Gerkvene zadeve. Usmiljeni bratje pokrajine Graške. (Dalje in konec.) Z dovoljenjem duhovske in deželske višje oblasti ustanovila se je zdaj v Gradcu posebna pokrajina (provincija) usmiljenih bratov. Za poglavarja ali provincijala izbrala si je svojega brata, preč. gospoda Kasijana Marijo Gasser, mešnika, Tirolca, doktorja sv. bogoslovja. Pod njegovim vodstvom so svetli cesar meseca julija leta 1883 obiskali bolnišnico usmiljenih bratov v Gradcu ter so bili s to napravo tako zadovoljni, da so preč. patru provincijalu podelili viteški križec svojega FrancJožefovega reda. Ko je vrhovni poglavar (general) vsega reda usmiljenih bratov v Rimu obnemogel, izvolili so si našega bivšega provincija br. *) Kasijana za njegovega namestnika ali vikarija in po generalovi smrti za vrhovnega poglavarja (minister ganeralis) vesoljnega reda. V tej službi bil je pri zadnji volitvi zopet potrjen za dobo šestih let. V Gradeu so si pa razni samostani te pokrajine usmiljenih bratov izvolili za provincijala čast. brata Eraanuela Marijo Leitner, ki to važno službo še zdaj opravlja. To ti je izvanreden, od Boga posebno nadarjen mož. Rojen v Briksnu na Tirolskem dne 30. junija 1845 je stopil v red usmiljenih bratov kot 17 let stari dijak. Dne 13. novembra 1863 opravil je slovesne redovske obljube. Potem ga ovodobni prijor o. Žiga pošlje v Inomost, da se na tamošnjem vseučilišču izšola za zdravnika-ranocelnika. Dne 2. decembra 1868 dovršil je tam svoje šole ter se je povrnil v Gradec kot zdravnik za samostansko bolnišnico. Tam deluje zdaj ravno 25 let. Bog je čudovito blagoslovil skromno delovanje mladega zdravnika, ki je kmalu dosegel v bolnišnici častno službo nadzdravnika. Najnevarnejše operacije so se mu posrečile in za njegovim nožem je vsaka rana hitro zacelila. Zato so ga bolniki, bogati kakor ubožni, prosili in nekako silili, da je začel tudi znotranje bolezni vračiti. Za Bogom dajem čast. o. Emanuelu očitno zahvalo, da sem ozdravel od bolezni, ki me je bila leta 1878 prisilila izpreči iz duhovske službe in se podati v časni pokoj. Kdo neki ne bi imel zaupanja do zdravnika, katerega je pokojni railijonar, ba- *) Br. pomeni nbrat", latinski frater. Tako se ostalemu svetu nasproti imenujejo vsi usmiljenci, tudi oni, katerim doma gre naslov nočetov" ali patrov. Pis. ron Lilienthal, poseben dobrotnik čč. usmiljencev zavoljo njegove pobožnosti primerjal sv. Alojziju. Po 10, 20, 30 in še več bolnikov prihaja na dan k usmiljenim bratom pri g. patru Emanuela pomoči iskat. Nekateri mu puščajo, ker za sebe nič ne vsprejemlje, za njegovo pokrajino lepih darov. Iz teh je letos kupil grad v Kandiji poleg Rudolfovega (Novega mesta) na Dolenjskem, kjer je priredil novo bolnišnico za 30 ozdravljivih bolnikov. V praznik brezmadežnega spočetja D. M. dne 8. decembra 1893 se je ta nova naselbina usmiljenih bratov, prva na Kranjskem, slovesno otvorila in cerkveno blagoslovila, prijor novi naselbini je Slovenec, č. br. Kajetan Popotnik a tudi br. Nikander, ki je toliko let pobiral po slovenskem Štajaru ter brezplačno pipal bolne zobe, premeščen je iz Gradca v Rudolfovo. Naj bi njegov naslednik v službi kolektorja ali pobiravca našel tudi toliko radodarnih rok in usmiljenih src! Letos izdal je samostan usmiljenih bratov v Gradcu pod vodstvom prijora br. Anakleta Leitner, mešnika s Tirolskega in sub-prijora br. Tomaža Kovačič, redovnika, Slovenca s Pilštanja, »prvo slovensko« poročilo o svoji bolnišniei. Številke tam navedene so res ogromne. Naj jih navedem le nekoliko. Koneem leta 1891 ostalo je bilo v tej bolnišnici 126 bolnikov. Med letom jih je bilo vsprejetih 1908, toraj blizo dva tisoč. Od teh je odišlo ozdravljenih 1351, okrevajočih ali »zboljšanih« 378, umrlo jih je pa samo 133. Blizo toliko ostalo jih je starega leta den v bolnišnici. Vsak den bilo je najmanj 125 bolnikov, ki so tam našli ne le snažne postelje in tečne hrane, tudi krepčilnih zdravil iz domače lekarne, najodličnejše v Graškem mestu. In vse tobrezplačno! Čeje bolnik le ozdravljiv in prinese seboj priporočbo svojega g. župnika, tedaj ga gotovo vsprejmejo v svojo bolnišnico za »Bog plati!« *) Vsi ti številni bolniki so razdeljeni na dva velika oddelka v dveh prostornih dvoranah. Bolniki z nalezljivimi boleznimi so pa od vseh drugih ločeni. Oni, ki imajo znotranje bolezni, so zgoraj na medicinskem oddelku, oni pa, ki imajo rane, spod pri tleh na kirurgičnem oddelku. Vsak oddelek vodi poseben zdravnik, ki ni redovnik. Sedaj sta dva docenta, ki učita na visoki šoli v Gradcu mlade gospode zdravilstva. Razume se, da ta profesorja-zdravnika vlečeta od samostana lepo plačo, med tem, ko o. provineijal zdravi brezplačno vse bolnike. Pa po redovskem vodilu je predpisano, da zdravljenje bolnikov po vseh bolnišnicah usmiljenih bratov morajo voditi vunanji zdravniki primariji, da se raznim sumničenjem pride v okom. Če je treba, pokličejo se pa še drugi sloviti zdravniki graškega mesta v posvetovanje; n. pr. k operaciji oees prof. dr. Birnbacher, pri boleznih na živcih prof. dr. Fr. Miiller itd. Vse to stane samostan leto za letom veliko denarja, a dobri Bog naklanja našim »milosrdnikom« (kakor jih Hrvatje nazivljejo) toliko dobrih src, da zamorejo ti svoje stare hiše razširjati in še novih ustanavljati. Če Bog da in sreča junaška, ustanovila bo Graška pokrajina (provincija) kmalu posebno bolnišnico v sv. deželi Palestini. Kdor je letošnji (II.) zvezek »Jeruzalemskega romarja« vže bral, zagledal je takoj na drugem listu (str. 180) debelo tiskano besedo >Tantur«. Kaj pa pomeni ta Tantur? To ti je, kakor si čital, bolnišnica ali hospital johanitov na nekem hribu ob potu iz Jeruzalema v Betlehem. O tej napravi poroča »Jeruzalemski romar« (preč. g. dr. Lampe), da je pod varstvom našega svitlega cesarja, da pa nima posebnega uspeha. Da ne bi bilo več tako, so preč. general usmiljenih bratov iz Rima nagnili našega čast. patra provincijala v Gradcu, da je Graška pokrajina v skrb vzela to bolniš- *) Kdor pa želi posebno sobo in posebno postrežbo, jo tudi dobi prav po ceni, če je le količkaj prostora šc v hiši. Pis. nico. Čast. br. Metodij iz Gradca je že v Tanturu; sredi meseca decembra pa pelja preč. g. provincijal Emanuel še štiri druge usmiljene brate tje v sv. deželo. Bog ne daj, da bi se jim kedaj taka godila, kakor letos, dne 26. oktobra čč. frančiškanom, »čuvajem Božjega groba« v cerkvi rojstva Kristusovega v Betlehemu. Na sv. mestu zgrudil seje č. frančiškanski brat Liberat mrtev na tla, zadet od kroglje razkolniškega hlapca Nikolaja Juriča; star čast. pater Rafael bil je pa pri tisti priliki na smrt ranjen. Kaj podobnega jih Bog varuj! Pač pa vsem usmiljenim bratom iz srca želimo, da bi pokrajina Graška vedno tako bujno cvetla ter še novih naselbin ustanavljala po stari Evropi in po drugih delih sveta. Slovenski fantje, ki čutite v sebi poklic za redovno življenje, potrkajte na vrata Graškega samostana! Znabiti se vam odpro! Jernej Voh.