Anka in Tonko
Slika.   Spisal Kancijan
|o bi rdeče jagode ne bile tako dobre, saj bi jih Anka in Tonko ne bila šla iskat. Hrib rdečih jagod je bil namreč silno dalcč. Eno uro. To je bilo za Ankc in Tonka kakor pot iz Ljubljane do Trsta. Trst jima je veljal sploh za nekaj, kar je ležalo daleč. Anka in Tonko pa nista smela nikamor daleč. Najdaljša Tonkova pot je bila sicer pot v šolo;  Ankina pa v cerkev, a ne drugače, če je šla z njo tudi babica.
172
Danes pa sta se Anka in Tonko prvikrat napotila daleč. Bratec je sestrico izvodil na to pot.
»Brez jagod pa ne pojdeva domov.«
»Ne pojdeva, nc.<*
»Gotovo, da ne.«
»A koliko imava še do hriba?«
»Sva že pri njem.<*
Govorila in hodila sta že celo uro.
»Anka, sedaj pa kar v hrib.«
Anka  je  stopila za  Tonkom.
Na domačo hišo sta popolnoma pozabila, Še dobra mamica jima ni prišla na misel, Tudi babica ne, Ko sta odhajala, mamice ni bilc doma. Ona jima ne bi bila dovolila hoditi tako daleč. Babici sta se pa skrila. Babici skriti $e je tako lahko. Preden pridc babica okrog ogla, kje je že otrok, Je že skoraj deset let, odkar }e babica stopila na polževo pct. In tara se ne pride daleč.  Tudi do hriba rdečih jagod ne.  Babica ju ne dohiti.
Anka in Tonko sta brezskrbno krenila v hrib.
»Tonko, menc je pa strah.«
Anka se je ozrla naokoli.   Iz šume se ni videlc nikamor,
»Pojdi no, Anka.   Če ne, pa jagod ne dobiš.«
Tonko je stopal pred njo. Za vsakim korakom se je ozrl nazaj. Anka je počasi spela za njim.
^>Jih že vidim!   Jih že vidim!«
Tonko "jc zavpil na ves glas.
A se je zmotil. Ni bila rdeča jagcda, ampak žabjek. Bil je šc nezrel, zatorej  je  nosil  rdcče  jagode.
Tudi Tonko jc kmalu spoznal zmoto.
Na gabrovi veji se je oglasila sinica:   »Bo pičlo.   Bo pičlo.«
Anki je bila pesem zelo všeč. Za trenutek je popolncma pozabila, po kaj je prišla.   Poslušala je samo sinico,
Sinica pa je pela venomer:   »Bo pičlo,   Bo piclo.«.
Ko bi Anka razumela to pescm, nc bi jc mogla biti vesela.
»Kaj postajaš, Anka?   Naprej!«
Tonko je pcstajal že nemiren, Anka pa trudna.
»Jaz ne grem več naprej.   PočivajvaU
Sestra se je bratcu uprla.   Sedla sta na mahovje in počivala.
Naenkrat je nekaj zašelestelo v grmovju.
Anka se zgane, Tonko vstanc.
Zagledal je žival.   Rmene polti, slokcga teiesa, vitkih nog,
Na obrazu se mu je bralo, kakor da je zagledal nekaj strašnega. Tonko je pogledal v Anko in vzkliknil:
»Beživa!«
Anka vstane.   Mcd grmovjem zagleda grozen strah.
»Tonko, kaj je to?«
»Divja zver.«                                                              -                 *
Anka in Tonko.
174                                                    .                                                                 !
»Kakšna zver?«
»Lev.«
Tonko je v šoli slišal nekaj o Ievih, Takoj mu je prišla v glavo grozna misel, da utegne biti ta žival sam Iev.
»Kaj pa je lev?«   popraša boječe Anka in sc oklene bratca za rame.
»Najbolj divja zver.«
V silnem strahu sta pobegnila z groznega kraja. Žival pa je odhitela v nasprotno smer.
Vsi trije so bežali. Tcžko bi bilo reči, kdo je bil bolj preplašen: Anka?  Tonko?  Ali »lev«?   Zakaj ta »lev« je bila le krotka in plaha srna.
Ko  sta  pribeŽata pod hrib,  sta  se  ozrla  nazaj,   Zveri  ni  bilo  več videti.   Samo sinica se je spet cglasila v šumi.   Bila je to druga od one, ki jo je poslušala Anka v hribu, zatorej je pela tudi drugače: ^Si suh?   Si suh?«
Tonku je ta glas očitajoče legel na srce. »Si suh?   Si suh?«
Brez jagod pač, a sicer ni bil Tonko ravno suh, marveč ves poian od grozc in strahu.
Babica pa je Tonka lepo poučila: »Ker si imel nemirno vest, si videl tamkaj divjega leva, kjer \e bila le krctka srna. Tako se godi neubogljivcem.«