Življenje v podobah.
Star mož je rad govoril o človežkem življenji iu ga je razno priaierjal ia popisaTal.   Rekel je:
Človeiko življeije primerjamo saiijan) ali siiii. V spanji človek počira, a duh se sprehaja po raznih livadah neznanih in umišeljnih svetov; pa ko bi rad dosegal zadnjo stopinjo popolnosti, izpodtakne se, in tii ridi cel6 svojega prijatelja, ki se mii posmehuje. Nejevoljen je, hoee se maščevati. a vidi, da ne more naprej in da nima nobene oblasti. Vsa sreča mu izgine. saiu ne ve, kam bi se dejal, jezi se, in se zbudi. Tako marsikdo hrepeni po prazuej časti, in ae pojaisli, da pride čas, ko bode vse minulo.
Cloveško življenje prim&jarao štirim letnim časom. V pomladi mlado in ataro hiti pod milo neb<5 in se prisrčuo raduje. Novo življenje in delo se zafi^nja; a vedno troje prip^ka solnce, iu vročioa mami Ijudi in živali, toda pridnost človekova tudi to premaga. V p<Stu svojega obraza akrbi Clovek za svoje vsakdanje potrebe. Zopet ueha vročina in z veaeHm srcem se človek ozira po dela, katero 9e n obflo pomdnje. Žirljenje pojenjuje ia pred ko se človek zave, zapri mu zima naravno delovanje ter ga postavi v hifio. Srečen, kdor po ziini mirno počiva in si svoje moSi krepCa za prihodnje leto! Tak6 je tudi v človeškem življenji. Otrok se raduje spomladi svojega novega življenja brez resnih misli na prihodnost. Defiek in dekliea odraseta in sta resna mladenit^ in sramožljiva devica. Mladenič gleda z bistrim umom v pri-hodnost in spoznava, da se mu bliža čas deia ia trpljenja. Ali le kratko traje težavno delo, ker kmalu se prikaže sad njegovega truda. IMde jesen in mla-denič je 6vrst možak in devica neutradljita gospodinja.   Tcda tudi tu Se ni
76
delo pri kraji. Treba je pridelke pospravljati v shrambe, ker starost je pred durmi. Lasje so belijo, moči pojenjnjejo in teW ae šibi. Bližajo se duevi sivega starčka, in nekdanji otrok jo, dočakal zime v svojera življenji. Pride <5&s, ko gre starček mirno t pfikoj. Blagor mn, ker mu ni sila po zimi de-lati ter ma ni treba sebe in sosede nadlegovati s svojo revSCino.
Clcveško življenje priinlSrjamo drevesu. Dievesee j« o začetku slaba zel, katera pa kmalu poganja korenine, naredi sleblo, in je podobno kakej šibici. Vrtnik ga presadi v boljso zemljo, plemeni ga a cepljGnjem iu ga obrezuje, iia ima boljše sadje. Pomlad ga venča z lepiui, belim cvetjem. Za pomladjo pride poletje in jesen. Dievo rodi lep sad in dozori. Vrtnik vidi drevesee, in vesel odtrga prvi sad. Tako si tudi starši mnogo prižadevajo, da bi svojo otroke lepo vzrejevali za prihodnost. Kuialu se kaže sad odgoje. Že mali otrok s pokorSčiao ali z uporoui razodeva svoje notranje nagnjenje. A še bolj na tanko se sad razvidi še le takrat, ko otrok doraSča in sainostojcn postaja. Ali kakor vsakc drevo 9 časom hira in se cel6 posuSf, tako tudi najžvrstejši možak izgublja in izgubi moč, ter se bolj in bolj bliža Srnemii grobn.
Pogled v prosto naravo nam kaže podobe našega življeuja v stotevih slikali. Mala 2ivalca nam v nialeui, veliki slon v velikem obrisu kaže začetek in konec naiega dejanja iu uelianja. Še cel6 malo zelišče natauko kaže, da je človcško življpnje na svetu minljivo. — Potok je podobi človpškega življenja. Izvirek in začetek potoka je mali studenček. kateri z velikim trudom iz zemlje pririje, in le počasi razliva vodfco po kamenji in pečevji. TaW jc tndi i\o-vekov začetek b8ren in brez notranje podpore in mo5i. Mala sapica, naj-maDJSi udarec, mala vneuiarnost jc dcvolj, da, neiSnemn detetu ugasne mkdo življenje. KTakor pa studeueek vetino bo?j uarašča, in se z druzimi druži in vodo urnejše toči, tak6 tudi človežko življeuje ne ostaae vedno na istej stopinji; tndi slab otrok si časoma uabira jakosti. Leta rasejo in otrok je mladenif; njegovo življeuje utrjuje sc po različuih pripomočkih, katere nm dajejo diišoi in telesni razvitki. Tekoča voda pa ima tudi svoje ovire. Sedaj niora potok vodo po kamenji razlivati, sedaj pride na ]&/> in mora pofasi od-tekati. Tam doliiti do slapa in tu se meiSejo vode za vodami v globofino. Tak4 tudi človeškemu življenju prctf tisoS in tisoč nevarnosti. — Potok hitro te6e ia razliva vodo t neizmirno morje, kjer izgubi svoje ime. Takd tudi življenje hiti ilo svojega smotra. Ali kakor potok le na videz neha v morji, kjer njegova voda ne izgine, tako tudi človek lo zajasao neha. TeI6 mu vzame zemlja, kakor ga je dala,  ali neumerjoča duša že dalje živi v boljših krajih.
Bog ilam življenja ni dal sarao za naa, temuc tudi zato, da drug dru-zemu koristimo. Potok je vedno večji iu vedao več vode vali proti sinjemu morjn ; po njem plavajo 6olni in barke; njegove rode gonijo kolos broz števila. Tudi se rodovitno razliva po travnikii in ujivah : njegova mokrota oživlja ze-JiMa in mnogo ranogo pripomoiu človeku ob času sejanja. Tudi žloveSko življenje mora ravno v tej primeri lnočnejše postajati, in veduo mora človek zapušfienim ubogim rad pouiagati. To je pravi namčn ^loveškemu življenju. A potok je tudi podoba živijenja, kakoršno ne sme biti. Poglejte povodenj! V kratkem času potok privali šumeCe valove, in predno {lovcška pomofi pride, izpralo je dereCe valovje zeraljo in jo straSno razdjalo. Hude vodne mofii niiče ne ustavL   AU ne ridite td (Sloveka,  katerega strast je nagla jeza?   Divja
77
strast in nagla jeza lepo človeško podobo tako popačita, da se tacega Sloveka vsak izogiba. Podoba potoka nam fcaže, da je narava knjiga polaa lepih uaukov, polDa inodrih resnic.   Blagor mu, kdor jih razuinč in rabi!
Življenje je podobno popotovanju. Solnce vzhaja. V kiši je vse žiro, med drugimi tudi mladenič, ki skrbno išče svojih stvari, ker jih vkup spravlja in se po malem žalostao ozira po slanici. da si dobro zaporainja vsak kotiček preljube doinače hiše. Mati tiho pogledujejo svojega sina in v duhu vidijo vee nevarnosti, katere pretč njnnemu preljubemu siuu na aamotnem io ne-znanera potorauji. PriSel je zadnji dan, ko inova sin iz hiše ,.5 trebuhom za kruhoni." MladeniC ae milo posldvlja od svojih ljubih staršev, od bratov sester in prijateljev, ter se siloma odtrga iz rok preljulie svoje matere, in zbeii iz biže. Še jeden pogled po uiiJib domačih tratab 111 Ijubezujivili goHcah, iri mlado src6 je potolažeao. Krepko stopa naprej in nado na uado si dela v svojih uakopieeuili mislih. Ali kmalu vidi, da je v tiijeni kraji. Trud, glad, žeja, vročina in mnogovrstue druge nadloge ga trpiniiijo, ia marsikateri zdihljej pošilja domžv, v preljubeznjive domače kraje, v deželo otro<Sje domisljije.
Na prvi pogled vidimo tu revno človeško življeuje. Kako mirno je otročje arc6! Sama vsakdanjost zadostuje njegoveuiu hrepenenju. Ko pa človek odrase, liitijo se ga strasti in človek hrepeni po neizmerj svetaej Sirjavi. Njegov dnh ga žene naprej, in le lenuh zadovoljuje se z vsakdanjimi opravili. V življenji ttima nihče popolnem gladke p6ti; večkrat zadeva na votline in ovire, katere ustavljajo njegovo dejanje. wMladost, k]t si?1* mladi Clovek večkrat sliži, toda večkrat je že prepozno; zlate nrs prelepega raladega časa so potekle in se ne povraejo nikoli več. V življenji se ravuo tako, kakor pri potovanji, vrstfi težave in bridkosti z veseljem in 8 prijetnostmi. Ako tudi dolg pot, glad in druge težave mladeniča nadlegnjejo, rendar vedno vesfilejše stopa, da bi kmalu prišel do aamenjenega kraja. Kakor svetla zvezda se inu sveti namčn in ga podpira, da m oslabi prej ko doseže venee alave.
Na avetu je ta bogat, drugi ubožen, oni zdrav, ta bolehen i. t. d., toda vsi hite jeduemu in istemu koncu naproti. Zatorej, Ijnbi moji, evrsto naprej na potovanji v živijenji! Po težavneui potu naj nas vedno vodi svetla sieida:   Naprej!                                                                         F.8t..i.