UUBUANA - MESTO HEROJ
1580 dni pod okupacijo, 1170 dni za bodečo žico
V spomin na te dogodke gradimo Pot spominov in tovarištva - Za Bežigradom stabo podpisujemo samoupravni sporazum
Nobeno koncentracijsko ta-borišče v It. svetovni vojni ni bilo tako ograjeno in utrjeno kot Ljubljana, slovensko glav-no mesto. Bodeča žica, obrambni bunkerji in mitralje-ška gnezda so bila namreč tako številna zato, ker se okupator ni bal samo tega, da bi kdo ušel iz taborišča, temveč tudi tega, da ne bi organizatorji upora in borci za osvoboditev sami priš-li v taborišče.
Italijanski okupator je zase-del L)ubljano 11. aprjia 1941 leta. Na ukaz generaia Orlan-deja je 19. februarja 1942 leta več tisoč vojakov in delavcev začelo okrog Ljubljane zabijati kole in mednje razpletati bode-čo žico. Ponekje je bila razpre-dena tudi do 8 m na široko. Potem so ob njej zgradili 69 dobro utrjenih obrambnih bun-kerjev s strelnimi linami za mi-traljeze. Na cestah, ki so vodile v Ljubljano, so zgradili takoi-menovane bloke in zapornice. Da so opravili to 32 km doigo zaporno linijo okrog svobodo-Ijubne Ljubljane so porabili 1,890.000 zidakov in krovcev, 1.500 ton cementa, 50 ton ap-na, 10 ton železa, 1.100 kubič-nih metrov lesa 151 ton bodeče Žice, 60.000 kolov, 1.000 dro-gov za električno napeljavo. eno tono bakrene žice in še mnogo drugega. Delali so 568.000 ur. Okupator nam je pustil natančne podatke o svo-jem delu, žal pa mi najbrže ni-mamo natančnih podatkov, ko-liko naSih življenj je ta čudna ograja zahtevala, Eno pa vemo zagotovo. Okupatorsvojegaci-Ija - zatreti osvobodilno giba-njeznotraj ograje - nidosegel.
Toda svet se ni pomiril. Mi-sel, da ne bo nikoli večvojne, je hitro splahnela. Ko je Ljubljana proslavtjala 13. obtetnico osvo-boditve je močno izpostavila svojo medvojno usodo, ki je bila edinstvena. Ta posebnost je bila - mesto kot koncentra-cijsko taborišče. v katerem pa niso vladati okupatorji temveč
Osvobodilna fronta. Od tedaj dalje se plete misel, kakšen naj bi bil spomenik, ki bi obetežil organizacijsko sposobnost in revolucionarnost Ljubljanevll. svetovno vojni. Od tedaj dalje sozraslitam, kjersomedbode-čo žico stali bunkerji, beli spo-menikl - kamni. Od tedaj na-prej se vsako leto v dneh osvo-boditve vije množični Pohod po poteh partizanske Ljublja-ne.
In pred petimi leti je ideja - dozoreta. Predvo)ni dogodfct^v Ljubljani. ki zastuiijo pozor-nost sedaniih in bodočih ro-dov, naj se spominsko obeleži-jo z gradnjo Poti spominov in
tovarištva, ki naj teče tam, kjer je med vojno tekla bodečažica. PST naj bo taka, da bo simboli-zirala zmago nad bodečo žico, nad okupatorji. PST naj bo cve-toč. zelen prstan okrog Ljublja-ne, tak da bo Ijub vsem, od najmlajših do najstareših ob-čanov.
Zdaj je čas, dataprstanzgra-dimo. Seveda je za gradnj po-treben tudi denar.
Slišati je, da Bežigrajčani slabo podpisujemo samou-pravni sporazum o gradnji PST. Ne bi bilo prav, če bi prišli na »slab glas« pri takšni zadevi. Tudi prek naše občine je tekla bodeča žica in prav letos je v
api»hM ^ yu i m nmn I u
občini, od BS-3. mimo Gra-mozne jame do pokopališča na Žalah.
STANE KOMAN