U M ETNOST MESEČNIK ZA UMETNIŠKO KULTURO LETO IV. 1939/1940 IZDAJA BIBLIOFILSKA ZALOŽBA V LJUBLJANI Umetniške priloge v IV. letniku: Correggio (št. 5), Lojze Dolinar (št. 11 in 12), Fontainebleaujska šola (št. 8), Gojmir Anton Kos (št. 6), Ivan Kos (št. 2), Ludvik Kuba (št. 1), Miha Maleš (št. 3 in 7), Rembrandt (št. 10), Renoir (št. 4), Emanuel Vidovič (št. 9). S pesniškimi prispevki so zastopani z izvirniki in s prevodi: Ivan Cankar, Tine Debeljak, Engelbert Gangl, Maksim Gaspari, Cvetko Golar, Alojz Gradnik, Miran Jarc, Fran Levstik, Miha Maleš, Marjan Savinšek, Slavko Savinšek, Leopold Stanek in Janez Šubic. UREDILA MIHA MALEŠ IN MARTIN BENČINA Natisnila Narodna tiskarna d. d. v Ljubljani KAZALO ČLANKI Aleksander I. Zedinitelj — Govori . . 323 Dr. Ložar Rajko — Ob drobni plastiki Benčina Martin — O ilustriranju lite- Franceta Goršeta......................235 rajnih del ^...........................................................110 Dr Ložar Rajko — Podobe M. Maleša 195 Benčina Martin Risbe Iv. Cankarja 163 Maleš Miha — Kako je nastal Dolinar- Benčina Bartin — Zaščita umetnin med jev spomenik..........................331 vojno . . . . '.........................................................25 Maleš Miha — Osmrtnica slikarju Fran- Bencina Martin — Monumentalni spo- cetu Koširju ..........................67 menika^................................................................337 Dr. Mikuž Stane —- Slovenski kipar Jo- Bizjak Lojze — O umetnosti . . 273, 298 sip Urbanija na Dunaju.................10 Chirico Giorgio — Impresionizem . . 264 Dr. Mikuž Stane — Vtisi iz Italije . . 76 Churchill Winston — Peter Donat — Novak Arne — Baročna Praga . 147 Slikanje za zabavo . . .41, 84, 120, 144 Odbor za postavitev spomenika Vite-Dr. Cvetko Dragotin — Umetnost in na- škemu kralju Aleksandru I. Zedinitelju cionalizem............................................................ 304 v Ljubljani — Proglas rojakom . 340 Deset zapovedi za obiskovalce umetni-.Dr. Pipenbacher Josip — Spominu Viteških razstav...................................64 škega kralja Aleksandra I. Zedinitelja 326 Inz. Hus Herman — Prostori za spo- Pospišil J. — Mikulaš Galanda o svoji menik kralju Aleksandru v Ljubljani 335 umetnosti........................149 Huyghe Rene — Slikarska šola v Fon- Stadler Eda — Angleško slikarstvo . . 280 tainebleauju ......................................................... 227 Stadler Eda — Razstava umetnic v Ja- Kos F. K. — Beseda o razbitju plastike kopičevem paviljonu...................141 na Muzejskem trgu.......................................................21 Stadler Eda — Slikar Caspar David Kos F. K. — Dr. France Mesesnel: Ja- Friedrich.............................312 nez in Jurij Šubic......................................................16 Dr. Stele France — Narodna in moder- Kos F. K. — Razstava kluba »Lada« . 169 na galerija......................175 Kos F. K. — Rembrandt Harmensz van Dr. France Stele — Srednjeveško zidno Ryp....................................................................291 slikarstvo v Sloveniji ... 68, 108, 140 Kos F. K. — Slovenska ljudska umet- Dr. šijanec Franjo — Pogled na začet- nost Panjske končnice...................................................33 ke francoskega impresionizma 99, 132 Kranjc Boris — O bibliofiliji in bibliofil- Venturi Lionello — Sodobna kritika in skih izdajah............................................................ 1 umetniško ustvarjanje............52 SEZNAM PODOB Beševič Milica...........................144 Cankar Ivan............................164, 165 Dolinar Lojze 70, 71, 343—358, 360—371, 377, 378 Dremelj Stane............................141 Gaspari Maksim.........................171, 320 Gorjup Tine.............................94, 95 Gorše France 237, 239, 240, 241, 243, 245 Humek-Trnkoczy Jela..................143 Hus Herman . . . . n 8, 359, 373, 374 Jakac Božidar...........................14, 15 Jokob Karel..............................177 Jakopič Rihard...........................107 Jama Matija..............................136 Josič Mladen.............................251 Jovanovič Stanoje........................252 Kalin Zdenko.............................140 Kos Gojmir Anton .............................299 Košir France........................ 66, 67, 169 Kralj Tone . . . . . . . 302, 303, 304 Kregar Stane . . . 62 Ličenoski Lazar . . . 272—279, 281—288 Lubarda Petar . . . 255 Maleš Miha 46, 47, 126, 127, 131, 152, 160, 196—218, 224, 246 Marije francoske 307, 308 Marije Slovenske 306, 309 Mihelič France . . 78 Mitrinovič Dragutin 88 Osnutki za spomenik kralju Aleksandru 1. Zedinitelju . . . . . 375, 376, 378—380 Pajnič Dana . . . 146 Pažič Štefa .... 147 Perič Jefta...................................254 Petrovič Č. Jelisaveta........................253 Piščanec Elda.................... 142, 268 — 271 Pomorišac Vasa ................................89 Pregelj Mira..................................143 Radočaj F.....................................256 Ravnikar E....................................128 Remec Bara....................................145 Sajevic Evgen ................................117 Sajevic Ivan..................................170 Slovenska ljudska umetnost — Keramika .....................................36, 37 Slovenska ljudska umetnost — Kmetski domovi..................... 154, 155, 157 Slovenska ljudska umetnost — Panjske končnice............................ 33, 34, 35 Slovensko srednjeveško zidno slikarstvo ..................... 68, 69, 109, 138, 139 Smrekar Henrik................................192 Stevanovič Borivoje...........................168 Stiplovšek Franjo S................ 79, 80 — 83 Stojanovič Sreten.............................301 Svečnjak Vilim.....................110—116 Šantel Avgusta................................176 Šantel Henrika................................174 Šantel Saša..............................119, 175 Šohaj J........................................92 Šubic Janez..............................1 — 6, 8 Šubic Jurij.............................38 — 45 Urbanija Josip.....................9, 10, 11, 13 Vavpotič Bruno................................172 Vavpotič Ivan ................................173 Vesel Ferdo...................................167 Vidovič Emanuel .... 260, 261, 262 Zajec Ivan ...................................166 Zuppa Antun . . . 178—185, 187—189 Backhuysen Ludolf .............................21 Bellini Giovanni ..............................22 Berta ux......................................266 Brianchon......................................32 Caravaggio................................18, 19 Ciegielsky J..................................151 Cezanne Paul...................313, 314, 315 Chirico Giorgio...............................265 Dam Cao Vu....................................222 Degas Edouard.................................137 Dem...........................................221 Donatello................................ 77, 249 Dufeu Edouard..................................96 Dufresne Charles...............................24 Fedotov A. P..................................123 Fontainebleaujska šola 52, 229, 231, 233, 234, 247, 248 Galanda Mikulaš .... 149, 150, 158 Giorgi .......................................317 Giotto ........................................17 Grant Duncan..................................159 Greuell Arthur.................................56 Grška antična živalska plastika . . . 190 Hellich.......................................250 Hugues Paul....................................91 Jakobi Ivanovič Valerij........................85 Klee Paul......................................63 Korušin J. A..................................153 Lagar Celso....................................51 Lavrin Nora....................................93 Legueut........................................58 Lemar..........................................30 Leonardo da Vinci........................72 — 75 Lipschitz J...................................221 Litovčenko A..................................311 Lur<;at Jean...................................61 Malfray.......................................220 Manet Edouard.................................105 Mati božja iz Reimsa...........................23 Medio ........................................223 Michelangelo...................................76 Modigliani Amedeo.............................263 Ney Lancelot...................................54 Nizozemska slikarska šola......................53 Noyelle Pierre.................................50 Pariški umetnostni spomeniki za časa svetovne vojne........................25 — 28 Pejkov Asen...................................219 Petugino......................................125 Piccentini Marcello ...........................31 Pimonenko K. N................................121 Planson........................................59 Pcussin Nicolas................................20 Rcika.........................................191 Rapoport Natan ...............................223 Reboussin Roger...............................319 Rembrandt ..... 292, 293, 295, 296 Renoir P. A...................101, 103, 133, 135 Rodakovvski ...................................57 Rousseau Theodore..............................29 Sigrist .......................................55 Staikov Veselin................................16 Stepanov S. A..................................87 Soulas ........................................60 VVatteau Antoine..............................267 IZ UMETNIŠKEGA SVETA Poročila in ocene 28, 55, 88, 124, 156, 182, 220, 250, 284, 316 UMETNOST LETNIK IV. 1939/1940 — KIMAVEC številka MESEČNIK ZA UMETNIŠKO KULTURO UREDNIŠTVO LJUBLJANA POD TURNOM 5 Umeiniški papir Našim cenj. naročnikom in prijateljem Tako smo srečno prišli v IV. letnik. Za svoj razvoj se moramo v prvi vrsti zahvaliti gmotni pomoči naših cenj. naročnikov in pa visoki kulturni stopnji našega slovenskega naroda, saj imamo revijo, ki je celo drugi večji in mogočnejši narodi nimajo. To nam tudi priznajo (Poljaki, Bolgari, Madžari, Slovaki in dr.). Kot smo v zadnji številki III. letnika že sporočili, bo sedaj naša revija izhajala m e -sečno (ne več na dva meseca) in se kljub temu ne bo podražila (le za malenkost v toliko, v kolikor se je povečal obseg revije). »UMETNOST« bo sedaj izhajala redno vsak mesec in bo imela v vsaki številki preko 30 podob (slike v vseh tehnikah, kipe, arhitekturo), torej v vseh 12 številkah okrog 400 podob. »UMETNOST« Vas bo torej seznanjala vsak mesec še nadalje v sliki in besedi z vsemi dogodki doma in po širnem svetu. Posebno pozornost bo posvečala domači in francoski umetnosti. Primerno Vas bo seznanila tudi z italijansko, češko, poljso in bolgarsko umetnostjo, pa tudi z umetnostjo drugih bližnjih in daljnih narodov. V »UMETNOSTI« bodo še nadalje zastopane vse smeri in vsi slogi vseh časov. V »UMETNOSTI« Vas bodo seznanjali o vseh vprašanjih iz področja likovne umetnosti naši najboljši strokovnjaki: vseučil. prof. dr. Fr. Stele, kustos dr. Rajko Ložar, prof. dr. Fr. Šijanec, St. Mikuž, F. K. Kos in drugi. V »UMETNOSTI« bo tudi v tekočem letniku zastopana lirika v izvirnikih in prevodih. V »UMETNOSTI« se bodo obravnavala vprašanja o domači in tuji bibliofiliji, ex-librisih in podobnem gradivu. »UMETNOST« je tudi sorazmerno najcenejša, po opremi pa najlepša revija Pri nas- • . »UMETNOST« je s četrtim letnikom dobila dokončno in stalno obliko. Izhajala bo mesečno in sicer v dveh izdajah: na ilustracijskem papirju in na najfinejšem krednem papirju za umetnostni tisk. Izvodi, ki so tiskani na krednem papirju, imajo v levem spodnjem oglu o v i i k a označbo »Umetniški papir«. CELOLETNA NAROČNINA ZA 12 ŠTEVILK BO ZNAŠALA DIN 100,— ZA ILUSTRACIJSKI PAPIR, ALI DIN 130— ZA UMETNIŠKI PAPIR. Dovoljeno je tudi polletno plačevanje naročnine, to je din 50.— za 6 številk na ilustracijskem papirju, ali din 65.— za 6 številk na umetniškem papirju. Ker izhaja »UMETNOST« že četrto leto, s tem dokazuje, da je potrebna in da uspešno vrši svojo nalogo, katero si je zadala in da so njeni prijatelji številni, ki znajo ceniti delo izdajateljev. Zato prosimo še za nadaljnje zaupanje in naklonjenost. Priporočite »UMETNOST« svojim znancem in prijateljem, saj je »UMETNOST« revija vseh izobražencev. Novi letnik »UMETNOSTI« se prične v septembru vsakega leta in konča v avgustu prihodnjega leta. UREDNIŠTVO IN UPRAVA UMETNOSTI LJUBLJANA, POD TURNOM 5 »UMETNOST« — mesečnik za umetniško kulturo — Uredništvo Ljubljana, Pod turnom 5 Poštno hranilnični račun št. 17.794. Izdaja Bibliofilska založba v Ljubljani. Za utedpištvo odgovarja MIHA MALEŠ v Ljubljani. Tiskala Narodna tiskarna d. jU&fjam — Predstavnik Fran Jeran * Ludvik Kuba — Otrok — Olje Trobarvni tisk Narodne tiskarne d. d. v Ljubljani Priloga Umetnosti Boris Kranjc O BIBLIOFILIJI IN BIBLIOFILSKIH IZDAJAH Janez Šubic — Rafaelovi poslednji trenutki — Oglje 1874 — Narodna galerija v Ljubljani Počasi te vodi k vitrini, in jo odklene. Zdaj vidiš prav dobro: uokvirjeno grafiko malega formata, dragocen kipec, ročno poslikan krožnik — in dve, tri vrste knjig, s hrbti proti tebi. Gostitelj odpira skrinjico iz hrastovine: v njej počiva udobno neka inkunabula. Potem jemlje po vrsti v roke knjigo za knjigo: vse so sami bibliofilski tiski, vezani v usnje ali pergament. Tu je Beardsley v Smithersovi založbi, risbe so reproducirane v zlati barvi na rdečkast papir — tu neki ilustrirani Boccaccio, izdan za subskribente . .. VVilde, Kierkegaard. Sledijo nemške edicije: resne in bogate, toda nekam suhoparne, nato francoske: ljubke, šarmantne, razkošne. — He, to so pa slovenski znanci: skromni, preskromni v opremi, a topli tiski, topli zato, ker so domači, ker so naši! — In čutiš: v tej omari, za temi šipami iz kristalnega stekla leži v vsakem teh »objets de vitrine« tudi kos lastnikovega srca! — Ta človek bo težko umrl, ker bo težko zapustil te knjige ... Ali naj iščemo predhodnice bibliofilskih izdaj v delu rokopiscev, ki so za vladarje, kneze ter višji kler prepisovali pikantne novele Boccaccia, F. Sacchetia, Poggia, Masuccia iz Salerna? — Ki so jim po znajdbi premičnih črk sledile tiskane izdaje malih naklad, opremljene z dobrimi jeklorezi, tiskane mimo cenzur ter v samozaložbah premožnih, perverznih a inteligentnih avtorjev, ki so se skrivali pod Janez Šubic — Deklica z golobom — Akvarel ok. 1885 Narodna galerija v Ljubljani izmišljenmi imeni ali pa ostajali anonimni in, kjer je bilo fingirano vse, namreč kraj, v katerem je delo izšlo, ter tiskar, če je vobče bil naveden? — Da! To se pravi: moderno bibliofilsko izdajo je rodila erotična literatura srednjega veka. Ponatis Cancionera de obras de burlas provocantes al riza. Valencia 1520., ki je izšel leta 1841. ter v 110 izvodih: En Madrid, par Luis Sanchez (v resnici: London, Pickering) 1843, torej še s fingiranimi označbami, je že pravi bibliofilski tisk. Knjige take, namreč erotične vsebine so se kasneje tiskale z vednostjo cenzorja, toda samo za subskribente in že zaradi tega v majhnih nakladah (na priliko prva popolna izdaja Tisoč in ene noči, angleška ter v 10. zvezkih — Benares 1885, for private Subscribers o n I y). Pridružili so se jim razni zasebni tiski. J. H. Eberts, bankir v Parizu, je v treh nadaljevanjih poslal med svet izvirne bakroreze po Freundenbergovih in Moreaujevih risbah (1774., 1776. in 1783. I.): Suite (Seconde Suite... ozir. T r o i s i e- / Janez Šubic — Vprašanje Amorju — Olje 1881 me...) d’ E s t a m p e s pour servir a I' h i s t o i r e des moeurs et du costume des Francais dans le dix-huitieme siecle. 1774, monakovska založba Piper & Co. pa v 230 izvodih reprodukcije enajstih Toulouse-lautrecovih litografij »E II e s«. Kajpak, ilustracija je že odkraja igrala vlogo glasbe v operetnem komadu, pri teh- izdajah — toda samostojne grafične mape že niso bile več redkost. A dandanašnji je izvirna grafika malone pogoj polnokrvne bibliofilske izdaje. Klasike ne izdajamo v bibliofilskih edicijah: založniki ponatiskujejo njihove zbrane spise v velikih nakladah — a včasi posamezna dela. Često, ako so pesniki. Raje filozofske spise. Pač pa Luciana, stare španske in italijanske novele, pesmi kardinala Pietra Bemba, Villona, Paula Verlaina, trdeč: vera in spolna morala sta zasebni zadevi! Erotika je važna prvina človeških biti(. Naj ostanejo velika dela, podajajoča to področje, neznana, neznana zgolj zato, ker jih smatramo kot neprimerna za javnost? — Nekateri umetniki so vse svoje življenje fiksirani na religiozne motive, ko drugi po usodnem zakonu svojega značaja r Q / y ! Ju* ,'A / SuotftK *• i'iir LjTAUaiU Janez Šubic — Lastna karikatura — Risba 1885 — Narodna galerija v Ljubljani nujno podajajo venomer nasprotno plat — da lahko doumejemo celotni obraz Življenja! Tiskamo jih v bibliofilskih izdajah, le za subskribente. Pravemu bibliofilu služijo v neke vrste znanstveni študij, a vsekakor mu niso navadni fetiši. Ilustracija ter nenavadna snovna vsebna sta torej elementa bibliofilske knjige: ta naj ima tudi bibliofilsko vsebino! Pozneje so se tiskala v bibliofilskih izdajah tudi dela, namenjena knjigotrštvu, načelno torej javnosti; opomba: Samo za subskribente! je izostala, ko jo je zamenjala numeracija v tisku. Avtorji so jih bogatili s svojimi podpisi. Kot bibliofilsko smatramo v glavnem knjigo, ki je izšla v omejeni nakladi, če je ta v vsakem izvodu točno navedena. Zatem dragocenejšo, po navadi nume- Janez Šubic — Ženski polakt — Risba ok. 1883 — Narodna galerija v Ljubljani rirano izdajo knjige, natisnjene sicer v običajni, to je veliki nakladi; dalje vsako knjigo, ki je izšla le v navadni izdaji, a se ji je zaradi nekih zunanjih okoliščin število ohranjenih izvodov zmanjšalo približno na število, v katerem izdajamo bibliofilske edicije. Kot primer take knjige z zgodovino navajam prvo izdajo Cankarjeve »Erotike«, a semkaj postavljamo vse starinske tiske, pri katerih igra včasih odločilno vlogo ohranjenost izvodov, če imajo široke robove in, če so ti še nerazrezani. Nadalje posamezne iztiske popularnih izdaj, ako so opremljeni z avtorjevim posvetilom ali avtogramom ali s podpisom katerekoli slavne osebe, potlej z izvirnim umetniškim »Ex - librisom«, še posebej, ako je bil last kake znamenite osebe. Izvodi, vezani v človeško kožo in slično, pri nas niso znani. Zatem knjižne izdaje kakega društva ali kluba, postavim, bibliofilskega, namenjene zgolj članom, še manj, da bi posameznik dal natisniti poljubno delo le v enem, Janez Šubic — Ubežni kralj — Perorisba 1878 — »Zvon« toda razkošno opremljenem izvodu, da bi ga potem posedoval edino on. Bibliofilske knjige so vezane v usnje, pergament, zelo redko v platno, na priliko pri nas. Od papirjev je prav posebno cenjen orig. japonski Butten, potem holandski (van Gelden - Butten). Dragocen, nenavadno masiven, drobno rebrast je flamski papir, potlej angleški Velin |na katerem se — ne vem zakaj, tiskajo predvsem pornografske knjige), a tudi Antiqua, Rex, italijanski ter češki ročno zajeti papir in mnogi drugi. Skratka: od sodobne čistokrvne bibliofilske izdaje zahtevamo malo naklado, vsebinsko pomembnost — dobra izvirna ilustracija ji bo najprej povišala vrednost, ter čim bogatejšo opremo, tvorečo skladno celoto. L. 1812., ko je prišla na javno dražbo v Londonu biblioteka Roxburgheškega vojvode, so prodali izvod prve izdaje Boccaccia iz I. 1472. za 2260 funtov ster-lingov. Ta visoka vsota, dosežena za eno samo knjigo, je vzpodbudila nekatere angleške bibliofile, da so, združeč se ustanovili poseben bibliofilski t. zv. R o x- (Glej ilusfraci/o Janeza Šubica) Noč je temna, podkve jeklo kuje; Glej, po gozdu kralj ubežen jaha, 'zgubil vojsko, 'zgubil zemlje svoje, skriva se ko zver po lesu plaha. Nima žene, hčere, ne sinova, vse mu vzela vražna ie sekira; koča vsaka duri mu zapira, spremljevalca nima pot njegova. In zajezdi v gosto drevje lesa; konj se zdrzne, noče delj bežati, v stran zahrska, kvišku pne ušesa: brezdno vidi pred seboj zijati. — Kralj pa gleda in zastonj ugiblje; s konja stopi, k veji ga priveže, plašč pogrne, nanj ves truden leže; sladki sen nad brezdnom ga zaziblje. Dahnejo mu sanje v trudno glavo: Stol kraljevi iz zemlje mu rase; on pa seda nanj s častjo in slavo, bogat, venčan, ko nekdanje čase. Zida se nad njim poslopje širno, razsvetljeno, v zlatu lesketaje; stavijo se veže na vse kraje; zunaj čuje straže hojo mirno. Prebudi se bobnov ropotanje, prebudi se grom trobent vojaških, vstane žvenket in ostrog rožljanje, ide truma vojvodov junaških; gre med njimi knez iz zemlje tuje, ki mu hotel je deželo vzeti; zmagan ide, z njim tovar’ši vjeti, klanja se mu, silni meč daruje. Zadonijo spet trobente glasne in prikaže se obraz kraljice; z njo sinovi, z njo so hčere krasne, njej visoke strežejo device. Tu gospoda kralju vsa zavpije: »Bog ti slavo hrani čase večne! Svetlim vnukom tvojim dneve srečne!« Hrum veseli po dvoranah bije. Vzdihne v živih sanjah kralj: »Carujem! Oh, podobe gledal sem neznane, da ubežen skrivam se po tujem!« V sanjah kvišku, kakor jelen plane; hoče k svojim — roke širi — pada! Meč z oklepom v dno brezdna brenkoče; konj se strga, podkve vdar ropoče. Krokotajo vrani iz prepada. Janez Šubic — Samarijan — Olje ok. 1879. burghe Club, sestajajoč se vsakega 13. julija, na dan obletnice te dražbe. Od tedaj je Anglija pradomovina bibliofilije. Znana Societe des biblio-philes frangais v Parizu je bila osnovana 1820. I. — kratko: porajala so se enaka društva, posebno pogosto v Vel. Britaniji, kakršnega pa nimamo mi še 1939. leta. Pomislimo na to, in ga v našo korist ustanovimo čimprej. Prvo moderno bibliofilsko izdajo je Slovencem ustvaril I. 1929. Miha M a I e š (Rdeče lučke, luksuzna izdaja 1—100), Bibliofilska založba v Ljubljani pa podarila vsaj formalni polnokrven bibliofilski tisk, ko je izdala Sence — delo istega avtorja. A skoro za vse, ki jih je za zvrhano četrtino stotice, velja, da so bile natisnjene v preveliki nakladi ter premalo razkošno in vsebini primerno, torej harmonično opremljene. Zakaj namen je tudi bibliofilskih edicij dati najboljše v najlepših izdajah: umetnik, estet in denar naj skupno ustvarijo bisere, ki bodo prednjačili, kazali smer, služili v izpodbudo vsej ostali knjižni produkciji. A pri tem upoštevajmo značaj del, ki jih izdajamo, ter naš temperament, in ne pozabimo naše ljudske umetnosti — in prej ali slej se bo razvil svojstven, čisto naš ter samo naš izraz, tisti izraz, po katerem že po taki knjigi spoznaš dušo naroda. Bibliofilske izdaje so, to ponavljam, tesno spojene z izvirno ilustracijo, torej grafiko. Knjige izhajajo v preogromnih nakladah posebno pri velikih narodih, da Josip Urbanija — Trn — Marmor 1930 Zasebna zbirka na Dunaju bi jih sploh bilo možno opremiti, postavim, z izvirno ujedanko, izvirnim lesorezom ali linorezom. Časih si pomagajo z reprodukcijo, ki pa nikoli ne more doseči umetniške sile in lepote, a predvsem materialne vrednosti originala. Ker se v bibliofilskih tiskih uporablja v ta namen zelo dober papir, grafike odtiskujejo z izvirne plošče in posebej, ter šele nato vstavijo v knjigo, in se kliše ne preobremeni s številom odtiskov, so pa tukaj ti odlični. Bibliofilski tiski so torej propa-gatorji izvirne umetniške grafike — nobeno čudo, da je med bibliofili tudi mnogo zbirateljev izvirnih grafičnih listov! Dandanašnji že lahko izbiramo, dajajoč prednost z izvirnimi ilustracijami obogatenim bibliofilskim izdajam: dokaz, da so v tem pogledu nekatere založbe pravilno doumele poslanstvo ter namen bibliofilskih izdaj. Zaradi posebnega, tajnovitega čara, ki veje iz njih in znanega le bibilofilom po srcu, zaradi vseh okoliščin, katere cenimo pri njih, jemljemo take knjige v roke z nekako pobožnostjo, z ljubeznijo slično ljubezni, ki jo mlada mati čuti do prvo-rojenčka. Koliko čustev nas navdaja ob tem: radost, zadovoljstvo lastnika, ponos — a predvsem ljubezen! In to ljubezen razširimo na vsako še tako skromno knjigo. Pravi bibliofil ima svoje ljubimce spravljene posebej, v vitrini, toda poseduje tudi pet sto, tisoč drugih knjig, navadnih izdaj. Mar ni tudi v tem njihovo poslanstvo, ker nam te knjige vcepliajo smisel za lepoto, delajo iz nas estete!? Josip Urbanija — Družina — Marmor 1926 Zasebna zbirka v Chicagu Slane Mikuž SLOVENSKI KIPAR JOSIP URBANIJA NA DUNAJU Obiskovalca narodnega muzeja, potem ko je prišel po stopnišču v prvo nadstropje, nehote pritegne pogled na dve mogočni skulpturni kompoziciji, nahajajoči se ob vhodu v razstavno dvorano. Napis, ki ga prečita na podstavku, mu pove, da je avtor tega dela kipar Josip Urbanija. Če gledalec ni doma v hiši naše umetnosti, bo sicer občudoval mogočne oblike teles, umno premišljeno skupino, živahno in razgibano vsebino, ime samo mu pa ne bo bog ve kaj povedalo. Če pa spremlja prebujanje naše moderne od »dobrih starih« časov sem, pa mu bo avtorjevo ime prešlo mimo duhovnih oči kakor lep spomin. Spomin na tople, domače predvojne čase, tako lepo idealizirane n. pr. v starem »Domu in svetu«. Nekje daleč v Port Arturju so se takrat Rusi bili z Japonci, naslikana sta »Varjag« in »Korejec« v hudi bitki z japonskimi ladjami, vrste se slike Vereščagina, Rjepina, šiškina. Potem izhaja »Pod svobodnim soncem«, v »Žaru juga«, pisatelji si vzde-vajo ruske priimke in Fr. Dobnikar riše svoje eterične ilustracije. In med listi srečaš tudi ime našega umetnika. Na oblakih se prikazuje Mati božja z Jezuščkom, nad njo angelske glavice, pod njo pa klečita svetniški postavi. Vse rahlo idealizirano, nekak moderni »barok«, v kolikor so postave in draperije slikovito razgibane in se v idealiziranih obrazih izživlja toplo religiozno čustvo. Tak je Urbanija v tem času in s svojo osebnostjo lepo dopolni podobo našega takratnega kulturnega okolja. Rojen je bil v Ljubljani I. 1877. Kasneje se je pri svojem redniku kiparju Grošlju oprijel kiparstva. Za njega je izvršil več kompozicij večinoma nabožnega znača- Josip Urbanija — Mati — Hruška 1939 Zasebna zbirka na Dunaju ja. Tako kip »Vstajenja« za škofjeloško mestno pokopališče, relief sv. Alojzija za stranski oltar v cerkvi Device Marije v Polju, pendant sv. Družine istotam (osnutek), dalje v isti cerkvi reliefe v atiki in sicer: sv. Cirila n Metoda, ter sv. Mohorja in Fortunata. Tudi angeli na nastavku velikega oltarja so njegovo delo. Za župno cerkev v Loškem potoku je izvršil relief Matere božje sv. Rožnega venca,- Imma-culato in dva kerubina pa za Al. Progarja. V tem času je nastala tudi skupina: »Tolažnica v zadnjem boju«, ki se nahaja v Narodni galeriji. V letih 1906 do 1914 je bilo veliko del reproduciranih v »Domu in svetu«, v tem času sta nastali tudi muzejski plastiki. Med svetovno vojno je napravil spomenik padlim vojakom za sarajevsko vojaško pokopališče. Poslej se je umetnik preselil na Dunaj, kjer je že nad dvajset let živahno delaven. Dela iz tega časa hranijo dunajske cerkve, tudi domovine ni pozabil (tri plastike za zavod križark v Mali Loki pri Ihanu), profana plastika v zasebni lasti pa je segla prav do Amerike. Tak je v grobih črtah obris življenja in umetnostnega delovanja kiparja Josipa Urbanije. Če pogledamo na njegovo umetnost s slogovnega stališča, moremo ugotoviti, da se lepo ujema s poetičnim realizmom, ki ga je tistikrat vsa naša liieratura polna. Ko že navajam primere, se namenoma ustavljam ob tedanjem literarnem ustvarjanju. Kajti vsa zgodnja Urbanijeva umetnost ima na sebi nekaj literarnega, nekaj širokega pripovednega. Če postavimo to plastiko med velike slogovne skupine, bomo torej rekli, da umetnik noče obnavljati le vidne narave z vsemi njenimi posameznostmi, da pa tudi ne misli na njeno deformacijo, marveč da naravne vzorce poveže s pomočjo zanimive, miselno bogate vsebine v nove ela golobica, cerkev svete Ane /^y¥r>\v ela golobica, cerkev svete Ane čez gozdove gledaš, brda in poljane, romarje pozdravlja zvon iz tvoje line, vabi jih in kliče k sebi iz doline. Bela golobica, tvojih lin zvonjenje mi v spomin obuja mladih dni trpljenje, romal sem v strmine, v srcu misli Žale cilje vse in nade so mi pokopale. Cerkev svete Ane so objele zarje zlatega baroka slike in oltarje, orgle so zapele, radost zaigrala, mene težka misel v tla je poteptala. Maksim Gaspari estetske in umetnostne podobe. Poglejmo »Tolažnico v zadnjem boju« (Nar. galerije]. K umirajočemu vojaku se sklanja usmiljenka, da mu proži zadnjo pomoč. V ozadju zvesti konj vojakov. Vsi ti rekviziti, zlasti pa dejanje samo, ki je epično bogato, so uglašeni v eno samo smer, namreč da gledalec čustveno podoživi ves prizor; smrtni boj mladeničev, ki je dal za domovino svoje najdražje, etično neoporečno delo tolažnice in kot močan čustveni apel na gledalca: zvesta žival, ki ni v tegobi zapustila svojega gospodarja. Bogata pripovedna snov, ki se vsebinsko strne v apoteozo junaštva in karitativne dobrote in prav zato spominja na onodobno literaturo in menim, da ne bi bilo težko najti vzporednice v njej. Podobno misel izraža tudi muzejska plastika (»Voda«), Herkulski možak je dvignil skalo iznad studenca, da more žena do vode. Zopet »literarno« široko ozadje, ki je skrito v sicer skromnejši snovi. Morda misel, ki bi jo čestokrat srečali v tedanjem slovstvu, ki se rado bavi s problemi odnosa moža do žene, morda celo malo naravoslovno pojmovano: mož, ki ga je sama fizična sila, pomaga svoji šibkejši tovarišici skozi zapreke življenja. L. 1910. je nastala plastika »Napad«. Gol mož se s skrajnim naponom moči bori proti napadalcu — hobotnici. S formalno analtičnega stališča je ta plastika mnogo bolj realistična kakor prejšnja. Telo moža je pojmovano kar se da naturalistično, vse anatomske posameznosti so skrbno prepisane z modela, da, zdi se, da je ta skrajni fizični napor samo zato tukaj, da je dana kiparju možnost preciznejšega anatomskega študija mišičevja. Vendar pa je v tem primeru prav eksotični motiv sovražnika — polipa tisto, kar plastiko poveže s prejšnjim literarnim okoljem. L. 1914. je nastal »Sejavec«. Upodobljen je gol koščen moški, v pozi sejalca, preko ramen mu pada plašč, ki se vije ob nogah in mu sega do tal. V naročju drži kače in jih z desnico seje. Vsebinsko je kip — glede na leto, v katerem je nastal — povse jasen in kakor edem O kak si lepo jesensko nebo kako tužna je duša moja vse je veselo jasno svetlo le v srcu razsaja vihar mi dušnega boja zopern mi je svet sit sem življenja Nesreča mi je do verha prikipela Izginil je up z njim želje vroče 2ivet več tako ni mi mogoče. Srce razjeda obupa mi strup Zatorej zame ni več zadovolnosti sreče Vlegel v travo se bom nepokošeno Vlegel se med vele, suhe cvetlice med travo rujavo posušeno Bodite v smrti mi tovarišice. Pesem je nastala v Kaiserlauternu, malo pred Ja-nezovo smrtjo, ki ga je odrešila 25. aprila 1. 1889. Napisal jo je na kos skicirnega papirja. ostala plastika miselno in čustveno neznansko zgovoren. Dobro vemo, da je ta koščena postava z mefistovskim obrazom sin teme in da so semena ki jih izroča zemlji, rodila strahotne sadove. Vendar je ta kip še v nečem novost. Videli smo, da se snovno vrši v Urbanijevem delu nekaka koncentracija in v tej plastiki je dosegla nekak višek. Spričo nje bi mogli to stanje v njegovem umetnostnem razvoju označiti za simbolizem, ki je v nemški umetnosti bil v razcvetu in tip »sejalca« močno spominja na postave iz F. v. Stuckovega inventarja. L. 1922. je nastala skupina »V naravi« (les). Še je, sodeč po naslovu, živa želja po filozofskem moraliziranju, ali bolje gledanju na svet. Kip predstavlja dvoje levov, ki sta se spoprijela v zagrizenem dvoboju. Vendar se zdi, da je glavni poudarek namenjen rešitvi formalnega problema, ki je sicer spričo tako zapletene skupine (snovi) težaven. Na mesto naturalističnega obdelovanja detajla se zdi, da je stopila želja po rahlem stiliziranju, kar je naposled za čas, v katerem je delo i BTvyJ w m * ■ 7'1 ' • Hc Josip Urbanija — V naravi — Hrast 1922 Zasebna zbirka na Dunaju Božidar Jakac — Poljub — Monotipija nastalo, povsem razumljivo. Skupina »Trn« iz i. 1930. predstavlja novo gledanje na umetnostna vprašanja v razvoju Urbanijeve umetnosti. Snov je stara, rekli bi predvojna. Satir izdira trn dekletu, menda nimfi. Večji je sedaj poudarek na obdelavi teles, toda ne več v iskanju detajlov, marveč v pozornosti do celotne figure. Poglejmo le satirjevo telo in ga primerjajmo s »Sejalcem«, da vidimo, kako se sedaj pojmujejo telesne partije vse bolj v ploskvah. Letos (1939 I.) je nastal portret gospe inž. Fuhrerjeve (les). Dobra portretna skupina, ki predstavlja mater z otrokom v naročju, nam lepo predočuje kod je potegnjena za sedaj meja v razvoju umetnosti našega kiparja. Še doslednejše se realistični detajl umika ploskovitemu, Božidar Jakac — Moja sestra — Risba sumaričnemu pojmovanju predmeta in mesto slikovitega načina obdelave se jasnejše razvije linija. Obrazi upodobljencev so rahlo idealizirani, vendar se individualne posebnosti modelov dosledno uveljavijo. Kakor rečeno, tu teče meja umetnostnemu razvoju našega rojaka Josipa Urbanije. Naj pričujoče vrstice nekoliko pripomorejo k spoznavanju njegove umetnosti, obenem pa naj služijo v skromno oddolžitev tihemu in vdanemu slovenskemu kulturnemu tvorcu. Veselin Staikov — Obdelovanje konoplje — Lesorez FRANCE MESESNEL - JANEZ IN JURIJ ŠUBIC Lanskoletni zelo uspešni razstavi del obeh bratov Šubicev je sledila letos monografija življenja in dela izpod peresa umetnostnega zgodovinarja prof. dr. Fr. Mesesnela. Na podlagi dolgotrajnega študija in kritične obdeiave vseh virov ter stilne analize vseh del je uspelo avtorju v razmeroma kratkih, a jedrnato jasnih besedah prikazati življenje in delovanje obeh bratov od njunega početka v očetovi delavnici do prezgodnje odložitve čopiča, ne da bi utegnila popolnoma zaključiti svoje delo. Neprestanemu njunemu razvoju k izpopolnitvi je sledil avtor. Vso snov je razdelil v posamezna poglavja,-skupno obravnava njuno domače življenje, šolanje v domači očetovi delavnici in še prvi pouk pri VVolfu. Zdaj se njuna pot loči, Janezovo življenje označujejo naslovi poglavij: Italija, Dunaj in Praga, Kaiserslautern, dočim najdemo pri Juriju naslove: Dunaj, Bosna in atensko leto, Pariz. Toda to niso zgolj imena mest in dežel, kjer umetnika živita in delata, to je obenem tudi že karakterizacija in v nemali meri stilna oznaka njunega dela. Pri tem so bili gotovo odločilni tuji vplivi, katere sta v posameznih mestih doživela, toda njuno delo ni samo niz vplivov, marveč mnogo bolj iskanje in hrepenenje po osamosvojitvi in po najdbi lastnega dovolj sodobnega sloga, ki bi odgovarjal vsem zahtevam, osebnim kot časovnim. Oba izhajajoča iz tradicionalne očetove delavnice, cta se te podlage le počasi otresala. Janez je svojo prvo dobo še celo hotel spraviti v sklad z njo, le da je imel namen ustvariti visoko kvalitetna dela. Idealu šolanega cerkvenega slikarja je posvetil prve čase svojega ustvarjanja, česar mu Italija ni mogla nuditi ravno premalo. Pri tem svojem delovanju doseže višek svojega razvoja v akademskem realizmu ravno z delom, ki mu je prineslo grenko razočaranje in odvrat Ljubljana 1939. Izdanje Narodne galerije. Založba »Ivan Grohar«. Giotto di Bondone — Zadnja večerja — Freska v Padovi od prvotnega ideala. Oba sta delala cerkvena dela v glavnem še naprej v duhu stare delavnice in jih samo obogatila z novimi pridobitvami. V pokrajinah in portretih pa rroremo zato, najti mnogo več samolastnega, opazovati pa moremo tudi, kako sta zasledovala nova stremljenja ter živela in delala s časom. Novi problemi, nove naloge in nove rešitve se pojavljajo v njunih delih. Ekstremnim strujam se nista pridružila, ker sta bila v domačo tradicijo preveč navezana. Od obeh bratov je za razvoj slovenske umetnosti važnejši Jurij, kateri je po svojem temperamentu, še bolj pa po pariški okolici poklican k temu, da prinese novotarije k nam. Janez je mnogo bolj umirjen, pa tudi preveč navezan na domačo tradicijo, poleg vsega pa še razočaran in zagrenjen radi nerazumevanja, da takrat, ko bi mogel začeti svojo delavnico in šolo v Kaiserslauternu, nima več zaleta ter prekmalu usahne. Jurij je mnogo bolj nemirne narave, nikjer se ne more ustaliti in nikamor vezati. Mnogo bolj je nosil v sebi tla za uspešnega modernista in da ni zašel popolnoma med revolucionarje, je kriva le prevelika navezanost na domačo podlago in izročilo, s katero namenoma ni hotel pretrgati. Problemi zraka in svetlobe, kakor tudi delanje po naravi, se pojavljajo pri njem in ravno v tem uvajanju novih nalog in stremljenj je njegova večja važnost. Čeprav ravno radi svoje narave ne pride do lastne delavnice, vendar ustvari podlago in vmesni člen do naših impresionistov. Razlika njunega značaja obenem z razliko ozračja, v katerem živita, tvori tudi razliko v njunem slogu. Eksaktna solidnost poleg bogatega prijetnega kolorizma je podlaga Janezovim delom. Mnogo večjo svobodo in pojavljanje novih vprašanj zraka in svetlobe ter razkrajanje barv pa najdemo pri Juriju. Oba pa delata v realističnem načinu, iz katerega sta izšla in kjer sta iskala prve nauke, klasicizem in pozneje romantika tvorita osnove njune umetnosti. Teh osnov se zopet bolj otresa Jurij, ki pa kljub temu pusti končno besedo drugim. Svojega dela nista končala, prezgodnji konec ju je ustavil na sredi in nakazana nova pota v njuni pozni umetnosti bi gotovo doživela še večji Caravaggio — Osvobojenje sv. Petra — Olje — Cerkev Pio Morite della Misericordia — Neapelj Caravaggio — Dobra dela usmiljenja — Olje — Cerkev Pio M on te della Misericordia — Neapelj ■ ) Nicolas Poussin — Umor betlehemskih otročičev — Olje — Petit Palais v Parizu razmah. Toda to je bilo prepuščeno drugim. Posebna važnost njunega dela pa leži v poslanstvu, katerega sta opravila kot začetnika moderne pri nas. Novo ero naše umetnosti sta začela onadva, v tem je pomen njunega dela in radi tega je knjiga dobrodošla, ker tvori za nadaljnje razumevanje moderne umetnosti koristen uvod. Ker se je pisatelj izogibal prevelikemu učenjaštvu in je raje ostal pri enostavni, jasni dikciji in opisovanju, bo knjiga prav dobro mogla pripomoči do boljše vzgoje okusa k pravi umetnosti. Pripomniti je treba, da je življenje, delovanje in mišljenje opisano v lepem slogu, na podlagi ohranjenih pisem in izročil (v tem spominja na leposloven roman o delovanju slikarja van Gogha, ki tudi iz pisem črpa besede in misli za razgovore, debate in opise življenja), dela pa so umetnostno dobro, opisana in razložena ter tvori opis kažipot k pojmovanju in razlaganju umetnosti. Pisatelj je prikazal lep primer dobre umetnostne monografije. Vrednost knjige je še povečana s številnimi reprodukcijami del, posebno pa imamo z velikim številom barvnih reprodukcij boljšo predstavo barvnega izgleda posameznih slik, kar je za razumevanje modernega slikarstva neobhodno potrebno. Poleg poučno vzgojnega pomena je knjiga še reprezentativne zunanjosti in priča o visoki stopnji književne kulture pri nas. Toliko enakovrednih pogojev se je znašlo pri enem samem delu, da mora človek občudovati oba umetnika, izraziti priznanje pisatelju in pohvaliti opremo. F. K. Kos Ludolf Backhuysen — Krajina — Olje — Muzej Pescatore v Luxembourgu BESEDA K RAZBITJU PLASTIKE NA MUZEJSKEM TRGU Pred približno mesecem dni se je pojavila na Muzejskem trgu plastika v umetnem kamnu, predstavljajoča poprsje žene, ki z desno objema glavo krave, v levici pa ima otroka v povoju in snop žita. To plastiko je tja postavila Mestna občina ljubljanska in je bila prvotno mišljena kot dekorativna vrtna plastika, ki bi se mogla enako nahajati v drugem javnem parku ali pa na vrtu kakega privatnika. Delo je napravil France Kralj v slogu, odgovarjajočem plastiki »S polja« z zadnje razstave. Grobi naturalizem brez lepotnih detajlov je glavna formalna oznaka dela, ki ima določeno misel za podlago, drugače pa spominja na primitivizem, katerega najdemo mnogo na sličnih ljudskih plastikah. Grupa je bila dobro komponirana v trdno povezano grupo, plastičen blok stožca. Umetnostno stvar torej ni bila ravno odklonilna, čeprav smo že videli tudi boljše Kraljeve plastike, imela pa je nekaj na sebi, kar povprečnemu lepotnemu ljudskemu okusu prav gotovo ni moglo ugajati. Takoj s pojavom te plastike se je oglasila v delu dnevnega časopisja »strokovna kritika«, seveda odklonilno. Tej kritiki so sledili še drugi podlistki in poročila, ki so imela namen osmešiti in odkloniti delo. Iz vrtne plastike je nastal naenkrat spomenik slovenski ženi, ker predstavlja plastika simbol slovenske žene. Neprestano so se oglašali duhoviteži na račun te plastike in smešenje in blatenje že ni več kazalo samo na umetnika, ampak je imelo svoje korenine drugje, kar z umetnostjo nima nič več skupnega. Na podlagi teh raznih notic se je na umetno Giovanni Bellini — Vstajenje Gospodovo — Olje — Berlin insceniran način ustvarilo javno mnenje, ki je bilo seveda absolutno odklonilno,-zakaj ni težko uganiti. Slovensko ženo so začeli zagovarjati in braniti ljudje, ki jim je slovenstvo deseta briga in samo dobrodošel ščit. Ta pritisk tega javnega mnenja je bil tako silen, da se je iz te užaljene in razžaljene množice morala najti skupina »žen«, — vsaj tako so se podpisale — ki je izrabila temo noči in razbila figuri obraz in pustila na podstavku napisan memento za v bodoče. Pozneje so razbitine kipa neznani barbari še polili s črno tekočino in pustošenje je bilo popolno. Takšen je bil zgodovinski razvoj dogodkov okoli te plastike. Brez ozira na plastiko samo bi hoteli opozoriti na posledice tega žalostnega pojava barbarstva pri nas. Slučaj razbitja moramo gledati kot precedenčni slučaj in ne kot osamljen pojav. Videti moramo v tem klice pojava, ki ni zrasel na domačih tleh, ampak je prinesen od drugod. Sistematična gonja, izvedena z vsemi mogočimi sredstvi, doseže svoj učinek v ustvaritvi javnega mnenja. V tem moramo gledati prvo nevarnost nesvobodnega ustvarjanja, katero bo v bodoče odvisno le od pri- Mati božja z Jezuščkom iz XIV. stol. — Reims Charles Dufresne — Osnutek naslonjala za kanape — Karton jezne naklonjenosti in osebnega gledanja takih nepoklicanih kvasikritikov omejenega obzorja. Še bolj nevarno pa je drugo dejstvo, namreč razbitje kipa. Kajti na ta način bo mogoče odstraniti s silo dela, ki nekaterim niso povšeči, bodisi da jih je delal nesimpatičen umetnik ali nasproten umetnik, bodisi da predstavlja umetnina smer, ki je drugačna od miselnosti teh nasilnežev. Nasilje bo začelo diktirati umetnosti in kar se je danes zgodilo enemu, se more zgoditi jutri vsakemu izmed sodobnih umetnikov, kajti nek kamen spotike je mogoče najti pri vsakem. Te metode in ta način je treba najodločneje obsojati in jih odklanjati, označiti je treba kot barbarstvo in skrajno nekulturen čin, kateremu v deželi svobodnega umetnostnega ustvarjanja ni mesta in ki tudi ne more pozitivno vplivati na razvoj umetnosti. Barbarizem, ki spominja na slična dejanja sežiganja knjig in ustanavljanja mučilnic umetnosti, in ki je ustvaril tudi pojem iznakažene umetnosti, se pojavlja tudi pri nas. Dejanje govori o tuji k nam prineseni in presajeni miselnosti, kateri pri nas ne sme biti mesta. Tudi taka dejanja so znak, kako daleč je že dospela tuja propaganda tudi v krogih, ki so absolutno nasprotni nje izvoru. Tako moramo gledati na te pojave in iskati korenine globlje. Obsojati moramo tako ravnanje in barbarsko početje, kateremu pri nas ne sme biti mesta. Če je bila plastika vsem res tak trn v peti, bi se gotovo našel tudi drug način, da bi ga bilo mogoče odstraniti. Vsem pa mora biti pred očmi dejstvo, da se po teh metodah more jutri zgoditi vsakemu drugemu umetniku iz raznih vzrokov isto in je že radi tega potrebno, da ni med njimi človeka, ki ne bi tega postopka kar najodločneje obsojal. Ostanek kipa pa stoji sedaj kot pečat naše »velike kulture« in smo mnenje, da naj tako ostane kot živa priča modernega vandalizma. F. K. Kos Pariz — Versajski park leta 1918 ZAŠČITA UMETNIN MED VOJNO V težkih urah, ki jih preživlja sodobna Evropa, se je marsikdo vprašal, kaj bo z našimi muzeji in zakladi, ki jih hranijo, z zgodovinskimi spomeniki, skratka z vsem našim umetniškim premoženjem v primeru vojne. Kakšne mere so bile pod-vzete za ohranitev tega bogastva? Vodilo bi predaleč, ako bi na tem mestu govorili o vseh pripravah, ki so jih gotovo morala završiti vodstva vseh muzejev in galerij v vsej Evropi, da se umetnine in spomeniki ohranijo. Ni dvoma, da obstojijo povsod metodično izdelani načrti in priprave, ki bodo sprejele vsa dela v varno shrambo. Izkušnje iz zadnje vojne so gotovo mnogo pripomogle, načrti so se izpopolnili, izvršene so vse priprave, ki predstavljajo tudi eno izmed tajnosti narodne obrambe, tako da tudi ljubitelj umetnin lahko mirno pričakuje negotovo prihodnost. Govori se, da bo kakršenkoli bodoči konflikt bliskovit (»Blitzkrieg«, — la guerre foudroyante), prav s tako naglico bodo morali odgovorni činitelji poskrbeti tudi za varnost zaupanih jim umetnin. Vsaka improvizacija bi bila v takem primeru neodpustljiv greh, zaščita umetnin se mora na vsak način izvršiti po točnem, v naprej pripravljenem načrtu, da se čimbolj onemogočijo, razdejanja, ki so jih nekatera velika mesta doživela v zadnji svetovni vojni, razdejanja, ki predstavljajo škodo ne samo za dotično državo, marveč za vse kulturno človeštvo. Potrebno je, da se s podrobno izdelanim načrtom v naprej pripravijo vsa prevozna sredstva, osebje in gradivo za prevoz umetnin, ki jih bo treba evakuirati v druga mesta v zaledju. Vsa dela, ki pridejo v transport, morajo biti v naprej katalogizirana v posebnih spiskih, podrobno numerirana in določene transportne linije za odvoz. Notranjščina bazilike St. Denis med svetovno vojno — Grobnica Franca I. Ves material za odvoz (vozila, zaboji itd.) mora biti v naprej glede trajnosti in odpornosti preizkušen, zlasti pa zagotovljeno osebje, ki bo pri evakuaciji sodelovalo. Umetnine, ki so bile n. pr. v Španiji evakuirane iz Prada, so bile zavarovane z neverjetno pozornostjo in natančnostjo. Vse slike so n. pr. na poslikani strani pokrili s papirjem, zatem z nepremočljivimi pokrivali, prav tako so zadnje strani slik med slepimi okviri in platnom do vrha izpolnili s papirjem, vse skupaj pa tako trdno zavili, da ni mogla nikjer pronicati voda do slik. Okviri so imeli na oglih običajne posebne blazinice, da se niso v zabojih, kjer so bile slike nepremično fiksirane, odrgnili. Leta 1914. so n. pr. v Louvru zavijali slike vso noč pri razsvetljavi avtomobilskih reflektorjev in do jutra so bila vsa dela, med njimi celo 3.000 kg težka Venera z otoka Miloš, pripravljena za transport. Naslednjo noč so nato zbirke naložili na vlak in naslednjega jutra je bil ves »Louvre« že v mestu Toulouse. Toda če je že razmeroma lahko rešiti umetnine iz javnih zbirk in jih shraniti na drugih manj nevarnih mestih, nastane nova težava z zavarovanjem spomenikov. Najboljše sredstvo so še vedno z zemljo napolnjene vreče, ki so se v svetovni vojni izvrstno obnesle. Tako n. pr. bomba, ki je med vojno padla v pariško cerkev »Notre Dame«, baš radi teh vreč, visoko naloženih v notranjščini cerkve, ni povzročila večje škode in tudi katedralo v Reimsu so po bitki na Marni obložili z vrečami. Zal so bile te mere ukrenjene prepozno, vendar pa je uspelo rešiti fasado, ki od tega dne dalje ni trpela pomembnejše škode. Gornje podatke smo posneli po francoskem strokovnem časopisju, ki je naravno resno vznemirjeno za primer bodoče vojne, saj predstavlja Francija zelo Pariz — Okna paviljona Daru med svetovno vojno bogato umetniško zakladnico v Evropi. Objavljamo tudi par slik, ki nazorno ilustrirajo naše beležke, z željo, da bi bil našim mladim galerijskim in muzejskim zbirkam prihranjen ves trud in nemir, ki bi ga zahtevalo evakuiranje naših narodnih zakladov. M. B-a Marjan Savinšek 0 f/'// mnor/v. Srce življenju je ponudil, naj mu s tegobo ga napolni... (To delajo obsojenci in od trpljenja bolni.) Zavrgel je ljubezen dragih, odrekel se je tihi sreči. .. (To delajo nesrečneži in v vihri okrog blodeči.) Naposled sklenil je živeti in kljubovati, kljubovati... (To delajo obupanci, nevajeni lagati. —) IZ UMETNIŠKEGA SVETA Ivan Zajec, slovenski kipar, je v juliju t. I. praznoval sedemdesetletnico rojstva. Rojen je bil v Ljubljani in se je najprej šolal v očetovi delavnici, ki je bil tudi kipar. Zatem je mnogo potoval po Evropi in Ameriki. Jubilanta odlikuje izredna plodovitosf, je pa v svojem umetniškem delu tipičen pred-slavnik kiparja, ki je izšel iz obrtno samo-uške delavnice in se, ker slovensko kiparstvo v dobi, v kateri je doraščal, ni imelo nobene umetniške kiparske tradicije, kot jo je imelo n. pr. moderno slikarstvo od Ažbe-ta dalje, pač ni mogel povzpeti do tistih zavidanja vrednih višin, kot so jih dosegli sodobni kiparji drugih narodov. Zlasti tipičen za Zajčevo umetnost je njegov Prešernov spomenik v Ljubljani, ki je bil izgotovljen tako rekoč s sodelovanjem in ob ži- vahnem zanimanju vsega naroda, a se delo kljub temu ni povzpelo preko običajnega konvencionalnega monumenta. Solidno akademsko znanje dokazujeta obe plastiki »Preplašeni satir« in »Adam in Eva«, ki sta v ljubljanski Narodni galeriji. Oton Ivekovič, znani hrvatski hi-storijski slikar, je v začetku julija t. I. umrl, 70 let star, v Taborgradu pri Klanjcu na Hr-votskem. Ivekovič je bil rojen 1869. leta v Klanjcu. Študiral je slikarstvo na Dunaju, v Monako-vem in v Karlsruhe. 1908. leta je bil že profesor na zagrebški akademiji, kjer je tudi organiziral hrvatsko umetniško društvo »Lada«. Posvetil se je največ slikanju zgodovinskih motivov, posebno iz hrvatske zgodovine in imajo njegova dela še danes, ko je Theodore Rousseau — Lastna podoba — Olje krenilo slikarstvo na druga pota, gotovo vrednost in predstavljajo dragocene spomine na slavno preteklost. Ivekovič je bil poleg tega izredno bister pisec likovno teoretičnih in kritičnih esejev. Pregled reproduciranih del Giotto di Bondone je bil rojen okr. 1276 v Toskani in je umrl 1336. leta. Mladostna doba Giotta pade tedaj v konec 13. stoletja, ko je bilo italijansko slikarstvo še popolnoma pod vplivom bizantinskega, katerega predstavnik je bil v Italiji Cimabue. Slednji je za časa svojega umetniškega delovanja zelo slovel, ko pa je nastopil mladi Giotto, je slava Cimabua na mah zatemne- la. Giotto je namreč pretrgal v posnemanju tradicije, ki jo je nadomestil s samostojnim opazovanjem narave in je ustvaril tisti novi sladki, lepi stil, kot ga je imenoval v svojih poezijah Giottov znanec, drugi veliki duh tedanje dobe — Dante. Giottovo delo predstavlja v razvoju italijanskega slikarstva izredno pomembno zgodovinsko dejanje. Giottov monumentalni stil predstavlja dalje poleg Dantejeve Divine Commedie tisti veliki kulturni kamen, na katerem je bila kasneje sezidana vsa ogromna stavba italijanske renesanse. Vse slikarstvo 14. stoletja v Italiji je črpalo iz neusahljivega vrelca tega slikarja mojstrskega znanja, katerega dela še danes po Lemar — Bik — Pariški jesenski Salon pravici občudujemo in da omenimo od njih le najvažnejša in nesporno priznana, to je freske v Capelli deli' Arena v Padovi, Mater božjo v florenški akademiji in freske v kapeli Bardi cerkve Santa Croce v Florenci. Caravaggio iMichel. Amerighi, imenovan C.) je živel v letih 1569—1609. Slikar je tedaj predstavnik italijanskega baročnega slikarstva, ki je imelo v Italiji več šol: iz pozno renesančne nastalo benečan-sko šolo, bolognsko šolo (Carracci, Domeni-chino, Guido Reni) in naturalistično šolo, katere utemeljitelj je bil Caravaggio. Slednja se je opirala predvsem na študij narave in je uporabljala tisto močno kontrastno osvetljavo prizora, tako zvani C h i a r o -s c u r o , ki dviga v močnih plastičnih podobah osvetljene dele teles iz popolnoma temnega ozadja, tehnika, ki jo je kasneje uporabljal tudi Rembrandt. Sola se je pod vplivom Caravaggia razvila v Neaplju, kjer je živel slikar leta 1607. in ustvaril nekaj redkih, a morda najpomembnejših slikarskih del italijanskega seicenta. L -u d o I f Backhuyzen, rojen 1631 v Emdenu, umrl 1709 v Amsterdamu, je bil znamenit slikar marin in je izhajal iz nizozemske šole. Krajina, ki jo objavljamo, je v muzeju Pescatore v Luxembourgu. Zanimivo je, da mala samostojna kneževina Luxem-bourg, ki ima nekaj nad 260.000 prebivalcev doslej ni mogla svojih umetniških zakladov izročiti za javni ogled, ker ni imela nobenega muzeja. V letošnjem letu pa je bil otvorjen muzej Pescatore, ki ima nič manj kot p e t nadstropij in v katerem so razstavljena dela nekaterih znamenitih slikarjev (Canaletto, Delacroix, Guardi, Backhuy-sen, Prud' hon, Vernet, Jan Steen). Vse te slike so bile poklonjene muzeju iz privatnih zbirk patricijskih rodbin Pescatore in Lipp-mann. Giovanni Bellini (1429—1516) je našim čitateljem že znan iz lanskega letnika (str. 272). Katedrala v Reimsu je eden najslavnejših spomenikov francoskega duha, mesto samo je igralo znamenito vlogo v zgodovini Francije. Znano je, da je katedrala, ki predstavlja enega najlepših spomenikov francoske gotike, v svetovni vojni zelo trpela. Po prevratu so prihajale številne zbirke denarja iz vseh krajev sveta in po skoraj dvajsetletnem trudu je uspelo katedralo restavrirati v vsej lepoti. Kot uvod velikih slavnosti, ki so bile lani v juliju v Reimsu, je bila v Parizu prirejena razstava nekaterih znamenitih umetnin iz Reimsa, Cerkev Kristusa Kralja v Rimu — Arhitekt Marcello Piacentini med katerimi je bila tudi naša Mati božja z Jezuščkom iz XIV. stoletja, ki je zanimiva že po tem, ker stoji dete na kolenih matere, kar je v gotskem kiparstvu precej redek način kompozicije. Charles Dufresne, francoski slikar, je v septembru 1938 umrl v La Seyne pri Toulonu, 62 let star. Bil je kot človek in posebej kot umetnik zelo priljubljen. Kipar Despiau, ki je bil poleg slikarja Segonzaca njegov najboljši prijatelj, je na dan smrti izjavil, da je Dufresnova smrt težko prizadela celo generacijo francoskih slikarjev, ki ga je prištevala med najboljše umetnike. Dufresnove slike odlikuje izredno svoboden ritem, ki ga je dovedel do najbolj preprostih kompozicij. Pri kubizmu si je izposodil nekatere konstruktivne elemente v katerih je našel vse principe za svoje velike dekoracije, ki jih izvršil za mnoge pariške javne zgradbe. Posebno znani so njegovi osnutki za tkane preproge, za narodni mo-biljar, ki jih je izvršila državna tkalnica gobelinov v Beauvaisu in katerih en primer objavljamo tudi v naši številki. Theodore Rousseau je bil rojen 1812. leta v Parizu in je umrl 1867. leta v Barbizonu. Rousseau je bil z izjemo Corota gotovo eden največjih francoskih krajinarjev v drugi polovici XIX. stoletja. Njegova dela so krepka in globoka, obenem izvirna in naslonjena na tradicijo. Vzornike bi mu še najlažje našli pri holandskih mojstrih XVII. stol. in pri Francozih Poussinu in Ge-leeju. Kljub odličnim kvalitetam vse svoje življenje pri občinstvu ni imel posebnega uspeha. Še leta 1866. se je razvil med slikarjem in trgovcem z umetninami sledeči zanimivi dvogovor: — Če bi imel vsaj 5.000 frankov rente . . . — Imeli jo boste! — Kako to? — Odkupim vam za 100.000 frankov vsa vaša mladostna dela.« Tako kratek in stvaren je bil razgovor med Rousseaujem in trgovcem Bramom, eno leto za tem je R. umrl in vse tiste male drobne mladostne risbe, skice, osnutki za velika kasnejša dela, so na lanski razstavi, ki jo je priredil vnuk tudi že umrlega Bra-ma, dosegle izreden uspeh. Razume se po sebi, da se danes R. slike, ki sta jih tako dosledno odklanjala kritika in občinstvo, trgujejo po fantastičnih cenah nad 100.000 frankov za komad. Tako se je pač uveljavil ta »barbizonski puščavnik«, ki je za časa svojega življenja poleg priznanj svojih prijateljev (Milletl) poznal samo eno priznanje ljubeznivega in uvidevnega, visoko naobraženega trgovca in ljubitelja umetnin Brama. Nicolas Poussin 1594—16651 je bil mojster francoskega klasičnega slikar- Brianchon — Ženski akt — Olje — Pariški jesenski Salon stva. Slikar je bil izredno plodovit in so se ohranile številne njegove mojstrovine. Bival je dolgo časa v Italiji, kar je dalo njegovemu čopiču tisti nežni a obenem krepki zamah, ki je tako značilen za vsa njegova dela. Iz pariških razstav objavljamo še plastiko L e m a r j a in ženski akt B r i -anchona, kot primer sodobne italijanske arhitekture pa cerkev Kristusa Kralja v Rimu po načrtih arhitekta Marcella Piacentinija. Veselin Staikov, je predstavnik moderne bolgarske likovne umetnosti, razstavljal je pred leti z uspehom tudi v Ljubljani. Slikar Ivan Čargo o materi na Gmajni Zakotni, Ljubljančanom skoraj tuj park, se je proslavil. Niso se na njem pasle krave, tudi orhideje niso vabile čebel, ajda bi na tem mestu morda zorela; ali kaj, ko je vsemu kriv čuden spomenik! Iz kulturne radovednosti je trava hunsko poteptana — kip kmetske matere je oskrunjen. Črn katran in ivešče« dleto sta ga oskrunila, ne kmetska motika! Na kratko, vandalizem! Žalostno iz te Šentflorjanske doline! Estetični okus — za-misel — izdelava? Vse v redu, samo ni v redu barbarsko obračunavanje, čeprav se gotovim estetom želodci barbarsko krčijo. Kritika je dovoljena, dekadenca umetnika lahko tudi razvojna. Groteska je grotesko potencirala — ena je izzivalno ustvarila, druga izzivalno uničila. Žalosten je samo ta primer v naši slovenski sredini. Mnenje laične javnosti je bilo izzvano (mogoče opravičenol, ali pošteno mnenje tako dejanje obsoja! Da bi se neestetični pogrešek mestne urbanistike odstranil, za to so peresni boji na pravem mestu. Vihra revolucije uničuje imovine, gre pa mimo spomenikov, posebno če so ti kmetsko zamišljeni. Če so pa literarno groteskno izraženi, ni suha materija temu nič kriva. Veto tej literarno kiparski betonski grupi ima svoje ozkosrčno ozadje — politika je politika — osebnost je osebnost — pobalinstvo je pobalinstvo — eksperiment in burleska umetniške hudomušnosti — je eksperiment! Lovorika ima svoj čar — če se pa lovor osuši, je tudi za skromno juhico dober! Resnici in stvarnosti v lice! Taki načini in take razsodbe o umetniški estetiki, najsi bo ta grobo infantilna, ali pa renesančno nadestetska, tudi lahko osebno samopašna, taki načini so žalostno spričevalo za našo sredino! Vsak pošten Slovenec obsoja tako obračunavanje. Pred resnico naj popadajo vse kulise, taka početja spadajo med barbarsko moderno metodiko. Sohe, kipi ali celo javni vrtni spomeniki se ne odstranjujejo na tak način. To surovo rušenje ni vzklilo iz razžaljenosti materinih občutij!! Toliko resnici na ljubo! il. dom«) Vljudno naj vam, blagorodni, berem pismo učenega gospoda iz Zagreba, ki je med drugim tudi dognal, da ste Slovenci »zdrave in čile rase» — pa to ni tako vazno, kakor tudi ni, da je dognal, da so izvršilci »dečki« in ne »slovenske žene« kot ste bili poučeni po dnevnem časopisju — le škoda, da je modri Salomon že bil.. . Pa naj berem: Nisem videl skulpture na Muzejskem trgu, ki so jo razbili, niti ne vem, kdo jo je napravil. Ali iz vaših kritičnih pripomb v članku v sobotni številki »Jutra« posnemam, da je bil to izrodek odrekanja slovenski samobitnosti in nesmiselnega posnemanja proizvodov degeneriranih pripadnikov po čuvstvenosti, umstvenosti in nravstvenosti popolnoma tujih nam ras, med katerimi se posebno odlikujeta znani Epstein in H. Moore s svojimi potegavščinami, ki jih razni snobi in norci na Angleškem drže za umetnine. Ne morem pa se z vami strinjati, ako »ne morete odobravati načina, s katerim so dali poškodovalci spomenika duška svojemu odporu« in da je to dejanje »samo vredno obsodbe«. Ne, velecenjeni gospod urednik, kot biolog moram konstatirati, da je to z biološkega stališča najrazveseljivejši pojav zadnjih let na Slovenskem. Gre namreč za elementaren izbruh slovenske rasne samozavesti, ki kaže, kako zdrav in čil narod smo, ko sami od sebe eliminiramo iz naše sredine ono, kar je tuje naši samobitnosti, prav kakor zdravo in odporno telo kljubuje parasitom, ki se skušajo v njem vgnezditi. Pri drugih, mnogo večjih narodih so morali ljudem odpreti oči šele s posebnimi zakoni in uredbami, da so postali sposobni razlikovati med pravo umetnostjo in proizvodi degenerirane čuvstvenosti in fantazije »umetnikov«, ki so izgubili vsako vez z narodno dušo,- pri nas pa se iz naroda samega, brez vsakih naredb in predpisov, javljajo duševno zdravi in čili ter svoje slovenske krvi svestni elementi, da obračunajo s takimi likovnimi proizvodi, ki so našemu duhu, našemu v dednih osnovah vcepljenemu pojmovanju o lepoti, tuji in diametralno nasprotni. Neznanim izvršilcem narodne obsodbe pa kličem: bravo, dečki! Le tako naprej, zavedajte se dalje svoje plemenite slovenske krvi in trebite tak k nam presajeni in nam vsiljeni zastareli plevel, ki so ga že zdavnaj drugi zdravi in čili kulturni narodi izpulili iz svojih njiv. Zahvaljujem se Vam za uvrstitev teh vrstic in beležim z odličnim spoštovanjem V Zagrebu, dne 16. julija 1939. Prof. dr. Boris Zarnik I—a Knjigo dr. France Mesesnel: JANEZ IN JURIJ ŠUBIC naročite pri UČITELJSKI TISKARNI v Ljubljani, Frančiškanska ul. 6. Ravno tam lahko naročite: Anton Podbevšek: IVAN GROHAR Lucijan M. Škrjanc: EMIL ADAMIČ Janez Šubic > Mestna hranilnica ljubljanska ima vlog nad Din 400,000.000' — Lastne rezerve Din 28,650.000’ — Daje posojila na menice in vknjižbe. Za vse obveze hranilnice jamči Mestna občina ljubljanska I. KETTE, LJUBLJANA priporoča bogato izbiro klobukov, kravat, perila i. t. d. JOŽE ŽABJEK KNJIGOVEZNICA - TELEFON 24-87 - LJUBLJANA, DALMATINOVA 10 Najmoderneje urejena delavnica za vsa knjigoveška dela. Hitra in točna postrežba pri nizkih cenah. Izdelovanje posebnih akci-denčnih vezav po individualnih osnutkih. Trgovske knjige po naročilu, lastni črtalni stroj za vse vrste rastriranih tiskovin. Izvirne platnice za »UMETNOST« (Din 15, z vezavo Din 20.— za vsak letnik). NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI, KNAFLJEVA 5 IZVRŠUJE RAZLIČNE MO- TELEFON ŠT. 31-22-31-26 PERNE TISKOVINE OKUS- POSTNI ČEKOVNI RAČUN NO, SOLIDNO IN POČENI V LJUBLJANI ŠTEV. 10.534 HčSŽ-