„Glasbena Matka" v Ljubljani.
„Visoka pesem".
Oratorijska koncerta
===== dne 14. in 17. januarija 1906.	—=
Nekatere
V
Casniške ocene
Bossijeve „Visoke pesmi“, koder sc je že izvajala.
„Neue Zeitschrift für Musik“ : Bossi je s kompozicijo „Visoke pesmi“ ustvaril jedno najznamenitejših del oratorijske literature, delo, pri katerem imata jednak delež duh in čuvstvo. Vsaki takt diha resnico in izžareva lepoto. Bossijev razvoj temelji na proučen ju in mogočnem vplivanju Palestrine in Bacha. S tem, da je združil nasprotna si principa, Palestrinov makrokozein, t. j. veličastnost, glorijo, preprosti monumentalni slog, red in jasnost, in Bachov mikrokozem, t, j. notranjstvenost, subjektiviteto in germansko globokost, ustvaril si je Bossi slog, ki se dviga nad versko stališče. Odtod izhaja, da je na eni strani navidezno vezan na trdi temelj gregorijanskega cerkvenega petja, da pa je na drugi strani z zlomitvijo starega sistema cerkvenih tonovnih načinov od Bacha zadobil prostost modulacije, živo polnost v izrazu in kipečo gorkoto notranjega življenja.
Poslušalci, ki se še niso uživeli v nov miselni svet, kakršnega nam nudi n. pr. Bossi, seveda ne morejo, ko prvič slišijo, prihajati z isto duševno razpoloženostjo, s kojo prihaja oni, ki se je z delom dobro seznanil. Kot psihološki pogoj pri slišanju kakega novega dela se more in mora zahtevati, da se z ljubeznijo vglobimo v to, kar se nam podaje. Kar se je s početka zdelo morebiti tuje, to se bo, ako se nepristranski udarno, umaknilo razumevanju bogatih in svojstvenih lepot tega dela.
V vseh treli delili te biblične kantate vzbujata pozornost dva glavna motiva, prvi je znana koralna melodija „Ecce panis ange-lorum“, drugi pa stara hebrejska melodija z značilno zvišeno sekundo. Oba se med seboj bojujeta; prva zmaga in triumfuje, da se s tem označi boj med katoliško cerkvijo in sinagogo in zmaga prve. Ta dva vodilna motiva, sta umno uporabljena in duhovito in umetniški obdelana. Orkester cvete v najkrasnejših barvah, ne da bi kdaj prekoračil mejo lepote ali sploh kako užalil. Soli so prav tako prisrčni in deloma bujni kakor hvaležni.
Uprizoritev je bila vseskozi najvišje hvale vredna in je vzbudila živahno željo po ponovitvi tega mojstrskega dela v ne predolgem času.
„Leipziger Tageblatt“: Bossijeva glasba je iznenadne lepote, polna žareče moči, pri tem na liričnih mestih kipečega blagoglasja in neopisne lepote v izrazu . . . Taka dela je treba zopet in zopet izvajati, da prodre razumevanje v širše kroge.
„Leipziger General-Anzeiger“ imenuje Bossija jednega izmed najznamenitejših laških skladateljev sedanjega časa in „Visoko pesem“ zelo posebno, umetnosti polno delo. V raznih zborih, osobito tudi v baritonskih in sopranskih solih se dobe blesteče partije in sijajni zvočni efekti. Sploh je glasbeno-slikarska in barvo-polna okrasba dela zelo zanimiva. Najvišja polifonska krasota je razvita pri orisu sprevoda kronanega kralja Salomona (v 3. delu).'* Poprej se pomenljivo odlikujeta orkestralni Intermezzo in patetika v himni. Tudi sicer skladatelj na mnogih krajih kaže blesteče bogastvo svoje kontrapunktike in umetnosti v ozalšanju.
„Leipziger Neueste Nachrichten“: Izpodbude, ki so jih stari umetniki v harmoničnem obziru nevedoma tako obilno dajali, morebiti še nihče ni tako dosledno izrabil nego Bossi. V melodiji razpolaga nad bogatim virom iznajdljivosti. V ostalem pa temelji njegova muzikalična zgradba na Wagnerjevi podlagi: zelo malo sklenjenih oblik, simfonična izvedba orkestra in uporaba vodilnih motivov. Njegov kolorit ima vse mike modernega impresionizma: poleg temno-fantastičnih barv barve najintenzivnejše svetlobne moči in mešanje neopisno mistiškega učinka, kakor n. pr. glasbena slika na koncu dela, kjer lahni harfini toni kot kaplje padajo v zvoke globokega soprana in oboe.
Leipzig, Sängerhalle: Kompozicija je v čisto muzikalnem smislu tako bogata velikih lepot, kaže tako bujno fantazijo in tako visoko razvito umetniško zmožnost upodabljanja stvariteljevega, da
se človek ne loči od nje, ne da bi se ji zahvaliti imel za mnog užitek in ne da bi bil imel iskreno zanimanje.
Berlin, „Reichsbote“: . . . Bogato razviti sta iznajdlivost v melodiki in umetnost v karakterizovanju ; a tudi v tehničnem obziru, osobito v obvladanju orkestra in v često prav interesantni polifoniji stoji „Visoka pesem“ nad mnogimi drugimi sodobnimi produkti. Posebno kontrapunktično bogati stavki so često presenetljivega učinka in tudi novejše zvočne kombinacije so do cela uporabljene. Posebno dober vzgled za to je slavnostna koračnica, katera se najprvo intonira samo od harfe in bobna, pozneje pa se mogočno razvije. I mnoga recitativno obdelana mesta i deli s sklenjenimi oblikami odločno kažejo na visoko nad poprečnostjo stoječo muzikalno tvorbeno moč.
*
Berlin, „Deutsche Sänger-Zeitung“: ... Bossi se je v tem
delu pokazal mojstra v kontrapunktični umetnosti. Dokazal je, kako interesantno se more še dandanes delati s sredstvi kontrapunktike. Tudi obdelavanje orkestra kaže umetnika z visoko sposobnostjo navdahnjenega in osobito je drugi del mojstrsko delo prve vrste ... "
Berlin, ,,Musik- und Theaterwelt“ imenuje skladbo orjaško delo. Storjen je velik korak naprej in Bossijevo delo stoji na točki, s katere se morejo izvršiti vedno dalje segajoče reforme in razširjanja duhovne kantate ali, v drugem obziru, oratorija. Na tem polju je do sedaj nedostajalo umetniške narave, ki bi z drzno genialno močjo vlila novega življenja staremu deblu.
General-Anzeiger der Stadt Frankfurt a/M: . . . Nežnočuten, zelo izveden muzik je, ki zna svoje iznajdbe izkoristiti, ki svoje motive umetnosti polno uporablja, obdela in izpreminja in ki o priliki tudi, pa le, kjer se mu zdi umestno in upravičeno, rabi obliko fuge. Poleg njegove velike kontrapunktične umetnosti in bogate zvokopolne instrumentacije ... sta upoštevanja vredna osobito jasna glasovna izpeljava in lepi zborov stavek. Sicer uporablja posebno rad krepke barve orkestra, toda zna vender tudi zelo hvaležno pisati za pevske glasove. ... Še več takih del in zadovoljni smemo biti z nadaljnim razvojem novejše zborovne koncertne literature. Bossi se mnogobrojnih lepot „Visoke pesmi“ ni samo oprijel kot katolik z vso versko ekstazo . . ., ampak tudi s čuvstveno živahnostjo Laha, kateremu se mnogo obrazi v bujne, pod južnim sinjim nebom cvetoče slike.
„Kölnische Zeitung“: . .. Ob rastočem hrepenenju in kopr-i nenju neveste, ob njenih menjalnih pogovorih z ženinom se kaže
originelna in mikavna spojitev starejše stroge stavkovne in izrazne umetnosti z moderno skladbo, ki ni v zadregi za nobeno harmonično in instrumentalno sredstvo v svrho označbe, zgosti se v pretresljive momente, v katerih je ljubavna ekstaza gnana do skoraj omotične višine („Čuj, njegov ta glas je . . .!“ „Vstani in prihiti k meni . . .!“), zjasni se zopet za nekaj časa v izraz čistega, nežnega čuvstva in vodi tako v umetniško fino občuteni menjavi med valovnimi vrhovi in dolinami na koncu do nežno dihane zborove „aleluje“, pri kateri tvori stožer po vsej razkošnosti orkestra samo globok ton harfe. Nekaj kakor pri Brahmsu trpkega in zdržnega in vender zopet ne tako v se obrnjenega, tako koščenega in žilavega, ampak mehkejšega in bolj cvetočega!
Frankfurt a M, „Kleine Presse ‘: . . . nad vse ugodni vtis, ki ga je na poslušalce napravila „Visoka pesem“, je skoro vzbudil nado, da sloni bodočnost muzikalne Italije na ramah tega mladega mojstra. V celem delu tiči tolika obilica bujne polifonije, tako izvirno obdelovanje predmeta in tako plemenita iznajdlivost, da morebiti ni predrzno, ako imenujemo skladatelja laškega Brahmsa.
„Frankfurter Nachrichten“: Zborovna skladba je izredno spretna v muzikalnem uporabljanju tem, gladka v pisavi za zbor, ki se glasi vedno lepo, nekekrati celo prav sijajno, polnozvočna v bujni, popolnoma moderni in večinoma na Liszta spominjajoči instru-mentačiji. Zato je skladba učinkovala i s svojo zgradbo v celoti in s krepkim stopnjevanjem i z nežnim liričnim čutenjem, ki daje Bossijevi glasbi osobito v drugem delu prav tako svojstven kakor učinka polen znak.
Generalanzeiger der Stadt Frankfurt o drugi uprizoritvi. Pomen tega dela, po katerem se pretaka in ga preseva lepota in ki v svoji alegorični razlagi „Visoke pesmi" tako srečno združuje kontra-punktično znanje in klasične oblike z bogatimi orkestrskimi barvami in zvokapolno instrumentacijo, se je moral pri drugi vprizoritvi pokazati morebiti še sijajnejše in plastičnejše . . . Bogata iznajdlivost, krasota čutno gledanih slik in polnozvočje za pevske glasove kakor za orkester enako hvaležne kompozicije je zopet znalo seči v srce in do zadnjega harfinega tona zanimanje vzdržati. Bogata motivična uporaba in vsa blesteča umetnost bujne iznajdljivosti in žarečega čuvstvovanja sta prej ko slej ostali občudovanja vredni, dasi v slogu marsikaj ni daleč od opere oddaljeno.
Praga, „Politik“: Praško pevsko društvo „Hlahol“ je . . . končalo koncertno sezijo z interesantnim dogodkom, z izvajanjem
„Visoke pesmi“ laškega skladatelja Enrika Bossija. Dosedaj smo tu komaj slutili o njegovi eksistenci. Oskrbljen z osupno kontro-punktično umetnostjo in vešč prav tako starega cerkvenega sloga kakor kromatične polifonije modernega simfoničnega stavka, se je Bossi lotil kompozicije „Visoke pesmi“ . . v kateri se združuje globoka resnost stare cerkvene himne z zvočno bujnostjo modernega izraza, ne da bi bilo v kvar dostojnosti tradicijonelnega sloga duhovne glasbe, a tudi brez profanne pohotnosti in posvetne zabrede. Bossi se postavlja v razumevanju teksta popolnoma na dogmatično stališče, s katerega se čutna bujnost visoke ljubavne pesmi svetega pisma poveličuje v čisto ljubavno razmerje med Kristusom in njegovo cerkvijo. Nad toni starega cerkvenega korala („glej tu angeljska je hrana!“) in med črtami starohebrejske, značilno „tritonus“ obigrajoče melodije se gradi verska trdnost in velika kontrapunktična moč tega svojstvenega dela, ki je tudi v bujno-zvočnih svojih poetičnih slikah prevzeto od globoke etične resnobe in ki nikjer ne prekorači meje duhovnega oratorijskega sloga. Značilen za to skladbo je nje gloriozen, slikovit tok, s katerim se razlikuje od strogosti protestantovske cerkvene glasbe in kateri napravlja delo kot pristno katoliško. Vtis se dobi, da gre tu setev Lisztovega „Kristusa“ krepko v klasje . . . Nad oduhovljenim polifonnim stavkom Bossijevim plava blagoslov lepe muzikalne iznajdljivosti, katera z velikim muzikalnim momentom goni in dviga stopnjevanje himnam podobnih zborov in vso glasbo s posebnim poetičnim čarom obdaje . . . Prevladuje nagnenje do imitatoričnih oblik in do kontrapunktičnega obigravanja „cantus firmus-a“, ne da bi se pot zapirala moderni stavkovi zgradbi iz motiva. Ta mnogostranost v konceptu daje globlje zreti v umetnostni namen skladatelja, kateri za novo cerkveno glasbo most zida od starih tradicij k modernemu izrazu. Bossi postavlja svoje delo na tradicionelno oratorijsko obliko, v kateri močno v ospredje postavljeni zbor navadno vzprejema epični del celotne naloge, dočim soli dramatičnemu toku skladbe slede. V „Visoki pesmi“ Bossijevi pa skoro popolno izginja dramatični tok in tekstu primerno skoro absolutno obvladuje poetično slikanje solopetje, zbore in orkester. Plemenita in odlična iznajdljivost, ki prevladuje celoto, menja v barvi in risbi: v zboru se večinoma klanja veličastnemu, v solopetju mehkemu čuvstvovanju, v čistem instrumentalnem stavku bujni barvenosti tonov ... Enkratna uprizoritev „Visoke pesmi“ posreduje le površno spoznanje in obnovitev bi dvignila razumevanje.
Poleg teh ocen nam je na razpolago še mnogo drugih, ki se pa v bistvu strinjajo z navedenimi, tako na pr. „Westdeutsche Rundschau“, Barmen-Elberfeld, „Lokal»Anzeiger“, Haag, „Het Vaderland“, „Mainzer Journal“, „Neue Badische Landeszeitung“, „Mannheimer Journal“, „Generalanzeiger für Bonn und Umgebung“.
Tisk J. Blasnika naslednikov v Ljubljani.