Jasmin Čaušević

	NASEDLA





	Avtor: Jasmin Čaušević

	Lektorirala: mag. Nataša Koražija

	Grafična obdelava: Sebastjan Auser

	Fotografije: Jasmin Čaušević

	Naslovnica: Jasmin Čaušević

	Izdal: Jasmin Čaušević, Velenje

	Izdaja: 2022, 1. Elektronska Izdaja



	© 2022, Jasmin Čaušević



	Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti reproduciran, kopiran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki brez pisnega dovoljenja lastnika avtorskih pravic.



	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

	COBISS.SI-ID 130550275

	ISBN 978-961-96068-0-3 (ePUB)





	GIN-TONIC



	»Driiiinnnnnnn, « zvoni telefon.

	S knjige odmaknem pogled in pogledam tja, od koder je prihajal zvok. Na ekranu mi izpiše samo meni neznano številko, ki se začne na +386 41 … Ne vem, kdo je to. Le kdo me moti na dopustu? Bi ali ne bi dvignil? Bom. S tikove mize dvignem telefon in tako, nonšalantno, s kazalcem desne roke podrsam po ekranu pametnega telefona.

	»Prosim?« se javim.

	»Kwa dogaja, Jan?« zaslišim ženski glas na drugi strani.

	Telefonske številke nimam shranjene v svojem imeniku, zato tudi imena ne. Glasu najbolj ne poznam, čeprav me na trenutek spominja na … Koga že?

	»Halo, se slišiva?« še enkrat vprašam, kajti nisem prepričan, če sem dobro slišal.

	»Ejga, Jan, kwa teb ni jasno? Silva tuki.«

	Iz zadnjega dela možganov privlečem spomin na glas svoje prijetne, a zelo zgovorne znanke Silve. Spoznal sem jo, ko sem obiskal svojega dobrega znanca iz Kranja. V spomin se mi prikliče ženska, rjavolaska, kakšnih dobrih štirideset pomladi naj bi štela. Bila je urejena od pet do glave. Verjetno je bila poročena s kakšnim mogotcem, kjer denar ni bil težava. Na desetih prstih je imela več prstanov, kot jih ima manjša zlatarna na dnevni zalogi. Tisti popoldan in večer smo ga še dolgo skupaj žurali. Prilepila se je name in kar nekaj časa sem se z njo pogovarjal in pil.

	»Ooo, zdravo, Silva!« sem odzdravil, ko sem že vedel, kdo je na drugi strani.

	»Si že na morju?« me vpraša.

	»Ja, seveda, kje pa naj bom,« odgovorim in se malo nasmehnem. Le kako se ne bi. Pomlad se počasi bliža k poletju, jaz pa sem na svoji barki, sidran v zalivu, vem pa, da je marsikateri zemljan prav zdaj v službi, da bi preživel sebe in svojo družino.

	»Posluš' me. Danes ali jutri te bo poklicala moja znanka. Rina ji je ime. Oglasi se ji in se prijazno pogovori z njo. Predvsem pa jo v prvi vrsti poslušaj.«

	»Ne razumem te. Kdor koli me pokliče, jaz na vsak klic odgovorim, četudi sem v tujini. Če pa me slučajno ni ob telefonu, pa to številko vedno pokličem nazaj. Tudi če je samo pomota. V principu se z vsemi prijazno pogovarjam.«

	Ampak res, velikokrat se zgodi, da me pokličejo ter zgrešijo klic, ker mislijo, da so dobili avtoservis iz Ljubljane. Pač zamenjajo klicno številko in namesto 040 zavrtijo 041.

	»Velja, Jan. Mudi se mi, zato adijoooo!« je zavpila v slušalko in prekinila klic. Pogledal sem v telefon, skomignil z rameni in ga odložil na mizo. Naslonil sem se nazaj in z glavo skoraj udaril v vinč, ko sem se nameščal v ugodno lego za telo. Prestavim še vrvi, ki so me žulile v hrbet, in v nekaj trenutkih se počutim spet dobro. V glavi mi roji sto vprašanj, kaj me želi vprašati, zakaj me potrebuje. Potem v roke vzamem knjigo in nadaljujem z branjem od tam, kjer sem prej končal. A bolj ko berem, sploh ne vem, kaj prebiram in kaj se v knjigi dogaja. Listam te bele liste, ki so popisani s črnimi črkami. Črke prebiram, a mi uhajajo iz glave. Dvignem pogled s knjige in se zagledam na obalo. Na njej je nekaj kopalcev, zgodnjih turistov. Glasni so in spet se vprašam, zakaj sem izbral ravno ta zaliv. Morda zato, ker je prav tukaj voda lepa in čista. Ne vem, tu sem sidran in tolažim se, da je včasih vseeno dobro, da nisem sam. Tu je še nekaj plovil, predvsem so to manjša motorna plovila.

	Spet zazvoni telefon. Verjetno me že kliče ta Rina. V roke vzamem telefon, pogledam na zaslon in se nasmehnem. Ni Rina. Po aktiviranju klica pozdravim: »Zdravo, mama, kaj bo novega?«

	»Nič, le slišati sem te hotela. Če ti kot sin ne pokličeš svoje mame, te bo pa mama poklicala, da vidim, kako si.«

	»O, kako lepo, moja zlata mami! V redu sem, super. Sem še vedno na morju in pravkar berem dobro knjigo.«

	»No, lepo, sine, samo da si v redu. Ne bom te več motila. Lepo se imej.«

	»Mama, saj me ne motiš. Kako pa si ti?« sem vprašal in šele zdaj ugotovil, da je s svojim zadnjim stavkom prekinila pogovor, jaz pa govorim v prazno. Verjetno mi ni želela povečati stroškov mobilne telefonije, ker sem v tujini. Ah, te naše mame, kako so skrbne. Bom tudi jaz takšen do svojega otroka pri osemdesetih letih?

	Spet odložim telefon na mizo in šele zdaj se spomnim, da bi lahko nekaj spil, saj sem čutil, da imam suho grlo. Vstanem in se po stopnicah spustim v notranjost barke, do kuhinje. Nikoli ne pijem pijače iz hladilnika, čeprav ne maram tople tekočine, razen juhe. Tokrat odprem hladilnik in si natočim v kozarec nekaj gina in dolijem še tonik. Vedno si zmešam to pijačo v razmerju ena proti dva, ena enota gina in nato še dve enoti tonika. A ta pijača ni za trenutno žejo. Zato spijem še najmanj dva decilitra vode iz plastenke. Hladen gin-tonik odnesem v kokpit. Pogladim kozarec, spijem požirek in se naslonim nazaj. Ta pijača me spominja na dogodek izpred nekaj let, ko sem takrat srečal Tino. Kratko razmerje, a pestro. Srečal sem jo čisto naključno. Bil sem na družabnem poslovnem dogodku ob deseti obletnici partnerskega podjetja. Tam je bila tudi ona. Tridesetletnica v črno-beli pepita mini oblekici. Bilo je poletje in njeni goli, temni in od sonca porjaveli nogi sta sijali, kot da sta namazani z oljem. Tako obuta v črne salonarje z belimi dodatki in peto je bila videti visoka in zelo vitka. Obraz pa kot obraz mlade in življenja polne mladenke, katere nasmeh je bil tako simpatičen, da sem šele kasneje videl, da ima rjave oči in nad njimi permanentne obrvi. Njeni, na paž postriženi lasje, črne, kot oglje temne barve, so bili verjetno prav danes oprani, pred prihodom na poslovno zabavo. Stala je ob mizi s kozarci, polnimi penine in jabolčnega soka. V levi roki je držala svoj kozarec penine, na prstih pa je izstopal podolgovat prstan, verjetno s poldragim kamnom. Nisem prepričan, ali je to morda zaročni prstan, vedel pa sem, da je na prstancu sijal poročni obroček.

	»Kar postrezite si,« mi je z nasmehom dejala, jaz pa sem jo samo bežno pogledal, vzel kozarec s sokom in se zagledal drugam. Kazal sem ji hrbet, a to sem počel zanalašč. Moje nezanimanje za tako lepo žensko ima vedno pomen; z njim si pridobim čas, preden naredim naslednji korak. Počasi sem se obrnil k njej, dvignil kozarec, kot da ji od daleč nazdravljam, in odšel do Marka, ki sem ga zagledal v gruči lepih žensk. Njega sem poznal, saj sva bila poslovna partnerja. Ujel sem se, da sem med pogovorom v družbi večkrat pogledal proti njej. Ona je ves čas stala ob mizi, k njej so prihajali in odhajali ljudje, ona pa se je trudila in se z nasmehom na obrazu pogovarjala z njimi.

	Najavili so večerjo in vse prisotne pozvali, naj si jo sami postrežejo. Servirana je bila v svetlečih posodah, postavljenih na mizah z belimi prti. Posode so bile zloščene do visokega sijaja. Spodaj so jih greli gorilniki, iz katerih se je vil moder plapolajoči ogenj gorilnega alkohola. Nisem bil tako lačen, da bi se moral drenjati v vrsti za hrano, zato sem se umaknil v drug prostor, kjer je nahajal točilni pult. Ne preglasna barska glasba iz zvočnikov je polnila ta skoraj osamljen prostor.

	»Gin-tonik, prosim,« sem naročil natakarju. Ta je samo pokimal in odšel do vitrine s steklenicami. Gledal sem ga, kako je v roke vzel steklenico gina in vsebino tako na oko nalil do prave mere v ozek in visok kozarec. Nato je nalil še tonik, na koncu pa je dal košček zelene limete v stiskalnico za agrume, iz katere je kmalu pritekla tekočina. Nekaj kapljic le-te je nalil v moj kozarec. Prišel je do šanka, nanj položil bel papirnat prtiček, nato pa še kozarec z vsebino, ki sem jo naročil. Zahvalil sem se, v roke prijel hladen kozarec in spil požirek. Kako je dobra in osvežujoča ta pijača, si rečem sam v sebi. Nikoli se je ne naveličam.

	»Vam moja pijača ne ustreza?« zaslišim glas ob sebi. Na petah se obrnem proti osebi, ki je imela tako nežen glas. Pred sabo zagledam mladenko v pepita oblekici. V tem momentu ji pristopi natakar in še preden je kar koli vprašal, je rekla ona: »To bi, kar pije gospod, verjetno bo tudi on še eno takšno pijačo. Mar ne?« Nato me je pogledala in se nasmehnila, njene oči pa so mi igrivo pomežiknile.

	»Najprej bom spil to, ki jo imam v roki. Hvala vam za ponujeno pijačo,« sem rekel in jo pogledal naravnost v oči.

	Natakar je odšel po njeno pijačo, ona pa me je spet pogledala in rekla: »Ste vedno tako nedostopni in strogi?«

	Ne da bi se premaknil ali trznil, sem vprašal: »Se vam res zdim takšen?«

	»Vi vedno odgovarjate z vprašanjem?« me je provokativno vprašala.

	Šele zdaj sem pogledal malo nižje, na njene prsi, in videl črno tablico z imenom podjetja, spodaj pa njeno ime. Tina. Ponudil sem ji roko in dejal: »Morda je bolje, da se predstavim. Moje ime je Jan, vi pa ste Tina. Glede na to, da sem starejši, predlagam, da se tikava. Torej še enkrat: jaz sem Jan.«

	Sprejela je mojo ponujeno roko, jo prijetno stisnila in se nasmehnila.

	»Očitno ne morem niti ugovarjati. Res sem Tina, česar ni težko ugotoviti,« s prstom desne roke je pokazala na tablico, pripeto na njene prsi.

	Natakar ji je prinesel pijačo, ona je dvignila kozarec, se obrnila proti meni in nazdravila: »Na najino tikanje!«

	Še sam sem dvignil kozarec, na rahlo trčil ob njenega in brez besed pokimal ter spil požirek te brezbarvne tekočine. Ko sem zopet odložil kozarec na prtiček, sem jo vprašal: »In zakaj nisi na večerji? Verjetno kot večina žensk ne večerjaš, ker, kot vidim, zelo skrbiš za svoje telo, da se na njem ne nabere kakšen gram odvečne maščobe.«

	Nasmehnila se je in takrat je bila še lepša. Tako sproščena je bila drugačna kot takrat, ko sem jo prvič srečal ob mizi na vhodu.

	»Ne, ne morem jesti, kajti že sam vonj po hrani v tistem prostoru me je odbil od mize. Zato sem prišla sem, ker sem želela svoj mir. Zagledala se te in sem se ti prostovoljno pridružila. Ne reci, da ti nisem dobra družba.«

	»Seveda si dobra,« potem sem jo pogledal v oči, se tudi sam malo nasmehnil in nadaljeval: »Dobra družba mislim. No, tudi kot ženska si več kot dobra. Verjetno boš morala kmalu domov, zato sem srečen, da sva lahko nazdravila in poklepetala. Kajti če bi jaz bil tvoj mož, takšne lepote sploh ne bi spustil stran od sebe.«

	»Hahahaha, dober si. Veš, služba je služba, in dokler traja zabava, sem jaz v službi. Res je, mož je doma in ni ljubosumen, med nama je zaupanje, zato sem lahko tukaj sama in pridem domov, kadar koli želim.«

	»No, dobro, zdaj vsaj vem, da ne bo prišel k nama kakšen nabildan možakar in mi težil, ker flirtam z njegovo lepo ženo.«

	»Pa saj ne flirtaš, le pogovarjava se. Se morda motim?« V njenem glasu je bilo prepoznati kanček sarkazma in na trenutek sem zaznal njen smisel za zadrege, kajti iz vsake situacije je našla pravi odgovor.

	»Seveda, Tina, narobe sem se izrazil. Oprosti. Ne flirtava, le večerjava gin-tonic.«

	Še enkrat se je nasmehnila, nato pa natakarju pokazala, da želi še enkrat isto pijačo, ki jo je natakar kaj kmalu prinesel. To pijačo za šankom plača firma, zato si je ona kot dobra gostiteljica dovolila, da je ona naročila, kar pijeva.

	Pogovor nama je lepo stekel in bila sva ves čas sama. Očitno so ljudje še vedno jedli in se nažirali z brezplačnimi specialitetami cateringa. Ko sva spila še drugo pijačo, je Tina naročila še tretjo. Medtem ko je natakar mešal pijačo, sem jo pogledal in se spraševal, ali se zaveda, da se je njen jeziček že rahlo zatikal v njenih lepih ustih. Verjetno že dolgo ni nič jedla, alkohol pa je naredil svoje in je po hitri poti prispel v njene možgančke ter ji zameglil potrebne govorne funkcije.

	»Ne bi rad bil nesramen, a to je najina zadnja pijača danes. Zdi se mi, da bova oba malo okajena, ker nisva nič jedla,« sem vljudno dejal in zanalašč omenil še sebe, da ne bi bilo preveč očitno, da je to namenjeno njej.

	Dvignila je kozarec, brez trkanja nazdravila in spet spila polovico tekočine iz kozarca. »Ne boj se, ne bom ti padla v naročje od pijanosti in te še za nameček pobruhala.«

	»Oh, draga moja, tega se ne bojim, kajti vidim, da kljub visokim petam še vedno trdno stojiš in vem, da te ta mali kozarček ne bo zamajal. Le da ne boš potem govorila, da sem te osvajal in te želel zvabiti v posteljo.«

	»Hahaha, domišljavec! Mene je nemogoče zvabiti v tujo posteljo, kajti doma imam svojo in vsak večer je polna, saj v njej spi moj mož.«

	»No, potem je vse v redu. Jaz imam prazno in hladno posteljo. Nikoli pa vanjo ne vabim poročenih žensk.«

	»Tudi če bi me vabil, nisi moj tip. Pravzaprav pa mislim, da si boječe sorte moški in ravno zato imaš doma prazno in hladno posteljo.«

	»O, ti pa si moj tip.« Odložil sem svoj kozarec, prijel njenega in ga odložil poleg svojega. Obstala je in gledala, kaj se dogaja. Prijel sem jo pod roko, jo pogledal v oči in skoraj ukazal, čeprav je to bil tih in dokaj nežen ukaz: »Pridi z mano, ti nekaj pokažem.«

	Ne vem, zakaj, morda zaradi šoka, morda ker je bila presenečena, morda od alkohola, a ni se upirala. Odšla je z mano, ves čas pa sem jo držal pod roko. Stavbo sva zapustila pri stranskem vhodu, ki je vodil na parkirni prostor za avtomobile. Šel sem mimo svojega avta in jo odpeljal do velikega črnega terenca, ki je stal zadnji v vrsti. Bil je daleč od restavracije ter v najbolj temnem delu. Naslonil sem se s hrbtom na verjetno še danes opran avto in jo potegnil k sebi. Objel sem jo okoli pasu, nato pa prislonil svoje ustnice na njene in takoj sem začutil njeno šminko. Ni se branila. Nasprotno. Dvignila je roki in me objela okoli vratu, nato pa mi strastno vrnila dolg in strasten poljub. Moje roke so jo prijele za rit in jo še bolj potisnile k mojemu, zdaj že nabreklemu korenjaku. Vem, da ga je začutila, zato se je še bolj stisnila k meni ter me spet poljubila. Desno roko sem umaknil z njene zadnjice in poiskal njene prsi. Zaznal sem podložen nedrček in pod njim so bile njene prsi. Grobo sem jih gnetel, ona pa je med poljubi izpustila zvok ugodja. Tudi sama je eno roko spustila z mojega vratu in položila svojo dlan na moje mednožje ter skozi hlače stiskala mojega korenjaka. Vedel sem, kaj to pomeni. Vedel sem, da se igra z ognjem, ki se ga v tem trenutku ni dalo več pogasiti. Ne vem, kako se je to zgodilo, a vem, da je bilo hitro. Obrnil sem se in ob enem obrnil tudi njo. Zdaj je bila z licem obrnjena v avto in z rokama se je prijela za rob, kjer sta se stikala steklo in pločevina. Svojo zadnjico je potisnila nazaj in jaz sem ji dvignil oblekico. Pod njo je imela bele čipkaste tangice, ki sem jih samo malo razmaknil in jih držal z levo roko. Z desno sem odprl zadrgo na svojih hlačah in potegnil na plano že trdega korenjaka. Prislonil sem ji ga na njen razporek med nogami, ga podrgnil dvakrat ali trikrat gor in dol, da so se njene sramne ustnice razprle. Njena zdaj že vlažna muca, kot rad ljubkovalno imenujem žensko spolovilo, je sprejela mojega korenjaka, ki je takoj našel pot in jaz sem ji ga zabil do konca. Ob tem sem začutil nekaj dlak, a sem mislil, da se motim. Nič ni rekla, samo vzdihnila je in se še bolj prijela za avto, da ne izgubi ravnotežja. Bila mi je skoraj malo previsoka, zato sem bil ves čas na prstih in ji ga pohotno zabijal in nabijal. Držal sem jo za boke in ji občasno popravljal sredinski trak s čipko, da ji ni ušel med ritnici in da me ni motil pri seksu. Vedno bolj sem ji ga nabijal in vedno bolj sem jo stiskal s svojimi prsti za boke. Kot bi se bal, da jo bom izpustil in mi bo odletela naprej v avto, ko ji ga bom zabil do konca. Moje misli so prekinile njene besede: »Daj ga, daj še malo ... Prišlo mi bo ... Ufff fak … Fak … Aaaaaaaahhhhhh ...« Vedel sem in čutil, da ji je prišlo. Nato sem še nekajkrat nabil svoje telo do njenih ritnic in čutil sem, da bo prišlo tudi meni. V glavi sem že preklinjal, ker je nisem vprašal, če je zaščitena in ali lahko grem do konca. Še pravi čas sem ga potegnil ven, se na pol obrnil in si ga drgnil z roko. Prišlo mi je in sperma je v loku špricnila stran od mene. Zaječal sem od ugodja, saj nisem smel biti glasen. Prav čutil sem tisti prijetni občutek v glavi, ko začutiš tisto olajšanje, tisto blaženost, tisto srečo. Obrnila se je k meni, pokleknila pred mene in rekla: »Daj mi ga malo v usta, da ti ga z jezičkom umijem.« Tako kleče mi ga je še kakšno minuto obdelovala z usti, dokler ni začutila, da je vedno bolj mehak.

	»Nič nimava za obrisati,« je dejala, nato pa si je slekla svoje miniaturne tangice, ter mi jih ponudila, naj se z njimi obrišem. Vzel sem jih in se obrisal, nato pa sem zaprl zadrgo in le upal sem, da se na hlačah nič ne pozna. Tudi ona si je popravila krilo, spodnjice pa je spravila v roko, tako da se skoraj niso videle iz njene stisnjene pesti. Vračala sva se proti vhodu v restavracijo.

	»Zaščitena sem, a tega res nisi mogel vedeti. Vesela sem, da nisi šel do konca, ker bi mi zdaj tekla sperma po nogah. Že tako sem bila zelo vlažna, da sem imela občutek, kot da mi med samim seksom nekaj ves čas teče po nogi,« mi je med potjo govorila, kot bi mi želela s tem povedati, kako lepo, da sem bil uvideven do nje.

	Bil sem tiho in hodil ob njej. Odprl sem vrata in odšel desno, kjer je bila toaleta, ona je odšla levo, kjer so bile ženske toalete. V stranišču na srečo ni bilo nikogar, zato sem navlažil papir in se v kabini umil, se malo uredil in kasneje vstopil v veliko dvorano. Z mize sem vzel kozarec soka, se malo pogovoril s poslovnimi partnerji, nato pa sem odšel v avto in se odpeljal domov.

	Naslednji dan mi je takoj po osmi uri zazvonil telefon. Številka mi je bila neznana.

	»Prosim, Jan tukaj,« sem rekel in čakal, kaj bo povedal klicatelj.

	»Tina na tej strani. Te lahko za minutko zmotim?« me je vprašala.

	»Oj, Tina, si me že zmotila. Kar na dan z besedo.«

	»Rada bi se danes dobila s tabo, po službi seveda. Vabim te na kosilo.«

	Čeprav sem danes imel le dobri dve uri obveznosti, ves preostali čas pa sem bil prost, sem se zamislil, nato pa rekel: »Žal, Tina. Danes sem zelo zaseden, šele po šesti uri zvečer bi imel čas. Zato lahko takrat sprejmem povabilo na večerjo, seveda če ti je to v redu.«

	Nekaj časa je bilo vse tiho, nato pa je dejala: »Malo je pozno, a vseeno. Velja. Kje in kdaj?«

	»Ob 18:20. Restavracija Torance. Saj veš, kje je to, kajne?«

	»Vem. Se vidiva,« je bila kratka in jedrnata, že naslednji trenutek je prekinila najino zvezo.

	Zvečer sem parkiral avto v sosednji ulici na brezplačnem parkirišču in se peš odpravil do restavracije. Ker sem bil v restavraciji najmanj deset minut pred dogovorjenim časom, sem stopil do točilnega pulta in si naročil gin-tonik. Komaj sem spil prvi požirek, že sem jo zagledal na vhodu. Pristopil sem do nje in jo ogovoril: »Dober večer, lepa gospa. Vesel sem, da te vidim.«

	Brez kančka obrazne mimike se je obrnila in odšla do proste mize ob steni, se usedla in kaj kmalu nama je natakar prinesel jedilna lista. Najprej sva naročila vsak po kozarec rdečega vina.

	»Čemu se imam zahvaliti, da sva spet skupaj?« sem jo vprašal.

	Pogledala me je v oči, nato pa je sklonila glavo. Zagledala se je v kozarec za vodo, ki ga je prijela z rokama in ga vrtela, čeprav je bil prazen. Počutila se je nelagodno in vem, da ji ni lahko.

	»Celo noč nisem spala.«

	Potem je dvignila pogled, me pogledala v obraz in nadaljevala: »Oprosti za včeraj. Obnašala sem se kot kura. Sploh ne vem, kaj mi je bilo. Verjetno je bil kriv ta tvoj gin-tonik, ki mi je prišel prehitro v možgane in me zmešal.«

	»Ne vem, zakaj se opravičuješ, saj nisi naredila nič narobe,« sem jo prekinil in vskočil v njeno besedo.

	»Vseeno, a moram priznati, da si me še nihče ni vzel na takšen način. Vedno sem se ljubila v postelji, med štirimi stenami. Nikoli na tak način. V javnosti, pod milim nebom. Groza! Najprej sem se počutila umazano, kot kurba, nato pa mi je tako prijalo, da ti tega ne znam opisati.«

	Nehala je govoriti, kajti k mizi je prišel natakar in prinesel kozarca z vinom.

	»Sta se že odločila, kaj bosta pojedla?« je vprašal.

	»Ne še, dajte nama še 10 minut,« sem dejal, nakar se je on zahvalil in odšel od mize.

	»Ne vem, zakaj si se počutila kot kurba. Meni je bilo prav prijetno in spontano.«

	»Ne razumeš ženske, ker si moški in preprosto misliš samo na seks. Razmišljaš, kako se boš izpraznil, in če je to še nova ženska, potem je to tudi nova črtica.«

	»To pri meni ravno ne drži, draga moja, a naj ti bo. Dopuščam, da si vsak ustvari svoje mnenje. Raje mi povej, če ti je bilo lepo in če bi še ponovila nekaj takšnega z mano.«

	»Vzburjaš me. Nenormalno. Seveda bi in ko mi to govoriš, bi se najraje še danes dala dol s tabo.«

	»Potem ne vem, kaj čakava.«

	V roke sem vzel kozarec z vinom, jo pogledal in nazdravil, ob enem pa sem ji rekel: »Do dna!«

	Spila sva vino, nato sem vstal, iz žepa potegnil bankovec in ga pustil na mizi.

	»Greva!« sem ji rekel.

	Kot robot, ki deluje na ukaz, je vstala in mi sledila iz restavracije.

	»Kje imaš avto?« sem jo vprašal.

	»Nimam ga, iz službe sem prišla s taksijem.«

	»Potem greva z mojim,« sem rekel in jo prijel za roko, da sva šla po ulici kot dva zaljubljenca. Ni se upirala. Ob meni je hodila, kot bi bila v transu. Prišla sva do avta, sedla in se odpeljala nekaj ulic naprej in že sva se znašla v mojem stanovanju. Odpeljal sem jo do spalnice in rekel: »No, zdaj pa bodi moja kurba.«

	Gledala me je, kot da ni mogla verjeti, kaj sem izrekel. Jaz pa sem jo stisnil k sebi, ji dal dolg poljub, nato pa sem jo z rokami potisnil na rob postelje, da je sedla. Odpel sem si zadrgo in ven izvlekel napol trdega korenjaka. Prijel sem jo za glavo in že se ji je znašel pred usti, medtem ko sem ji rekel: »Vzemi si ga!«

	Dvignila je obraz in me s svojimi očmi pogledala direktno v moje, kot bi mi s tiho govorico želela povedati, da bo naredila vse zame. V tem trenutku sem se sam sebi zdel drzen in ukazovalen. Prostaški.

	Gledal sem jo, kako si ga jemlje, kako si pomaga tudi z roko in kako me na trenutek pogleda, če uživam, nato se spet prepusti užitku. Čez čas sem jo prijel za glavo in jo odmaknil od korenjaka, ki je še vedno pokončno štrlel le pet centimetrov od njenih ust. Pogledala me je, jaz pa sem samo rekel: »Rad bi te pofukal!«

	Nisem čakal na to, kaj bo rekla. Le z rokama sem jo odrinil od sebe, da se je zvrnila na posteljo, čeprav je imela nogi še vedno skrčeni in na tleh. Bila je v rdečih salonarjih iz velurja, spredaj zaobljenih, zadaj pa jih je krasila zlata visoka peta. Rad sem imel ženske, s katerimi sem užival v spolnih fantazijah, ki so v postelji nosile čevlje z visoko peto. Dvignil sem ji rdeče krilo in pod njim je imela lepe, čipkaste črne tange. Res so bile lepe, meni prav krasne. Ta ženska je imela vse po mojem okusu. Z rokami sem drsel do tangic in jih potegnil z nje. Presenečen sem se zagledal v njen kosmati del telesa in vprašal: »Se ti ne depiliraš?«

	Začudeno me je pogledala, nato je pogledala v svoje mednožje, pa spet vame in vprašala: »Kaj pa je tu narobe?«

	»Nič, sinoči, v temi nisem nič videl in še od zadaj sem te pritisnil. Danes pa sem malo presenečen, kajti že dolgo nisem videl toliko dlak na muci. Danes imajo vse več ali manj pobrite ali pa imajo oblikovano le tanko črto po sredini.«

	»Jaz nisem kot druge. Brijem se z brivnikom in vidi se, da jo imam urejeno, že zaradi kopalk in bikinija. Nikoli pa nisem bila do golega obrita. Ti nisem všeč?«

	»Ne, OK si,« sem rekel in najraje bi se ugriznil v jezik. Že v naslednjem trenutku je vstala, z levico pograbila svoje spodnjice s postelje in vzela torbico.

	»Predvidevam, da je tam na desni kopalnica,« in že je odšla v tisto smer. Res je bila tam kopalnica in počasi sem se zavedal, da se gre uredit, popravit šminko in odšla bo domov. Jaz pa si ga bom moral, tako razvnet, vreči na roko. E, moj Jan, sem si rekel, tako je to, ko razmišljaš brez obeh glav. Nekaj trenutkov sem še stal kot okamenel, nato pa sem si spravil že padlega junaka v hlače, zadrgnil zadrgo in sedel na posteljo.

	»Jan, a lahko malo prideš v kopalnico?«

	Vstal sem in odšel tja. Ko sem prestopil prag kopalnice, me je skoraj vrglo na rit. Pred mano je stala popolnoma gola Tina in me vprašala: »Kje imaš brivnik?«

	Nič nisem rekel, le odlepil sem oči z njenega telesa in odprl predal na omarici poleg umivalnika. Podal sem ji ga v roke, z drugo roko sem prijel peno za britje v dozi in ji ponudil tudi njo.

	»Kaj čakaš? Sleci se, da me obriješ po želji.«

	O, mater, česa takšnega pa še ne. Zdaj sem verjetno zardel in prav čutil sem, kako me je bilo sram. Stal sem tam kot kup nesreče in zijal vanjo.

	»No, daj no, takšen mačo pa tako šokiran! Pohiti, hladno mi je,« je dejala in stopila v kad. V njenih zadnjih besedah je bilo veliko sarkazma, ignorance in poniževalnega tona, s katerimi mi je vrnila milo za drago. Znala je. Ko sem prišel k sebi, sem se le slekel, a ne kot ona. Ona je vso svojo obleko pustila na tleh, tudi lepo pikasto rdečo bluzo, za katero zagotovo lahko trdim, da je bila draga, saj je imela izvezen logo priznane znamke. Zložil sem svoje stvari in jih pustil na omarici. Stopil sem k njej v kad in jo gledal. Počutil sem se izgubljen, trd, lesen. Ona je sedela na robu kadi, nato je razširila nogi in rekla: »No, lepotec, začni. Če me samo malo raniš ali morda urežeš, ti prisežem, da ti odrežem tisto, kar ti binglja med nogami.«

	To zadnje je izrekla tako, da sem v trebuhu začutil, da misli resno. A kaj naj? Prijel sem ročko od tuša, naravnal prijetno temperaturo vode in jo poškropil z njo po venerinem griču. Z milom sem jo namilil po dlakah, nato pa vzel brivnik v roke. Počasi sem jo bril in sramne dlačice so padale v belo kad. Bril sem počasi in res pazil, da je ne poškodujem. Ni kaj, bojazen za mojega korenjaka je bila prevelika. Ko sem končal, je ostala le črta, ki sem jo še skrajšal s škarjami in nato finaliziral z britvico. Ona se je počutila kot gola, meni pa je bila njena urejena muca silno všeč.

	»No, tako, zdaj sem končal in nisem te urezal,« sem skupaj z nasmehom izustil in se počutil kot profesionalni frizer in brivec.

	»Zato si zdaj zaslužiš posebno nagrado,« je dejala, že naslednji trenutek je prijela v roke tuš in tudi mene poškropila po mojem korenjaku in jajčkah. V roke je vzela gel za tuširanje in mi ga nanesla na speč ud, nato pa počasi polzela po njem, kot bi mi ga želela umiti. Zrasel ji je v rokah in kmalu postal trd. Vem, da me ne bo treba v mednožju obriti, saj sem tam gol in ravno včeraj sem se pobril. A ona ga ni želela obriti. Sprala je z njega vso peno, nato pa je začela sesati moja jajčka. V nekem trenutku, ko mi je posesala eno jajce v usta, me je malo zabolelo, a po drugi strani mi je korenjaka drgnila z roko tako, da je ta bolečina prešla v užitek. Na trenutek sem zaprl oči in užival. Naslednji trenutek si ga je vzela v usta. Počasi je drsela najprej po glavici, nato po njem celem, vse do konca. Večkrat je ponovila vajo in prav čutil sem ta prijetni pritisk v glavi. Bil je to pritisk, ki je odražal željo po seksu. Pogledala me je v oči in me zapeljivo vprašala: »Mi jo boš polizal?«

	V istem trenutku je izpustila mojega korenjaka in se udobno namestila na rob kadi, se z rokama prijela tako, da se je trdno držala za kad, nogi pa postavila na rob, vsako na svojo stran. Pokazala se mi je lepa, skoraj gola, a zaprta njena muca. Sklonil sem se in jo poljubil na usta. Najprej na kratko, nato na dolgo in strastno. Moje roke so drsele do njenih, za moj okus prevelikih prsi z res velikimi kolobarji in udrtimi bradavicami. S svojimi rokami sem jih še bolj pomečkal, pregnetel in ona je zaprla oči ter uživala v vsem, kar sem ji počel. Pokleknil sem in ji lizal bradavico in začutil sem v ustih, kako se je nekaj premikalo. Tako sem jo vzburil, da ji je bradavica nabreknila.

	»Stisni me za joški, stisni me močno. Paše mi to in ful me vzburja. Bodi nežen, a malo grob hkrati.«

	Počasi sem gnetel te velike joške, ki so mi uhajale med prsti, in začutil sem, kako se ji trese telo od užitka. Spustil sem jih in moji roki sta zdrsnili do njenega razporka med nogami. S prsti sem počasi razmaknil njeni sramni ustnici in se dotaknil tistega mesta, kjer se ustnice združijo ter se na rahlo dotaknil ščegetavčka. S krožnimi gibi sem ga začel prebujati, dokler nisem začutil, da nekaj raste. Bolj sem ji ga drgnil, bolj je rasel. Prisežem, da česa takšnega še nisem videl. Bil je debel kot moj mezinec in dolg nekaj milimetrov, skoraj cel centimeter. Pravi zakrneli tič. Potem sem ga vzel v usta, ga malo sesal in z jezičkom polizal hkrati. Njeno telo je drgetalo in čutil sem, da bo vsak čas eksplodiralo. Bila je vedno bolj glasna, med globokim dihanjem je govorila opolzke besede, ki so me vzburjale in še bolj burile domišljijo. Nato ji je prišlo. Doživela je orgazem in takrat je skoraj padla z roba kopalne kadi. Prijel sem jo za vrat, da se je malo umirila, nato pa sem ji dal svojega korenjaka v usta. Sesala ga je in izmenično drgnila z roko. Malo je bila v tem nerodna, a ker sem bil vzburjen, tudi sam nisem potreboval veliko.

	»Prišlo mi bo!« sem rekel in skoraj v istem momentu sem izstrelil svojo spermo po njenih prsih. Ona je še naprej drkala mojega tiča, dokler me ni že malo zabolelo, zato sem jo z roko ustavil. Razumela je, nato ga je tako mokrega od sperme vzela v usta in ga nežno lizala, kot bi ga želela umiti.

	Oprhala sva se, se obrisala z isto brisačo, nato se je oblekla v moj kopalni plašč, ki ji je bil prevelik, čeprav je bila visoka ženska in tudi čez prsi je bila precej obilna. Odšel sem v kuhinjo in nama natočil po kozarec vina. Prišla je do pulta in iz košare, kjer sem imel sadje, vzela banano. Olupila jo je in si jo dala v usta, a je ni ugriznila. Gledala me je v oči in počasi drsela z njo v ustih. Malo gor, malo dol.

	»Ti kot da si nenasitna seksa, moja nimfomanka,« sem rekel, medtem ko sem jo gledal in zaradi videnega prizora otrpnil s kozarcema v rokah.

	V tistem trenutku ji je zazvonil telefon. Banano je odložila na pult in segla v svojo rdečo torbico, na kateri je bil zlat okrogel znak MK. Pogledala je na ekran telefona, njen obraz se je v trenutku zresnil. Podrsala je s prstom po ekranu, da je vzpostavila klic, nato pa se diskretno umaknila na hodnik. Slišal sem samo besedi »takoj pridem«, nato se je vrnila v kuhinjo.

	»Žal moram takoj domov. Se ti oglasim,« je rekla in odšla v kopalnico.

	Čez nekaj trenutkov je prišla iz nje oblečena, počesana, urejena. Skoraj takšna, kot je prišla v stanovanje. Dlan je primaknila k ustom, cmoknila nanj in mi poslala poljub. Zaprla je vrata in še slišala ni, ko sem jo vprašal, če jo jaz odpeljem.

	Iz spominov me je predramil krik nekega otroka na obali in šele zdaj sem se zavedel, da sem v svojih mislih obdelal dva dni s Tino. Tako čudovita ženska je bila. Čeprav je bila mlada, je s svojo karizmo in zapeljivostjo delovala tako polna življenja.

	Spet sem se v mislih vrnil k njej in se šele zdaj vprašal, zakaj se nisem nikoli več sestal z njo. Nekajkrat sem jo še srečal v podjetju, kjer je delala, a nikoli ni bilo možnosti, da bi se lahko pogovorila. Vem, da sem jo tudi dvakrat klical v službo. Ni mi dvignila slušalke in ni me poklicala nazaj. Začutil sem, da se je tistega večera v njenem domu moralo nekaj zgoditi, nekaj, kar jo je ustavilo, da se ni več srečala z mano. Bilo je nekaj, kar je bilo močneje od nje.



	GOSTJA NA BARKI



	Vroče je. Za štedilnikom stojim in sekljam čebulo. Še vedno je ne maram sekljati in spet mi tečejo solze po licih. Zaradi tega, ker ne znam sekljati, ali zaradi tega, ker je čebula pač čebula in pri sekljanju le-te vsi jokamo. Zazvoni telefon, pogledam na ekran, številke ne poznam. Nič hudega, če me potrebuje, bo tisti, ki kliče, poklical tudi kasneje. Z roko si obrišem solze z lic in nadaljujem z obdelavo čebule. Ko je že četrtič zapored zvonilo, se le javim: »Ja? Halo?«

	»Jan, ste vi?« me plašno vpraša skoraj tihi glas na drugi strani zveze.

	»Kakor za koga. Kdo pa ste vi?«

	»Rina sem, oprostite, ker se nisem predstavila. Veza je najina skupna prijateljica Silva. Menda vas je klicala in ste seznanjeni z mojo prošnjo. Ste?«

	»Res me je poklicala, napletla neko kratko in nedorečeno zgodbo, a o tem ne vem skoraj nič.«

	Nekaj časa je bilo vse tiho, nato je nadaljevala: »Prišla bi k vam, na barko, če smem. Vse izveste, ko bom pri vas. Denar imam in plačala vam bom, kolikor pač računate. Nič nočem zastonj.«

	Zdaj sem bil nekaj časa jaz tiho in skozi možgane mi je letelo milijardo informacij, kot bi bil priklopljen na najnovejše LTE mobilno omrežje.

	»Halo ste še tu? Jan, halo?«

	»Ja, seveda sem. Vi veste, kje sem jaz z barko?«

	»Ne vem, a če mi poveste, bom jutri pri vas.«

	Povedal sem ji, kam naj pride, kje in kdaj jo bom čakal in seveda ji strogo naročil, naj s sabo ne nosi preveč prtljage.

	Naslednji dan sem jo čakal v marini Preko, nasproti Zadra. S fantoma iz marine sem se dogovoril, da še pred večerom odidem ven, samo da vkrcam svojo prijateljico. Bankovec od 100 kun sem jima stisnil v žep in zadeva je bila rešena po naše, Balkansko.

	»Janez (tako kličejo Slovence), glej, da ne zamočiš. Pred mrakom moraš odpluti, kajti zvečer pride služba varovanja in glej, da te ne najdejo tukaj!«

	»Brez skrbi, fanta, ne bom vaju zafrknil. Hvala vama!«

	Odšel sem proti trajektnemu pristanišču, ki je precej blizu marine in čakal. Od nje, skrivnostne ženske sem maloprej dobil klic, da je vstopila na trajekt. In res, kmalu se je na obzorju prikazal bela plavajoča ladja, ki je s signalnim piskom naznanjala svoj prihod. Čeprav še ni pravo poletje, je bilo vroče. To pozno junijsko sonce se je uprlo v moje čelo in prav čutil sem vročino na celem obrazu. Pod sončnimi očali sem čutil potne srage, zato sem jih snel in si kar z roko obrisal pot. Čez nekaj minut je trajekt priplul do pomola. Najprej so se ljudje izkrcali s trajekta in nekaj žensk med njimi je bilo takšnih, ki bi lahko bile moje gostje. Ena lepša od druge. Le kje svet najde toliko lepih žensk na kupu? Potem zazvoni telefon, in ko se javim, že slišim: »Tukaj sem, kje pa ste vi?«

	Pogledal sem po okolici in jo zagledal s telefonom ob ušesu. To bo verjetno ona. Ko sem se odpravil s telefonom proti njej, me je zagledala, prekinila zvezo na telefonu in obstala. Tudi sam sem dal telefon v žep in stopil do nje. Bila je visoka ženska, malo manjša od mene, vitke postave, stara kakšnih 35 let, daljših kostanjevih las. Bila je oblečena v rdečo bluzo, ki je bila na dekolteju globoko odprta. Pod njo je nosila kratko krilo iz jeansa. Obuta je bila v rdeče superge, znane modne znamke in res me je ubogala, kajti ob sebi je imela le eno večjo športno torbo. Torej, ne bova imela veliko cunjic za zlaganje v omaro.

	»Rina sem!« se mi je predstavila in mi ponudila svojo nežno roko.

	»Potem ste pravi,« sem rekel in na mesto ponujene roke prijel torbo ter jo dvignil.

	Obrnil sem se in med obratom sem že govoril: »Najprej greva na kavo.«

	Bila je tiho in mi samo sledila. Ko sva prišla do lokala, sem ji ponudil, da sede na stol iz umetnega rjavega ratana z belimi blazinami. Tudi sam sem sedel nasproti nje in jo pogledal v njene sivo zelene oči. Bila je lepa ženska, negovana, ne preveč naličena, le njeni dolgi in modro obarvani nohti so me malo motili. Meni je lepša rdeča klasika, a to je njena osebna stvar. Še sreča da sem sinoči postrigel svoje nohte, če ne bi moji imeli francosko žalno manikuro, saj so bili ob vrhu črni od olja, ki sem ga včeraj menjal v ladijskem motorju. Se pač nabere umazanija.

	»Žal mi je, da sem tako padla, kot padalec. Vidim, da me niste najbolj veseli.«

	»Žal mi je, mlada dama, da se počutite, kot da sem okupator, ki je zasačil padalce pri skoku.«

	Nasmehnila se je in takrat sem prvič videl res tisto pravo, že skoraj bleščečo belino zob. Že tako lepe ustnice so skrivale najlepše zobé, ki sem jih kadar koli srečal v svojem življenju.

	»Morda res nisva prav začela, a kaj naj si mislim, če nič ne vem. Ne, kdo ste, ne, zakaj ste tu, ne, kako dolgo boste ostali, nisva se dogovorila o ceni … Nisem turistična agencija, le uslugo delam vam in Silvi,« sem govoril in ob enem sem ji gledal neposredno v oči. Bilo ji je nelagodno, zato je spustila pogled in iz torbice vzela cigarete.

	»Smem?«

	»Tukaj lahko, na barki pa ne,« sem rekel in ji podal pepelnik, ki je bil na moji strani mize.

	Prišla je tudi natakarica in naročila sva, ona kapučino in vodo, jaz hladno pivo.

	»Moje ime je Rinalda, a me vsi kličejo Rina. Stara sem 38 let in doma sem iz Jesenic. Dolgo sem delala v Villachu v Avstriji in sedaj sem pustila službo, kajti nakopala sem si nekaj težav. Prav zaradi tega se moram malo umiriti, se pogovoriti sama s sabo in nekaj dni takšnega robinzonskega dopusta v samotnih zalivih, bi mi prav prišlo. Ne razumite me napak, nisem nikogar ubila in ne išče me policija niti kdo drug. Potrebujem le drugo okolje in mir. Kar koli vas zanima, me vprašajte, jaz pa sem tu, da vam odgovorim, če le znam. In še to. Za vas mi je povedala Silva in mi tudi ona predlagala, naj vas pokličem, ker ste razumna oseba in s svojimi izkušnjami me boste prav gotovo razumeli. Denarja imam s sabo dovolj in ta ne bi smel biti problem. Vprašanje je le, koliko časa bi smela ostati pri vas?«

	Poslušal sem njene besede in si vse skušal vstaviti v svoj spomin, povezati njene stavke in med besedami sem želel razbrati, kje je tu kakšen hakeljc, ki mi ne bo všeč.

	»In koliko časa bi želeli ostati?« sem vprašal in na čelu začutil, da sem ob vprašanju dvignil desno obrv, kot pričakovanje velikega odgovora.

	»Mesec dni.«

	»Opala, ta bi bila pa dolga. Pravi luksuz. Pa veste, koliko bi vas to stalo? Pravzaprav pa ne razumem, zakaj niste najeli svoje barke pri enem od mnogih čarterjev. Lahko bi najeli kakšno hišo v samotnem zalivu za dalj časa in tudi tam vas nihče ne bi našel?«

	Pogledala me je in verjetno ji je sonce svetilo v oči, zato si je nadela, svoja modna sončna očala in dejala: »Nočem biti sama, nisem tip človeka, ki si želi samoto. Potrebujem ob sebi zrelo osebo, ki bi mi znala svetovati, ki bi mi znala prisluhniti.«

	»Oprostite, draga moja, morda vi potrebujete drugačno pomoč. Psihiatri in psihologi vam bodo za denar radi prisluhnili, vam svetovali. Jaz teh diplom in nazivov nimam. Včasih mi še kdo reče, da pri svojih letih nikoli ne bom zrel. Včasih bi še sam potreboval takšnega terapevta. Torej?«

	»Čutim, da ste prava oseba. Dogovoriva se za poizkusni teden. Če nama bo ustrezalo, ostaneva skupaj še naprej. Če ne, pa me pripeljete na to isto mesto in odšla bom, kakor sem tudi prišla. Plačam vam lahko takoj, vnaprej. Koliko stane en teden in kaj dobim za to?«

	Bil sem tiho in kalkuliral. Pa ne s številkami. Bolj sem uporabljal neznanke, ki bi me lahko pripeljale v slabo voljo. Tako na hitro se je vse skupaj zgodilo in tako skrivnostna je ta ženska, ki sploh ni moj tip ženske, da bi jo lahko prenašal dlje časa na svoji barki. Zdela se mi je razvajenka. To je omejen prostor in ne moreva mimo tega, da se ne bi ves čas srečevala in dihala istega zraka. To ni oceanska ladja.

	Poklical sem natakarico, plačal pijačo in vstal.

	»Pojdiva na barko,« sem rekel, prijel torbo in odšla sva do barke. Sezula se je, preden je stopila nanjo in naredila vse tako, kot sem naredil tudi sam. Vstopila sva v salon in odložil sem njeno torbo ter ji pokazal krmno kabino.

	»To je lahko vaša spalnica. Jaz spim v sprednji kabini, v sosednji pa je ladijsko skladišče. Salon je od obeh, kuhinja in kopalnica tudi. Lahko ste tudi zgoraj v kokpitu, le čuvajte se sonca. Omara za vaše stvari je tukaj, nekaj lahko daste tudi na obešala. Luči so tukaj, in ko plujeva, morajo biti vsa okna zaprta. Če bodo odprta, boste imeli vse mokro in boste morali spati na mokrem. Posteljnino imate?«

	»Nimam, nisem vedela, lahko pa jo grem v mesto kupit. Imam le dve brisači. Nisem razmišljala o tem.«

	»Imam jo jaz, je sveža in oprana, ni pa nova.«

	Odšel sem po posteljnino, dodal še eno kopalniško brisačo in eno manjšo za roke ali za kar jo bo pač potrebovala.

	»Izvolite. Zvečer je še dokaj sveže, zato vam priporočam, da si preoblečete tudi debelo odejo, saj bo sama rjuha premalo.«

	Obrnil sem se in odšel sem ven, kajti moral sem v trgovino. Zdaj sva dva in nabaviti sem moral več sveže zelenjave, sadja, kruha in še česa. Našel sem mestni supermarket in v voziček postavljal izbrane stvari. Verjetno jé malo in kvalitetno, saj ima dobro in elegantno postavo. Zato so bile nakupljene stvari boljše, kot jih kupujem sam, a kaj, saj bom vse to prištel h končni ceni.

	Ko sem se vrnil do barke, je sedela na pomolu. Oblečena v spodnji del kopalk in belo bluzo. Kadila je in se zagledala daleč, nekam na celino. Zagledala me je in hitro vstala, potegnila še en dim iz skoraj že dogorele cigarete in ostanek vrgla v morje. Prijela je za eno od nosilnih vrečk, še preden je vprašala, ali sme pomagati. Pustil sem ji in stopil sem na barko ter v notranjosti vse nakupljene stvari zložil na svoje mesto.

	»Danes morava še pred nočjo odpluti nekam drugam, zato si bova naredila le sendvič, ki bo verjetno dovolj do večerje. Žal mi je, da nisem vprašal, ali ste lačni, in bi že prej lahko nekaj malega prigriznila.«

	»Nisem lačna, hvala! A vseeno se mi bo sendvič prilegel. Ga lahko jaz naredim?«

	Prepustil sem ji kuhinjo, še prej pa sem vse sestavine za sendvič položil na pult. Stopil sem ven na pomol, pospravil pohodni mostiček in odvezal eno od priveznih vrvi ter jo potegnil na barko. Prižgal sem motor, odvezal še vrv na premcu in nato še tisto na krmi ter zaplul s priveza. Odločil sem se, da bova sidrala v zalivu Sutomišćica, zato sem obrnil na levo in kar z motorjem plul do zaliva. Ona je sedela v kokpitu in gledala naprej, mimo platnene strehe, nad vhodom v barko. V roki je držala sendvič in s krožnikom pazila, da ne bi drobtine od kruha padle na barko. Lepo se mi je zdelo, da ima ženska vsaj osnovno kulturo, da ni malomarna in zna čuvati tuje stvari. Tudi sam sem jedel sendvič, saj je barko upravljal avtopilot. Bil je dober, ravno pravšnji zame. Verjetno je začutila, da imam rad kakšno salamo več v sendviču in kakšen sirček manj v njem. Dodala je tudi list solate in kolobar paradižnika, ki si ga je malo posolila in popoprala. Dober sendvič, ni kaj! Prispela sva do zaliva in vplula vanj. Tu bi morala stati marina, a je nemško podjetje odstopilo od namena njene izgradnje, čeprav vzroka še sam ne poznam. Nič hudega, bo pa tu še vedno sidrišče in spodaj je mulj, zato ni problem sidrati na osmih metrih globine. Zaliv je zaščiten in tistih nekaj hiš na obali, naju ne bo motilo. Pa saj greva že jutri naprej.

	Po sidranju si skuham kavo, čeprav je bila ura že nekaj čez peto. Na vprašanje, če bo kavo tudi ona, samo pokima in se zahvali. Nalijem jo v skodelici in njej dodam še pollitrsko mleko, če si ga bo dolila, saj si je prej naročila kapučino. Videl sem, da sladkorja ni uporabila, zato ga tudi nisem prinesel. Postalo je že malo hladno, saj se je že večerilo. Oblekel sem si še pulover z dolgimi rokavi. Njej sem ponudil eno od navtičnih jaken, ki so vedno visele v kabini. Vzela jo je ter si jo oblekla.

	»Hvala vam! Res je postalo malo hladno in ta topla kava mi bo res dobro dela.«

	Zagledal sem se v razgibano obalo, ona pa se je spustila v salon in slišal sem, da je odšla v svojo kabino. Ko je prišla ven, je imela v rokah denarnico.

	»Rada bi se dogovorila za plačilo enega tedna. Povejte mi ceno in kaj vse to vključuje.«

	Povedal sem ji dnevno ceno, ki vključuje hrano, pijačo, ki je na barki in seveda prenočišče, ter skipperažo, kar pa je moj čisti zaslužek. Posteljnina je gratis. Morebitne stroške vode, goriva in marin pa bova delila na pol. Strinjala se je in mi naštela znesek za en teden ter dodala še petdeset evrov za posteljnino ter plačilo marine v Preku, a te sem ji vrnil. Nisem lovec na denar, čeprav sem v njeni denarnici videl zajeten šop bankovcev.

	Spila sva kavo, potem pa sem šel na računalnik in pogledal vreme za jutri. Tudi ona je prišla v salon in me vprašala: »Bova tudi jutri tu ali greva drugam? Mi boste pokazali vaše skrivne kotičke in čudovite plaže?«

	»Draga moja, kar precej sem starejši od tebe in zato si bom dovolil predlagati, da se tikava, kajti tako se bova lažje sporazumevala. In ja, jutri greva naprej, tu so ribiške ladje in nekaj hiš, zato tu res ni prijetno, za danes bo dobro.«

	Prikimala je in se strinjala s predlaganim tikanjem. Ob tem se mi je lepo nasmehnila in spet sem videl njene biserno bele zobe.

	Kasneje sem pripravil večerjo, ki sva jo pojedla v salonu na veliki mizi iz mahagonija. Nazdravila sva z redečim vinom, nato pa se je ona ponudila, da vse pospravi, pomije in obriše. Nič nisem rekel, le nasmehnil sem se in prikimal. Punca mi je postajala všeč. A počakajmo še kakšen dan. Odšel sem v svojo kabino ter se pri odprtih vratih zleknil na posteljo in začel brati roman, ki sem ga bral že nekaj dni, a sem ga potem vedno odložil in se zamislil o napisanem. Knjiga je opisovala življenje somalijske deklice, ki so jo obrezali, nato pa so jo želeli poročiti s starcem, ki je dal družini nekaj denarja in jo tako kupil kot svojo četrto ženo. Pobegnila mu je v Anglijo in tam postala fotomodel. Iz branja me je prekinila senca pri vratih. Pogledal sem v to smer in jo zagledal med vrati. Bila je v bikini kopalkah, zgoraj pa je bila brez, okoli vratu si je dala brisačo, ki je delno zakrivala njene prsi.

	»In Jan, nekaj se bova dogovorila, seksa pri meni ne bo. Jutri ti razložim, zakaj ne.« Nato se je obrnila in odšla v kopalnico. Bil sem tiho in razmišljal sem o njenih besedah. Sem mar s čim nakazal, da si jo želim? Nikakor ne! Prej bi lahko rekel, da je bilo pravkar videti pri njej, kako si želi seksa. K meni je prišla in moralizirala o seksu skoraj gola! Zamahnil sem z roko in bral knjigo naprej. Odšla je v svojo kabino in mi zaželela lahko noč, saj je bila utrujena od poti. Odzdravil sem in odšel še ploščad ter se oprhal na krmi. Čeprav je bila voda topla, me je zeblo in komaj sem čakal, da se obrišem v brisačo. Umil sem si zobe in še sam odšel k počitku. Zaspati nisem mogel, razmišljal sem, zakaj se mi vse to dogaja.



	SPOMINI



	Zjutraj sem vstal pred Rino, si skuhal kavo in se zleknil v salonu. Zunaj je bilo še hladno, zato sem kar tu bral knjigo in srkal to jutranjo črno opojno tekočino. Pil sem jo brez dodatkov, brez mleka in brez sladkorja. Včasih, ko sem še kadil, sem jih spil več, zdaj pa le dve, največ tri na dan.

	Ura je bila pol devet, ko je pri Rini zazvonil telefon. Odzvala se je na klic in slišal sem, da se z nekom pogovarja. Malo kasneje so se odprla vrata in na njih je stala Rina s telefonom v roki.

	»Silva je, rada bi govorila s tabo.«

	Vzel sem njen telefon in se oglasil: »Jan tukaj, kaj želi lepa gospa? Pride še kakšna tvoja prijateljica?«

	»Jan, stokrat ti hvala za to. Ko se vidiva, se ti oddolžim. Niti zavedaš se ne, kakšno dobro delo si naredil. Hvala ti! Zdaj pa moram iti, ker imam obveznosti. Adijoooo,« je rekla Silva in se na hitro poslovila.

	Naj bom preklet, če sem jo sploh kaj razumel. No, nekaj že, vendar bistva pa res ne. Pogledal sem proti Rini in ona je skomignila z rameni, vzela ponujeni telefon ter odšla v svojo kabino. Za sabo je zaprla vrata in ni je bilo več ne videti ne slišati. Nič zato, jaz bom dvignil sidro in grem drugam, ona pa, kakor želi.

	Prižgal sem motor, dvignil sidro in zaplul okoli rta otoka Ugljan. Danes je bilo več vetra, zato sem razvil jadra in jadral ob otoku. Med jadranjem je prišla ven, sedla v kokpit in ves čas je bila tiho. Prijadral sem do zaliva, zvil jadra in sidral v zalivu Prtljug. Tokrat sva tu sama, kajti tukaj ni hiš, ni bark, ni ljudi. Bistvo vsega pa je, da je zaliv dobro zaščiten pred burjo. Za tem je Rina vstala, se spustila po stopnicah in se zaprla v svojo kabino. Nisem drezal vanjo. Sama že ve, kaj je najbolje zanjo in kako ter s čim nosi svoje breme. Vem, da ga.

	Skuhal sem večerjo. Skozi zaprta vrata sem povedal, da je kuhana tudi zanjo, in če bo, naj se mi pridruži. Če ni zdaj lačna, si lahko večerjo pogreje in si jo pripravi kasneje. Prisluhnil sem na vratih in razen tihega joka nisem slišal ničesar. Zavil sem z očmi in skomignil z rameni. Bo že bolje, sem si mislil, in sedel za mizo. Med večerjo sem brskal po telefonu in bral sporočila, elektronsko pošto in še kaj drugega. Danes grem zgodaj spat, zato sem pomil posodo, si umil zobe, a prhal se danes ne bom. Nisem umazan. Ob knjigi sem kasneje tudi zaspal.

	»Dobro jutro!« sem pozdravil, ko sem prišel na palubo in jo tam zagledal zavito v odejo, kako sedi in gleda proti obzorju. Ni bilo ne toplo ne hladno, in čeprav je sonce komaj pokukalo in vstalo je izza hriba, je bilo zunaj vlažno.

	»Boš kavo?« sem jo vprašal.

	»Bom, če jo boš tudi ti.«

	»Seveda jo bom, zato sem te vprašal. Če kuham zase, jo lahko skuham za dve skodelici.«

	Prižgal sem plin na štedilniku, na katerem sem skuhal že toliko dobrih kav, obrokov in v njegovi pečici spekel že ne vem koliko hlebcev kruha. Nekateri uporabljajo štedilnik samo za pogrevanje konzerve ali pa za kuhanje čaja. Jaz pa sem bil odvisen od njega. Resda ni takšen kot doma, sploh ne pečica, ki ima samo spodnji gorilnik, zato je treba kruh znati speči. Ja, to so tiste male tehnike velikih mojstrov in dolgoletne prakse.

	»Evo izvoli!« sem ji podal skodelico s kavo in vanjo že ulil nekaj mleka.

	Prinesel sem še svojo skodelico v kokpit in sedel nasproti nje. Zagledal sem se v ribiški čoln, kjer je ribič lovil ribe. Rad sem imel takšna jutra, brez tiste dopustniške gneče. Jutra, kjer je bil mir, kjer se ni čutil veter z druge strani otoka, kjer ob obali ni bilo hiš. Nirvana! Spet sem jo pogledal, bila je tiho. Opazil sem, da je bila objokana, njene oči pa rdeče. Nekaj jo je moralo gristi. Vem, kako je to. Verjetno je tudi zaradi tega prišla sem, k meni, da ima mir, da se skrije pred težavami. A ni se mogla skriti, kajti težave je prinesla s sabo in bili so tu, z njo. Žal mi je bilo tega mladega bitja, žal mi je bilo, da se počuti tako nesrečno. A po drugi strani se vprašam, kdo sem jaz? Varna hiša? Varna barka? Sem mar psiholog ali morda mehanik za možgane, ki naj bi jih znal popraviti, da bodo delovali brez okvar? Nisem. Sem le človek, ki ljubi morje in svoje življenje. Sem človek, ki živi sam, človek, ki je nekoč imel družino in bil srečen. Ahhh, kako bi lahko bilo drugače, če se takrat ne bi vmešala Eva. Kako nenavadno je bilo vse to. Eh, Jan, si moral, sem si tiho rekel v sebi.

	Spomnil sem se tistega dne, dne, s katerim sem zapečatil svojo družinsko usodo. Peljal sem se na bencinsko črpalko. Križišče, rdeča luč. Stojim in pogledam desno. Bila je ona v svojem malem belem avtu. Pomahala mi je, kot mi je pomahala že ničkolikokrat. Pomahala in vrgla mi je poljub vsakokrat, ko je odšla od mene, ko je odšla domov k svojemu partnerju. Bila sva ljubimca dolgih 12 let. Občasna srečanja, divji seks ali dva, pogovor ter želja med ljubimcema, kako bi bilo lepo, če bi bila midva za vedno skupaj. Bedarija! Od vsega sva se ujela le v seksu. Noro me je privlačila s svojo čudovito postavo. Bil je vitka in imela je v sebi mladost. Imela je notranji žar, na katerem je lahko opekla vsakega moškega, ki si ga je zaželela. Bila je temnolasa, do ramen dolgih valovitih las, z večnim nasmehom in ko sem jo bolje spoznal, sem uvidel, da je živela le za danes in morda še za jutri. Ko bi le vsi znali tako živeti. Odprl sem desno okno in ona je odprla svoje levo.

	»Oj, lepota! Si se izgubila?« sem jo vprašal.

	»Nisem se, le k prijateljici grem na kavo. Saj veš, ženski čvek.«

	»Lepo! A še lepše bi bilo, če bi midva šla na kavo, glej, tam naravnost sta dva lokala in ni hudič, da nama v enem ne postrežejo dobre kave.«

	»Hahaha, res znaš z mano,« je rekla, zapeljala ob zeleni luči na semaforju ter potegnila za spredaj vozečim avtom in se odpeljala naravnost na veliko parkirišče. Kaj sem hotel: naredil sem prometni prekršek in namesto levo sem še sam zapeljal naravnost, neposredno zanjo. Avto sem parkiral na drugem parkirišču, da ga nisem ob njenem, kajti nikoli ne vem, kdaj se bo pripeljal za njo njen bolestno ljubosumni partner. Z njim je živela že več let, neporočena, čeprav se je on želel z njo poročiti. Vedel sem, zakaj tega ni želela storiti z njim, saj je bila kot dvajsetletna punca poročena s podjetnikom, ki je nekega dne sedel na motor in se na levem ovinku pred Postojno ubil. Po komaj letu in pol skupnega življenja je postala mlada vdova. Vedno je rekla, da je srečna, ker ni z njim imela otroka, saj bi takrat ta otrok postal sirota.

	Sedla sva za mizo in naročila kavi. Najprej sva ugotovila, da se že tri mesece nisva videla. Tudi ta, zdajšnji partner je bil poslovnež in nikoli ni vedela, kdaj bo doma in kdaj ne. Edina možnost, da sva bila skupaj, je bila, kadar je bil on službeno v Nemčiji. Takrat sva se po navadi kar tri dni skupaj noro ljubila. Rada mi je ugajala in rada me je gledala, kako sem z njo užival v seksu.

	Slišal sem zvonjenje telefona in se oglasil: »Pozdravljen, direktor! Vem, ne bom pozabil, jutri imava sestanek.«

	»Ravno zato te kličem, Jan. Prišlo je do spremembe. Nujno moram na sestanek v Moskvo in me nekaj dni ne bo. Se dogovoriva naslednji teden, ko se vrnem. Res se oproščam, a vem, da razumeš.«

	»Razumem vas, gospod direktor. Velja, se slišiva naslednji teden.« Zaključil sem pogovor in se zamislil. Spet je preklican sestanek, tokrat že drugič v mesecu dni. Začel me je najedati dvom, da nekaj med nama ni v redu. Potreboval sem ga, potreboval sem njegova naročila in potreboval sem zaslužen denar.

	»Kaj je, Jan? Te nočejo? Vidiš, le jaz te hočem, zato pijem kavo s tabo.«

	»Ja, res je, še sreča, da me ti hočeš,« sem v smehu dejal in spremenil svoje razpoloženje. Ona je stisnila ustnice v poljub in mi ga je poslala čez mizo. Ah, ta Eva. »Očitno je vse za nekaj dobro. Bom pa šel malo na morje. Lepo vreme je in brezvetrje. Ležal bom na barki, na soncu in bral kakšno dobro knjigo v samotnem zalivu.«

	»Še imaš tisto jadrnico?« me je vprašala.

	»Seveda jo imam. To je edina ljubica, ki me nikoli ne zapusti in me vedno čaka.«

	»Kje pa imaš parkirano?«

	»Barka je na privezu in barka se ne parkira kot avto. Je pa v Rovinju v ACI marini. Saj ne moreš vedeti, kje je to, če nikamor ne smeš.«

	»Če greš jutri res dol, bi tokrat res lahko šla s tabo in lahko greva skupaj. Mislim, da gre moj jutri zgodaj zjutraj v Nemčijo za štiri dni, a to bom izvedela šele zvečer, ko se vrne iz službe. Morda mi to celo popoldne javi, da mu pripravim kovček z oblačili. Res bi lahko šla in videla tvojo jahto.«

	»Ko sem imel jahto, tebe ni bilo nikoli, da bi šla z mano, zdaj imam le jadrnico. Če si res želiš, greva. Jaz grem v vsakem primeru, če tudi ti ne bi šla.«

	»Velja, ti zvečer pošljem sporočilo na telefon. Zdaj pa moram iti. Čau!«

	»Lepo se imej in glej, da te do jutri kap ne zadene od vseh teh popitih kav!« sem zaklical za njo, plačal račun in odšel v avto.

	Zvečer sem ženi povedal, da grem na barko za dva ali tri dni in bom za vikend že doma, ali pa lahko še ona pride za vikend na morje. Svoj avto ima, zakaj torej ne.

	»Seveda. Si pozabil, da ima moj oče rojstni dan? Kaj pa ti je?« me je vprašala.

	»Točno! Potem grem pa samo do sobote in se vrnem dopoldan nazaj, morda že v petek. Ti pa kupi darilo, saj ga najbolje poznaš. Čeprav, a ni zadnjič rekel, da bi tudi on imel gospo, ki ga lahko pripelje do vsakega naslova? Kaj pa, če mu kupiva navigacijsko napravo?«

	»Kaj mu bo to, saj veš, da bi on imel vse, kar imaš ti. Srajco in kravato mu bom kupila, to vedno nosi.«

	Preden sem šel tisti večer spat, sem pogledal na telefon, a na njem ni bilo sporočila. Ugasnil sem ga in legel v posteljo k ženi. Ona je brala knjigo, jaz sem gledal TV in na koncu filma sva si zaželela lahko noč ter zaspala. Stisnil sem se k njej, a se mi je ob dotiku umaknila. Razumem jo, ona mora jutri v službo, jaz pa grem tako ali tako na morje.

	Zjutraj me je na telefonu čakalo sporočilo in v njem je pisalo: Ob osmi uri grem k prijateljici, tam bom pustila avto. S sabo bom imela kovček. Njej lahko zaupam vse, zato me po deveti uri pokliči, preden greš od doma, pa ti povem, kje sem.

	Ko sem šel od doma, sem jo poklical, da mi je povedala naslov, ki sem si ga zapisal, in krenil k njej. Ona me je že čakala, le njen rdeč kovček sva dala v moj avto in se zapeljala na Hrvaško.

	Pred prihodom v marino sem kupil veliko pico in nato na privezu pripravil barko za odhod. Odplula sva po krasnem sončnem vremenu in zapustila marino. Najin cilj je bil zaliv ob kampu Sv. Petar. Čudovita bistra in čista voda, sidrišče večinoma prazno in če si malo oddaljen od obale, še kopalcev ni veliko. Pa saj je šele začetek junija in morje se še ni dobro ogrelo. V pečici sem pogrel pico in jedla sva jo z užitkom. Ker je bila prevelika, sva kose, ki so ostali, zavila v alu folijo, če bi jo morda pojedla kasneje. Skuhal sem še kavo, ki sva jo spila v senci biminija, ki je pokrival kokpit. Ko mi je bilo toplo, sem se slekel do golega, skočil v vodo, čeprav je imelo morje le 21 stopinj. Njej je bila takšna voda prehladna, zato ni želela z mano. Ko sem prišel iz vode, sem se obrisal z brisačo in jo videl, kako gleda v moje mednožje. Mrzla voda je naredila svoje, a kot vem, bo moj korenjak kaj hitro zrasel. Za sabo sem nastavil brisačo, stopil do nje in ji rekel: »Daj ga, naj ti zraste v ustih.«

	Z brisačo sem naju delno zakril, da se nisva videla na obalo, čeprav na njej nisem videl nikogar. Bila je samo v spodnjem delu kopalk, zgoraj je bila brez. Gledal sem njene male, a čvrste prsi, ki sem jih že ne vem koliko krat gnetel, sesal in se igral z njimi. Vzela ga je v roke in nato v usta. Samo nekajkrat ga je podrgnila z ustnicami gor in dol in čutil sem, kako mi raste, kako postaja trd. Malo si je pomagala z roko in res nisem potreboval dolgo, dve, tri minute, in prišlo mi je v njena usta. Ne morem opisati občutka, kako to ona dobro dela. Kako ona uživa, ko ga ima v ustih, kakšne glasove spušča ob tem in kako to zna. Najboljša je v tem.

	»Pa sem dobila nekaj beljakovin, dnevno dozo, a ne, Jan?« je rekla, vstala in šla v kopalnico. Jaz sem se še enkrat oprhal, odšel v kuhinjo v hladilnik, iz njega vzel vino in ga natočil v najina kozarca.

	»Greva v posteljo, da se še malo pocrkljava?« me je vprašala.

	Pogledal sem jo, ji ponudil kozarec z vinom, nato pa predlagal: »Kaj pa če iz sedežne narediva posteljo v salonu in sva kar tu, ko nama je lepo in svetlo. Kabine so samo za spanje in so precej neudobne.«

	Spustil sem steklen kozarec s pol popitim rdečim vinom in najprej pospravil vse z mize, nato pa sem jo spustil do polovice. Stranska oblazinjena naslonjala sem položil na mizo in imela sva veliko francosko posteljo, na katero sem položil še njeno rjuho, ki jo je prinesla s sabo. Trenutek za tem sva že ležala na njej. Iz zvočnikov se je slišala prijetna glasba in uživala sva v ambientu, naslonjena s hrbtom proti steni. V roki sva držala vsak svoj kozarec in se pogovarjala. Spila je svoje vino, kozarec odložila na tla, nato pa sedla name ter me pogledala v oči: »Rada te imam, Jan. Nikoli nisem ugasnila najine ljubezni, čeprav vem, da si si ti tako mislil.«

	Gledal sem jo v njene oči in v njene dolge trepalnice, delno populjene obrvi, na veke, na katerih je imela samo nekaj malega ličil. Njene ustnice so bile skupaj, na njih ni bilo več sledi šminke. Potegnil sem jo k sebi. Poljubil sem jo. Najprej nežno in kratko, nato dolgo in kmalu sva ostala brez sape. Poljubil sem jo po vratu in zavonjal sem njen parfum, Bvlgari Omnia. Pravzaprav sem ga najprej začutil kot nekaj kislega na svojem jeziku, potem sem ga šele zavonjal. Vem, da ima še druge parfume doma, a to znamko sem ji včasih tudi sam kupil in vem, da ga je imela danes na sebi samo zaradi mene. S poljubi in jezikom je nekaj trenutkov kasneje spolzela do mojega korenjaka in si ga vzela v usta. Spet je otrdel in tokrat ga ni jemala predolgo. Pogledala me je v oči in rekla, da si želi kot včasih, kar je pomenilo, da me je zajahala kot zdaj, in ona bo tista, ki bo aktivna. Znala je migati z boki in znala je uživati. Zaprla je oči, glavo je nagnila nazaj in me držala za roki, da je imela oporo. V seksu sva bila uigran par. Le kako ne bi bila, če sva to počela že toliko let. Nato mi je spustila roki, ki jih je zaradi opore držala, in se še v gibanju prijela za svoje prsi. Močno si jih je stisnila in vedel sem, da ji bo kmalu prišlo. Rada je imela, če sem ji med seksom govoril opolzke besede in jo kdaj pa kdaj malo udaril po riti. To jo je še bolj podžgalo in takrat je kot podivjana kobila jezdila na meni. Poznal sem jo; ko je zasukala oči in ko sem videl njene beločnice, sem vedel, da ji bo vsak čas prišlo. Za tem je še nekajkrat trznila, njena stegna so dobila hrapavo kožo in za tem je vedno bilo slišati tisti glas užitka. Zakričala je na glas in spustila iz sebe vse užitke, ki jih premore le zadovoljena ženska. Pogledala me je in se obrnila na hrbet. Z rokami me je brez besed povlekla na sebe in potem sem bil jaz tisti, ki sem ji ga nabijal in zabijal, dokler ni prišlo še meni. V njo sem spustil še tisto nekaj sperme, kar je nisem, medtem ko mi je prišlo v njena usta. Res je, midva sva bila ne nasitna drug do drugega, in če je že bilo kaj med nama, kar naju je povezovalo, je bil to dober seks, v katerem sva oba uživala.

	Vstala je in odšla na stranišče. »Jan, kje se spusti voda v školjki?« me je vprašala iz stranišča, ker nikjer ni našla kotlička.

	»Pusti, bom jaz,« sem rekel in načrpal morsko vodo v školjko ter jo splahnil do čistega.

	Umila sva si roke, ona pa je odšla po kozarca in ju spet napolnila. Ležala mi je na rami in se igrala s prstom po robu kozarca. O marsičem sva se pogovarjala, marsikaj sva se imela za pogovoriti.

	»Eva, morala bova dvigniti sidro in oditi nazaj v marino. Potem se oblečeva in urediva. Kasneje te povabim na večerjo, da ne bova živela samo od pice. Tukaj poznam kar nekaj dobrih lokalov, kjer strežejo dobro hrano.«

	»Jan, jaz bi najraje ostala tukaj za vedno. A res morava iti? Pico še imava, jaz bom samo en košček pojedla, ti pa ostalo, potem pa tukaj prespiva, jutri dopoldan pa greva v marino. Preden greva domov, greva še na kosilo. Jaz plačam to kosilo in rada bi jedla dobre lignje s krompirjem in blitvo.«

	»OK, vreme je ugodno in lahko tu prespiva. Jutri pa greva domov, če res ne moreš ostati še en dan.«

	Tisto noč sva se imela res lepo, bilo je nepozabno. Bilo je kot včasih, ko sva lahko kam pobegnila za eno noč, kadar pač njenega partnerja ni bilo doma. Zaspala sva drug ob drugem, prepletena in vsa ljubeča, napolnjena z ljubeznijo.

	Zjutraj me je prebudila s poljubi po obrazu in nato sva se obračala tako dolgo, dokler mi ni prišla s sprednje strani in jaz sem si jo vzel od zadaj. Prijel sem jo za njeno krhko telo, za njene boke in jo potegnil k sebi. Dolgo sem ji ga nabijal, preden mi je prišlo, nato sem padel ves prepoten na posteljo, ona je legla k meni, razširila nogi in z eno roko razširila sramni ustnici, z drugo pa si je drgnila ščegetavček tako dolgo, dokler ni prišlo še njej. Izpustila je krik naslade, stisnila svoji nogi in drgetala s celim telesom. Res jo je bilo lepo gledati, res jo je bilo lepo imeti ob sebi. Stopil sem ven na krmo in skočil v hladno jutranje morje in kmalu prišel iz vode ter se oprhal na krmi. Ona se je ta čas že oprhala in se nato obrisala z mojo veliko brisačo. Po kavi sva dvignila sidro in odplula proti marini. V barki nisem imel večje zaloge hrane, saj sem si jo vedno kupil, kadar sem prišel na barko. Tokrat pa sem imel namen jesti le zunaj v restavracijah, zato niti nisem šel v trgovino, le pico sem kupil v piceriji, ki mi je bila ravno na poti v marino.

	V marini sva privezala barko, nato sva se uredila in odšla na sprehod, na pijačo, se smejala in se imela čudovito. Bila sva sproščena, saj sva vedela, da sva sama in naju ne more nihče videti. Popoldne sva odšla do znanega gostišča in si naročila dobre jadranske lignje s krompirjem in blitvo, ona je še vedno pila rdeče vino jaz pa belo malvazijo, ki se je bolj podala k lignjem.

	Bilo je že pozno popoldne, ko sva se vrnila v marino, saj sva morala v avto odnesti še njen kovček in mojo torbo. Pospravila sva še vse, kot da nikoli nisva bila v barki in prijel sem obe prtljagi ter stopil po stopnicah iz barke. Na sredi stopnic sem obstal in še danes se spomnim, da sem zavpil le: »Fakkkk!!!«

	»Kaj je?« je vprašala Eva in pomolila svojo glavo pod mojo roko in prebledela kot jaz. Na pomolu pred barko je stala moja žena. Bila je vsa rdeča v glavo in vem, da je želela izreči tisoč besed, a jih ni.

	»Vedela sem, slutila sem, da bo nekaj takšnega. Nisem pa vedela, da si z njo, vlačugo! Mislila sem in upala, da te je minilo, a vidim, da te ni. Zdaj vaju imam pa dovolj!« Nato se je zgodilo nekaj, česar niti v sanjah ne bi pričakoval od nje. Bila je hitra kot kobra. Še preden sva se z Evo zavedala, kaj se je sploh zgodilo, je žena dvignila svoj telefon in slišala sva »škljoc«. Fotografirala naju je, ko sva od presenečenja tako obstala na stopnicah. Takrat sem Evin kovček izpustil iz rok in padel je na njeno nogo. Od bolečine je zavpila, da se je še moja žena zdrznila. A ta se je trenutek za tem na peti obrnila in gledal sem za njo, dokler se ni odpeljala s parkirišča. Midva sva sedla na sedežno klop v salonu in nič nisva rekla, nekaj časa sva bila tiho in oba sva razmišljala. Bila je res smrtna tišina.

	»Pusti, Jan, ko prideš domov, boš že uredil zadevo. Vem, da boš, saj znaš in obvladaš. Znaš naložiti in znaš se izmazati. Tudi tokrat se izmažeš,« mi je rekla po nekaj minutah tišine.

	Odšla sva tudi midva, se zapeljala do njene prijateljice, jaz pa do doma. Tokrat nisem znal izpeljati zadeve. Pravzaprav je niti nisem mogel. Doma me je čakal le listič, na katerem je pisalo: Sem pri starših, ne kliči in ne išči me ter ne hodi na rojstni dan.

	Dobre štiri mesece po tem dogodku sva bila že ločena.

	»Jan, Jan, je vse v redu tabo?« sem slišal glas Rine. »Ko bi se videl! Kot kamen si bil siv in verjetno si bil nekje drugje, v nekem svojem svetu. Sploh te ni bilo mogoče prepoznati! Te morda kaj boli?«

	Res je, bil sem v spominih, bil sem v preteklosti, bil sem tam, kjer sem nekaj izgubil. Izgubil sem svojo čudovito ženo.

	»Nič ni. Vse je v redu, le zagledal sem se v nekaj, nato pa so se mi v glavi sprehajali spomini.«

	Bila je tiho, le gledala me je. Počasi sem spil preostanek mrzle kave, ki mi je le s težavo stekel po grlu. Mrzla in grenka, s priokusom spominov, mi res ni sedla v želodec, ki je bil že dodobra načet z ranami. Te je povzročil ne vem koliko krat vnesen naklofen, kakor tudi ne vem kolikokrat povzročen stres z nabiranjem želodčne kisline.

	»Tudi sama sem slabo spala. A očitno mi je to namenjeno.«

	»Spanje je posledica našega psihičnega stanja. Odvisno je od utrujenosti, težav, lune … Nikakor pa nam ta spanec ni namenjen ali dan ob rojstvu,« sem rekel in jo popravil.

	»Res je,« je samo rekla in se spet zagledala drugam.

	Bila sva tiho in potem se je obrnila k meni: »Veš, zakaj sem pravzaprav tu? Ali res ne veš? Ti ni Silva nič povedala?«

	»Saj sem ti že povedal, da mi ni povedala nič o tebi. Ko bo prišel čas, ko boš začutila, mi že poveš sama.«

	Pogledala me je v oči in nadaljevala: »Noseča sem, skoraj dva meseca. Sem sem prišla, da premislim o svojem nadaljnjem življenju.«

	»Misliš o njegovem življenju,« sem rekel in s prstom pokazal na njen trebuh. Mislil sem na nerojenega otroka, ki ga je nosila v svojem telesu.

	»Ja, lahko bi se temu tako reklo. A tudi o svojem življenju.«

	»Ne vem, kako je biti mati, vem le, kako je biti oče. A to je razen rojstva otroka, zelo podobno. Biti starš ni preprosto, ni pa hudo. Če bi bilo res težko, se ne bi rojevali otroci,« sem malo pametoval.

	»Sranje! Le zakaj se je to moralo zgoditi ravno meni?«

	»Ne vem, kaj se ti je zgodilo. Če je to samo zato, ker si zanosila, moraš iskati krivca pri sebi in očetu. Vidva vesta, kdo je krivec. Pravzaprav pa, če si ga nisi želela, potem ne razumem, zakaj je tako, saj obstaja zaščita.«

	»Zaljubila sem se. Noro sem se zaljubila in verjela sladkim obljubam.«

	Nič nisem rekel, saj poznam takšne in podobne zadeve, čeprav tukaj ne vem, za kaj pravzaprav gre.

	»Sranje!« je še enkrat ponovila, le da je tokrat bilo v tej izgovorjeni besedi več cinizma.

	Skomignil sem z rameni in vstal. Želel sem odnesti in oprati skodelico od kave.

	»Vidim, da te moja zgodba ne zanima. Takšni ste moški. Ko nastopijo težave, obrnete hrbet!«

	»Draga moja! Prvič, nisem te jaz naredil noseče. Kot drugo, nismo vsi moški za v isti koš. Kot tretje pa … Ah, nič, škoda besed,« sem rekel, zamahnil z roko in se spustil po stopnicah do kuhinje.

	»Bova jedla?« sem zaklical iz kuhinje.

	»Hvala, nisem lačna!« je dejala še sama.

	»Ti morda ne, tvoj otročiček pa morda je in morda nima od kod črpati hrane. Cigaretni dim in kava nista hrana. Kolikor se spoznam na te zadeve, mu s tem bolj škoduješ kot koristiš. Morda bi vsaj za čas, dokler ne sestaviš kock, prenehala s to razvado. Kaj praviš?«

	»Hvala za nasvet, a o tem bom odločala sama.«

	Bila je jezna, čutilo se je to na njenem glasu, na njenem tonu. Čeprav ne vem, zakaj. Name? Pa saj ji nisem jaz skočil med noge?

	Slišal sem korake po stopnicah in videl, da v kuhinjo prihaja še ona. Položila je skodelico v umivalnik, nato pa pogledala v hladilnik.

	»In kaj sploh bi bilo danes za zajtrk?«

	»Mladi mamici priporočam jogurt in ovsene kosmiče s suhim sadjem. Jaz bom kruh in pašteto.«

	»In sedaj, ko veš, da sem noseča, sem zate mlada mamica in ne več Rina.«

	»O, si, še vedno. Rina, mlada mamica,« sem dejal in se nasmehnil, ko sem videl njen pogled, ki je bil bolj jezen kot ne. »Sedi za mizo, ti jaz pripravim zajtrk, saj je vključen v ceno, ki si jo že plačala.«

	Pripravil sem nama zajtrk, nato sem sedel še sam za mizo in srkal čaj, ki sem ga še vmes med pripravo zajtrka skuhal. Pogledal sem jo, saj je le mešala svojo jed, v usta pa še ni spravila ničesar. Bil sem tiho in jedel.

	Čez minuto je samo bruhnila v jok in se naslonila na mizo, z obrazom navzdol. Z rokama si je pokrila glavo in res neutrudno jokala. Nisem je mogel več gledati, zato sem odložil svoj zajtrk in ga skupaj z njenim porinil na sredo mize. Približal sem se ji in jo dvignil do sebe, ter objel. Bilo mi je žal otroka, ne tistega, ki ga nosi. Bilo mi je žal nje, ki je bila tako mlada, da bi mi lahko bila hči. Pustila se mi je objeti, nato pa sva tako ostala nekaj minut. Verjetno je le potrebovala toplino, ki jo je začutil v mojem objemu.

	»Oprosti temu izpadu,« je še vsa objokana dejala in me pogledala v oči.

	Bil sem tiho, razmišljal sem, ali ji naj sploh kaj odgovorim. Odmaknila se je od mene in iz police vzela papirnati robec. Obrisala si je lice in nato spet zaprla oči. Vzel sem svoj zajtrk in šel ven, na sonce. Zunaj je imelo sonce že svojo moč. Bilo je toplo, tam, kjer se me je dotaknilo. Vedel sem, da se ne smem sleči, kajti to bi lahko bilo zahrbtno in lahko bi se prehladil. Pojedel sem zajtrk do konca in se naslonil s hrbtom na belo plastiko, glavo pa naslonil na vrvi, katere so bile navite ob vinču. Zaprl sem oči in se prepusti božanju sončnih žarkov. O kako je bilo lepo, o kako sem čutil ta topel in čaroben dotik sonca! Vse okoli mene je bilo tiho, še Rina se je umirila. Od nekod sem slišal čričke, kar je pomenilo, da burja le ne bo tako huda. Saj ne vem, ali sem morda tako naslonjen zadremal, za kakšno minutko, morda celo dlje, le ujel sem se, ko sem sam sebe slišal, da sem zasmrčal. Dan je minil v branju knjig, poslušanju glasbe, midva pa sva se iz ne vem kakšnih razlogov umikala drug drugemu.



	ČAS PRINESE DOBRO PRIJATELJSTVO



	Naslednji dan sva se le premaknila. Zapustil sem ta samotni zaliv in zaplul proti Dugem otoku. Ne grem v mesto Sali, verjetno se bom sidral na sredini globokega zaliva, na drugi strani, tam, kjer je hotel. Potem moram v mesto po nekaj sveže zelenjave, morda kupim še kruh in mleko. Kako bi bilo lepo, če bi še ujel katerega od ribičev, ki na mali stojnici prodaja sardele. Od burje ni bilo nič, zato sva to razdaljo prejadrala v miru in nič drastičnega se ni zgodilo. Rina me je ves čas spremljala s svojimi zvedavimi očmi in vsak moj gib je bil temeljito spremljan. Morda si je želela le zapomniti vse tisto, kar sem delal, kar sem počel med jadranjem.

	Kot sem si mislil, je ta zaliv res ne zanimiv za ostale jadralce. V tem času sploh, tudi v sezoni je tu problem, saj je ob oseki voda globoka trinajst metrov, zaliv pa ni ravno širok. Potrebno je znati sidrati in vedeti, koliko verige je treba pustiti v vodi, da barka ob morebitnem obračanju z vetrom, ne nasede na obalo. Dvignil sem gumenjaka in ga postavil v vodo.

	»Greš zraven?« sem vprašal Rino.

	»Lahko bi šla, če smem?«

	»Zato sem te vprašal. In zakaj ne bi smela?«

	»Ne vem, mislila sem, da jadrnica ne sme ostati sama, da kdo česa ne ukrade, ne odnese,« je prepričljivo dejala in me pogledala, kot da si želi slišati, da bi jo prosil, naj gre zraven.

	»Povabil sem te, ti pa, kakor želiš. Jaz bom v vsakem primeru v eni uri nazaj. Si že bila na tem otoku?«

	»Nikoli.«

	»Potem pa brez izgovorov. Greva na kavo in ti na cigareto,« sem rekel, se nasmehnil in tudi njej so se lica raztegnila v nasmeh. Vedel sem, da sem si ta trenutek pridobil malo več zaupanja, kot sem ga imel doslej.

	Zaveslal sem do obale in privezal gumenjaka ob ribiški čoln, na staro zarjavelo bitvo. Vedno sem se bal, da se na kakšni zarjaveli in stari ter umazani bitvi ne urežem. Zastrupitev bi bila neizogibna. Sploh pa ne vem, kdaj na zadnje sem se cepil proti tetanusu. Rahlo sem jo prijel za pas, tako pokroviteljsko in ji rekel: »Greva, pojdiva v to smer,« ter zraven z roko pokazal proti potki, ki je vodila malo v hrib. Spustila sva se na drugo stran in ko je videla luko Sali, nekaj čarterskih jadrnic, ki so bile privezane na rivo, se ni mogla načuditi tem lepotam. Prevzele so jo. Vem, tudi sam vem, kako je to, ko se ljudje navadimo kopenskih mest. Celina je drugačna. Lepa, a nima duše. Duša je na otokih. Spustila sva se do prve konobe. Naročil sem kavo, ona kapučino, le cigarete je pozabila na barki, medtem ko je prestavljala denar iz velike denarnice v eno malo žepno denarnico.

	»Tukaj ne bo težava, še vedno se lahko povsod kadi in v vseh lokalih imajo cigarete, le vprašanje je, katere znamke vse imajo,« sem ji povedal in oči so dobile barvo upanja.

	Pogledal sem k trgovini in videl dva ribiča, ki sta prodajala ribe. »Počakaj me tu, jaz samo skočim do onih dveh ribičev, da vidim, kaj imata od sveže ribe. Saj ješ ribe?«

	»Jem, čeprav imam najraje osliča, ker nima kosti.«

	»Hahaha. Ta je pa dobra. No, tega tu ne bova kupila, bom pa pogledal, če imajo kaj drobne ribe.«

	Stopil sem do ribiča in videl res sveže inčune. Prosil sem ga, da mi jih proda en kilogram, katere sem takoj plačal, odnesel pa jih bom kasneje, ko se bova vračala na barko. Bolje, da je vrečka z ribo na ledu, kot pa z mano na kavi in potem še v topli trgovini.

	»Si dobil ribo?« me je vprašala, ko sem se vrnil do mize in ravno takrat je puhnila cigaretni dim, ki mi ga je rahel veter pripeljal točno pred svoja usta. Bil je to dim, ki ga nisem maral, saj tudi sam, že več let nisem kadil. Kot da je čutila, kaj se je pravkar naredilo, je začela mahati z levo roko, da bi vsaj nekaj dima odmahnila stran od mene. Nič nisem rekel, ne odreagiral, ona pa se je obrnila drugam, stran od mene in pihala dim proti jugu.

	Po popiti kavi je plačala račun, saj si je ob kavi naročila cigarete in vžigalice. Odšla sva v bližnjo trgovino in s tal sem vzel nakupovalno košaro.

	»Če si kaj želiš, če ješ kaj takšnega, česar jaz nimam, le izberi in daj v košaro,« sem rekel.

	Skupaj sva kupila nekaj zelenjave in pri tem sva se vedla, kot da sva skupaj že dvajset let. Pri sadju se je znala malo pošaliti in takrat sem jo prvič videl res sproščeno in nasmejano. S polno košaro živil sva prišla na blagajno. Tudi Rina je imela nekaj stvari v rokah, takšnih, ki si jih je zaželela. Plačal sem, ona pa je zložila vse v dve veliki plastični vrečki in odšla sva še proti stojnici, kjer sva vzela še vrečko z ribo.

	Na barki sva vse to preložila v omarice in hladilnik. Sadje sem postavil v za to namenjeno skledo in jo postavil na mizo v salonu, da je bila obema na dosegu rok. Poleg tega je bilo sadje na mizi lepo videti, tihožitje, kakršno je mnogokrat naslikano s strani slikarjev.

	V posodi na štedilniku je bilo še nekaj čaja, ki sem ga nalil v dve skodelici do polovice in eno kar porinil Rini v roke, ki je že sedela v kokpitu. Pogledala me je, nič ni rekla in sprejela skodelico.

	»In kaj bova zdaj kapetan?« me je vprašala.

	»Ne vem še, nič nisem razmišljal,« sem odvrnil.

	In res, nič nisem razmišljal, kam bi odplul. Tukaj mi res ni za ostati. Tako neprijazna je bila ta lokacija, da je kar kaj. Najraje bi dvignil sidro in se prestavil drugam. A kam, kajti dnevnega časa res ni veliko. Edini in dobro zaščiten zaliv je Veli Bok in je dejansko čisto na samem, poleg tega pa ni daleč do njega.

	Dvignem sidro in zaplujem proti novi lokaciji. Plujeva mimo mesta Sali, nato pa še nekaj časa po SV delu Dugega otoka, na kar zavijeva okoli rta in že sva v ožini otoka Lavdara. Spet zavijeva levo in na sredi zaliva, na kar precejšnji globini sidrava. Tu je včasih bil nek kamnolom, zato je tudi ime takšno. Od njega je ostal le majhen neuporaben mandrač. Počasi se bo začelo temniti in postalo bo hladno. Vem, da bo kmalu bolje, saj so napovedani bolj topli dnevi, ki pa žal s sabo pripeljejo več navtičnega turizma in gneče. Sploh v takšnih, še ne koncesijskih zalivih.

	Zvečer spečem inčune in krompir, vse skupaj v pečici. Ker so inčuni drobni, spečem najprej krompir v krhljih do polovice, nato dodam inčune, vse zalijem še z olivnim oljem in dodam provonsalska zelišča. Takoj je zadišalo in želodčka sta se oglasila meni in Rini. Bila je res dobra večerja in teknila je obema. Po večerji sva se še malo pogovarjala, nato pa sem vzel knjigo in odšel v svojo spalnico ter bral, dokler nisem zaspal.

	Zjutraj se mi je zdelo, da še Rina spi, zato sem spet bral knjigo, ki me je s svojo žalostno vsebino tako potegnila vase. Kmalu zaslišim odpiranje vrat spalnice in jo zagledam, kako hiti v kopalnico. Čez nekaj minut pride iz nje, umita in urejena.

	»Boš kavo?« me vpraša.

	»Prosim!« ji odgovorim in berem knjigo naprej.

	Kmalu se pokaže v moji spalnici in v rokah drži obe skodelici.

	»A greš malo bolj v levo, da bo za oba prostor?« mi pravi.

	Skoraj me je kap, ko sem to slišal. A vseeno sem pomaknil svojo rit, ki je bila oblečena v črne oprijete boksarice. Tudi ona ni bila nič boljša. Na sebi je imela tangice, ki so se videle skozi razvlečeno večjo majico, ki ji je služila kot spalna srajca. Šele sedaj sem videl že znani napis Pridi, angel, razširil ti bom krila. Bila je to moška majica večje velikosti, ki jo je verjetno dobila kot reklamno majico znanega podjetja. Podala mi je obe skodelici in se še sama na pol ulegla v mojo posteljo, tako da je bila naslonjena kot jaz na zadnji del stene, ki je ločeval spalnico od kopalnice. Ko se je dobro namestila, je vzela svojo skodelico iz mojih rok in pogledala knjigo, ki jo berem.

	»Rad bereš, a ne?«

	»Ja, knjiga je moja prijateljica, ki je vedno tu, kadar jo potrebujem.«

	»Vidiš, jaz še tega nimam. Pravzaprav imam zdaj tebe. Veš, danes ponoči sem razmišljala, še preden sem zaspala, kako mi je vseeno lepo, ker sem preko znanke spoznala tebe.«

	Srknila je svojo kavo in nadaljevala: »V Villachu sem delala v nočnem baru, na recepciji.« Pogledala me je, kako bom odreagiral, nato pa je nadaljevala: »Ta bar ni bil navaden bar, bil je bar, namenjen druženju z dekleti, ki so bila tam zaposlena. Bogati slovenski, avstrijski in italijanski klienti so hodili k nam, da bi se družili z njimi ter doživljali drugačno družbo, kot jo imajo doma. Jaz nisem bila ena tistih, katere so se prodajale za denar. Začela sem kot natakarica, nato kot receptorka, katera je skrbela, da so v bar prihajali samo tisti gostje, kateri so se predhodno najavili in bili naše stalne stranke. Novinci k nam niso imeli samostojnega vstopa, razen če jih je pripeljala k nam stalna stranka in je le-ta morala dvakrat priti skupaj z njim, da je lahko tretjič prišla sama. Ja, takšna so bila naša pravila. Imela sem dobro plačano službo in dobila sem veliko napitnin, saj so mi jo dale stranke. Dobro napitnino sem dobila tudi od deklet, če sem jim uredila stranko, ki so jo že imele, in so vedele, da bodo na lahek način z njo vseeno dovolj zaslužile. Včasih sem morala le komu prišepniti, katera od deklic tam dela, katera je nova in katera je tista, ki je danes zelo razpoložena.«

	Zdaj sem jaz srknil kavo tako, da se je slišalo in verjetno me je zaradi tega pogledala in prekinila z govorjenjem.

	»Nadaljuj, če želiš. Me zanima, ker še nikoli nisem bil tam in niti slišal nisem za takšne bare.« sem rekel. Bilo jo je zanimivo poslušati, čeprav sem se ves čas težko osredotočal na zgodbo. Ko mi je to pripovedovala, je bila malo nemirna in se je presedala po postelji. Težko sem se osredotočil na zgodbo, saj sta se najini telesi dotikali drug drugega.

	»Jan, ni kaj veliko za govoriti. Le povedala sem ti, kje sem bila zaposlena in od kod mi denar, katerega si dobil iz moje denarnice. Nikoli nisem zapravljala, nikoli si nisem privoščila dragih avtomobilov, čeprav sem si kdaj želela novega Clia. A tudi moj stari me je pripeljal v službo in iz službe nazaj domov.«

	»Pa oče otroka? Če seveda lahko vprašam,« sem bolj po tihem vprašal, kot bi se bal negativne reakcije.

	»Dolga zgodba. Morda kdaj drugič,« nato me je poljubila na lice in vstala s postelje.

	Jaz sem še vedno ležal in razmišljal. Sem ji obljubil, da se je ne bom dotaknil? Upam, da ne, kajti bila je tako poželjiva ženska, da česa takšnega pri sebi že dolgo nisem začutil. A vseeno se bom brzdal in bom še naprej pošten do nje.

	Ko sem se uredil in prišel v kokpit, je sedela na krmi in njeni nogi sta bili že v morju. Videti je bila zamišljena, ko je tako sedela na pol v vodi in na pol na soncu.

	»Namaži se s kremo, sonce te bo hitro opeklo,« sem jo posvaril.

	»Prav imaš, sonce ima res moč, prav čutim, kako mi bedra gorijo.«

	Nato je vstala, si obrisala svoji dolgi nogi in odšla v barko. Iz nje se je vrnila s kremo. Slekla je še majico in ostala le v spodnjem delu bikini kopalk. Videl sem že mnogo golih žensk, ampak ta je bila pri svojih letih povsod zategnjena, kot da bi vsak dan telovadila.

	»Dobro postavo imaš za svoja leta. Žal imam oči in ne morem samo mižati na barki, ne da bi te videl napol golo. Škoda, da se bo telo malo izničilo z nosečnostjo. Po drugi strani pa te čaka nova, lepša zgodba življenja.«

	»Postava je, kot je, srečo imam, da imam v sebi gene, da mi ni treba telovaditi in pretirano paziti pri hrani. Vse, kar pojem, gre dalje in nič ne ostaja na mojem telesu. Nosečnost pa … Bomo še videli.«

	Še sam sem se slekel do golega, si pripravil brisačo na krmilno konzolo in skočil v vodo. Zaplaval sem do mandrača, nato pa sem se vrnil do barke. Ko sem želel na barko, se je pojavila Rina in tudi ona je bila gola.

	»Ravno sem želela tudi jaz v vodo.«

	»Pojdi, bom počakal, da greš v vodo in grem potem jaz na barko.«

	Človek bi pomislil, da bo to trajalo pol leta. Nekatere zmrzljive ženske, pomočijo najprej prst na levi nogi, nato se odločajo, če bi sploh šle v vodo. Potem gredo do kolen v njo in se polivajo, da bi se navadile njene temperature. Ne, Rina se je odrinila od krme, me preskočila v loku in skočila na glavo, ne da bi poškropila vse naokoli. Ta ženska me je presenečala vse bolj in bolj. Tudi vse bolj in bolj mi je bila zanimiva, a hkrati tudi skrivnostna.

	»Greš že ven?« me je vprašala, ko je priplavala do mandrača, jaz pa sem še vedno zasanjan obstal na mestu in se držal za kopalno lestev.

	»Ja, grem!« sem rekel, zamahnil z glavo in se po lestvi povzpel na barko, kjer sem se najprej oprhal in obrisal, nato pa si oblekel kopalke. Po navadi bi ostal v takšnem samotnem zalivu nag, tokrat pa sem imel ob sebi žensko in nisem želel izzivati ali ji dajati občutka, da si česa od nje želim ali kaj pričakujem.

	Priplavala je do barke in se povzpela po stopnicah ter se oprhala. Lahko bi jo ure in ure gledal, kako se tušira, morda si je to celo želela, a sem obrnil glavo proti obali. Kot bi sam sebi rekel, dragi Jan, čuvaj se in ne zapletaj se z žensko, za katero ne veš, kaj boš z njo, ko bo rodila otroka. Ja, točno to, otroka, ki ni tvoj.

	»Ali grem lahko na špic barke in se tam uležem?«

	»Seveda lahko greš na premec in se tam uležeš,« sem se nasmehnil, ko sem besedo špic spremenil v premec ter ji istočasno podal eno od sedežnih blazin iz kokpita. Nasmehnila se je in vzela blazino. Še vedno je bila gola in tokrat sem videl tanko črto dlak na njenem venerinem griču. Spomnila me je na Vero, kajti imela je točno takšno črtico. Malo, skoraj neznatno, a bila je črtica.

	V tem trenutku, ko sem se spomnil na Vero, sem se pri sebi le vprašal, kje je. Že dolgo je nisem videl niti slišal za njo. Kar nekaj časa je minilo od takrat, ko sva se razšla, in včasih le pomislim nanjo. Le kako ne bi razmišljal o nekom, ki sem ga imel blazno rad. Nato sem na drugi strani kokpita videl spodnji del kopalk in naj me koklja brcne, če to ni usoda. Ravno razmišljam o Veri in zagledam točno takšne bele bikini kopalke, kot jih je nosila Vera, ko sva bila skupaj v apartmaju v Zlatni uvali, kjer sem kar nekajkrat sidral s svojo barko. Spomnil sem se, kako sem ji kuhal v apartmaju in kako sva se vsak večer smejala, ko sva šla na sprehod. Res je bila dobra ta ženska in veliko si je upala. Bila je tako zvita, da je znala okoli prsta vrteti svojega moža in mene hkrati. Midva, reveža, pa se nisva zavedala, da sva del njene igre. Na koncu je bila že s tretjim, kar pomeni, da ji ni bilo prav nič sveto.

	Na enem od srečanj me je Vera vprašala, če bi šla skupaj nekam na morje za tri ali štiri dni. Seveda nisem imel nič proti in sem rekel, da lahko, če se bo le lahko izmuznila od doma.

	»Nekam blizu bi šla, v Istro, če bi šlo kaj narobe, da sem lahko kmalu doma.« Tako lepo se mi je to zdelo, da sem na glas zaklical da lahko, seveda lahko. Vse bi naredil za njo, samo da bi bila skupaj. A ker nisem vedel, kdaj bo ona lahko odšla, nisem mogel vnaprej rezervirati apartmaja. V hotel nisva mogla, ker se ona ni želela izpostavljati temu, da bi jo kdo videl z mano, še najmanj pa, da bi v recepciji puščala svoje podatke. Njo, poročeno Vero, kako je na morju s svojim ljubimcem, mož pa sameva doma. Ja, točno tako, bil sem ji ljubimec, ki je izpolnjeval njene želje, saj sem imel v sebi ogromno ljubezni in to samo za njo.

	Spomnil sem se, kako sva se srečala v Dajli. Sploh ne vem, zakaj v Dajli, če bi se lahko kje drugje. A najprej mi je rekla, naj najdem zadovoljiv apartma, kjer ne bova ljudem na očeh. Bala se je zase, bala se je, da bi jo kdo spoznal. Ko mi je javila, da se jutri vidiva, sem se zapeljal do obale in v eni od hrvaških agencij najel apartma za tri nočitve, ki me je stal toliko, kot bi ga najel za sedem. To je bila cena za Vero, a ni šlo drugače. Poklical sem jo in povedala mi je, da je avto pustila nekje drugje in naj pridem ponjo. Še zdaj ne vem, kje, in ne, zakaj ga je pustila drugje in ne pred apartmajem. Pripeljal sem se do nje in čakala me je za glavno cesto, malo pred trgovino. Nisem mogel verjeti očem, da je res tu in da se je lahko izmuznila možu. Pravzaprav sploh ne vem, kaj sem si takrat mislil? Je bila dobra ali pa sem se je bal, ko sem pomislil, kaj vse lahko počne z mano, če je že počela takšne stvari z možem. Vrtela ga je okoli prsta kot poročni prstan okoli prstanca. A sem vseeno bil vesel, da sva se srečala in da bova nekaj dni skupaj.

	Najprej sva šla na sprehod po Dajli, nato do obale, kasneje pa celo ob obali, po celi sprehajalni poti. Lepo sva se sprehodila, nato pa sva se odločila, da morava v trgovino, saj nisva imela ničesar za jesti. V enem od supermarketov sva kupila vse, kar sva potrebovala, nato pa odšla do najinega skritega kotička, kjer bova lahko spala, se ljubila in uživala v vsakem dnevu, ko bova tu.

	Ko sva bila v apartmaju, se je oblekla v bele bikini kopalke. Tako nenavadno so bile videti na njej, da še danes ne vem, zakaj tako. Kot da ji ta bela barva ne bi bila pisana na kožo. Njej so bile lepe, posebne, saj so imele na levi strani spodnjega dela všito okrasno zadrgo zlate barve, kakor tudi na nedrčku med obema košaricama. Moje iskreno mnenje je, da ji niso pristajale. V njih je bila videti močnejša, kot je v resnici bila.

	»Kako sem ti všeč?« mi je rekla, se zavrtela v novih kopalkah in čakala na moj odgovor. »Ti niso všeč, da si tiho?«

	Hitro sem preklopil iz negativnega razmišljanja in jo pogledal: »Ne, vsekakor so mi všeč, a tako so bele, nenavadne, kot si nenavadna ti. Kot da so izdelane samo zate. In ta zlata zadrga … Zakaj zlata? Mar ne bi bolj odgovarjala k tem kopalkam iz belega zlata?«

	Hahahaha, vedel sem, da ne mara zlatorumene barve, le belo zlato ji je bilo všeč, zato sem se delal presenečenega. Tudi jaz sem znal lagati in znal sem jo ovijati okoli prsta. To je ona dobro vedela, le da je tokrat mislila, da mislim resno.

	»Točno to sem tudi jaz rekla, a kaj, ko niso imeli nič drugega razen teh. Veš, te so zdaj moderne in se nosijo po francoskih plažah,« je dejala in me gledala, nato pa še sebe, kolikor se je le lahko videla v ozkem ogledalu sobe.

	Prišel sem do nje, jo zavrtel, kot bi plesala, in jo ob enem potisnil do postelje, kjer sem se zleknil nanjo. Poljubljala sva se in ona je bila tako strastna, da ni mogla več dočakati, kdaj ji bom zarinil svojega korenjaka. Slekla si je spodnji del kopalk in rekla: »Daj me! Daj me, da mi pride. Tvoja sem!«

	Slekel sem se, in ker mi je že stal, sem brez neke uvodne igre vstavil glavico svojega korenjaka v njeno špranjo, ki je bila tako vlažna in željna seksa, da je kar zdrsnil vanjo. Dvignila je svoji nogi visoko v zrak, jaz pa sem se dvignil na roki in ji ga z vso silo nabijal v njeno pohotno muco. Še sreča, da moj korenjak ni dolg, kajti s takšnim tempom, s takšnimi sunki bi jo lahko raztrgal. Postelja je bila stara in ves čas je škripala. Vprašanje je, koliko parov se je že seksalo na njej in koliko sperme je že bilo na tem jogiju. Toda tokrat me ni skrbelo za ta vprašanja. Samo nabijal sem ji ga, ona pa je bila glasna in oba sva pozabila, da imava vrata balkona odprta.

	»Najboljši si! Daj me, daj me! Naj ti pride! Obožujem, ko ti pride, ko čutim, kako ti prihaja!«

	In jaz sem bil ustrežljiv, nabijal in dajal sem ji ga z vso silo. To je bil pohoten seks. Kar naenkrat sem obstal, jo obrnil na kolena in ji ga dal od zadaj. Bil je to živalski seks. Okoli zadnjice je bila od nabijanja že vsa rdeča. Njej pa, kot da je vse to še bolj prijalo in je uživala v vsaki sekundi tega najinega spolnega akta. Ko sem začutil, da mi bo prišlo, sem ji to povedal in ona se je izvila iz mojega prijema ter se obrnila. Želela je, da ji končam v usta, zato sem izlil svoje seme vanjo, nato pa mi ga je celega polizala. Ves moker od potu sem se ulegel na posteljo, ona pa je odšla pod tuš. Ko se je vrnila, je bila ovita v veliko belo brisačo. Takšno sliko sem poznal iz kar nekaj hotelskih sobic po Sloveniji, kamor sva hodila seksat. Ulegla se je k meni, me objela in rekla: »Res si dober in ne zamenjam te.« Nato me je poljubila na nos in kasneje je vstala, si zopet nadela svoje bele kopalke z zadrgo, ter me pogledala.

	»Kaj je zdaj? Boš cel dan ležal? Pa ne da si utrujen od nekaj minutnega posteljnega razgibavanja? Daj no, saj nisi star sto let.«

	Vstal sem in odšel pod tuš. Čez dvajset minut sva že bila na plaži. Poiskala sva si miren kotiček, nato pa sva pogrnila brisači in sedela na njima. Vzela je svoj fotoaparat in moral sem jo fotografirati. Obnašala se je, kot da je fotomodel in da ima svoj zasebni photoshooting. Naredila sva tudi nekaj skupnih posnetkov, saj sva si želela imeti večen spomin.

	Zvečer sva se odpravila v apartma, si skuhala večerjo, nato pa sva odšla z roko v roki ob obali na sprehod. Poznala je vse tiste poti, poznala je marsikaj. Nikoli je nisem vprašal, od kod in s kom je spoznavala to okolico. Vedel sem, kaj bi rekla: »Z možem, seveda.«

	Po sprehodu sva se vrnila v apartma, kjer sva si ogledala film, nato pa je ona ob gledanju zaspala. Pokril sem jo, si umil zobe in tudi sam zaspal. Tako nekako so se nadaljevali najini naslednji dnevi, le da je včasih bil seks tudi večkrat na dan. Sledili so odhod na plažo, večerja, sprehod, TV, seks, spanje … Kot da sva poročena. Če bi bila poročena, bi bilo pravzaprav veliko manj seksa, morda samo enkrat ali dvakrat na teden, pa še to zato, ker sva na morju.

	Prišel je zadnji dan in sem jo odpeljal v Dajlo, kjer sem jo pred dnevi zagledal in kjer naj bi imela skrit avto. Objel sem jo, se sklonil k poljubu …

	»Ti spiš ali razmišljaš? Morda celo sanjaš z nasmeškom na obrazu? Zdi se mi, da se to tebi kar večkrat dogaja.« me Rina tako grobo prebudi iz mojih spominov.

	»Ojoj, malo sem zadremal. Menda nisem česa lepega izpustil?« sem se šalil.

	»No ja, ne vem, kaj si izpustil, bil pa si nekje na lepšem, saj se ti pozna po kopalkah,« nato se je zahihitala in odšla v barko. Pogledal sem v svoje mednožje in videl, kako je nabrekli ud postavil šotor v mojih kopalkah. Saj ne vem, če me je bilo v tistem trenutku sram ali pa je bilo to le stanje nelagodja. Kakor koli, bil sem v vročih spominih.

	Čas je bil za pozno kosilo in ne da bi me vprašala, se je lotila kuhanja. Preprosto se je vživela v življenje na barki tako hitro, da sem se še sam čudil in včasih tudi podvomil, da ni prvič na njej. Kuhala je v prav teh belih kopalkah z zlato zadrgo, le da je zdaj imela na sebi tudi nedrček iz kompleta, da ni bila ravno gola. Odprl sem ji še okno, a je tako zapihalo od prepiha, da ji je ugasnil plin. Prosila me je, naj ji ga spet prižgem, okno pa samo priprem. Nič nisem vprašal, kaj bo za jesti. Vem, da bo skuhala nekaj, kar je verjetno znala.

	Sonce se je skrilo, čeprav je bilo šele zgodnje popoldne. Pravi čas za delo sem si rekel in šel na premec ter začel polirati inox. Čas imam, saj Rina kuha. Nisem spoliral niti premčnega dela, ko me je prosila, naj ji pripravim mizo v kokpitu. Pustil sem nedokončano delo za naslednjič, se šel oprhat, nato pa sem pripravil mizo. Iz špargljev, ki sva jih včeraj kupila, je naredila čudovito rižoto. Pol špargljev pa je pustila za jutri, ko jih bo naredila v smetanovi omaki s testeninami. Jaz sem še odprl steklenico belega vina, ki sem jo imel shranjeno v vinoteki barke in natočil rumeno tekočino v steklene kozarce na peclju.

	»O, kako lepo, a steklene kozarce, pa na peclju. Le kdo bi si mislil?« je dejala in potem sva si nazdravila.

	Po večerji sem še enkrat nalil vsakemu malo vina in pogovarjala sva se še nekaj časa, nato pa sem šel v kuhinjo ter pomil posodo.

	Kasneje jo je ona pobrisala. Večkrat sem ji moral povedati, kam naj odloži kakšno kuhinjsko stvar, ki jo je držala v roki. Vem, da se bo hitro naučila in bo spoznala vse luknje v barki, kam gre kakšna reč.

	»Si za ogled dobrega filma?« sem jo vprašal.

	»Sem, ti kar pripravi, kje bova gledala, jaz pa pokadim cigareto. Verjetno si opazil, da ga še danes nisem prižgala.«

	Nič nisem rekel. V televizor sem vtaknil USB-ključek, na katerega sem že pred dnevi z zunanjega diska presnel nekaj filmov. Ko je prišla v salon, sva se odločila, katerega bova gledala. Vsakemu sem dal posodico z arašidi in filmski večer se je lahko začel. Najprej sva gledala nezainteresirano, nato pa sva se oba vživela v film, le da je ona ves čas komentirala in se premikala po sedežni. Kmalu se je zleknila po celi sedežni ter se naslonila name. Bolj kot je bil film napet, bolj je roki stiskala skupaj. Ko se je film končal, se je obnašala, kot da ne sloni na meni in da je vse to nekaj popolnoma normalnega. Noč je minila mirno in odločila sva se, da bova tukaj še en dan.

	Že dopoldne se je v zalivu sidral manjši motorni gliser, na katerem je bila družina z dvema manjšima otrokoma. Igrali so se, rajali, otroci pa skakali v s čolna v vodo. Zato današnji dan ni bil tako miren, kot je bil včerajšnji, a popoldne, okoli četrte ure, so dvignili sidro in odšli dalje. Spet sva ostala sama in jaz sem več ali manj bral, ona pa je poležavala na premcu in nabirala barvo.

	Zvečer sva pogledala nov film. Po ogledu sem se odšel oprhat in malo za tem je prišla tudi ona s svojo brisačo. Bila je gola, jaz pa tudi.

	»Ti umijem hrbet?« me je vprašala.

	Zdrznil sem se ob tem vprašanju, a vseeno sem ji pokimal, kar pomeni, da lahko, in ji dal v roke gel za tuširanje. Nalila si ga je na dlan, nato pa me je zdrgnila po hrbtu, nežno in počasi. Čutil sem jo, kako to dela, čutil sem, kako mi njena bližina odgovarja. Zaradi vsega tega se mi je začelo med nogami nekaj premikati. Nisem več zdržal, zato sem se obrnil in se zahvalil, nato pa se z mrzlo vodo oprhal ter spral gel s sebe. Obrisal sem se in zdaj se je prhala ona.

	 »Ti vrnem uslugo?« sem jo vprašal.

	»Prosim, če si tako dober,« mi je rekla in se nasmehnila.

	Podrgnil sem jo po hrbtu, in morda mi je celo dvakrat ušla dlan, da sem se ji s strani dotaknil po prsih. Res nehote. Potem sem vzel tuš in ji spral peno s hrbta. Bil je prva in edina ženska v mojem življenju, ki sem se je gole dotikal, a je nisem kasneje seksal. Pred spanjem sem ji to tudi povedal, čemur se je nasmehnila, nato pa dejala, da je vedela, da se ne bo nič zgodilo. Vedela je, da obstajajo takšni moški, ni pa vedela, da sem jaz takšen. Tudi sam do danes tega nisem vedel. Očitno se še spoznavam.

	V posteljo se je odpravila pred mano. Jaz sem še malo prebiral knjigo in kasneje tudi sam zaspal. A spal nisem niti eno uro, ko me je zbudil močan naliv dežja in grmenje. Vetra ni bilo veliko, a sem vseeno pogledal na instrumente. Vedel sem, da sva dobro sidrana in da imava dovolj verige v vodi. Ko sem želel v svojo kabino, sem jo srečal v salonu.

	»Je vse v redu? Malo me je strah,« je dejala.

	»Ne boj se, vse je v redu in poskusi nazaj zaspati. Če bo kaj posebnega, bom že jaz uredil.«

	»Vem, da se bo slišalo noro, a vseeno. Ali lahko spim pri tebi, res me je strah.«

	Najprej sem jo debelo gledal, potem pa sem šele dojel, kaj je vprašala. Preizkušnja pri kopanju, nato pri umivanju hrbta, zdaj pa bi že rada spala v isti postelji z mano. O, bog, zakaj me tako preizkušaš?

	»Če ne gre drugače, pridi. Lahko pa jaz spim tu v salonu, če želiš, da bom bližje tebi?«

	»Jan, če ti je nerodno, mi reci in bom že sama spala.«

	»Ni mi. Vse je OK, pridi. Njo sem dal spati na levo stran, sam pa sem šel na desno. Nato sem jo avtomatsko potegnil k sebi, tako da mi je bila obrnjena s hrbtom. Položil sem ji roko čez pas, drugo pa sem ji porinil pod njen vrat, tako da mi je ležala na levi roki.

	»Lahko noč in poskusi zaspati!«

	»Bom, Jan, hvala in nočko!«

	Ne vem, kdo je prvi zaspal. Ko sem se zjutraj zbudil, sem videl, da sva oba odkrita. Videl sem njena stegna, njeni ritnici, nekaj golega pasu. Še zdaj ne verjamem samemu sebi, da se ni nič zgodilo. Ko sem jo tako gledal, mi je še bolj otrdela jutranja potenca. Zbudila se je še ona in se obrnila, nato pa zlezla čez mene z izgovorom, da mora na stranišče. Ampak to valjenje, točno čez mojega nabreklega korenjaka, je že preseglo vso mero dobrega okusa in testiranja mojih živcev.

	»Ejjj, ne tako čez mene, ko mi tako stoji. Lahko bi mi zdrsnil med tvoje razkrečene noge in bi se lahko zgodilo marsikaj.«

	»Vem, da ti ne bo zdrsnilo, tega se ne bojim.«

	Niti vrat v kopalnico ni zaprla, ko sem slišal, kako je komaj zdržala, da se ni polulala v hlačke. Sedela je na školjki in ob lulanju je globoko vzdihnila od olajšanja. Nato si je umila še zobe in prišla nazaj v posteljo, točno tako, kot je odšla. Prekotalila se je čez mene. Oba sva nasmejala in jaz sem siknil skozi zobe: »Punca, enkrat se ne bom mogel zadržati, kajti to postaja vedno bolj domače.«

	»Pa kaj pol. Pač bo, kar bo. Ne boš ne prvi, morda tudi zadnji ne,« je rekla, ne da bi trenila, ko me je gledala naravnost v oči.

	Nič nisem rekel, le zamahnil sem z roko, vstal, šel v kopalnico, le da sem jaz zaprl vrata za sabo. Ko sem se uredil, sem se oblekel, ona pa je še vedno ležala v moji postelji.

	»Boš kavo ali čaj?« sem vprašal.

	»Kavo bom, če jo boš skuhal tudi sebi.«

	Skuhal sem kavo in odšel v kokpit z obema skodelicama ter ju položil na mizo. Tam je še bilo mokro, a sem vseeno položil sedežno blazino po tiku in sedel na njo. Gledal sem v navtično knjigo z zemljevidi in opisi jadranskih zalivov ter razmišljal, kam bi se prestavil. Preveril sem še vreme in vremenska slika ni kazala slabih sprememb za nekaj naslednjih dni.

	»Si že bila kdaj na Kornatih?«

	»Nikoli. Sem pa slišala, da so lepi.«

	»Potem bova po kavi in zajtrku dvignila sidro ter odplula do Vrulj. Tam je sicer plačljiv pomol, kjer se lahko veže samo nekaj plovil, a se bova že nekako izognila plačilu priveza ali pa vstopnini za Kornate.«

	»Jan, ni problem, bom jaz to plačala, res si želim videti Kornate in hvala ti, ker bi mi ustregel. Vem, da ti ne bi šel na Kornate, saj si jih že videl vsaj nekajkrat.«

	»Vse plačujeva na pol, tak je dogovor in ne pozabi tega.«

	Po zajtrku sem dvignil sidro, nato sva izplula proti Kornatom. Ne vem, ali si je predstavljala gole in nezaraščene Kornate tako, kot jih je pravkar videla. Kornati so bili za Hrvate božje solze. Meni osebno so bili ti otoki všeč samo prvič, drugič že manj, tretjič pa si nisem želel več vpluti v njih. Najbolj zaradi tega, ker so zaračunavali vstopnino za narodni park, ki pa ni bila ravno poceni.

	Bilo je že popoldne, ko sva priplula v Vrulje, in vsi privezi so bili že zasedeni. Upal sem vsaj na kakšno prosto bojo oz. plovko, a tudi te so bile zasedene. Minilo me je, ko sem videl vso to gnečo, in že sem se želel obrniti, a me je Rina prosila, naj ostaneva, če se le da. Sidral sem ob vhodu v zaliv, da nisem nikomur v napoto. Vem tudi, da se sidrati ne sme, a vseeno bom preizkusil njihove živce. S palube sem dal v vodo gumenjaka in nanj montiral motor. V roke sva vzela še obutev, jaz še nepotopljiv nahrbtnik, v katerem imam telefon, ključe barke in seveda denarnico z dokumenti. Sedla sva in se odpeljala proti mandraču. Tukaj je vsaj malo bolj živo, saj je v tem naselju okoli petdeset hiš. Človek bi tako iz morske perspektive rekel, da jih je samo dvajset, a Vrulje so edino naseljeno naselje na Kornatih in imajo kar tri ulice. Ko prispeva, se priveževa na enega od številnih pomolov, se obujeva in se sprehodiva.

	»O, kako je lepo! Ahhhh, pozabila sem telefon in zdaj bom ostala brez posnetkov,« je žalostno dejala.

	Segel sem v nahrbtnik in iz njega potegnil svoj telefon ter dejal: »Tu imaš mojega. Fotografiraj in bova fotografije prenesla preko bluetootha.«

	Vzela je telefon, me objela okoli pasu in mi stisnila poljub na lice. Očitno se je res počutila varno z mano. Čeprav se je v meni z vsakim dotikom bila velika bitka.

	»Pozabila sem denarnico na barki, ker nisem vedela, da je tu lokal in zaželela sem si espresso kavo. Jo imaš ti morda s sabo, pa ti pozneje vrnem, kajti to tako ali tako jaz plačam. To ni nič na pol.«

	Nasmehnem se, pokimam in ji s tem dam vedeti, da imam s sabo denarnico. Sedeva zunaj na teraso ene od konob, saj notri nisva smela zaradi rezervacij. Naročila sva kavo, ona pa ne cigarete. Nasmehnil sem se sam pri sebi, saj mi je ta ženska postajala vedno bolj všeč. Ko sem plačal znesek na računu, je Rina držala na roke napisan listič s ceno kave in strmela vanj.

	»Žal, draga moja, Kornati so to, zato je tudi cena kornatska.«

	Nasmehnila se je mojemu stavku in skomignila z glavo. Videla sva, da prihaja večja družba, ki je govorila hrvaško, zato sva zapustila mizo in odšla proti ozkemu izhodu s terase. Žal je ta družba vstopila prva na teraso, tako da sva midva počakala ob strani. Vstopila je tudi ženska z otrokom; nasmehnil sem se otroku, ki je bil v maminem naročju. Mali je stegnil roke proti meni in se mi še sam nasmehnil v svoji otroški razigranosti. V tem trenutku se je mama obrnila, da bi zadržala sina, da ji ne bi padel iz rok, takrat pa so mi zaledenele žile. Spoznal sem jo! Začutil sem, da je tudi ona spoznala mene in na srečo je bila gneča tako velika, da se je to najino spogledovanje verjetno izgubilo med gnečo ljudi na terasi. To mlado žensko sem spoznal pred nekaj leti. Bilo je to neke februarske zime, točno za kulturni praznik.

	Ko so se vsi spravili v konobo, sva midva odšla na plano in se sprehodila med hišami. Nikakor se nisem mogel spomniti njenega imena, a vedel sem, da je ona. Bila je lepša kot včasih, malo bolj polna, morda zaradi otroka, ki je imel kakšno leto ali leto in pol. Ne vem, morda sem še petkrat pogledal proti vratom, a je nisem več videl. Na hrbtu sem začutil njen pogled, vem, da me tudi ona gleda skozi eno od oken te konobe.

	»Odkar sva odšla iz gostilne, si mi nekako tih, zamišljen. Je kaj narobe? Sem jaz naredila kaj narobe?«

	»Ne, vsekakor ne. Vse je v redu.«

	Lagal sem. Ni bilo vse v redu. To žensko sem si želel še velikokrat videti, a je nisem nikoli več. Takrat je bila tako lepa, bila je tako seksi. Pravzaprav pa sem očitno srečeval samo lepe in seksi ženske, se z njimi ljubil, kot da sem nekakšen poseben ljubimec, nekakšen mačo. Nisem mačo, le tisti rek drži, da vsa lepa dekleta ljubijo barabe, čeprav tudi to nisem bil. Bil sem le nek poseben povprečnež z nekaj sreče pri ženskah.

	Ko sva se vrnila na barko, se je že naredila tema. V kozarca sem izlil še preostanek belega vina ter poiskal CD z Gibonijevimi pesmimi. Ob glasbi sem se spomnil imena te lepe ženske. Bila je Gabi. Popil sem malo vina, se naslonil nazaj ter se spomnil vsake podrobnosti tega dogodka.

	Bilo je hladno, minus devet stopinj, jaz pa se bil oblečen v smučarska oblačila. V levi roki sem držal smuči, v desni pa torbo, v kateri so bili smučarski čevlji. Hodil sem peš po novo zapadlem snegu do svojega avta. Spomnil sem se prejšnjega večera, ko sem se vračal domov s pozne službene večerje. Snežilo je, ceste so bile zasnežene in neočiščene. Le kako bi bile, saj je bilo tako mrzlo, da ni prijela ne sol na cesti, ne tekočina, ki so jo polivali proti zmrzali. Avto je počasi vozil in spet malo drsel po tem zasneženem cestišču. Ničkolikokrat sem rekel, da naslednji avto ne bo z zadnjim pogonom, a kaj, ko avte menjam vedno spomladi, ko je konec vsega hudega in vedno na novo kupim enakega, zadnji pogon in ista znamka.

	Stopical sem po snegu, za mano so ostale globoke stopinje. Praznik je in vsi spijo, le jaz sem zgodaj vstal ter se odpravil na smučanje. A najprej sem moral po avto. Le-tega sem sinoči zaradi neprevoznosti pustil med bloki, kakšnih 700 metrov nižje, kjer sem stanoval. Prišel sem do avta in se zgrozil. Sinoči nisem bil pijan, a vsak pijanec bi ga bolje parkiral, kot sem ga jaz. Najprej sem odprl avto in nekaj snega je padlo na sedež. Da ne bi imel mokrega sedeža, sem ga z roko očistil. Vzel sem metlico in z njo očistil sneg z avtomobila, sedel v avto. Motor je vžgal s prve in predel kljub hudemu mrazu. Prestavil in speljem, pravzaprav, želim speljati, a avto se prestavi le za dva, tri centimetre. Kolesa so se obračala v prazno. Kaj zdaj? Stopil sem iz avta in se odločil, da očistim sneg pred kolesi vsaj meter in pol pred avtom in med kolesi. Po dvajsetih minutah zmrzovanja otresem sneg s sebe in končno speljem ter se odpeljem proti smučišču.

	Že nekaj časa slutim, da mi ni dobro v trebuhu, in vem, da moja črevesna komunikacija sporoča mojim možganom, da potrebuje tisto belo reč, kjer bom izpustil vse slabe sestavine iz svojega telesa. Kam naj grem zdaj? Vse je zaprto. Trojane! Te so mi ravno na poti in vem, da so odprti vsak dan. Bo šlo? Kot bi me črevo poslušalo, se je malo umirilo.

	Zapeljem na parkirni prostor na Trojanah in iščem prosto mesto za parkiranje. Ko že skoraj obupam, ga najdem na poledenelem delu, kjer ustavim in že tečem in hkrati drsam do toalete. Opravim in si umijem roke. Tako olajšan in boljše volje grem nazaj proti avtu. Pred mano hodi ženska oz. kot bi mi moški rekli za dobro žensko: raketa! Ma to je res raketa, spodaj s krilci, na sredini malo širša in zgoraj lepo zaobljena. Najprej sem videl njene črne usnjene škornje z visoko peto modernega dizajna. Potem se zagledam v njene oprijete modre kavbojke in po našitku ter vzorcu spoznam, da nosi drago in dobro znamko Desigual. Mmm, kakšna ritka, napeta in dovolj velika, da bi lahko konkurirala J. Lopez v mlajših letih. Čez črno usnjeno jakno so skoraj do pol hrbta padali njeni rdeči lasje, ki so skrivali ovratnik jakne, ki je bil iz pravega lisičjega krzna. Hmm, kakšna lisička! V eni roki nosi torbico, verjetno plagiat modnih kreatorjev DG, v drugi roki plastično pakiranje polno trojanskih kremnih rezin. Pravkar sem spoznal, da sem vesel današnje zamude na smučanje, kajti če bi šel pravočasno, ne bi videl takšne lepote. A kaj morem, vsega je enkrat konec in stopim do svojega avta, mična lisička pa gre naprej. Odprem vrata in že skoraj sedem, ko slišim, da je nekaj padlo po tleh, nato pa še glas bolečine: »Aaaajjjjjjjjj!!«

	Pogledam v smer, kjer se je slišal glas, a ne vidim nikogar. Zato grem za avto in na tleh vidim sedeti mično rdečelasko. Drži se za nogo, pakirane kremne rezine so postale odpakirane, od kremne rezine pa je ostala samo še krema. Pristopim do nje in vljudno povprašam: »Je vse v redu z vami, gospa?«

	Šele takrat vidim, da ima gospa dobrih trideset let, a ima kljub bolečini še vedno lep obraz. Njene zelene oči so izkazovale bolečino, njen rahlo napudran obraz pa je skril rdečico tega hladnega dne in ji zaradi strahu pobelil njeno lice. Njena šminka se je skladala z make upom. Bila je res lepa.

	»Spodrsnilo mi je, vraga, sploh ne vem, kaj mi je bilo in že sem padla,« mi je povedala v hrvaškem jeziku.

	Podal sem ji roko, ki jo je takoj sprejela, in dvignil sem njenih dobrih petdeset kilogramov, kot bi dvigal nekaj peresno lahkega. Vstala je in njene noge so se šibile pod težo visokih petk, ki so plapolale desno in levo. Prijel sem jo za komolec, da ne bi padla.

	»Ste se udarili? Vas kje boli, gospa?« sem jo spet vprašal.

	»Zdi se mi, da bom vsa v modricah, ojoj, poglejte, kakšna sem!« je rekla in še vedno stresala s sebe dele kremne rezine, peska, snega in verjetno tudi cestno sol.

	»Od zunaj se nič kaj ne vidi gospa, po moje je vse v redu, če lahko tako stojite. Le te lepe hlače ste si umazali.«

	»Če je samo to, potem bo vse super,« je rekla in se pogledala od nog do prsi, ter nadaljevala: »Hvala bogu, da ste bili tu, kaj bi bilo, če bi tu bila sama. Celi dan bi sedela na tem mrazu, kajti sama se ne bi mogla pobrati s tal. Ne od bolečine in ne od šoka.«

	»Vse je v redu, gospa, lahko pa greva na en čaj v restavracijo, dokler se ne umirite in ne pridete malo k sebi,« sem samozavestno dejal in vedel, da bo to povabilo zavrnila.

	»Lahko, če le imate tudi vi čas. V takšnem stanju res ne morem voziti.«

	No, zdaj sem bil jaz v zadregi, kajti sprejela je moje povabilo in zdaj ni bilo več umika. Adijo, smučanje, zamujam!

	»Potem pa greva,« sem rekel in jo vljudno prijel za komolec, da revica slučajno ne pade še enkrat.

	Brez besed sva počasi hodila do restavracije, kjer sva sedla za pogrnjeno mizo. Pogledal sem njeno umazano roko in kljub umazaniji, opazil poročni prstan.

	»Vas ne bo mož iskal? Saj niste tukaj sami? Oprostite mi na tako neposrednem vprašanju, ampak samo dvomim, da tako lepa gospa potuje sama,« sem začel s svojim starim izrabljenim trikom in ji pogledal v njene lepe oči. Šele takrat sem videl njene dolge črne trepalnice in lepo oblikovane obrvi.

	»Tudi sama ne vem, če se spodobi odgovarjati na takšna vprašanja tujcu, a če že vprašate, sama sem.«

	Takoj sem iztegnil roko in se predstavil: »Jan je moje ime in vidite, nisva več tujca! Zdaj veste, kako mi je ime,« sem se v trenutku nasmehnil in pomolil roko čez mizo.

	»Lepo ime Jan, jaz sam Gabi,« ter stisnila ponujeno roko in ustnice so se razpotegnile v nasmeh, ki je bil le bleda senca nasmehu neke ženske. Pogledala na roko, ki je bila umazana od ceste, odmahnila z glavo in odšla v stranišče, da se umije.

	Kmalu se je vrnila za mizo in najina debata je stekla naprej, kot bi se že poznala ne vem koliko časa. Spila sva čaj, potem še kavi in še bi, če ne bi ona prekinila najinega toplega klepeta.

	 »Kako sem se zatopila v pogovor s tabo. Lepo mi je poslušati osebo, ki tako lepo govori, poleg tega pa ti moram povedati, da znaš z ženskami, sploh s tistimi, ki padajo po asfaltu,« je rekla in se nasmehnila.

	Opazil sem bele zobe, ki so bili obrobljeni z rdečimi ustnicami.

	»Nikakor ne, Gabi. Mislil sem iti smučat. Tu sem se ustavil le za trenutek, zdaj pa vidim, da sem že pozen in čas sploh ni več pomemben.«

	»Zato pa je čas pri meni problem. Moram se vrniti v sobo in odnesti kovček v avto. Novih kremšnit si ne bom kupila, saj so se mi zagnusile za celo življenje,« je rekla in se kislo nasmehnila.

	»A si tukaj spala?« sem jo vprašal in verjetno izbuljil oči, da je bilo več kot očitno, da sem bil presenečen. »Ti pomagam okoli kovčkov?« sem jo vprašal.

	»Lahko, če si že tak gospod,« mi je rekla.

	Plačal sem račun in pustil kljub svoji skopuški naravi do napitnin, tudi to na mizi, saj sem pred Gabi želel ustvariti vtis pravega gospoda.

	Šla sva v sosednjo stavbo in se po stopnicah povzpela v prvo nadstropje. Ker je hodila pred mano, sem opazoval njeno lepo rit, kako se je zibala desno in levo. Takrat sem pogledal v raztrgani del kavbojk in videl, da si je le poškodovala nogo pri strani, kajti čez raztrganino na hlačah se je kazala že napol suha kri.

	»Gabi, mislim, da si se močno udarila, te nič ne boli?« sem rekel in prstom pokazal na njen bok in raztrgane hlače.

	»Bom videla v sobi, res me vse boli, kako me ne bi?«

	Prišla sva do sobe številka šest, in ko jo je odklenila, sva vstopila. Seveda sem ji sledil kot sledilni pes, a saj me je sama povabila.

	»Sedi in se udobno namesti, jaz pa pogledam, kaj me boli,« in že je stopila proti kopalnici.

	Sedel sem na posteljo, kot je rekla, in se ogledoval po sobi. Ta sploh ni bila slabo urejena.

	»Jan, v moji torbi ob kovčku je majna rdeča torbica z zdravili in povoji. Mi jo lahko prineseš?« je zavpila iz kopalnice.

	Pogledal sem proti prtljagi in videl rjavo potovalko enakega vzorca, kot je bila njena torbica. DG. Zdaj sem bil prepričan, da ima gospa Gabi »ponaredke«. Odprl sem potovalko in na vrhu zagledal rdeče škrlatno torbico. Vzel sem jo v roke in odšel do vrat, potrkal in pomolil torbico skozi vrata. Ona je vrata kopalnice na široko odprla in skoraj sem sedel na tla, ko sem videl mično rdečelasko v belem puliju, spodaj pa je imela na sebi le črne tangice, na nogah pa je imela samostoječe črne nogavice brez čipke.

	»Kaj si zinil, Jan, mar nisi še nikoli videl na pol gole ženske?« me je vprašala.

	»O, videl, videl, a nikoli lepše,« sem rekel.

	»Kako ti nakladaš! Ti res znaš ... Verjetno so vse ženske v tvoji okolici nore nate. Pridi sem in mi pomagaj, rana je tako zadaj, da je niti dobro ne vidim,« je rekla in me lepo pogledala.

	V roke sem vzel torbico, in ko sem odprl gazo, sem le to namočil z alkoholom in pritisnil na njeno globoko odrgnino. Zatulila je od bolečine in stekla do postelje, se vrgla na njo in si glavo pokrila z vzglavnikom. Verjetno zato, da je ne bi sosedje slišali, kako od bolečine kriči.

	Šel sem za njo in še enkrat podrgnil po rani. Potem sem vzel drugo gazo in lepilni trak ter ji rano pokril z njo. Nato sem ji vse to lepo zalepil na nogo. Ko sem pogledal njeno obvezo, sem spoznal, da sem to naredil res medicinsko natančno, čeprav sem daleč od medicinca. Ležala je tako na postelji, jaz pa sedel poleg nje.

	»Jan, oprosti, ker sem se tako otročje obnašala. Čeprav vem, da si to nežno naredil, me je zelo zapeklo, jaz pa tako težko prenašam bolečino.«

	»Nisem jaz kriv, Gabi, to je krivo.« in s prstom pokazal na razkužilo.

	Z roko se je dotaknila moje, jo pobožala in se mi zahvalila: »Hvala ti, Jan, res si prišel pravi čas, vesela sem, ker si bil tu. Kako naj se ti zahvalim? Ti plačam?«

	Ker sem vedel, da si želi biti samo vljudna, sem se malo pozabaval in rekel: »Za začetek bi bil dovolj en filmski poljub.« Ob tem sem se nasmehnil, da se je videlo, da se šalim.

	Takoj ko sem to izrekel, je trznila in tudi njene lepe ustnice so se potegnile v nasmeh. Stegnila je roko proti moji glavi, me prijela za vrat in rekla: »Zakaj pa ne, če si to želiš.«

	Potegnila me je k svojim ustnicam in moje ustnice so se zalepile na njene, jezička sta zaplesala v najinih ustnih votlinah in poljub je bil več kot prijeten. Ko sem prišel do zraka, sem dvignil glavo in jo pogledal v oči. Gledala me je in niti malo ni trepnila, kot da se ni šalila. Jaz pa tudi ne in se še enkrat sklonil ter jo brez besed poljubil. Poljub je sprejela. Še več, obe roki je ovila okoli mojega vratu in se še bolj stisnila k meni. Ne vem, koliko časa sva se tako poljubljala, kajti postalo mi je vroče in slekel sem bundo. Ona je slekla bel volnen puli in ostala je v črnem nedrčku.

	»Ti ni vroče, se ne boš slekel?« me je vprašala.

	Meni res ni treba dvakrat reči in slekel sem se do spodnjic. Ona je dvignila pokrivalo od postelje in skobacal sem se do nje. Pogledal sem jo v obraz, se zazrl v njene oči in rekel: »Lepa si kot boginja.«

	Pogledala me je in rekla: »Ne serji, Jan, želiš si me in to je to! Tudi ti si meni všeč in med nama ni neke kemije, le želja, da se dava dol. To je vsa znanost. «

	Nič nisem rekel, le sklonil sem se nad njo in jo začel spet poljubljati. Bila je strastna in takšne vitke in gibčne lisičke so menda pravi vrag v postelji. Obrnila se je in zdaj je bila ona zgoraj. Poljubljala me je po telesu in počasi polzela proti mojemu popku. Nato še nižje in nižje, dokler se ni ustavila na spodnjicah. Z roko je segla vanje in se dotaknila mojega korenjaka, ki je ponosno stopil pokonci in vsa kri mojega telesa se je zlila v njegovo mišico. Potem je nežno začela slačiti moje spodnjice, ki so zdrsele z mene. Sklonila se je nad moje mednožje in si ga vzela v usta. Počasi je drsela gor in dol s svojimi ustnicami, mene pa je skoraj razneslo od ugodja. Z levo roko sem dvignil nekaj njenih las in jih vrgel čez njen nežni vrat, da sem videl njene ustnice, kako polzijo po njem.

	»Mmm, kako ti to dobro delaš,« sem ji rekel in ob enem zaprl oči od ugodja.

	Nič ni rekla, le delala je, kar je želela, in drsela ter si ga jemala. Imela je res globoko grlo, saj je nekajkrat posesala celega, vse do korena.

	»Mmm, to, točno tako ... Res si dobra ...,« sem jecljal.

	Pogledala me je in dvignila glavo: »Verjamem, da ti je všeč, le kateremu moškemu ni. Povem ti le to, ko ti začne prihajati, ne končaj v moja usta, ker boš ves pobruhan. Tega ne maram. Povej mi, ko bo čas, in končala bom na roke.«

	Pokimal sem in ona se je sklonila ter nadaljevala. Pozabil sem, kje sem in zakaj sem sem z njo. Pa je to sploh pomembno? Ne! Pomembno je le to, da mi je zdaj lepo in nikakor ne smem pokvariti tega razpoloženja.

	Ne vem, kako dolgo se je sklanjala nad mano in ga jemala z usti, si malo pomagala z roko, potem je vstala, si slekla tangice in nato še modrček. Videl sem njeno nekaj dni neobrito muco. To so bile kratke dlačice, ki so bile rdeče barve, morda za odtenek svetlejše kot njeni lasje. Torej je prava rdečelaska. Prva takšna v mojem skromnem življenju. Sedla je name in se nabodla na mojega korenjaka, ki ga je preprosto posesalo v njeno pohotno muco. Pogledal sem njene prsi in ugotovil, da so preveč okrogle in trde, torej so lahko le umetne. Pa saj ni res! Še nikoli v življenju nisem videl umetnih prsi v živo in zdaj, zdaj jih imam nad sabo in še potipam jih lahko! Prijel sem jo za stegna in jo še bolj nasadil nase. Mešala je z boki, jemala si ga je in uživala hkrati. Pozabila je na svojo rano in svojo bolečino. Premišljujem, če jo je v resnici sploh kaj bolelo. Res je bila dobra, hudo vroča ženska!

	Vedel sem, da mi bo kmalu prišlo, zato sem jo stisnil k sebi, jo prijel za glavo in jo pričel strastno poljubljati. Dvignil sem jo in jo obrnil. Zdaj sem bil jaz nad njo. Poljubljala sva se strastno in noro. Moram priznati, da se je ta ženska tako dobro poljubljala, da bi se najraje z njo samo poljubljal, a kaj, ko sem si želel tudi pohotnega seksa. Razširila je nogi in s prstom sem poiskal njen ščegetavček, ki sem ga s prstom drgnil in si prste vlažil s svojo slino. Ona je vzdihovala in vedel sem, da ji prija. Potem me je naenkrat prijela za roko, kot bi me želela ustaviti, njeno telo je začelo trzati in se zvijati od ugodja. Vedel sem, da ji je prišlo, da je doživela orgazem. Potem je sledil še glasen vzdih in ...

	»O, bog, kaj ti počneš samo s prsti!« mi je rekla in jih poljubila, vsakega posebej, še enkrat in spet in spet. Pogledal sem v svoje prste, kot nejeverni Tomaž, in res, v njih nisem videl nič posebnega. Hmm, morda pa so res dobri? Ljubeče sem jo pogledal, takoj za tem pa sem pogledal svojega nabreklega korenjaka, ki je še vedno trdno stal. Razumela me je. Razprla je nogi in ju tako oblečeni v samostoječe nogavice visoko dvignila v zrak, njena vlažna muca ga je sprejela in ga posesala vase. Dvignil sem se na roki in ji ga začel zabadati. Najprej počasi, nato vedno hitreje in hitreje, ona mi je pomagala z rokami in me prijela za rit ter potiskala, kot da ji ne bi bilo dovolj. Postal sem poten in ona je to slutila, kot bi je to še dodatno podžgalo, zato je z roko obrisala moje potno telo in si te potne prste potisnila v usta, jih sesala ter me ob tem gledala v oči. Tega še ni počela nobena ženska z mano in to me je tako vzburilo, da sem bil že skoraj na koncu, da eksplodiram. O, ne, ne še! Sesala je prste in jih lizala, jaz pa sem ji ga zdaj nabijal že pohotno in z vso strastjo. Kako me to vzburja! Roke me niso več držale, postajal sem utrujen in ona je to opazila ne mojem licu, zato me je ustavila in se obrnila. Zdaj sva uporabila pasji položaj in jaz sem jo prijel za boke, pri tem pa čuval na njeno rano. Globoko sem ji ga porinil, in vsakič, ko sem ji ga dal do konca, je želela iti naprej, a ji tega nisem dovolil, saj sem jo čvrsto držal za boke. Migal sem z boki in ji ga dajal, ona je globoko sopla in uživala v seksu. Večkrat sem slišal njen vzdih in besedo: »O, bog ... O, bog ...«

	Ne vem, kako dolgo mi že ni prišlo, a vem, da sem bil zaradi tega ponosen na sebe. Začutil sem, da je glavo položila na vzglavnik in vedel sem, da jo že boli njena muca, pa saj je tudi mene bolelo. Legel sem na hrbet in ji rekel, naj gre zopet name. S prsti si je počesala vlažne lase in dejala: »Pa kaj ti delaš, človek božji? Ti me boš živo raztrgal. Ne verjamem, da ti še ni prišlo.«

	Nič nisem rekel, le nasmehnil sem se, ji pomagal s svojimi rokami, da se je nasadila name in potem je spet začela mešati in migati z boki. Tokrat drugače, tokrat je ubrala drug tempo in takrat ji je spet prišlo. Tako zelo ji je prišlo, tako močno, da je od užitka izgubila razum in je svoje dolge rdeče lakirane nohte zarinila v moje telo. Izpod vsakega nohta se je pokazala kapljica krvi. Ne vem, če me je to podžgalo še bolj, a vem, da sem dvignil njene boke in potem sem jaz začel nabijati svojega korenjaka v njeno muco. Vem, da jo je vse skupaj bolelo, a jaz sem počasi izgubljal razum, kajti čutil sem, da mi prihaja.

	»Zdaj bom, zdaj bom ...,« sem zraven zasoplo govoril, kot bi ji hotel povedati, da naj bo pripravljena.

	Ona je vsa v transu odgovarjala: »Daj ga, daj ga v mene, naj ti pride in zalij mi notranjost!«

	»Aaa ...,« in potem mi je prišlo, ne vem koliko sperme sem izlil v njeno pohotno telo. Ne vem, kaj se je dogajalo, a prišlo mi je tako močno, da sem še sam utripal od ugodja, glasno sem dihal in bil sem ves poten. Gabi je padla name in njene umetne prsi sem začutil na svojih. Bila je mokra od potu in utrujena od pohotnega in neumornega seksa. Imela ga je še v sebi in sedela je tako, ker ji je ugajalo, da ga je čutila. Sklonila je glavo do moje, poiskala moje ustnice in me nežno poljubila. Res nežno, res čutno.

	Potrkalo je na vrata in ženski glas je vprašal: »Oprostite, je vse v redu? Veste, sobo bi morala počistiti.«

	Bila je čistilka in midva sva se nasmehnila.

	»Vse je v redu, gospa, čez nekaj minut grem ven,« je zavpila, da jo je čistilka slišala, ko se je oddaljila od vrat, ne da bi kaj rekla. Ležala sva še nekaj časa, da sva se ohladila. Kasneje je odšla pod tuš, jaz pa sem ležal na postelji.

	»Jan! Mi daš brisačo s postelje?« me je prosila.

	Vstal sem in odšel v kopalnico. Tako gola, brez nogavic je stala pod tušem, tako lepa je bila s svojimi umetnimi joški. Stopil sem k njej in jo začel poljubljati, ona pa je bila vsa raznežena. Potem se je spustila do mojega korenjaka in ga začela umivati z milom. Ne vem, kako, ne vem, s čim je to naredila, a takoj se je dvignil in postal trd. Oprala ga je in si ga dala zopet v usta. Nežno in lepo ga je fafala, znala je in obvladala je to tehniko. Nato me je pogledala v oči in dejala: »Vzemi si ga v roke in si ga drkaj, to me vzburja. To me ponese do norosti.« Ubogal sem jo in si ga začel metati na roko, ona pa mi je oblizovala pobrita jajca. Začutil sem, da mi prihaja. To je začutila tudi ona, me pogledala in dejala: »Izlij jo po mojem obrazu!« Preden je to rekla, sem že špricnil po njej. Z rokami si je potisnila spermo na svoje prsi in si jo mazala.

	 Oblekla sva se in zapustila sobo. Na sebi je imela črne hlače, ki niso bile več tako oprijete in čar njenih dolgih ter vitkih nog se je rahlo izgubil v njih. Odnesel sem ji kovček in torbo do avta. Pogledala sva se in se objela, kot da sva zaljubljenca. Sklonil sem glavo in jo poljubil v slovo, kot da realen svet ne obstaja za naju.

	»Si ne bi premislila in ostala še malo z mano. Na kosilu?« sem jo vprašal.

	»Ne morem. Jan, jaz bi morala biti ob enih že v Zagrebu. Poglej, koliko je ura. Tudi jaz imam obveznosti in nisem sama.«

	»OK, draga moja. Vem, kar se mora se pač mora,« sem razumno dejal. »Se bova še kaj videla?« sem jo spet vprašal.

	»Če kdaj padem na asfalt, ti obljubim, da te takoj pokličem,« je rekla, poljubila svoj prst in mi ga naslonila na moje ustnice. »Jan, čuvaj se in hvala ti. Bil si dober, fantastičen.«

	Nato je sedla v avto, ga prižgala in njen veliki avto z registracijo ZG je odpeljal po beli in zasneženi cesti.

	Hmm, kako me bo poklicala, če pade? Saj nima moje telefonske številke? Odšla je, zdaj je prepozno, tudi za telefonsko številko. Sedel sem v svoj avto in se počasi zapeljal proti domu. Z mojo smučarijo je bilo za danes končano že zjutraj. Domov sem se vseeno vrnil, utrujen od … smučanja.

	Ja, tako sem spoznal to Gabi, to žensko, ki sem jo srečal po dolgem času in mi je danes polepšala večer s spomini.

	Vstal sem, da si odprem še eno steklenico vina, kajti zdaj mi je spomin izsušil usta, ko slišim glas Rine: »Že spiš? Ne zaspi mi, ker sem končala z večerjo.«

	Pogledal sem na pult, kjer je pravkar končala s kuhanjem špagetov s šparglji v smetanovi omaki. Dišalo je po kuhani hrani, dišalo je po domačem in dobrem. Kot da se ne bi nič dogajalo v moji glavi, sem se pripognil, iz skladišča vzel še eno steklenico belega, ki se mi je zdel ravno dobro ohlajen za večerjo. Tokrat sva jedla zunaj, saj je bilo toplo in prijetno. Gledal sem Rino in spoznaval sem jo vsak dan bolj in bolj. Vedno bolj in bolj mi je bila všeč, tako po zunanjosti kot po notranjosti. Motila me je le ena zanka, tista, o kateri je molčala. Molčal sem tudi jaz in nič spraševal.

	Zvečer sva zaspala spet skupaj, pa čeprav ni grmelo. Ampak res, samo spala sva.



	OBISK IN LJUBOSUMJE



	Zjutraj sem se prebudil pred Rino in odšel v kokpit. Slekel sem spodnjice in skočil v vodo ter se okopal, še v zame, prehladni vodi. Morje je imelo komaj 22 °C. Nekajkrat sem zamahnil in odplaval kakšnih petdeset metrov od barke. Zdaj mi je voda postala že prav prijetna, saj se je telo malo ogrelo. Zaplavam nazaj do barke, se oprham in obrišem. Pogledam skozi salon v spalnico in vidim, da princeska še vedno spi. Pogledam na telefon, a nimam signala. Že tako me nihče ne pokliče več, zdaj pa še signala nimam.

	Natočim si čaj, ko zaslišim, da se v spalnici nekaj premika. Stopim do vrat in se naslonim na podboj.

	»Dobro jutro, princeska! Si dobro spala?«

	Najprej se dobro pretegne in takrat jo vidim spet skoraj golo. Le tiste črne tangice ima na sebi, čeprav sploh ne vem, zakaj jih ima. Tako majhen kos tkanine, a zadostuje ženskam. Jaz imam boksarice in iz njih bi lahko naredil vsaj deset takšnih tangic. Odnesem si čaj v kokpit, a ga tudi za njo ustim na štedilniku, in če ga bo želela, si ga že natoči. Nataknem si še sončna očala, saj je sonce še vedno nizko in sije naravnost v oči. Počasi opazujem okolico, s pogledom ošvrknem tudi barke na bojah in priznam, da s pogledom iščem Gabi. Ker ne vem natančno, kje bi bila, lahko le ugibam. Na koncu mi ostaneta dve plovili. Večja jadrnica ali pa večja jahta. Obe sta pregrešno dragi in ne vem, zakaj sem izbral ravno njiju. Morda zato, ker vem, da si je ta ženska sposobna izbrati pravega moškega. Moškega z globokim in polnim žepom in zdi se mi, da bi jo tudi samo to zadovoljilo. Saj globok in poln žep prinese še marsikaj dobrega s sabo.

	Iz opazovanja me prekine Rina, ki je čisto gola in gre brez besed prišla na krmo, pomočila prst desne noge v vodo in rekla: »Brrr!« Obrnila se je, zavila v brisačo in sedla poleg mene.

	»In kaj bova danes počela?« me vpraša.

	»Ne vem, včeraj sva imela srečo, da ni bilo rangerjev, tako nisva plačala pristojbine za Kornate. Lahko ostaneva tukaj, a vem, da takšne sreče ne bova imela vsak dan. Morda bi lahko dvignila sidro in odplula dalje, v naslednji zaliv in morda tja ne bodo zavili. Tu so privezi in najkasneje do četrte ure bo tu koncesionar, ki bo 'kasiral' privez.«

	Samo pokimala je, kot bi vse to vedela. K ustom je prinesla skodelico in spila malo še vedno toplega čaja.

	»Naredi tako, da bo zate najboljše. Sama sem ti povedala, da lahko to jaz plačam. Meni je tukaj všeč, a verjamem, da poznaš ti še lepša in boljša mesta.«

	Pogledal sem jo in se ji nasmehnil. Bila je tako nežna, tako čustvena in razumna. Vprašal sem se, zakaj nisem vsaj 15 let mlajši, da bi se zatreskal v njo in lahko bi bila par. Bila bi lep par.

	Kasneje pospraviva in pripraviva barko za premik, do naslednjega zaliva. A katerega, še ne vem. Že počasi dvigujem sidro, ko za hrbtom zaslišim znan glas v hrvaščini: »Slovenci že gredo naprej? Le kam tako hitite?«

	Vedel sem, komu pripada ta prijetni glas. Bil je to glas še vedno lepe Gabi. Stala je na supu in se prijela za ograjo od jadrnice. Morala se je držati, da stoji na mestu, hkrati pa držati ravnotežje, da ne pade v vodo. Pogledal sem jo in bila sva komaj en meter oddaljena drug od drugega.

	»Greva naprej, morda v enega od naslednjih zalivov. Vi pa verjetno ostajate tukaj?« sem vprašal.

	»Ja, mi smo tukaj že dva dni. Družinska in poslovna zadeva. Tisti Azimut je naš, kolega z jadrnico pa je poleg nas.«

	Pogledam proti barkam in še sam ne vem, kako to, da sem na vodi čutil, katero je njihovo plovilo. Največje in najdražje, seveda.

	»Tista tam je tvoja žena? Ne, verjetno je prijateljica za določen čas?« vpraša, zraven nakaže z glavo, da misli na Rino.

	»Verjela ali ne, stranka je, ki mi je dobro plačala, jaz pa nimam z njo nič takšnega, vsaj tisto ne, kar ti misliš,« zdaj rečem jaz, kot bi želel opravičiti Rinino prisotnost na moji barki. Pa saj me sploh ni vprašala, če je moja, in kako to, da sem jaz gori. Nič ne ve o meni, kot jaz ne vem nič o njej.

	»Če je tako, pa se kdaj javi.« Nato iz nedrčka potegne zvit kos papirja in mi ga skrivno zatakne za vrv, da ne bi kdo videl, tega dejanja. Pokimam, kar naj bi pomenilo, da se bom javil in se s tem zahvalil.

	»Vem, da mi ne boš verjel, a vsa ta leta sem mislila nate. Bila sem vsaj stokrat na Trojanah in te iskala s pogledom. Kadar koli sem imela čas, sem se zapeljala na Trojane. Vem, da mi ne verjameš, a res je tako. Lepo se imej in čuvaj se.«

	Bil sem tiho, samo pokimal sem in ko se je odrinila od barke ter zaveslala na supu, sem začel spet dvigovati sidro. Vzel sem zataknjen listič in ga odvil. Na njem je bil napisan naslov elektronske pošte. Zatlačil sem si ga v žep, da ga ne izgubim.

	Prišel sem v kokpit in zagledal sem Rino, ki me želi nekaj vprašati. Vedel sem kaj, a sem bil tiho, kot je bila ona. Odplujem iz zaliva in zavijem levo proti jugu. Nekako imam v glavi, da bi lahko zaplul do zaliva Guljke, ki je zavarovan z juga z otočkom Koritnjak. V tišini dneva in ropotu motorja, saj vetra ni dovolj za jadra, priplujem do želenega zaliva. Globoko vanj ne morem, saj je že na sredi komaj štiri metre globine. Rina sedi na premcu in gleda naprej. Odkar sva krenila, nisva spregovorila nobene besede. Le kako bi jo, saj je sedela spredaj in občudovala prvič videne Kornate. V varni razdalji sidram pred gliser s slovensko zastavo, a ta je globlje v zalivu, ker ima nizek ugrez. Tu ni hiš, zato se slečem in na glavo skočim v vodo. Zaplavam in se vrnem.

	Oprhan in suh odidem do hladilnika, iz njega vzamem hladno pivo in se nato usedem v kokpit.

	»Jan, te lahko nekaj vprašam?«

	»Lahko.«

	»Kdo je bila tista rdečelaska, s katero si se pogovarjal?«

	 »Stara prijateljica,« sem rekel, ne da bi trenil.

	»Ja, to sem si mislila. Kaj pa ti je dala?«

	»Biser iz školjke,« sem se pošalil, a kljub temu ostal resen. Nagnil sem pivo kar iz pločevinke in spet strmel izpred sebe.

	»Ma ja, ne verjamem. Pokaži, če ga imaš.«

	»Biseri in dragulji so kot lepe ženske in se ne kažejo drugim. Kaj kmalu lahko ostaneš brez njih,« sem dejal čisto resno.

	»Ahh, sem vedela,« je rekla in odšla v salon. Slišal sem, da je sedla na sedežni del in potem je bilo vse tiho. Sploh je nisem razumel, zakaj me je spraševala o njej. Kot da jaz njo sprašujem o njenih zadevah. Čakam, če bo karkoli povedala sama, če ne bo, pač ne bo. Torej ni za moj ušesa.

	Pogledal sem na obzorje, in čeprav je bilo še sonce dokaj visoko, se je naredila tako lepa oranžna svetloba, ki se je odbijala od morske gladine. Obala je bila suha, rjava in nič kaj lepa. To rjavo barvo je le tu in tam ločil kakšen temno siv kamnit zid, ki ji je služil kot meja med sosedi. Do konca sem spil pivo in zdaj sem postal malo lačen.

	»Bova kaj jedla?« sem jo vprašal in pogledal proti njej, ona pa je brala nek trač časopis, ki ga je ob prihodu prinesla s sabo.

	»Če boš skuhal, potem bom,« je odgovorila na moje vprašanje, ne da bi dvignila pogled s časopisa.

	»Pa bom, sem rekel,« in začel razmišljati, kaj bi skuhal.

	Kmalu je bilo pozno kosilo pripravljeno in jaz sem si vzel iz hladilnika še eno malo pivo, Rina pa le kozarec navadne vode. Jedla sva tiho in brez besed. Vedel sem, da jo nekaj žuli, a bil sem tiho. Jedla sva gobovo juho, ki sem jo skuhal iz suhih gob in osnove za gobovo juho, ter za prilogo dodal pečeno polento. Kasneje sem pomil še posodo in jo pospravil.

	Zvečer je kmalu odšla spat, seveda v svojo spalnico. Tokrat ji očitno moja družba ni bila več všeč. Legel sem na svojo posteljo, tokrat v roke nisem vzel knjige. V popolni temi sem razmišljal, premleval situacijo, dokler se od tega nisem utrudil, zaprl oči ter v trenutku zaspal.

	Zjutraj me je prebudil žvenket posode. Očitno je, da je Rina prej vstala in že kuha čaj ali kavo. Morda celo oboje. Pretegnil sem se, nato pa kot vsako jutro pospravil svojo posteljo, zategnil rjuho in odšel na krmo barke. Ko sem šel mimo nje, sem zamomljal nekaj, kar bi lahko bil pozdrav za dobro jutro, a odgovora ni bilo. Skočil sem s krme v morje in plaval do obale, malo obstal, zadihal in zaplaval nazaj. Ko sem prišel na barko, me še pogledala ni. Oprhal sem se, se oblekel in si v skodelico nalil še vedno vročo kavo.

	»Nekaj dni si že tu. Dogovor sva imela, da se po tednu dogovoriva, kako dalje. Kako si se ti odločila?«

	»Jaz se nimam kaj odločati. Ti si tisti, ki odloča.«

	»Kar se mene tiče, si lahko z mano še naprej. Morda še en teden in boš videla. Tudi plačati ti ni treba ničesar. Če pa bova šla v trgovino, si bova stroške delila.«

	»Ostala bi, a pod pogojem, da plačam bivanje.«

	»Draga moja, s tabo se ne bom razpravljal na svoji barki. Tu je bilo in bo vedno tako, kot sem jaz rekel. In če sem dejal, da ne potrebujem plačila, to pomeni, da ti ni treba nič plačati. Reciva temu tako, da si že v prvem tednu plačala za dva tedna.«

	Hotela je nekaj reči, a sem dvignil kazalec pred usta in tiho dejal: »Psttt … S prerekanjem ne bova prišla daleč. Uživaj in imej se lepo. Kasneje lahko odideva na obalo in na vrh hriba, morda se vidi še več Kornatov od tam.«

	»Kdaj pa greva?«

	»Najbolje bi bilo, da čim prej, saj ko bo sonce visoko, bo vroče.« Prikimala je, odšla v notranjost barke, jaz pa sem pripravil dve plastenki vode v nahrbtnik, vzel telefon in ji zavpil, naj ne pozabi telefona. Iz omare sem vzel športne čevlje ter stopil v gumenjaka. Kmalu je za mano prišla še ona in v roki je imela rumeno plastenko, za katero sem vedel, da je krema za sončenje. Zapeljala sva se do obale in gumenjaka sem privezal na lesen pomol, verjetno last domačina. Če mu bo v napoto, ga že preveže drugam. Kamnita cesta, zložena iz enako velikih ploskih kamnov s teh hribov, je bila še vedno videti v redu. Kamnite ceste je bilo konec in morala sva zaviti na že shojeno kozjo stezico. Ogledovala sva si na pol posušeno rastlinje in redke žuželke, ki so letale iz cveta na cvet. Tu in tam se je od kod prikradel kakšen močerad in dišalo je po žajblju. Ko sva prišla do vrha, sva čutila sapico vetra, ki nama je bila še kako dobrodošla. Ozrla sva se na okolico in pogled na ostale otoke je bil naravnost čudovit. Rina je uživala v videnem, zato je iz žepa potegnila telefon in z njim naredila vsaj dvajset posnetkov. Tokrat je bila bolj zgovorna in lahko sva se pogovarjala. Podal sem ji plastenko z vodo in tudi sem sem odprl svojo. Pil sem počasi in po požirkih. Usedel sem se na ploščat kamen, ki je imel od vremena in zoba časa vse robove tope, kot da si ga je nekdo naredil ravno zato, da bo lahko na njem sedel. Tudi ona je našla nekaj podobnega in sedla ter se zazrla v moje modre oči.

	»Poznal si tisto žensko od prej, a ne?«

	No, pa sva spet tam. Komaj sem malo pomislil, da je ta tema pozabljena, že se je spet začelo.

	»A vidiš tisti zaliv? Lahko bi šla jutri naprej in se ustavila v njem,« sem spremenil temo in s prstom pokazal na zaliv, kateri se je kopal v soncu.

	»Daj, povej mi, no. Razneslo me bo od radovednosti. Samo to mi povej, daj no. Videla sem vaju, kako se gledata. Sta bila ljubimca, a ne?«

	Ni in ni nehala. Prav smešna je že bila s temi svojimi vprašanji in odgovori.

	Pogledal sem jo v oči in se samo nasmehnil. Vedel sem, da jo s tem jezim in da se bo razpočila od besa. Obrnila se je stran od mene in se zagledala nekam v daljavo. Kar naenkrat je vstala in se sprehodila. Tokrat sem jo pogledal drugače. Kot žensko. Vem, da si tega nočem priznati, a ne morem pomagati. Bila je lepa in zapeljiva, bila je visoka in ravno po mojih merah okoli pasu, prsih, zadnjici. Imela je čudovite noge, ki so se lepo podale elegantnim gležnjem. Vem, da se je zavedala, da je lepa ženska. Kot bi vedela, da jo drugače gledam, se je obrnila k meni.

	»Tudi jaz ti nič več ne povem!« je rekla v jezi in se obrnila spet stran od mene. Obnašala se je kot otrok, a vem, zakaj, začutil sem jo. Tokrat je bila ljubosumna.

	»Po želji, draga moja, a koliko se spomnim, te nisem nikoli nič vprašal. Poveš, kar želiš in kolikor želiš.«

	Videl sem, kako je udarila z nogo v zemljo, kot bi želela pokazati, kako je jezna. To me je še bolj razvnelo in dobil sem željo, da bi jo še bolj podražil, a razsodnost mi je nekako velela, da je bolje, če sem tiho. Vstal sem, se uredil in ji nakazal, da je čas, da se vrneva na barko. Po isti poti sva se spustila do gumenjaka in nato do barke. Ves čas sva bila tiho. Tišino je prekinilo le zvonjenje mojega telefona, ki se je na rahlo slišalo iz nahrbtnika.

	Na barki sem pogledal na telefon in takoj poklical osebo, ki me je klicala.

	»Zdravo, mama, oprosti, telefon sem imel v nahrbtniku in se ti nisem mogel takoj javiti. Kaj bo novega?« sem vprašal.

	»Nič ne pokličeš, pa sem spet morala jaz poklicati, da vidim, če si že moram obleči črnino, ker te je pojedel kakšen morski pes.«

	»No, no mama, saj veš, da morski psi ne marajo stare govedine. Raje imajo kakšno bolj sočno in mlado meso. Tako da le spravi črnino globoko v omaro, ne potrebuješ je še.«

	»Včasih se mi zdi, kot da sem sama na svetu. Nihče me več ne pokliče. Zato te jaz kličem in sitnarim. Tako pač je in kličem te, ker me je Gelca povabila, veš ona, kateri je prejšnji mesec umrl mož za rakom, da bi šla z njo v toplice. Ona dva sta ta termin rezervirala in delno plačala že pred pol leta. Zdaj bi šla jaz z njo, da ji ne bo denar propadel. Rekla mi je, da mi ni treba plačati takoj, pač ko bom, pa še poceni je, saj sva v apartmaju in ne v hotelu. Sami si bova kuhali in jedli preproste stvari. Le bazen si moram plačati.« Govorila je še kakšnih pet ali šest minut skupaj, nato pa me je vprašala: »A ti prideš kaj domov? Bi mi zalil rože v stanovanju?«

	»Ne, mama, nič ne pridem domov. Imam še nekaj dela z barko.«

	»Ja, saj vem, še umrla bom, pa te ne bo niti na moj pogreb,« je žalostno dejala. Vedel sem, da je žalostna, ker se bolj malo vidiva, a po drugi strani si mislim, da ji tako nič ne manjka, saj gre na dopust v toplice. »No potem bom rekla sosedi, naj mi ona zalije rože in malo pogleda, da mi roparji ne vlomijo v stanovanje.«

	Nasmehnil sem se njeni zadnji izjavi in njenemu strahu ter rekel: »Ja, mama, to bo najbolje. Ko se vrnem, pa ji bom jaz dal steklenico penine za to uslugo. Najprej pa naj zalije rože, potem bo še grlo.«

	»Ji bom res rekla, ti pa ne pozabi, kar si zdaj obljubil. No, potem pa adijo!«

	Prekinila je zvezo in sam se še posloviti nisem mogel, tako hitra je bila. Odložil sem telefon na mizo, odšel do hladilnika in si postregel s pločevinko hladnega piva. V kokpitu sem se naslonil s hrbtom na vrvi, glavo pa nesrečno naslonil na vinč ter ob tem začutil bolečino. Še sreča, da imam trdo glavo in si je nisem prebil, a buška bo verjetno nastala. Na mizi je bil Rinin napol popit kozarec z vodo, zato sem ga vzel in si iz njega v dlan nalil vodo ter jo takoj nanesel na boleče mesto.

	 Rina me je gledala iz notranjosti barke, saj se je prej uvidevno umaknila, ko sem telefoniral z mamo. Zdaj mi je rekla: »Barko je kar streslo, ko si z glavo udaril. Potrebuješ led? Kaj drugega?«

	»Ne, ne, vse je v redu. Imam trdo glavo in takšen udarec mi ne more še bolj razmetati že razmetanega podstrešja v glavi. Sem pa premišljeval, če bi še danes ostala tu, prenočila, jutri pa dvigneva sidro in zapustiva Kornate. Zjutraj pri kavi še pogledam, kam bi se lahko prestavila, morda malo v civilizacijo, da si spet narediva zalogo sadja in zelenjave za nekaj naslednjih dni.«

	Prikimala je, jaz pa sem nadaljeval: »Verjetno tudi ti potrebuješ kašno stvar za sebe, čeprav česa večjega in posebnega ne pričakuj v otoških trgovinah.«



	BLEDA KOT SMRT





	Zjutraj sva po njenem zajtrku odrinila iz zaliva. Vreme se bo spremenilo in napoved ni ravno obetajoča za naslednje dni, strašljiva pa tudi ne. Napovedan je južni veter, zato bi bilo dobro, da se umakneva kam, kjer bova zaščitena pred njim.

	Plula sva mimo zaliva, kjer sem še včeraj mislil, da bi se lahko ustavila. Vendar je to preblizu in zaliv je odprt na jug, kar pa mi ne ustreza. Med plovbo sva srečala nekaj plovil in med njimi bedaka, ki je z okoli deset metrov dolgim gliserjem glisiral mimo naju, kot bi ga lovila sama Hrvaška pomorska policija. S tem nama je naredil visoke valove in jaz sem pozabil opozoriti Rino, naj se prime in dobro drži za držalo na barki. Bilo je prepozno, padla je na zadnjico, nato na hrbet in bok. Vključil sem avtopilota, stekel do nje in jo prijel pod pazduho, a preden sem jo dvignil, sem vprašal, ali je vse v redu.

	»Ne, v redu je, čeprav vem, da bom jutri vsa vijolična od udarca. Še dobro, da se nisem udarila v glavo. Lahko bi mi povedal, da je jadranje nevaren šport ali hobi, kar pač tebi to je.«

	»Žal, Rina, tudi na morju srečaš bedake, kot jih srečuješ na cesti. Samo da tebi in dojenčku ni kaj narobe. Greva raje na celino, če nisi popolnoma prepričana, da je vse v redu? Zdaj še imava možnost spremeniti smer.«

	»Hvala, Jan, vse je v redu, morda me bo jutri bolela zadnjica, a bo že.«

	Vstala je in sedla na blazino. Odšel sem v kuhinjo in iz hladilnika vzel hladno pivo, ji ga odnesel v kokpit in ji predlagal, naj si ga položi na udarjeno mesto. Vedel sem iz lastnih izkušenj, da hlajenje udarjenega mesta na telesu pomaga. Vzela ga je in si slekla hlače, tako da je ostala samo v tangicah. Na obolelo mesto je pritisnila hladno pločevinko in videl sem, kako se je zdrznila od hladu.

	Po slabih štirih urah plovbe v rahlem vetru sva priplula do otoka Kaprije. Zaplul sem v luko in se privezal z bokom na pomol. Takoj ko sem videl inkasanta, sem mu povedal, da grem samo v trgovino, nato pa odplujem na sidro. Nekaj se je hudoval in zamahnil z roko, da smo vsi isti. Vsi bi bili radi privezani na pomol, plačal pa ne bi nihče. Odšla sva v trgovino in ujela prodajalko, še preden je zaprla. Izbire res ni bilo velike, a vseeno sva našla nekaj, kar nama bo služilo vsaj za prvo silo. Najprej sem razmišljal, da bi še to malenkost pustil v trgovini, kajti cene so bile kar dobro navite z dodano visoko otoško maržo.

	Odšel sem v bližnjo konobo, si naročil hladno pivo, Rina pa je raje segla po hladni limonadi in si naročila še kapučino. Pivo sem spil do polovice, ko je stopil tri metre pred mene inkasant in tako posmehljivo kazal na uro, kar je pomenilo, da bi se moral prestaviti. Pogledal sem proti njemu, potem pa vrgel pogled na svojo uro in dejal: »Kaj je, sprašuješ, koliko je ura? Ena bo kmalu in ob dveh me boš lahko videl le še v krmo.«

	Verjetno ni pričakoval takšnega odziva, zato se je obrnil na petah in si ob tem skoraj strgal svoje rdeče natikače. V sebi sem se spraševal, kaj se dogaja v človeku, da si kot otoški uradnik kupi rdeče natikače. Še dobro, da si ni kupil rožnate barve, a takrat bi ga vsaj razumel. Tako pa …

	Kasneje sva le odplula, saj se nisem želel prepirati z otočanom, kajti tudi on ima svoj prav in rad bi imel red. Plula sva ob sidrišču Borovnjak, kjer je bilo na bojah vse polno plovil.

	»O, kako je lepo tukaj! Se bova tudi midva privezala na tisto žogo?«

	»Tisti žogi se reče boja ali plovka in privez na tisto žogo je treba plačati. Tukaj pa je zaradi tega, ker je res dobra lokacija s čisto in modro vodo, le-to treba plačati še več kot kjer koli drugje. Poleg tega bo tu gneča, ker je primerno prenočiti pred vetrom, ki nas bo ujel že to noč. Midva greva še malo naprej in bova sidrala v samotni, a divji zaliv tega otoka.«

	Tako sem čez nekaj minut zaplul v skriti zaliv rta Remetič in sidral. Tu sva bila sama. Iz hladilnika sem vzel hladno pivo. Tokrat je bilo to za mene in ne za njene jadralske rane.

	»Jan, a misliš, da je tu signal za telefon?«

	»Seveda je, ne vem pa, kako je močan, a če pogledaš nazaj, lahko vidiš repetitor za mobilno omrežje.«

	Pokimala je z glavo, sedla nasproti mene in čez čas sem slišal nešteto zvokov, ki so naznanjali prihod SMS- ali kakšnih drugih sporočil. Vsaj trideset ali več jih je bilo, nato pa sem jo videl v lice, kako je prebledela in verjetno ta sporočila niso prinašala dobrih novic.

	»Bleda si, je kaj narobe? Glede na število zvočnih signalov menim, da si postala iskana ali pa zaželena oseba.«

	Ni me pogledala, le zrla je v ekran telefona. Zdi se mi, da je ob vsakem prebranem sporočilu bila še bolj bleda. Ne bom je več gledal, sem si rekel, nato pa popil požirek piva ter se zagledal v drevo na kopnem. Pravzaprav je še najbolje, da jo pustim na miru in se umaknem na svojo posteljo.

	Tako sem tudi naredil. Izpil sem pivo do konca in v roke vzel knjigo, ki sem jo bral že kar nekaj časa. Ne vem, ali sem prebral trideset strani, odkar je prišla k meni. Zaslišal sem korake v barki. Kot da sva ljubimca, se je ulegla k meni, ne da bi se me dotaknila. Bila je na levem boku, na tistem, ki jo je dopoldne še kako bolel. Gledala me je v oči, jaz v njene. Spustil sem knjigo na prsi in se še sam ulegel na bok. Potem je prekinila tišino in dejala: »Nekaj ti še moram povedati.«

	Seveda, zdaj pa se bo začelo še bolj zapletati, kot je zapleteno. Kar pogrelo me je, a sem se nekako le zadržal in ostal tiho. Glede na kup denarja, ki ga je nosila v skoraj gostinski denarnici, upam, da ni okradla delodajalca ali vlomila v kakšen sef. Zdaj pa jo išče mafija, policija in še kdo.

	»Sporočila so bila od Silve in mojega prejšnjega fanta. Slednji se je nekako dokopal do Silvinega naslova in ji potrkal na vrata stanovanja. Vem, da se sprašuješ, kako je vedel za Silvo, če prej ni vedel, kje ta stanuje. Nekajkrat sem mu jo omenila, zato je vsaj približno vedel, kje ta živi, a vedel je, da je moja prijateljica. Prav tako se je zavedal, da bo le preko nje prišel do mene. Tako dolgo ji je težil in jo maltretiral s svojo vsiljivostjo, da mu je povedala, da sem nekje na Jadranu, da plujem z mornarjem na njegovi barki. To, da sem z drugim moškim, ga je menda razbesnelo, da je udaril v stikalo od stopniščne luči in ga razbil. Potem je zahteval tvojo telefonsko številko ali pa tvoje ime, ki ga menda ni dobil. Zdaj je besen in ljubosumen. Piše, naj mu sporočim, kje sem, da bo prišel kamorkoli, in obljublja, da se bo vedel letom primerno. Sicer ne vem, če ve, da sem noseča z njim, a če bo to zvedel, bo še bolj ponorel. Zdaj se mi zdi, da se najino druženje počasi izteka in da se moram vrniti na kopno ter se soočiti s kruto realnostjo.«

	Utihnila je, zajela sapo in zaprla oči, kot bi čakala, da bom iztresel ves svoj bes nanjo, ker sem zdaj tudi jaz vmešan v njeno skrivnostno življenjsko zgodbo.

	»Ne morem ti pametovati, kakor ti tudi ne morem soliti pameti. Polnoletna si, kot sem ti to že povedal, in tudi sama to veš. Torej tudi sama veš, kaj storiti.«

	»Hvala, Jan, ker me razumeš. Verjetno s tega otoka vozi trajekt, zato bi šla nanj in odšla v eno od večjih obalnih mest, našla hotel in tam počakala Thomasa. Tako mu je ime in je Koroški Slovenec, sin večjega tovarnarja iz Avstrije.«

	»Razumem te, Rina, a vseeno bi te jaz rad odpeljal tja, kamor si ti želiš. S trajektom, še raje s to barko. Lahko odrineva že zdaj in zjutraj bova še pred močnim vetrom na varnem v eni od marin. Če takoj dvigneva sidro, sva ob tem vetru za dobre tri ali štiri ure v Šibeniku. Tja naj pride. Od Ljubljane do Šibenika je 5 ur vožnje in iz Avstrije do Ljubljane pa dobro uro ali malo več. Avtocesta je vso pot in zlahka naju bo našel. Jutri pa se pogovorita in jaz bom vseeno nekje v bližini, da se ne boš počutila, da si sama.«

	»Upala in želela sem si, da bi to rekel. Tega ne morem zahtevati od tebe, ne morem te spravljati še v svoje težave. A že sama misel, da me ne bi zapustil, mi veliko pomeni. In če si res za, potem bi te prosila, da dvigneva sidro in greva, sploh če je še varno za plovbo.«

	»Seveda je, greva. Ko prideva na cilj, boš vedela, kje sva, in se odločila, kako naprej.«

	Zagnal sem motor, preko daljinca dvignil sidro in izplul iz zaliva. Če bova hitra, bova v dveh urah in pol pred vstopom v Luko Šibenik. Dvignil sem obe jadri in najprej sem na kratko imel veter v krmo, nato pa v bok, kar je bilo idealno za plovbo do kanala Sv. Ante. Ko sva priplula do vhoda, sem spustil jadra in nadaljeval z motorjem. Čutil sem, da je bil tok reke Krke močnejši od normalnega pol vozla, zato sem nadaljeval plovbo s povišanimi obrati motorja. Najraje bi se vezal v sami luki ob mestni pomol, a ker bo pihal južni veter, bi me kljub valobranu nabijalo v steno. Zato sem zavil v marino in se vezal, še preden je noč zastrla svetlobo dneva.

	Pozno je bilo, pisarna je bila že zaprta, le marinero, ki je dežural tisto noč, je bil na pomolu. Jutri se prijaviva in vidiva, ali bova ostala dan ali dlje.

	Rina me je povabila v mesto na pico, a sem najprej povabilo zavrnil. V hladilniku sva imela nekaj zelenjave, ki jo je bilo treba pojesti, zato sem rekel, da bom jaz skuhal večerjo. Ni sprejela moje zavrnitve, moral sem se preobleči v dolge hlače in na črno majico s kratkimi rokavi sem navlekel še pulover z dolgimi rokavi. V tem mestu me zna med uličicami še zebsti. Ko je Rina prišla iz svoje kabine v kokpit, sem skoraj zažvižgal. Bila je lepotica v čudoviti črni bluzi, zgoraj odprti, da sta se dobro videli njeni dojki, ki sta kipeli izpod za moje pojme malo premajhnega nedrčka. Spodaj je imela odpeta dva gumba, da se je videl pas oprijetih jeans hlač in verjetno dragega pasu. Obuta je bila v elegantne sandale z nizko peto, čez njeno elegantno stopalo so se na paščkih prelivali beli kristali. Bela, s kristali posuta mehka torbica je bila še samo pika na i k njenemu stajlingu. Uf, kakšna ženska! Podal sem ji roko in sestopila je z barke na trdna tla. Ko je tako stala ob meni, sem opazil, da je prijetno in elegantno naličena. Prijela me je pod roko in sprehodila sva se ob obali, nato pa zavila v zgornjo ulico, kjer je znana picerija.

	Po večerji sva se sprehodila po mestu, si ogledovala hiše s pročelji, komentirala in obnašala sva se kot par, čeprav to nisva bila. A že sam pogled na naju je dajal vedeti, da je vseeno nekaj med nama. Najprej sva hodila tako, da me je držala pod roko, nato sva se držala za roki in se včasih glasno smejala, ko je eden od naju izrekel kakšno neprimerno besedo ali stavek, ki naju je nasmejal.

	Tako sva prišla nazaj na barko in se čez nekaj trenutkov odpravila v kopalnico, kjer sva se oprhala. Skozi steno sem slišal njeno tuširanje, ter si v mislih predvajal film, kako kapljice vode polzijo po njenem čvrstem in lepem telesu. Zamislil sem si, kako ji milim hrbet in malo za tem ji božam njeni dojki. Zamahnem z glavo in se otresem teh turobnih, a željnih misli. Vsa kri mi je ob tem vstopila v mojega korenjaka in moral sem se oprhati pod hladno vodo, da je le-ta upadel v normalno stanje. Rina, ko bi ti vedela, kaj mi počneš!

	»Si mu odgovorila?« sem jo vprašal, ko sva se na barki urejala za spanje.

	»Nisem, jutri mu bom, ko se skoncentriram na to, kaj mu bom napisala. Ne boj se, marino bom jaz plačala, ne glede koliko dni bova v njej, saj sva zaradi mene tukaj.«

	»O tem bova govorila, preden bova izplula iz marine, a do takrat je še marsikaj meglenega. Vsaj pri tebi in lahko se celo zgodi, da sam odplujem, ker tebe ne bo več tukaj.«

	Zjutraj mu je Rina poslala sporočilo, potem sva jedla, kavo pa bova spila v mestu in ne na barki. S tem sem želel razbiti njen stres, ki se je naselil v njeno telo. Pričakovanje je bilo zanjo kar moreče, zame pa tega ni bilo. Želel sem ji le pomagati, a sem na koncu postal še del njene zgodbe in njene usode. Do prihoda Thomasa bo treba čakati in si v glavi prirejati čim manj scenarijev. Večji del dneva je minil, kot bi mignil, čeprav je bilo ozračje pri Rini zelo napeto in stresno. Sonce je začelo padati proti morju in v marini ni bilo čutiti vetra, ki je le nekaj sto metrov od barke dvigoval visoke valove. Ti so se razbijali na valobranu in ustvarjali zvok, ki sem se ga vedno bal, kadar sem bil z barko na odprtem morju. Pogledal sem na uro, ki je kazala že skoraj pet popoldan. Verjetno ga danes ne bo, sem rekel sam pri sebi. A že čez minuto mi je po tihem rekla: »Tu je, pravkar parkira avto.«

	Sedela je na premcu barke, ko je prišel na pomol. Verjetno jo je videl iz glavnega pomola, nato pa čakal, da bo nekdo odprl železna in rešetkasta vrata. Srednje dolgi skodrani lasje, srajca in športni suknjič, kavbojke ter usnjeni mokasini, ki so se barvno skladali s pasom, ki ga je imel vpetega v temne jeans hlače. Nosil je sončna očala verjetno kakšne zveneče modne znamke. Bil je videti urejen, in čeprav sem moški, lahko rečem, da je bil tudi brez teh pregrešno dragih oblačil lep moški. Za moj okus skoraj malo pocukran, sploh zaradi tega, ker je imel t. i. baby face. Zagledal jo je na premcu in že je hotel skočiti na barko, ko sem zavpil: »Ne, na barko ne smete, barka ima svojo zastavo, zato je to tudi tuje ozemlje!«

	Obstal je, me pogledal in vprašljivo zrl v mojo postavo, kot bi ga oči spraševale, kaj pa zdaj?

	»Kdo si ti?« me je vprašal, nato pa pogledal proti Rini, ki je še malo prej sedela na premcu. »Rina, kaj to pomeni?« je zdaj spraševal njo, saj se je obrnil proti njej, razširil svoji roki in razširil vse prste. Očitno mu je bilo v življenju marsikaj dano in verjetno je ovire iz njegovega življenja premikal denar ali morda celo oče.

	»To je lastnik te ladje, ki sem ga najela za jadranje. On nima nič opraviti z nama. Počakaj me, pridem na kopno.«

	Odšla je v notranjost barke, on pa je porinil dlani v žepe hlač, se obrnil stran od mene ter pljunil na tla. Vedel sem, da je besen, ker moja barka ni hotel, ni apartma, kjer bi lahko stal pred vrati, ropotal po njih in izsiljeval, da bi ga spustila v sobo. Kmalu se je prikazala tudi Rina in jaz sem vstal iz svojega sedeža, kot bi želel iti z njo na kopno. A preden je stopila na kopno, mi je zašepetala: »Ne boj se, nič ne bo narobe. Vsekakor pa bova sedela na terasi lokala v marini.«

	Stopila je na kopno, Thomas jo je hotel prijeti, morda celo objeti, a se mu je spretno izognila in nekaj povedala, česar sicer sam nisem slišal. Ubogljivo je hodil ob njej, čeprav se je meni zdelo, da je vseeno korak za njo. Hodila sta po pomolu, dokler mi nista izginila izpred oči. Tudi sam sem stopil v barko, si preoblekel majico in zaklenil vrata na barki. Stopil sem na kopno in se že v naslednjem trenutku spomnil, da s sabo nimam ne telefona ne denarja. Spet sem moral v barko in tokrat sem imel v rokah denarnico in telefon. Stopal sem proti koncu pomola in zavil proti recepciji marine. Videl sem, kako sta sedla za mizo in kako ji je nekaj govoril, ona pa je gledala vsepovsod drugam, samo vanj ne. Zdelo se mi je, da Rina ne bo imela večjih težav z njim, zato sem zavil v marino, da si pogledam, kako je s cenami tukajšnje marine. Ker je zunaj valobrana precej valovito, bom razmislil, ali bi ostal tukaj še kakšen dan več ali pa bi odplul po reki navzgor vse do marine pred slapovi Krke.

	Po razgovoru z receptorko v glavni pisarni sem si rekel, da verjetno ne bo nič narobe, če grem tudi sam na kavo v restavracijo marine. Sedel sem tri mize stran, za hrbet Thomasa, tako da me on ni videl. A takoj me je opazila Rina, ki pa je bila tako pametna, da se ni vznemirila in s tem izdala moje prisotnosti.

	Svojo kavo sem že zdavnaj popil, brskal sem po telefonu in bral slovenske internetne časopise, da bi se seznanil z zadnjimi novicami, doma in po svetu. Thomas je vstal, na mizo položil bankovec za deset evrov in razburjen odšel od mize, za katero je spokojno sedela Rina. Nisem bil prepričan ali me je videl, vsekakor pa sem po mimiki njegovega obraza sklepal, da je možakar precej živčen. Ko je odšel za stavbo, je Rina prišla k moji mizi, sedla na stol ob meni in kar nekaj dolgih trenutkov sva se gledala, čeprav nisva nič rekla. Jaz sem bil tiho in nisem želel vrtati vanjo.

	Končno je le spregovorila: »Želel me je prisiliti, da greva skupaj v hotel, apartma ali kamorkoli, ker ne želi, da sem na barki s tabo. Povedala sem mu, da ostajam na barki, da sem z njim prekinila že zdavnaj in da nimava nič skupnega. Presenečena sem bila, ko me je pogledal v oči in jezno, med zobmi zasikal, da ve, da sem noseča. Zato po tem sklepanju meni, da le imava nekaj skupnega. Zdaj je odšel v hotel, kjer bo ostal čez noč, zvečer pa bi rad, da greva skupaj na večerjo. Morda se bodo med nama trenutne strasti umirile in bo še vse dobro.«

	Z zanimanjem sem jo poslušal, nič nisem rekel, da je ne bi prekinjal v njenih besedah, a na koncu sem moral vprašati: »Kako pa ve, da si noseča?«

	»Silva,« je rekla. »Tako dolgo je vrtal vanjo, da mu je tudi to povedala.«

	»Ah, ta Silva, ona res ne zna ničesar skriti. Tako jezikava je, da tega sploh ne morem verjeti. Ko bo umrla, ji bodo morali jezik posebej usmrtiti.«

	Rina se je glasno nasmejala moji pripombi, nato pa me je vprašala: »Lahko ostaneva še en dan tukaj? Kot sem omenila, bom sama poravnala račun za marino, čeprav ne vem, koliko me to stane.«

	»Ne skrbi za plačilo in marino. Zdaj je najbolj važno to, da se ti pogovoriš, dogovoriš in da nisi več pod stresom. Predvsem pa, da ne bežiš pred nikomur in da najdeš svoj mir. Zdi se mi čudno, da je tako mikavni moški še vedno sam, čeprav je, kot praviš, preskrbljen z denarjem.«

	»Nisem ti želela povedati, a ti bom zdaj. Bala sem se, da me boš zaničljivo gledal. Še prej pa te prosim, da pokličeš natakarja, ker bi rada nekaj jedla. Bova skupaj jedla, a ne? Ne bova kuhala na barki, če sva že v restavraciji.«

	Poklical sem natakarja, ki nama je prinesel jedilna lista. Naročila sva lignje, ona ocvrte, jaz na žaru, zraven nama pripada še krompir za prilogo. Naročila sva še dve pivi, in ko je natakar odšel, je nadaljevala: »Thomas ni sam. Poročen je in ima tri otroke. Punčko, staro devet let, in dva fanta, dvojčka, stara pet let. Njegova žena je znana športna novinarka, verjetno si jo kot moški že kje zasledil. Včasih je bila alpska smučarka v avstrijski reprezentanci, a ker je bila njena lepota večji adut od talenta pri smučanju, je le-tega obesila na klin in se posvetila novinarstvu in napovedovanju ženskega alpskega smučanja.«

	Malo je počakala, če bom kaj rekel, nato je zajela sapo in nadaljevala: »Spoznala sem ga, kot sem ti že povedala, pri nas v baru. Bil je le občasni bogati gost, ki si je privoščil zunaj zakonsko zadovoljstvo. Ni si želel obveznosti, ni si želel, da se katera od deklet zaljubi v njega, ni dajal svoje telefonske številke in me smo ga poznale samo pod psevdonimom – herr Artes. Bil je zelo vljuden in pravi gospod. Ni se bahal, razkazoval, ni izstopal. Prijavil se je preko samo za to namenjenega telefona, plačal je vedno z gotovino in pri plačilu pustil zmerno napitnino. Kot vsi drugi je nato odšel v bar, kjer ga je v zasebnem separeju čakala hostesa. Kaj se je tam dogajalo ne vem, kot ne vem, s koliko hostesami je bil v sobah, kajti to se je plačevalo pri šanku v baru. Če si je stranka zaželela kaj več kot le družbe ob pijači, kakšnega dotika ali erotične masaže, je morala za šankom v baru plačati šampanjec. Tako se je reklo plačilu za dodatne užitke ljubezni. Hostese so prevzele od natakarja ključ od sobe ter šampanjec, kar je pomenilo, da si je zakupil eno ali dve uri časa za druženje z brhko mladenko.«

	Pogovor sva morala prekiniti, saj nama je natakar na vozičku pripeljal kosilo in pijačo. Ko se je odmaknil od mize, je nadaljevala tam, kjer je ostala: »Pravila hiše so bila stroga, zato nam niti na pamet ni prišlo, da bi stranko kaj spraševali ali kaj od nje zahtevali. Stroga prepoved je bila tudi druženje z njimi izven sten stavbe, v kateri smo delali. Čeprav sem bila samo na recepciji, se nisem smela družiti z njimi, ne s hostesami ne s strankami. In ne misli, da drugače nismo bili svobodni. Bili smo v službi in po končanem delu smo imeli vsak svoje življenje. Tudi punce. To ni tako, kot včasih bereš v časopisih, kaj naredijo z dekleti iz Rusije ali Ukrajine.«

	Med njeno razlago in mojim poslušanjem sva počasi jedla, čeprav ona manj kot jaz. Večino časa je govorila, le tu in tam je dala grižljaj v usta. V kozarec sem si natočil pivo iz steklenice in srknil požirek rumene tekočine z belo peno. Nato sem se naslonil na naslonjalo stola, kot da sem že vse pojedel, čeprav je bila na krožniku skoraj še polovica hrane, ki sem jo dobil ob naročilu.

	»In kako sta potem vidva prišla skupaj?« sem vprašal.

	»Vsakič, ko je odhajal, se je ustavil ob meni, se okvirno naročil za naslednji termin, nato pa mi je natakar prinesel Jack-Colo, ki mi jo je Thomas plačal. Tako sva si očitno zapomnila obraza. Nekega dne sem parkirala svoj avto pred Ikeo v Celovcu, ko se je ob meni ustavil velik črn terenec. Na voznikovi strani se je spustilo steklo in za zatemnjenimi stekli sem v notranjosti vozila zagledala njega. Videl me je na križišču pred semaforjem, se obrnil in nato vozil za mano vse do trgovine. Vprašal me je, če me lahko povabi na kavo in pecivo. Povedala sem mu za naša pravila in razumel me je, saj tudi sam ve, da se zaposleni ne smemo družiti s strankami. Vljudno me je še enkrat prosil in še sama ne vem, zakaj sem rekla ja. Odšla sva v restavracijo Ikee, kjer sva si naročila dva pomarančna soka in dve sladici. Sedla sva za mizo in ne boš verjel, dve uri sta švignili mimo naju, kot da sem sedela ob njem dve minuti. Odšel je do blagajne, tam vzel njihovo vizitko in na njo napisal svojo telefonsko številko. Rekel mi je, da je tako bolje in varneje zame, če imam vizitko trgovskega centra, kot pa njegovo vizitko. Še sama ne vem, zakaj sem jo vzela, ter jo spravila v denarnico. Po opravljenem nakupu sem odšla domov in mu na njegov telefon poslala SMS- sporočilo ter se zahvalila za sok, pecivo in družbo. Tako je zdaj tudi on imel mojo telefonsko številko, le mojega pravega imena ne. Nisva se več srečala, razen v moji službi. Nato pa mi je enkrat pisal, da je v Ljubljani in me vabi na kosilo. Odpisala sem mu, da ne živim v Ljubljani, ampak na Jesenicah, zato me je povabil na kosilo v znano restavracijo pred našim mestom. Zavrnila sem ga z izgovorom, da sem že jedla in da imam starše na obisku. Verjel mi je, a čutilo se je v glasu, da mu je žal, ker me ne bo videl. Naslednji dan, že navsezgodaj mi je poslal SMS, če me lahko pokliče. Ker sem imela nočno delo, sem bila jezna, saj me je prebudil, zato se nisem oglasila na sporočilo. Nato pa je sledilo sporočilo za sporočilom, vsake pol ure eno. Končno sem se po sedmem sporočilu omehčala in mu odgovorila nazaj. Takrat me je poklical in si želel, da bi skupaj spila kavo. Čez dobro uro je bil v naši manjši kavarni, kjer sva se dobila in spila kavo. Spet sva se pogovarjala in se smejala, kot da sva stara znanca že vrsto let. Rekel mi je, da ne bo več prihajal k meni v službo, da si več ne želi takšne družbe. Zato me je prosil, če se lahko še kdaj dobiva na kavi. In tako moj Jan, sva se začela dobivati, saj on ni bil več naša stranka in jaz se nisem več bala za službo.«

	Obrisala se je s prtičkom okoli ust, spila je malo piva in se naslonila na naslonjalo. Najino kosilo je dolgo trajalo in verjamem, da je bilo več kot polovica hrane že zdavnaj hladne, medtem ko je jedla in govorila.

	»Ne razumem, kaj bi zdaj rad ta Thomas. Ti obljublja, da se bo ločil od svoje žene?«

	»Tega od njega niti ne pričakujem, in če bi mi to rekel, mu tako ali tako ne bi verjela. Menda so tudi ženini starši zelo bogati in predvsem so vplivne osebe v političnem življenju. Bom videla pri večerji, kaj bo na to rekel, ko pride malo k sebi in se pomiri.« je odgovorila na moje vprašanje.

	Poklicala je natakarja, plačala račun, in čeprav sem želel jaz plačati kosilo, mi tega ni dovolila. Bila je trmasta in ni se dala pregovoriti. Vstala sva od mize in odšla na barko. Ko ji je zazvonil telefon, je rekla samo: »Dobro, se vidiva.« Nato je vzela eno od knjig iz moje knjižne police in odšla z njo ven, čeprav vem, da jo bo samo odprla, morda bo prebrala stavek ali dva, potem pa ji bodo misli zbežale kdo ve kam.

	Zvečer se je Rina uredila in bila je spet lepa kot sinoči. Ni želela, da jo spremljam, a sem vseeno hodil za njo v neki varni razdalji. Sedla je v velikega črnega terenca s štirimi krogi in malo za tem sta se odpeljala. Šel sem nazaj na barko, poiskal že napol prazno steklenico konjaka in iz nje v hruškast kozarec, ki sem ga prej od zunaj pogrel z vročo vodo, za dobra dva prsta izlil te, meni drage tekočine. Sedel sem v salon in se s hrbtom naslonil na steno spalne kabine. Razmišljal sem in misli so mi švigale sto na uro. Vedel sem, da Rini ne morem pomagati, čeprav sem si tega želel. Spoznal sem, da nisem ravnodušen do nje. Zlezla mi je pod kožo in točno tega sem se najbolj bal. Izpil sem nekaj konjaka in užival v njegovi aromi, potem sem ga spustil po grlu. Tekočina mi je ogrela vso pot do želodca in čutil sem, kako se mi je pomešal s še ne prebavljenimi lignji. V roke sem vzel knjigo, a sem jo že po dobrih treh stavkih prebrane vsebine odložil nazaj na mesto, kjer sem jo našel. Ne gre! Pogledal sem na telefon, ki je bil na mizi, nato ga vzel v roke, kot bi se želel prepričati, ali še vedno deluje. Deloval je, signal je imel, le sporočila na njem ni bilo nobenega. Minute so tekle kot ure in vsakih pol ure sem si rekel, zdaj bo prišla. A nje še ni bilo. Natočil sem si že drugi kozarec konjaka, ko sem končno po štirih urah samote slišal njene korake. Vedel sem, da je ona, poznal sem že njeno specifično in mehko hojo. Počakal sem v notranjosti salona, kajti nisem želel pokazati, da me skrbi, da sem živčen. Čeprav sem bil ves v pričakovanju Rine in njenih novic, bi najraje ob njenem odhodu šel za njo in pošteno namahal tega neodgovornega in bogatega Avstrijcka.

	Stopila je na barko in se prikazala pred vhodom v salon. V eni roki je nosila torbico, v drugi sta ji visela čevlja.

	»Tu sem, vse je v redu,« je rekla, se kislo nasmehnila in stopila v salon, kot bi čutila, da jo nestrpno pričakujem.

	»Lepo, da to slišim,« sem rekel in dvignil kozarec k ustom, izpil požirek, nato pa jo spet vprašal: »Boš ti malo?« in pokazal na kozarec.

	»Ne, ne bom, hvala. Spila sem dva kozarca vina in mislim, da imam za danes dovolj. Bi si pa skuhala čaj, če si lahko.«

	»Preobleci se v kaj toplega, jaz pa ti skuham čaj,« sem rekel in med izrečenim že vstal s sedeža. Prikimala je in odšla v svojo kabino, ne da bi zaprla vrata za seboj. Pristavil sem lonček z vodo na štedilnik in prižgal plin. Obrnil sem se in jo zagledal tako golo, samo v tangicah in modrčku. Kot da bi me bilo sram, sem se obrnil nazaj k štedilniku in nato iz omarice potegnil dve vrečki ingverjevega čaja z limono. Poiskal sem še skodelici za čaj in čakal, da voda zavre. Ta čas je iz kabine prišla Rina in se že oblečena napotila v kopalnico, kjer si je z obraza čistila ličila. Gledal sem njene gibe, kako si iz stekleničke naliva tonik na blazinice vate in si s krožnimi, a nežnimi gibi čisti ličila z obraza. V roke je vzela še kremo in si namazala obraz, umila roke in sedla za mizo. Prinesel sem ji čaj, sedel nasproti nje, tako da sva bila zdaj oba naslonjena s hrbtom, vsak na svojo steno salona.

	»Veš, bila sem presenečena. Med nama se je zgodil popoln preobrat od opoldanskega. Zdaj ni več mahal z rokami, ni bil glasen in ni bil več tako živčen. Tokrat je bilo vse drugače, lahko bi rekla, da je bil podoben tistemu Thomasu, v katerega sem se zaljubila. Pojedla sva večerjo, spila sem dva kozarca vina, se pogovarjala in nato me je vprašal, kaj mislim z otrokom. Najprej nisem mogla razumeti, kaj je s tem mislil. Rekel mi je, da je pripravljen plačati bolnišnične stroške v zasebni kliniki, kjer naj bi opravila splav. Za povzročene nevšečnosti bi mi ob izhodu iz bolnišnice dal še dvajset tisočakov. Tako naj bi bilo menda bolje za oba, kajti on je že oče in jaz ne bi postala mati samohranilka.«

	Vedel sem, da je to ena od dveh možnosti, ki je bila v njegovem scenariju. Pravzaprav sem vedel, da bo to prva od dveh, saj sem z zgodbo o njegovi ženi, dobil jasno sliko, da o ločitvi ne bo mogoče govoriti.

	»Nič mu nisem rekla, nič mu nisem obljubila. Niti to ne, da bom premislila. Bila sem tiho, on pa je verjetno mislil, da razmišljam. Zato mi je ob mojem odhodu na barko rekel, da je pripravljen k prej omenjeni vsoti dodati še pet tisočakov, torej skupaj petindvajset tisoč. Prosil me je, da bi se jutri zjutraj spet dobila v tukajšnji restavraciji na kavi, kajti potem se mora vrniti v Avstrijo, saj ima jutri njegova hči samostojen klavirski nastop in tega si ne želi in ne sme zamuditi.«

	Gledala me, kaj bom povedal. Verjetno ni pomislila, da bom tako miren in razumevajoč. Vstal sem in si tudi sam nalil pol skodelice čaja. Sedel sem nazaj na svoje mesto in rekel: »Nisem tisti, ki bi te sodil, tudi tisti nisem, ki bi te obsojal, najmanj pa sem tisti, ki bi ti lahko v tem trenutku dajal zdrave nauke. Morda lahko samo pripomnim, če se še nisi odločila in rodila, da tvoj otrok verjetno nikoli ne bi imel očeta, kar pa ne pomeni, da ne bi nikoli imel dobre zamenjave zanj. Verjamem vate in vem, da bi si njegova mati naslednjič izbrala pravega moškega. Narediti splav je najlažje, a kolikor sem bral o tem, je vprašanje, če boš lahko še kdaj imela otroke. Biti brez službe, imeti dojenčka, pa je spet druga težava. A če dobro premislim, sem te zdaj dodobra spoznal in vem, da si upornica in menim, da bi tudi to z materinstvom zmogla. Morda je čas, da glede vsega malo prespiš in premisliš. Za vse še imaš nekaj časa, zato se za nič ne odločaj prehitro.«

	Poslušala me, nato pa prikimala: »Tudi sama sem nekako tako mislila. Nimam druge izbire, vzela si bom še kakšen teden zase in v tem času vse skupaj dobro premislila. Najti moram vse minuse in vse pluse, da bom lahko dobila končni rezultat. Morda je celo prav, da je Silva spregovorila, čeprav sem bila še včeraj zelo jezna nanjo.«

	Odšla sva spat, vsak v svojo kabino. Kot mali otrok se je po polnoči prikradla v mojo posteljo, s sabo je prinesla tudi vzglavnik in odejo. Začutil sem jo. Skozi tanko režo med vekami levega očesa sem jo v mraku videl, a delal sem se, da spim. Brez ene same besede je legla k meni, se obrnila in mi pokazala hrbet. Kasneje sem se tudi jaz obrnil stran od nje, ona pa se je privila k meni, kot da bi si želela nekoga, h kateremu se lahko zateče po zaščito. Zaspala sva.

	Zjutraj je zvonil njen telefon, zato sva se oba prebudila. Nič nisem rekel, ko sem jo videl v svoji postelji. Naredil sem se, da je to normalno. Vstala je in za njo sem vstal tudi jaz, le da sem jaz moral na stranišče, ona pa je odšla do telefona. Slišal sem, da se je nekaj pogovarjala, a ne vem točno, kaj. Pogledal sem še enkrat na uro in bila je že skoraj sedem. Verjetno je k mojemu dolgemu spancu prispevalo tudi to, da nisem bil sam v postelji. In če sem iskren do sebe, mi je to tudi prijalo. Potrkala je na vrata kopalnice in vprašala: »Jan, a boš hitro? Če ne se bom požvižgala v hlačke.«

	Nasmehnil sem se njenemu stavku in žvižganju, zato sem se obrisal v brisačo in odšel ven, ter ji tako prepustil prostor v stranišču. Oblekel sem se, nato pa pristavil džezvo za kavo. Zanimivo, kako prazno glavo sem imel tokrat. Moji možgani so se umirili, bili so v nekem posebnem stanju, nekje med možnostjo biti izključen in biti v pričakovanju. Pristavil sem še lonček za čaj, če bi morda najprej tega spila med zajtrkom, potem šele kavo. Vem, da je bila drugače naravnana kot jaz. Jaz sem vsako jutro najprej spil kavo, šele nekaj minut za tem, sem začel razmišljati o zajtrku.

	Pokazalo se je, da razmišljam prav. Ko je prišla iz kopalnice, se je oblekla, zajtrkovala, spila čaj, kave pa se še dotaknila ni. Dejala je, da bo kavo spila v restavraciji, in ker je bila ura malo pred osmo, je vstala in odšla z barke, na razgovor z njim.

	Jaz sem vse pospravil, potem sem postavil računalnik na mizo in se priključil na internet marine. Preveril sem vreme, vremensko sliko in si shranil napoved za tri dni. Danes ni bila ravno rožnata napoved za jadranje z novinko na krovu. A če bi se Rina strinjala, bi lahko z barko zaplula po reki navzgor, do Skradina, kjer se nahaja še ena marina. Kolikor poznam tamkajšnje cene marin, se sam raje nagibam k sidranju pred marino in bočnim privezom na obalo. Tam ni veliko prostora, zato ne bi smel biti nikomur v napoto. Poleg tega ne vem, kdaj se bo vrnila in če bova danes sploh odrinila od tu. Morava še oditi v recepcijo in plačati račun, dvigniti dokumente od barke; do Skradina imava slabi dve uri plovbe. Morda bi jo res zanimali slapovi reke Krke in vse lepote tega parka. Nekam bova verjetno odplula, zato sem vse na barki pospravil in se pripravil za izplutje. Dvignil sem tudi stopnice in tako prišel do motorja. Vzel sem kos papirnate brisače s kuhinjskega pulta, nato pa iz motorja potegnil merilno palico za olje, jo obrisal, nato spet vtaknil v odprtino in potisnil do konca. Spet dvignil in tako preveril nivo olja v motorju. Enako kot v avtu. Olja je bilo dovolj, zato ga nisem dolival. Preveril sem še jermen, nato pa pokril motor s stopnicami in takrat na vhodu zagledal Rino. Prav ustrašil sem se, saj je stala tam, ne da bi jo slišal stopiti na barko.

	»O, si že nazaj?« sem vprašal, ko sem lezel po stopnicah ter odšel na krmo do tuša, kjer sem si opral umazane roke.

	»Ja, saj sva spila le kavo in danes res nisva veliko govorila. Poslušala sem le to, da naj naredim splav, kajti on že ima svoje otroke in družino. Povedal mi je, da se nikakor ne sme ločiti, že zaradi družinskega statusa ne. S tem mi je dal jasno vedeti, da sva bila samo ljubimca in da nikoli ne moreva zaživeti skupaj. Ne vem, včasih sem res sanjala, kako bi bilo, če bi bila par. Ko smo deklice majhne in očkove princeske, verjetno vse sanjamo, kako nas bo našel princ na belem konju. Sledila bo poroka in v življenju z njim bo tako lepo, da bo vse tekoče, kot sta med in mleko. Žal so to le pravljice, za majhne otroke. Realnost je povsem drugačna in nakopičena s težavami. Če jih še nimaš, ti jih posredno nakopljejo drugi.«

	Dlani sem si obrisal v brisačo za prhanje, ki je bila obešena na ograjici barke. Pogledal sem jo in rekel: »Tudi fantje imamo podobne sanje. Morda v teh sanjah niso princeske, ampak kakšne pevke in filmske igralke, vse pa je vezano na to, da bomo dobri ljubimci in da bodo ženske kar same letale v naš objem, kot čebele na cvet. A to so sanje, resničnost je res čisto drugačna. Na koncu dobiš le tisto žensko, ki ti je namenjena. Največkrat se zgodi, da sploh ne veš, kaj imaš doma, vse do takrat, ko tega ne izgubiš. Včasih pa v drugi osebi najdeš popolno srečo, kot danes sploh ni več redek primer. In kaj si se zdaj odločila?«

	»Nič, razdvojena sem. Že misel na otroka me osrečuje, hkrati pa me je strah, kako bo. Zavedam se, da sem pustila službo, s prihranki pa ne morem živeti dve leti. Le kdo bi me tako nosečo vzel v službo? Kdo bi me kasneje vzel z majhnim otrokom in me vzljubil? Verjetno bi ostala sama z njim za celo življenje. Po drugi strani pa premišljujem, kdo sem jaz, da se lahko odločam, če lahko živemu bitju vzamem življenje. Bi s tem postala morilka? Bi lahko s tem živela še naprej?«

	»Verjamem ti. Zdaj si pred veliko odločitvijo, ki jo moraš rešiti sama. In vem, da se boš prav odločila. Zdaj se odloči, ali greš naprej z mano, ali pa morda razmišljaš, da bi odšla domov? Vprašam te le zato, ker od tu vozijo avtobusi proti Zagrebu in naprej proti Ljubljani.«

	»Ne, ne. Ostala bi tu, seveda če lahko, če ti nisem v napoto. Morda še nekaj dni, manj kot en teden, nato pa bom videla, kaj bom.«

	»V napoto mi nisi in vprašal sem le zato, da bi vedel, kako in kaj naprej. Potem pa grem jaz v recepcijo po dokumente, plačam in greva naprej. Razmišljal sem, da bi odšla na slapove Krke. Si že bila tam?«

	»Krka? Mar ni ta reka nekje na Dolenjskem?« me je vprašala.

	»Tudi tam, a je tudi tu še ena. Uredi se, jaz grem uredit zadeve, potem pa odrineva.«

	»O, to pa ne! Zaradi mene sva tu in jaz plačam marino in jaz bom uredila te zadeve. Nočem se prepirati s tabo, a takšen je najin dogovor.«

	Odšla sva skupaj v recepcijo marine in Rina je poravnala račun, jaz pa sem dobil nazaj dokumente barke.

	»Greva še na hitro v trgovino in kupiva v bližnjem marketu, kar potrebujeva.«

	Rina je samo prikimala in odšla sva čez cesto. Prometa ni bilo veliko, a vseeno sva morala teči čez cesto, saj nisva bila na prehodu za pešce. V trgovini sva izbrala nekaj nujnih stvari, a na blagajni se je izkazalo, da bo tega za dve veliki vrečki. Temu primeren je bil tudi znesek na računu. V rokah sem nosil obe vrečki, Rina pa je lizala sladoled, ki si ga je kupila, da bi se malo posladkala. Kmalu sva prišla na barko, vse zložila v hladilnik in omarice, nato sva odvezala barko in izplula iz marine.

	Plovba pod mostom je bila zanjo nekaj posebnega in to, da plujeva po reki navzgor, tudi. Ni vedela, da se da pluti z jadrnico po reki. Sedela je na premcu, jaz pa sem bil na krmilu, saj sva morala pluti z motorjem. Po dobrih dveh urah plovbe sva bila že sidrana pred marino v Skradinu. Čeprav je bila marina več kot pol prazna, sem se raje odločil za sidranje, kajti dokler se da sidrati, in to še zastonj, bom to z veseljem izkoristil.

	»Pridi, greva na obalo, potem pa lahko kupiš vstopnico za ogled parka, se z ladjico zapelješ do slapov, sprehodiš in uživaš v vsej tej lepoti, ki ti jo nudi ta del Hrvaške.«

	»Jan, pojdi z mano, ne morem iti sama.«

	»Te slapove sem videl že nekajkrat in tukaj ne morem videti nič več novega.«

	»Vseeno bi si želela, da greš z mano. Kaj pa, če greva jutri dopoldne?«

	»Jutri popoldne je napovedan dež, vse do poznega večera, nato pa je spet lepo vreme. Zato sem mislil, da greš ti danes na izlet, jaz bom malo pobrskal po barki. Jutri zgodaj lahko odrineva nazaj in sidrava ob bližnjem otoku. Tako bova varna in skrita pred vetrom, ki skoraj vedno zapiha pred dežjem.«

	Odpeljal sem jo na obalo, ji pomagal kupiti vstopnico za park, nato pa sem jo pospremil do vhoda, kjer je vstopila na ladjico. Vrnil sem se do bara in si naročil pivo. Ura na bližnjem zvoniku je odbila eno, in če to ni pravi čas za pivo, potem res ne vem, kdaj je. Misli so mi nehote ušle k Rini, in ko sem zagledal hišico s toaleto, sem se spomnil dogodkov izpred nekaj let. Spomnil sem se Vere, najinega dopusta z barko in spomnil sem se Nemke Sabine. Slednjo sem ravno tu spoznal, pri tisti hišici, ki jo zdaj gledam. Postal sem melanholičen, kar naenkrat mi pivo ni bilo več dobro, postalo je grenko, kot so bila grenka ta moja druženja z ženskami. Ko se tako ozrem nazaj, spoznam, da se sploh nisem znal družiti z njimi. Zanimalo me je le eno, seks z njimi, in ko sem tega dobil, je bilo zanimanja konec. Iz žepa sem potegnil denarnico in poklical mlado natakarico. Plačal sem pivo, in ko sem v denarnico vračal drobiž, sem zagledal bel listič. Razprl sem ga in na njem je bila napisana elektronska pošta Gabi. Ja, tiste Gabi s Trojan, tiste Gabi iz zaliva, tiste Gabi, ki je priveslala na supu do barke in mi pod vrv zataknila ravno ta listič z namenom, da se še kdaj oglasim. Nisem dolgo razmišljal, odprl sem svoj gmail in vpisal njen naslov. Napisal sem ji nekaj kratkih besed, ob enem pa sem napisal, da se zahvaljujem usodi, da sem jo lahko še enkrat videl. Komaj sem prišel do gumenjaka, mi je odpisala nazaj. Sedel sem na ponton in gledal v telefon in njeno kratko sporočilo, ki je vsebovalo samo dve besedi, njeno telefonsko številko in besedico pokliči. Kot da bi samo to čakal, sem poklical to številko in že sem zaslišal njen glas. Tisti glas, o katerem sem včasih velikokrat sanjal.

	»Halo?« sem previdno vprašal, kot bi se bal, kdo se bo na drugi strani oglasil.

	»Halo, Jan, si ti?«

	»Tukaj sem, Gabi, seveda sem jaz, drugače te ne bi poklical.«

	»Lepo te je slišati. Še lepše te je bilo videti.«

	»Tudi tebe, Gabi, tudi tebe. In kje si zdaj? Te motim?«

	»Če bi me motil, ti ne bi odgovorila na klic. Ne boš verjel, vedela sem, da me boš poklical, čeprav sem v teh dneh že skoraj obupala. Sem pa še na barki in sem privezana v Sukošanu. Moj mož je moral nujno v Zagreb v službo. Saj veš, neki pomembni sestanki, ki se morajo opraviti takoj in zdaj. Kaj pa ti?«

	»Jaz sem trenutno na pomolu v Skradinu. Stranka je šla na ogled slapov Krke, jaz pa sem tu in jo čakam. Ker sem sam, sem rekel, da se ti javim.«

	»Oh, moj Jan, ko bi ti samo vedel, kako sem hrepenela in si želela, da bi me poklical. Da bi slišala tvoj glas, čeprav sem se vsak dan bogu zahvaljevala, ker mi te je poslal takrat na Trojane. Vem, da mi ne verjameš, vem, da je bilo takrat najino srečanje tako nenavadno in kratko. A kot pravijo, kar je kratko, zna biti tudi sladko. Bilo je in predvsem nepozabno. Boš plul še kaj v tej smeri? Me morda celo obiščeš? Zvečer, ko otrok zaspi, bi lahko bila sama. Pravzaprav še pomisliti ne smem na to, ker bi lahko zajokala od žalosti, če te ne bom videla.«

	»Ne vem, kje bom, vse je odvisno od stranke.« Mislil sem na Rino, ki pa mi že nekaj časa ni bila samo stranka, ampak oseba, do katere sem čutil nekaj več, čeprav še sam ne vem točno, kaj, kakor tudi ne, zakaj. Bila je mlajša od mene in bila je samo enodnevna prijateljica.

	Zagledal sem se v žuželko na vodi, drsalca, ki ga je nekaj pojedlo, nekaj, kar je prišlo iz globine. Verjetno je bila riba, ki je žal nisem videl, saj se je vse zgodilo prehitro. Zdaj so na vodi ostali le kolobarji, ki so naznanjali, da se je nekaj zgodilo na njeni površini. Tako je to, ko večji poje manjšega in ga ni več. Tako je pač to, ko za tabo ne ostanejo niti sledi.

	»Halo, halo, Jan si še tu?«

	»Ja, sem,« sem rekel, ko sem dojel, da je sploh nisem poslušal, ko sem skrenil svojo pozornost na gladino vode.

	»Nekaj sem te vprašala, pa nisi odgovoril. Sem mislila, da si prekinil.«

	»Nisem, Gabi, le zveza je slaba in verjetno je malo prekinilo, saj te nisem več slišal.« Bila je to laž, a majhne laži so vedno dovoljene. Vsaj pri meni oz. od mene.

	»Rada bi te videla. Misliš, da bi nama to uspelo?«

	»Seveda, zakaj pa ne. Če ne drugače, pa kasneje, drugič. Od Ljubljane do Zagreba ni tako daleč. Pridem jaz do tebe ali pa ti do mene. Vmes pa so še Trojane. Morda bom šel spet smučat.«

	»Ah, ti moj norček, misliš, da bi zdržala do zime? Nujno te moram videti, moram te začutiti.«

	»Se že dogovoriva, ko bova oba prosta. Pri najinem zadnjem srečanju sem pri tebi dobil sliko srečne žene in mame. Najino prvo srečanje je bila prijetna dogodivščina in menim, da ti je brez mene lepše in bolje. Ti si sedaj na barki, jaz pa tudi. Oba imava obveznosti in še sam ne vem, kako dolgo bo to trajalo. A ko končam s to stranko, se ti zopet javim. Najprej na email, nato pa bova videla, kako naprej. Imej se lepo in uživaj. Zdaj bom moral iti.«

	»Jan, ne bodi takšen do mene. Daj nama možnost, prosim!«

	»Gabi, kot sem ti rekel, počakajva.«

	»Žal mi je, da si takšen do mene. Čuvaj se, Jan, in misli name. Pošiljam ti poljub! Ne, sto njih ti pošiljam.«

	Prekinil sem zvezo in pomislil, kako mi res ni, da bi posegal v idilo mlade družine. Mi je mar tega res treba? Ne! Pospravil sem telefon in sedel v gumenjaka. Priplul sem do barke in si v kuhinji najprej naredil obilen sendvič. Klasika. Bel kruh, majoneza, salame in malo sveže paprike. Najraje bi si narezal še čebulo, a potem bi smrdel iz ust in morda to ne bi bilo preveč pametno, ker sem imel gostjo na barki. Sendvič sem jedel na krmi barke, da drobtine niso padale v barko, ampak v vodo. Tako sem z drobtinami hranil tisto, kar je bilo vse v vodi. Ostal mi je še en grižljaj, ko sem zaslišal svoje ime. Pogledal sem proti temu glasu in na pomolu zagledal Rino. Že? Ta je pa hitra, dvomim, da je videla kaj več od izstopne in vstopne postaje. Pojedel sem še zadnji grižljaj nebeško dobrega sendviča in z gumenjakom odplul do pomola. Tam mi je prisedla Rina in vrnila sva se na barko.

	»In zakaj si se že vrnila? Ti ni bilo lepo?«

	»Je, naredila sem nekaj posnetkov, potem pa mi je bilo dolgčas in morala sem se vrniti. Pa saj bo kmalu noč, pozno popoldne je že. In kaj si ti lepega počel?«

	»Nič posebnega. Bil sem na pivu, zdaj sem pojedel sendvič in pravkar si nameravam skuhati dobro kavo. Boš tudi ti eno?«

	»Z veseljem bi jo, če jo boš skuhal.«

	Pristavil sem džezvo za kavo na štedilnik in čez nekaj minut je bila ta črna in opojna razvada kuhana. Nalil sem jo nama v skodelici in se povzpel v kokpit. Na krmi sem jo zagledal, res da po dolgem času, s cigareto v rokah in dimom v ustih. Ravno je izdihnila dim, ki ga je potegnila iz te slabe razvade. Videla me je, da jo gledam, a je le skomignila z rameni.

	»Vem, kaj boš rekel, da škoduje otroku in meni. A kaj vem, morda ga le ne bom obdržala.«

	Naredil sem se gluhega, kot da tega zadnjega stavka nisem slišal. Kako lahko bodoča mati, ki nosi svojega otroka v svojem telesu, reče, da ne bi obdržala svojega otroka. Pa to je del nje, njeno meso, njena kri, to je … Bil sem besen v sebi in tokrat je res šla predaleč. Postavil sem skodelico pred njo in samo rekel: »Ti že veš.« Nato sem se obrnil in se vrnil s svojo skodelico kave v salon, kjer sem sedel na sedežno klop in vzel knjigo v roke. Tisto knjigo, ki jo berem že celo večnost in verjetno jo bom še nekaj časa bral.



	IN ZGODILO SE JE



	Čez čas je pogledala k meni in naslednji trenutek je spet nisem videl. Verjetno je pila kavo, brskala po telefonu in internetu, morda pa je samo gledala posnetke, ki jih je naredila na slapovih Krke.

	Zjutraj sem zgodaj vstal, še pred svitom. Čeprav sem slabo spal, sem se zdel sam sebi dovolj spočit. Spil sem skodelico pravkar skuhanega čaja, nato pa sem pogledal, kam bi se lahko spustil od tu. Morda na kakšen bližnji otok, ki ima primeren zaliv. Še enkrat sem preveril vremensko napoved, ki kaže, da bo danes še nekaj južnega vetra, a nič pretresljivega. Popoldne je napovedan dež, no ja, kakšna plohica ali dve. Odprl sem še karto z otoki in se razgledal po njej. Edino, kar mi je všeč v bližini, je bil otok Zmajan in njegov zaliv Bok. Verjamem, da tam še trenutno ni ljudi, ni bark, zaliv je lep, zaščiten od juga ter dober za sidranje v čisti in še vedno dovolj globoki vodi. Slabe štiri ure imava do tja in vem, da bova tam še pred dežjem.

	Čeprav je Rina še spala, sem vklopil motor in čez dobrih deset minut sem že plul po reki, proti ustju, kjer se ta izliva v morje. Jutro je bilo oblačno in hladno. Čeprav sem bil oblečen v dolge rokave, me je vseeno zeblo.

	»Dobro jutro, kapetan!« je zaželela moja potnica, ko jo je ropot motorja prebudil. »Zakaj me nisi prebudil? Lahko bi ti pomagala.«

	»Dobro jutro! Upam, da si kljub temu dobro spala in se naspala,« sem jo pozdravil.

	»Imaš še kaj kave zame?« me je vprašala, ko je videla skodelico na klopi poleg mene.

	»Nisem kuhal kave, čaj sem pil. Čakal sem, da se zbudiš in jo spijeva skupaj.«

	»No, potem se samo umijem, oblečem in skuham kavo za oba.«

	»Pojdi v mojo kabino in na desni je obešalnik. Na njem je moj telovnik. Vrzi mi ga, prosim, jutro je tukaj še vedno hladno. Tudi ti se toplo obleci.«

	Čez nekaj trenutkov je telovnik priletel po zraku in ujel sem ga z roko, točno nad krmilnim kolesom. Oblekel sem se in si ga zaprl z zadrgo. Bil je že dokaj star, bela barva je postala na ovratniku že malo bež, okoli žepov pa je bilo zaznati nekaj črnega. Ni bil umazan, le oprati se ni več dal. A bil je lep, prešit in dobre jadralske blagovne znamke, zato je bil tudi drag. Takšne stvari se kupujejo redko, saj znajo dolgo trajati.

	Preplul sem že več kot pol rečne poti, ko je prišla Rina s skodelico kave v kokpit. Ko sem jo zagledal, sem vedel, da je tudi ona premalo oblečena in bo kmalu smuknila v notranjost barke ter si oblekla še kakšno cunjico, ki jo bo varovala pred mrazom. Tako se je tudi malo kasneje zgodilo. Toda tokrat je prišla še s cigareto in vžigalnikom.

	»Saj lahko, a ne?« me je vprašala in pokazala na cigareto.

	»Lahko na krmi, kar se mene tiče, kar se tebe tiče, pa sama odloči.« Nisem bil jezen na njo, le odobraval nisem njenega početja. Vso pot do izhoda pri valobranu sva bila tiho. Morda je bilo to bolje, saj ne morem pozabiti njene kadilske razvade. Ve, da škoduje otroku, in se zato obnaša, kot bi bila tudi sama velik otrok.

	Priplula sva v morje in zapeljal sem v veter, nastavil avtopilota in razvil jadri. Ugasnil sem motor in nastavil smer proti otoku Zmajan.

	»Kam pa greva?«

	»Zaradi vremena in zaradi vetra sem se odločil, da greva v lep zaliv, ki je varen, in mislim, da v njem ob tem času ne bo veliko plovil. Otok se imenuje Zmajan.«

	Samo »aha« je rekla, nato pa še bolj zategnila obe vrvici na ovratniku svoje športne maje, da ji veter ne bi pihal v vrat. Vreme je bilo še vedno oblačno in počasi sem videl, kako se na nebu nabirajo temni in nizki oblaki. Veter se je okrepil in razmišljal sem, da bi zaradi Rine skrajšal jadra. A bila sva blizu in verjetno ni niti smotrno krajšati, saj bova kmalu na cilju. Zaplul sem v zaliv in kot sem predvidel, je bila tam samo ena barka na sidru. Sidro sem spustil na slabih štirih metrih, tako da se je videlo dno, kar je še toliko bolj nakazovalo, da je morje čisto. Razvil sem še bimini, ga dobro privezal, da ga veter ne bo mogel zapreti. Tako nama bo služil za zaščito pri dežju. Pospravil sem blazine s palube in jih dal v tretjo kabino, ki sem jo imel za skladišče.

	»Bova nekaj pomalicala? Jaz sem pojedla zjutraj le banano, ti pa verjetno še tega ne.«

	»Res je, nisem imel časa, pa tudi lačen nisem bil. Zdaj, ko si omenila hrano, pa čutim, kako mi v želodcu zavija.«

	»Bom pripravila omleto s slanino, kruh še imava in narežem še nekaj paradižnikov.«

	»Ja, to bi bilo dobro, ti bom pomagal.«

	»Ne, ti kar pusti, jaz bom vse pripravila.«

	Nisem si pustil dvakrat reči. Zleknil sem se po beli sedežni klopi v salonu in zaprl oči. Morda bi lahko celo zadremal. Slišal sem prve dežne kaplje, ki so padle na barko. Spet sem vstal, pregledal vsa okna, če so dobro zaprta, nato pa pomirjen spet legel na prejšnje mesto. Mislim, da sem v trenutku zaspal. Prebudil sem se šele po eni uri spanja in takrat sem videl, da je na drugi strani salona spala Rina. Vstal sem in odšel do stranišča, nato pa do kuhinje, kjer je na štedilniku v pokriti posodi stala omleta, na pultu pa krožnik z narezanim paradižnikom in ribanim sirom. Prižgal sem plin in malo pogrel omleto, nato pa sem na mizo postavil podstavek, na katerega sem postavil kar ponev, iz katere bom jedel. Ni v moji navadi, da jem iz ponve ali posode, tokrat pa nisem želel s premetavanjem krožnikov v omarici zbuditi Rine. Tudi dva kosa kruha sta me čakala odrezana v vrečki s kruhom.

	»Dober tek!« mi je rekla in zazehala.

	»Hvala in oprosti, če sem te prebudil.«

	»Ne, ne, nisi. A ko sem pojedla, sem tudi sama postala zaspana. To vreme, nizek pritisk in poln želodec. Vse to me je še dodatno uspavalo.«

	Pojedel sem pripravljeno omleto, vse pospravil, pomil, nato pa sem odšel v kokpit, da vidim, kako piha in koliko je v resnici dežja. Vetra ni bilo veliko, tudi dežja ne. Občasno ga je kakšen oblak poslal več na morje in barko, potem je spet padal počasi in umirjeno. Dežne kapljice so padale v vodo in okoli vsake so nastajali kolobarji, ki so se širili navzven. Tako je to, ne more biti vsak dan sonce in toplo vreme. Ker je bilo vse mokro, sem odšel v notranjost barke. Videl sem, kako se je Rina zavila v odejo, saj jo je zeblo. Odšel sem v skladišče in malo pobrskal v enem od plastičnih zabojev. V njem sem našel glineni lonec in nekaj čajnih svečk. Na krožnik sem postavil štiri čajne svečke, jih prižgal, nato pa čez krožnik po robovih nastavil dva jedilna noža, na katera sem potem postavil obrnjen glineni lonec. V nekaj minutah se je glina ogrela in z njo tudi notranjost barke. Ker sva imela vhod od barke zaprt, se je kmalu na oknih naredila rosa, kar je pomenilo, da je notri veliko bolj toplo kot zunaj. Prav prijetno je bilo in zdaj se je tudi Rina nasmehnila, ko je spoznala, zakaj sem postavljal te stvari na mizo.

	»Ti si res čarovnik, kaj vse znaš narediti? Le od kod ti takšna ideja?«

	»Ta ideja ni moja. Le povzel sem jo iz interneta in si olajšal življenje na barki.«

	Natočil sem nama še po kozarec konjaka, ki sva ga pila počasi in v tišini. Jaz sem bral knjigo, ona pa je brskala po telefonu. Ker je bilo toplo, sem se slekel in ostal v kratkih rokavih, a tudi Rina ni več potrebovala odeje. Odšla je v svojo kabino in se čez čas sprehodila mimo mene povsem gola, tako gola, kot se je rodila. V eni roki je držala brisačo, v drugi pa je imela toaletno torbico.

	»Malo se grem uredit, saj veš, ženske zadeve.«

	Ko sem jo gledal, sem čutil, da se mi je v spodnjicah nekaj dvignilo in otrdelo. Seveda, delovati so začeli moški hormoni in pritisk v spodnji glavi je dvignil nekaj, česar že nekaj časa nisem uporabljal za kaj drugega kot za lulanje.

	Odšla je v kopalnico, vrat ni zaprla za sabo. »Vrata bom imela odprta, da mi bo toplo,« je rekla.

	Bil sem tiho in usmeril pogled stran od nje, da mi ne bi bilo še bolj nelagodno, kot mi je že bilo. Pritisk v mojem korenjaku je bil vse bolj in bolj močan, tako da me je že malo bolelo. Porinil sem roko za spodnjice in si ga malo popravil, a ravno takrat je iz kopalnice pogledala Rina in pristopila tako gola k meni.

	»Pa se menda ja ne boš zadovoljil na roke?«

	Verjetno mi je vsa kri iz telesa udarila v glavo in postalo mi je vroče, poleg tega pa tako nerodno, da bi se najraje potopil v morje. Sklonila se je k meni, mi na ustnice prižela svoje in mi dala dolg in strasten poljub. Njena desna roka je poiskala moje mednožje in skozi tkanino je začutila mojo otrdelost. Poljubila me je na vrat, nato pa se spustila do mojega pasu. Spustila mi je hlače tako daleč, da ga je dosegla s svojo roko in ga objela v vsej njegovi veličini. Podrgnila ga je, jaz pa sem zaprl oči od užitka. A že čez čas sem se zavedel, da ne delava prav. Nežno sem jo odrinil in vstal. Popravil sem si hlače in jo pogledal v oči.

	»Rina to ni prav, obljubil sem ti, da se to med nama ne bo zgodilo. Ne morem tega narediti s tabo.«

	»Kot nisi mogel z vsaj desetimi ženskami pred mano, a ne? Tudi jaz sem iz krvi in mesa, tudi jaz imam svoje potrebe in vem, da si me želiš. Nič nočem od tebe, nič ne zahtevam, a le želim se ljubiti s tabo. Tukaj in zdaj!«

	Spet je pristopila k meni, me objela in poljubila. Nisem se mogel zadržati. Objel sem jo, stisnil še sam ter vrnil poljub. Trenutek za tem sva bila že na moji postelji in tudi sam sem se že slekel. Zdaj sem bil jaz na njej in jo poljubljal, z drugo roko pa sem jo božal po prsih, po nabrekli bradavici. Spustil sem se nižje in ji jo začel sesati, ona pa je vzdihovala.

	»O, bog, kako sem si te želela! Kako nora sva bila, da tega nisva počela že od prvega dne.«

	Nič ji nisem odgovoril, le prestavil sem se na drugo bradavico, z desno roko pa sem ji skoraj malo pregrobo gnetel celo dojko. Na kolenu, ki sem ga imel naslonjenega na njeno mednožje, sem čutil, kako se je drgnila ob njega in kako mi je postalo koleno na tem mestu vlažno. Torej je vlažna tudi njena muca, ki si želi mojega pohotneža. Spustil sem glavo do popka in potem še nižje. Prijela me je za glavo in ustavila. »Jan, ne, ne liži mi je, ker tega ne maram, kot ne maram, da imam penis v ustih. Ne zameri mi, še sama ne vem, zakaj tega ne morem početi.«

	Dvignil sem se nanjo, ji s kolenom razširil nogi in ji ga počasi vtaknil v vlažno špranjo. Posesala je celega v sebe in čutil sem, kako me je objela tista znana, a že malo pozabljena sladkoba, ki vsakega moškega dvigne do nebes. Počasi sem ji ga zabijal in jo poljubljal. Dvigovala je svoje boke v ritmu najinega plesa in kot bi želela, da mi še ona pomaga zabijati mojega pohotneža vse do korena. Zdaj so bili najini gibi že bolj vroči in še bolj hitri. Okoli ustnic sem bil že žareč od poljubov in njenega rahlega grizljanja. Pustil sem jo, ker mi je to ugajalo, ker mi je bilo lepo in ker me je še bolj podžigalo. V sebi sem preklinjal, ker že dolgo nisem bil z žensko, zdaj pa sem tako vzburjen, da sem vedel, da bom končal še pred njo. Le kaj si bo mislila o meni. Čutil sem, da mi bo prišlo, in čutila je tudi ona, saj so moji gibi postali drugačni in postal sem bolj glasen.

	»Daj, napolni me s spermo in uživaj … Daj, daj mee …«

	Takrat mi je prišlo in nekajkrat sem ga tako nabil v njo, da sem mislil, da jo bom prestavil. Potreben sem bil seksa, potreben sem bil nje in potreboval sem ljubezen. Poljubil sem jo in se opravičil, ker nisem mogel počakati, da bi prišlo tudi njej. Prijela me je za glavo in me poljubila, nežno, ja, tokrat res nežno in ljubeče.

	»Ne opravičuj se in ne nori. Pred nama je še cel večer in noč. Lahko nama pride še vsaj desetkrat, zato se ne obremenjuj.«

	Lahko je to govoriti ženski. Desetkrat! To je pri meni samo utopija. Misija nemogoče! Vstal sem in se odpravil v kopalnico, da se umijem. Vrnil sem se v salon in v najini improvizirani peči zamenjal že skoraj dogorele svečke, da nama bo še naprej toplo. Tudi ona je prišla iz kopalnice, se ulegla nazaj na posteljo, jaz pa sem naju še dodatno pokril. Naslonila se je na moje rame in levo nogo pokrčila ter dala čez mojo nogo. Tako objeta sva ležala in se pogovarjala, kot da se poznava že nekaj let. Kasneje sem vstal iz postelje in odšel do moje vinoteke, ki se nahaja v posebnem plastičnem zaboju, steklenice pa so v posebnem tankem mrežastem plašču, da se med sabo ne dotikajo in ne razbijejo. Barka pač ni vinska klet, kjer vse stoji na miru. Odprl sem steklenico Sauvignon Caberneta in povonjal zamašek. Vonj je bil v redu, zato sem iz kartonske škatle potegnil dva vinska kozarca in vanju nalil to rdečo tekočino do ene tretjine. Odnesel sem ju do postelje in v napol sedečem položaju sva nazdravila. Sicer ne vem, na čigavo zdravje je to bilo, a verjetno na najino. Odložila sva kozarca vsak na svojo stran postelje, kjer je polica za odlaganje. Poljubila me je, nato se je spustila do mojega mednožja in mojega korenjaka in ga začela obdelovati z roko. Kmalu ji je zrasel in se pokazal v popolni veličini. Gladila je njegovo glavico, si ga ogledovala, spet malo podrgnila in me pogledala, če mi je lepo, če mi ugaja njeno početje. Le komu ne bi, vsakemu bi, ki je vsaj malo normalen in naravnan na ženske.

	»Želim si poskusiti, zato ga bom dala v usta, ti pa mi povej, če bom delala prav. Če te bo bolelo, mi povej. Tega res ne obvladam, kajti to sem gledala le v filmih.«

	Še do konca ni izrekla celega stavka, že ga je objela z usti in skoraj ji ne bi verjel, da to počne prvič. Ravno prav nežno in ravno prav grobo so polzele ustnice po njem, z roko pa mi je pomagala, da je kožica povzela gor in dol. In če so kje nebesa, sem bil tokrat tudi sam v njih. Bal sem se, da mi bo zopet prišlo prej kot njej, zato sem jo potegnil na sebe, ona pa me je zajahala. V tistem trenutku je moj korenjak sam našel pot v njeno brezno poželenja. Tako lepo je migala z boki, tako strastno je polzela po meni, da sem se še sam priključil temu ritmu in ji pomagal, čeprav zaradi njene teže, nisem mogel kaj dosti narediti. Prijela je moji roki in dlani pritisnila na svoji dojki, ki sem ju od tega trenutka še bolj stiskal, kot je to normalno. Začutil sem, da ji bo prišlo, da bo dosegla vrhunec in tokrat moram popraviti prejšnjo sliko izpred ure in pol. Samo streslo jo je, namesto krika je z vso močjo stisnila ustnice in slišal se je le pridušeni glas, nato se je umirila.

	»Tako mi že dolgo ni prišlo, tako močno in intenzivno. Še zdaj čutim dražljaje, ki se krčijo v meni. Daj me od zadaj in naj pride še tebi. Pokleknil sem na kolena in jo potegnil k sebi, nato pa sem ji ga zarinil, da je na kratko prestopila in slišal sem tisti »uh«, kar bi lahko pomenilo, da jo je zabolelo ali pa da ji je prijalo. Verjetno je bilo tisto prvo, čeprav je moj korenjak tiste srednje dolžine, za katere moški pravimo, da nam še kakšen centimeter več ne bi bil odveč. Z rokami sem si jo pomagal potiskati in tako nasajati na mojega korenjaka, pri tem pa sem postajal vse bolj in bolj poten. Tokrat mi ni in ni hotelo priti. Obrnil sem jo na hrbet in zletel med njeni nogi. Tudi tako sem ji ga dajal z vso močjo, hitro in z željo, da bi mi prišlo kot prvič. Videl sem in čutil, da me občasno malo zadrži, kar je pomenilo, da nekaj ni v redu. Tudi ona je opazila, da sem to zaznal zato je dejala: »Nekam mi pritiska in malo me že boli. Pusti, te bom z rokami pripeljala do vrhunca.«

	Nagnil sem se na bok, jo poljubil, nato pa še sam rekel: »Meni je že prej prišlo, zdaj ne vem, zakaj mi je zatajil in mi ne pride. Tudi na roke mi ga ni treba obdelovati. Nisva robota in nisva plačana na normo. Prepustiva se toku. Je, kar je. Važno je, da je prišlo tebi.«

	Kasneje sva se oblekla, tudi deževati je prenehalo. Ona je odšla ven, na krmo, da pokadi cigareto. Jaz sem se lotil priprave večerje. Preprosta bo, le rižota z gobicami v dobri gobovi omaki.

	Ob večerji sva spila preostanek vina in se pogovarjala, se smejala in uživala. Zvečer sva odšla skupaj v posteljo in pred spanjem sva se zopet ljubila. In najino ljubljenje je bilo tokrat točno takšno, kot sva si ga oba želela. Obema je prišlo naenkrat. Očitno je, da sva se uskladila in privadila drug na drugega.



	SPREMEMBA PLANA



	Zjutraj sva odplula. Jadra so bila napeta, veter je bil dober in hitrost je bila temu primerna. Majhni valovi so od časa do časa udarjali v trup barke. Za vsakim dežjem posije sonce, in tudi tokrat je bilo tako. Včasih se sprašujem, kako je mogoče, da je zunaj za samo dve stopinji topleje, pa me tokrat v kratkih rokavih ne zebe, včeraj pa me je, čeprav sem imel dvojne dolge rokave.

	»Bova danes ostala tu ali se prestaviva na kakšen rajski otok?«

	»Dolgo sem gledal in gledal, na koncu pa sem izbral majhen otok z imenom Vrgada. Otok je malo naseljen, ima manjšo vasico, lepe plaže in dobro sidrišče. Na otoku ni avtomobilov, le kašen traktor ali manjši multikultivator s prikolico vidiš. Meni je prirasel k srcu, ker je še del neokrnjene narave.«

	»Lepo si ga opisal. Človeka kar prevzame želja, da bi ga takoj videl, začutil in ga raziskal. Si ti sploh kdaj pomislil, da bi lahko bil turistični vodič?«

	Nasmehnil sem se na glas in jo pogledal. Ona pa je nadaljevala: »Poleg tega, da znaš res lepo govoriti, se znaš tudi dobro ljubiti. Menim, da bi lahko imel opravka z več turistkami, kot imaš zdaj opravka s potnicami na tvoji barki.«

	»Ta dejavnost me ne zanima in tudi druženje s turistkami ne. To, kar se je zgodilo med nama, je res nekaj lepega, a verjemi mi, da ni bilo načrtovano in ni v moji navadi.«

	»Vem, in to, kar sva imela, je res lepo. Če se ne bi zgodilo, bi mi bilo žal.«

	Njen stavek je prekinil klic na moj telefon, in ko sem videl, kdo me kliče, sem se oglasil: »Zdravo, Jaka, kako da si se ti name spomnil?«

	»Živijo, Jan! V barki sedim ob pivu in brskam po telefonskem imeniku pa sem naletel na tvoje ime in zdaj te kličem. Si na vodi?«

	»Seveda sem, trenutno plujem proti Vrgadi.«

	»No, lepo, potem pa pridi še k meni v Biograd.«

	»Si priplul v Biograd? Je kaj narobe z barko, da si tam?«

	»Ne, ne. Zdaj sem tu v marini. Sukošana sem se že malo naveličal, moti me tudi čarter in še kaj drugega bi se našlo. Tu mi je lepše, že zaradi samega mesta. Pa saj sam veš, vsaka sprememba nam dobro dene.«

	»No, to pa je nekaj novega. Pa pridita s Tejo na Vrgado, saj imaš blizu. Jaz imam stranko in ona odloča, kam in kako. Verjetno pa bova dan ali dva ob zalivu Luka. Na plaži imajo dober lokalček, mislim, da mu je ime Hakuna ali nekaj podobnega, in tja mislim peljati stranko. «

	»Jan, ne gre. Sem sam in z barko ne smem nikamor. Ti povem, ko se vidiva, le pridi sem.«

	»Obljubim ti ne, a bom videl, kako in kaj. Morda pa res. Se slišiva. Živijo!« sem rekel in prekinil pogovor.

	Rina me je gledala, nato pa previdno vprašala: »Je kaj narobe?«

	»Ne, ne, le stari jadralski kolega me je klical. V Biogradu je na barki in me vabi tja.«

	»A greva raje tja kot na ta otok? Ti kar pojdi, če želiš.«

	»Nikakor ne, saj si slišala. Bova kar na otoku, on bo verjetno tam kar nekaj dni.«

	»Kakor želiš. A vozi iz tega Biograda avtobus za Slovenijo?«

	»Gospodična se je nasitila jadranja in bi šla rada domov. Verjetno pogreša svojega ljubimca, mene pa bo zapustila in zavrgla.«

	Njene oči so se razširile in obrvi so se dvignile. Ustnice je stisnila skupaj in njen obraz je zajela rahla rdečica. Očitno je bilo, da sem jo užalil. Čeprav še sonce ni dobilo tiste svoje prave dnevne moči, sem čutil, da me je zajela neka neznana vročina. Zavedel sem se, da sem pretiraval v besedah. Sem bil razočaran, ko sem slišal, da bi me rada zapustila in odšla domov? Je to ljubosumje? Streslo me je od tega spoznanja, kajti v sebi sem čutil, da si želim, da bi bila še nekaj časa z mano. Ujela sva se in z njo mi je bilo lepo. To ni navada, to ni občutek osamljenosti, temveč občutek, ko nekoga začutiš in ti je blizu.

	»Tega nisem pričakovala od tebe. Starejša in zrela oseba si, nikakor pa nisi človek, ki meče polena pod noge. Očitno imaš tudi drugo plat svoje osebnosti? Seveda, dvojček si po horoskopu, kolikor se spomnim.«

	»Oprosti, Rina, s tem nisem mislil nič slabega, in če sem iskren, me je misel, da bi odšla domov, ujezila. Priznam, začutil sem te, sedla si mi na srce in dušo. Tvoja družba mi je všeč. Čudovita oseba si in zdi se mi prekmalu, da bi me zapustila. Oprosti mi, navadno nisem takšen.«

	»Čeprav so me na prvo žogo tvoje besede zabolele, zapekle v duši, mi je zdaj lažje. Zdi se mi, da si res rad z mano in s tem si še bolj dokazal, da ti ni vseeno zame. Se je v vate prikradlo malo zlobe? Morda celo ljubosumje?«

	Kako me lahko tako mlada ženska v tako kratkem času spozna. Prebrala me je in zdaj me je bilo sram. Sram, ker je govorila resnico.

	»Rina, oprosti. Ljubosumje ni, ker ne morem biti ljubosumen, nisva skupaj. Pravzaprav sploh ne vem, kaj naj rečem, vem le, da mi je s tabo lepo. Tudi brez tistega v postelji nama je bilo super, čeprav z veseljem priznam, da je najino ljubljenje le pika na i, vsemu temu, kar pač imava.«

	Vstala je in prišla do mene, me objela in poljubila. »Oprostim ti, čeprav priznam, da me je zabolelo. Kot bi mi nož zaril v telo. In veš, zakaj? Zato, ker tudi jaz do tebe nisem ravnodušna. Vem, da to, kar počneva, ne bo večno trajalo. Zavedam se tega in hudo mi je, ko samo pomislim na to, da te nekega dne ne bo več ob meni. Želim si le, da bi to med nama trajalo, a vem, da je to zabloda za oba.«

	Poslušal sem jo, ko je tako odraslo in zrelo govorila. Prav je imela, jaz sem precej starejši od nje, moj način razmišljanja in življenja je drugačen od njenega. Poleg tega ona v sebi nosi otroka, novo življenje. Morda bo le našla izhod iz te moreče situacije in si uredi življenje. Jaz sem prestar, da bi se vezal na tako mlado žensko, a kot sem že prej sebi priznal, nisem ravnodušen do nje. Tudi sam sem jo objel z eno roko in ji vrnil poljub, nato še enega in še enega. Zaslišal sem žvižganje in vzklike. Odprl sem oči in videl, da nekaj metrov stran od naju pluje jadrnica, verjetno od čarterja, in da naju ljudje gledajo ter nama mahajo. Nepreviden sem bil in nisem videl, kaj se pred nama dogaja. Lahko bi celo trčil v drugo plovilo, zaradi tega, kar sem za trenutek pokazal svoje mehko stran sreče, stran, ko začutiš, kako je imeti nekoga rad.

	Pomahala sva nazaj in se nasmejala, spet sva se stisnila skupaj v eno, nato pa sva se spet poljubila. Življenje zna biti lepo, zna razveseliti in zna obdariti, pa čeprav samo za kratek čas. Nekomu je to dovolj, kajti spet drugi tega morda nikoli ne bo doživel.

	Skoraj pet ur sva potrebovala, da sva priplula na najin cilj. Počasi je šlo danes, pač ni bilo dovolj vetra. A bilo je vsekakor lepše, kot če bi plula na motor in takrat to ne bi bilo tako romantično in lepo. Pa saj sva na jadranju in na dopustu, nikamor se nama ne mudi. Spustila sva sidro poleg rumenih plovk, kjer se vežejo ostali jadralci.

	»Zdaj mi je zadišala kava. Boš tudi ti eno?« sem jo vprašal, ko sem se spuščal po stopnicah, do kuhinje.

	Prišla je za mano v kuhinjo in me objela od zadaj. Svoje telo je prižela na moj hrbet, svojo glavo in lice pa naslonila na moje levo rame.

	»A ne da me imaš vseeno malo rad, priznaj?«

	»Rad te imam, Rina, zato takšna reakcija.«

	Pogledala je od zadaj na štedilnik, iztegnila roko in zavrtela gumb za plin, ki sem ga pravkar vklopil, da bi nama skuhal kavo. Ugasnila je plin, nato pa me obrnila in rekla: »Veš, kaj bom naredila? To, česar še pred dvema dnevoma niti v sanjah ne bi. Pokleknila je in mi s hitrim gibom slekla športne hlače, da so skupaj s spodnjicami poletele pod moja kolena. Saj ne vem, ali sem bil v šoku od presenečenja ali pa morda od same želje, saj sem vedel, kaj bo sledilo. Še ne trdega ga je vzela v roke, ga podrgnila nekajkrat, da je zrasel v njenih rokah. Potem me je pogledala navzgor, v oči in se sklonila k njemu, ga objela s svojimi ustnicami ter polzela po njem. Ves čas me je gledala, kako bom odreagiral. Čutil sem užitek, čutil sem mravljince in čutil sem utripanje srca v svojem korenjaku. Prijel sem jo za glavo, potem pa zaprl oči od užitka. Malo z usti, malo z rokami in ne vem, če je trajalo tri minute. Eksplodiral sem ji v usta in jih napolnil s spermo. Začutil sem, kako se ji je zaletelo, nato pa se je dvignila nad pomivalno korito in izpljunila vso spermo iz ust. Odprla je vodo na pipi in očistila spermo, nato pa je vzela rolo papirnate brisače in si z odtrganim listom obrisala usta. Jaz sem še vedno stal na svojem mestu, prikovan na podnico barke, kot bi bil paraliziran. Pa nisem bil, bil je to le tisti občutek blaženosti, katerega večina moških sanja, a le redkim pa se to zgodi.

	»Skoraj sem bruhala, ker tega nisem pričakovala. Nikoli še nisem imela sperme v ustih in upam, da je ne bom imela nikoli več. Ni mi všeč, a verjamem, da je tebi lepše, če grem do konca v usta. Uf, malo je manjkalo, da bi mi dvignilo. Oprosti, ker sem to naredila tu, v pomivalno korito, in ne v umivalniku na stranišču.«

	Tudi sam sem si ga obrisal s papirnato brisačo in si nase potegnil spodnjice, nato še hlače. »Kar si naredila, ni nič narobe, pozabi. Bolj sem vesel tega, kar si naredila trenutek prej. Bilo je nebeško.« Potegnil sem jo k sebi, da bi jo poljubil.

	»Morda je še nekaj sperme v mojih ustih, počakaj, se grem umit.«

	Odšla je proti kopalnici in videl sem, kako je iz torbice vzela zobno krtačko in si na njo nanesla zobno pasto. Nasmehnil sem se, kajti pomislil sem, da bi si verjetno raje oprala celo ustno votlino z razkužilom. A spet po drugi strani sem se vprašal, kako je to mogoče, da ženska, ki pravi, da ga ni nikoli imela pred mojim v ustih, tako obvlada celotno situacijo. Od začetka do konca. Tu mi nekaj ne štima.

	Skuhal sem z oralo posladkano kavo in skodelici odnesel na sonce. Kokpit sem zopet pokril z biminijem, da sem nama naredil senco, ki pokriva več kot polovico kokpita. Lahko sva bila na soncu ali v senci. Iz barke je prišla tudi Rina in v roki je nosila zavoj piškotov. Komaj sem čakal, da jih je odprla, in kot majhen otrok sem se zakadil vanje. Danes me je že dvakrat presenetila in obdarila.

	Gumenjak, ki sva ga vlekla za barko, sem najprej očistil, iz njega izpraznil vso deževnico in ga s suho krpo posušil. Nato je prisedla še Rina in zapeljala sva se na kopno. Na manjšem lesenem pomolu sem privezal čoln, nato sva se sprehodila. Čeprav se glavna sezona še ni začela, se je začutilo, da je vseeno ta krepko pred vrati. Ne spomnim se, da je bilo tu ob tem času toliko ljudi. Sicer je bilo v okolici sidranih in privezanih kar nekaj plovil, a večina ljudi pride s kopnega. Na plažo vsakodnevno vozi ladjica Vrgadinka, tako da se turisti, željni neokrnjene narave, lahko na plažo odpravijo tudi na enodnevni izlet iz mesteca Pakoštane.

	Našla sva tisti bar, ki sem ga omenil Jaki, a sva ga obšla in se napotila v vas. Kamnite hiše, nekaj betonskih, kakšen zarjavel traktorček in ozke betonske uličice so naju vodile po tem meni vedno lepem otoku. Zagledala sva tudi smerokaz, na katerem je pisalo – center. Rini se je to zdelo smešno, kot da sva v velikem mestu in je zato potreben smerokaz, ki nas usmerja, kje se nahaja center mesta. A vseeno, naselje je imelo v sredi še eno kavarno ali snack bar, kot so se sami imenovali. Ta je bolj služil domačinom kot turistom, kajti obratoval je vse leto, na plaži pa samo v času poletne sezone. Držala sva se za roki in uživala v pogledu, ki sva ga videla. Povzpela sva se do vrha in od tam občudovala okolico.

	Spustila sva se do obale, do s kamenjem zidanim pomolom, na katerega so bili privezani manjši ribiški čolni domačinov. Na pomolu je stal plastični zaboj, v katerem je bila ribiška mreža, na tleh sidro in nekaj ribiškega pripora. Res, neokrnjena narava in čudovita slika, ki jo je Rina kar nekajkrat shranila v svoj aparat na telefonu. Sedla sva na klopco ob pomolu in mimo je prišel starejši domačin. Pozdravila sva ga in on je ob nama obstal. Temnega in zagorelega obraza mu ni zakrila niti čepica na glavi. Na obrazu so bile kot brazde globoke gube, ki so kazale starost te osebe in težko ribiško življenje, ki na tem otoku v zimskih mesecih ni bilo lahko. Malo smo se razgovorili, nato pa je odšel po svojo »mrižo«, kot ji je sam po dalmatinsko rekel.

	Sonce je imelo svojo moč, zato sva se prestavila do plaže in bara. Sedla sva v senco in si naročila pivo, ki sva si ga razdelila in spila. Pa ne zato, da bi varčevala ali ne imela denarja, ampak bila sva pred poznim kosilom in oba sva bolj slabo jedla pred tem. Še sreča, da je Rina prinesla nekaj piškotkov, ki so mi bili boljši kot vsaka druga specialiteta. Na plaži sva slišala več različnih jezikov govorjenja in ugotavljala, kdo kam spada. Nato sva se vrnila na barko in Rina se je ponudila, da bo naredila pozno kosilo. Iz hladilnika in plastičnega zaboja izpod mize je pobrala zelenjavo, ki jo je bilo treba porabiti. Obrezala je tisto, kar je bilo gnilo ali črno, nato pa skuhala nekakšno zelenjavno obaro, v katero je narezala še zadnjo klobaso, nekakšen približek med sremsko klobaso in španskim chorizom. Jedla sva v kokpitu in priznati moram, da je bilo dobro in okusno. Tudi tu sem nalil pivo v dva kozarca, saj ona ni hotela piti česa drugega, meni pa je k tej jedi bolj sedlo pivo kot kakšno vino.

	Po kosilu sem pomil posodo, jo zložil, ona pa je odšla na premec in svoje telo nastavila soncu, seveda zgoraj brez. Nisem se mogel nagledati njenega lepega in skladnega. Vedel sem, da je v cvetu mladosti in morda se ji bo materinstvo še bolj podalo, da bo postala enkratna oseba in mama.

	Zvečer nisva hotela na kopno, čeprav naju je vabila glasba iz bara na plaži. Raje sva ostala na barki, se pogovarjala in bila srečna tu, kjer sva. Preden sva zaspala, sva se ljubila, počasi, nežno in z vso ljubeznijo, ki sva jo premogla. Zaspala sva v objemu, srečna, da sva skupaj. Kaj bo prineslo jutro in kaj naslednji dnevi, nama ni bilo pomembno. Pomembno je bilo samo to, kar je zdaj, ta trenutek. Trenutek, za katerega je bilo vredno živeti.

	Zjutraj ob kavi je zvonil njen telefon, kar ni bilo v navadi. Javila se je in odšla na pogovor v notranjost plovila. Kar nekaj časa jo ni bilo iz salona in čeprav nisem slišal njenih besed, sem tu in tam le kakšno ujel, a v stavek je nisem mogel povezati.

	Ko je prišla nazaj k meni, je bila en čas tiho, nato pa je spregovorila: »Je do Biograda še daleč?«

	»Ne, ni. Morda uro ali uro in pol plovbe je samo do tja. Blizu sva. Zakaj? Moraš domov? Je kaj narobe?« veliko mojih vprašanj na eno samo njeno vprašanje.

	»Razmišljam, morda bi bil čas, da se vrnem in uredim nekatere stvari. Potrebujem vsaj začasno službo in lažje jo bom dobila, dokler se mi še trebušček ne pozna. Potrebujem razmislek, tudi nekatere pomembne odločitve so tu. Že prej mi nisi odgovoril, ali gre avtobus od tam v Slovenijo.«

	»Avtobus seveda vozi vsak dan, in več njih verjetno do Zagreba. Potem pa od Zagreba za Ljubljano ali celo do Jesenic z vlakom. Menim, da to ne bo nikakršen problem.«

	»Potem bo to najbolje, do Zagreba, nato z drugim do doma. Pa saj tako sem tudi prej prišla, ves čas z avtobusom.«

	»Morava kar iti ali to samo tako sprašuješ, okvirno?«

	»Vsaj v roku dveh dni bi šla nazaj. Nagibam se k temu, da bi naredila tako, kot mi je Thomas predlagal. Poleg tega, če sem iskrena, bi se rada do septembra vrnila nazaj na tvojo barko in k tebi.«

	Pogledal sem jo in bil žalosten, a kljub vsemu spet srečen, ker sem slišal to zadnje, da bi se še želela vrniti k meni.

	Slutil sem, da je to nekaj zadnjih dni, ki jih bova preživela skupaj. Ne rečem, da se ne bova več videla, a za tokratno snidenje vem, da je tako. Jutri je petek in vem, da bo najkasneje v soboto odšla. Zato sem želel preživeti kar se da največ trenutkov z njo. Zvečer sva odšla na kopno in na severozahodni strani otoka našla primeren valobran za majhne čolne, nad njim pa je stala večja restavracija. Po ogledu jedilnega lista sva kaj kmalu izbrala, kaj bova jedla, in lahko rečem, da je bila hrana res okusna, a tudi za odtenek dražja, kot drugje, kjer sva jedla do zdaj. Spila sva še pol litra domačega vina, tokrat sem jaz poravnal račun, in z roko v roki odšla na sprehod, saj se še nisva želela vrniti na barko. Odšla sva v bar na plaži, kjer se odvijal gin party, in odločila sva se, da pred spanjem spijeva gin. Jaz sem spil čistega, le z dodatkom limone in vejico rožmarina, Rina pa si je izbrala njihov specialni koktajl. Sedela sva za mizo blizu morja in sonce se je potapljalo vanj. Vse več in več ljudi je prihajalo v bar in kmalu je bilo vse zasedeno. Tudi glasba je bila vse bolj glasna, nekateri, ki so bili bolj drzni, so tudi zaplesali. Za sosednjo mizo je bila skupina deklet, in vsi smo videli, da je ena od njih praznovala trideseti rojstni dan. Le kako ne bi, saj sta visoko nad mizo lebdela dva balona s številkama tri in nič. Mladost. Vse najboljše, draga mladenka, in uživaj v svojem še brezskrbnem času.

	Tokrat sva morala po daljši poti do gumenjaka, a to ni bil problem, saj sem imel na glavi naglavno svetilko. Kmalu sva priplula na barko in se oprhala na krmi. Tokrat sva se začela ljubiti kar v kokpitu, končala sva v postelji, kjer sva kasneje objeta trdno zaspala.

	Po zajtrku sva zaplula proti Biogradu in po slabih dveh urah sva bila že privezana v marini. Prostora je bilo še dovolj, zato vsaj s tem nisva imela problemov. Odšla sva do stavbe, kjer ponujajo turistične informacije. Tam sva dobila avtobusni vozni red, kasneje pa sva v eni od mnogih kavarn po spletu pogledala še za povezavo iz Zagreba in naprej proti Rininemu domu. A jutri, v soboto, ni imela dobre povezave do Ljubljane.

	»Predlagam ti, da greš v ponedeljek. Delovni teden je in potem imaš možnost prevoza v vse smeri.«

	Pogleda me in reče: »Mislim, da bom šla kar danes, s tem ob treh in zvečer ob deseti uri sem že v Ljubljani, ob enajstih pa že na Jesenicah, če bo kdo prišel po mene.«

	Skoraj mi je spodneslo stol izpod riti. To pomeni, da se še posloviti ne bova mogla. Pa saj to ni res! Plačal sem račun in odšla sva na barko. Pospravila je svoje stvari v kovček, jaz pa sem pogledal še v kopalnici in v salonu, če je še kje kaj njenega. Kot je prišla, tako bo tudi odšla: z eno torbo. Sedel sem v salon in jo gledal. Nato je prišla do mene z denarnico v roki.

	»Dajva, poračunajva zdaj, da ne bova tega urejala zunaj.«

	»Nimava česa računati in ne poračunati. Bila si moja gostja, in ko prideš naslednjič, boš takrat plačala. Tako vsaj upam, da te bom še kdaj videl.«

	»Nočem bivati zastonj. Bilo mi je lepo in prišla sem k tebi z namenom, da plačam svoj dopust ali kakor se temu pač reče.«

	Prijel sem za denarnico in jo prosil, naj jo spravi. Poljubila me je na lice in rekla: »Obljubim, da bova še skupaj, boš videl, da bova. Samo torbo še zaprem in greva.«

	Povzpel sem se v kokpit in tam našel še njen spodnji del bikinija z zadrgo. Držal sem ga v roki, dokler ni prišla še ona na krov. Nasmehnil sem se in ji ga podal v roke, ona pa ga je stlačila v stranski žep torbe. Odšla sva proti avtobusnemu postajališču. Avtobus je imel manjšo zamudo, a to je na morju nekaj čisto normalnega. Objela me je, poljubila na dolgo in oba sva imela solzne oči. Obrnila se je in sedla vanj ob okno, tako da me je videla stati vse do odhoda. Videl sem jo, ko je obrnila glavo stran od mene, in vedel sem, da joče. Avtobus je odpeljal. Tokrat že drugič. Drugič z osebo, ki sem jo imel rad. Prvič z Vero, drugič z Rino. Nisem se želel spraševati, kaj bo tretjič.



	SAMOTA POČASI UBIJA



	Barko sem imel odprto, zato sem želel oditi najprej nanjo in zakleniti vrata. Vstopil sem v salon, da vzamem ključe. V njej je bilo vse tako prazno, tiho. Pogled mi je odtaval na posteljo v njeni kabini in na vzorno zloženo svetlomodro posteljnino. Na vrhu je bilo nekaj črnega. Že od daleč sem videl, da je bila to njena črna bluza. Tista črna bluza z globokim dekoltejem in čipko. Vedno sem ji govoril, da je v njej najbolj ženstvena. Zdaj pa jo je pozabila na barki. Odšel sem do nje in poleg nje je bilo na listu papirnate brisače nekaj napisano.



	Dragi Jan,

	zapuščam ti svojo bluzo, to, ki ti je bila najbolj všeč. Ni oprana, zato še vedno diši po meni. Dovolila sem si in iz torbe z umazanim perilom vzela tvojo, tisto modro z ovratnikom. Vem, da je ne boš pogrešal in da se ne jeziš zaradi tega. Tudi jaz si želim vonjati tebe, ko bom sama ob samotnih večerih. Vem, da mi bo težko, zato te prosim, da mi to krajo, če lahko temu tako rečem, odpustiš. Hvala ti za vse in hvala ti, ker si!

	Rina



	Dvignil sem bluzo, da bi jo povonjal, takrat pa je iz nje padel šop bankovcev. Kar nisem mogel verjeti, ko sem videl, kako leti denar po postelji in po tleh. Pobral sem denar, preštel in seštel. V rokah sem držal točno tisoč evrov. Le kako mi je lahko to naredila. V roke sem vzel telefon in jo poklical, a številka ni bila dosegljiva. Poskusil sem še enkrat, nato pa spoznal, da je telefon ugasnila, prav s tem namenom, ker je vedela, da jo bom poklical, ko najdem denar.

	V tem trenutku je pozvonil telefon in ves nervozen, a vzhičen pogledam na ekran, saj sem bil prepričan, da me kliče Rina. A ni bila ona. Razmišljal sem, če je sploh pravi trenutek, da se oglasim Jaku. A po drugi strani sem razmišljal, morda me je Jaka videl in me zdaj kliče, ker ve, da sem sam.

	»Prosim?«

	»Živijo, Jan, si se že odločil? Bo tvoja barka spremenila kurz in priplula v Biograd?« je bil radoveden Jaka.

	»Jaka, jaz sem pred nekaj urami priplul v tvojo marino in zdaj sem prost, saj sem posadko pospremil domov.«

	»Torej pridi čez pol ure pred restavracijo, ko se jaz vrnem iz trgovine. Naredil bom dober narezek za pod zob in lahko še ponudim kakšno pivce za živce. Seveda, če si za.«

	»Seveda sem in pridem, reciva ob pol petih, da boš imel dovolj časa, pa tudi sam imam še nekaj za postoriti na barki.«

	»Zmenjeno, se vidiva.«

	Naslednje minute sem namenil pospravljanju barke, vsake toliko časa sem v roke vzel njeno bluzo ter jo poduhal, kot da bi si želel, da ta vonj po njej nikoli ne izgine. Še sem imel čas do snidenja z Jako, zato sem si v kozarec nalil konjak in sedel v salon. Na mizi je še vedno ležalo sporočilo od Rine in na njem denar, ki ga je pustila ob odhodu. V dveh požirkih sem spil to opojno pijačo in zaprl oči. Bil sem lačen in v trebuhu ter od grla nižje me je peklo od popitega alkohola, a sem vedel, da bo ta pekoči občutek izzvenel v nekaj naslednjih trenutkih. Ali bo izzvenela tudi misel na Rino? Verjetno bo, kot je izzvenela še po vsaki ženski. Pogledal sem na uro in se preoblekel. Sporočilo in denar sem varno spravil, nato sem odšel do recepcije. Tam sem že videl stati Jako, ki je bil zagledal v oglasno desko. Očitno me je že čakal in si krajšal čas čakanja z branjem oglasov, ki so bile popisano na raznobarvnih papirčkih.

	»Živijo, Jaka, si me dolgo čakal?«

	Obrnil se je, segel v roko, me objel, nato pa potrepljal po rami. »Pridi, stara sablja, greva k meni.«

	S kartico je odklenil vhodna vrata od vhoda na pomol, nato pa sva odšla do njegove barke. Sedel sem v kokpit, on pa je odšel v notranjost in mi skozi vrata pomolil hladno pivo.

	»Vzemi. Pa kozarec tudi,« mi je rekel, ko sta obe njegovi roki moleli skozi vhod v barko. Vzel sem ponujeno pivo in kozarec, odprl pločevinko piva ter si zlatorumeno tekočino nalil vanj. Spraševal me je, kako je bilo s posadko. Včasih sem mu kaj povedal, pa sploh ne vem, če me je slišal, spet malo kasneje se je prikazal na vratih in je tudi on govoril o kakšni zadevi, ki se navaja na posadko. V notranjosti je rezal kruh in pripravljal narezek. Malo zatem mi je podal pleteno košaro s kruhom in oval z narezkom, na katerem so bile salame, sir in kumarice. Stopil je iz notranjosti in v rokah držal še dve pivi: eno zanj in eno zame, čeprav še prvega nisem izpil.

	Malo sem se mu zdel žalosten, zato sem mu le priznal, da sem se vseeno malo navezal na članico posadke, a mislim, da bo to izzvenelo v nekaj naslednjih dneh.

	»Razumem te, kako se ne bi navezal, in kolikor te poznam, vem, da si ji zlezel v spodnjice. Vem, da si ji,« Čakal je na odgovor, ki ga na njegovo žalost ni dobil.

	»Kaj pa ti? Teje ni?« sem rekel in spremenil temo.

	Najprej je bil tiho, nato se je odprl in začel pripovedovati.

	»Ne, Teje ni. Nimava najboljšega odnosa. Poskušava ga popraviti, a nama ne gre. Pravzaprav ne gre meni.«

	»Jaka, dolgo sta skupaj in jasno je, da pride do trenj. Tudi pri meni se je kresalo.«

	»Ravno v tem je problem, da jaz nisem nikogar kresnil, ti in Teja pa sta se kresnila.«

	»Ne razumem, kako to misliš, sta se kresnila. Menda ne misliš …«

	»Seveda ne s tabo, se je pa z drugim. Veš, neko noč, po večernem prhanju sem oblekel kopalni plašč in odšel po stopnicah v spodnjo kuhinjo. Teja je že spala v spalnici. Večerja je bila suha in slana, zato sem najprej stopil do hladilnika in vzel iz njega še iz malo prej sveže iztisnjenih pomaranč sok ter si ga nalil. Pogled se mi je ustavil na jedilni mizi, kjer je bil še odprt Tejin prenosnik in desno od njega je stal mobilni telefon. Iz radovednosti se mu približam, da si ogledam, zakaj utripa v tem nočnem času. Pomislil sem, da ima morda prazno baterijo, in sem ji ga priklopil na polnilec. Na ekranu je bila oznaka za sporočilo, zato sem se odločil, da pogledam, kaj piše v njem. Na ekranu se mi je izpisalo besedilo: Jutri ob osmih. Tokrat pridi gola na večerjo!

	Ne vem, kaj naj bi to pomenilo, mogoče kakšen naslov knjige, citat iz nje, mogoče je kdo zgrešil številko. Le kdo hodi gol na večerjo? Napisana je bila samo telefonska številka, brez imena. Zato sem zaprl sporočilo in pustil aparat tam, kjer je bil. Morda bo ona vedela, kaj to pomeni. A ker sem mislil, da gre za pomoto, ga bo moja ljubeča žena sama izbrisala. Poznam jo, alergična je na takšne traparije. Idioti so ti, ki to pošiljajo!

	Stari, povem ti, da to noč vseeno nisem mogel zaspati, kot da sem na vodi čutil, da to ni kar tako.

	Zjutraj sem delal v službi, delavnica, pisarna, teren, vsega je bilo. Jaz nisem kot moja gospa. Ona je tako hitro napredovala v službi, da je bil še najin fikus v dnevni sobi prepočasen v rasti v primerjavi z njo. Iz pisarniške deklice se je v samo desetih letih prelevila v vodstveno osebo v podjetju, kjer je delala. Jaz nisem imel takšnih ambicij in tudi sposobnosti ne. Njej pa je kar uspevalo in uspevalo.

	Na Tejo in njen nočni SMS nisem več pomislil. Ona je bila zaradi načina svojega dela vedno dolgo v službi, včasih do poznega večera. Takrat sem bil jaz mama, oče in gospodinja najini hčeri, ki jo imam neizmerno rad. Zvečer bi moral s prijatelji na pijačo v bližnji bar, kajti Zdenko je imel rojstni dan in je obljubil, da bo dal za pijačo in kračo. To sem ji povedal že prejšnji teden in kot dobra žena ni imela nikoli nič proti. Kadar sva oba imela v istem dnevu obveznosti, sva poklicala sosedo, ki je popazila na najino hčer, dokler ni eden od naju prišel domov. Povem ti, imela sva res skladno in urejeno družinsko življenje. Ravno sem razmišljal o večernem praznovanju, ko mi je zazvonil telefon in na njem se izpiše Tejino ime.«

	»Jaka, lepo te prosim, da greš ob štirih popoldne po otroka, kajti jaz vsega ne bom zmogla.«

	»Teja, kako naj grem? Saj veš, da ima Zdenko rojstni dan.«

	»Jaz ne morem, ne vem, kje se me glava drži od obveznosti in dela. Danes imam službo do štirih in potem še sestanek upravnega odbora do šeste ure. Odšla bom še samo v trgovino, ker sem si potegnila nitko na najlonkah in si moram kupiti nove. Pozneje imam še večerjo s temi istimi člani upravnega odbora. Poleg tega veš, da se moram potruditi, ker gre Smlednik v pokoj in jaz pri Klemencu reflektiram za Smlednikovo mesto. Stari Klemenc me ceni in spoštuje, zato mi vedno pravi, da sem jaz njegova izbira. Verjetno bom morala še sedeti ob njem in ves večer poslušati njegove traparije. Jaka, ne vem, kdaj pridem. Uredi to za naju, se ti že oddolžim. Zdaj pa grem, ker se mi mudi.«

	»OK,« sem zasikal med zobmi ves od jeze, in preden sem lahko še kaj rekel v slušalko, je prekinila pogovor. Zelo jezen sem odložil svoj telefon in jo že v naslednjem trenutku v mislih opravičeval, kako je revica uboga, ker mora biti vsepovsod zraven, skoraj na vsaki procesiji, če hoče obdržati dobro plačano službo in to njeno poslovno življenje.

	Poklical sem Zdenka in mu rekel: »Prjatu, danes ne bom mogel na pijačo, Teja spet dela in še na večerjo gre s šefi.«

	»Vse v redu Jaka, a pazi na ženo, kadar gredo žene pozno zvečer ven, se ti šefi preobrazijo v ljubimce. To se rado dogaja.« Sladko se je nasmehnil in prekinil pogovor.

	Ko sem tako v dvomih sedel za svojo pisalno mizo mi je prišlo na misel milijon vprašanj in polno primerjav, a nobeno ni bilo podobno moji Teji. V glavi sem vsakič ponavljal: Moja Teja pa že ne, ona ni takšna.

	A nekaj mi ni dalo miru. Poklical sem sosedo, varuško najine hčere, ki je na srečo imela prost popoldan. Sprejela je, da bo ona odšla po najino hčer v šolo, jo pripeljala domov in popazila nanjo do mojega prihoda.

	Ob pol štirih sem odšel iz službe. Med potjo, ko sem se vozil v Ljubljano, sem v supermarketu kupil časopis, sok in burek, kajti danes ne bom imel kosila. Sprehodil sem se do avta, ki sem ga pred petimi leti izbral prav na prigovarjanje moje Teje in se zakreditiral kot večina Slovencev. Zunaj sem pojedel burek, da ga ne bi drobil v avtu. Obrisal sem se okoli ust, sedel na sedež iz usnja ter se odpeljal. Čez dobrih petnajst minut sem se pripeljal pred stavbo, kjer je bila zaposlena moja žena. Parkiral sem med vrsto avtomobilov njenih sodelavcev in čakal. Teja je imela nov služben avto, italijanskega terenca. Tudi na parkirišču je kazal lepoto in športno obliko v posebno rdeči barvi. Pravi športni lepotec, narejen za zapeljivo, lepo in pridno mojo ženo. Res je bila videti seksi v njem. Vitka, mlada in ambicioznega obraza. Vedno urejena do potankosti, oblečena v črno ali rdečo kombinacijo, vedno v stilu z nakitom, ki je bil takrat v modi. Verjamem, da je bil nakit le modni, ker je velikokrat prinesla domov kaj novega. Vedno mi je pravila, da je to bižuterija in do takrat nisem vedel, da ima tudi bižuterija žig, kot ga ima zlato. Kaj hočem, se ne spoznam na to, moja Teja pa se.

	Ura je bila že skoraj pet, a je še nisem videl. Pol šest, spet nič. Počasi me je grizel dvom, da sem nasedel Zdenku, in postalo me je sram, da sem podvomil o njenih besedah. A če sem že tu, bom še malo počakal in se nato odpeljal domov, k otroku, ki je v varnih ter dobrih rokah varuške. Ura je odbila že šest in zanimivosti iz časopisa sem prebral, pregledal vse slike, spil sok in pojedel bi še en burek, če bi ga imel. Ni kaj, moja Teja dela in nobenega dvoma ni, da bi lahko bil ljubosumen. Bom raje odšel v trgovino in ji kupil kakšno skromno darilce. Zložil sem časopis in ga vrgel na sosednji sedež. Že sem želel zavrteti ključ in se odpeljati, ko sem jo zagledal. Moja lepa Teja, vedno urejena, tokrat oblečena v črni hlačni kostim in belo bluzo. Okoli vratu je imela zavezano rdečo rutko z zlatimi poslikavami, ki sem ji jo kupil v trgovini s svilo, ko sem bil lani na službenem potovanju v Dusseldorfu. Črn, elegantni plašč iz kašmirja je imela zvit čez roko, v drugi pa je nosila črno usnjeno torbico priznanega kreatorja Louisa Vuittona. Ja, rada je imela izbrane originalne in drage znamke. Zakaj pa ne, saj je to potrebovala za službo in bila je veliko med poslovnimi ljudmi. Tako ponosen sem bil sam nase, ker mi je uspelo dobiti tako lepo in delovno ženo. Škoda, da je spet morala iti na sestanek in večerjo.

	Sedla je v avto, si popravila šminko in videl sem, da je vzela v roke telefon. Nekaj je odtipkala nanj in se pogovarjala z osebo na drugi strani linije. Bila je tako raznežena, tako lepa, sploh kadar se je smehljala v telefon. Pomislil sem, da se pogovarja z najino hčerko, le kdo drug bi ji narisal tako lep nasmeh na njen čudoviti obraz. Vedno je govorila, da bo poskrbela, da bo najina hči pristala na najvišjih mestih v službi. Ko je končala pogovor, se je s svojim rdečim lepotcem odpeljala proti centru mesta.

	Poklical sem domov in vprašal, ali se je že mami kaj oglasila. Ko sem izvedel, da njen klic ni bil namenjen najini hčeri, sem res pristal v dvomu. Vozil sem za njo v varni razdalji, čeprav še sam ne vem, zakaj, a neka nevidna roka me je vlekla, da sem ji sledil. Pripeljala se je do znane velike trgovine z ženskimi oblačili in perilom. Avto je ustavila na parkirišču ob glavni cesti, stopila ven in od zadaj z daljincem zaklenila avto. Skrit sem čakal na odstavnem pasu skoraj pol ure, preden je prišla ven, lepša, drugačna, z veliko nakupovalno vrečko v roki. Kar me je najbolj zbegalo, je bilo to, da sem takoj opazil, da je drugačna, a najprej še nisem dojel, zakaj. Za tem me je zadelo v glavo! Seveda, prej je bila oblečena v črn kostim, zdaj tega ni imela na sebi. Zdaj je nosila polprozorno črno bluzo, skozi katero se je videla njena koža. Novo mini krilo je še podaljšalo njene noge, na katerih je imela črne svilene nogavice. Nosila je čevlje iz črnega nabuka z visoko peto, spredaj pa je bil kovinski dodatek. Čez rame si je ogrnila črn plašč, ki ga je imela prej zvitega čez roko. Očitno je črn kostim romal v veliko vrečko, ki jo je zdaj nosila v roki. Wou, nisem se mogel zadržati in sem kot bedak še sam zažvižgal v avtu. Je to res moja Teja? Sem se glasno spraševal. Ufff, kako je bila lepa in seksi. Le zakaj je tako malo oblečena, saj je zunaj že kar precej mrzlo. Spet se bo prehladila ter spoznala, da ima prehlajen mehur in spet se ne bova ljubila kakšen mesec ali dva, morda celo tri. Saj sploh ne vem, kdaj sva se nazadnje, ker je že ves čas pod stresom.

	Sedla je nazaj v svoj avto in se odpeljala po obvoznici. Najprej na glavno cesto, z nje pa po nekaj minutah na izvoz ter se zapeljala do večjega hotela ob glavni cesti. Zavila je in parkirala vzvratno kot vedno ter ustavila. Odprla je vrata in izstopila. Videl sem, da je pri izstopu iz avta iztegnila svojo lepo levo nogo, na kateri se je na stegnu videla čipka in še višje proti telesu njena lepa in nežna bela koža. Pa saj je bila v samostoječih nogavicah! To naj bi bila moja žena, ki je zdaj bila videti kot kurba! Hotel sem se zapeljati tja ter jo povprašati, komu želi na večerji narediti vtis. Po mojem skromnem mnenju si bo tako oblečena naredila le veliko sramoto. Še preden sem zapeljal naprej, je pred njo stopil lepotec, ki je pravkar skočil z naslovnice ženske modne revije. Postaven, oblečen v lepo obleko s črtasto kravato, z urejenimi lasmi; po moje so bili polni gela. Videlo se mu je, da je reden obiskovalec fitnesa. Tam, kjer imam jaz svoj trebušček, ima on verjetno napete radiatorčke, kot se temu reče. Na videz je bil videti vsaj deset let mlajši od nje. Sklonil se je in jo poljubil na lica, nato pa jo z desno roko objel tako čez pas ter jo popeljal v notranjost hotela. Zdaj sem bil res zmeden. Tako mladih sodelavcev ni imela, v odboru pa so sami stari 'prdci'. Ja, kdo bi to bil?

	Obsedel sem v avtu in se nisem mogel premakniti, kot bi mi nekdo pribil rit z žebljem na sedež. Nisem mogel verjeti svojim očem. Moji šokirani možgani so neumorno delovali in iskali odgovor, kot da iščejo sedem številčno kombinacijo za državni loto. Ne vem, kako dolgo je trajal ta šok, a v avtu sem sedel še dobrih deset minut, preden sem spoznal, da me moja žena, moja zlata Teja vara. Ko sta odšla v stavbo, sem zapeljal s ceste na parkirišče, a dovolj stran od njenega avta, da me ne bi opazila, če bi morda stala kje ob oknu. Počutil sem se kot detektiv Clouseau iz istoimenskega filma.«

	Po dolgem govorjenju je spil poln kozarec že malo toplega piva, z vilico segel na pladenj in si napikal nekaj salam in sira, nato pa dal vse v usta.

	Malo je še počakal, nato pa nadaljeval: »In kaj naj zdaj? Odločil sem se, da vseeno dobro preverim, če je v tem kaj resnice. Stopil sem mimo recepcije in pogledal v hotelsko restavracijo. Tam sta sedela in ravno nazdravljala s penino. Že naslednji trenutek je poklical natakarja, ki je prišel takoj k njemu. Ne vem, kaj mu je ta rekel, a natakar je poslušno prikimal, vzel pravkar ponujeno napitnino in jo diskretno stlačil v žep svojih hlač. Za tem je pograbil posodo s steklenico penine in belim prtičkom ter jo odnesel iz restavracije. Nosil jo je točno poleg mene, kjer sem sedel v naslonjaču avle, da sem lahko od daleč in iz varne razdalje spremljal dogajanje v restavraciji. Škoda le, da nisem ničesar slišal, predaleč je bilo. Natakar se je odpravil naprej mimo dvigala, odprl vrata od hodnika in vstopil vanj. Najraje bi stekel za njim in šel pogledat, kam ga nese, a sem se bal, da me bo videl in takrat bi bilo vsega konec. Verjetno je imel ta »lover boy« v tem hotelu kar svojo sobo, če ga je osebje tako dobro poznalo. Zdaj sem bil še bolj živčen in napet. Tudi golobčka sta vstala in se smeje napotila proti meni. Presedel sem se na drugi stol, obrnjen s hrbtom proti njima, se malo nižje polegel po sedišču, v roke pa sem vzel hotelski katalog, ki je bil na mizi. Od šoka sem šele po nekaj sekundah ugotovil, da ga berem obrnjenega na glavo. Sprehodila sta se mimo mene in prišla do vrat pritličnega hodnika. V tem času druženja z njim se je moja Teja z njim smejala več kot prej z mano pol leta. Ni čudno, da se je zagledala v njega, če je tako zabaven. Vstopila sta v hodnik, iz katerega se je ravno vrnil natakar, ki jima je že pustil penino v sobi.«

	Uhh, med njegovim pripovedovanjem sem kar požiral slino in si predstavljal Tejo in njega v tej situaciji. Uhh … Še sam sem popil pivo do konca in prigriznil malo narezka.

	»Čuj, Jaka, tole pa ne bo kmalu končano, a si lahko grem še po eno pivo?«

	»Seveda, kar vzemi si ga, v hladilniku ga je, kolikor hočeš.«

	Stopil sem po stopnicah v notranjost barke in se kot vedno začudil ljudem, ki so imeli barko razmetano in nastlano, kot da je to skladišče. Obrnil sem se do hladilnika in na polici zagledal kar nekaj steklenic: whisky, gin, vodka in tudi steklenico Hennessyja, mojega favorita med konjaki.

	»Jaka, a si lahko namesto piva natočim malo konjaka? Saj veš, da me od piva putika daje?«

	»Ja, še bolje, kar flašo prinesi in dva kozarca iz omare.«

	Vzel sem dva kozarca in še skoraj polno steklenico te meni drage rumeno rjave tekočine ter vse skupaj prinesel v kokpit. Nalil sem nama za dva prsta konjaka, nazdravil, malo zavrtel tekočino v kozarcu, povonjal in izpil požirek iz kozarca. Božansko! Malo sem še prigriznil in prisluhnil Jaki, ki je že nadaljeval.

	»Odšel sem do hodnika in počasi, tiho stopil do vrat sobe, v katero sta se zatekla golobčka. Iz nje se je slišala le glasba in tu in tam kakšna nerazumljiva beseda, nato smeh. Stopil sem korak nazaj in se želel zaleteti v vrata, ki bi takoj popustila pod težo mojega telesa, a nekaj mi je govorilo, naj se ne prenaglim. Besen sem zapustil hodnik in odšel okoli stavbe, poiskal njuno pritlično okno in prepoznal njune glasove. Ker je bilo okno nameščeno malo višje od moje višine, sem pobral dva betonska bloka, ki sta se našla ob jašku z deževnico. Podstavil sem ju enega na drugega in se ob steni povzpel do okenske police. Naslonil sem se na robato fasado in s tem skoraj strgal svojo novo vetrovko. Kot kakšen voajer sem pogledal v sobo in skozi ne dobro zastrte zavese, videl svojo ženo v samostoječih črnih nogavicah, v čevljih z visoko peto in zdaj že zgoraj, popolnoma golo. Videl sem, kako je ta mladiček svojo želirano glavo naslonil na njeno mednožje in ji rahlo čez hlačke grizljal njen venerin griček. Razmaknil ji je spodnjice in z jezikom prišel do njene bele kože. Z jezičkom se je poigraval okoli sramnih ustnic, ona pa se je v križu in vratu zvijala. Od užitka je zategnila glavo nazaj, zaprla oči in grulila kot golobica, ki snubi svojega goloba. Z jezikom ji je našel ščegetavček in ona mu je s svojimi rokami še bolj potisnila njegovo mastno glavo v svoje mednožje in strastno govorila: »Še, še, še ... Toooooo ... Kako to dobro delaš ... Mmmm!«

	Prekinil sem ga in vprašal: »Jaka, ne smej se, ampak kaj točno si mislil s tem, ko si rekel, da si se počutil kot voajer? Pa saj to je tvoja žena.«

	»Voajer? Kaj, kaj pomeni? Pomeni – bedaka, ki skozi luknjo gleda v drugo luknjo! Kapiš?« mi pravi.

	Potem je Jaka utihnil, izpil konjak do dna kozarca, me pogledal v oči ter nadaljeval svoje pripovedovanje:

	»Veš, skoraj nisem verjel svojim ušesom in svojim očem. Da je Teja takšna pohotnica v tuji postelji, tega ne bi nikomur verjel, če bi mi to pravil. Ja, v tuji postelji je bila vsa mehka in voljna, v moji pa kot umirajoča stara mama. Z njenih ritnic je dvignil roki, jo prijel za prsi, jih gnetel in delal z njo, kar si je želel. Ona se mu je prepustila, nič ji ni bilo odveč, nič se ni pritoževala. Bila je kot plastelin v rokah malega otroka.

	Poljubljal in lizal ji je greben, dotikal se je ščegetavčka, jo spravljal v ekstazo. Privzdignil se je, poljubljal popek, ji tiščal jezik vanj, njegove roke pa so še vedno gnetle čudovite prsi moje Teje. Prijela ga je za glavo, ga pogledala v oči, nato pa ga je celega položila na stran in se povzpela nanj. Od kod ji ta moč, saj je bil njen ljubimec kljub vsemu težak. Spustila je svoje ustnice na njegovega kurca in s pogledom na njegovo moškost sem mu bil zavisten tako zaradi njegove velikosti kot tudi debeline. A vseeno, moj je bil, če že nič drugega, vsaj lepši. Ni bil tako ukrivljen kot njegov in ne tako poln žil, kot da si ga je napikal s steroidi. Vzela ga je v usta in ga obdelovala, ga lizala in grizljala, on pa je užival v ustni obdelavi moje žene. Ko sem jo gledal, tako pohotno, sem se spraševal, le kje se je tega naučila.«

	Jaka me je pogledal v oči in se verjetno spraševal, kaj si zdaj mislim o njem in njegovi Teji. Nalil si je za tri prste konjaka in meni dolil še za dva ter ves skesan nadaljeval:

	»Meni česa takšnega ni naredila nikoli, nikoli mi ga ni dala v usta, ker se menda za njo kot dobro kristjanko to ne spodobi. Le seksala je rada. Pred porodom je bila prava nenasitnica, pohotnica. A vedno sem moral biti jaz zgoraj. Prekleti misijonarski položaj, kot da so ji to že v otroštvu vcepili v glavo!«

	V obraz je postajal vse bolj rdeč in po glasu sodeč vedno bolj jezen. Njegove oči so se orosile in samo malo je manjkalo, da ni izpustil solze. Žalostno je bilo gledati svojega znanca tako skrušenega.

	»Videl sem, kako jo je prijel za roki, jo potegnil višje in že sta se strastno poljubila. Poljubljala sta se grobo, lizala, grizljala. Še tako sede se je podrsala po njem, po telesu, ki je bilo brez dlak. Ne vem, ali se je takšen rodil ali pa se je dal še danes zjutraj depilirati. Z roko je poiskala njegovega kurca in ga prijela s svojimi prsti. Jan, prijela ga je s prsti, med katerimi je tudi prstanec. To je ta prst, na katerem je nosila moj poročni prstan. Ti prekleta kurba, naj se ji roka posuši! Ja, točno to sem si mislil v sebi!«

	Izpil je ves konjak iz kozarca in si ga ponovno natočil do polovice, ga požirek spet spil, malo zajel zrak in nadaljeval:

	»Ja, s to roko, z njenimi prsti, ki so jih krasili lepo lakiranimi rdeči nohti, si ga je nastavila v svojo pohotno pičko, v katero je njegov kurac, tako velik in debel, kar sam zdrsnil. Verjetno je bila vsa mokra. Meni je vedno govorila, da jo boli in da je suha. Sedla je nanj, se nasadila vse do njegovega korena, do njegovih jajc. Zastokala je od ugodja in bolečine, nato zaplesala ples, ki se pleše samo z boki. Tega pri njej nisem nikoli videl, kaj šele doživel! Meni je vedno govorila, da tega ona že ne bo počela, da je ona moja žena in ne moja kurba. Ja, to mi je vedno govorila Teja! Vem, da je tudi ti nisi takšne poznal,« mi je rekel in me pogledal. Spet je izpil malo konjaka in čutil sem, da se mu besede že malo zapletajo.

	»Daj, Jaka, malo prigrizni, če ne se te bo ta konjak prijel, še preden mi poveš celo zgodbo. In veš, tega konjaka je škoda za takšno pitje.« Morda sem malo preveč rekel in šele zdaj sem se spomnil, da sem jaz njegov gost in da je on na svoji barki. Postalo me sram, a je že prijel steklenico in rekel: »Briga me! To flašo je prinesla ona in sam bog ve, kateri jebač ji jo je dal. Verjetno je bila s seksom zaslužena! Jaz si nikoli nisem privoščil tako dragih in izbranih pijač. Te je vse ona prinesla domov. Poslovna darila pač.«

	Bilo mi ga je hudo gledati, tako razočaranega in že malo opitega od alkohola. Zamahnil je z roko, z vilico napičil še dva kolobarja salame in nadaljeval: »Ni kaj, gledal sem skozi okno in videl sem, kako je Teja postajala vedno bolj in bolj vroča, vedno bolj in bolj je bila glasna, nato je zastala, stisnila noge skupaj in zavpila: »Ahhhhh, prekleto, prišlo mi je kot še nikoli!«

	Ko sem videl, da je tako kriknila, sem se ustrašil, da jo je poškodoval, a njej je prihajalo. Ne prihajalo, njej je že prišlo! Z mano ni nikoli doživela vrhunca! Pri meni je vedno gledala v strop, in če bi svetila luč, bi videla, kdaj je bilo nazadnje prepleskano. Tu je luč ni motila.

	Sklonila se je nad njegov obraz, on pa jo je potegnil s sebe in jo postavil na vse štiri, jo od zadaj napičil in ji ga vbadal. Prijel jo je za boke in jo nasajal na svojega nenasitnega kurca, v katerega je po moje spustil še vsaj dve tabletki Viagre, saj drugače takšnega seksa ne bi zmogel. Sploh ne vem, kaj me je držalo še skupaj, da sem gledal ta pornič, v katerem je bila glavna igralka moja žena. In ti mene vprašaš, kaj je to voajer? Zdaj veš, moj Jan, kaj je to biti voajer.«

	Z dlanjo si je obrisal ustnice, na katerih se je nabralo nekaj sline, pogledal nekam proč, zatem spet mene in nadaljeval to morečo zgodbo: »Počasi sem postajal nepreviden in sem na oknu kazal že celo svojo glavo. Verjamem, da sem na sredi nje imel na široko odprte oči in tudi usta. Oba sta neverjetno uživala, postala sta že mokra od potu, upehana in nabita od poželenja. Teja je v pasjem položaju dvigala in spuščala glavo od užitka, lasje so ji bili razmršeni, od postelje pa sta naredila najbolj razmetan del sobe. Takrat ji je v teh užitkih pogled odtaval proti oknu in za njegovim steklom je videla glavo voajerja, ki začudeno spremlja ves ta prizor. Prepoznala me je. Najprej je zastala od šoka, nato kriknila in ta krik se je slišal kot krik ranjene živali.«

	Jaka je ob rečenem udaril z dlanjo ob trdo površino, da sem se še sam tega ustrašil. Pogledal je proti sosednji barki, na kateri na srečo ni bilo nikogar, in spustila se mu je solza po obrazu, tista solza, ki jo je tako dolgo zadrževal v sebi. Kakšna bitka se je morala dogajati v njem, ko je vse to doživljal že drugič. Prav videl sem ves ta prizor, kot v živo, tako dobro mi ga je opisoval. Ja, le kdo bi si mislil, da je Teja imela ljubimca.

	»Veš, obstal je tudi on, ni je več nabijal, ampak jo je samo začudeno od zadaj pogledal. Ona se mu je izmuznila, v roke je vzela že pomečkano belo rjuho in si z njo zakrila svoje golo telo. Vem, da je vedela, da sem jaz na oknu, vedela je, kaj sem videl in kaj sem pri tem občutil. Hitro sem zapustil prizorišče seksualnega zločina ter pritekel do parkirišča. Še sam ne vem, kako sem se znašel ravno ob njenem avtu, ki je stal čisto na drugi strani, kjer sem sam parkiral. Pogledal sem proti stavbi hotela, kot bi si želel, da bi tudi od tu, od daleč videl njen prestrašen obraz. Ni bilo prestrašenega obraza, ni bilo Teje. Pogledal sem v njen avto, ki je zanjo s to rdečo barvo predstavljal ženskost, zaradi velikosti ji je ponujal moč in z njim se je počutila tudi sama še močnejša. Segel sem v žep in iz njega potegnil ključe svojega avta in hiše. Najprej sem malo razmislil in ob tem v dlani potehtal ključe, nato pa sem se na hitro odločil. Pogled se mi je ustavil na največjem in lepo zašiljen ključu, katerega sem še isti moment prislonil na tako lepo lakiran pokrov motorja. Zapičil sem ključ v rdečo kovinsko barvo in potegnil. Slišal sem rezek zvok, ki bi lastnici tega avta paral ušesa. Meni se je zdel ta zvok tako poseben, da bi ga v tistem trenutku poslušal ure in ure. Z vsako napisano črko se je v meni sproščal bes, ki se je nabral v moji duši in telesu. Ko sem končal z rezljanjem pokrova motorja, je na njem pisalo: KURBA!

	Zadovoljen sem očistil svoje kovinsko pisalo in spravil ključe v žep. Najraje bi enako naredil še njemu, a mu nisem mogel, ker ne vem, kateri avto je njegov. A če trezno pomislim, zakaj pa bi mu to sploh naredil? Saj on ni nič kriv? On ni poročen z mano niti mi ni obljubil zvestobe do groba, ni podpisal, da bo z mano v dobrem in zlu, in tudi ni ta, ki je sprejel moj priimek!«

	»No ja, morda Teja le ni vsega kriva,« sem rekel in ga prekinil.

	»Verjamem, da ni, a ona je tista, ki sprejme odločitev, ali gre čez črto zvestobe ali ne. Razen, če pri tem zdaj misliš, da sem jaz kriv, da si je našla ljubimca?« Pogledal me je in videl sem krvave oči, ki so me vprašljivo gledale.

	»No, tega nisem rekel, mislil sem na to, kaj pa če jo je ljubimec zavedel. Saj veš, kako to gre. Najprej ji je dal kakšen lep kompliment, nanj tako ali tako ženske padajo kot muhe po Pipsu. Ko je videl, da je ugriznila v vabo, ji je z besedami sadil rožice, potem jo je po službi pričakal in jo odpeljal na kavo. Saj veš, zdaj kavica, potem kosilo, naslednjič je že večerja z zajtrkom,« sem rekel in na nek način želel opravičiti Tejo, ki jo je imel zelo rad.

	»Kaj tebi ni jasno? Tudi pri tem imaš dve možnosti, greš ali ne greš. Če bi bila poštena, bi šla samo na kavo. Morda tudi na kosilo, zakaj ne? Vem, da doma nisem najbolj zabaven tip, vem, da nisem postaven kot on, a sem le njen mož, ki jo skupaj z najinim otrokom čaka doma. A da se oblečeš specialno zanj, da mu želiš biti seksi, da ga z obleko zavajaš, mater … A misliš, da sem po župi priplaval?«

	Gledal sem v njegov žalostni obraz in pri tem je bil videti vsaj 10 let starejši. Neobrit, utrujen in z zgodbo v srcu je bil danes čisto skrušen.

	»Veš, tam sem bil in nisem videl, da bi jo ta polizanec s kijem udaril po glavi, kot je to počel jamski človek. Ni jo na silo odvlekel v sobo. Jebi ga, stari, meni se zdi, da je ona njega pod roko vlekla v sobo, se zanj specialno oblekla in komaj čakala, da ga naskoči.«

	»Razumem te. In kaj je bilo potem, Jaka?« sem ga vprašal.

	»Kaj, kaj je bilo? Sedel sem v svoj avto, se odpeljal domov in naročil varuški, da lahko odide. Plačal sem ji dvojno ter jo pospremil do vrat. Začuda me vse skupaj še do tistega trenutka ni strlo.

	Vrnil sem se v sobo, varuška je odšla, mala pa je že spala. Vseeno sem odšel še v otroško sobo k njej in jo bolje pokril. Na svoj prst sem stisnil poljub in se z njim rahlo dotaknil njenega lica. Spustil sem se po stopnicah nazaj v dnevno sobo, poiskal zgoščenko od Floydov, jo vstavil v CD-predvajalnik in glasbo iz zvočnikov na tiho spustil do mojih ušes. Kot da mi ni bilo dovolj, sem vzel kozarec na visokem peclju, si natočil najboljšega rdečega vina in sedel v svoj fotelj ter se spraševal: Le kje sem storil napako? Zagledal sem se v kamin, ki ni bil zakurjen, naredil požirek vina in razmišljal. Minile so minute, ure, moje pohotne žene verjetno do jutra sploh ne bo. Počakala bo, da se malo ohladim. In samo misel, da bo preživela noč z njim, v tisti razmetani postelji, me je skoraj dotolkla. Zajokal sem in se spraševal, kaj vse sem delal narobe. Napolnil sem si kozarec vina in ga izpil do dna. Ne vem, morda mi je vino stopilo v glavo, da sem prišel do spoznanja in zaključka, ki bi ga vsak spoznal prej kot jaz: Kadar ženi ne narediš nič več prav, potem ima zagotovo ljubimca!«

	»Ah, Jaka, res ti ni bilo lahko. Kdor ni v takšni koži, tega ne more vedeti. Vesel sem, da si si olajšal dušo, to povedal, čeprav se poznava že dolga leta. Težko je nekaj takšnega povedati komur koli. To niso preproste stvari in zame si pravi junak. In kdaj je prišla Teja domov?« sem ga na koncu le vprašal.

	Preslišal je moje vprašanje, pogledal stran, zdaj že v temno noč, nato pa segel z roko v žep in ven potegnil zložen bel papirnat robec. Z njim si je obrisal solzne oči, nato si obriše še nos, robec zmečka in ga nato zatlači nazaj v žep. Spet se obrne, a ne dvigne pogleda proti meni. Zagledan je v prazen kozarec in spet nadaljuje:

	»Teja, Teja … Prišla je domov ob deveti uri zjutraj, ker je vedela, da otroka ni, saj mora biti ob osmih že v šoli. Mislila je, da bom tudi jaz v službi, a nisem bil, sedel sem doma v istem naslonjaču, v katerem sem prebedel celo noč in razmišljal, kako se bom soočil s tem problemom. Bila je presenečena, ko me je videla. Zbrala je ves pogum in sedla nasproti mene, tokrat je bila spet v tistem črnem, poslovnem kostimu. Bila je videti utrujena, nenaspana, z rdečimi in razmazanimi ličili okoli oči. Nikoli je še nisem videl takšne. Bila sva tiho, ne vem, morda tudi deset minut. Gledal sem v tla in po glavi se mi je podilo tisoč misli, a nobena ni ostala v njej. Naj jaz kaj rečem? Ne, ne bom!«

	Potem je začela ona govoriti, tiho in skesano: »Jaka, željo imam, da ti povem, poslušaj me, in ko končam, naredi z mano, kar hočeš. Tudi če me boš tepel, bom držala, če me ubiješ, vem, da sem si zaslužila, a le poslušaj me. Prosim te kot boga, samo poslušaj me!«

	Dvignil sem pogled, jo pogledal in hotel sprostiti svoje trpljenje na njej, odpreti vse ventile jeze in uporabiti na njej vse kočijaške kletvice. Na koncu pa sem le tiho rekel: »Izvoli, poslušam.«

	Saj ne vem, kdo od naju je bil zaradi teh besed bolj šokiran, jaz ali ona. Med nama je nastalo neko posebno ozračje, ki se ga niti ne da opisati. Globoko je vdihnila in nadaljevala: »Hvala ti! Takoj sem šla za tabo, želela sem te dohiteti, ti ... Ne vem, kaj sem želela. Želel sem si, da se ti opravičim, te prositi odpuščanja, res ne vem. Samo vleklo me je k tebi. Ni mi mar za posledice, klofute, katere bi morda upravičeno dobila, na vse grde besede, ki bi letele name. Prišla sem do avta, in ko sem videla, kaj si napisal, sem obstala. Sedla sem v avto in jokala. Stokrat sem vzela telefon v roke in te želela poklicati, a ni šlo. Zaspala sem v avtu in se zjutraj zbudila. Pravzaprav je morda bolje, kot da bi prišla domov že včeraj. Jaka, veš, …«

	Potem je zastala, kot da bi previdno izbirala besede, ki jih bo povedala. Želela je, da ji ne bi izletele kar tako iz ust. Vedela je, da je lahko vsaka napačna beseda usodna, pogubna.

	Takrat sem sam vstal, ne da bi jo pogledal. Med vstajanjem sem le rekel. »Uredi se in pojdi v službo, tako ali tako si jo že zamudila.«

	»Dopust sem si vzela. Vse do konca tedna, ker takšna ne morem iti v službo. Jaka, se lahko pogovoriva?« je skoraj šepetaje vprašala na koncu.

	»Če si že doma, potem se zdaj naspi in kasneje skuhaj kosilo, verjetno bomo vsi trije lačni, ko prideva z malo domov. Ne vem, kako bo naprej, saj tega nikoli ne pozabim.« Ne da bi jo pogledal, sem odšel proti hodniku, kjer sem se oblekel in obul ter tako, še včerajšnji, neobrit in nenaspan, odšel v službo.«

	Skoraj nisem mogel verjeti tem zadnjim besedam, ki so mi prihajale v uho. Tako hladno, tako samozavestno dejanje, a vseeno vem, da se je v njegovem srcu bila bitka vseh bitk. Nič grobosti, ne besedne ne fizične. Vsak od nas bi norel, vpil, skakal. On pa je bil miren kot povožena žaba na cesti.

	Tisto noč sva se ga napila, on zaradi Teje, jaz zaradi njegove zgodbe. Nisva bila ne vem kakšna prijatelja, nisva se družila, a vseeno je bila med nama stkana posebna vez, vez, katera drži le posebne ljudi. Jaka je zaspal v kokpitu, pokril sem ga, pospravil mizo, kar je ostalo od narezka, sem spravil v plastično škatlo, ki sem jo našel v kuhinji, in vse skupaj postavil v hladilnik. Ugasnil sem luči in opotekajoče odšel na svojo barko, kjer sem zaspal na sedežni v salonu, v rokah pa sem držal Rinino bluzo.

	Zjutraj sem imel glavo kot težek sod. Umil sem se, spil močno dvojno kavo in odšel v trgovino. S polno vrečko nakupljenih stvari sem zavil še v pisarno marine in plačal privez za eno noč. Vrnil sem se na barko, pospravil dokumente in zložil nakupljene stvari na svoje mesto. Odvezal sem barko in odplul s pomola, zunaj pa nastavil smer, daleč proti jugu.

	Poletje je bilo vroče in mirno. Večkrat sem se še spomnil Jake in njegove zgodbe. Tudi Rine sem se večkrat spomnil, vsaj dvakrat sem ji napisal daljše SMS-sporočilo in ji ga poslal. Nikoli mi ni odgovorila. Le z Gabi sem imel stike, a tudi z njo se nisva mogla srečati. Kadar je bila na morju, je bila z možem, kadar pa je bila v Zagrebu, pa je bila daleč od morja in mene. Avgust se je približeval koncu in tudi sam sem spoznal, da bo treba oditi malo domov. Barko sem privezal v matično marino in se odpeljal s svojim avtom najprej do mame, nato pa še k drugim. Tudi k delu se bom moral spraviti in zaslužiti nekaj za čez zimo.





	DRUGAČEN KLIC



	Ker sem samostojni novinar, sem lahko delal od doma, iz barke ali od koder koli na svetu. Pomembno je, da sem imel opravljene pogodbene obveznosti. V to se šteje pogodbeno število strani, ki sem jih moral napisati za časopise ali revije, s katerimi sem delal. Moje področje je bila navtika, čeprav sem včasih napisal tudi kakšen intervju, večkrat tudi test kakšnega novega plovila. Skupaj s stranko, ki je želela kupiti rabljeno plovilo, sem opravil ogled le-tega. Pravzaprav sem delal marsikaj, kar je prineslo denar na moj že obubožan račun. Kot vsak sem tudi sam moral plačevati položnice, in odkar sem se iz Maribora preselil v to svetovno metropolo, ki se imenuje Ljubljana, se je marsikaj spremenilo. Zdaj sem imel manjše stanovanje, a večje zneske na položnicah, prej sem stanoval v novem stanovanju in skoraj v centru mesta, tu sem stanoval v starem vojaškem bloku, na obrobju, kjer se megla ni dvignila vse do druge ure popoldan. A bil sem bližje morju in bil sem v centru svoje države. Tudi to nekaj pomeni, zato tudi to nekaj stane.

	Ravno sem pisal neko reportažo, ko mi zazvoni telefon. Pogledam na ekran in na njem je bila neznana mobilna številka. Podrsal sem po zaslonu in se oglasil: »Prosim?«

	Zaslišal sem glas, ki mi je bil poznan. Tokrat ni bil tako aktiven, bil je tih in zadržan. »Jan, ne vem, kako naj ti povem, a morda bi rad vedel. Nekaj malega vem, kako je bilo na morju, ko si bil z Rino.«

	»Ja? Silva, ne vem, kaj bi mi rada povedala, in ne vem, kaj veš. Morda ti je Rina kaj povedala, a te ne razumem.«

	»Ne vem, morda te bo zanimalo. Malo prej sem izvedela, da je Rina v bolnici in je v kritičnem stanju. Samo to. Samo to sem ti želela povedati.«

	Najprej sem bil tiho, dokler niso moje možganske celice dojele bistvo tega pogovora. Potem so te iste celice morale transportirati te slabe signale do mojih ustnih mišic in jezika, ki sta ravno zdaj zablokirala in nista spravila niti besede iz mojih ust. V glavi mi je odmevalo in bobnelo, saj sta mi dve besedi ves čas leteli v njej. Bolnica! Kritično! Na Rino nisem pozabil. A ko nekoga ne vidiš več dni, mesec ali dva, ko se sama ne odziva, potem počasi zbledi, ker spoznaš, da je vse brezupno.

	»Kaj pa je bilo?« sem komaj spravil iz jezika.

	»Pravkar sem izvedela od njene prijateljice in nekdanje sodelavke, a kaj dosti ne vem. Imam pa njeno telefonsko številko in morda vprašaš njo. Vem le to, kar sem ti povedala.« Nato mi je povedala telefonsko številko, ki sem si jo zapisal.

	Kar nekaj dolgih minut sem zrl v prazno, vstal in šel do kuhinje. Natočil sem si kozarec vode, kajti čutil sem, da me pečejo ustnice, peče me vse do trebuha. Morda sploh ni tako dramatično, kot mi je povedala Silva, a dokler ne pokličem te osebe, ne bom vedel.

	Odtipkal sem napisano telefonsko številko in na drugi strani je le zvonilo in odzvonilo v prazno. Upal sem, da sem si številko pravilno zapisal. Za vsak primer sem še enkrat preveril napisano in odtipkano, a vse je bilo, kot mora. Stisnil sem zeleno slušalko na ekranu in zveza je bila spet vzpostavljena, telefon na drugi strani je zvonil, a klicatelj se ni javil. Sedel sem v naslonjač in glava je bila naenkrat prazna, spet naslednji trenutek je bila polna. Kaos!

	Nisem več mogel sedeti doma, potreboval sem zrak. Tega pa je med štirimi stenami primanjkovalo. Oblekel sem se in odšel sem ven ter se napotil do najbližjega trgovskega centra, kjer bom spil hladno pijačo na senčni terasi. Sedel sem za mizo in spil za pol kozarca tekočine, ko je zazvonil telefon. Spomnil sem se telefonske številke in takoj sem se odzval: »Prosim?«

	»Klicali ste me, vračam klic,« je povedala oseba na drugi strani linije.

	»Res je, moje ime je Jan in vašo telefonsko sem dobil od Silve. Sem pa prijatelj od Rine. Se lahko pogovoriva?«

	Nekaj časa je vladala tišina, nato pa je le rekla: »Ja, vem, kdo ste. Rina vas je velikokrat omenila. Moje ime je Miša. In zakaj ste me klicali?«

	Nisem vedel, kaj naj rečem. Je bilo možno, da sem Silvo narobe razumel? Vseeno sem vprašal: »Zanima me, kako je Rina.«

	»Veste, kaj se je zgodilo z njo?«

	»Nekaj sem slišal, ja, a nič se mi ne zdi realnega. Gospa Miša, mi lahko vi kaj več poveste?

	»Lahko vam povem le na kratko, da je Rina imela prometno nesrečo in trenutno leži v bolnišnici. Njeno zdravstveno stanje ni najboljše.«

	»Razumem vas, gospa Miša, morda mi lahko poveste, kje točno leži in če lahko grem k njej na obisk. Vem, da bi me bila vesela, če bi jo obiskal.«

	»Jan, naj vam povem, da ona niti vedela ne bi, če bi jo obiskali.«

	»Ne razumem vas najbolje. Mi lahko razložite, kakšno nesrečo je imela in kako naj pridem do več informacij?«

	»Imela je prometno nesrečo in kaj več vam težko povem. Policija preiskuje vzrok in vse povezano z njo.«

	»Gospa Miša, lepo prosim, se lahko dobim z vami na kavici ali kosilu in mi morda kaj več poveste. Pridem, kamor boste rekli.«

	»Zdaj sem zasedena. Pridete lahko na Jesenice. Dobiva se lahko v bistroju v trgovskem centru, spodaj, ne morete zgrešiti. Ob pol štirih in pokličite, ko boste tam. Zdaj pa moram prekiniti.«

	»Hvala vam, vsekakor pridem.«

	Odšel sem domov, se oprhal in preoblekel ter sedel v avto. V manj kot v eni uri bom na Jesenicah. Zmerna gneča na avtocesti in potem mestna vožnja po jeseniških cestah sta me pripeljali še pravi čas na lokacijo, kjer sem dogovorjen. Parkiral sem avto in se napotil pred bistro. Razgledal sem se po mizah, a nikjer nisem videl ženke, ki bi sedela sama. V roke sem vzel telefon in poklical Mišo: »Halo? Jan tukaj, oprostite, jaz sem že tukaj, ste tudi vi?«

	»Žal še nisem, a kmalu pridem. Oprostite zamudi. Nekam se usedite in me počakajte. Vas bom že našla.«

	»Dogovorjeno. Oblečen sem … « hotel sem dokončati stavek in ji povedati, kako sem oblečen, da me bo lažje našla, a me je prekinila.

	Slišal sem, da je bila v avtomobilu in je bila verjetno na poti k meni. Sedel sem za prosto mizo ter naročil kavo in kokakolo. Zdaj se mi zdi, da sem potreboval veliko kofeina, da se umirim. In ker je v kokakoli tudi sladkor, mi bo dobro del in pomiril živce. Brskal sem po telefonu in nekaj iskal, a se nisem mogel osredotočiti, kaj sploh iščem. Malo za tem sem slišal za sabo glas, nato pa me je že dosegla njena senca ob mizi.

	»Dober dan, jaz sem Miša in vi ste zagotovo Jan.«

	Vstal sem, ponudil roko in prikimal: »Ja, jaz sem Jan, hvala, da ste prišli.«

	»Oprostite zaradi moje zamude, a drugače ni šlo.« Prikimal sem, kot da vse razumem in da je vse v redu. Prišel je še natakar in tudi ona je naročila enako kot jaz.

	»Mi lahko zdaj poveste, kje je zdaj Rina in kaj točno se je zgodilo z njo.«

	»Rina je v tukajšnji bolnišnici in njeno zdravstveno stanje ni dobro. Pravzaprav je zelo slabo in kritično. Ne vem, če veste, a bila je v petem mesecu nosečnosti in zaradi nesreče je izgubila otroka. Rina je na aparatih, in kot sem vam že povedala, je stanje zelo slabo.«

	Lahko sem samo rekel: »Vem za nosečnost.« Potem pa me je še bolj zabilo, kot sem že bil zadet od vseh teh črnih novic. Rina, da je izgubila otroka? Kritično stanje. Aparati. Je lahko še kaj hujšega, še kaj bolj groznega? V glavi se mi je sprehajalo milijon misli in kot da sem na internetnem kablu, sem sprejemal in oddajal informacije, a nobena se ni zadržala v meni.

	»Miša, kaj pa je sploh bilo? Kako se je lahko zgodilo nekaj tako strašnega? Izgubiti otroka ni kar tako.«

	»Nihče ni nič videl, nihče ni nič slišal. Tudi sama sem izvedela od delodajalca, on pa je izvedel od policije, saj so k njemu prišli po informacije. Pa tudi to je neuradno, kajti uradno tako ni več delala pri nas.«

	»Sploh ve oz. se sploh zaveda, da je izgubila otroka?«

	»Mislim, da ne, zdaj je tako ali tako v umetni komi in imela je že dve operaciji.«

	»Kako se je to zgodilo?«

	»Jan, edino, kar se ve, je to, da jo je slučajno mimoidoči voznik videl ležati ob cesti. Nikomur ni jasno, zakaj je stal njen avto na izogibu ob cesti in kaj se je vse dogajalo. Predvidevajo, da se je ustavila, odprla vrata in izstopila iz njega. V tem trenutku jo je moralo od zadaj zadeti drugo vozilo, saj je odtrgalo vrata njenega avtomobila in jih skupaj z njo odneslo skoraj petnajst metrov daleč ob rob vozišča. Pravijo, da druge možnosti in razlage ni. Edini problem je ta, ker ne vedo, kdo jo je zadel, ker je pobegnil s kraja nesreče. To je vse, kar vem.«

	Tako grozljive zgodbe še nisem slišal. »In kdaj naj bi se to zgodilo? In kje?«

	»Pred nekaj dnevi. Predvidevajo, da se je nesreča zgodila okoli enajste ure zvečer, saj jo je tudi takrat mimo vozeči voznik videl ležati ob cesti. Še vedno je bila kri na njej sveža. Poklical je reševalce in policijo. Vse, kar vem, sem zdaj povedala vam. Kaj je delala takrat na tej cesti, je vsem uganka. Poskusila sem priti do nje v bolnico, a k njej ne spustijo nikogar, kar je popolnoma razumljivo. Nesreča pa se je zgodila tu, blizu njenega doma.«

	»Miša, vas lahko vprašam, ali sva lahko na ti, ker imam kot jadralec z vikanjem kar resne težave in nekako bolj pristno se mi zdi, če se lahko tikava. Lahko?«

	»Lahko, tudi jaz tako mislim, ker se tudi jaz s svojimi strankami tikam.«

	»Res? In kaj delaš, če te lahko vprašam? Trgovina?«

	Nasmehnila se je in še vedno z nasmehom na obrazu dejala: »Seveda, neke vrste trgovina, ja.«

	Bil sem malo zmeden, ker ne poznam trgovine ali prodajalne, kjer bi se prodajalci s strankami tikali. A če ona tako pravi, potem je že prav.

	»Danes še nisem nič jedel, bi šla z mano, te povabim na kosilo. Ti verjetno poznaš v okolici kakšno dobro restavracijo. Poleg tega pa bi se rad še marsikaj pogovoril s tabo.«

	»Danes ne morem, moram ob sedmih v službo in takrat tam malo prigriznem. Ti pa lahko povem, da imajo zgoraj kar dobre malice in tudi pice, če nisi izbirčen pri hrani. Lahko se dogovoriva za drugič. Večkrat sem tudi v Ljubljani, vem, da tam živiš in takrat imam čas okoli poldneva ali druge ure popoldne.«

	»Res? Potem pa se dobiva v Ljubljani, ko boš imela čas. Bom pa danes jedel doma, ker se mi samemu ne da jesti v restavraciji.«

	»Kako hitro mine čas in spet je ena ura okoli. Ne bodi jezen, a zdaj se bom morala odpraviti. Se slišiva.«

	»Obljubila si, da se tudi vidiva. Čakal te bom. In hvala ti, ker si si vzela čas zame,« nato pa sem ji podal roko v pozdrav, ona pa je prišla k meni in me poljubila na lice ter šepnila na uho: »Res si dober človek, kot je o tebi vse najboljše govorila Rina.«

	Obrnila se je in odšla. Stal sem za mizo in v ušesih mi je odzvanjal zadnji stavek. To, da je o meni govorila Rina! Res lepo in pohvalno. Tudi jaz bi lahko enako govoril o njej, a žal nimam podobnih zaupnikov. Odpravil sem se v avto in se vozil nazaj. Šele v avtu mi je kapnilo, da se Miša ukvarja z isto ali podobno dejavnostjo, kot se je ukvarjala Rina. Zato dela samo zvečer in s strankami je na ti. Seveda, saj je rekla, da dela v Avstriji. Bilo mi je žal Rine in njenega še ne rojenega otroka. Žalosten sem bil, ker mi ni bilo dano, da bi jo videl v bolnici, a po drugi strani je bolje, da je nisem videl, kako leži priklopljena na aparate. Tako v mislih in pogovoru sam s sabo sem se pripeljal na parkirišče pred blok, kjer sem stanoval. Odšel sem do bližnje pekarne in si kupil sirni burek. Doma sem si ga v mikrovalovni pogrel in ga v dnevni kar ob spremljanju televizijskega programa pojedel.

	Dnevi so tekli in v prejšnjem tednu sva bila z Mišo kar dvakrat skupaj. Nisem je spraševal, kaj počne v Ljubljani, spraševal sem jo le za zdravstveno stanje Rine, ki pa je na žalost ostajalo vedno nespremenjeno. Tudi na kosilo sva odšla in postajala prava prijatelja. Tako sem ji tudi povedal, da se rad družim z njo. Ponudil sem ji, če bi kdaj med vikendom utegnila, da jo z veseljem povabim na jadranje. V njenem odgovoru sem spoznal, da še nikoli ni bila na jadrnici, bila je le na turističnem čolnu. Žal je bila prosta samo od nedelje dopoldne do torka zvečer, zato je jadranje žalostno odklonila. A sva se dogovorila, da greva na enodnevni izlet do marine, kjer imam barko. Tam ji lahko razkažem jadrnico, potem pa greva še na kosilo.

	In danes je nedelja, dan, ko bova odšla na izlet. Točno ob osmih zjutraj se je pripeljala pred znano večje trgovsko središče, kjer je na parkirnem prostoru pustila svoj avto. Presedla se je v mojega in že sva se peljala proti morju. Med vožnjo sva se pogovarjala o marsičem. Zdaj sem od nje izvedel tudi to, kar sem že prej sam predvideval. Delala je v istem nočnem lokalu kot včasih Rina. Izvedel sem tudi, da njenega Thomasa ni bilo nikoli več k njim in tudi slišala ni več nikoli zanj. Menda tudi Rina ni kaj dosti govorila o njem.



	IZPOVED



	Prispela sva na morje in v marino. Odprl sem vrata, vsa okna, da se barka dobro prezrači, saj me že več kot štirinajst dni ni bilo na njej. Malo zaradi dela, največ pa zaradi tega, ker so me stisnile finance. Še dobro, da sem v petek dobil manjše nakazilo, ki me bo rešilo za naslednjega pol meseca, potem pa ni hudič, da še ne dobim kakšnega priliva.

	Odprl sem si pivo, ona pa si je zaželela nekaj brez mehurčkov. V hladilniku sem imel le jabolčni sok v tetrapaku, s katerim je bila zadovoljna. Sedla sva v kokpit v senci biminija in se pogovarjala. A kot novinar nisem mogel iz svoje kože, zato sem jo končno le vprašal: »Miša, poznava se že kar nekaj časa, ne vem, koliko mi zaupaš, a vseeno bi te rad nekaj vprašal. Nekaj osebnega, nekaj, o čem se ne govori vsaki osebi. Odgovori mi, če želiš, če ne, mi tega ne povej.«

	Pogledal sem jo v obraz, v oči in ona mene nazaj. Bila je urejena, znala se je naličiti in o tem ni bilo dvoma. Rahlo naličena lica s pudrom, lepo naličeni in diskretno obrobljeni ustnici ter dolge trepalnice, namazane z maskaro, so izkazovale trud ženske, ki je morala biti kar nekaj časa pred ogledalom. Zdaj so njene prodorne oči trznile, se zaprle, nato so se umirile in odprle.

	»Vedela sem, da bo enkrat prišlo do tega. A ker sem izvedela od Rine, da si dobra oseba, ti morda le kaj povem. Zato vprašaj.«

	»Oprosti mi, a kot sem rekel, vse je na tebi. Ne morem iz svoje novinarske kože. Vendar od tebe nočem ničesar poklicnega, le svojo radovednost bi rad potešil. Ponavljam, da je to le zame in ostane v meni, za vedno,« potem sem obstal in spet čakal njeno reakcijo.

	»Mislim, da vem, kaj želiš vedeti. Zato na dan z besedo.«

	»Miša, vem, da si delala skupaj z Rino. Ona pravi, da je bila na recepciji. Si ti delala z njo na recepciji ali si bila dekle iz kluba?«

	»Jan, morda ni dobro, da veš vse o tem. Bojim se, da to ne bo dobro vplivalo na najin odnos, a če že res želiš, ti povem.«

	»Nasprotno, vem, da bo med nama vse v redu.«

	»Z Rino sva delali skupaj, ona je bila v recepciji in je razporejala stranke. Jaz sem delala v baru kot plesalka, hostesa in ...« Potem je malo zastala, umaknila pogled z mene in pogledala v tla. Nato je nadaljevala, čeprav se je v zraku čutilo, da jo je sram pred mano: »Delam tudi s strankami kot dekle, ki nudi spolne užitke. Vem, da si to želel vedeti, če seksam z drugimi. Si zdaj zadovoljil svojo radovednost? Verjetno me boš zdaj gledal z drugačnimi očmi.«

	Skomignil sem z rameni, zamajal z glavo v res odločilni ne, nato pa si v bran povedal: »Motiš se, Miša, pravzaprav te zdaj še bolj cenim. Mislil sem si nekaj takšnega, a dokler ne veš, lahko samo ugibaš in jaz sem ugibal. Zdaj, ko si mi povedala, zdaj vem. Hvala ti! Med nama se lahko spremeni le na boljše. Poleg tega poznam veliko zgodb o dekletih, ki so bila enostavno prisiljena v ta posel. Pa ne mislim, da so bile prisiljene od drugih oseb, zvodnikov, ampak mislim na to, da jih je v to prisililo samo življenje.«

	»Moje življenje je samo moje, in to, kar počnem za zidovi bara tiste stavbe, je moja realnost, ki se je ne sramujem. Tudi pred tabo se tega ne sramujem, le drugače je, nekako nelagodno. A da boš razumel, nočem se skrivati za stekleno steno, skozi katero se vse vidi. Kakor koli, lahko greva tudi do konca, kar se pogovora tiče, ne česa drugega. Pa tudi če potem vstaneva, greva in se nikoli več ne vidiva. Morda te zdaj to ne moti, a morda te bo že jutri. Želel si si vedeti in zdaj veš, da nisem kot druge.«

	»Razumem te in še enkrat ti povem, da te globoko spoštujem, kot sem spoštoval Rino. To je vajino delo in namesto z električnim orodjem, stroji, ali čem drugim, ti to opravljaš s svojim telesom in do taksnih oseb imam še večje spoštovanje. Ni vse samo v fakulteti in dobro nastavljeni službi, do katere spet prideš v večini primerov le na hrbtu.«

	Nasmehnila se je moji izjavi, nato pa vprašala: »Imaš kaj žganega na barki? Če imaš, potem mi nalij, tudi sebi, morda boš tudi ti potreboval kaj močnega.«

	»Seveda imam, dober konjak. Nekaj ga je še v steklenici.«

	Prinesel sem steklenico Martella iz omare, pogrel hruškasta kozarca, nato pa konjak nalil za dober prst visoko. Steklenico sem odložil na stopnico pri vhodu v barko, da se ni videla od zunaj. Nazdravila sva in Miša je nadaljevala: »Prihajam iz malega kraja na Koroškem, tu v Sloveniji, ne v Avstriji. Otroštvo sem preživela v popolnem izobilju. Oče je bil znan podjetnik, mama je bila zaposlena na visokem položaju v enem od državnih podjetij. Denarja nam ni nikoli primanjkovalo, zato lahko rečem, da mi je bilo lepo, saj sem imela, kar sem si zaželela. Edino, česar nikoli nisem imela, ali pa morda zelo, zelo redko, sta bila moja starša. Njiju ni bilo nikoli doma, kajti oba sta bila v službi po cele dneve. Včasih sta prišla v hišo pozno zvečer, velikokrat pa sta ostala kje zunaj, on s svojo ljubico, ona s svojim ljubimcem.«

	Odpila je dolg požirek zlatorumene tekočine, me počakala, če bom še kaj rekel, a ker sem bil tiho, je nadaljevala: »Ob meni je bila moja bica, kot v Ljubljani rečete stara mama. Bilo mi je petnajst let in hodila sem v gimnazijo, ko mi je ta, meni edina in draga oseba umrla. Strlo me je in zame sonce ni več sijalo. Namesto da bi se redila in v hrani utapljala svojo žalost, sem začela telovaditi, teči, gibati. Iz skoraj malo debeluškaste punce, sem se razvila v dobro zategnjeno mrho, za katero bi lokalni frajerčki dali vse, da bi me dobili v posteljo. A jaz se nisem dala. Spomnim se, da sem bila že na koncu tretjega letnika gimnazije, ko je bil v Celovcu eden od svetovno znanih DJ-ev. Štiri najboljše prijateljice smo se odpeljale na ta koncert. Vozil je starejši brat ene od njih. Žur je bil nor, in ker sem bila prvič na takšnem žuru, sem uživala. Bila je pozna in dogovorjena ura, ko sta se morala prijateljica in njen brat vrniti domov, me tri pa smo odločno rekle ne in smo raje ostale tam. Računale smo, da bomo zlahka našle svoj prevoz. Bilo je že proti koncu, proti četrti uri, ko smo srečale dva prijazna fanta, Horsta in Kurta. Bila sta Koroška Slovenca, ki sta se ponudila, da nas zapeljeta do meje. To je točno to, kar smo želele in pričakovale. Malo smo bile že utrujene, nekaj malega smo tudi spile. Po komaj nekaj kilometrih vožnje smo ustavili pred eno hišo, kjer je Horst rekel, da mora h kolegu po neko darilo za rojstni dan. Nobena od nas ni temu nasprotovala, čeprav je bila zgodnja jutranja ura. Počakale smo v avtu, skupaj s Kurtom, kateri je vozil avto. Nekaj trenutkov kasneje, je do avta prišel Horst s svojim kolegom, ki se mi je zdel nekaj let starejši od njega in je bil zelo lepo oblečen. Z uglajenimi kretnjami in s prijaznim povabilom nas je vse povabil na jutranjo kavo, potem pa se je že vnaprej opravičil, da bo moral v službo. Spogledale smo se, a smo že naslednji trenutek stopile iz avta in odšle v res lepo hišo. Lastnik se je predstavil kot Romeo, a dvomila sem, da mu je bilo res tako ime. Naredil je pet kav iz esspreso avtomata in sedeli smo na njegovi zeleni sedežni garnituri, prešiti in načičkani z zelenimi usnjenimi gumbi, kakšne vidiš samo v dragih odvetniških pisarnah. Romeo je prinesel nekakšno malo vrečko, jo podal Horstu in rekel, da upa, da bo imel dovolj za rojstni dan, ki ga ima danes. Nato mu je čestital in tudi me smo mu pristopile in mu zaželele vse najboljše. Odšel je v kuhinjo, čez dobrih pet minut se vrnil s pladnjem, na katerem je bilo šest najbolj kičastih kozarcev, kar sem jih videla v svojem življenju. Spodaj temno modre in do zgoraj že skoraj čisto svetle modre barve. V kozarcih je bila penina, da smo rojstnemu dnevu nazdravili. Tako zgodaj za njega in pozno za nas. Seveda smo morali vsi spiti na dušek. Danes vem, kaj je bilo v tej penini, in vem, zakaj se je uporabljal tako kičast kozarec, v katerega se ni nič videlo.«

	»Droga?« sem vprašal.

	»Seveda. Že malo zatem smo se smejali in nikomur od nas se ni več mudilo domov. Romeu ne v službo in nam ne domov. Na črni marmor je iz vrečke nasul beli prah, nato je iz žepa vzel bančno kartico in z njo naredil nekaj črtic. Tri večje in tri manjše. Že alkohola nisem bila vajena, droge pa se niti v mislih nisem dotaknila. Najprej je moški del potegnil svojo črtico, me pa smo ta prah bolj razpihale, kot si ga napihale v nos. Nismo znale, saj je bilo to prvič za nas. Kmalu smo bile še bolj omamljene, oni trije pa naspidirani in v pričakovanju. Glasbeni stolp je dal še bolj na glas in potegnili so nas na sredo sobe, kjer smo začeli plesati, se dotikati in tudi poljubljati. Ta val blaženosti nas je prevzel tako močno, da smo se že čez čas razgubili po sobah. Takrat sem z Romeom izgubila nedolžnost in takrat sem ga imela prvič v sebi, tudi v ustih. Dve uri seksa, dve uri nabijanja v do takrat nedolžno telo. Še danes se sprašujem, kako sem to takrat prenesla. Očitno droga naredi svoje, da je bilo lažje. Še sreča, da je bil Romeo tako priseben, da je uporabljal kondom. Potem sva tako gola odšla v drugo sobo, kjer je na postelji ležala gola Renata. Romeo mi je ukazal, naj se poljubljam z njo. Ker tega nisem želela storiti, me je porinil na posteljo. V naslednjem trenutku je name legel Kurt, ki je bil z Renato, in me brez kondoma grobo seksal. Ko mu je prišlo, se je name spet spravil Romeo, ki je še malo prej natepaval mrtvo pijano in drogirano Renato. Kurt je pokleknil k Renati in dajal svojega mlahavega kurca v njena usta, čeprav se tega ni sama zavedala. Kmalu sta v sobo prišla še Horst in Brigita. Očitno ona dva nista šla tako daleč kot me, zato sta bila še oblečena. Ko je Brigita videla, kaj se počne na postelji, je začela kričati, dokler je ni Romeo utišal z močno klofuto, kateri je prištel še naslednji dve. Porinil jo je na tla, jo grobo slekel in jo kar na tleh grobo fukal, dokler mu ni prišlo, in je spermo špricnil po njenem obrazu. Tudi Brigita je bila do tistega trenutka še nedolžna. Edino kar ji je uspelo, je bilo to, da ni odprla svojih od udarcev krvavih ust, da bi Romeo izlil svojo spermo v njih. Še danes ne vem, ali je takrat njihovo spolno kondicijo diktiral kokain ali modre tabletke. Bile so to najhujše tri ure v mojem življenju.«

	Za trenutek je zastala, spila preostanek konjaka, se stegnila proti stopnicam, kjer je stala steklenica, in potem iz nje nalila za dobra dva prsta te žlahtne tekočine v kozarec. »Spij še ti,« je rekla, in ko sem odpil preostanek do dna, je nalila še meni.

	Kurt nas je po tem odpeljal skoraj do meje. Preden nas je pustil na cesti, nam je pokazal posnetek na manjši kameri, na katerem se je videlo, kaj smo počele v sobi. Bile smo šokirane in mislim, da smo se v tistem trenutku vse tri streznile v sekundi. Odšle smo domov in v naslednjih dneh smo se skregale med sabo, saj smo druga drugo krivile za ta dogodek.«

	»In zakaj niste šle na policijo, saj je to bilo posilstvo?«

	»Jan, ne bodi otrok. Bi ti šel na policijo? Kaj bi bilo z nami, če bi za to zvedeli v šoli, v samem malem kraju in še kje drugje. Bale smo se, da se bo to pojavilo na internetu. Najmanj me je skrbelo, da bi za to izvedeli starši. Danes vem, da tega posnetka nikoli ne bi bilo na internetu, ker smo bili na njem vsi, vseh šest in še v hiši Romea. Preveč vsega bi imeli fantje na grbi.«

	»Preklete barabe, kaj so naredile!« sem zasikal skozi zobe, kajti zavpiti nisem mogel. Malo se je naju že prijel alkohol, saj nisva nič jedla, zato sem ji predlagal, da bi šla na večerjo. Samo odkimala je, ker ji ni bilo do večerje v restavraciji. Vesela bi bila pice, če bi jo lahko naročila in bi jo nama kdo prinesel. Stopil sem do recepcije in odtipkal številko picerije, ki je bila napisana na oglasni deski, ter naročil dve pici, prvo s pršutom in drugo z zelenjavo.

	Ko sem se vrnil na barko, sem videl, da si je oblekla pulover, verjetno jo je že zeblo. Spila je še požirek konjaka iz kozarca, nato pa me pogledala in nadaljevala: »Po mesecu dni strahu sem se umirila in prah okoli tega dogodka se je polegel. Verjela sem, da bo ena od nas komu zblebetala kakšno sočno zgodbo iz tega dogodka, a verjemi, še do danes nisem slišala nič, kar bi napeljevalo na ta dogodek. Nato me je po pol leta poklical Romeo. Ni mi želel povedati, od koga in kako je dobil mojo telefonsko številko. Prosil me je, naj se lepo uredim, in obljubil mi je, da se me ne bo dotaknil, le ob njem bom kot njegova spremljevalka. Obljubil mi je, da bom z današnjim dnem s tem dejanjem odkupila posneti DVD, sploh tistega, kjer sem jaz posneta na njem. Verjetno je imel za vsako od nas treh narejen svoj DVD-plošček. Pripeljal se je pome in me odpeljal v Avstrijo. Strah me je bilo, a me je bilo še bolj strah, če pride filmček v javnost. V avtu, nekaj kilometrov pred domom, mi je povedal, da pride pozno popoldne k njemu njegov prijatelj in želi si, da bi bila prijazna do njega. Najprej nisem bila za to, nato mi je pred obrazom pomahal z DVD-ploščkom. V žilah mi je kri zaledenela in nekako sem ga udarila na lice. Prijel me je za roko, mi jo zvil do bolečin, nato pa mi je rekel, da se je zdaj znesek za odkup povečal. Zdaj hoče, da petkrat opravim podobna srečanja zanj in vrnil mi bo DVD. Obljubil mi je, da nima druge kopije. Verjela sem mu.

	Popoldne je v hišo prišel starejši gospod, kakšnih 50 let je štel, in govoril je nemško. Razumela sem, da me je Romeo dal temu moškemu, za darilo, za nekaj uric. Kasneje sem ugotovila, da je Romeo delal zanj kot diler ali mula. S šefom sem odšla v sobo, in kolikor sem se ga bala, toliko je bil ta gospod prijazen, dober in pravi gentleman. Nič ni zahteval na silo, ni bil grob, niti enkrat ni dvignil glasu name, nič od nič. Želel je le, da sem ga zadovoljila tako, da sem zajahala nanj in ostala na njem, dokler ni končal v kondom, ki sem mu ga nataknila, preden je prodrl vame. Ko sem se oblačila, me je pri vratih ustavil in vprašal, ali bi prišla k njemu tudi naslednjič, ko bo spet pri Romeu. Prikimala sem, nato pa je gospod iz žepa potegnil zajeten šop bankovcev vseh barv in iz njega izvlekel štiri bankovce po sto evrov. Dal mi jih je z namenom, da si kupim kaj lepega. Ko sva se vrnila v dnevno sobo, je Romeo videl nasmešek na obrazu svojega šefa, zato je bil zelo zadovoljen. Še bolj je bil zadovoljen naslednji trenutek, ko mu je šef rekel, da bi rad, da pridem tudi naslednjič, ko bo on spet tu. Nato pa mu je rekel, da je bil zelo zadovoljen z mano in naj me nagradi, da si bom lahko zanj kaj lepega kupila. Romeo je bil veliko bolj skopuške sorte, a se ni upal ugovarjati šefu, zato je tudi on odprl svoj mošnjiček v predalu in mi v roke stisnil štirikrat po petdeset evrov. Se ti, Jan, zavedaš, da sem jaz takrat v slabe pol ure zaslužila šeststo evrov, toliko kot zasluži ena prodajalka v trgovini v mesecu in pol! Romeo je rekel, da me bo njegov kolega odpeljal domov, ker se mora on poslovno pogovoriti s tem gospodom. Zahvalil se mi je in rekel, da me še poklice. Fant, ki ga še nikoli prej nisem videla, me je odpeljal domov. Tako sem prvič fukala za denar. In zdaj veš, kako se je začela moja pot, po kateri hodim še danes.«

	Ta čas je prijeten mladenič prinesel še vroči pici in obe sem dal na mizo. Že narezane trikotnike sva jedla kar z roko. Meni je s pico bolj odgovarjalo piti pivo, zato sem si ga natočil, čeprav sem vedel, da ni dobro, da mešam dve vrsti alkohola.

	»Naslednjič, ko sem spet prišla k Romeu v Avstrijo, je bilo tako, da sta me prišla iskati kar šefov šofer in šefov telesni stražar. Kupila sem si seksi rdeče perilo in obula sem lepe rdeče salonarje z visoko peto. Naličila sem se in uredila lase, nad perilom pa sem imela rdečo oblekico, ki mi je bila za pet prstov nad koleni. Ko sem vstopila v hišo, so se obema zasvetile oči in stari šef mi je galantno poljubil roko ter ponudil kozarec penine. Odšla sva v meni poznano Romeovo spalnico in pri seksu je bilo spet enako kot zadnjič, le da me je tokrat več božal po telesu. Bil je nežen in res galanten. Preden sva odšla iz sobe, mi je iz žepa dal dvesto evrov, kar je bilo pol manj kot zadnjič, a sem bila tiho. Na moje ustnice je naslonil svoj kazalec in mi dal vedeti, naj bom tiho. Ko sva prišla v sobo, je imel Romeo telefonski pogovor, in ko je končal z njim, ga je stari, za katerega še nisem vedela, kako mu je ime, prijel za mišico na roki, malo stisnil, nato pa mu je nekaj rekel na uho. V naslednjem trenutku mi je Romeo prinesel štiristo evrov in se mi zahvalil. Domov sta me peljala spet tista dva, ki sta me pripeljala. Zaslužila sem novih šeststo evrov, ki sem jih dala v skrito škatlico in se jih nisem dotikala.

	Čez dva dni me je Romeo spet poklical in me peljal k nekemu z zlatom kičastemu Albancu. Ta je bil do mene grob, bil je ukazovalen in prostaški. Na mojo joško si je stresel nekaj kokaina, nato pa ga je lizal tako grobo, da mi je skoraj odtrgal bradavico. Razširil mi je nogi in samo izza zadrge potegnil svoj kurac, nataknil kondom in mi ga grobo porinil v mojo še skoraj suho tamalo. Bolelo me je in vsa sreča je bila, da mu je na hitro prišlo. Želel si je še, da mu ga drkam, dokler se mu spet ne dvigne, a ta se verjetno še dolgo ne bi dvignil. Tokrat nisem dobila plačila in v avtu me je na parkirišču čakal Romeo. Odpeljal me je k sebi domov. Mislila sem, da mi bo tam plačal, a me je tudi on kar za kuhinjskim pultom na hitro nategnil od zadaj. Udaril me je po riti z vso močjo in rekel, da sem bila dobra in za tem me je odpeljal proti domu. Malo pred mejo me je vrgel iz avta, ker se je spomnil, da ima zdaj sestanek in da je pozen.«

	»Kako pa si v tem primeru prišla domov?« sem bil radoveden.

	»Na štop. Sama pri sebi sem rekla, da se z mano ne bo nikoli več izživljal na takšen način. Naslednjič, ko me je spet poklical Romeo, mi je rekel, naj se uredim za starega. Prišla sem v črnem mini krilu, oblečene sem imela črne hlačne nogavice in med nogami sem imela luknjo, ki sem si jo izrezala s škarjami. Na nogah sem imela črne čevlje z visoko peto, zgoraj pa samo črno ogrlico iz lesenih kroglic ter rdečo usnjeno jakno. Bila sem brez spodnjic, modrca in srajce. Kot lahko razbereš, sem se že dobro vživela v vlogo kurbe. Vedela sem, h komu grem. Prišla sem v hišo in zdaj sem že začutila, da se je stari šef po malem zaljubil v mene. Vedela sem, da ima takšnih, kot sem jaz, na pretek. Nič se nisem domišljala, le v glavi sem imela svoj plan. Po obveznem poljubljanju roke in ponujenem ter izpitem kozarcu penine me je pod roko popeljal v sobo, in ko sem odprla zadrgo na jakni, sta iz nje pogledali čisto beli joški. Dvignila sem njegovi roki, jih dala na joški in se oblizovala okoli rdeče naličenih ustnic. Rahlo sem ga obrnila, sedla na posteljo in mu odprla gumbe na hlačah. V roke sem vzela njegovega starega tiča in ga pofafala, dokler mu ni prišlo v usta. Bil je čisto mehek in je legel na posteljo poleg mene. Preden sva odšla iz sobe, sem mu tokrat jaz naslonila prst na njegove ustnice in mu povedala na kratko vse, od začetka do danes. O posilstvu, DVD-ju, dogovoru o petih uslugah, da me je vmes prodal nekemu Šiptarju, me nato še sam posilil v svoji kuhinji in na koncu ni nič plačal. Pravzaprav me je za nameček odpeljal na pol poti do doma in me vrgel kot odsluženo vlačugo v jarek in me pustil tam. Prosila sem ga, naj mi pomaga dobiti DVD, pa če tudi mi Romeo nikoli nič ne plača. Jaz sem svoj dogovor pošteno oddelala, petkrat. Ko sva se vrnila v dnevni prostor, se je stari nasmihal kot vedno in tudi Romeo je bil ves srečen. Stari je odšel iz hiše in se kmalu vrnil z darilno vrečko, ki mi jo je podaril kot darilo. Odprla sem rdečo škatlico in v njej je bila lepa, ne predraga ura. Bila sem presenečena nad pozornostjo pravega gospoda. Stari je sedel na fotelj, ki je bil enak sedežni garnituri, in takrat sta vstopila njegova fanta. Postavila sta se za hrbet Romeu in vsi smo bili na enkrat tiho. Stari me je prosil, naj sedem na sedežno, nato pa rekel, da se želi z Romeom pogovoriti. Mislim, da je bil naslednji trenutek v sobi že tako tiho, da bi verjetno slišali mravljo hoditi po tleh. Povedal nam je, da ve za dogovor med mano in njemu. Rekel mu je, da sem odslužila svoj dolg do mene in naj zdaj prinese DVD in kamero. Varnostnika sta mu dala roko na ramo in vsi trije so stopili v drugo sobo, vrnili so se le s kamero v roki. DVD-ja menda sploh ni imel posnetega in si ga je izmislil, da bi me prestrašil. Imel je le posnetek na SD-kartici, ki je bila v kameri. SD-kartico so vzeli iz kamere, ki jo je stari šef z vžigalnikom, ki je bil na klubski mizici, zažgal kar tam. Verjamem, da bo ta zažgani madež ostal na tej mizi za večno. Nato ga je še enkrat lepo vprašal, če je kje še kakšen posnetek ali kopija tega, kar je pravkar zažgal. Oba varnostnika sta Romea trdo stisnila za mišico na roki in ta se je vidno tresel od strahu. Skoraj proseče je zatrjeval, da nima nič več in da je to vse kar ima. Potem ga je na lep način prosil, naj mi plača za seks z Albancem in za svoj seks. Za vsakega po tisoč evrov, saj mi mora plačati tudi obresti. Hotel je protestirati, a se je zadnji trenutek premislil in segel v predal v omari ter odštel dva tisoč evrov. Prinesel jih je do mene, potem pa mi jih je položil pred mene na mizo, ne da bi me pogledal. Že naslednji trenutek mu je rekel zelo na tiho, da naj plača še za danes šeststo evrov, ker je bil z mano zelo zadovoljen. Ta je s tresočimi rokami odštel še šeststo evrov in tudi te položil na prejšnjih dva tisoč. Stari je vstal, stopil do njega, ga prijel za glavo in mu na uho povedal, da če se me še samo enkrat dotakne, bo to zadnje, česar se je dotaknil. V tem glasu je bilo toliko strahu, da sem se še jaz tresla od njega. Bala sem se tudi, da Romeo tega ne bo spoštoval in se mi bo maščeval. Stari šef je vedel, da Romea potrebuje, a vseeno mu je dal lekcijo, s katero je pokazal, kdo je komu šef. Potem je gospod stopil do mene, mi ponudil roko, da sem lažje vstala, nato pa me je odpeljal ven. Čim sva zaprla vrata, se je iz notranjosti slišal trušč in nekaj javkajočih besed, iz katerih sem razbrala, da so bile v lasti Romea. Malo za tem sta prišla fanta v avto in odpeljali smo se z dvorišča. Ustavili smo se pri nekem hotelu, kjer sta varnostnik in šef izstopila iz avta. Stari se je lepo poslovil od mene in rekel, da me bo šofer odpeljal do doma. Ko je ustavil avto, mi je dal na rumenem papirčku napisano telefonsko številko. Naročil mi je, naj ga pokličem, če bi mi Romeo še kdaj težil ali če bi me želel ustrahovati.«

	»In? In kaj je potem bilo?« sem ves prestrašen še sam vprašal.

	»In kaj? Nikoli te številke nisem uporabila, ker od takrat nisem več slišala ne videla Romea, kakor tudi starega ne. In tako sem ta večer lepo zaslužila in se rešila Romea. Zdaj si zvedel nekaj o mojem odraščanju in moji poti k plačani kurbi. In kot že veš, se to še samo nadaljuje. Od takrat naprej mi je zadišal denar, s katerim sem si lahko kupila, kar koli sem si želela. Danes sem bolj pametna in za manj dela zaslužim še veliko več. Tu in tam imam kakšno privat stranko, ki jo zadovoljim, potisnem za trenutek v nebesa, saj z mano počne, kar ne more početi s svojo ženo. Od vse naše razuzdane klientele je prav 95 % moških poročenih. Večina njih si želi točno to, česar nimajo doma, spodnje seksi perilo, fafanje in obdelovanje tiča z roko, zadnje čase pa si želijo tudi analni seks. Vse ima svojo ceno in nikoli se še ni zgodilo, da kdo ne bi plačal. Prav tako radi plačujejo, da me gledajo, kako se z dildom zadovoljujem, on pa si ga drka ob tebi. Danes znam s strankami, zato včasih po cel dan ne seksam in večino časa le drkam, malo fafam, dobim pa veliko denarja in veliko napitnine. In kako potem misliš, da se ne da zaslužiti? Enako ceno dobim za dve minuti ali za pol ure seksa. Če ženska zna, ga bo imela v sebi samo dve minuti in nič več. Zgodi se, da mi plačujejo tudi, da nič ne počnejo in jaz le poslušam njihove težave.«

	 »Noro! Miša, zdaj te še bolj spoštujem.«

	»Jan, ti meni povej, če bova šla domov ali bova tu spala?« me je vprašala.

	»Kar nekaj sva popila in mislim, da je bolje, da tukaj prespiva. Dal ti bom lastno kabino in lahko se boš dobro naspala. Zjutraj lahko greva proti domu.«

	Iz vreče sem potegnil posteljnino in blazino s pregrinjalom, preoblekel posteljo in jo lepo uredil. Iz paketa sem vzel novo, rezervno zobno ščetko in ji dal svojo zobno pasto ter gel za tuširanje. Z brisačami okoli vratu sva odšla vsak v svojo kopalnico in se oprhala. Na barki sem ji še ponudil svojo veliko majico in kariraste bokserice ter ji zaželel lahko noč. Še sam sem odšel v svojo kabino, kjer sam takoj zaspal.

	 Že sredi noči me je Miša prebudila, ker je morala na stranišče, zato sem ji rekel, naj to opravi kar na barki in naj ne hodi v stranišče v stavbo marine. Seveda sem moral tudi tokrat sam splahniti WC-školjko, kajti znano je že, da je novinci ne znajo.

	»Vse urejeno, greva nazaj v posteljo,« sem ji rekel, ko sem zadevo uredil.

	 »Lahko ležem k tebi, ker me je strah iti v svojo posteljo. Misliš, da nihče ne more priti na ladjo, da nikoli ne zaklepaš vhodnih vrat?«

	»Miša, lahko ležeš k meni. Ni problema, čeprav nikogar ne bo na barko.«

	Odšel sem po njeno posteljnino in legla je v mojo posteljo, jaz pa za njo. Stisnil sem jo k sebi in ona je v trenutku zaspala.

	Zjutraj sva se prebudila, ko je bila ura pol osem. Skobacala se je preko mene, ker je morala spet na stranišče. Nato je legla nazaj na posteljo in takrat sem tudi jaz vstal, saj sem tudi jaz moral izločiti odvečno vodo iz mehurja. Umil sem se, skrtačil zobe, si uredil lase in odšel do štedilnika, da si skuham kavo.

	»Jan, se ti ne boš vrnil v posteljo?«

	»Dovolj je bilo ležanja. Skuhal nama bom močno kavo, odšel bom v market in kupil nekaj za zajtrk.«

	»Dobro, potem bom tudi sama vstala.«

	Sedela sva za mizo in pila kavo, ko je rekla, ne da bi dvignila pogled s skodelice, v kateri je bila še vedno vroča kava: »Sem mislila, da vas poznam, moške, pa moram priznati, da si me tokrat presenetil.«

	»Zakaj? Kaj sem pa storil?«

	»S svojim obnašanjem si dokazal, da si res pravi gospod. Kot mi je to rekla Rina.«

	»Dobro no, nič takšnega ni, če sem te povabil na barko in ti skuhal kavo. Važno je, da se imava lepo.«

	»Nisem mislila na to, Jan. Mislila sem bolj na to, da sem spala v tvoji postelji, a da me nisi naskočil. Nisi se me niti dotaknil. Čeprav priznam, da sem bila pripravljena seksati s tabo, te zadovoljiti, da ti na nek svoj način vrnem vso to pozornost, za ta izlet.«

	»Takšne pozornosti res ne potrebujem, in če imam nekoga ob sebi kot prijatelja, nočem tega pokvariti z enim seksom. Tudi sam mislim, da s tem pokažem, koliko mi ta oseba pomeni.«

	»Res je, hvala ti. Čeprav zdaj, po teh besedah si še bolj želim spati s tabo, in mislim, da to ne bi bil več seks, ampak pravo poželjivo ljubljenje. Navajena sem, da me moški izkoristijo, si me vzamejo kot svojo last. Nisem pa navajena, da me zavrnejo. Pač se mi je tudi to zgodilo, enkrat v življenju.«

	»Miša, nisem te zavrnil in morda je prav tako. Priznam, tudi meni bi se prileglo nekaj posteljnih užitkov s tabo, a menim, da za to še ni pravi čas. Morda bova naslednjič. Prepustiva se toku življenja.«

	»Ti misliš, da bova tu še naslednjič?«

	 »Zakaj pa ne? Lahko sva tu, lahko v Ljubljani, morda greva tudi kam drugam, morda na Bled. Zakaj pa ne?«

	Videl sem, da je bila presenečena. Zato je rekla: »Si kot angel in blagor tisti, ki te bo imela. Vidi se, da si kar nekaj let starejši od mene, bolj zrel, in vidi se, da imaš pospravljene stvari v glavi. Res sem vesela, da sem te spoznala.«

	Po tem sva odšla v bližnji market, si nakupila nekaj stvari za zajtrk in to pojedla na barki, pomila, pospravila in zaklenila barko. Morala sva se odpeljati proti domu, kajti Miša mora zvečer v službo. Med vožnjo sva se pogovarjala, dokler nisva prispela do njenega avta. Poslovila sva se z obljubo, da se spet kmalu srečava.



	BUČKA



	Ni minilo niti dva dni in Miša me je zopet poklicala.

	»Halo, Jan, kako si? Se ti kaj dogaja?«

	»Živijo, Miša, niti ne. Vse po starem, le malo razmišljam, da se bom odpravil na barko. Tukaj sem končal z delom in zdaj imam ves čas tega sveta.«

	»O, super, kar zavidam ti. Jaz še delam do nedelje, potem sem tudi sama spet dva dni prosta.«

	»Pridi na barko. Saj veš, da si vedno vabljena in zaželena.«

	»Ne vem, morda pa res, ti še javim.«

	»Lahko te spet počakam v Ljubljani in greva skupaj?«

	»Ne, ne, ker ne vem, kako bo. Si piševa. Lepo se imej in, ja, misli kaj name.«

	»Saj veš, da mislim nate. Adijo!« sem rekel v nasmehu, nato pa prekinil zvezo, a nasmeh mi je ostal na obrazu. Odločil sem se, da grem kar jutri naprej proti morju. Jutri je četrtek in ne bo gneče na cesti. Stopil sem do omare pod televizorjem in odprl najbolj osovražen predal v hiši. V njem je plastična kuverta, kjer hranim neplačane položnice. Na bančnem računu imam nekaj denarja, a nikakor dovolj, da bi poravnal vse obveznosti. Zato sem jih potegnil iz kuverte, jih zložil na mizo, sortiral po prioriteti in se odločil plačati več kot pol njih. Žal jih bom nekaj moral plačati kasneje, saj tudi sam potrebujem denar za življenje vsaj do naslednjega nakazila. Kar preko mobilnega bančništva in pametnega telefona sem plačal položnice, pregledam stanje in zadovoljen ugotovim, da se mi je kljub vsemu, kar dobro izšlo. Moral bi še v trgovino, a sem to v mislih prestavil za malo kasneje. Dobro bi bilo kupiti nekaj stvari za na barko, ki so na Hrvaškem občutno dražje.

	Naslednji dan sem se le odpeljal proti morju. Na poti sem se ustavil le zato, da sem odšel v trgovino, saj sem bil včeraj preveč len, da bi zapustil stanovanje. Po opravljenem nakupu sem nadaljeval vožnjo in si ob poslušanju glasbe z radia ogledoval čudovito naravo, ki je prehajala iz poletja v meni lepšo jesen. Okolica je bila lepa, še vedno bujno zelena, na nebu se je videl le osamljen in razcefran oblak. Res živimo v lepem svetu in škoda bi bilo, da bi ga uničili. V avtu sem opravil tudi nekaj telefonskih pogovorov in na koncu tudi srečno prispel do marine.

	Odplul sem takoj, ko sem napolnil rezervoarje z vodo. Goriva sem imel še dovolj, plina tudi, hrana in pijača je tu. Tudi nekaj več je je, če bi slučajno prišla še Miša, o čemer pa sem dvomil, saj je bila zanjo ta pot kar dolga. Vseeno nisem odplul daleč in sem se raje zadrževal v samotnem bližnjem zalivu, se kopal v še vedno toplem morju in lovil ribe, čeprav sem že vnaprej vedel, da ne bom ničesar ulovil, ker tega preprosto ne znam.

	Sobota je in ravno sem prišel iz vode, kjer sem v njej po celotni vodni liniji očistil trup barke. Alge se kar hitro zarastejo in čez dobro uro, je bil trup spet videti lep in čist. Na krovu sem se na hitro oprhal, nato pa pogledal na telefon, saj je po njem skakljala rdeča ikona. Nekdo me je klical, a nisem vedel, kdo. Bila je Miša, zato sem jo poklical nazaj.

	»Oprosti, Miša, bil sem v vodi, zato se ti nisem javil. Verjetno me kličeš, da mi poveš, da jutri prideš, a ne?« sem na pol v šali povedal.

	»Hahaha, le kako si vedel, da se mi nekaj takšnega sprehaja po glavi. Prišla bi in z mano bi prišla tudi moja prijateljica. Ona ni moja sodelavka, a mi je res srčna in dobra oseba, do katere mi je res veliko. Ker rada vozi, bi me ona pripeljala in vzela bi tudi dopust za ponedeljek in torek. Tako da bi se lahko vrnile v torek in bi kar dve noči prespale pri tebi. Seveda če lahko in če se strinjaš. Spali bi skupaj, saj sva tega navajeni, tudi posteljnino in brisače bi prinesli s sabo. Jan, nočem, da imaš kakšne obveznosti in stroške.«

	Seveda nisem imel nič proti, družbo imam rad, a vseeno bi imel raje, če bi prišla samo Miša. »Seveda, kar pridita, in ko bosta v Ljubljani, me pokliči, da bom vedel, kdaj moram priti v marino. Ker je napovedano lepo vreme, bi izpluli v bližnji zaliv, kjer sem zdaj sam, lahko bi plavali in se imeli lepo.«

	»Jan, ti si res ena sama sreča. Hvala Rini, ker je bila vez med nama. In samo da ti povem, ker si me to že zadnjič spraševal. Z Rino ni nobenih sprememb, čeprav je dobila že nekaj preležanin, a še vedno upam, da bo vse dobro z njo. Še vedno ne morem do nje, a dobivam informacije. Torej sva zmenjena in se vidimo.«

	 Naslednji dan me je Miša poklicala iz Ljubljane, in tako sem približno vedel, kdaj bosta v marini. Dvignil sem sidro in odplul iz mirnega zaliva nazaj v marino, se privezal na svoje mesto na pomolu ter odšel v bar na pivo. Nisem ju dolgo čakal. Pomahal sem jima in prišli sta do moje mize, kjer smo se pozdravili, objeli in poljubili na lica.

	»Jan, to je Lana in je moja dobra prijateljica iz Avstrije.« Pogledal sem na kratko postriženo rdečelasko, ki je bila po celem telesu posuta s pegami in znamenji. Bil je to le kontrast k izrazito beli koži. Suha, visoka kot jaz, in imela je male prsi, saj sta se pod bluzo nazirala skoraj nezaznavna hribčka. Oblečena je bila v kavbojke, ki so bile strgane na obeh kolenih. Bila je starejša od Miše in presodil bi ji nekaj čez štirideset let. Z njo sem se pogovarjal angleško, saj ni znala slovensko. Čeprav sam obvladam nekaj nemščine, je bilo to vsekakor premalo, da bi se lahko pogovarjal v njenem jeziku.

	Miša je bila visoka rjavolaska, kljub vsemu pa manjša od Lane. A je bila slednja postavnejša, s skoraj malo prevelikimi prsmi, zato pa je imela dolge in izrazito lepe ravne noge. Njen res lep obraz ji je še bolj poudaril njeno simpatičnost. Miša je bila v primerjavi z Lano kot beli raček med črnimi.

	Prisedli sta in naročili smo pijačo. Po uvodnem klepetu sta ženski izrazili željo, da bi oni odšli najprej v market, šele nato na barko. Izvedel sem, da je Lana vegetarijanka, a ne predvsem izrazita. Jedla je ribe, jajca in mlečne stvari. Le mesa ni marala, čeprav sem bil presenečen nad izjavo, da si vsako leto za svoj rojstni dan podari dve rezini španskega pršuta. Wau! Vsaj tu sem pravilno sklepal, da ob mesu ženska ne more biti tako suha.

	Odpravili smo se do bližnjega marketa in opazil sem, da sta res veliki prijateljici. Ves čas sta klepetali med potjo in se držali za roki. Kupili smo najnujnejše, predvsem pa veliko razne zelenjave, ploščice, ki so bile nadomestek kruha, tofu in mleko, ki ga jaz nimam skoraj nikoli na barki.

	Hitro sem še napolnil rezervoarja z vodo, jima med točenjem povedal, da z vodo kljub kratki odsotnosti na morju ne smemo razmetavati, povedal sem jima določena pravila in pokazal sem, kako se izprazni WC-školjka.

	Tako, zdaj smo pripravljeni in lahko izplujemo. Pihal je prijeten maestral, zato sem dvignil jadri in zajadrali, da sta dobili občutek za barko in jadranje. Vpluli smo v zaliv, kjer je bil čista in smaragdna voda. Med množico plovil z nedeljskimi kopalci sem spustil sidro. Vedel sem, da bodo te slej ali prej odplule in da morda že zvečer v zalivu ostanemo sami. Tako se je tudi zgodilo. Morda sta večerja in vino botrovala njuni utrujenosti, morda tudi pot iz Avstrije do marine, da sta kmalu odšli v posteljo in objeti zaspali.

	Pokazalo se je jutranje sramežljivo sonce in barka je stala na mirni vodi. Skočil sem v vodo in tako skalil gladino, zaplaval proti obali, kot bi se želel ogreti od jutranje, še hladne vode. Plaval sem gol, saj smo bili čisto sami v zalivu. Vrnil sem se na barko in v kokpitu je Miša brala staro rumeno revijo. Pozdravil sem jo in izkoristil sem priliko, da sem jo lahko vprašal, če sta z Lano kaj več kot samo prijateljici. Nasmehnila se je in rekla: »Občasno se srečujeva in da, ona je tista, ki ima rada samo ženske.«

	»Sinoči sem vaju videl objeti zaspati. Skozi mojo glavo mi je šinila misel, da sta ljubimki. Pa sta?«

	»Sva občasni ljubimki, brez obveznosti. Ona ve, kaj delam in s čim se ukvarjam, ve, da imam moške in je zelo odprta, čeprav se sama ne bi nikoli ljubila z njimi.«

	»Hvala ti za zaupanje in vesel sem, ker si odkrita. Kar se mene tiče, se ne zadržujta in uživajta, mene to ne moti.«

	Pripravila sva mizo za zajtrk, in ko je še Lana prišla na krov, smo jedli. S svojim sendvičem, polnim klobas, sem se obrnil stran od njiju, da nista gledali, kako sem z užitkom grizel v to predelano meso.

	Mislim, da ji je Miša povedala, da mi je razkrila njuno skrivnost in verjetno povedala, da me to ne moti. Zato mi je Lana za mizo položila svojo dlan na mojo roko in rekla: »Hvala!« Po obrazu sem videl, da je bila srečna in da ji je padlo breme z ramen.

	»Pojdiva v vodo,« je predlagala Miša. Lana se je strinjala in ji pokimala, nato pa vzdignila svoje pretegnjeno telo s sedeža ter stopila na vhod na barko, ki je bil odprt na krmi. Njene male prsi so se komaj videle na njenem zdaj že golem telesu in njena rebra so se mi zdela, da so pripravljena za štetje. Na njej ni bilo nič ženskega, kar bi me vzburjalo. Pogledala je na kopno, najprej levo in nato v desno.

	»Nikogar ni, danes imamo srečo«, je rekla. Pomislil sem, da ne mara radovednih ljudi in radovednih pogledov, ki bi se lahko ustavili na njenem po mojem mnenju anoreksičnem telesu. Slekla je svoje spodnje hlačke in zagledal sem se v njeno rdeče poraščeno, a lepo oblikovano mednožno pričesko. V vodo je skočila na glavo in od mene je za ta skok dobila čisto desetko. Bravo! Tako proti soncu in z mokro glavo je bila obsijana s sončnimi žarki in pogled nanjo je bil tokrat drugačen, sprejemljiv.

	Miša je stopila na rob barke, se z roko prijela za kovinsko pletenico ter stala tam kot manekenka pred fotoaparatom. Ta ženska je res razganjala moška mednožja in vem, da se je zavedala tega. Pomislil sem na Rino in v podzavesti sem se vprašal, ali so vsa dekleta v tem poklicu tako lepa. Mar je njihova lepota in skladnost telesa izenačena spričevalu fakultete, da dobijo službo. Ene v pisarni podjetja, druge za rdečimi zidovi.

	»Miša, pridi, kako je prijetno v vodi!« jo je klicala Lana.

	Miša je slekla svoje kopalke in gola odšla po lestvi v vodo. Kot otrok je odplavala do nje in jo malo poškropila po obrazu. Skupaj sta plavali do tja, kjer sta lahko stopili na dno in voda jima je segala le do vratu. Obe sta mi že prej povedali, da se bojita morskih psov, čeprav sem jima razložil, da jih tukaj zagotovo ni in ne bo.

	»Pridi, greva plavat,« ji je čez čas zaklicala Lana, katera je že odplavala stran.

	»Ne, ne grem, saj veš, da se bojim!« ji je odgovorila Miša ter po prstih odšla proti obali, do vode, ki ji je zdaj segala samo do njenega mednožja.

	Lana se je vrnila do nje in iztegnila roko proti njej, da bi jo na kratko in nežno objela. Vendar se je ta obrnila in njena roka je zdrsnila po njenem, s kapljicami mokremu hrbtu. Kot da se ni nič zgodilo, se ji je približala od zadaj in jo objela tako, da se ji je dotikala njenih zelo kratkih temnih sramnih dlačic. Nekaj ji je zašepetala v uho in takrat se je Miša obrnila in rekla: »Pusti me, Lana, naju še kdo vidi.« Že v naslednjem trenutku je s strahom pogledala na obalo.

	»Poglej, vidiš, da ni nikjer nikogar! A če si ne želiš, te ne bom silila,« sem jo slišal, kako je nežno rekla in spustila objem.

	Bila je užaljena, zato je odplavala, stran od nje. Miša je ostala v vodi in vedel sem, da na tistem mestu ne bo ostala dolgo. Ne dolgo za tem se je obrnila in je priplavala do barke.

	Na hitro se je oprhala na krmi, z brisačo obrisala kapljice po telesu in zavita v brisačo sedla poleg mene.

	»Je kaj narobe?« sem jo vprašal.

	»Nič ni, le nočem se z njo razkazovati pred tabo.«

	»Miša, pred mano se ne zadržuj, če ti to odgovarja. Nisem tip, ki bi nasprotoval istospolnim ljubeznim. Pravzaprav priznam, da sem v mladosti rad pogledal pornič, kjer sta se ljubili dve ženski.«

	Kasneje mi je Miša povedala, da ji je Lana prva istospolna izkušnja in zdaj tudi občasna partnerka. Lana ni nikoli imela moškega. Imela je le nekaj ljubic, ki so jo izkoriščale, ker je bila sama kot farmacevtka zelo situirana. A tudi te ljubice oz. posteljne prijateljice so bile redke, saj, kot sem si mislil, Lana le ni bila zaželena ženska. Največkrat je bila pri moških kolegih zaradi svoje koščene postave podvržena posmehovanju. Prav to je bil razlog, da se je odločila, da bo gojila ljubezen le do ženske. Na Mišo naj bi naletela čisto slučajno in že prvo noč sta se v Laninem stanovanju napili in se zjutraj goli zbudili v postelji. Miša je zjutraj imela moralnega mačka, a z novim jutranjim dotikom in poljubom ji je bilo kmalu lažje.

	Njeno pripoved je prekinila Lana, ki je priplavala do barke, se prijela za kopalne stopnice, pogledala proti Miši in vprašala: »Zakaj si šla ven?«

	»Zato … Saj veš.«

	Tudi sama se je povzpela po stopnicah na barko, se oprhala in sedla nasproti Miše. Nekaj časa smo tako sedeli v tišini in si dovolili, da nas je božalo dopoldansko sonce. Miša je stopila v barko in sledila ji je Lana. Slišal sem, da se nekaj pogovarjata in upal sem, da bosta zgladili morebiten nesporazum. Miša je prišla do vhoda in me vprašala: »Ji lahko razkažem prostore na barki?«

	»Seveda, zakaj pa ne.«

	»Jan, kaj nisi rekel, da se lahko tu v salonu naredi iz mize velika postelja? Ja kako pa je to videti? Ne razumem, saj je tu miza.«

	Vstopil sem v barko in dekleti sta me gledali, kako sem odvil dve ročki in miza je padla točno v višino sedežev. Vzel sem še blazine, ki so še malo prej služile za naslonjalo, jih položil na mizo ter s trakci in ježki, ki so viseli na naslonjalu, povezal med sabo. Njima se je to zdelo praktično in udobno. Miša se je takoj ulegla na posteljo.

	»To je pa res udobno, če ne bi videla, ne bi nikoli verjela. Pridi, Lana!« nato je iztegnila rok proti njej ter nakazala, da si želi, da je ob njej. Zaradi odprtih oken na barki in prepiha je bila notranjost prijetno hladna. Lani se je ta hlad poznal na kolobarju okoli majhne, skoraj moške bradavice, ki je imela nabreknjeno, in okoli kolobarja so poskočile drobne pike, drobne kot mozoljčki.

	»Te zebe?« sem jo vprašal.

	»Ne, ne zebe je. Pridi k meni, da te ogrejem,« je rekla Miša in Lana je pokleknila in nato legla k njej.

	Miša se je nagnila nad njo in jo poljubila na usta. Poljubu je sledil nov poljub in Lana je dvignila roki, ki sta drseli po Mišinem telesu. Izvila se je iz objema in s svojim krhkim in suhim telesom legla nanjo. Zdaj je bila Lana zgoraj in od zgoraj je bilo videti, kot bi bil moški nad žensko. Njuni telesi sta se trdno stisnili skupaj in prvič sem gledal ženski, ki izkazujeta svojo ljubezen pred mano. V kopalkah sem začutili neko prijetno drgetanje in postalo mi je nerodno. Obrnil sem se proti vhodu, z eno nogo stopil na stopnico, da bi odšel ven, ko sem zaslišal Mišin glas: »Jan ostani tu, če želiš. Lahko naju gledaš, lahko se igraš sam s sabo, lahko se tudi mene dotikaš, a nikakor se ne dotikaj nje. Vem, da ti bo všeč, in vem, da boš tudi ti užival. Ljudje smo in prijatelji. Torej med nami ni predsodkov in ni ovir. Uživaj!«

	Vse to je povedala v slovenščini in nato je nekaj zašepetala Lani v nemščini. Ta se je obrnila proti meni, se nasmehnila, nato pa prikimala, kot bi mi želela potrditi, da se strinja s povedanim. Bil sem šokiran in priznam, bilo me je tudi sram. Sedel sem na stopnico in ju gledal.

	Lanina roka je počasi in nežno drsela ter se trenutek za tem dotaknila Mišinih prsi. Ta je zaprla oči, nato pa je spustila svojo glavo na njene prsi. S konico jezika je krožila okoli njene široke bradavice. Pogled na to je tudi meni predstavljal užitek. Med nogami sem imel vse trdo in od tkanine, ki je držala mojega korenjaka, me je že vse bolelo. Najraje bi skočil med njuni telesi, a vem, da tega ne smem narediti. Spustil sem kopalke čez kolena in ju gledal. Z roko sem si ga prijel in se božal.

	Miši je bradavica nabreknila in ta ji jo je vzela v usta ter jo sesala in grizljala. To je Mišo spravljalo v nebesa. Roko je potisnila med telesi in s prsti poiskala rdeč gozdiček, podrsala še nižje in prste porinila v njeno mokro muco. Prav slišal sem, kako je bila njena muca mokra, kako se je slišalo tisto mokro cmokljanje. Lano je to vzburilo, dvignila je glavo nazaj in zastokala.

	Moja roka je še vedno drsela po mojem korenjaku in kljub goreči razgretosti ob videnem si nisem želel, da mi takoj pride. Zavedal sem se, če si ga le malo bolj drgnem, bom eksplodiral prej kot v minuti.

	Tudi Miša me je videla, mi pomežiknila in se že v naslednjem trenutku prepustila Lani. Ta ji je odmaknila roko s svojega mednožja in se sama spustila z glavo do njene skoraj čisto gole muce. Lizala ji je sramne ustnice, lizala in grizljala ji je ščegetavček, nato pa ji je nekajkrat potisnila prste v njeno mokro muco. Miša je zastokala od ugodja.

	Kar naenkrat je Lana vstala, odšla do hladilnika in brskala po notranji vsebini.

	»Kaj iščeš?« jo je vprašala Miša.

	»Led,« ji je ta odgovorila nazaj.

	Ko sem slišal za led, se mi zdi, da sem na svojem korenjaku začutil hlad, čeprav ga ni bilo blizu in prav čutil sem, kako se je kar naenkrat želel skrčiti.

	»In kaj ti bo?« je spet vprašala Miša, ki se je v tem trenutku ulegla na bok, z rokami pa si je podstavila glavo. Ah, te ženske! Kako nimajo pojma, kako se ljubi in kako se tej stvari streže? Najprej se ogrejeta do vrelišča, potem pa se z ledom hladita. Kje je tu logika? In kar je v tem trenutku najpomembnejše, je, da z njima trpim tudi jaz.

	»Ti pokažem,« je rekla. Zaprla je pokrov hladilnika, črno vrečko postavila v pomivalno korito, nato v vrečko nalila vodo, vtaknila roko in nekaj drgnila. Še enkrat nalila vodo in iz nje izlila vso tekočino.

	»Kaj je notri?« je Miša postala radovedna.

	»Presenečenje! Lezi na hrbet, zapri oči in se mi prepusti.«

	Lana se je spet ulegla poleg Miše in jo strastno poljubila na ustnice. Poljub se ni in ni nehal. Skozi nos sta zajemali sapo in se poljubljali. Poljub je sledil poljubu in vsak naslednji je bil daljši. Lana je svojo dlan prestavila na njeno dojko in prav čutil sem, kako je Miši telo trznilo. Verjetno je imela hladno dlan in verjamem, da jo je hlad na vroči in razgreti bradavici presekal v telesu. Zaprla je oči in verjetno čakala, kaj bo še sledilo.

	Razprla ji je nogi in ju počasi dvignila v pol skrčen položaj. Spustila je glavo v njeno mednožje, in ko sem gledal to sceno, sem v sebi začutil skoraj enak občutek, kot bi se jaz z usti in jezičkom dotikal njenega spolovila. Nežno, počasi in strastno, a tako posebno, tako drugače, brez hitenja. To znajo samo ženske, ko ženska žensko zadovolji točno tako, kot sama čuti, kaj je najbolje za njo. Moški smo egoistični šovinisti, ki v večini primerov mislimo le na sebe in svoje užitke. Takšna ljubezen med damami, to pa je popolnoma druga pesem. Iz razmišljanja me je v resničnost postavilo spoznanje, da je Lana našla njen ščegetavček in se začela igrati z njim. Malo z jezičkom, malo ga je grizljala in malo si je pomagala s prsti. Miša je zaprla oči in uživala. Prav učil sem se od njiju in čutil še sam, kako je imela Lana božanske ustnice in trd jeziček, njeni prsti pa so bili spretni, kot bi gladili tipke na koncertnem klavirju. Uživala je vsako sekundo in Miša si je želela, da vsaka sekunda traja minuto. Ne minuto, uro! Lana je potisnila svoje prste v njeno špranjo in jih počasi premikala ven in notri, nato ji jo je razprla. Miša, kot bi vedela, kaj mora storiti, ji je pomagala tako razprto špranjo držati razprto še s svojimi prsti. Lana je segla z rokami v vrečko, ki jo je prinesla čisto blizu njene pohotne muce, in iz nje izvlekla nekaj zelenega. Zaradi njene skrčene noge tudi moj pogled ni bil najboljši. Takrat sem še sam začutil, da v Mišo prodira nekaj hladnega in debelega, nekaj, kar ni bil več prst. Ta je odprla oči, in kot bi se z mano dogovorila, sva se oba sklonila na stran, da bi bolje videla, kaj se dogaja. Takrat sem videl, da ji je med nogi porinila zeleno bučko.

	»Lana!« je zavpila začudeno.

	»Zapri oči in uživaj!« ji je dejala in jo z drugo roko porinila nazaj na posteljo.

	Jaz sem še bolj razprl oči, ona pa jih je zaprla. Bučka ni bila ravno majhna in sploh ne tanka. Vem, da imata obe doma celo vrsto erotičnih pomagal, s katerimi sta se zadovoljevali in s katerimi sta doživljali vrhunce. A nekaj takšnega! No, tega pa še ne. Videl sem, kako ji je bučko porinila nekam globoko, nato jo je spet potegnila ven do polovice, … nato do konca, … do polovice, … hitreje, … hitro, … čisto ven, … nazaj notri, … spet ven … Čutil sem, da ji prihaja, čutil sem, da prihaja tudi meni in potem sem slišal njen glas: »O, mama, o, mama, ooooooo ... Prihaja mi prihaja, aaaaaaaaaaaaaaaaa!«

	Ne vem več, kaj se je zgodilo z njo. Moje telo se je treslo in moje telo je gorelo. Bil sem kot vulkan, vulkan, ki bruha spermo namesto lave. Še v transu in popolni ekstazi zaradi njunega početja nisem videl, kam vse je špricnila moja sperma. Nisem potreboval veliko časa, da sem se umiril. Zdaj sem se osredotočil na bučko, ki je ob njeni nogi ležala na tleh. V tem trenutku se mi je zdela še večja in bolj debela kot prej. Miši je med razprtimi nogami zevala črna luknja, točno tam, kjer je še pred nekaj trenutki stala bučka. Tresla se je od ugodja. Lana se je kot prava ljubimka nagnila nad njo, se z dlanjo dotaknila njenega lica in jo poljubila na njene sočne in mehke ustnice. Sledil je preobrat in potem se je obrnila še Miša, razširila Lanini nogi in to isto bučko porinila v njeno, že precej mokro špranjo. Pomagala si je s prstom, ki ga je nežno vrtela po ščegetavčku. Bučka je bilo nadomestilo za ogromni in debel moški penis; porinila ji jo je do konca. Nato je spet izvlekla in spet porinila, enako, kot je to prej počela Lana.

	Ko je še Lani prišlo, sta obe obležali na postelji, mokri od potu, vlažni med nogami in potešeni. Bili sta najboljši ljubimki, kar sem jih videl v svojem življenju, pa čeprav še nikoli v živo. Lana je vstala, odšla ven in še med potjo rekla: »Jaz grem pod tuš, vidva pa uživajta.«

	Nekaj trenutkov sem stal ob strani, naslonjen na kopalniška vrata in gledal skozi vrata iz barke, kako se Lana na krmi tušira. Obrisala se je in vstopila nazaj v barko. Miša je še vedno ležala na postelji, in ko je zagledala Lano, je še sama odšla na krmo pod tuš. Odprl sem vrata, na katera sem bil naslonjen, in si ga umil kar v kopalnici nad umivalnikom. Vrnil sem se v salon in videl sem Lano v kuhinji, kako je že pristavila vodo v posodi, si nastavila testenine in paradižnik v konzervi na pult. Stopil sem do nje, pogledal proti posodi in vprašal: »In kaj bomo dobrega jedli?«

	Pogledala me je, me poljubila na lice, nato pa odgovorila: »Skuhala bom testenine in naredila popečene bučke s paradižnikovo omako.«

	Bil sem tiho, iz hladilnika sem vzel dve mrzli pivi, se povzpel po stopnicah v kokpit, nato sedel na klop in na dušek izpil pivo. Tega, kar sem doživel danes, vem, da nikoli ne pozabim. Zdaj pa bom še jedel dvakrat poseksano bučko.





	ŽALOSTEN EPILOG



	Doma me je pričakalo kar lepo število elektronske pošte, med drugim mi je pisala tudi Gabi. Med vrsticami mi je napisala, da bo že naslednji teden morala na službeno pot v Ljubljano. Spraševala je, če bi se lahko videla na Trojanah. Odpisal sem ji, naj me pokliče, ko bo na poti, in videla se bova kar pri meni doma v Ljubljani.

	Pogledal sem na TV spored, kakšen bo danes filmski večer, ko mi je pozvonil telefon. Na ekranu je bilo napisano meni dobro znano ime, zato sem se javil: »Živijo, Miša, kaj bo dobrega?«

	»Jan, ne vem, kako naj ti povem … Nič ni dobrega. Pravkar sem izvedela, da je včeraj umrla Rina. Žal se revica ni več mogla boriti in je izgubila bitko z življenjem. Najprej otrok, menda je bila deklica, zdaj je umrla še ona.«

	Nekaj časa je bilo vse tiho, nato sem začutil, kako se tresem in kako mi solza polzi po licih. Zdi se mi, da moji možgani še niso dojeli tega sporočila, le v srce so mi potisnili bolečino, ki me je stiskala do bolečin.

	»Jan, si še tu? Vem, da ti je hudo in da te boli. Žal mi je, a sem želela, da to izveš od mene.«

	Vseeno mi je bilo, od koga bi izvedel. Bolelo je enako, zelo!

	»Se kaj ve, kdo jo je povozil?« sem vprašal.

	»Vse se je izvedelo in raziskalo. Tisti večer sta bila s Thomasom dogovorjena in sestala sta se na večerji, v enem od mnogih tukajšnjih gostišč. Verjetno sta se pogovarjala in verjetno tudi sprla. Podrobnosti tega dogodka ne vem in verjamem, da ga nihče ne ve. Potem naj bi se ona odpeljala proti domu in nekaj kilometrov pred domom, na krajevni cesti izven Jesenic, je pred njen avto zapeljal Thomas. Povabil jo je, naj pride ven, verjetno, da se še kaj pogovorita, takrat pa je tik ob njenem avtu vanjo zapeljal drug avto z ugasnjenimi lučmi in jo povozil. Voznik drugega avta, menda kombija, je bil Thomasov prijatelj, ki mu je Thomas plačal deset tisoč evrov za ta gnusen zločin. Po dogodku sta oba zbežala s kraja nesreče. Morda ju ne bi nikoli izsledili, če ne bi s kombija odletel okvir s tablico, na katerem se je držal šal uboge Rine. Vse skupaj so za cesto našli cestni delavci in potem se je vsa situacija razpletla ter razvila v njuno prijetje. Policija ju je aretirala. Thomasov prijatelj je že vse sčivkal, da bi dobil manjšo kazen. Verjetno bo Thomas ležal v zaporu do konca življenja, saj je ubil kar dve osebi. Rino in njunega otroka.«

	Čeprav sem bil že prej prepričan, da to ni navadna nesreča, sem na vodi in mehurju čutil, da za tem stoji Thomas. Le na glas si nisem upal tega povedati. Bil sem besen, čeprav sem se zavedal, da je tudi njegovega življenja konec.

	»Hvala ti, Miša, zdaj bom prekinil, ker bi rad bil sam.«

	Rina je Thomasu nasedla zaradi strtega srca, zdaj pa je z njim tudi umrla.





	****

	Čez štiri dni sem stal v majhni povorki, ki je počasi hodila za žaro, v spremstvu na zadnji počitek osebe, ki sem jo imel rad in s katero sem doživel nekaj lepih dni svojega življenja. Čeprav sva bila samo prijatelja in na koncu tudi ljubimca, mi je ta oseba na nek način le zaznamovala del življenja. Zdaj jo spremljam na njeno zadnjo pot. Ne vem, morda me zdaj od zgoraj gleda in čuti, koliko mi je pomenila, čeprav se od njenega odhoda nisva nikoli več videla. Hodil sem v povorki za maloštevilnimi ljudmi, ljudmi, ki so jo poznali.

	Ustavili smo se ob grobu, žaro z njenim pepelom so položili v grob in pogreba je bilo konec. Ob meni sta stali Miša in Lana. Obe sta jokali, le jaz sem ostal brez solz. Vse svoje sem že izlil. Sklonil sem se do groba, kjer je Rina našla svoj zadnji počitek, malo postal in previdno, točno ob žaro postavil dve rdeči vrtnici, ki sem ju zvezal skupaj s trakom, izrezanim iz svoje majice, ki je še vedno dišala po meni. Nato sem se zravnal, pogledal v nebo in zamrmral: »Zbogom, Rina, zdaj si našla svoj mir.«





	Prvi slovenski jadralsko erotično ljubezenski roman. Knjiga opisuje ljubezen jadralca Jana do njegove očarljive ženske Vere, katera je z njim jadrala in uživala v njegovem jadranju, kot v ljubezni do nje. Vsebina je polna dogodkov iz našega realnega življenja in vključuje tudi spolnost.

	Knjiga ima trde platnice, je šivana, tiskana na 115 gr papirju, ima 206 č/b strani.





	Potopis avtorjeve prve solo plovbe opisuje 3114 NM dolgo plovbo od Poreča do Kanarskih otokov. Knjiga, kot njegov prvenec lepo opisuje, kako lahko naredimo prvi korak in kaj vse potrebujemo zanj, da odplujemo svojim sanjam naproti. Vsebuje tudi zelo koristne podatke, kje in kako najceneje preživeti na tem delu poti. Marsikdo misli, da je takšna plovba zelo draga.

	 Knjiga ima trde platnice, je šivana, tiskana na 115 gr papirju, ima 304 barvne strani in več kot 250 barvnih avtorskih fotografij.





	Potopis solo plovbe od Kanarskih do Karibskih otokov, ter raziskovanje teh biserov, opisuje 3779 NM dolgo plovbo med otoki sanjskih Karibov. V knjigi je lepo opisna plovba med otoki, sidranje ob peščeni obali polni kokosovih palm, povezovanje z domorodci in njihovo življenje. Knjiga opisuje, kako se lahko na tem delu sveta preživiš za samo nekaj sto evri na mesec.

	Knjiga ima trde platnice, je šivana, tiskana na 115 gr papirju, ima 312 barvnih strani in več kot 300 barvnih avtorskih fotografij.





	Potopis do sedaj najdaljše avtorjeve plovbe, ki opisuje 9023 NM dolgo plovbo od Karibskih otokov čez Panamski kanal, vse do južno Pacifiškega otočja Tonga. Knjiga je namensko opisana kot skriti paradiž, kajti plovba med rajskimi otoki in čudovitimi atoli posrka v njeno vsebino vsakega bralca. Ne manjka razburljivo potapljanje z morskimi psi, srečanje s kiti, lova tun,…

	Knjiga ima trde platnice, je šivana, tiskana na 115 gr papirju, ima 384 barvnih strani in več kot 370 barvnih avtorskih fotografij.