745
RAZGLEDI
GUSTAV KRKLEC Božidar Borko
Ko je Gustav Krklec pred dobrimi petintridesetimi leti izdal prvo knjigo svoje poezije (Lirika), je bilo čutiti v njegovih stihih, polnih trepetavega bleska in mladostne opojnosti, obet pesnika, ki ne bo ostal samo pri prvi knjigi. Njegovi pesniški začetki segajo v vojna leta, ko se je oglašal na straneh »Književnega juga« in v stolpcih raznih listov. V letih med dvema vojnama pa so si sledile zbirke, katerih vsaka označuje razpon njegovega ustvarjalnega nemira in čedalje večje zgoščevanje pesniškega izraza. Srebrna cesta, Nove pjesme, Ljubav ptica. Izlet v nebo, Tamnica vremena, Darovi za Bezimenu — te zbirke so s formalne in vsebinske plati samo sledovi notranjega razvoja umetniške osebnosti, ki se oblikuje v kontrapunktnem prepletanju raznih stilnih in miselnih protislovij ter doseza v novih zbirkah po 1. 1945 umerjen in kar se da objektiven izraz lastnih življenjskih izkušenj in tu gorjupe, tam veličastne izkušenosti pesnikove generacije. Tako je poezija Gustava Krkleca, izprva še čisto osebna in brezbrežno subjektivna, skrajna veja hrvaške Moderne, cepljena z nemškim ekspresionizmom, dobila z leti žlahtno težo tiste poezije, ki je v nekem smislu ne le značilna, marveč tudi reprezentativna za svojo dobo, kakor sploh sleherna pristna umetnost.
V zvezi s petintridcsetletnico svojega slovstvenega dela je Gustav Krklec izdal letos dve knjigi, ki označujeta dvoje polut njegove ustvarjalnosti: zbirko izbranih pesmi »Z u b o r života« (Beograd, Prosveta, 272 str., 8") in izbor esejev, feljtonov in člankov »Lica i krajolici« (Zagreb, Zora, 256 str., 8"). Obe sta enako značilni, ker dajeta nekak prerez Krklečeve ustvarjalnosti, čeprav so razvojne plasti v zbirki vezane besede časovno globlje, kot so mogle biti iz vnanjih razlogov v knjigi proze. Sicer pa je tudi pred tema knjigama dovolj jasno, da je težišče Krklečevega slovstvenega pomena v poeziji, ne pa v feljtonistično-esejski prozi, ki ima pri njem samo spremljevalno funkcijo, dasi je tudi ta na precej visoki ravni. »Zubor života« je že drugi izbor Krklečeve poezije in ob tej knjigi je treba kronistično zapisati, da je izšla v cirilici, menda prva izmed številnih knjig avtorja, ki  ga štejejo med predstavnike
hrvatske literature, a se s svojim pesniškim delom povsem naravno prilega tudi srbski slovstveni formi, ne glede na to, da je pesnik dobršen del svojega življenja preživel v Beogradu. To je samo eno izmed mnogih znamenj neogibnega notranjega zraščanja hrvatske in srbske jezikovne forme- — O samem izboru bi mogli reči, da je nemara nekoliko pretesen in da pogrešamo v njem preneko Krklečevo pesem iz prejšnjih zbirk; poznamo še bolj »antologijske«, kakor je ta ali ona v tem izboru. Ob vsem, kar bi mogli pripomniti glede tega, pa je to vendarle vsebinsko in oblikovno' dobro pretehtana in po svojih umetniških kvalitetah od začetka do konca prepričevalna zbirka, ki kaže Krkleca kot enega najizrazitejših hrvatskih pesnikov našega časa.
Za literarno ozračje, v katerem je izšel ta pesniški dokument o petintri-desetletnem delu, so značilni nekateri glasovi, ki so opozorili nase v beograjskem tisku v zvezi z izidom zbirke »Zubor života«. Ne mislim, da bi bilo treba polemično zavračati tam izražene sodbe o Krklečevi poeziji. Na vsej zadevi je najbolj značilno dvoje: da je mogoče z zornega kota neke nove poetike, ki sploh še ni teoretično izdelana in ki tudi v pesniški praksi ne kaže dovolj prepričevalnih primerov umetniškega jezika tako imenovane atomske dobe. odklanjati Krklečevo poezijo in potlej — da se po vsej sili kopljejo prepadi med »moderno« poezijo Krklečeve generacije in današnjim »modernizmom«. Ta konflikt je značilen, čeprav je v zgodovini poezije malone normalen, saj so bili prehodi raznih stilnih obdobij vsekdar nekoliko dramatični. Toda ni mogoče resno ponavljati napake, ki jo je njega dni storil neki zagrizeni pristaš klasične, denimo, winckelmanovske estetike, ko je Meštroviču na vrhu njegovega razvoja odrekel sleherni umetniški pomen. Odrekati Gustavu Krklecu značaj resničnega in dognanega poeta pomeni, zanašati v literarno kritiko strnjarsko demagogijo, ki računa s cenenimi učinki.
Krklečeva lirika kaže tudi v tem izboru, ki je v glavnem kronološki, organsko načelo svoje rasti: kakor se človek pod vplivom svojega organizma izživlja na vsej skali svojih čutnih iu čustvenih tonov od naj-najnižjega do najvišjega, od mladostne razkipelosti do umerjenosti zrelih let, kaže tudi Krklečeva lirika očitne sledove te notranje zakonitosti pesnikove fizičuopsihične narave. V njegovih prvih zbirkah opažamo izrazito razkva-šenost življenjskega občutja, pesniški vitalizem. ki poteka iz vsega tistega, kar združujemo v pojem mladosti. Erotični in razpoloženjski motivi, pejsaži, podobe iz življenja — vse je ubrano na osnovno melodijo mladosti, ki zaznavno poje v slehernem stihu. Ta vitalizem preveva celo Krklečeve motive o smrti (Cetiri pjesme u slavu smrti). Kakor ugotavlja Marijan Jutkovič v svojem odlično napisanem uvodu, je za to poezijo značilna tudi slikovitost, ki močno spominja na slikarska platna. Zares je v Krklečevi pesniški imagi-naciji mnogo barvitosti, in po njegovi ljubezni do rumene barve bi ga mogli postaviti v bližino Van Gogha. Imaginist v njem se kaže zlasti v liričnih pejsužih, kakršnih imamo v tem izboru precej, posebej še v pokrajinskih in razpoloženjskih motivih iz njegove ožje domovine (Hrvatsko Zagorje), iz Medžimurja, iz obdonavskih krajev. Toda v nadaljnjem razvoju se ta imagi-nativni kolorit čedalje bolj zgoščuje, tako da tvori samo okvir pesniškim motivom, ki se bolj in bolj poglabljajo v notranjo problematiko življenja, dobivajo objektivnejšo podobo, izražajo pesnikovo doživljanje obče usode. To je posebno očitno v obeh zbirkah, ki sta nastali med drugo svetovno vojno
746
(Tamuica vremena, Darovi za Bezimenu), medtem ko je v pesmih zadnjega desetletja neka uravnovešenost med emocionalno-imaginativnim in objektivno-racionalnim že prevladujoča značilnost Krklečeve poezije. Ob vsem tem pa se ne izgublja iz njegovih večidel formalno pravilnih, metrično in ritmično tenkočutno ubranih stihov tisti element »večne mladosti«, ki ostaja s svojo sočnostjo in svojo ljubeznijo do slikovitih, koloriranih življenjskih podob največja osebna karakteristika Krklečeve lirike. V tem času se njegov izraziti lirizem večkrat objeiktivizira tudi v epični formi in je samo pomanjkljivost tega izbora, da je ta del Krklečeve novejše ustvarjalnosti premalo zastopan v »Žuboru života«. Tudi zdaj ni Krklec izrazito refleksiven pesnik, tudi zdaj se oglaša, čeprav s sordino, za vsemi »objektivnejšimi« podobami lahkoten, svetel, čist violinski ton njegove osnovne psihične melodije, uglašene na večni zanos mladosti. Od tod prevladujoči optimizem Krklečevih pesniških izpovedi, najsi sicer kdaj pa kdaj zazveni iz njih tudi elegični ton.
V teh več ko petintiridesetih letih se je Gustav Krklec izoblikoval v moderno inačico puškinskega poeta, ki »namaka svoje pero v sonce«. Ta poznavalec in častilec slovenske poezije, prevajalec Prešerna in Zupančiča, je po vsej pravici postal eden izmed reprezentantov jugoslovanske lirike v razdobju med dvema vojnama.
Osnovne poetične značilnosti lirika Krkleca se kažejo tudi v njegovi esejski prozi, zbrani v knjigo »Lica i krajolici«. Lirično podpluti stil njegovih slovstvenih kramljanj, spominskih člankov, potopisov, »pisem iz province Martina Lipnjaka«, razodeva lepočutno kreativnost pesnika tudi tam, kjer gre za ojettijevske »cose viste« ali za sodbe o slovstvenih novitetah. Najzanimi-vejši in stilistično najbolj dognani sestavki v tej knjigi so: Vrazov domači kraj, Slavnost na Stražilovem, vrsta člankov o Hrvatskem Zagorju, Spomini na Grško in nekateri osebni spomini, zlasti na Iva Vojnoviča, Vladimira Nazora in Isaka Babelja. V članku, ki začenja pisano vrsto »Pisem v provinco«, opisuje Krklec svoje doživetje slovenskega pejsaža, razgled z Jeruzalema v Ljutomer-skih goricah —¦ oni isti »krajolik«, ki ga je pred 118 leti opeval rojak teh sončnih krajev, Stanko Vraz. Krklec piše: »Zagledah se i ja u modre ravnice spram istoka u polukrug planina od sjevera prema jugu i otkrih u daljini Kalnik i Ivansku, dragu Ivančicu, obasjanu svibanjskim suncem. Dan je bistar, lahorast, proziran, i sav treperi i prelijeva se nad brežuljcima punim vinograda i starinskih klijeti, a lišče breza grozničavo drhti od lakog, planinskog povje-tarca. Prolječe juriša i opsjeda Vrazov zavičaj i svu zemlju. Grče se na prvom suncu čopori črnih čokota pod nama i obečaju vatrenu, žarku krv u jeseni, a tamo daleko u iskričavim, modričastim daljinama
polja procvatiše opet kitnim žitom, netlačena više poganskim kopitom.«
V drugem delu knjige, ki se imenuje »Pisma iz provincije Martina Lipnjaka«, so zbrana Krklečeva pričevanja o srečanju z raznimi knjigami, njegove glose o nekaterih aktualnih slovstvenih pojavih. Med njimi je tudi glosa »Zupančičevo pokoljenje«; v nji Krklec po poli teoretično, po poli polemično razpravlja o razpotjih današnje poezije, pri čemer se zaustavlja ob slovenski pesniški zbirki  »Pesmi  štirih«  in navaja njene dosežke kot argument zoper
747
pesimistične prognoze o poeziji. Krklec vidi v liriki naše znane četvorice kot nje poglavitno značilnost »kontinuiteto s starejšimi generacijami in antejstvo ali zvezo z zemljo«. V sestavkih Martina Lipnjaka, ki dozdevno pošilja svoja »provincialna pisma« iz Krapine, domovine svetovno znanega neandertalerca in domačega kraja ustanovitelja ilirizma Ljudevita Gaja, obravnava Krklec celo vrsto perečih problemov današnje literature. To ni boj zoper novo, kakor so hoteli nekateri prikazati njegovo stališče, marveč boj zoper slabo, ki si nadeva krinko novega; to so priložnostni, nesistematični, vendar pa gorki in utemeljeni zagovori večnih prvin sleherne umetnosti, njene organske, neraz-družljive zveze s človekom in njegovo družbeno evolucijo. To je poziv bralcu današnje poezije, naj si včasih odpočije »v sencah stare poezije večno mladega Vergila«. — Naj iz daljše vrste teh živih odzivov na problematiko sodobnega slovstva kronistično poudarim še sestavek »Proljetni dan«, ki je v njem Krklec s srečnimi prijemi karakteriziral literarni značaj in pomen proze Cirila Kosmača.
748