Štev. 9. V Ljubljani, dne 1. kimavca 1897. Leto XVII. Pavliha na Jutrovem. Vvod. rabski rokopisi? . . . Res! — Ha-ha! Te čire-čare in te čudne kljuke! Crviv, oglodan, trohel pergament . . . Kdo naj to čita? To so prave muke! Kje — kdaj — kako že našel to sem stvar? Na poti li gredoč sem kje pobral jo ? Po pošti poslal kdo mi jo je kdaj ? . . . Nič več ne vem, kdo pač bi bil mi dal jo. In ravno danes moral sem v roke Neslane vzeti te-le pisarije! Kak lep jesenski dan ; glej, v lice mi Smehlja vesel se skozi žaluzije! Na klopi pod kostanjem sosed moj Tam ude svoje, srečnik, izteguje; Cigaro puši in ne misli nič Pa od lenobe sladke mi vzdihuje. In jaz? . . . Ah, ven, iz sobe puste ven, V naročaj mehki tja prirode žive ! No zdaj ne morem . . . Neka skrivna moč Me od listine ne pusti plesnive. Ugibljem, čitam, razvozlavam tekst . . . A! dnevnik . . . pustolovstva . . . potopisi. . . Po orijentu je potoval mož . . . Kaj takšnega pa res še čital nisi! In kod je hodil! V Meki tam je bil In v' Carigradu, v slavnem Ispahanu . . . In Samarkand je videl, Siras, Balkh . . . In pil je šerbet tudi v Teheranu . . . 34 * 5i8 A. Aškerc: Pavliha na Jutrovem. Pri šejhih je bogatih v gostih bil In bratil s pevci se je po senjmiščih . . . In s čarovniki vsemi bil je znan In molil z derviši je po svetiščih . . . Dežele videl jutrove je vse, Posečal sultane je, šahe, kane . . . I v haremih je stari grešnik bil, Krasote gledal tamkaj nam neznane. Aha! Odtod je ta. pikantni vonj, Ki mi iz vsega spisa tega diha! In kdo doživel, kdo je pisal to? Ah, tu podpis njegov! Glej, naš — Pavliha 1 Pavliha! . . . Gromska strela! Ti si to ? Po Jutrovem tam tudi si se klatil? In ti si pisal dnevnik ta-le sam ? Ne . . . časa nisem s čitanjem potratil 1 Ta najdba zanimiva! Ta slučaj; O škoda, škoda, da so le — fragmenti! Par listov . . . Nečitljivo marsikaj Na starem tem častitem pergamenti. Kaj z njim ? . . . Že vem! Na jezik skromni naš Prevedemo te doživljaje tvoje, V svobodnih verzih jih izdamo v svet . . . Naj čita jih potem, kdor če, po svoje! . . . Kaj bo ? Romantika iztočna li ? Nemara kos moderne poezije ? Vse eno! — Živel vstvarjajoči duh, A vrag jih vzemi sive teorije! . . . In zdaj, Pavliha! Ti me navdihuj, Pero mi s svojoj rokoj vodi moje! Ne! — Pravzaprav: jaz raje naj molčim I Ti sam pripoveduj dogodke svoje! i. Slavnost v Bagdadu. Bagdad lepi, Bagdad slavni, Vsega vzhoda svetli biser! Vse opeva čare tvoje, Kdor te vidi, ves je vzhičen. Nov te danes gost pozdravlja I Prišel sem še jaz te gledat; AUah naj te blagoslovi In obsiplje naj te s srečoj! Glej palače, glej palače, Ki ob reki tod stojijo! Gledajo se v njej prekrasne Ko v zrcalu odaliske. Kaj godi se danes v mestu ? Kakšna slavnost li vrši se ? Kakšen praznik se praznuje ? Kaj to vidim, kaj to vidim? A. Aškerc: Pavliha na Jutrovem. 519 Ulice so ljudstva polne. Hej, to poje in to uka! Godba gode, mladež vriska, In po trgu ples se suče . . . Kamor ozrem se šetaje, Vse v zastavah, vse v zastavah! Pestre v vetru plapolajo Z vsake koče in palače. Skozi ljudstva trumo šumno Tam vojakov stopa četa; Kak ponosno ti maršira! Gledati jih je veselje. Karavana dolgovrstna Mimo nas se zdaj pomiče 1 Na velblodih v plaščih belih Jase družba beduinov. Ogorela, mrkla lica . . . Ko duhov se zde prikazni . . . Ti puščave so sinovi Prišli tudi na svečanost! Strel iz topa iz trdnjave! Eden — dva — tri... Kdo bi štel jih Zemlja trese se pod manoj . . . To grmi, od gor odmeva! Z minaretov mujezini Kličejo na službo božjo . . . V džamijah se gnete ljudstvo, Kamorkoli v ktero stopim. Kaj je neki, kaj je neki ? Kaj pomenja vsa ta slavnost? Radovednost me razganja . . . Vprašam starca poleg sebe: »Dovolite, očka sosed! Kakšen danes god slavite ? Tujec tukaj sem neveden, A ime mi je Pavliha« . . . In pogledal me je derviš, Mož častiti, sivobradi; Molek v roki je prebiral, Niz iz žoltih jantar-jagod. In pogledal me je starec Dobrodušno in pa resno, In skrivnostno zamežiknil, Segel v roko mi in rekel: »»Velik praznik, važna slavnost Imenitna za ves Bagdad, Imenitna za deželo, Imenitna za ves narod! Naš Kalif, naš Harun mladi Prvikrat se bril je danes, Prvo brado si obril je . . . Veste, tisto ,mišjo dlako'. Važna to za nas je slavnost! Vi ste tujec . . . vidim, vidim! Seg še naših ne poznate . . . Važna slavnost, imenitna !« « »Prav imate — velik praznik!« Resno starcu jaz pritegnem ; Stisnem v roko lep mu bakšiš, Mahnem jo skoz vrata mestna. In otresel prah z opank sem In odšel sem iz Bagdada . . . Mislil sem si: »Srečno ljudstvo! Srečen mladi je vladar tvoj !« A. Aškerc. 34* Štev. 11, JijubljaT^sKic) Leposloven, in znanstven listT V Ljubljani, dne i. listopada 1897. Leto XVII. % Pavliha na Jutrovem. II. »Bogu za hrbtom.« ogu za hrbtom« torej ! . . . No, Ime bi bilo res izvirno! Bogu za hrbtom ves ta kraj In staro selo to-le mirno. O, pametni so to ljudje ! Nikdar ne jezdijo oblakov Premišljeno, po trdih tleh In treznih hodijo korakov Če Allah ve za to-le vas, O tem pač dvomi moja glava.., Zaplankan od gora ves kot! Ah, tukaj svet se res nehava Trg prazen skoro ves je dan; Bolj mrtvega ne najdeš kraja. Le včasi kje zamuka vol, Zariga osel, pes zalaja. Velika cesta — daleč tam! v , Železnica tu stvar neznana . . Po enkrat v letu morda sem Se kaka zajde karavana. Na klopi tam sedi redar — Figura! Počil bi od smeha! — Dolg čibuk puši, vmes možak Na ves glas in široko zeha. Tu pijem vino že tri dni Na vrtu ,pri debeli vdovi' Gasim si žejo jutrovsko, Sloneč ob mizici jelovi . . Otožno kliče mujezin K molitvi ljudstvo z minareta: Pred manoj z metlo brezovo Zupan sam ulico pometa . . . Prehodil vse sem ulice, Vsak kot, bi rekel, mi že znan je ; Govoril tu, govoril tam . . . Poznajo vsi me že vaščanje. * In jaz jih precej že poznam ... Fantastičnega niso duha! Vse misli sučejo se jim Okoli žepa in trebuha. »Bogu za hrbtom« ! . . . Toda, glej, Pred manoj časa spet je suha ! Hej, kaj zadremal si, krčmar ? Pijače sveže! Primaruha . . . Tako . . . izvrstno! A sedaj, Prijatelj, k meni sedi raji ! Povej mi, kaj še videti Bi v lepem bilo vašem kraji? 42 646 A. Aškerc: Pavliha na Jutrovem. »Si li že videl na primer, Gospod Pavliha, tudi zmaja ? Na kraj' vasi, tam pod goro Zverina grozna nam razsaja!« In stiskali so mi roke, Na ramah me okrog nosili, In od veselja samega Ljudje so se na glas solzili. »»Kaj ? Zmaja ?!«« — »Da! Otroke žre, Vsak dan po enega pohrusta! Ko ta-le vrata, rečem ti, Pošast ima velika usta! In posadili me nato Na iskrega so sivca v sedlo . . . »Ta bodi tvoj!(< ... In daleč še Me staro, mlado je sprovedlo. Ker zmaja že smo vajeni, Ti nihče ni o njem govoril: Seve! . . . Kdaj pride pač junak, Ki spako to bi nam umoril?« A ko sem že poslavljal se, Zupan še me je nagovoril: »Povej nam vendar za slovo: S čim pa si zmaja ti umoril?« »»In jaz sam tisti sem junak, Ki zmaja strašnega vas spasi! Sam pojdem nadenj! Mrtev bo, Verujte, jutri ob tem časi!«« » » Prav rad !« « — odgovorim mu jaz — »»Vzel ves sem dolgčas, ki vas tlači ,Bogu za hrbtom' dan na dan; Vzel praznoverstvo, ki vas pači; To gledali so drugi dan Vaščanje moji vsi debelo! Vse selo zmaja mrtvega Sedaj je videti hotelo. In vzel sem kramarsko zavist, Ki vas sosede napihuje; In spletke vaške vse sem zbral, Kar jih med vami se nasnuje: A tu je ležal mrzel, trd, Pred luknjo svojo vznak, brez diha; Iz tisoč grl sem čul pozdrav: »Hura, hura, rešnik Pavliha!« Vse to na ponvi sem zvaril In vrgel strup ta v žrelo zmaju . . . Pogoltnil je — iztegnil se . . . Na mah je bilo z njim pri kraju.«« # III. Pesnik Selim. lavni pesnik, slavni Selim, Naš ponos in dika naša! Kdo pač tebe ne bi ljubil In ne čital pesmi tvojih ? Vse pozna te, vse te čisla Od Kahire do Bagdada, Od Bagdada do Stambula, Od Stambula do Maroka. Allah s taboj, Allah s taboj 1 On pero naj vodi tvoje, Da napišeš nam še pesmi Misli polnih, čuvstev vročih, Plemenitih po jeziku . . . Krasna res je pesem slavčja, Ko iz dna mu vreje duše Sladka, nežna, ljubezniva; Veličasten glas je levov, Ko zarjove sred' puščave Jezen, kakor kralj razdražen: Ti si lev in ti si slavec ; Ti si, Selim, nam oboje ! Nežen v pesmih si ljubezni, Ali grozen, če srdiš se . . . Aleksandrov: Pesem. 647 Čitali smo pesmi tvoje. Romala po vsem je mestu Verzov zlatih tvojih knjiga; Romala iz rok je v roke, Čitalo jo vse je mesto. Veš, posodil je dijak jo, Siromak nam jo posodil, Tisti bledi Mehmed Ali, Mehmed Ali, dobra duša. Ne verjameš, ne verjameš, Kaj ta revež knjig nakupi! Ta čudak ti raji strada, Kakor da bi bil brez knjige . In še nekaj ti povemo — In to stvar je glavna danes! Nekaj za-te se pripravlja, Nekaj čaka te po smrti! Vlit iz brona, drag in visok Spomenik se ti postavi V mestu našem marokanskem. Vsota vsa je že nabrana: Tristo mošenj žoltih zlatov! To smo danes ti izdali, Pisali smo ti v tolažbo! Slišali smo, da si reven, Da uboštvo te preganja Po Kahiri tam bogati; In da beda duh tvoj smeli Vklepa v težki jarem sužnji Nič ne maraj, ne obupaj! Saj po smrti bo drugače — Spomenik te čaka bronast!« To-le pismo mi je čital Pesnik Selim v izbi svoji Majhni, nizki in podstrešni. Gledala sva skozi okno In kadila cigarete. Mesec plaval je po nebu In razlival luč srebrno Na Kahiro dol' pod saboj, Ki ležala je pred nama Ko kraljica lepa speča. A pod oknom, mimo naju Sveti Nil je tekel tiho. Daleč tam pa piramide Vzpenjale so se v oblake. In nato me je povabil Pesnik Selim na večerjo. Srebala sva črno kavo, Jedla sočno sva čebulo In orehe kokosove. A Aškerc. Pesem. J. Lep je, lep je tvoj bratec, Svetlolasek je, kodrolasek, Gibčen in nežen in uren Ljubki njegov otročji je stasek. Lepa je tvoja sestrica, lica nje v veden srneh so nabrane, Očki ima kaj ponosni, Laske ima mehko razčesane., Živa oba sta in vedno Letata, švigata kot metuljčka, Pojeta in kričita Prava dva klepetuljčka. Vendar, ko prideš ti k meni, Pridi, čuj me, pridi le sama —-Veš, nikogar ni treba, Ko sva tako, tako •— med nama. Mrzla, glej, zunaj je zima, Veš, zato doma naj sedita Potlej po leti, no z nama Pojdeta, se nakričita. Aleksandrov. »M? vV 42* ggnjiniuumniiftnfio §jubljai\sl^W^ V~ k9 fcyMTxrr*T**rr'M-iri-*»*T.mY-»T'******^ Štev. 12, 3^ Leposloven in znanstver\ list! V Ljubljani, dne i. grudna 1897. Leto XVII. ^ Pavliha na Jutrovem. IV.1) Mustafov ideal. aj danes tako si raztresen ? Šejh Mustafa I Slabo igraš! Že tretjikrat mat!... A drugače Igrati šah dobro ti znaš. Kaj zdravje, kaj služba, bogastvo ! Do ženskega kaj mi krasu! Tu sem glej! Vse prazno na prsih. Svetinje nič! Nič ni redu! In kaj si otožen, čemeren? Saj zdrav si, krepak in ne star Denar imaš, službo visoko . . . Nesrečen si z ženami mar ? Gol še je moj svileni kaftan, Brez lišpa na meni visi; In kaj bi tu bilo prostora! . Glej, to-le me peče, boli I Zbolela ti sužnja je mlada ? Cerkeski ukral ti kdo cvet ?... Nič več ti ne rečem... Oprosti Neverniku harem — kraj svet.. Tovariše moje — poznaš-li ? Kako me pred njimi je sram! Vsi nosijo zlate svetinje . . . Brez teh sem med njimi jaz sam Sedela v kavarni sva turški — Sejh Mustafa namreč in jaz — ; Igrala sva šah in pa pila Tam kavo za kratek sva čas. »»Ubogi moj Mustafa!« « — rečem — » »Kako se mi smiliš zelo ! Brez zvezd, brez redov, brez svetinj je Živeti v resnici težko! In vzdignil je Mustafa glavo, Šah najin odmeknil je v kraj In čibuk prižgal si svoj vnovič. No, kaj pač poreče sedaj ? Kako pa na dvoru ? A ? — Dobro ? Seveda veš, kaj je ,bon ton' . . . Po štirih se sultanu bližaš, Ko sede na zlati svoj tron. »Prijatelj PavlihaU — mi vzdihne In puhne tabakov dim v zrak — »Pavliha! Med nama rečeno: Nesrečen sem jaz siromak ! Gotovo poljubiš sandale Kalifu na nogah obeh; Gotovo. tam ližeš mu sline, Ležeč na trebuhu na tleh. ¦) V prihodnjem letu nadaljevanje. 46 7Jo Laščan: Iz vsakdanjosti. Prepričanja svojega nimaš — Kaj ne da? — če z njim govoriš; Pred pragom že misli vse svoje In glavo ti svojo pustiš. In bližnjike svoje ovajaš In padiši črniš ljudi . . . In bakšiš — to veš pač! — ta včasi Pri dvornikih čuda stori!«« . . . Pa sva se razstala v kavarni. Bila je že zdavnaj polnoč . . . Črez leta tri šele priromal Jaz v Stambul sem lepi drugoč. In prvi, ki srečam ga —- on je Sejh Mustafa, znanec je moj! Zlat red se mu bliska na prsih . In sam mi ga kaže z rokoj: Ugasnil je Mustafi čibuk. Le gledal in gledal je v me, Poslušal z vsem truplom me svojim. In rekel besede mi te: »Dosegel sem! Vidiš-li tu-le? V preteku teh kratkih treh let! O, hvala ti srčna, Pavliha, Za dobri in modri tvoj svet! »Ničesar, veš, nisem bil storil, Kar ti si me vprašal sedaj . . . In misliš in misliš ... naj skusim ? Po tebi ravnal bi se naj ? In plemič sem tudi zdaj, plemič Moj ljubi, to nekaj velja! Povišan nad maso plebejsko . . . Tako me rad sultan ima!« Zdaj vem, o pobratim Pavliha, Zakaj brez redov sem doslej! Ah, vem, vem, kako mi živeti Bi pametno bilo poslej . . .« In segel je srečnik mi v roke, Jih stiskal in stresal vesel; Poljubil mi lice in usta, Navdušeno me je objel . . . »»Vse storil si, kar sem ti rekel?«« — »Vse storil natanko! . . . Seve!« — »»Čestitam!«« ... In šel je šejh dalje Po cesti ponosne glave. A. Aškerc. Iz vsakdanjosti. v. J' esenska noč! Gost, droben dež mršči Iz sivega, meglenega ozračja. Na ulicah je temno, kakor v rogu; Saj redkoma nastavljene svetilke Ne morejo prodreti te megle. Tišino nočno včasi zmotijo Čuvaja javnega miru koraki, Ki trati čas, zavit v debelo suknjo. A čuti je i urnejših korakov: Štev. 2. V Ljubljani, dne 1. februarja 1898. Leto XVIII. Pavliha na Jutrovem. V. Dovtipni veliki niogul. 0 ti dovtipncž stari ti, Mogul Džegan ti šegavi! In krasno mesto tvoje Delhi In mramornati dvorec tvoj! Gradili niso ga ljudje — — Ne, ne verjamem, kar mi praviš -Duhov je modrih delo to. In kras, ki videl sem ga v njem, Ah, to je živa indska bajka! Bil gost njegov sem tisti dan. Sama sedela sva za mizoj. In neprenehoma nosili V posodah sužnji so jedi, Nosili vina sladkega, Nalivali ga nama v čase. Vesela bila sva oba, Oba sva bila dobre volje. , Tedaj pa reče mi mogul — Pod turbanom je pisanim Mož imel ga črez mero dosti — Tedaj pa reče mi: »Pavliha! Jaz sam ne vem, kako je to: Ugajaš mi čimdalje bolj, Prav, kakor da sva stara znanca! Zaupal bi ti danes vse . . . - No, pojdi z manoj poštenjak! Pokažem nekaj za slovo ti . . .« In šla sva. Stopal sem za njim Po mehkih, dragih čilimih Po koridoru dolgem, tesnem . . »Stoj! Tu skoz lino to poglej!« Mogul Džegan veli mi tiho. Pogledal sem skoz okence Zamreženo skrivnostno tisto. In gledal sem in gledal sem — Naglcdati se nisem mogel! Bedim li, ali sanjam? kaj? Cvetličnjak živih rožic poln, Najlepših, bujnih in dišečih. Po vsem si vzhodu jih nabral. Vse barve! Vidim snežnobelih, Ko oglje črnih, rjavkastih. Tu popje nežno, polrazvito, Tam rože zrele, že razcvetle . . Ta lišpa pred zrcalom se; Ko bajadera druga pleše; Tam ona poje; ta-le plete; Ta čita . . . ona tam leži, Na otomani lena dremlje Polnaga mlada odaliska . . . • 66 A. Aškerc :^Pavliha na Jutrovem. »Tvoj harem? Res? Ah, imenitno!« — »»No, kaj? kaj praviš ti nato? Ugaja-li ti to življenje?«« — »Ne, brez zamere, o mogul! Ne! Veš, več žen ... Ne! To ni zakon! Čeprav so lepe . . . To ni nič! Tam v naših krajih je drugače! Tam vsak po eno le ima, Po eno ženo vsak tam ljubi, Zadovoljuje se le z enoj!« — »»Kaj praviš, ljubi moj Pavliha? Nikar tako mi ne govori! Poznam Evropo vašo jaz, Potoval sem po krajih vaših.«« In tu potrkal me mogul Po rami moji je z desnicoj In zvito se mi nasmehljal In pošepetal na uho mi: »»Razlika je — o, ne tajim! — Med musulmani in kristjani, Razlika je med šegami; Razlika je v ljubezni vaši, Razlika je v ljubezni naši . . . Razlika je, a veš ti — kaka? Mi res po več imamo žen, Po več žen ljubimo mi cesto. A žene, ki jih ljubimo, Imamo vse pod enoj strehoj, Imamo vse pod svojoj strehoj Po več žen ljubite i vi Tam po Evropi vaši včasi. A žene, ki jih ljubite, Vse ne živijo v eni hiši, Ne bivajo vse v vaši hiši . . .«< VI. Šejhova kočija. ¦v se vrti se mi po glavi. To vrvenje, to drevenje, Pisano ko perški čilim, Hrupno ko bazar. Tu slonim, tu ob priroču Pa si svaljkam papirosko. Toliko, da ne podere, In da s saboj me ne nese Množice prival. Kaj ljudi tod hodi mimo, Kaj se vozi jih v kočijah! Most se ziblje, težko stoče, Most črez Zlati rog . . . »Zdaj prihaja, zdaj prihaja! Glejte, glejte! Danes prvič V novi vozi se kočiji. Štirideset tisoč zlatov, Čujte, bratci, dal je v Beču Za svoj gala-voz!« »»Kdo je to ?«« — jih vprašam, Turke »»Kdo se vozi v tej kočiji?«« — »Veš, to naš je šejh-ul-Islam, Oče Ibrahim.« »Je že tukaj, je že tukaj! Ah, dva para iskrih belcev Stopata pred zlatim vozom Ko labodi štirje lahki . . . Allah s taboj, šejh! To li tisto je uboštvo, O katerem govoriš nam, In ki nam je priporočaš V džamiji ti ves navdušen? Takšno tebi li pobožnost Priporoča knjiga modra, Sveti al-koran? Ali v takšni je kočiji Mohamed se vozil prorok ? In svetniki slavni naši, A. Aškerc: Pavliha na Jutrovem. 67 Islamskega neba zvezde, Pospešniki sreče ljudske, Del velikih čudotvorci: Mar živeli so v razkošju? In naduti so li bili In ošabni in prevzetni, Kakor, sej h, si ti? Pa seveda ti si večji, Višji, kakor ti svetniki — Ki ljudje so bili smrtni — Ti si večji kakor prorok Mohamed in si svetejši! Človek nisi ti navaden — Ti si polubog!« . . . To je gledal šejh-iil-Islam, Grdo gledal iz kočije Na druhal to bosonogo, Na te lačne postopače! Voz ustavi za trenotek, Jezen reče jim: »»O brezverci vi brezbožni! Allaha se ne bojite? Vem, vem, kdo vas naučil je Takih misli bogokletnih; Dobro vem, kdo vam ostrupil Glave vaše, srca vaša . . . Satan, satan sam prinesel Strup je ta med nas!«« VIL Obed pri šahu Azimu. -i^amaški pokajo ko puške v boju, Šampanjec vre iz prašnih steklenic, Sumi in peni v čašah se kristalnih . In mi ga pijemo veselih lic. V posodah zlatih poslal nam na mizo Divjačine je gozd od vseh strani; Rib morje podarila sta in reka, In s sadjem zrelim vrt nam pir sladi. In kruha polja so poslala ravna, Poslala žita ga brezmejnih njiv . . . Bolj imenitno pač še nisem kosil, Odkar Pavliha sem, odkar sem živ. In godci pesmi godejo poskočne, In pevcev zbor nam dela kratek čas, Zamorski sluge strežejo nam črni In švigajo ko škratje okrog nas. Hej, to«jc družba! Svetle uniforme . . . Omizju lišp cvetoč je venec dam; Med pašami in hodžami in šcjhi In kani pa sedi šah Azim sam. Zapada solncc že nad Teheranom, Pošilja zadnje žarke nam v slovo . 5* 68 A. Aškerc: Pavliha na Jutrovem. A tam — kdo, gleda skoz odprta okna? / Ta čudna lica! Kaj pomenja to? Upadli in^sestradani obrazi . . . Globoko vdrte njihove oči . . . Narašča množica prikazni bledih, Koščene roke svoje k nam moli: »Daj kruha nam, o šah, daj kruha, kruha! Mori po ulicah šakal nas — glad! In lačni hodimo na tlako delat In lačni hodimo" mi vsak dan spat . . .« »»Ah, vrzite jim, vrzite ostankov! Beračit prišel ves je Teheran . . . Ta sodrga! A kje je policija? Dam pomnožit še jutrišnji jo dan«« . . . Jezi se stari šah na Perze svoje, Razžaljen, razjarjen v duše dnu; Menca na stolu, godrnja: »»Ta lakot! Se pri kosilu mi ne da miru!«« A nove trume se vale pred konak ... Pri glavi glava . . . Kaj je teh ljudi: Razcapancev in sužnjev bosonogih! Pred vrati drznih tristo grl kriči: »Ostankov ne! Mi celih čemo hlebcev! Pridelan kruh mi jesti čemo svoj; Za mizoj hočemo sedeti polnoj, Iz skled zajemati, o šah, s teboj!« .... Odpro se vrata . . . množica se vsiplje . . . »»Vi žreci, vi ste krivi!«« — vpije šah »»Ah, slabo ste moliti jih učili! Kaj ve to ljudstvo, kaj je božji strah!«« . . . To bila je zmešnjava med omizjem! Ne vem, kako se končal je obed . . . Na tihem srečno sem odnesel pete In na skrivaj odišel v dalj nji svet. A. Aškerc. štev. 4. V Ljubljani, dne 1. aprila 1898. Leto XVIII. ^ Pavliha na Jutrovem. VIII. Čudna dežela. je sem, kje sem? Kam sem zašel? Čilim zelen pred menoj! Zelen čilim — polje ravno . . . Preko polja romam jaz. In ob desni in ob levi Gor visokih vrh na vrh; Temni gozdi, cvetne loke, Potok tod in tam šumlja. Klasje zlato ziblje veter Tam po njivah . . . kak pogled! In po drevju sadje sočno Med poslopji tod zori. Kaka čuda, kaka čuda! Vinske trte vidim vrt; Solnce vroče pa iz grozdja Ognjeviti čara sok. Dalje, dalje! . . . Reka bistra Po dolini se vali . . . Se korak — ah, morje sinje Ko zrcalo se blešči. Hiše bele po obronkih In pri trgu pisan trg! Tamkaj mesto me pozdravlja, Tu stoji samotna vas . . . O Pavliha, o Pavliha! Glej, ko ti bi pevec bil, Tu zapel bi in zavriskal: ,Raj je ta-le divni kraj!' Raj ? . . . Ob cesti tu počivam, V lipe senci se hladim; Hodi ljudstvo mimo mene, Jaz pa gledam ljudstvo to. Kje sem, kje sem? Kam sem zašel? Čudne šege, čuden kraj! Kogar vidim, nosi spone, Vsak verige nosi tod! Vsakdo ne! O nekateri Hodijo svobodni vmes, Brez verig, brez spon sramotnih . . . Kdo li srečniki so ti ? Pa sem res že radoveden! Starčka tam-le vprašam zdaj; S turbanom na glavi sivi Bliža mi se domačin. Težko tudi ti verigo Vlečeš z nogoj za seboj ? Sedi k meni, očka, v senco! Naj te vprašam to in to! 13 194 A. Aškerc: Pavliha na Jutrovem. Čuj, povej mi; kaka šega Čudna je med vami tod: Vsak verigo vlači s saboj, Kakor suženj z njoj rožlja. Ne boli vas to železje? Vas ne žuli, ne teži ? Spone niso vam na poti In prav nič vas ni jih sram? Naj ti snamem te okove, Naj te, naj osvobodim! Ne le tebe — vse rad rešil Jaz bi sužnjih vas vezi . . . To pogledal me osuplo Stari mož je od strani, Nezaupno se približal, Odgovoril mi tako: »Kaj — verige?! Kdo jih nosi? Jaz ne vidim jih nikjer! Ne razumem te, popotnik; Star sem, slab spomin je moj. Stoj!« — ozrl se je krog sebe, Tise spregovoril mož — »Praviš, videl si verige? No, mogoče, da je res! Mi sami, veš — čudno, je-li? — Več ne vidimo verig; Mi sami pa tudi skoro Že ne čutimo jih več! To je pač pri nas navada, Stara šega že je to! Stara, stara! . . . Kar jaz pomnim, Zmerom bilo je tako. Porodil sem se v verigah, Z njimi skoro ležem v grob; In zato mi jih ne snemaj . . . Vajen sem jih z mladih dni. Tisti pa, ki brez železja Prosti hodijo okrog, To so naši gospodarji In sinovi njihovi . . . Čudne res so šege naše. Kaj drugače je drugod? Morda, morda! . . . Svet je velik! Allah s taboj! Srečno pot!« Ko pa hotel sem še druge Oprostiti sužnjih spon: To so bili hudi name! Rekli so, da sem brezverec . . . Komaj, komaj sem ušel! IX. Kako se godi v Sužnji vasi. I n tiste dni prišel sem v Sužnjo vas, Ogledat ljudi si in šege. Veliko že slišal sem praviti Po poti o Sužnjevaščanih. Pred belo gostilno na sredi vasi Prinesel velblod me je mršav; Prijahal od daleč sem prašen ves Ter truden in lačen in žejen. Lepo mi postreže prijazni krčmar, Nasiti lepo, napoji me . . . »Pač dobro, da prišli baš danes ste k nam, Pavliha-efendi!« — mi reče. »K slavnostni vam skupščini shajajo Prav zdaj starejšine se vaški; Prevažen tam predlog postavi se V izredni ti občinski seji . . .« A. Aškerc: Pavlina na Jutrovem. X. Zanimiv slučaj. TTT . , , . JLo je bilo blizu Ispahana. Šel po cesti prašni sem za rana. Nad menoj škrjanček je vesel Pesem jutranjo visoko pel. Solnčece nad goroj že gorelo, Prav pošteno v hrbet me je grelo. V se zamišljen sem korakal sam . . . Čuj! Kdo tarna, kliče, vpije tam? Ha! Razbojnik kak tam koga davi? Preiskuje žepe mu, ga gnjavi! »Na pomoč!« . . . Spet! . . . Pospešim korak . . . Gledam, slušam . . . Najdem te! Nijvrag! Tukaj! V cestnem jarku vznak leži mi Mož neznan pa kislo se drži mi! . . . »Tu ležim oh, oh, že ure tri! O pomagaj mi sedaj vsaj ti! Allaha sem klical in svetnike: Rešite iz stiske me velike! Vsi so gluhi! Klical sem zaman . . . Glej, Pavliha, živ sem pokopan! Klical brate svoje in krajane In sosede že sem in vaščane, Naj iz jame kdo bi spravil me Ter na noge bi postavil me: Nič! . . . Ah, nihče se me ne usmili, Ne pomaga nihče v hudi sili . . .« Revež res si — rečem — bratec moj! Kritičen je položaj ta tvoj! Kaj pa . . . Sam si že poskušal vstati Ter iz jarka sam se izkopati? . . . »Sam?! . . . Kaj praviš? . . . Meniš, da bi šlo? Nisem mislil še dozdaj na to!« Glej — in vzpel se, vzdignil se od tal je .. . In pokoncu že na nogah stal je! A. Aškerc. Štev. 7. V Ljubljani, dne 1. julija 1898. Leto XVIII. na Jutrovem. XI. Modri maharadža. V^rcz dolgo let sva spet se sešla. Pod Himalajoj tam nekje Na kolodvoru sem ga našel. Z menoj vred vlaka čakal je. Široko sedel je na zofi, Z zelenim turbanom pokrit, V kaftanu svilenem in pestrem — Moj maharadža Soliman. Nad glavoj muhovnik je velik Mu držal črn in suh evnuh In neprestano hlad mu pihal In branil sitnih ga je muh. Takoj me spoznal je mogočnik: »Hoho, Pavliha, dober dan! No, sedi bliže!« me povabi Ter seže mi celo v roko. Ta roka drobna in okrogla! Na prstu vsakem prstan zlat, In ti briljanti, dijamanti — Kako se to iskri, iskri! In sedel tam sem mu nasproti In knežji hvalil mu obed, Ki vžival ga pred nekaj leti Za njega mizoj sem ga jaz. In dobro del je maharadži Moj prostodušni hvalospev; Crez tolsto, rjavkasto obličje Smehljaj sijal mu je sladak. In pušila sva papiroske Pa menila se to in to . . . Zdaj mir po tvojih je deželah? O maharadža! vprašam jaz. Saj veš, kako je bilo takrat, Ko bil sem zadnjikrat tvoj gost: Upor krvav divjal nekje je V deželi gorski tiste dni. Jaz sam sem boje videl tiste, Saj sam potoval sem onod; In vem, zakaj ubogo ljudstvo Je vzdignilo se bilo tam. Glad bil'je kriv nemirov strašnih: Premalo kruha — preveč ust! O kaj ljudi pomrlo takrat Od lakote je! To je strah! . . . In zdaj spet mir je, kakor slišim. In v kratkem si napravil mir! O saj sem vedel, saj sem vedel -Vladar je moder Soliman. 25 386 A. Aškerc: Pavliha na Jutrovem. Gotovo dal~si vstašem kruha, Nasitil lačne si ljudi; Zakladnice odprl si svoje, Bogastvo razdelil med nje . . . Potem pa vvedel si reforme V deželah svojih, to se ve! Izgnal krivičnost si za mejo, Pravičnost posadil na tron. In odložili so orožje Uporniki, seve, sami; Odpustil si jim veledušno . . . Tako naredil ti si mir . . . In topo gledal maharadža In s trudnimi me je očmi; In dolgočasil se je vidno, Ko to govoril sem pred njim. »Ha-ha, prijatelj moj, Pavliha!< Mi zagrohoče se na glas — »Tako krotil bi ti upore? Tako pri vas se dela mir?! Ha-ha, ha-ha, ha-ha, ha-ha-ha! Drugače delam mir pa jaz! Čemu imam voj ake svoj e ? Čemu topove in smodnik?! Moj ljubi, to je šlo prekrasno! V par dneh zadušil sem upor: Vse postrelit sem dal jih vstaše, Do zadnjega vse dal pobit!« XII. Hadži Hilmi. i? adži Hilmi živel je pobožno, Sveto živci je, bogaboječe. Vsako leto je potoval v Meko, Vsako leto šel na grob prorokov. Čista bila duša je njegova, Čista, kakor sneg na novo padli. Lahka bila duša je njegova, Lahka kakor ptička brzokrila; Težka bila le so dobra dela, Dela, ki jih Hilmi je ostavil. Kajti mrtev že je hadži Hilmi, Mlad umrl je, in pred leti tremi Preselil se v raj je k Mohamedu... Roma ljudstvo rado na gomilo, Na gomilo Hilmija svetnika. Zmerom zelen grob njegov je sveži, Zmerom zelen in lepo obdelan. Rož vsajenih je na njem dišečih, Rož vse leto pisano cvetočih. In dišava sladka in opojna, Ki jo rože dihajo iz čašic, Ni dišava to cvetlična zemska — Čednosti so marveč ljubeznive Lepe duše hadžijeve mlade . . . Roma ljudstvo rado na gomilo, Na gomilo Hilmijevo slavno — Samo žensk ne vidiš nikdar tamkaj! Nikdar ženska ne približa noga Hadžijevi se gomili, nikdar. Toda danes! . . . Spet vse polno ljudstva. Ob gomili množica se gnete. Spet so prišli Hilmiju se klanjat Romarji iz daljnjih krajev vztočnih. Sami moški v pisanih kaftanih, S pisanimi turbani na glavah; Sami moški, mladi in pa stari, Bogatini in pa siromaki. Tod stojijo v krogu ob gomili Pa molitve šepetajo tihe, Prebiraj e jagode na molkih. Glej, kdo bliža romarjem se zdajle? Dolga vrsta — žensk! Je-li mogoče? Pristopile tiho so h gomili, Snele z lic so jašmake si bele . . . A! prekrasne romarice mlade! Ena lepša, bogme, kakor druga. »Kaj pomenja to, v proroku bratje?« Vprašajo se romarji strmeči, Sred molitve zmoteni obstavši. Vseh uprte so oči v mladenke, Ko uganko živo jih motrijo . . . A. Aškerc: Pavlina na Jutrovem. 387 »Radovedni ste, pokaj smo prišle« — Oglasi se romaric vodnica — »Radovedni, moslemi ste dragi? Prvikrat smo tukaj in pa zadnjič, Prišle smo, da vam odgovorimo! Mlade smo, kaj ne? in lepe tudi! In še vam pogodu smo nemara . . . Ni pogledal pa nas Hilmi mladi, Lepi hadži, dokler je še živel. Ni ozrl se nikdar v nas nobeno, Ni pogledov vračal vročih naših, Ampak hladno nas je on preziral! A ljubile vse smo ga po vrsti! Kaj krat pač smo srečale ga nalašč, Kaj krat me za njim smo vzdihovale! Vse to vedel Hilmi je pokojni. Brez srca pa bil je lepi hadži, XIII. Allah jLedne tri že traje vojna, Vojna divja in krvava. Koder hodiš, sama groza! Strah, trepet in beda vlada. I deželo sultanovo I državo šahovo je Opustošil handžar bojni. In kopita kruta konjska Poteptala so livade, Pomandrala polja žitna . . . Padlo tukaj, padlo tamkaj Že vojakov je veliko. Vojna pa še nima konca, Bil se ni še boj veliki, Odločilni boj poslednji . . . Kdo bo zmagal? Sultan Mehmed? Ali Mirza-šah? Koderkoli sem potoval Po deželi Mehmedovi, Džamije so bile polne, Hodže brali so molitve. Na kolenih pa klečalo Ljudstvo je in pa molilo In na ves glas je prosilo Allaha za zmago slavno . . . In potem sem šel v deželo Brez krvi je bil in pa brez čuvstva! Vprašamo: bil to li cel je človek, Ki ga ženska lepa ni genila? Ki ni vedel, kaj je to — ljubezen? . . . Zatajeval je prirodo samo In grešil je zoper red njen sveti!« To so rekle krasotice mlade, Obrnile hrbet in odišle. Nikdar niso romarji še culi Misli takih smelih in odkritih. In naj starši so možje med njimi Dvomiti res danes že začeli, Dvomiti na tihem, a boječe: Bil li res je pravi človek Hilmi? Jc-li svetec res pokojni hadži? . . . v zadregi. Mirzovo še tja sosedno: Džamije so bile polne, Hodže brali so molitve, Na kolenih tudi tukaj Ljudstvo je na glas prosilo Allaha za zmago slavno! . . . O ubogi ti moj Allah! — Jaz na tihem sem si mislil — Zdaj v resnici si v zadregi! Komu zmago bi naklonil ? Prosi zanjo sultan Mehmed, In šah Mirza prosi zanjo! In seveda in seveda Vsaki njiju ima pravo, Vsaki njiju je nedolžen, Cc preliva kri zdaj ljudstvo. Kriv ni vojne niti Mehmed In ni kriv je niti Mirza. Oh, oba sta miroljubna In obadva sta pobožna. In pa eden bolj ko drugi Klečeplazi zdaj pred taboj In berači te za zmago . . . Ne, na tvojem mestu, Allah, Jaz bi zdaj ne hotel biti . . . A. Aškerc. 25* Štev. 9. V Ljubljani, dne 1. septembra 1898. Leto xvm. Pavliha na Jutrovem. XIV. Moteno zborovanje. vim dalje lepše ... To je krik in vik! Narašča šunder po dvorani širni. Kot prožne žoge odletavajo Najlepše psovke že od ust do ust . . . In zdaj — in zdaj — vzdigujejo pesti, Grozeč pristopajo drug k drugemu. In tintnik tam-le zdaj leti po zraku; Pero ti je dobila črna stvar. A zdaj zabliskal se je handžar gol! Vihti nad glavami ga nekdo v gneči . . . Zaščegetala me je radovednost — In vprašal sem soseda poleg sebe: »Kje smo, efendi? Mar v kavarni bučni? Bazar je morda to-le ali krčma? Napili so možje se šerbeta? In zdaj divjajo . . . kaj ?« »»Haha, haha!«« Na glas se sosed mi je zasmejal . . . »»Res, vam se vidi, da ste tujec tu! Pri nas pač bili niste še nikdar, V deželi slavni indijski deveti . . . Državni zbor je to, prijatelj moj! Naš parlament! ... Vi majete še z »glavoj ? Kaj, ne verjamete, gospod Pavliha? Moj ljubi, glejte te obraze vi! Inteligenca! — A? In noše premotrite! 33 514 A. Aškerc: Pavlina na jutroverri. Gosposki dragi, svileni kaftani! Poslanci smo, zastopniki smo ljudstev In nai;odov dežele te velike! Tu sklepamo prevažne vam reči O blagostanju domovine naše; Za ljudstev srečo se potimo tu In za napredek in prosveto splošno In za omiko brigamo se resno. O, to je trud«« . . . In nič več nisem slišal, Kaj pravil mi zgovorni je možak. Naraščal trušč in hrum je strahovito; In par poslancev se je spoprijelo . . . Zaušnic težkih slišim plesk na plcsk . . . In handžarji že spet se bliskajo. Rdeči fesi, pestri turbani Lete iz kota v kot . . . Stoj, kaj je to? Glej, vse utihne kot okamenelo! Kdo, kot bi trenil, je naredil mir? Vsi kot začarani strme poslanci. V dvorano prišla truma je ljudi Na tihem, neopazovana z ulic. V zmešnjavi splošni so pozabili Zapreti vrata stražniki in vhod Zabraniti predrznežem ... Ta smola! In zdaj stoje ti državljani čudni, Ti neposlanci, nepoklicana! Možje razcapani in bosonogi, Polnage žene z deteti na rokah, Iztezajoč dlani na vsi strani, Molče proseč po zbornici sijajni Ponižne miloščine ... Ta nesramnost! Pa res! Da upajo si ti berači Tu motiti prevažno zborovanje! XV. Kako je molil sultan Akbar v svoji dvorni džamiji. vj moj Allah! Imaš džamijo lepšo, Pričakoval težko že si Akbarja — je-li? Nego ta-le je moja? Glej, ponižal sem se, pa prihitel sem k tebi Počastit te in molit Veličanstvo ti moje Za par kratkih trenotkov Sto pošilja pozdravov V tem svetišču prekrasnem, Pred prestol tvoj v nebesa! Ki sem jaz ga sezidal! O, saj vem, da najdražja Kje na svetu, te vprašam, Vseh molitev na svetu A. Aškerc: Pavliha na Jutrovem. 515 Je molitev ti moja! O, saj vem, da najljubši Izmed smrtnikov tvojih Ti je sultan preslavni, Ti je sultan pobožni In pravični in sveti: Ti je Akbar mogočni, Ti je Akbar bogati! Mar je čast to za tebe, Če te suženj umazan, Če te parija moli, Če te delavec moli, Če te moli berač ? Ah, težave imava, Je-li > midva z vladarstvom! Dan na dan, dan na dan Ti oskrunjajo čast In ime najsvetejše Neumiti jeziki. Mene, mene pa žali Sužnjev množica drzna. In uporniki lačni in nagi Mi oskrunjajo prestol In mi trgajo žezlo Dragoceno, iz zlata kovano, Na katerega osti Se iskri dijamant, Iz pesti! . . . O moj Allah! Odpustiva za danes, Ko praznujemo selamlik sveti, Veledušno razžalnikom drznim In klcvetnikom najinim starim! Oh, odpusti jim v mojem imenu Vsem zaslepljenim grešnikom! Amen. A. Aškerc. Kadi se njiva . . . % Kadi se njiva razorana . . . Po razgonu koraka kmet, Zajema v sevnici semena, Po brazdah meče ga gredoč. In željno, zdi se, in pohotno Sprejemlje zemlja seme to; Vsesava v krilo ga skrivnostno, Kjer zlati bode klil zaklad . . . Kadi se njiva razorana, Po brazdah seme seje kmet A mislec seje misli svoje, Po dušah živih seje jih. A. Aškerc, 33* I/.-.--..-... ':- >s- - :--¦¦ štev. 11. V Ljubljani, dne 1. novembra 1898. Leto xvm. Pavliha na Jutrovem. XVII. Skrbni radža. 6 presrečni ti radža Vangiso! Kako lepo deželo imaš! Raj ustvaril je Brahma ob Gangi — Domovina je tvoja ta raj. Bil sem gost njegov včeraj. Povabil Na zajutrek me bil je v svoj konak. In razlagal vladar mi je stari Svoje sitne državne skrbi . . . »Cuj, Pavliha!« — mi reče gostitelj, Pogoltnivši kapuna tolst kos — »Ti sveta že pol videl si, praviš ? In ta svet je pokvarjen — ni res?« Zal, tako je, moj radža! — jaz vzdihncm, Izpraznivši kozarec do dna — To-le vince pa tvoje ni slabo . . . Toda on nadaljuje svoj govor: »Da, prav praviš! Ta svet je izprijen In hudoben, brezbožen je ves! In sam satan, sam satan iznašel Ta peklenski pogubni je tisk. Le poglej na primer žurnaliste! S čim ti mažejo beli papir: Nič ni sveto ljudem tem na svetu, In povsod že svoj vtičejo nos! Kjer se koli kak kadi moj zmoti — Kdo ne zmoti se včasi — kaj ne? — In kjerkoli zgodi se krivica, V časopisih vse čitaš lahko! In vso krivdo valijo na vlado In pristranost očitajo ji Pa k pritožbam mi ščujejo ljudstvo, Češ: ,Enaka pravica za vse!' O vse, vse pač vedo ti mazači: Kam izginil je davčni denar; Kako plačo dobiva kak paša, Kako plačo ti vleče kak šejh. Kritikujejo vsako napravo! In celo in celo in celo — Ne verjameš, kako so predrzni! — Niti harem moj ni jim več svet! Izračunali že so natanko, Kaj na leto za žene izdam . . . O, Pavliha, ta svet je res zloben Ter pokvarjen, brezveren je ves! 41 642 A. Aškerc: Pavlina na Jutrovem. In zato se bojim jaz za ljudstvo, Da okužijo časniki ga; Da iz knjig liberalnih zapadnih Bi napredka pogubil ga strup! Pa zato zdaj zaplenim vsak časnik, Ki krivičnost je kako razkril, Ki resnico objavil je golo In pa harem opravljal je moj . . « O moj radža! — sem vzkliknil navdušen — Res, najskrbnejši ti si vladar! Ideal si mi vseh idealov! . . . »Stoj!« — prestriže mi radža besedo — »Stoj, ker nisem povedal še vsega!.. . Sam sestavil seznam sem vseh knjig, Ki razširjajo misli svobodne, Knjig domačih in tujih seznam. In na vrata tam mestna velika Dal pribit sem svoj važni razglas; In slovesno prečital pred ljudstvom Vpričo mene ga moj je glasnik. In še s svojim pokazal sem prstom Na ta indeks podložnikom sam In pa strogo ljudem prepovedal Tiste knjige sem citati bil. In nato zagrmeli topovi In pa godci zagodli so tuš; In po džamijah vseh so molili In slavili veliki ta dan« . . . In ko segal mu ginjen sem v roko In jemal sem od njega slovo, To sem čutil: Ta radža Vangiso Preizvrstno za ljudstvo skrbi. In gredoč sem prečital na vratih Tam seznam prepovedanih knjig In vse kazni dodane na koncu Sem z bojaznijo svetoj prebral. In nagledati nisem se mogel Razglasila prekrasnih potez . . . Ah, te črke umetno zavite! Ko bi jaz tako pisati znal! . . . Ko pa romal potem po deželi Sem Vangisovi lepi okrog, To sem gledal in čudil se, čudil Nepokornim podložnikom tam! V vsaki hiši so čitali skoro Prepovedane knjige samo, Ah, in žalili skrbnega radžo, Ki pred strupom jih takim svari . . XVIII. Bakšiš. $> el črez Zlati rog po mostu, Romal spet sem v lepi Stambul. Komaj, komaj sem se rinil Skozi ljudstva gneče pestre In kričeče mimo mene. Paše v zlatih uniformah In v bogatih plaščih šejhi, Tujci, ki jih znosil veter Iz dežel je vseh po svetu; In berači goli, lačni In pa lepe odaliske, Belolične, črnooke, V jašmakih se skrivajoče In zato le še krasnejše . . . Vse je plelo se, vrtelo Mimo gor in dol po mostu. Zdelo se mi je, da sanjam, In da gledam vztočno bajko: »Tisoč eno noč« . . . Toda tam ob kraju mosta Sreča derviš me umazan In razcapan in raztrgan. Masten čepel mu je turban Na obriti stari glavi; Padala je siva brada Starcu skoro do pasu. Ta me vzdramil je iz misli. Zabolelo me je srce. Smilil se mi siromak je. Segel v žep sem in ponudil Piaster bel mu, majhen bakšiš. Toda slabo sem naletel In grdo sem se opekel! A. Aškerc: Pavliha na Jutrovem. 643 Hotel ni ga, hotel ni ga Bakšiša od mene vzeti Filozof ta lačni s ceste! Umeknivši velo roko, Pod kaftan jo skrivši naglo, Čudno derviš me pogleda, Gleda ostro me in pravi: »Pljuni v morje, o Pavliha, Pljuni v morje tu črez priroč! Bode li se kaj poznalo ? Glej to morje, glej to morje, Neizmerno in globoko — Siromaštvo je, uboštvo, Ki razliva se po svetu. Kaj utone siromakov, Koliko jih potopi se V morju totem hip za hipom! In zato ne pljuvaj v morje! Ne pozna se, kamor pljuneš. In ti raje ne razdavaj Bakšiša med siromake; Ne pozna se v bede morju« . . XIX.1) Na sultana Osmana manevrih. .Uišečih cigaret se vlači dim, Ko siva megla plava po šatoru. In glasno pogovarja gost se z gostom; Vmes pade tu pa tam kak slan dovtip. In miza stoče pod bremenom težkim, In noge skoro že se ji šibe; A polnih skled in polnih steklenic Donašajo še zmerom sužnji v šator. In same znance skoro vidim tu! Kdo bil bi mislil, res, kdo bil bi mislil! Mogiil Džegan sedi na voglu tam-le In maharadža Soliman mu vštric! Na desni moji radža je Vangiso In baš nasproti meni Azim šah . . . In pa sijajno spremstvo to! Ah, ah! Kam, v kako družbo zašel si, Pavliha ? »No, kaj molčiš?« — na desni slišim glas Gostitelj sultan Osman sam me vpraša — »Kako so ti ugajali manevri? In sklep današnji — a? Kako? Povej!« Jaz : Prekrasno! . . . Dasi sem utrujen ves, Vesel sem, da sem videl zdaj od blizu Najvišje, kar si dosihdob izmislil Napredujoči je človeški duh! ') Nadaljevanje morebiti v prihodnjem letu. A. A. 41* 644 A. Aškerc: Pavliha na Jutrovem. Prekrasno in izborno! To seveda! Čestitam ti, čestitam iz srca, Da tudi ti s sosedi hodiš vštric / Ter veš, kaj bistvo je prosvete prave. Izbral si pravo pot! Po poti tej Dovedeš ljudstvo svoje k sreči pravi; Razbistriš um in požlahtniš mu dušo A z zlatom mu napolniš prazni žep. Naprej, naprej, prijatelj, do vrhunca! Kosarne zidaj raje, ne pa šol! Pa saj ti sam razumeš časa duh, Problem družabni razvozlavaš dobro. In kakor rekel sem: Le več topov In pušk in sabelj in pa vojnih ladij! Makar za to potrošiš mi vse davke . . . To glavna stvar je, tvoja prva skrb! Četudi ljudstvo stradalo bo kruha Telesnega in pa duševnega: Imej le svet moj dobri pred očmi — In ti kot sultan slovel boš moderen! . . Se nekaj! ¦— Tiho naj ti to povem, Da gostje slišali ne bodo naju — Sosede vse povabil si k manevrom . . . Oprosti, modro to se mi ne zdi! Ta šah in ta mogul, ta maharadža —¦ Iskreni li in zvesti so ti vsi ? Kaj, če napade kteri te črez noč? In vsi poznajo zdaj skrivnosti tvoje! Sultan: No da le zadovoljen si z menoj! Pohvala tvoja me vzpodbuja k delu! Po poti tej korakal bodem dalje In ljudstvo svoje osrečaval jaz. A kar se gostov tiče, si — naiven! Ne boj se, ljuba duša! Hahaha! Ne veš, zakaj sem bil povabil jih ? Ah, na zabavo, samo na zabavo! In če me sosed kak pozove v boj ? Kaj misliš, da jaz sam borit se poj dem In kri prelivat ? Kaj ? . . . Zato so drugi . V stran misli črne! Trčiva! Pij! Jej! . . . Pavliha na Jutrovem. XIX. Velikodušni čin. G udno mesto ta-le Bagdad, čudni v njem so prebivavci! Kadarkoli sem priromam, vselej praznik kak vrši se, vselej mesto je v zastavah; godba gode, boben poje na velikem trgu vselej; in s trdnjave tam na griču pa grmijo vam topovi, kakor da se boj razvnel je, kakor da je mesto slavno ljut napadel kak sovražnik . Kaj li danes spet imajo? Bagdad ves je spet na nogah. Od vezirja pa do sužnja vse v oblekah hodi pražnjih ali jase mezge, slone in velblode mi po mestu . . . Vse svečano in slavnostno ter nedeljsko je nekako, kakor tamkaj v naših krajih o veliki noči ali o božiču, binkoštib, ko ljudstvo speje k farni cerkvi s čutom svetim in pobožnim ... »Ljubljanski Zvon« 1. XIX. 1899. Kaj imajo, kaj imajo? Kakor reke vse do morja vam teko iz krajev raznih: iz vseh ulic speje ljudstvo na veliki trg prostrani pred kalifov konak beli. Z živoj rekoj tudi jaz sem na ta splošni cilj priplaval. Glava črna je pri glavi . . . »Ti, Pavliha, tudi tukaj ?« — Nekdo dregne me pod rebra — Prišel! — rečem znancu Mirzi — pa, za Boga, kaj imate?! »Kaj imamo, kaj imamo!« — čudi mi se sosed Mirza — »Sina princa porodila odaliska je najlepša, pa zato je dobre volje naš kalif, naš Harun mladi! In povabil ves je Bagdad pred svoj konak semkaj danes; sam presrečen hoče Harun, da je srečno tudi ljudstvo. i A. Aškerc: Pavliha na Jutrovem. In zatorej iznenadi danes s činom nas velikim in s posebnoj, izvenrednoj milostjo nas vse obsuje. To obeta v razglasim naš kalif . . .« In ni dokončal moj prijatelj, dobri Mirza. Vse utihne . . . Na balkonu Ilarun mladi se prikaže bas nad giavoj mojoj v zraku. Vse je tiho, vse posluša, kakšna milost se razlije iz njegovih ust črez ljudstvo . In začel je govoriti, a v jeziku mi neznanem. Mislil sem si sam pri sebi: Sužnost bržčas zdaj odpravi, pod kateroj ljudstev mnogo še vzdihuje v ti deželi . . . Tlako morda odpusti jim . . . Ali zidal posihdob bo raje šole ko vojarne . . . Ali pa . . . hm, kaj bi bilo ? Morda danes se izjavi, da je čisto zadovoljen, če za službo mu od danes in za posel, trud vladarski dajejo le polovico vseh dohodkov dosedanjih . . . »Slava, slava!« vs3 zakliče. Zginil Harun je z balkona, skril kalif se spet je ljudstvu, dokončavši svoj nagovor. Kaj je rekel, kaj obljubil, s čim osrečil, iznenadil ? Kakšno milost vam naklonil ? - vprašam Mirzo radoveden. »Saj sem vedel, o Pavliha,« — reče Mirza ves navdušen — »saj sem vedel in sem slutil, da kalif nas iznenadi ter osreči ves naš Bagdad! Cuj in strmi torej, tujec! Za evnuhe in lakaje, ovaduhe, ogleduhe in poete dvorske spretne, ki še dalje po kolenih bližali se bodo njemu, prepevaje slavospeve: red ustvaril nov je Harun ,hrbtenjače prožno-sloke' in svetinj je zlatih novih dal kovat!... To nam je rekel... Velikansko! sem si mislil. To je duh, ki ni mu para, ta kalif, ta Harun modri! Ni mi žal, da udeležil slavnosti sem se pomembne. XX. Govor o najlepših krepostih. AŽDtara, temna, nizka džamija . . . Skoz okna zre umirajoči izza gore dan. Po preprogah pestrih poklekava ljudstvo, Allahu se klanja verni musulman. A. Aškerc: Pavliha na Jutrovcm. 3 Gnete se molivcev. Glava je pri glavi. Žubori polglasen in šušti šepet, kakor če skoz drevje ob večernem mraku veter po dolini piha brzolet. Saj sem že potoval cesto po teh krajih, saj poznam moleče te-le jaz ljudi: Sami sužnji, kar jih vidim tu pred saboj, prvi in poslednji — sužnji vsi, vsi, vsi! Suženj starec sivi, suženj mož je krepki, sužnje žene lepe, sužnja mladež ta; suženj je, ki mati nosi ga pod srcem; sužnja ta dežela, kar poznam je, vsa . . . Glej — sedaj na lečo mlad je stopil hodža... Ta vzbodri jih, vzdigne kvišku iz prahu . . . »Klanjajte se, bratje« — pouči jih — »toda nikdar ne človeku, nego le bogu!« . . . In poguma vdihne v prsi jim potrte, kaj ponos je moški, zdajle jim pove; koliko svoboda vredna, jim razloži . . . sužnost da največje zlo je in gorje . . . In stoji mi hodža na visoki leči . . . in prebravši suro, zbrancem govori; govori prekrasno in slavi ponižnost, skromnost in pohlevnost na ves glas slavi. Gledam in poslušam . . . Ne, to ni več govor! To že strun pesniških krasni je odmev! Ljudskih duš krepostim tem-le trem najlepšim peva hodža mladi vznesen slavospev. Kakor vino sveže, močno in dišeče vre iz steklenice v čase se peneč, vre iz ust beseda hodži duhovita, v poslušavcev srcih up in strah budeč . . . »A najvišja čednost« — končal je govornik - --»če krivico vsako, bratec, pretrpiš.; če brez godrnjanja nosiš jarem sužnji ter če duh nevolje slehern zatajiš! l* 4 A. Aškerc: Pavliha na Jutrovem. »To je volja božja, poslušavci moji, in tako naš prorok Mohamed uči! Skromnosfin ponižnost pa pohlcvnost ovčja — čednosti najlepše, zlate to so tri!« XXI. Fotografija. T zver, ti zver!... Je-li mogoče ?! Debelo, jezno me je gledal; In to dandanes! ... Zblaznel bi... iskrile so se mu oči... Lasje mi vstajejo pokoncu... napenjale po licih žile S človeškim licem divja zver! in tresle so se mu roke. Krvi sledovi, strah in groza, kjerkoli hodil sem te dni; poklanih moških videl trupla in žen oskrunjenih povsod... Otrok nedolžnih dal si tudi, Herod ti novi, pomorit! Tako po tratah kosa ostra cvetlicam glave pokosi. Zdaj plane name! — sem si mislil Zadavi me!... a glej, a glej! Ironski samo nasmehlja se na tronu stari grešnik ta! Smehlja se, pod kaftan poseže. »Tu glej« — ponosno reče kan-»podobo to v okviru zlatem in v diamantih, to poglej! O zver, o zver, ti kan tatarski! Poznaš?... In to je kralj-krščanski O Džingiskan, o ti krvnik! In danes poslal mi jo je Stotisoč si poklal kristjanov to fotografsko sliko svojo v par dneh minolih —¦ pa zakaj ? in pa prisrčni svoj pozdrav! Ljudi stotisoč in — nedolžnih, Zakaj ? Zato, da od gladu ne treba jim sedaj umreti in tresti več se pred teboj ? Poznaš me, starega Pavliho, in veš, da se te ne bojim!... Tako govoril Džingiskanu, levite take sem mu bral... In nič, prav nič me ne obsoja, ničesar ne očita mi . . . Prijatelj zvest — mi piše v pismu ostane moj on še poslej! In to je, slišiš, mož ugleden! Ne misli vsakdo, kakor ti! Premehkega srca si menda — kaj ne, Pavliha? — Hahaha!« A. Aškerc. J-^St^