ampak predvsem preroško besedo, ki naj mu odstira brezmejno obzorje božjega kraljestva. Danes pogosto slišimo: »Jezus da, Cerkev (in njeni duhovniki) ne!« Kristjani živimo v veri, da je Cerkev telo in Kristus njegova glava. Ne more živeti glava brez telesa in telo brez glave. Globoko se zavedamo, da je Cerkev sveta, vendar je tudi res, da jo sestavljamo grešni ljudje; da je čista in duhovna, vendar tudi ujeta v oklep časnosti; da pluje med deročimi tokovi in nevarnimi čermi, vendar trdna glede smeri in cilja plovbe. Velika mora biti zato naša ljubezen do Cerkve, ki je predvsem družinska skupnost božjih prijateljev in smo zanjo vsi odgovorni. Gornje Jezusove besede so namenjene tudi vsem, ki so revni, trpeči in kakorkoli živijo na robu ali v ozadju: vse življenje se moramo učiti odpirati vrata svojih src prav vsem sestram in bratom. Krščanska ljubezen in z njo povezano gostoljubje nas vabi k odpovedi, zastonjskosti, ker vidi v gostu — na poseben način v tistem, ki nam ne more povrniti — božanskega Tujca, ki »nima, kamor bi glavo naslonil« (Mt 8, 20). MILAN NEMAC Zlatomišilk. bod' razdravljea! Ni treba posebej dokazovati, kako je človek danes neobčutljiv za Vprašanja kozmične filozofije. Zdi se nam povsem zanemarljivo ali je dotični človek pesimist ali optimist, materialist ali spiritualist, pristaš Kartezija ali Hegla. Vzemimo en sam primer. Med čajanko je pogosto slišati: »Ah, saj ni vredno živeti!«, kar pa se nam zdi nekako tako, kakor če bi kdo reikel: »Kako sončen dan je danes.« Nihče ne pomisli, da bi izrečeni stavek utegnil kakorkoli vplivati na življenje. Pa vendar, če bi ga sprejeli z vsem tem, kar vključuje, bi se svet obrnil na glavo: morilci bi prejemali odlikovanja kot dobrotniki človeštva, gasilci bi prišli pred sodišče, ker bi ljudi iztrgali smrti, strupi bi zamenjali zdravila, zdravnike bi 'klicali zdravi in Royal Humane Society (ustanova za obramlbo živali) bi bila uničena kot horda zločincev. Pa nas kljub temu ne zanima ali salonski pesimisti družbo rušijo ali jo gradijo, ker smo prepričani, da so teorije nepomembne. Problem nd v tem, ali teorija vpliva na prakso ali ne, ampak kaj pravzaprav dolgoročno vpliva na življenje. V 15. stoletju je bil človek obsojen na mučenje, če je širil kak nemoralen nauk. V 19. stoletju smo proslavljali Oscarja Wildeja, dokler je take vrste nauke učil, čim pa je iste nauke začel uresničevati v življenju, smo V Sloveniji se zadnje čase veliko govori in piše o narodni spravi. Pri tem se obujajo spomini na tiste strašne čase druge svetovne vojne, ko so se odigravali hudi zločini, poboji, umori, mučenja in streljanje nedolžnih in podobne stvari, katerih se premnogi še danes bridko spominjajo z veliko grozo in žalostjo v srcu. Ta grozodejstva so tako globoko zapisana v spominu, da jih ne bo mogoiče nikdar izbrisati pri tistih, ki so te pošastne prizore sami osebno doživljali. Mnogi bi radi vse te žalostne reči kar enostavno pozabili in izbrisali za vedno. Morda je pa vendar prav in potrebno, da pride počasi vsa in vsaka resnica na dan, saj resnica, četudi kruta, končno prinaša odrešenje in pomirjen je. Prav in potrebno pa je (tudi ne pozabiti tistih hudih reči, iki so jih nad našim slovenskim narodom na naši domači slovenski zemlji zakrivili nemški in italijanski okupatorji. Nismo še slišali, da bi italijanska vojaška oblast kdaj priznala, kakšne grozovitosti je njihova vojska izvršila nad nedolžnimi ljudmi v krajih, ki jih je imela zasedene italijanska oblast. Milanski založnik Longanesi 'je pred časom izdal knjigo z naslovom »Sveta maša za maje ustreljene (Santa messa per i mien fucilati). Pisec te knjige je bivši vojaški kaplan Pietro Bnignoli, ki v tej knjigi opisuje — kot pravi podnaslov knjige — krute povračilne akcije (spietate rap-presaglie) proti partizanom. Toda pri teh maščevalnih pohodih so se partizani navadno pravočasno umaknili — obveščeni? — italijanski vojaki pa so vso svojo ihto in pobesnelost izživljali nad neoboroženim in miroljubnim kmeEkim ljudstvom, zažigali vasi, streljali, mučili, od-peljavali ljudi v taborišča. Vojaški kaplan Brignoli je umrl 17. avgusta :1969. V vojnih letih 1941-42 je bil kaplan pri 2. regimentu Granatieri di Sar-degna. Krvavi dogodki, ki jih iv svoji knjigi opisuje, so se vršili v letih 1941-42 v krajih med Ljubljano in Kočevjem, zlasti ob veliki italijanski ofenzivi na Kočevski Rog poleti 1942. Izdajatelj knjige v uvodu sam pripominja, da se je Hiša Longanesi precej časa pomišljala, naj to knjigo izda ali ne zaradi njene zelo obteževalne vsebine, izpričane od osebe, ki je vse te grozote spremljala in doživela, zapisala in pripravila za objavo ter vse to sočutno komentirala. Ta duhovnik je bil na smrt obsojenim in ustreljenim velik prijatelj in tolažnik, čeprav jim ni mogel veliko pomagati razen z duhovno tolažbo. Zapisal pa je v svoji knjigi hude obtožbe proti svojim vojaškim predstojnikom. Iz dneva v dan so si sledile ustrelitve, požigi, zaplembe. Mnoge umore so zakrivali z lažnim izgovorom, da so izginule ljudi odpeljali v Italijo v taborišča, medtem ko so bili že mrtvi, pobiti in pokopani v skupne grobove: starčki, žene, otroci. ga obsodili na prisilno delo. Lahko razpravljamo, katera od obeh metod je bolj kruta, nobenega dvoma pa ni, katera je bolj smešna. Inkvizicija vsaj ni ustvarila hinavske družbe, ki bi iz človeka naredila idol, dokler določene stvari uči, galjota pa, ko iste stvari živi. Filozofijo in religijo je naš čas izgnal iz življenja. Veliki sistemi so nekoč obvladovali literaturo, a jih je pregnal klic »umetnost zaradi umetnosti«. Veliki sistemi so nekoč obvladovali politiko, a jih je pregnal klic »uspešnosti«, kar v bistvu pomeni »politika zaradi politike«. V zadnjih dvajsetih letih so ideali svobode izginili iz knjig, umetnost govorništva pa je bila postavljena v kot. Literatura je iz lastnega nagiba postala manj politična; politika je iz lastnega nagiba postala manj literarna. Veliki sistemi o razmerju med stvarmi so bili tako izključeni iz igre. Danes se tako vprašujemo: »Kaj smo s tem pridobili? Sta politika in literatura napredovali, odkar sta zavrnili moralista in filozofa?« Ko pri nekem narodu vse postane šibko in neučinkovito, se začne govoriti o »učinkovitosti«. Tako začne človek govoriti o zdravju šele takrat, ko je bolan. (Iz knjige Heretics pisatelja G. H. Che-stertona, izšle v Londonu 1905, prevedel ž.č.). Pietro Brignoli piše, kako so bili na silo odpeljani in na smrt obsojeni kmetje brez vsake krivde ob partizanskih nespametnih podvigih in zasedah proti italijanskim vojakom. Ostajali so doma na svojih domovih in pri svojem delu, misleč, da se jim ne bo nSč zgodilo prav zato, ker so doma. Bili so pa nasilno pobrani, odpeljani in obsojeni na smrt. Samo - en dokaz njihove nedolžnosti naj navedem. Ko je kaplan poslal vse stražnike ven iz kleti, kjer so bili obsojeni zaprti, in je pripeljal krajevnega slovenskega župnika, da bi jih pripravil na smrt, so stražarji po nerodnosti pustili v kleti vse orožje — enajst pušk in ‘strojnico z naboji. In vendar štirinajstim ni prišlo niti na misel, da bi zgrabili za orožje in zbežali, kar bi prav gotovo storili, če bi bili partizani ali njihovi somišljeniki. Tako so umirali pod streli z molitvijo Zdrava Marija, ki jo je z njimi vred molil po slovensko tudi italijanski ivojaški kaplan. Knjiga »Sveta maša za moje ustreljene« je neovrgljiv dokaz, kaj vse je naše ljudstvo pretrpelo v času italijanske okupacije. Prav gotovo pa bo treba še veliko časa in truda, da bodo pošteni zgodovinarji odkrili in pojasnili še toliko drugih stvari, o katerih se veliko govori, pa niso še dovolj razjasnjene in dokazane. I. K. KRATKE NOVICE Žrtve potresa v Iranu Število žrtev hudega potresa, iki je prizadel 'severna območja Irana, neprestano raste. Sedaj gdvorijo že o 60.000 mrtvih in 200.000 ranjenih. Verjetno bo število enih in drugih še narastlo, ker še vedno niso reševalci dosegli vseh naselij v tem goratem predelu Irana. Pomoč prihaja iz številnih držav, tudi preko Rdečega križa in katoliške Caritas. Prostozidarji v Jugoslaviji Svoboda, ki polagoma zajema celo Jugoslavijo, je odprla možnost tudi za ustanavljanje prostozidarskih lož, ki so do sedaj bile prepovedane. Prvo tako ložo so že odprli v Beogradu. Računajo, da se bodo lože od tam razširile tudi na druge republike. Med Srbi so framasonske lože vedno imele številne člane in velik vpliv, med Slovenci manj. Papeževe počitnice v Dolini Aosta Tudi letos bo sv. oče preživljal svoje poletne počitnice v Dolini Aosta