(Foto 3. Blejec)
Začetek sezone v slovenskem gledališču
Romeo in Julija«. (Romeo: Sl. 3an,
Prizor iz Shakespearove drame »
Izl mesbeč,
£ KS A N D
*■£. ' ‘ >v V ifc; 'Art? $ M f-V

Nj. Vel kralj Peter II., knez namestnik Pavle in spremstvo ter množice ljudstva pred spomenikom
(Foto J. Šmuc)
Odkritje spomenik3 pokojnemu kralj3 ALEKSANDRU 1 Zedinitelju v Lj3-bljani 6. septembra
ustave
9 € 0 B ° I ° S ^ K °
ILUSTRIRANI DRUŽINSKI MESEČNIK - LETO I. - 1940 - ŠTEV. 10
4 TOREK 4 Reinigij, škof
r) S R E D A Angeli varuhi
T ČETRTEK -4 Terezija Det. J.
A P E T E K + Frančišek A.
rr SOBOTA J Placid in tov.
^ NEDELJA B 21. p. Roženv.
y PONEDELJEK Kralj. Roženv.
O T O R E K ^ Brigita, vdova
Q S R E D A Dionizij, škof
ČETRTEK IG FrančišekBorg.
4 4 P E T E K 11+ Firmin, škof
4 9 SOBOTA -t ^ Maksimilijan
NEDELJA -»O 22. p. Edvard
4 A PONEDELJEK 4“ Kalist, pap. m.
t C T O R E K 4-4 Terezija,devica
OKTOBER
8. oktobra 1917. jo v Šentjanžu na Dolenjskem umrl dr. Janez Evangelist Krek, slovenski narodni voditelj, idejni pripravljale« osvobojen ja Slovenije ln pripravljale« Jugoslavije, sociolog, politik, delavski organizator, bogoslovni lil ieposlovni pisatelj, avtor »Črnili bukev kmečkega stanu«, »Socializma«, »Zgodb sv. pisma nove zaveze«, oče majniške deklaracije, »mož z državniškim umom ln kraljevskim srcem«. 3 * 5
3. oktobra 1829. se je rodil v Gorici Andrej Komel, pisec
prvih vojačkih priročnikov v slovenščini.
5. oktobra 1840. se je rodil v Cerknici Fran G e r b i c , slovenski skladatelj, 30 let vodja Sole Glasbene Matice, tvorec oper »Kres« »Nabor« ter oče številnih cerkvenih skladb.
9. oktobra 1908. je umrl v Gorici šolnik in skladatelj ter piša tel j Danilo F a j g e 1 j.
11. oktobra 1807. je umrl v Celovcu Jurij Japelj, cerkveni pisatelj in jezikoslovec, ki je prevedel in izdal celotno sv. pismo ter obnovil ljubljansko »Academio operosorum«. Na smrtni postelji je bil imenovan za tržaškega škofa.
17. oktobra 1714. je umrl v Gorici Janez Svetok riški, začetnik slovenskega cerkvenega govorništva, ki je spisal osem zvezkov slovenskih pridig.
19. oktobra 1781. se je rodil v Podragi pri Vipavi Jožef Mi slej, zdravnik in modroslovec, tvorec posebnega inodroslovskega sistema, ki ga je izdal v treh knjigah.
23.	oktobra 1848. se je rodil v Gotovijah v Savinjski dolini Martin Cilenšek, rastlinoslovec in naravoslovni pisatelj, čigar najbolj znano delo so »Naše škodljive rastline«, ki jih je izdala Mohorjeva družba.
24.	oktobra 1932. je umrl v Ljubljani Fran Milčinski, pravnik in slovenski pisatelj, doslej najpomembnejši in najizvirnejši humorist v slovenski književnosti. Najbolj znana njegova dela so »Igračke«, »Muhoborci«, »Gospod Fridolin Žolna in njegova družba«, »Ptički brez gnezda«, »Prnvljice«, »Tolovaj Mataj«.
28. oktobra 1578. je umrl v Ljubljani protestantovski pisatelj Jurij J u r č i č.
27. oktobra 1920. je v Črni pri Prevaljah umrl zgodovinar Anton Kaspret, pisec številnih razprav iz domače zgodovine in dolgoletni urednik »Časopisa zn zgodovino in narodopisje«.
30. oktobra 1882. je umrl v Ljubljani Anton F u n t e k , pesnik, dramatik in prevajalec, pisec »Tekme« in drugih odrskih del. Med drugim je prevedel Raumbachovega »Zlatoroga», prvi 'del Goethejevega Fausta ter Shakespcarejevega »Kralja Leara«.
4 /1 S R E D A 4	Posveč. cerkva
4 n ČETRTEK 4 ^ MarjetaAlakok
4 Q P E T E K 4 L-ž -j- Luka, evang.
4 (A SOBOTA 4 -4 Peter Alk., sp.
NEDELJA 23. pob. Misij.
C) 4 PONEDELJEK J4 Uršula, devica
99 T O R E K Kordula, d. m.
9^ SREDA ^-4 Severin, škof
C) A ČETRTEK Rufael, nadang.
9^ PETEK “I + Kriz. in Dar.
9/ SOBOTA Evarist, papež
AM NEDELJA * • Krist. Kralj
90 PONEDELJEK Simon in Juda
9Q TOREK ^-4 Narcis, šk„ Ida
»t/A sreda -4G Alfonz R„ sp.
'T 4 ČETRTEK 41 f Volbenk, šk.


/e dobil 65 novel, 16 potopisov in 15 fotografskih reportaž
Razpis naših nagrad za najboljšo novelo, potopis in fotografsko reportažo je rodil uspeh, kakor ga ni nihče pričakoval. Uredništvo je za ta natečaj prejelo t r i in šestdeset novel, šestnajst potopisov in petnajst fotografskih reportaž, število, kakor pri nas ni bilo doseženo še pri nobenem podobnem razpisu. Ta uspeh nam priča o zanimanju, ki ga vzbuja po vsej Sloveniji naša revija in vsak najmanjši pojav v njej. Priča nam, da se je med našimi neštetimi prijatelji ustvarila nekaka prava družinska skupnost — najlepša afirmacija za list, ki nosi ime družinski.
Po drugi strani nam ta velika udeležba govori o močni volji po raznovrstnem kulturnem udejstvovanju v najširših slojih. Posebno razveseljivo pri tem je dejstvo, da niso pri nagradnem razpisu sodelovali poklicni literati, razen nekaj izjem, temveč ljudje iz vseh družbenih plasti, od duševnih delavcev do kmečkih deklet. Njihovo prizadevanje za kulturnim uveljavljanjem je še posebe dragoceno in daje naši akciji poseben značaj.
Razumljivo je, da razsodišče ni moglo v nekaj dneh, ki so bili na razpolago od zaključka termina do zaključka uredništva za oktobrsko številko, niti dobro pregledati, kaj šele prebrati in oceniti to ogromno število prispevkov. Izid nagradnega razpisa bo zaradi tega mogoče razglasiti v najboljšem primeru z novembrsko številko, če ne celo pozneje. Upamo, da nam bodo bralci, naročniki, zlasti pa tekmovalci oprostili. Oni in mi smo lahko veseli, da nam je treba spričo presenetljive udeležbe razglas izidu odložiti, kakor pa da bi ga lahko sporočili čimprej.
V pričujoči številki bomo vse prispevke samo navedli po imenih avtorjev in po naslovih.
Novele:
Barle Lilijana: »Križ ob poti«.
Bračič Julija: »Krošnjar Jaka«.
Čopov Franjo: »V vlaku«,
»Havajska roža«,
»Frajla Liza«.
Domen Rajko: »Za prvo nagrado«.
Duh Tine: »Na previsu«.
Dular Jože: »Tatovi«.
Debeljak Vinko: »Križ pod klancem«.
F r a š : »Lev«.
Frece France: »Svet brez meje«.
Jontes Gela: »Mati reče: ne!«
Jeza Maks: »Umetniški klub ,Gorca' na jesenskem izletu«.
Jalen Janez: »Odtrgan zaverivnik«.
J u m b o : »Zavarovanje«,
»Slučaj dr. Goljanova«.
Jurman Karel: »Letalski napad«.
Janežič Stanko: »Oj mladost ti moja«.
Kociper Stanko: »Kako je Jure pravico iskal«.
Kunstelj Franc: »Poroka v skednju«.
Katol Ivan: »Če ne bi bilo gosli«.
Koritnik Niko: »Golobji svet«.
Kolenc Franc: »Krampačev Peter«,
»Vanč se vendar ni maščeval«.
Koncilja Jože: »Prepir s senco«.
K o p i n š e k Drago: »Prvi september pri Sv. Štefanu«, »Zdaj vem zakaj«,
»Epizoda«,
»Zamujeni sestanek«.
Krivec Jože: »Drobna svetinjica«.
Letič Mikula: »Ključi«,
»Išče te sreča«,
»Žrtev poklica«.
M a u s s e r Karel: »Posebne novice«.
Matičič Ivan: »Očeta je ubil«.
Mahnič Mirko: »Pravljica«.
Mohorič Stane: »Nikdar ne bo član Akademije znanosti in umetnosti«.
Majeva Gizela: »O trojnem trpljenju«,
»Kako se nasitijo reveži«,
»Smisel trpljenja«.
Oman Ivan: »Zgrešena pot«.
Plestenjak Jan: »Izgubljeni dom«.
Podgorski: »Brez cilja«. _
Prešern Slavko: »Dve prisegi«.
Petrič Martin: »Ločnica«.
Rott Toni: »Usodna pomota«.
R. A.: »Prestopek zoper čast«.
Sedej Ivanka: »Sreča je opoteča«.
Simčič Zorko: »Življenje doma«,
»Zgodba o ogledalu«.
Strašek Josip: »Operacija«.
Skledar Štefan: »Požar na Krajini«.
štegmiiller Rudi: »Kovačnica ob cesti«.
Traven Edvard: »Radostna pot«.
Zakonjšek Rado: »Ni, da bi govorili«.
Zorman Viktor: »Zaradi otrok«.
Zupančič Benjamin: »Gospod Janez in Spiritizem«.
Z o r in a n Viktor: »Sosede«.
XXX.: »Ob hudi uri«.
Potopisi :
Bor Inko: »Gor čez izaro«.
Debeljak Anton: »Z otokov skozi Otočac na Plitvice«.
Felicijan Drago: »Po prekmurski Krajini«.
Jeza Maks: »Na Koprivnik«.
Kos Stanko: »Po Italiji«,
»Rim«,
»Središče krščanstva«,
»Angelski grad«,
»Proti jugu«.
Letič Mikula: »V viharju«.
Majeva Gizela: »Sicilija«.
Merhar Alojzij: »Izlet na Rašico«.
Smolinsky Rado: »V gosteh pri Babi Božuri«, »Po tajinstveni Turčiji«.
Šmigoc Franc: »Slike in obrazi z nove maše«.
Fotografske reportaže:
Camplin Franc: »Prvo sv. obhajilo«.
Kocjančič Peter: »Tri generacije«.
Kristan F. Srečko: »Slovensko platno«.
Koman Vladimir: »Praznik v Črni gori«,
»Žetev na Dolenjskem«.
Kolar Jože: »Cesta na Pohorje«.
S a vinšek Stanko: »Slike o Romančku«.
Smolej Slavko: »Preobrazba svilnega prelca«, »Kako so nosili križ na vrh Škrlatice«,
»Jeseniški otroci ,Boga straše’«,
»Nekaj o suhi roži«,
»Spomin na 9. 10. 1934«,
»Velikonočni ogenj na Jesenicah«,
»Lepota naše narodne noše«,
»Srna in lovski pes — prijatelja«.
Imena nagrajencev bomo razglasili v »Obisku«, v dnevnikih »Slovencu« in »Slovenskem domu«. Prispevke, ki jih bo razsodišče ocenilo, da so primerni za siceršnjo objavo v listu, si bo uredništvo obdržalo in avtorje o tem pismeno obvestilo, ostale prispevke pa bomo po zaključku razsodišča vrnili.
Maks Jeza:
JCapžan g\c po vinski szSUhci
Ilustracije Nikolaj Omersa
Prišel je oktober, čas trgatve. Jutra so bila meglena in rosna. Skozi meglo je slabotno brlelo jesensko sonce. Po razoranih ilovnatih cestah so ropotali vozovi in pokali biči. Bahati Poljanci so prihajali brat v svoje vinograde. S seboj so pripeljali polno voz deklet in otrok. Dekleta so se s pesmijo lotila dela, otroci pa so se vrišče raztepli po gozdovih iskat kostanja. Klopotci so peli in kovali od jutra do večeru.
Zdaj zdaj je prihropel v breg avto, ki je pripeljul gospodo iz Ptuja ali celo iz Graza. Mladi ljudje so bili o tuje opravljeni, tujo besedo je bilo slišati na vsak orak. Viničarji so ponižno sneli klobuke, nabrali obraze v najprijaznejše gube, pobrskali po svoji soldaški, napol pozabljeni nemščini in se ponižno približali. Vendur je oktober najlepši mesec v Halozah, mesec pesmi in veselja. Oktobra je vse pozabljeno — težko delo v vinogradih, razbeljenih od sonca, slabo vreme, peronospora, dolgovi, neskončni zimski stradež, vse skrbi in težave. Grozdje je dozorelo. Če bo šlo vino v denar, bo vse prav.
Ko je prišel kaplan po vinski zbirci, se je ustavil red šolo. Mlada učiteljica, mestno dekle, ki je šele pred ratkim prišla k Sv. Roku, je želelu od blizu videti haloško trgatev in se srečati s haloško revščino. Ko jo je povabil s seboj, je bila zelo vesela. Tudi kaplun je bil dobre volje. Vso pot ji je pripovedoval vesele zgodbe iz gimnazije in iz bogoslovskih let. Učiteljica se je nasmejala do solz, še celo stari nosač, ki je nekaj korakov za njima nosil puto, je zdaj pa zdaj vzel iz ust svojo pipo, pljunil po travi in se na vse grlo zakrohotal:
»Ojej, kaj povejo gospod...!«
Pri prvi viničuriji so se ustavili. Bila je nizka, s slamo krita koča. Razpoke v stenah in odrtine so bile za-
mazane z rumeno ilovico. Nizka in ozka okenca so se kot slepec prazno ozirala na cesto. Pred kočo je stal tovorni avto, poln sodov in košev. Na motorju je plapolala nemška zastavica. Ves avto je bil okrašen z zelenimi vejami, divjo trto in bršljanom.
V travi ob avtomobilu je sedel možakar. Roke so mu trudno visele ob telesu, gluvo je sklonil globoko na prša, kot da bi spal.
»No, Sardinšek, ste zaspali?«
Mož je dvignil glavo in se zmedeno ozrl. Bil je grozotno bled. Na čelu so mu lepele potne srage, mu zlep-Ijule lase in počasi polzele po sencih navzdol. Oči so gledale mrtvo, brez slehernega ognja. Posinele ustnice so lahno drhtele, pod očmi so bile temne sence. Ko je spoznal ljudi pred seboj, se je skušal dvigniti.
»O, Bog daj, gospod!«
»Kaj vam je? Strašno ste bledi.«
»Oh, ni besede vredno!« je zamahnil z roko in se skušal nasmehniti. »Malo mi je postalo slabo. Vroč dan je, pa sem se še mošta napil. Nikoli mi ni dobro storil. Gospoda se že odpravljajo, pu so rekli, naj poženem motor. Zaganjam, zaganjam, pa se mi kar na lepem zamegli pred očmi. No, sedaj mi je odleglo ...«
Čudno hropenje, ki je spremljalo njegovo govorjenje, in suh kašelj sta pričala drugače.
Na prag je stopila žena. Dvoje otrok se je oklepalo njenega krila, najmlajšega je držalu v naročju. Ko je opazila goste, se je rahlo prestrašila. Potem se je otresla in nagnula otroke v hišo.
»Zakuj ne pelješ gospodu v klet? Saj smo vendur že pripravili!« je rekla možu.
»Oh, čisto sem pozabil!« je rekel in jih s prijaznim gibom povabil v klet, ki je bila nizku in temna. Izpod stiskalnice je še vedno teklo v tenkem curku v podstavljeno kad. Dišalo je po vkisnjenih tropinah in politem vinu. Sardinšek je vzel škaf in zajel, nosač je nastavil puto. Kaplanu je bilo nerodno. Najrajši bi se bil zahvalil za dobro voljo in šel dalje. Kdo bi jemal od takih revežev? Toda poznal je Haložane in vedel, da bi se jim s tem zameril.
Viničar je zajel še s kozurcem in ga ponudil kaplanu. »Dobro vino bo letos, le poglejte ga!«
Kaplan je izpil in se zahvalil. Mož je natočil še učiteljici in nosaču. Učiteljica se je rahlo obotavljala. Morda je prvič v življenju pila mošt iz neumitega kozarca. Potem se je premagala, zaprla oči in na dušek izpila, kot bi pila grenko zdravilo. Nosač pa ni prav nič okleval in dvomil. V hipu ga je zvrnil in zacmokal:
»Prešmentano, letos pa, letos!«
Potem je s prstom odrinil nekuj pluvujočih muh in os in zajel še drugič.
Kaplan je stopil na prag: »Kje so pa gospoda?«
Viničar je pokazal k hiši, ki je ležalu nekoliko više. Bila je bela, velika in prostorna. Divja trta je rdela med velikimi okni, ki so se bleščala v soncu. Iz hiše sta odmevala smeh in petje. Nekdo je na vso moč tolkel po klavirju. Kozarci so tenko zveneli.
»Trink, trink, Briiderlein, trink ... 1«
»Oh, saj res! Motor moram zagnati! Se že poslavljajo!«
»Pusti, Jaka!« je rekel nosač in odložil puto. »Bom jaz! Me le zanima, kako gre ta vrag...!«
Viničar je vtuknil ročko v motor in ga poučil. Nosač se je krepko razkoračil, pljunil v roke, zaklel in zagnal. Motor je zadrhtel in zapel... Kaplan je medtem razdelil otrokom podobice in stisnil viničarki nekaj drobiža. V trenutku je imela solzne oči.
Ko so se poslovili, so srečali gospodo, ki je prihajala od gosposke hiše navzdol. Bila sta dva mlada moža, ki sta se objemala čez pleča in pela, za njima se je opotekala mlada ženska, krilila z rokami in se smejala. Na mladega duhovnika so se komaj ozrli, toliko da so odkimali na njegov pozdrav. Po nekaj korakih se je ženska obrnila in zaklicala za kaplanom:
»Herr Techant, hallo... ! Sie haben wohl gut gebetet, wir vverden aber trinken ... I«
Kaplan je molče, stisnjenih ustnic, visoko vzravnan korakal dalje, učiteljica pa se ni mogla premagati.
»Koza neumna!«
Čez nekaj časa se je kaplan nasmehnil in pridržal korak, da ga je dohitela.
»Vidite, tako žive Haložani. V revščini žive in umirajo. Malone edina bolezen, ki jo župniki zapisujejo v mrliške bukve, je jetika. Sai niti nočejo, du se svet zaradi njih postavi na glavo. Valeni so dela in trpljenja. V kri in meso jim je prešlo. Eno pa morajo zahtevati: da jih gospodarji priznajo za ljudi... I«
Ko so prišli na vrh, so za hip obstali. Pod njimi in krog njih je valovilo morje tisočerih barv, od vsepovsod je odmevalo petje in vesel smeh.
»Glejte, kako srečna in bogata je videti ta dežela na prvi pogled. Vrh vsakega hriba kraljuje bela hišica, obdana s ponosno stražo vitkih jagnjedov. Da, v teh gradičih ničesar ne manjka. Toda v njih ne prebiva Haložan, marveč tujec. Vse, kar vidi s svojega vrha pod seboj, je njegovo, vinograd s sortirano trto, bukovje, travniki sadovnjaki .. .
Daleč spodaj se skriva razcefrana, odrta, vsa borna in siva viničarska bajta. V njej prebiva tlačan, ki dan na dan dela za gospodarja. To ni od danes, pa tudi od včeraj ne. To je zakon stoletij, trden in neusmiljeno brezpogojen, kakor da bi ga postavil sam Bog. Ljudje menijo, da je od Boga in nič posebno čudnega, nerazumljivega ne vidijo v tem. Jaz pa vem, da je od ljudi.
Nekoč je prišel v to deželo tujec, najbrž nuravnost s ceste. Bržkone je bil to mlad rokodelčič, ki je pustil domovino tam nekje na severu in odšel s prazno malho in praznim želodcem iskat po svetu kruha in prigod. Po naključju je zašel sem, v haloško hribovje. Morda je
bilo prav v času trgatve ali pa pozimi, o kolinah. Ljudje so ga veselo sprejeli.
Presenetila ga je ta gostoljubnost, ki je še ni srečal pod soncem. Pil je vino, prigrizoval sladko gibanico in se zraven domislil lepega stavka iz sv. pisma: ,Dobro nam je tukaj biti!1 In je ostal. Sprva se je udinjal kot hlapec, toda s premetenostjo in spretnostjo, saj je prišel od daleč in obredel pol sveta, ie kmalu zrastel gospodarju čez glavo in si ga pokoril. Pokoril si je tudi slovensko gostoljubnost in jo preoblikoval v suženjsko vdanost. Oženil se je, imel otroke in kmalu je njegov rod zavladal vsem Halozam... Gospodična, to se sliši kakor pravljica, saj zveni preprosto in naivno, pa je vsa zgodovina Haloz v tem ... !«
Tisto popoldne so obiskali še mnogo hiš, invalida Cafuto, ki so mu leseno nogo, za katero je dobival redno odškodnino, zavidali daleč naokoli, zidarja Svenška, ki je pozimi čevljaril in godel po gostijah, starega Krivca, ki je kot puščavnik samotaril v napol razpadli stiskalnici, ter še mnogo drugih mulili ljudi.
Pod večer so prišli k Lozinšku. Stal je na pragu in mežikal v zahajajoče sonce. Kaplan ga je veselo pozdravil in se razkoručil.
»Prišli smo pogledat vaš perpetuuin mobile!«
Mož se je razveselil in se ponosno vzravnal. Potem jih je povubil v hišo. Čudni leseni stvor, nerazumljiva mešanica lesenih kolesc, vzmeti, vijakov in škripcev, je stal v kotu pri oknu. Lozinšek je odgrnil umuzano ponjavo in se ponosno ozrl. »Ves je iz trnovega lesa!«
Učiteljica se je glasno čudila, kaplan pa se je premeteno smehljal.
»Kdaj bo stekel vaš stroj?«
»Kmalu ... !«
Mož je čudno oživel.
»Samo nekaj mulega še manjka, tisto malo kolesce, ki bo vse ostalo gnalo. Ne, sedaj me ne skrbi več, že vem, kako bom nuredil. No, vidite, semkaj pride — tuko zobčasto kolesce, ki ga bo sprožilo pero in stroj bo tekel.«
»Toda kdo bo sprožil vzmet?«
»Vzmet? O, bom že naredil ... I«
Zopet je pogrnil ponjavo preko lesenega stroja. Potem jih je odvedel v klet.
Lozinšek je bral časopise, pa si je vtepel v glavo, da 1)0 zgrudil stroj, ki bo tekel sam od sebe, brez olja in bencina, brez vodstvu in mazanja. Nihče mu ni mogel zbiti te namere iz glave. Noč in dan je izpopolnjeval svoje načrte. Včasih je sredi noči vstal in rezljal dalje. Sredi dela je odvrgel motiko in tekel domov. Ljudje so mislili, da se mu je zmešalo.
V kleti so prisedli k bračem in zaprli vrata, da je bila tema ko v rogu. Od časa do časa je zaškripala stiskalnica, ki sta jo dva moža počasi privijala in odvijulu. Izpod koš je vrel droban in pojoč curek. Zunaj so peli klopotci. Drevje je šumelo v večernem vetru. Prijetno je bilo sedeti na prevrnjeni puti in slutiti krog sebe mnogo ljudi. Sprva so molčali. Potem se je nekdo oju-nučil in zaklical:
»Zakaj smo tako tiho? Bog živi luštno!«
Zapeli so, da se je klet tresla...
Puščava,
najnovejše prizorišče sedanje vojne
Vojna se je razširila tudi na Afriko in na njene puščavske predele. Narava je tam nakopičila vse svoje strahotne in pogubne lepote, ki stavijo vojskovodjem, tudi modernim, čisto posebne zahteve, katerim se ni moči izogniti. Vročina, pomanjkanje vode, neprehodna gorovja in neprehoden pesek, to so elementi, ki bistveno odločujejo pri vojni v puščavi.
Gornje slike kažejo nekaj te strahotne narave na področju zahodne egiptovske in južne libijske puščave; Dozdaj so tam mogle skozi samo kamele, a še te ne vedno, kakor pričajo izsušene kosti poginulih karavan po puščavi.
ZGODOVINSKI KOMAN S SLIKAMI = F. WEB1'JEL - K. HARDING
Dosedanja vsebina:
Francoski cesar Napoleon III. zvabi sanjarskega, idealnega Maksimilijana Habsburškega v Mehiko in ga da s silo izvoliti za cesarja, da bi po njem uresničil svojo težnje po nadvladi nad Ameriko. Maksimilijan šele v Mehiki, kateri hoče dati mir in napredek, spozna resnico. Proti njemu, tujcu, organizira odpor nesebični in idealni predsednik Mehiko Juarez. Navzlic lepim namenom Maksimilijan ne more uspeti, razen tega pa se tudi njegovo osebno življenje spreminja v tragedijo — cesarica Charlotta ne more dobiti naslednika. Posinovi daljnjega potomca zadnjega mehikan-skega cesarja, toda Juareza s tem ne pridobi, Juare-zovi ljudje ravno na dan posinovitve pripravijo atentat, kar rodi brezobzirno obračunavanje. Juarez organizira proti Maksimilijanu neprenehoma vstaje in prisili Maksimilijana, ki je v hudem boju z lastno — veleposestniško — vlado, da mu po ujetem generalu Diazu ponudi sodelovanje za blagor Mehike. Juarez naj M postal predsednik Maksimilijanove vlade. Juarez odkloni, hkratu pa Maksimilijana izda tudi Napoleon, ki odpokliče v tem usodnem trenutku svojo vojsko iz Mehike.
Maksimilijan to noč ni žel počivat. Čakal je na zadnje, od česar si je zdaj obetal rešitve. Čakal je odgovora od Juareza. Čimbolj je bil sam, tem trdneje je bil prepričan, da bo odgovor dober in na tem prepričanju je začel spet v prividih zidati stavbo bodočnosti, katera se mu je bila dozdaj še vsako pot podrla.
Dal je zapoved, naj privedejo Diaza k njemu, ob kateri koli uri bi prišel. Dolge ure je hodil sam po blestečih, napol zatemnjenih dvoranah, ki se mu je zdelo, da so v somraku sveč pošastno oživele, zakaj ob podrhtevanju plamenov so se premikale sence, svetlobe in bleski. Kadar so se kje odprla vrata, se je zdelo, da se je premaknil ves prostor. Cesurja je tak trenutek vedno prijela rahla vrtoglavica. Misli so popustile in nehote je zmeraj čutil, da se nalahno pogreza.
Tako prijetno je bilo čutiti to pogrezanje v praznino, v pokoj, v senco, v nič.
Oblečen je bil v temno svileno haljo, nad katero so sijali njegovi svetli lasje in je bil bolj podoben duhu iz duvnine, ki išče po teh prostorih starih spominov, kakor pa živemu človelcu. Ure in ure je šlu tu njegova pot, tiha, enakomernu, samo neskončno na redko se mu je zdelo, da jo je pretrgalo bitje stare ure in potem otožen umirajoč napev — vse sami spomini, sama preteklost, nič resničnega.
Ure so se bile pomaknile že daleč proti jutru in nad gorami se je noč začenjala srebriti, ko so zadoneli po hodniku do njega nagli koraki. Obrnil se je in stopil do vrat. Ni čakal, da bi kdo potrkal, odprl jih je sam in se naslonil ob nje. Zdaj je bil spet živ in v enem samem pričakovanju. Mislil je samo na eno in ni hotel čutiti ničesur drugegu, toda čeprav ni hotel, ga je v tem strastnem čakanju motilo nekaj, za kar v začetku ni vedel, kaj je. Kljuvalo mu je v glavo, dokler se ni nenadno zavedel: bila je ura na bližnji steni, nj-eni udarci so ga bili v srce, kakor da se norčujejo iz njega: bo-ne bo, bo-ne bo.
Ko je general Diaz s stražo stopil predenj, je Maksimilijan z grozo naštel do »ne bo«.
Presunilo ga je, toda ni utegnil več premišljati in biti žalosten, zakaj odposlanec je že stal pri vratih, negibno, molče, z nepremičnim pogledom. Njegov obraz je bil truden od dolge poti in mračen, Maksimilijanov pa kakor vedno v hudih trenutkih miren, ne du bi razodeval kar koli.
Prvi je spregovoril general:
»Juarez je Vašo ponudbo zavrnil, Veličanstvo, in koraka s svojo vojsko proti prestolnici.«
Ko je povedal, se je zravnal in togo ostrmel. V strahu je čakal nečesa hudega: izbruhov, vpitja, obupa, toda ni bilo ničesar. Maksimilijan ga je samo pogledal z motnimi, zasenčenimi očmi, mu ponudil roko in dejal:
»Hvala vam. Veliko ste storili zame, prosti ste.«
Diazu se je zdelo, du ni slišul pruv, hotel je spregovoriti, toda še predno je utegnil, ni bilo cesarja več pred njim. Čutil je po njem samo še veter, ki ga je vzdignil črni plašč Habsburžanov.
Foto Warner Bros.
Maksimilijanu se je podrlo zadnje upanje, kakor je bil še pred trenutkom prepričun sam. Ko pa je stopal spet skozi dvorane in po hodnikih in so se vrata pred njim skrivnostno odpirala, pa že ni bil več prepričan, da ni več upanja. Bil je še vedno živ, bil je mlad človek in nemogoče mu je bilo, da ne bi v svoji nesreči že naslednji trenutek zagledal kake nove luči.
Ne da bi mislil ali hotel, je krenil proti cesaričinim prostorom in v njeno spalnico.
V čarobnem, s sinjo svilo in zlatom opetem prostoru je bila skoruj tema, ena sama brljiva lučicu je gorela pod zlatim kipom Matere božje na stojalu.
Obstal je ob postelji. Glava mu je izginjala v senci neba nad njo. Charlottin obraz je videl razločno, zakaj nanj je padalo nekaj žarkov iz drobne luči.
Dolgo je stal nepremično in gledal ženo. Skozi spomin so mu drvele vse slike, od sreče tuni daleč na Jadranu pa do te pošastne, usodne ure.
Ko se ni hotela zbuditi, jo je prijel zu roko in jo tiho poklical. Takoj je odprla oči in prestrašena planila. Hotela je zavpiti, a ji je položil roko na usta in se ji dal spoznati. Ni ji pustil do vprušanj, rekel ji je samo:
»Bodi mirna, Charlotta, vse bo dobro.«
»In Juarez?« je vprašala z drhtečim glasom.
Cesar je odgovoril:
»Ne potrebujem ga več. Zdaj potrebujem tebe.«
Sedel je k njej in jo objel čez drhteče rame:
»Vse bo dobro, toda potrebno bo, da pojdeš ti v Francijo.«
»Nikdar,« je odgovorila Charlotta, toda Maksimilijan se je samo nasmehnil in rekel:
»Kako da ne, ko pa £re za to, da mi pomagaš.«
In že jo je imel zase. Zanj je bila pripravljena storiti vse, tudi zapustiti ga ...
Nadaljeval je polglasno:
»Edino tebe imam za važno, najvažnejšo nalogo. Napoleon nas je izdal. Zapovedal je Bazainu, naj se umakne in zbere vojsko v pristaniščih. Nekdo mora
zdaj nagovoriti Napoleona ne samo na to, da nam pusti to vojsko tu, temveč celo, da nam pošlje še novili vojakov. Kdo bi ga mogel o tem prepričati, če ne ti, ki si ženska in ki si moja žena.«
Kar tako je hotela še nekaj tožiti, toda cesar jo je pogledal z vso silo svojih moči in rekel samo:
»Drugače...«
Spustil je roko, da ji je mrtvo padla z rame. Char-lotta je planila še tesneje k njemu in mu začela zagotavljati:
»Da, da, Maks, pojdem. Jutri bom odpotovala...«
Pogledala sta se in že jima je vstajala nova vera, počasi, toda neizpodbitno, kakor jutranja zarja, ki je začela bledeti za okni in dušiti rdeči, šibki soj svetilke na steni.
Slovo drugi dan med njima je bilo skoraj veselo in nič dolgo. Sila, ki ju je gnala narazen, je bila ne-počakana, kakor veter, ki je napenjal vesela jadra.
Dolgo sta si še mahala v slovo in kadar so vzpla-polala odmikajoča se jadra, se je zdelo, da govore:
»Na svidenje, na svidenje.«
V maju letu 1867, ko je svet objela ena najlepših pomladi v zgodovini sveta, stu se sprožili dve veliki žaloigri. Prva je bila velika zgodovinska, druga pa majhna, toda prav tako žalostna, čeprav neštetokrat ponovljena: žaloigra dobre, plemenite, zbegane in zmočene žene, ki je ljubila svojega moža in ga reševala z zadnjimi silami svoje trudne duše.
Maksimilijan je čakal dan za dnem poročil iz Pariza in upal, da se najhujši Juarezov val ne bo vzdignil proti njemu, preden Charlotti ne uspe dobiti iz Francije pomoči. Toda zdelo se je, da usoda tekmuje za prednost z ugodnimi vestmi, ki jih ni hotelo biti.
Juarez je dvigal proti njemu ljudstvo na vseh koncih države. Maksimilijan se je moral bojevati z ostanki zveste vojske proti ogromni sili. Okoli njega se je zbralo nekaj zvestih generalov z Muijem na čelu. Ti so delali čudeže, toda žal so tudi ti čudeži bili na umiku. Cesarjeve vojske so se vse tesneje gostile okoli prestolnice, središča, kjer naj bi prišlo do odločilne bitke.
Zdaj ko je bil cesar sam, je bil nemiren, da bi bil najrajši bičal čas in ga podžgal k naglici, da bi mu prej 'prinesel rešitev. Toda Charlottinu pot je potekala vse drugače in vse počasneje, kakor je hotel in upal cesar.
Cesarica je prišla v Pariz z zamudo zaradi hudega morja. Še prvi večer bi bila rada prišla na dvor, toda takoj ob prihodu je začutila, da se ji umikajo in da ji hočejo onemogočiti uspeh z odlašanjem. Priredili so ji tisoč brezpomembnih uradnih reči, jo vodili sem in tja, jo skušuli omamiti, zamotiti, zapeljati, skratka pregnati
ji misli na nalogo, zaradi katere je zapustila Maksimilijana sredi ognja samega.
S silo so jo prepričali, da si mora najprej opomoči in iti v kopališče, nakar bo mogla priti k cesarju.
Zdelo se ji je, da se je vsa francoska diplomacija spravila na noge, da bi ji onemogočila rešitev edinega, za kar je živela: tisto malo sreče ob rešenem Maksimilijanu, četudi ne več cesarju, samo da bi bil njen.
Vse te spletke so jo silovito utrujale in begale, da se ji je zdelo, kakor da je vsak dan bičana in da se ji bo zmešalo. Nekega dne ni mogla več prestajati, odpeljala se je na dvor in vdrla mimo straž in mimo dvorjanov naravnost do Napoleona.
Postarani, poženščeni, naličeni cesar je bil na seji, pri kateri pa je bilo več žensk kakor ministrov. Vse je šlo lepo gladko, pritajeno, v vzdušju nasladnega razkošja, kakor je vladalo na tem zadnjem francoskem dvoru.
Sredi finih, zavitih besedičenj in poudarjenih poklonov so se burno odprla vrata in na pragu je stala ženska, ki je ne bi na prvi pogled nihče imel za cesarico, vseeno pa za čudovito zavidanja vredno bitje, ki lomi vse pred sabo, da bi si ohranilo najdražje.
Cesarjev zbor je ostrmel in bil v zadregi, samo Napoleon se je vzdignil in stopil nekaj korakov proti Charlotti, potem so ga njene goreče oči ustavile.
Nihče na svetu ni še tako govoril s ponosnim francoskim cesarjem, kakor te trenutke mehikanska cesarica. Iz ust so ji privrele prošnje, potem očitki o izdaji, o prevari, o zavajanju. Cesar je bil pred njo vedno neznatnejši, noge so mu skoraj drhtele, da se je moral prijeti za rob mize.	....
ko je končavala, je Charlotta stopila tik do njega, krčevito sklenila roke in z drhtečim glasom vzkriknila:
»In zdaj — boste poslali vojsko v Mehiko?«
Cesar je strmel vanjo in edino, kar bi bil mogel reči, bi bilo »da«, tako ga je ta ženska prevzela. Ni bila toliko njena prošnja in žalost, kakor sila, ki je gorela iz njenih vročičnih, obupanih oči in vsega njenega bitja. Nekaj hipov ga je ta sila docela obvladala, iskal je samo besede, da ji pritrdi.
Tedaj je stopil nekdo od ministrov k njemu in mu posmehljivo šepnil na uho. To kratko sikanje je raztrgalo čar proseče žene. Cesar je bil spet samo cesar, računi so prevladali nad vsem človeškim, kar se je bilo rodilo te trenutke med Charlottinimi prošnjami.
Še nekaj trenutkov, pa se je gladko priklonil, pogledal Charlotto ter kratko, toda razločno odkimal.
Ta trenutek so vsi prestrašeni osupnili. Charlotta zdaj ni bila več ženska, v njej se je zbudila ranjena zver. Pred očmi ji je zaplesala zlata dvorana, ljudje v njej in prvi med njimi cesar, so se spremenili v spačene pošasti. Pognala se je proti Napoleonu in dvignila roke, da bi ga udarila — pa že tisti trenutek so jo moči zapustile in s presunljivim krikom se je nezavestna zgrudila na tla.
Završala je zmeda. Prinesli so vseh vrst pripomočkov, dišečih soli, vode, poklicali so zdravnike, da bi mehikansko cesarico spravili do zavesti.
Položili so jo na počivalnik in res je čez nekaj minut polahko odprla oči.
Toda te oči niso bile več lepe, goreče, omamne Charlottine oči, v njih je bilo nekaj neizraznega, praznega, hladnega, strahotnega, kakor je strahotno slepo steklo na obsijanem oknu.
Cesarici se je zmešalo.
Blaznost, ki jo je rodil višek bolečine iz zagrenjene, razočarane, obupane ljubezni, ji je zameglila oči, in vse, kar je dozdaj zanjo živelo in cvetelo, je za zmeraj utonilo v strašen, večen mrak ...
(Dalje.)
JJ
DUMBO:
ice o
beraču (Uaclavu
Ni še dolgo, kar seirt bral v nekem češkem listu, da je v mojem moravskem rojstnem mestu, objokovan od svoje številne rodbine, umrl v starosti 85 let, kot premožen hišni posestnik, gospod Vaclav M. Ta vest sama na sebi ni taka, da bi preobrnila svet. Kdor pa je gospoda hišnega posestnika Vaclava M. poznal — kakor jaz v prejšnjih letih — pod imenom »berač Vaclav«, se bo pri osmrtnici spomnil s smehljajem na genialni način in veliko umetnost, s katero si je »berač Vaclav« na-beračil svoje nemajhno premoženje.
Berač Vaclav, ki se je bal vsakega dela, je tudi pri beračenju, namesto da bi na kakem cerkvenem oglu s truda polnim, ure in ure trajajočim podrobnim delom zbral nekaj kronic, rajši obiskoval po dobro premišljenem vojnem načrtu bogatejše trgovce, kmete in župnike v svojem okraju, jim tvezil žalostne zgodbe, da bi se človeku lasje ježili, in nato kasiral kot nekak duvek znesek, ki mu je po njegovem mnenju pripadal in ki ni nikdar bil nižji ko 20 kron.
Enkrat na leto pa je šel Vaclav »na veliko turo«, kakor je imel sam navado reči in pri tem obiskal vse
bogatejše ljudi na Moravskem; da celo globoko na Slovaško in Češko ga je vodila njegova vsakoletna trgovska pot.
Značilno za temeljitost, s katero se je posvetil Vaclav svojemu poklicu, je tale kratka zgodba;
Nekega dne se je vrnil z vsakoletne velike poti utrujen, toda z nepričakovano visokim naberačenim zneskom domov, kjer ga je sprejela žena s posebno dobro, poslovnemu uspehu ustrezajočo večerjo. Ko se je ves zadovoljen pripravljal, da načne pečeno gos, se mu je hipoma zmračil obraz, skočil je pokoncu, oblekel suknjič in hotel izginiti skozi vratu, ne da bi se dotaknil grižljaja.
»Kaj si znorel, Vaclav,« ga je poklicala žena, »kam pa hočeš sedaj sredi noči?«
Ves nevoljen ji je odgovoril Vaclav;
.»Na .veliki turi* sem pozabil ustaviti se v Zidloho-viculi pri tovurnarju Kvasničku.«
»Veš kaj,« pravi Ženu ljubeznivo, »ostani sedaj lepo doma, saj si se dovolj namučil, podari to enkrat Kvasničku.«
»Kaj, podurim naj?« je zurjul berač Vaclav, »ali si znorela, kdo pa meni kaj podari?« In že je bil zunaj.
Berač Vaclav je zelo rad menjal žalostne zgodbe, ki jih je pravil svojim žrtvam in je pri tem razvijul pravljično domišljijo. Običajno je svoje »odjemalce« ganil
do solz, včasih pa je imel tudi smolo. Tole dogodbico mi je prinovedovul sam, ko me je že kot hišni posestnik Vaclav M. nekoč v napadu velikodušja popeljal v gostilno na osminko vina:
Nekoč je prišel nekam k veleposestniku in mu s solzami v očeh pripovedoval, da ga preganja nesreča, da ima v življenju samo smolo, da ne more dobiti nobene namestitve in da je sploh najbolj obžalovanja vredna stvar na vsem božjem svetu.
»No,« pravi pomirjajoče veleposestnik, »saj ne bo tako hudo, kaj pa ste po poklicu?«
»... Igram na pozavno,« je po kratkem premisleku odvrnil Vaclav.«
»To je pa res sijajno,« je menil veleposestnik, »pod streho imam staro pozavno, na katero mi lahko takoj nekaj zaigrate.«
»No, ali vam nisem rekel, da me preganja smola in da imam v življenju samo nesrečo,« mu je odvrnil Vuclav ves v solzah, »kukor nalašč, ravno pozavno morate imeti pod streho.«
V poznejših letih, ko se je Vuclav postaral in postal lagodnejši, si je vzel druga, ki je prevzel polovico poti. Trajulo pa je precej dolgo, dokler se ni pod Vaclavovim vodstvom vpeljal in dosegel izurjenost svojega učitelja in družabnika. Med učno dobo družabnika sta oba obiskala kmeta, ki je bil razvpit kot posebno surov in neotesan. Iz previdnosti je Vaclav poslal k njemu najprej učenca.
Ni še preteklu minuta, ko je ta že priletel po stopnicah navzdol s temnordečim, oteklim obrazom in vpil;
»K taki surovini me pošiljate. Deset zaušnic mi je hotel dati.«
»Od kod pa veste,« je menil Vaclav, »da vam je hotel dati ravno deset zaušnic? Morda vam jih je hotel dati samo šest.«
»Če bi mi jih ne hotel dati,« je odgovoril družabnik, »bi mi jih ne bil dal.«
Tedaj pa je poskusil Vaclav sam svojo srečo, da bi imponiral učencu s pogumom. Povzpel se je po stopnicah do kmeta, čeprav mu je srce pošteno trepetulo. Ni bil še dobro na vrhu, ko je že kmet ves srdit planil s palico nadenj. V peklenskem strahu se je pripetilo Vaclavu nekaj človeškega. Ni dognano, ali je ta prekršek lepega vedenja kmetovi neotesani naravi odgovarjal, ali ga je ganil tako izraženi beračev smrtni strah, res je, da je umaknil roko, že dvignjeno za udarec, našel nekaj prijaznih besedi in mu končno podaril še 20 kron. Ves žareč se je vrnil Vaclav z dvajsetimi kronumi v žepu k družabniku.
»Vi ste res umetnik,« pruvi ta ves spoštljiv, »kuko ste le neki to naredili?«
»Ja, govoriti je treba znati,« odgovori ponosno Vaclav.
Pri nekem posebno skopem trgovcu, ki ga ni bilo mogoče pripraviti do tega, da bi odrinil le kronico, je Vaclav nenadoma legel na tla, zasukal oči in udarjal okoli sebe in hlinil božjastni napad tako dolgo, dokler mu ni do smrti prestrašeni trgovec dal deset kron.
»Nate, tu imate še deset kron,« reče trgovec, ki je še ves trepetal, »pa pojdite tja čez k mojemu sovražniku in konkurentu trgovcu X, pu naredite to predstavo še tam.« »To pa ne gre več,« je odgovoril Vaclav kratko, »tam sem bil že pred pol ure. Dul mi je dvujset kron, da dobim še pri vas tak napad.«
Tako si je Vaclav v letih nuberačil premoženje in sedaj je zapustil dedičem hišo brez doljja. Ta hiša nosi in bo nosila napis: »V tej hiši je beračenje in krošnjar-jenje strogo prepovedano!«
Kateri upokojetiec pa se rad spomin ju na svoj prejšnji težki poklic!


ir iiiii?
m

4	1	■
»k!	Ji!' ji iii
F. Terseglav
Apostol nas uči, da je zemlja človeku le začasno bivališče. To se je globoko vtisnilo v krščansko dušo, ki se zaveda, da je ustvarjena za večno življenje, za katero je življenje na zemlji le priprava, le prehod, le postaja, s katere se vrne zopet k Bogu, če je prav živela. Ne da bi življenja na zemlji zaničeval in za nekaj nevrednega smatral, kristjan neprestano hrepeni po onostranskem življenju, kjer bo večno zrl Boga iz obličja v obličje. In iz te večnosti bo razumel šele prav do dna svoje kratko življenje na zemlji, da je bilo kraj preizkušnje, izčiščevunja in odrešenja ter zaslug. Če kristjan tako gleda svoje pozemsko bivanje od telesnega rojstva do smrti, to svoje romanje od zibelke do groba, ga bo tudi znal prav ceniti: ne kot svoj edini in zadnji numen — zakaj to so nebesa — pač pa kot najdragocenejši dar in priložnost, da na zemlji uresničuje velike nravstvene vrednote in gmotne ter kulturne dobrine, ker nič ne bo izgubljenega, ampak vse ohrani svojo vrednost v »onstranski gloriji«, kakor pravi pesnik. Tam se nam bo vse, kar smo si prizadevali, pokazalo v še lepši luči, v svojem pravem in polnem pomenu. Zato kristjan tostranske dobe svojega življenja ne prezira, ne drži v njej križem rok, ne obupuje zaradi trpljenja, ampak le še bolj pridno dela in ustvarja, vedoč, da s tem pripomore do zmage dobremu in da s tem sebi in vsem drugim služi večno izpopolnitev in pripravlja pre-obraženje vsega vesoljstva, o katerem nam govori apostol Pavel. Najlepše v našem jeziku je to povedal naš pesnik prvak Prešeren v svojem »Krstu pri Savici« iz ust Bogo-
Da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, da ljubi vse ljudi, svoje otroke, da zemlja, kjer vijo viharji jezni, je skušnje kraj, da so naš dom visoke nebesa, da trpljenje in bolezni z veseljem vred so dar njegove roke, da čudno k sebi vod’ otroke ljube, da ne želi nobenega pogube.
Da vstvaril je ljudi vse za nebesa, kjer glor’ja njega sije brez oblaka, oko ni vid’lo, slišala ušesa veselja, ki izvoljene tam čaka.
Čemu ta uvod? — bo vprašal čitatelj. Zato, ker nam predočuje pravi pomen pobožne navade krščanskega ljudstva, da tako rado roma k svetiščem svoje vere. Tudi Slovenci radi romamo. Romanje je upodabljanje krščanske misli, da smo samo romarji na tem svetu. Svetišče s svojim oltarjem nam je kakor nebesa, ki jih dosegamo o daljši ali krajši spokorniški poti. Koliko romarskih rajev imamo v svoji domovini, kamor nas po pobočju hriba pelje pot mimo postaj svetega križevega pota — prave slike našega življenja! Čudovita lepota znamenitih romarskih cerkva nas uteši kot podoba raja, počutimo se, kakor v svojem pravem domu, pozabljene so težave in bridkosti našega vsakdanjega življenja. V dolgi verigi dni, ki so jih preživljali naši kmetski rodovi v težki roboti, so bili trenutki, ko so se zbrali na naših svetih gorah skupaj s svojimi sorojaki iz vseh krajev slovenske zemlje, kakor vesela sprostitev iz jarma vsakdanjosti in dvig duše k idealu lepšega življenja; ljudje so se tudi zavedli, da jih druži vzajemnost krvi in mišljenja, spoznavali so lepoto in vrednost svoje zemlje in si širili svoje obzorje. Koliko naših preprostih ljudi je bilo v davnih časih, ko je pobožni duh tistih stoletij vse romarske poti opremil z gostišči in okrevališči pa je dobrodelnost skrbela, da so poti bile malodane zastonj, v Jeruzalemu, v Rimu, v Padovi, v daljni Španiji pri Sv. Jakobu Kompostelskem, v Kolnu na Reni. Brezje, Sveta gora na Goriškem in Svete Višarje, kjer so se videli in pozdravljali Slovenci iz gorskih dolin Benečije s svojimi rojaki s hrvatske meje, so bili pravi narodni
tabori, preden smo poznali narodno zavest v političnem pomenu: zbujali in krepili so zavest naše povezanosti kot otrok božjih in otrok ene slovenske matere zemlje.
Oglejska bazilika.
Po teh uvodnih mislih še nekaj besed k slikam, ki sem jih slučajno zbral. Veličastna je bazilika v O g 1 e j u (Akvileji), ki se sredi cipres dviga na furlanski ravni z resnobo prvih krščanskih stoletij. Oglej je mesto, iz katerega je prvič krajem, v katere se je vselil veliki rod Slovenov, zasijala luč krščanstva in zapadne omike in v tem smislu je poveličan tudi v znani pesnitvi našega največjega pesnika. Oglej, ki leži kake 4 km stran od Gradeža, s katerim je zvezan po prekopu Nadiže, je danes trg videmske province v Italiji, pred letom 1918 pa je bil pod Avstrijo kot kraj goriške »obmejne grofi-
je«, kakor se je takrat soriška dežela imenovala. Božja pot njegova bazilika, ki je edina znamenitost tega malega kraja, ni bila, dasi je posvečena Devici Mariji, pač zato, ker je kot sedež mogočnega patriarha, ki je v srednjem veku bil hkrati posveten vladar, bila ljudstvu preveč gosposka. Gotovo pa je videla veliko slovenskih obiskovalcev, ki so prihajali kot služabniki ali vojaki svojih knezov in grofov ter drugih gospodov na dvor oglejskega patriarha. Kakor je impozantna njena zunanjost — stolp je 73 m visok — tako prevzame človeka njena skrivnostno-somračna notranjost, v katero lijejo luč visoka okna in deloma lepo predrti svodnati stropi. Obsežna absida je ena sama z mnogobarvnimi mozaiki na zlatem dnu pokrita umetnina; k oltarju sredi širokega polkroga vodijo zelo visoke stopnice, ki podčrtujejo veličastvo tega staročastitega troladjastega hrama, ki pohaja iz prvih krščanskih stoletij. V sedanji romanski obliki je bila bazilika sezidana 1. 1031, v 14. stoletju pa prezidana nekoliko v gotskem slogu. Oglej sum je bil v starem rimskem cesarstvu najznamenitejše trgovsko mesto in trdnjava na 'severnem Jadranu s preko 100.000 prebivalci. Osvajalci Italije, Alarik, Atila in Teodorik so ga trikrat zapovrstjo razdejali, prebivalstvo pa je večinoma zbežalo na sovražniku nedostopne lagune, kjer so pozneje nastale Benetke. Pod Oglejem je bil tudi škof v Emoni, to je današnji Ljubljani, kjer je pod rimskim cesarstvom 1.381 stoloval sv. Maksim. Slovanska apostola sv. Ciril in Metod, ki sta več sto let pozneje na razvalinah rimske države med Sloveni v srednji Evropi zasadila seme krščanskega evangelija, sta gotovo našla bolj ali manj urejeno krščansko versko življenje in cerkveno ureditev med Slovenci, ki so bili pod oglejskim patriarhom, kakor so se oglejski škofje od 6. stoletja naprej imenovali. V zgodnjem srednjem veku so oglejski patriarhi bili v precejšnem delu slovenske

dežele nujvišji cerkveni poglavarji in posvetni vladarji obenem; v Ljubljani, kjer že davno ni bilo več škofije, jih je zastopal arhidiakon. Najstarejše fare so bile Stara loka, Bela cerkev, Št. Vid nad Ljubljano, št. Vid pri Stični, Dvor, Mošnje, Sv. Peter pri Ljubljani, Cerklje, Kamnik, Kostanjevica, Stari trg, Šenčur pri Kranju, Kranj, Metlika in Črnomelj. Ko se je začela širiti moč in posest Habsburžanov na jug, je začelo bolj in bolj bledeti cerkveno in posvetno gospostvo oglejskih patriarhov, ki ie dobilo svoj zadnji udarec pri nas z ustanovitvijo ljubljanske škofije 1. 1462, ko je bil nemški cesar Habsburžan Friderik, papež pa Pij II. Nekaj župnij je Ogleju še ostalo, dokler mu tudi te niso bile odvzete; nekdaj tako sloveči patriarhat je bolj in bolj propadal, njegovo dediščino sta si razdelila sredi 18. stoletja Benetke oziroma Videm in Gorica, in v Ogleju, ki je postal vas, je ostala le še bazilika kot farna cerkev, ki je bila podrejena neposredno sv. stolici. Tudi danes sameva; italijanska oblast, pod katero je prišel Oglej pred dvaindvajsetimi leti, zelo skrbi za ohranitev častitljivega hrama božjega, kakor je prej tudi avstrijska, ki je imela, če me ne vara spomin, za oglejsko baziliko posebnega konservatorja.
Sv. Jakob Kompostelski.
Prava in sloveča božja pot je že stoletja in stoletja Sv. Jakob Kompostelski — Santiago de Com-oostela — v baskiški deželi, ki se imenuje Galicija, ježi v severozapadnem delu Španije, ki se končuje v najzapadnejši rt Evrope Finisterre (finis terrae = konec sveta). To je res na koncu sveta, zakaj še danes je pot tja skrajno dolga in težavna, ker Santiago ni z nobeno železnico, ki bi šla vzporedno s severno špansko obaljo povprek skozi gorate severne baskiške province Španije do Pirenej zvezan s Francijo ali z Italijo, pa še naravnostne zveze z Madridom ne najdem na karti, pač pa s portugiškim pristaniščem Oporto. Kako naporna je morala biti pot za romarske trume v srednjem
1*1
veku, ki so morali peš skozi Francijo črez pirenejski prelaz Roncesvalles, potem pa na zapad preko vseh baskiških gora do obale Atluntika! Santiago, čeprav nima več kot 25.000 prebivulcev, je imenitno mesto, ki ima nadškofa, univerzo in okoli 50 cerkva; najbolj seveda slovi stolnica, v kateri počivajo zemski ostanki Gospodovega učenca sv. Jakoba, ki je Španiji oznanil evangeli j. Ta katedrala, ki so jo začeli zidati nekaj let po znamenitem letu 1000 nuše ere, ko je človeštvo mislilo, da bo svetu konec, je pruvo čudo romanske stuvbarske in kiparske umetnosti in je služila za vzor mnogim drugim cerkvam na zapadu. Nepozaben vtis naredi ogromno visoko pročelje in portal, ves v kipih, stebrih in okraskih, kakor okamenel gozd vitkih dreves, v katerem se svetijo široke odprtine. Ime sv. Jakoba Kompostelskega živi globoko tudi v slovenskem ljudskem izročilu kot znamenit romarski kraj za ves krščanski svet. Kakor ga navaja italijanski pesnik prvak Dante v 40. poglavju svoje »Vitu nova« kot najbolj sloveče romarsko svetišče
srednjega veka poleg Jeruzalema in Rima, tako ga spominja naš France Prešeren v prvi kitici soneta:
Mursikateri romur gre v Rim, v Komposteljc, Al tje, kjer svet’ Anton Jezusa varje,
Trsat obišče al svete Lušarje Enkrnt v življenju, al Marijino Celje.
Prešeren, ki se je zelo zanimal za narodno pesem, katero so njegovi prijatelji v dobi našega preporodu zbirali, je gotovo poznal pesem o »Komposte!jskih romarjih«, ki jo je konec 18. stoletja iz ljudskih ust slišal in napisal neki neznanec in raztolmačil takole: »Pejsem S. Jakoba apostelna. En lejp exempel od engu očeta inu sina, kir sta v Galicijo Sv. Jakoba grob častit šla inu na poti ta sin je biv nadovžno smrt sturu namejst očeta«. Pesem pripoveduje o očetu in sinu, ki sta poromala k Sv. Jakobu Kompostelskemu, pa je bil, ko sta prenočevala nekje v Galiciji, oče od gostilničarja po nedolžnem obtožen kraje. Sodnik obsodi očeta na smrt na vešalih, na prošnjo sinu, naj na mesto očeta obesijo njega, pa res pusti obesiti sina. Oče se ves žalosten poda v Kompostelo, kjer sina priporoči sv. Jakobu. Ko se pa po isti poti vrača in po tridesetih dneh pride mimo prenočišča, kjer je bil sin obešen, najde le-tega po čudežu, ki ga je storil sv. Jakob, živega. Sodnik, ki to izve, veli zaseči gostilničarju vse premoženje in ga izroči našima romarjema. Kako je naše ljudstvo takrat sv. Ju-koba častilo, nam pove sklep te pesmi:
Častimo tud mi zdej svetga Jakoba vselej, za vse gnade, dobrute, de nas potroštu srute.
Dej vsim, karkul žele, var nam žitnu polje.
Svet Jakob, žegnej nas, zlasti na zadnji čas, kir pojde duša s telesa, ti jo pelej v nebesa.
Iz teh stihov razvidimo, da so se sv. Jakobu priporočali posebno v zadnji uri. To pač zato, ker je sv. Jakob, apostol Gospodov, v svojem pismu vernikom (glej Apostolski listi, Sveto pismo novega zakona, Ljubljana, 1929) klical v spomin dolžnost, da v primeru hude bolezni pokličejo duhovnika, ki bo bolnika mazilil z oljem ter nad njim molil. Sploh je bil apostol sv. Jakob v veliki časti med vsem krščunskim ljudstvom kot mučenik za Kristusov evangelij — bil je 1. 44 od Herodu Agripe obglavljen. V Kompostelo pa so vabile romarje z vsega krščanskega 'sveta njegove relikvije, ki so slovele po čudežih, izprošenih qd svetnika. Romarji so se odpravljali na dolgo pot tako, da so prišli v Santiago vsaj na praznik Apostola, ki je 25. julija. Romanje je trajalo mesece in je bilo skrajno naporno; svetišče sv. Jakoba je zbiralo okoli sebe vsakokrat gotovo toliko pobožnega ljudstva, kakor Gospodov grob v Jeruzalemu ali grobova apostolov sv. Petra in Pavla v Rimu. saj se more tam dobiti vesoljni odpustek, kakor na Sveto leto v Rimu in sicer po odredbi papeža Kalista II. takrat, kadar praznik svetnika pade na nedeljo. Romarji, ki so bili v Komposteli, so okrasili svoj klobuk in svoj plašč s školjko (ker so prišli do morske obale). Tukih je bilo tudi v naši domovini veliko in ime Galicija, ki ga nosi več slovenskih naselij na Štajerskem, pohaja od španske Galicije, iz katere so se romarji vračali domov. Romarji so bili razdeljeni v narodne skupine, na vsej poti so bila gostišča in okrevališča, v Santiagu samem pa veliki »hospituli« za posamezne narode in kruje. Tu je vsak romur dobil poleg hrane novo obleko in obuvalo zastonj; zastonj so ga tudi zdravili. Vhod v veličastno cerkev je bil nadvse slovesen; kip sv. Jakobu iz masivnega srebra na oltarju je vsak romur objel in poljubil. Dan za dnem so se brale neštete svete maše in so se razlegale pobožne molitve in pesmi v svetišču in okoli njega: tukaj sta si bila kralj, plemič in kmetič, bogatin in siromak enaka. Nuj še omenim, da je sv. Jakobu Kompostelskemu posvetil pesem največji lirik sodobnega špansko-ameriške-ga sveta, Ruben Dario (»Las torres de la Catedral...«). Danes je iz izvenšpanskega sveta kaj malo romarjev v Santiagu; lahko jih je našteti na prste ene roke. Pot v
Prosim tale zavitek!
Zelo ljubim dobro belo kavo. Mati mi je rekla: »Pravo Kneip-povo sladno kavo dobiš samo v zavitkih s sliko in podpisom župnika Kneippa.«
Kneippova
SIADNA KAVA
Lourdes po železnici je lahka, v Santiago pa po kopnem ali po morju samo za krepkega zdravega človeka; zato so romanja v Kompostelo od sredine 19. stoletja postala redkejša in redkejša. Med državljansko vojsko v Španiji pred štirimi leti katedrala sv. Jakoba ni nič trpela, ker je republikanska vlada v baskiških krajih puščala Cerkev pri miru. Prav slovesno romanje, kakor ga Santiago že dolgo ni videl, so priredili letos 25. julija Španci v zahvalo za izid minule državljanske vojne, ki je prinesla zmago Španiji katoliške narodne tradicije; tujin romarjev pa seveda ni bilo, suj vojnu tega ne dopušča.
Koln ob Reni.
Na koncu še nekaj besed o sloveči božji poti v Kel-morajn, kakor so naši predniki imenovali mesto Kdln ob Reni. To božjo pot nam je prvi obširno opisal pokojni lavantinski škof dr. Andrej Karlin v knjigi Mohorjeve družbe iz leta 1903. V Kdlnu je največja in najlepša cerkev tako imenovane visoke gotike, ki so jo gradili, z velikimi presledki seveda, celili 632 let, od 1248 do 1880. Dolga je 136 m, široka pa 86 in obsega 6166 kvadratnih metrov. Njena najbolj znana svetinja so relikvije svetili Treh kraljev, ki jih je po legendi našla in pokopala v Carigradu pobožna mati rimskega cesarja Konstantina, sv. Helena, in so prišle v Nemčijo sredi 12. stoletja. Omara, v kateri te relikvije počivajo, je ena najdovršenejših umetnin srednjega veka. Znamenita pa je tudi stolna podoba Matere božje, ki jo častijo sveti Trije kralji s svojim številnim spremstvom. Naredil jo je 1. 1426 Štefan Lochner in je pravi vzor tistih poznogotskih slik, ki po svoji milini, poduhovljenem realizmu in čudoviti barvitosti pa nedosežni kompoziciji napravi na gledavca nepozaben vtis; pobožnega duha, ki prešinja te umetnine, pozneje ni nihče več dosegel. H kelmorajnski katedrali so se romarji iz slovenskih krajev odpravljali ponavadi vsakih sedem let in so se ob tej priliki ustavili tudi v Aachenu, ki so ga imenovali Cahen; v aachenski stolnici, v kateri je pokopan cesar Karol Veliki, so ljubljanski in kranjski meščani konec 15. stoletja ustanovili poseben oltar, posvečen slovanskima apostoloma sv. Cirilu in Metodu ter plačevali stalnega slovenskega duhovnika, da tam mašuje, pridigu in spoveduje slovenske romarje. Božja pot v Kdln se je začela sredi 14. stoletja, ko je po vsej Evropi razsajala črna kuga. Od 17. stoletja dalje so Kelmorajn posečali skoraj samo slovenski romarji — tako zelo se jim je priljubil. Slovenska romanju so bila zelo dobro organizirana; v Kelmorajnu samem so on-
dotna gostišča za romarje naravnost očetovsko skrbela. Ta gostišča so bila pobožne ustanove bogatih meščanov in zato romarji niso imeli velikih stroškov. Romarji so imeli dolge romarske palice in so nosili roženvenec okoli vratu. V stolnico so vstopili med pobožnim petjem s križi in banderi. Pa tudi godce so imeli s seboj in imeli tistih šest tednov, ki so jih prebili v mestu, tudi zabavo, na kateri so plesali domači slovenski ples, rajanje. Tudi poroke so obhajali in sicer po domači slovenski šegi, kar se je kelmorajnskim meščanom posebno dopadlo.
Tisti časi — to naj na koncu opomnim — so bili globoko pobožni pa hkrati so ljudje bili odkrito veseli; šele s protestantizmom je prišla v življenje neka mrkost, zapetost in dvoličnost pa farizejstvo, ki ie na zunaj pretirano strogo in nestrpno, s čimer pa dejanska miselnost in ravnanje ni v pravem skladu. Najgloblji vzrok, da se je pokazalo takrat v evropskem človeštvu tako notranje nesoglasje v toliki meri, ni znan. So pa res časi, ko se hkrati z globokimi političnimi in socialnimi preobrati človek sam v svojem nravstvenem bitju in duhovni podobi silno izpremeni; tak čas je tudi danes, ko stoji pred durmi nov svet.
Zgoraj: Dvorni vluk, ki je odpeljal romunskega kralja v Španijo. Bivši dvorni minister Urdareanu se otepa časnikarjev na postaji v Milanu.
Desno: Vhod Bolgarov v osvobojeno Južno Do-brudžo.
Spodaj:	Angleška
obala pri Doveru, kjer je najboj izpostavljena morebitnemu nemškemu vdoru.
M©PA * Ž€NA * PREŽIHA
Oople bluze za ztrnslu kostim
Dane« prinašamo našim bralkam nekaj izrednih, a kljub temu zelo praktičnih bluz iz lahkega volnenega blaga ali jer-seya. Z eno izmed njih boste lahko osvežile vaš stari, že precej ponošeni kostim, od katerega se za zdaj še ne morete ločiti. Ali pa boste eno izmed teh bluz nosile za pisarno, šolo ali tudi doma. Čisto gotovo boste odkrili pri vašem trgovcu kak ostanek (1 m in V* že zadostuje, če je blago široko 160 cm), ki ne bo predrag, ki vam bo pa vendar naredil veliko veselja. Barva bluze je laliko skladna s krilom, ali pa tudi nasprotna. K temnorjavemu, črnemu ali modremu krilu se bodo lepo podala vinskordeča, sivkastomodra, peščenorumena, rjastorjava bluza.
1.	Preprosta bluza z dolgimi rokavi iz vinskordečega angora blaga. Edini okra« sta dva okrogla, našita žepa in debelo prešit šiv, ki nakazuje obliko oplečnika in se nadaljuje ob strani pred-njika do pasu. Bluza se zapenja spredaj.
2.	Naš drugi model je zelo sličen prvemu, samo da ima koničast izrez, katerega krasi mehka žoržetasta rutica v kontrastni barvi.
3.	Slivnatomodra dopoldanska bluza iz mehkega krepa. Dva urezana prsna žepka krasita prednjik.
4.	Pričujoči model se lahko izdela iz žameta ali svile, tako da ga lahko nosimo tudi za gledališče ali koncerte. Prednjik
je bogato naguban in se zapenja visoko ob vratu z dvema steklenima gumboma.
5.	Zelo preprosta bluza iz rjastordečega jerseya, primerna zlasti za starejše dame. Prednjik krasijo 5 cm široki našivi iz istega materiala.
6.	Klasično obliko bluze, ki je krojena po moški srajci, predstavlja naša šesta slika. Model je letos močno v modi in primeren za mlado in staro.
7.	Zelo mladostna ciklamnordeča bluza iz volnenega klokeja. Prednjik ima dve globoki gubi, ki sta prišiti na oplečniku. Ljubka široka pentlja in trije kovinasti gumbi krasijo vratni izrez.
(Jutranja telovadba ~ vir zdravja in lepote
Ne recite, prosim:
»Saj to ni za mene, to naj delajo tiste, ki imajo 24 ur časa na dan.«
Tistih deset minut vsako jutro pač ne igra vloge in čisto gotovo sta le lenoba in lagodnost vzrok, da še niste začeli z jutranjo telovadbo. Ne jutri, ali šele prihodnji teden, takoj nocoj, preden ležete, začnite z vajami, ki jih morate delati redno vsak dan, če hočete doseči zaželeni uspeh. Cisto zgrešeno je, če začnete danes, jutri se vam že ne ljubi več, nato se čez teden dni zopet spomnite in nadaljujete z vajami.
Takoj, ko se zbudite, se dobro pretegnite, nato skočite hitro iz postelje in odprite okno. Ko ste nekajkrat globoko vdihnili sveži zrak in si izčistili pljuča, začnite z vajami, katere delajte eno za drugo, vsako desetkrat. Zelo preproste so, ne bo se vam treba posebno mučiti, čeprav še nikoli v življenju niste telovadili.
Naslednje jutro vas bo najbrže vse bolelo. To je samo dobro znamenje! Nikar ne obupajte. Po nekaj dnevih vaje ne boste čutili najmanjše utrujenosti, nasprotno, vaša jutranja gimnastika se vam bo tako priljubila, da je ne boste mogli več pogrešati.
1.	vaja: V postelji lezite na trebuh in primite z desno roko desno nogo ter jo skušajte čim bolj približati hrbtu. Tako naredite tudi z levo nogo. Vajo je treba izvajati zelo počasi, drugače ne bo imela učinka.
O*
2.	i n 3. vaja:	Pri tej vaji je pa že treba zapustiti toplo
posteljo. Z enim skokom ste na tleh in pozori Roke stegnite predse, kolena morajo biti čisto mehka. Počasi nihajte v kolenih in skušajte priti vedno nižje, do počepa in zopet nazaj. Vaja utrjuje mišice na nogah in je zelo koristna za smučarke.
4.	vaja: Razkoračna stoja! Stopala obrnite čim bolj navznoter in približujte koleni drugo k drugemu, nato jih zopet oddaljujte. Roke pri tej vaji nimajo dosti opravka, vzemite glavnik in se med vajo česajte, prihranite zopet nekaj minut.
5.	vaja: Roke v bok! Stopala obrnite čimbolj navzven in delajte globoke počepe.
(5. vaja: Ta vaja je zelo koristna za lopo držo. Če vam je le mogoče, pojdite na stopnice (če stanujete v mestu, bo pač morala zadostovati hoja po sobi) in stopajte visoko zravnani po prstih ter lovite ravnotežje. Vzemite le vsako tretjo ali četrto stopnico. Če ste zelo spretni, denite lonček vode na glavo in skušajte priti do vrha, ne da bi ga prevrnili.
7. vaja: Počep! Roke se dotikajo tal pred glavo. S hitrim sunkom stegnite noge, ne da bi pri tem boke količkaj premaknili in zopet nazaj v počep.
H. vaja: Zopet razkoračna stoja! Delajte počasi predklone in skušajte se z rokami dotakniti izmenoma enkrat desne noge, enkrat leve (prstov!).
Če boste teh nekaj vaj izvajali res vestno, vsako jutro po deset minut, boste tekom nekaj tednov tako izvežbani, da se vam ne bo treba bati nobenega telesnega napora.
iJlepe popoldanske o blede
oil slanine preveč masti, jo maramo prej odliti, sicer bi bila omaka premastna. V omaki naj so zajec peče še kake četrt ure, potem pa zelo vročega damo na mizo. Tudi posoda mora biti močno pregreta, ker se taka omaka zelo hitro shladi. K zajcu pripravimo kruhove cmoke, ocvrte krompirjeve svaljke ali pražen riž. Dober je tudi kompot iz brusnic.
Ce je zajec mlad, zadostuje, da je nekaj dni pred uporabo visel na hladnem. Meso starega zajca pa moramo nekaj dni mehčati v kvaši.
Kvaša: V l'/i litra vode kuhamo pol ure polovico rumene kolerabe, en rdeč koren, en peteršilj, pol zelene, pol čebule, en zob češnja, lavorjev list, vejico majarona, nekaj zrn popra, nekaj brinjevih jagod, timeza in limonove lupinice. Ko je kvaša kuhana, prilijemo So pol litra kisa. Ohlajeno kvašo polijemo po zajcu, ki smo ga naložili v porcelanasto skledo. Kvaša ne sine biti slana. Ce naj zajec čaka več dni, se mora kvaša medtem odliti in z zelenjavo vred prekuhati.
Zrezki lz goli (jurčkov).
Ce je dobra gobova letina, pripravimo iz jurčkov slastne zrezke za brezmesne dneve. Jurčke očistimo in narežemo na tanke lističe, jih operemo in poparimo ter odcedimo. Nato jih zrežemo na strojčku za meso. Z njimi vred zmeljemo tudi dva kuhana krompirja. Zmes osolimo, popopramo, dodamo malo peteršilja, majarona in eno malo jajce. Zmesi primešamo še malo drobtinic. Nato naredimo hlebčke, ki jih v drobtinicah povaljamo in v vroči masti spečemo. Zraven damo solato. Za šest zrezkov potrebujemo najmanj 1 kg jurčkov. Ko ni več jurčkov, jih lahko nadomestimo s sivkami, ki so tudi zelo okusne, lo mlade in sveže morajo biti.
Vinski piškotki.
80 dkg moke (navadna pšenična) zdrobimo na deski z 10 dkg masla in 18 dkg zmletih orehov ter 10 dkg sladkorne moke. Primešamo malo tolčenega cimeta, pecilni prašek, nekaj zrn soli, eno jajce in osminko litra mleka. Testo naglo zgnetemo in ga pustimo malo počivati. Nato ga zvaljamo 'It cm debelo in ga izrežemo na poljubne oblike. Iz ostankov svaljkamo rogljičke. Pomažemo jih z raztepenim jajcem, potresemo z debelo narezanimi orehi in spečemo v pečici. Paziti moramo, da se nam ne prismodijo, ker jo v testu veliko orehov.
Divji zajec — pečen z omako.
Mladega zajca razdelimo na primerne dele. Iz vratu, prs in drobovja pripravim obaro. Z ajdovimi žganci je to dobra in izdatna večerja. Ostale dele: hrbet, stegna in pleča pa prihranimo za pečenko. Mesu obrežemo najprej vse kožice, ga pretaknemo s prekajeno slanino in osolimo. Nato postavimo ponev s pečenko za četrt ure v pečico. Medtem razbelimo na ognju masti in zajca s to vrelo mastjo polijemo ter ga pečemo eno uro. Nekaj te masti, ki je postala zaradi slanine zelo okusna, odlijemo v posebno kozico in naredimo v njej prežganje. Da je prežganje lepše barve, zarumenimo na masti najprej 1 žlico sladkorju, potem pa šele dodamo 3 žlice moke. Prežganje zalijemo z mrzlo vodo ali juho in ga pustimo, da prevre. Za izboljšanje okusa dodamo sok pol citrone, 1 žlico gorčice in 2 zajemalki kisle smetane. To omako polijemo po zajcu. Ce so je medtem nateklo
1.	Zelo elegantna dvodelna popoldanska obleka iz vinsko-rdečega kropa. Krilo je plisirano iu se razširja proti robu. Jopica je precej dolga ter se tesno oprijema bokov.
2.	Preprosta obleka, primerna zlasti za deklice, iz slivnato-modrega volnenega blaga z rdečim pasom, šivi krila so šivani navznoter, kar je letos posebno moderno.
3.	Dvodelna popoldanska obleka iz črne svile. Krilo je ravno, jopico pa krasita dva zanimivo drapirana žepa.
4.	Pričujoči model iz temnomodre mehke svile je primeren tudi za starejše dame. Krilo ima spredaj vstavljen zvončasto krojen del. Tri tenke svilene pentlje krasijo prednjik.
5.	Ljubka ©blekca iz črnega žameta. Dva velika žepa, ki sta edini okras tega zelo preprostega modela, se odpirata navpično in sta prišita na pasu.
1). Obilno nagubana popoldanska obleka iz petrolejskoinodre motne svile. Dva okrogla žepa poudarjata modno linijo razširjenih bokov.
7. Drobni robčki krasijo zgornji del ohlapnega života in pas te zelo mladostne obleke. Zamišljajmo si jo v tirkiznozeleni ali slivnatomodri barvi.
KUHINJA IN GOSPODINJSTVO
SPREDAJ
HRBET
HRBET
ROČNA DELA
Športna pletena obleka.
Potrebujemo: lf> štren rdečkastorjave volne znamke »Rokoko« (štrena 10 din), pletilke št. 4, pletilke št. 3, 6 rjavih usnjenih gumbov.
Vzorec: a) krilo, rokave in spodnje dele jopice pletemo takole: prva vrsta: 1 desna pentlja, 1 p. samo preložimo na drugo iglo, ko da bi hoteli plesti levo 1 desna p. itd. Druga in vso sode vrste: same leve, tretja vrsta kakor prva, samo obratno, t. j. prvo p. preložimo, drugo desno, tretjo preložimo itd. To se ponavlja.
b) Oplečnik, žepe in rob okoli vratu pletemo eno desno, eno levo itd.
Krilo: pletemo v dveh delih.
a)	sprednji del: nasnujemo 120 p. z iglami št. 4. Pletemo 8 cm ravno, nato pričnemo snemati na vsaki strani, in sicer snamemo desetkrat po 1 p. na vsake 4 cm, pri 50 cm višine snamemo šestkrat po 1 p., pri 70 cm snamemo vse pentlje;
b)	zadnji del: nasnujemo 140 p. in pletemo natančno tako ko prednjik.
Jopica:
Hrbet: nasnujemo 120 p. s pletilkami št. 4. Pletemo vzorec 3 cm ravno, nato snamemo na obeh straneh petkrat po 1 p. na vsake
3	cm. Pri 18 cm višine začnemo širiti. Dodamo petkrat po 1 p. vsake
4	cm, tako da dosežemo 38 cm višine. Za rokavno odprtino snamemo na vsaki strani 4, 3, trikrat po 1 p. Pri 41 cm višine razdelimo pletenje v sredi in snamemo na vsaki strani petkrat po 8 p. Tako dobimo obliko oplečnika.
Prednik: nasnujemo 50 p. s pletilkami št. 4. Pletemo 7 cm ravno, nato snamemo na strani šiva trikrat po 1 p. vsake 3 cm. Pri 18 cm višine dodamo desetkrat po 1 p. vsaka 2 cm. Pri 38 cm višine snamemo za rokavno odprtino 5 p. in trikrat po 3 p., trikrat po 1 p. Pri 42 cm snamemo petkrat po 8 p. Drugo polovico prednjika pletemo ko prvo.
Rokav: nasnujemo 45 p. s pletilkami št. 4 in dodajamo na vsaki strani petnajstkrat po 1 p. vsake 3 cm. Pri 40 cm snamemo za okroglino rokava 4 p., 2 p. in toliko časa po 1 p., da jih ostane 18.
Oplečnik: a) prednji del: nasnujemo 3 p. in pletemo eno desno, eno levo s pletilkami št. 3. Na obeh koncih pletilke dodajamo po
5 PREDAJ
5 PREDAJ
HRBET
<----------- ■ —..... 14? ——.......- ■ ■■	-- ■ -------
1 p. toliko časa, da meri stranica 15 cm. Na enem koncu pletilke (rokavna odprtina) začnemo s snemanjem, in sicer zopet po 1 p. vsako vrsto, na drugem koncu (vratni izrez) pa odpletemo 5 p., nato trikrat po 1 in dodajamo potem po 1 p. do konca. Ko meri
stranica pri rokavu 15 cm, odpletemo s te strani vsako vrsto po 2 p., dokler ne ostane nič več.
Prav tako naredimo drugo polovico oplečnika.
b) Hrbtni del oplečnika: Pletemo dva podobna dela ko za prednjik, samo da ne snemamo za vratni izrez in ju nato v sredi sešijemo skupaj. Glede mere poglej sliko, kjer pomenijo številke centimetre.
Zep: nasnujemo 20 p. s pletilkami št. 3 in pletemo 1 desno, 1 levo. Na eni strani snemamo, na drugi pa dodajamo na vsako vrsto po 1 p. Pletemo 4 cm visoko, snamemo in obkvačkamo ves žep z eno vrsto gostih pentelj.
Rob: nasnujemo 12 p. s pletilkami št. 3, pletemo 1 desno, 1 levo 147 cm. Posamezne dele obleke na narobni strani z vlažno krpo polikamo. Stranske šive krila sešijemo na stroj (dobro je, da prej pomerimo, da lahko natančno določimo širino v pasu in na bokih!). V pasu všijemo močan, 3 cm širok trak, krilo se zapenja na levem stranskem šivu. Spodnji rob obkvačkamo z eno vrsto gostih pentelj. Na sliki je razvidno, kako sešijemo posamezne dele jopice. Rob, ki toče okoli vratu in po sredi prednjika, je na prednjik prišit in podložen s 3 cm debelim rips trakom. Gumbnice so vrezane po-dolgem in na gosto obšite. Rokava sta na vrhu malo nabrana in podložena z blazinicami iz vate, kar malo razširi in poudari rame.
DESET DOBRIH NASVETOV GOSPODINJI
1.	Moderni barvasti dežniki iz povoščene svile niso posebno trpežni. Če se vam je dežnik že čisto raztrgal, ga lahko daste na novo prevleči, iz povoščene svile pa si sešijete sami toaletne vrečice za milo, zobno krtačico, glavnik in drugo.
2.	Vode, v kateri so se kuhali rezanci ali riž nikar ne zlijte profil Dolijte ponovno toliko sveže vode in dobili boste izvrstno raztopino za škrobljenje perila.
3.	Poizkusite kdaj napraviti solato na angleški način! Dve trdo kuhani jajci zmečkamo, dodamo eno kavno žličko gorčice in veliko žlico kisa. Dobro premešamo, dodamo 4 žlice sladke smetano, nakar vse skupaj tolčemo. — Sedaj ko se je olje tako podražilo, bo prišel recept marsikomu prav.
4.	Steklenice, v katerih je bilo olje, se zelo težko očistijo. Zmes pepela in hrastovega žaganja denemo v toplo vodo in steklenice bomo z lahkoto pomili.
5.	Ali veste kako polnimo stekleničice z zelo ozkim vratom, za katere je vsak lijak preširok! Vzamemo polovico jajčne lupine, katero smo v sredi preluknjali in tekočina bo tekla le po čisto drobnih kapljicah.
6.	Redkvice, ki so že malo uvele, namočimo v vodo, kateri smo dodali malo kisa. V nekaj minutah postanejo zopet sveže in krhke.
7.	Nogavice bodo bolj trpežne, če jih še nove namočimo v naslednjo tekočino: na kozarec vode vzamemo eno žlico kisa in dve kocki sladkorja. Neožete nogavice obesimo v senco, da se poeuše.
8.	Toaletno milo po uporabi splahnemo in ga za trenutek stisnemo v brisačo, da se posuši. Nato ga položimo na suho. Tako se milo ne topi in se no porabi tako naglo.
9.	Jabolčni zavitek se ne bo lomil in drobil, če vročega, ko smo ga vzeli iz pečice, pokrijemo za četrt ure s papirjem in prtičem. Skorja se omehča in se bo dala lepo narezati.
10.	Srbska solata je veliko bolj okusna, če jo napravimo že nekaj ur pred obedom, da se paradižniki napojijo z začimbami in se paprika v omaki zmehča.
DICKENS
m njegovi romani
Doba vladanja angleške kraljice Vik-	sebnih šol. Pastorji so mu njegove romane brali s
-o,., j_	------- i"J- —	prižnice vernikom in škof mu je ob pogrebu govoril:
torije, 1837 do 1901, zavzema tudi v zgodovini angleške književnosti prav posebno mesto. Devetnajsto stoletje je prineslo novih idej in nastrojev na vsa področja in začelo izoblikovati nov tip človeka in družbe. Prirodne znanosti so doživele svoj veliki razmah in v slavju svojega /.materializiranega gledanja opojile ne le politično in socialno pojmovanje, temveč tudi celotno življenjsko naziranje o svetu. Spremenila se je prav tako literarna smer. Romantizem, ki sta mu prednjačila Walter Scott
'Ijegove knjige smete dati vsakemu otroku v roke.
Ce sta čas in razmere, v katerih je živel in pisal, že daleč za nami, to pri čitateljih prav nič ne zmanjša priljubljenosti njegovih del. Tistega čara optimizma in sončnih odbleskov, ki jo v sebi skriva vsaka stran njegovih knjig. Navzlic mračnim globinam življenja, ki jih slika. In morda prav zato. Saj odkriva toliko plemenitosti v svojih nepomembnih malih ljudeh, kateri mu dajo snov za romane. To so skromni meščani, obrtniki, delavci, ubožci. Vsi ti, tlačeni in zatirani od »višjih« slojev vendar nosijo v sebi skrito tiho srečo, zato ker so dobri. In kdor je dober, ne more biti nikoli nesrečen, pravi Dickens.
Svojo veliko umetnost postavlja v službo vzvišenemu namenu. Hoče biti čuvar morale in učitelj naroda. Zaradi tega pa njegovo delo ni prav nič tendenčno, kakor ni tendenčno nič, kar služi dvigu in obogatitvi večno revnih človeških duš in src. Postal je resnično narodni pripovednik, kakršni so bili nekoč stari rapsodi, svečenik umetnosti. S svojim prijetnim in izvrstnim humorjem je odkrival vse tiste pomanjkljivosti, ki jih je bila prav takrat angleška družba prepolna, vso njeno sla-
v romanu in »lucifer 19. stol.« lord Byron v poeziji, se je umaknil čistemu realizmu. Sanjavi Shelly je le še v zatišju salonov imel svoje občudovalce. Politična borba, ki je bila vzcvela iz krvave francoske revolucije, dobiva značaj nekrvavih političnih trenj, ki odsevajo tudi v poeziji tistega časa. Na knjižnem trgu se pojavi družbeni roman, s katerim je pričela grofica Blessington, nadaljeval Bul ver (Zadnji dnevi Pompejev) in kateremu sta svoj veliki del doprinesla tudi dva najmočnejša angleška pisatelja pretekle dobe: Dickens in Thackerey.
Dickens je brez dvoma naj večji klasik angleški in najsvetlejša literarna zvezda zlate Viktorijanske dobe, dobe, v kateri je zavzemal roman, kot ogledalo sodobne kulture, isto vrednost kakor drama za Shakespearov čas. Njegova dela niso imela le ogromen uspeh pri bravcih, temveč so globoko posegla prav v osrčje razrvanega javnega življenja v angleški družbi. Morda se nam kar čudno sliši resnično dejstvo, da je Dickens s svojim Bleakhousom pomagal preosnovati angleški pravni red, prav kakor je njegov Nickleby povzročil reformo za-
bost; predvsem pa silno bedo, ki je mučila nižje sloje. Zato je tndi pripomogel k socialnim reformam, ki smo jih gori omenili, pri čemer se spomnimo podobne vloge Turgenjeva v Rusiji.
Dickens je znal »udariti na pravo struno«. Ni toliko bičal in grajal. Obrnil se je raje na čustvenost ljudi, znal je povedati tisto, kar se dotakne vsakega srca, da mu vzdrami sočutje in ljubezen do trpečih, do vseh, ki so »ponižani in razžaljeni«. Odkrivati v ljudeh človečnost, da bo kakor luč zasijala v mrakove in nižine,
povedati vsem... da je nazadnje prav ljubezen in resnica močnejša od vsega zla in vse nesreče v svetu (David Copperfield), to je smatral z svojo književno in človeško nalogo, katero je v tako obilni meri izpolnil. Znani kritik Van Thyegem piše o njem: Humor mu je izvrsten in komika prirodna. On je odličen slikar nepozabnih grotesknih, odvratnih in pretresljivih postav, prav kakor mehkih in nežnih. Dickens ne slika zato, ker želi, da slika; plemenito srce mu je vedno pri-
pravljeno, da se omehča ali pa tudi revoltira. Bil je eden prvih v Evropi, ki je uporubil roman za vstajo proti zloupotrebam in izkoriščanju, proti škandalom v družini, vzgoji in pravosodju. Uspeh mu je bil v vsem svetu ogromen. Ob njegovih romanih se razjokajo, vzdrhte in nasmejejo mladi in stari, preproste duše in elita ...
Njegova pot do slave pa je bila težka, preko vseh tistih zaprek, ki jih zna tako bogato opisati. Rodil se je Dickens leta 1823 v Landportu. Siromašna rodbina se je kmalu preselila v London, kjer so ji očeta zaradi dolgov zaprli. Tako je mladi Charles navsezgodaj bil deležen blagodati revščine in, ko je malo dorastel, tudi borbe za kruh. Izprva si ga je služil v neki tovarni za liščila. S pomočjo tete se mu je pu le posrečilo priti v šolo, kjer je ostal dve leti, nakar ga je sprejel v službo neki advokat kot pisarja. Tu pa pride njegov pisateljski talent kmalu na dan. Postal je sotrudnik raznih časopisov in postal v književnosti znano ime. Najpoprej s svojo knjigo Londonske črtice, izdane pod psevdonimom Boz. Sledil je humorističen roman Pikvi-kovci, nato Oliver Twist in Nickolas Nickleby. Če v Pik-vikovcih opisuje angleški »club«, to je aristokrate, pa nam v Oliverju slika bedo in skrbi londonskega nižjega življa. Leta 1842 je potoval v Ameriko in je tamošnje razmere obsodil v romanu Martin Chuzlewi. V letih 1843 do 1847 je napisal svoje krasne Božične pripovedke. Sledili so veliki romani, najzrelejša dela njegove stva-riteljne sile: Dombey in sin, David Copperfield, Bleak-house, Little Dorrit, llard Times (Težki časi). Na starost je pričel izdajati nekaj časopisov in javno brati svoja dela, s katerimi je poslušalce ganil do solz. Umrl je leta 1870 na svojem posestvu Gadshill v grofiji Kent.
Med nami ie Dickensovo ime dobro poznano. Že pred vojno smo dobili v prevodu Izidorja Cankarja in v založbi Katoliške knjigarne njegov roman francoske re-
volucije Povest o dveh mestih. Po vojni so sledili prevodi Pikvikovci, Oliver Twist in Božične pripovedke. Zadnji prevod je izšel v nedavnem času. To je David Copperfield, roman v treh delih, ki ga je v zbirki Leposlovna knjižnica izdala založba Jugoslovanska knjigarna, v mojstrskem prevodu našega največjega prevajalca, pesnika Otona Zupančiča, in z izvirnimi slikami.
David Copperfield je najpomembnejše Dickensovo delo. Tudi sam ga je imef najraje (prevajalec Župančič se je izrazil, da je med številnimi prevodi ta njegova največja ljubezen). Nobena Dickensova knjiga ne pokaže toliko sile in življenja. David Copperfield je na neki način avtobiografija, kakor n. pr. Goethejev Dichtung und Wahrheit. V Davidovo osebo je Dickens položil zgodbe svojih najmlajših in kasnejših let. David Copperfield je bil sin vdove, ki se je drugič poročila. V nekem šolskem zavodu se spozna s Steeforthom, fantom »byronskega karakterja«, kar je nanj imelo močan vpliv. Ko mu mati umrje, se očim noče več brigati za njega, ter ga pošlje v neko vinsko trgovino, kjer mora umivati steklenice. Od tu pa zbeži v Dover k teti, ki ga pošlje v Canterbury v šolo. V »senci starodavne canterburyske katedrale« fant doraste, postane odvetnik, časnikar in pisatelj in kar naprej in naprej se nizajo zgodbe njegovega življenja vse do tihega, zadnjega doma na pokopališču. Ti prizori, ki se tragični, pretresajoči, humoristični in nežni prepletajo v romanu kot dragocena tkanina, zapustijo v bralcu nikoli več po-

zabljen vtis. Odkrijejo mu svet lep, mračen, preprosto skromen, obenem pa veličastveno človeški in ves naš. Roman je ko odsev tistega svetlega sonca, ki iz vsake duše lahko posije in preobraža družbo in svet.
Naslednji roman, ki ga bomo dobili v slovenskem prevodu od Dickensa, je prelepa zgodba Male Dorrit, ki se je marsikomu, že ko jo je v filmu gledal, nepozabno vtisnila v misel. Izdala jo bo prav tako Jugoslovanska knjigarna v zbirki Naša knjiga.
Pogled v zgodovinsko ljubljansko stolnico ob desetletnici škofovanja dr. Gregorja Rožmana
OUMJ
lil
fcesniaiost sedanjosti
če bo vse svoje sile uporabljalo	1	»
uničevanje, kakor ga ponazarja ta slika o letalskih napadih na London
V DEBREZENU NA MADŽAR-IKEM SE JE AVGUSTA VRŠILA UMETN* FOTO RAZSTAVA TREH NARODOV: MADŽARSKE • ITALIJE IN JUGOSLAVIJE VSAKA TEH JE RAZSTAVILA STO SLIK* PREDSEDNIK FOTO—KLUBA F« AZMANN JE IZDAL SPOMIN* PLAKETO KI JO DOBI VSAK RAZSTAV LJALEC * RAZSTAVA BO IZ DEBREZENA PRENESENA V VSA VEČJA MADŽAR* MESTA * PRINAŠAMO TRI JUGO-SLOV* SLIKE S TE RAZSTAVE
pmgmMEm
n
mm

P	mb
m s*
PIL SSl&aEk. .

f|	^ ^	ctoMto .akofe g
Štefan Plut
»Človek je gospodar na zemlji. Ali kako težavno — da ne rečemo, skoraj nemogoče — bi bilo njegovo gospostvo brez zvestih in močnih pomagačev! Ti pomagači so domače živali. In ravno v tem je pokazal človek svoje največje gospostvo, da si je mea neizmerno množico vedel odbrati najboljše tovariše, da jih je znal ukrotiti in sebi privaditi.« Tako pravi Erjavec v svoji sloviti knjigi Domače in tuje živali (1868—1873).
Domače imenujemo tiste živali, ki so za človeka koristne in uporabne, ki se pod njegovim vplivom redno množe in ki jih človek ne samo redi, marveč tudi goji, t. j. izbira izmed potomk one, ki se najdulje plode, da se na njih posebno razvije ali »vzgoji« ta ali ona, za človeka pomembna lastnost. Po tem pojasnilu so domače samo te-le živali: govedo, sanga, zebu, jak, bivol; ovca, koza; severni jelen; oba velbloda, lamu, alpako; osel, konj; prašič; pes, mačka; kunec — gos, raca; kokoš, fazan, pegat, puran; golob; noj — čebela; murvin in drugi svilni prelci. Kdaj so bile te živali udomačene, je težko reči; pri večini — najvažnejših — se je to zgodilo že v predzgodovinski dobi.
Nekateri znanstveniki menijo, da je velik del današnjih domačih živali prvotno imel svoj pomen le v verstvu oziromu bogoslužju kot svete ali pa kot žrtvene živali, ki so morale biti vselej pri rokah. Šele pozneje, ko je človek v polni meri spoznal koristi, ki jih je imel ali bi jih mogel imeti od teh živali, saj je njih reja in gojitev nadaljevala in posplošila. Tako naj bi govedo postalo domača žival, druge živali pa naj bi bile ukročene in udomačene po njegovem zgledu. Drugi znanstveniki pa vidijo glavni povod za udomačitev živali v gospodarskih razlogih, čemur v prilog govori dejstvo, da so bile enake ali sorodne živalske vrste udomačene — in to neodvisno med seboj — v različnih zemeljskih predelih. Pa naj bo že kakor koli, gotovo je, da je udomačitev prvin živali za napredek človeštva nekaj silno pomemonega in priča o veliki vztrajnosti, potrpežljivosti in razumnosti takratnega človeka, kajti dosežene izpremembe so velikanske.
Govedo je zelo stara predzgodovinska domača žival, o čemer pričajo številni kostni ostanki iz najrazličnejših
najdišč. Večina strokovnjakov meni, da je edini zarodnik vseh današnjih govejih pasem — neposredno ali posredno — v začetku 17. stol. izumrli tur. Tura ne smemo zamenjati z drugo, še sedaj v nekaterih ogradah in živalskih vrtovih živečo živaljo iz govejega rodu, z zobrom (bizonom). Na to pomoto je opozoril že Sigismund Herberstein v svoji 1. 1549 izišli knjigi Rerum moscovitarum commentarii, kjer je priobčil turovo in zobrovo sliko in nad vsako zapisal primerno poučilo, opozarjajoče na takratno — in deloma še današnjo — zoološko zmoto. Turova slika iz te knjige je še posebno dragocena, ker je ena izmed redkih, ki so se ohranile od te izumrle živali. Tur, po svoji naravi manj divji ko zober, je bil v davnini razširjen po vsej Evropi, Prednji in Srednji Aziji in severni Afriki; zelo verjetno je, sodeč po razlikah v risanju tura, da je bilo to govedo zelo izpremenljivo in da je živelo v mnogih krajevnih zvrsteh. Kje je človek najprej tura udomačil, ne vemo. Bržkone se je to zgodilo na več krajih in vsekakor v Aziji (Mezopotamija), morda tudi v Afriki (Egipt); iz starih evropskih naselišč namreč ostankov udomačenega tura ne poznamo, pač pa — iz mlado-kamene dobe — mnogo ostankov nekaterih podvrst prvotnega domačega goveda, ki pa so vsi neposredno od tura izvirajoči potomci (zarojenci). Nekatere današnje pasme (špansko borbeno govedo, angleško park-govedo, Duša) kažejo vse polno prvotnih znamenj.
Važni domači živali sta afriško grbavo govedo sanga in azijski zebu; bržkone sta zelo blizka sorodnika, ker spadata oba v skupino tako imenovanih stepskih pasem, ki jim je zarodnik tur ali kako neposredno od njega izvirajoče govedo. Obe govedi sta močno razširjeni, zelo izpremenljivi in zato cepljeni v mnogo pasem. — Jak je ne preveč zanesljiva domača žival napol pastirskih plemen, bivajočih visoko na tibetskih planotah (4000—6000 m), ki jim daje vse, kar nam naše govedo, vrhu tega pa služi še kot tovorna in jezdna žival. — Bivol (arni), ki je v ledeni dobi živel tudi v Evropi, biva sedaj v toplih, močvirnih predelih jugovzhodne Azije in je zarodnik domačega bivola, ki ga goje tudi v Evropi (n. pr. v Južni Srbiji). Ta je divjemu zelo
Herbersteinova slika tura z n a d p i s o m : Urus sem (po latinsko), po poljsko tur, po nemško Auerochs; nc-vedneži me imenujejo zobra.
Herberstein je naš rojak, rojen 1. 1486 v Vipavi. »Kljub svojemu visokemu položaju v dvorni službi je do zadnjega spoštoval svoj materinski jezik, ki mu je mnogo koristil na njegovih potovanjih po Rusiji in Turčiji in ki se ga v svojih spisih večkrat hvaležno spominja. V mladih letih je moral prestati mnogo ponižanja zaradi slovenske govorice, ,dannocht hat mich niemlit von der Sprach ab-treiben mugen, des mir her-iiach in vili sachen genutzt hat.‘« (Po P. Grošlju — Proteus s. 121, 1939.)
		
	V R V S SV M, P O L O N 1 S TVR, GERMAN1S AVROX = /fr	IGNARI BISONTIS NOMEN DEDERANT. ^ ■ - 		 	 - ' " 1 		5
		
Stare umetnine razkrivajo zgodovino domačih živali. Levo: V skalo vdolbena slika težkega zahodnoevropskega ledenodobnega konja iz votline Combarelles (juž. Francija). — Desno: Starosirski relief, ki kaže
lov na divje lahkonoge tarpane.
podoben, kar ni nič čudnega, saj ga ponekod v Indiji sproti iz ujetih divjih udomačujejo.
Pasme domače ovce izvirajo iz najmanj štirih skupin divjih zarodnic. Od Male Azije do Perzije živi azijski muflon (ovis orientalis), ki iz njega izhaja barska ovca (o. aries palustris); znana je — po svojih kostnih ostankih — iz najspodnejših plasti danskih »affalsdynger«, t. j. smetišč mladokainenih prebivalcev Danske in iz mostiščarskih zgradb v Švici. Potomke barske ovce žive danes le še redkokje. Druga divja ovca je evropski muflon (o. musimon). V ledeni dobi je živel tudi v Srednji Evropi, danes le še na Korsiki in Sardiniji. Od njega bržkone izvira — neposredno ali po križanju z barsko ovco — bakrenodobna ovca (o. aries Studeri); tako se imenuje, ker se je pojavila konec mladokamene dobe, ko je človek spoznal in rabil baker. Zarojenke njene so severnoevropske kratkorepe ovce. Stepska ovca (o. vignei) iz Prednje Azije in njeni podvrsti arkal s transkaspij-skih step in krožnoroga ovca iz Beludžistana so domnevne zarodnice dobršnega dela ovčjih pasem, afriških dolgonogih ter evropskih in azijskih dolgorepih. Med dolgorepe spadajo še astrahanka, ki dobavlja človeški ničemurnosti »astrahance«, karakul, čigar iančje kože se predelujejo v »perzijance« in inerinovka, ki daje mehko, tanko, kodrasto volno. Argali (o. ammon), doma po gorovjih Srednje Azije tja do vzhodnosibirskih obal, pa utegne biti zarodnik tako imenovanih tolsto-guzih ovac Azije.
Koza je starejša domača žival ko ovca; v starih mostiščih ovčjih ostankov ni ali pa so redkejši od kozjih. Šele ko se je človek naučil redno dobivati od ovce volno, ki so jo prvotno — celo do Plinijevih časov (1. stol. po Kr.) — kar pulili in je striženje prišlo v rabo šele pozneje, je ovca izpodrinila kozo. Tudi pri kozi domnevajo strokovnjaki več, in sicer tri skupine zarodnic. Prva divja kozja vrsta je bezoarka (capra hircus), ki živi v mnogih krajevnih zvrsteh po gorah (nad 1500 m) od Egejskega morja do Beludžistana, v Evropi pa sedaj le še na Kreti. On nje izvirajo domače kozje pasme s sabljastimi rogovi. Najstarejša med njimi je barska koza iz zgodnjih mladokamenih mostišč; je že izumrla, njene zarojenke utegnejo biti afriške pritlikave koze. V zgornjih mlajših plasteh »affalsdvnger«, pripadajočih že bakreni dobi, se pojavi nova udomačena koza, bakrenodobna koza, ki je zarodnica posameznih srednje- in severnoevropskih pasem. Zarodnica domačih koz, ki imajo zavite rogove, je izumrla prakoza (c. prisca); njeni ostanki niso posebno pogosti, najbolj znani so oni oa Zloczowa (vzh. Galicija). Neposredne njene zarojenke so bile domače koze mostiščarjev mladokamene dobe iz Ripča pri Bihadu. Današnje njene potomke pa domujejo po delih Afrike, Azije in zlasti po kraškem svetu balkanskega polotoka (Bosna, Srbija). Dve, tudi nestrokovnjaku znani pasmi zvitorogih koz sta po fini volni znani angorka in kašmirka. Markur (c. Falco-neri), ki živi od Buhare do zahod. Himalaje, prihaja v poštev kot zarodnik samo nekaterih čerkeških pasem.
Prekoristne so živali iz velblodjega sorodstva. Predvsem sta to obe kameli, enogrba ali dromedar, ki živi v Arabiji (domnevno njegova pradomovina) in dvogrba, ki prebiva v Srednji Aziji. Tu žive še danes njene divje zarodnice. Skupaj pa živita oba velbloda v pokrajinah, ki leže med obema razširjenostnima predeloma, v Siriji, Mali Aziji, Mezopotamiji in zah. Perziji; sem, zlasti v rodovitno nižavje, ki ga namakata Evfrat in Tigris, sta prišla z ljudstvi, ki jih je mamilo bogastvo te pokrajine in ki so prihajala od severovzhoda oziroma jugozahoda. Ker ne poznamo niti divje, niti izumrle zarodnice enogrbe kamele, domnevajo znanstveniki, da je obema zarodnica skupna, in sicer divja dvogrba. Obe živali odlično prenašata sulioto; zato'so ju danes razširili po vseh suhih predelih (v Sev. Ameriki, južni Afriki, Avstraliji; tudi v Evropi ju goje, n. pr. ponekod na Balkanu; tako jih je imela tudi srbska vojska na solunski fronti). — Manjši zastopnici velblodjega sorodstva z južnoameriških andskih visokih planot sta prav tako v vsakem oziru koristni lama in manjši alpako. Per-nansko izročilo pravi, da sega njuna udomačitev v najzgodnejšo dobo človekovega bivanja na zemlji. Obema 'e zarodnik guanako, ki živi v vseh Andih gori do očnice večnega snega.
Kar je nam govedo, Arabcu velblod, Indijancu lama, to in še več je severnjakom v Evropi in Aziji severni jelen. Kdaj in kje je bil najprej udomačen, ne vemo. Od divjega se razlikuje le v nekoliko slabotnejši postavi, šibkejšem rogovju in barvi dlake. Posebna krajevna pasma je severnoameriški karibu, ki pa ni udomačen in je tamkajšnjim Indijancem lovna žival.
Domači osel je potomec nubijskega, ki živi v najbolj negostoljubnih krajih, vročih in suhih, peščenih in kamnitih, s skromnim, trdim in bodečim rastlinjem. Do udomačitve je prišlo v sev. vzh. Afriki (dežele Gala), od koder je prišel okrog 1. 4000 pr. Kr. najprej v Egipt, pozneje v ostalo Sredozemlje; v novejšem času se je razširil po ostali Evropi in Afriki, pa tudi Ameriki in Avstraliji. — Prav tako uporabna je mula (križanka med oslom in kobilo), ker ima vse vrline svojih staršev: od osla zanesljivost v hoji, skromnost in vztrajnost, od kobile pa moč in pogum.
Rodoslovje domačega konja je kuj trd oreh zu znanstvenike. Danes živi samo en divji konj, tako imenovani azijski ali Przewalskijev divji konj (Equus caballus Przevvalskii). Zadnji izumirajoči ostanki se pode še v Džungarskih stepah. Od njega naše konjske pasme verjetno ne izvirajo, pač pa od dveh vrst izumrlih divjih konj, od Nehringovega ledenodobnega konja (e. c. fossilis) in od evropskega divjega konja ali tarpana (e. c. gmelini). Kosti prvega so iz naselišč starokamene dobe znane v tolikšni množini, da kosti drugih živali v primeri z njegovimi kar izginjajo. Očitno gre tu za kostne ostanke na lovu ubitih divjih konj. V bakreni, zlasti pa bronasti dobi, so v okolici mostišč spet pogostejši kostni ostanki manjših konj in preproste uzde, znamenje, da je bil konj takrat že udomačen. Zarodnik teh predzgodovinskih konj,
Morda bi se dale tudi te pošasti — morski psi — narediti za domače živali. V nekem kalifornijskem akvariju to poskušajo — s precejšnim uspehom, kakor vidimo...
deloma majhnih (starogermanski), deloma zastavnejših (alpski) in iz njih zarojenih sedanjih zahodnoevropskih, mrzlokrvnih, težkih, počasnejših, koščenih in debeloglavih pasem pa ni izumrl. Marsikje v Evropi je živel
—	če ne gre tu le za podivjanega konja — do 16. stol.
—	Za zarodniku vzhodnih lahkih, hitrih pasem z majhno glavo in drobnimi kostmi pa se vedno bolj smatra tarpan (in njegove morebitne krajevne zvrsti) iz vzh. Evrope in Prednje Azije. Od zgodnjezgodovinskih pasem so tega rodu asirski, babilonski in staroegiptovski konji, od katerih izvirajo arabski. Na tarpana kot zarodnika kažejo tudi, sodeč po skulpturah na frizu Partenona, starogrški konji. Tarpan je izumrl še pozneje kot zahodnoevropski divji konj. Zadnji primerek je bil ubit 1. 1879 v južnoruski stepi Veliki Aigamanski pod.
Ena izmed prvih domačih živali je bil prašič; ker je zelo plodovit, sorazmerno hitro raste in se da dobro spituti, je bil že od nekdaj najboljši dobavitelj mesa in masti. Njegove kosti ne manjkajo v nobenem večjem starodavnem naselišču. Zarodnik vseh evropskih in za-hodnoazijskih prapasem in iz teh izvirajočdi današnjih pasem je divji veper. Iz sev. Evrope je znan pritlikavi prašič (sus scrofa nanus), udomačen v mlado-kameni dobi. — Iz mostišč v Alpah (Švica) in južno od Alp (Slovenija, Bosna) poznamo barskega prašiča (sus palustris). — Tretja, izza mladokamene dobe živeča pasma nekam dolgega imena divjemu vepru podobni domači prašič se je do danes razcepila v mnogo pasem. Posebno doinestikacijsko središče utegne biti maloazijsko-mezopotamsko, prav gotovo pa ima svoje prašičje pasme vzh. Azija; razvile so se iz tamkajšnjega progastega prašiča (sus leucomystax continentalis) in imajo svoj pomen tudi za evropsko prašičerejo, ker so dale po križanju z nekaterimi našimi važne nove pasme (jorkširec).
Najstarejša domača žival je brez dvoma pes. V starokamenih naseliščih njegovih kostnih ostankov še ni, pojavijo pa se v naseliščih iz dobe na prehodu med staro in mlado kameno dobo (n. pr. v tako imen. kjbkken-moddinger, kar so kupi »kuhinjskih« odpadkov obalnih praprebivalcev Danske). Toda šele v zreli mladokameni dobi, zlasti ko se je človek »preselil« iz jam in votlin v stavbe na koleh in postal živinorejec in poljedelec, je postal tudi pes polnovredna domača žival, saj je šele tedaj mogel nuditi človeku vse one koristi, ki jih ta
danes pri njem izkorišča. Kot zarodnika domačega psa prihajata v poštev šakal, ki je v ledeni dobi bival v sred. Evropi skupaj z nekaterimi drugimi vrstami manjših zastopnikov pasjega rodu, in volk. Do njune udomačitve je gotovo prišlo na več mestih. Od šakala najbrž izvira barski špicelj (canis familiaris palustris), ki je bil sredi mladokamene dobe razširjen po vsej Evropi, proti koncu te dobe celo v več pasmah. Danes je izumrl, njegovo potomstvo pa se je zelo razširilo; baje sega celo na tihooceanske otoke. Neprimerno več je pasjdi pasem, ki jim je zarodnik volk in ki so znane delomu že iz mladokamene dobe, deloma pa iz bakrene in bronaste. — Svoje pse so že imeli, ko jih je odkril Cook, otoki Južnega morja in Nova Zelandija; v Avstraliji je bil že davno prej, predno je nanjo stopila belčeva noga, pes dingo, ki so ga očividno dobili praprebivalci Avstralije od sosedov, a je pozneje podivjal. Tudi Amerika ima lastne pse, ukročene iz šakaljih lisic (maikong) in raznih vrst volkov, od katerih izhaja pes starih Inkov.
D o m a č a mačka izvira od nubijske, ki živi v mnogih krajevnih zvrsteh po obsežnih delih Afrike in je lahko ukrotljiva in udomačljiva; črnci iz plemena Njam-Njam si jo še sedaj kar sproti ukročujejo: privežejo jo v bližini svojih koč na kol, jo tako nekaj dni puste in jo s tem pripravijo do tega, da potem stalno ostane v bližini njihovih bivališč, kjer vneto lovi miši. Ostanki nubijske mačke kot boginji Bast svete živali se najdejo — kot mumije — v Egiptu že približno od I. 3000 pr. Kr.; kot domača žival pa začne nastopati šele nekako od 1. 2000 dalje, obenem se začne — kot je to pravilo pri vseh živalih, ki prihajajo pod vpliv človeka in neprirodnih novih življenjskih pogojev — izpreminja-ti v raznih telesnih znakih (oblika glave, barva dlake itd.). V Evropo je prišla zelo pozno; v predzgodovinskih in zgodovinskih naseliščih ni o njej sledov. Stari Grki in Rimljani je kot domače živali niso poznali; za pre-anjanje miši so imeli napol ukročene podlasice in po-obne zveri. Prvič se omenja mačka kot domača žival v Grčiji v začetku 2. stol. po Kr., v Italiji v 4. stol., v sred. Evropi pa še kasneje (morda okrog 1. 1000).
Domači kunec, skoraj gotovo v Španiji udomačen iz divjega, čigar domovina je v južni in zahodni Evropi, se je začel širiti v ostalo Evropo, kjer so ga gojili najprej v samostanskih in graščinskih hlevih in ogradah, šele v poznem srednjem veku.
Od udomačenih ptic je glede gospodarske važnosti na prvem mestu domača gos. Domovina njene za-rodnice, divje (sive) gosi je sev. Evropa. Kdaj in kje je bila udomačena, ne vemo. Plini j omenja bele, majhne domače gosi iz Germanije, ki da dajejo najboljši puh. Piše tudi o goseh iz dežele Morinov (današnji francoski departement Calais), in največja posebnost se mu zdi, da prihajajo ondotne gosi peš v Rim, ki je konsu-miral velike množine teh živali (gosja jetra!). — Za domačo raco, zarojeno iz divje, ki gnezdi na primernih krajih domala vse severne polute, ne vemo, ne kdaj, ne kje (morda na Kitajskem) je bila udomačena.
—	Domača kokoš, ki izvira iz bankivske kokoši, se je iz Indije, kjer je bila udomačena, že zgodaj razširila na vzhod (Kitajska, Japonska) in na zapad (Egipt) in odtod — po precej veljavnem pravilu, da, kar so imeli Egipčani, so od njih kmalu dobili tudi Grki — v južno Evropo (okrog 1. 600 pr. Kr.). Germunska in keltska plemena so jo bržkone dobila neposredno z vzhoda.
—	Fazani, večinoma ptice za okras, so tudi iz Azije; navadni fazan, pri nas lovna žival, je doma ob Kaspiškem jezeru; od tod so ga dobili Grki, od teh Rimljani, ki so ga — sladokusci, kot so bili — zanesli v osvojene pokrajine ostale Evrope, kjer živi podivjan še danes. — Pegatu, ki ga videvamo med kokošmi, ki jih varuje ujed, je zarodnik doma v Afriki. Poznali so ga — zaradi okusnega mesa in jajc — že Grki in Rimljani. — Ko so prišli prvi Evropejci v Sev. Ameriko, so tam že našli purmana udomačenega. Kmalu zatem so ga prenesli v Evropo, ki mu je sedaj druga domovina; tako dobro se je prilagodil novim razmeram. — Vse številne pasme domačega goloba izhajajo iz dveh ali treh zemljepisnih podvrst edinega zarocfnika, skalnega goloba, ki živi danes divji v iveč podvrstah ob obalah Sredozemskega in Severnega morja ter v Zah. Aziji in Sev. Afriki. S človekom živi domači golob že od davna; sploh utegne biti domači golob prvi med ptiči, ki se je navadil bivati v neposredni bližini človekovih zgradb (hiš in zlasti svetišč). Zdi se, da je do tega sožitja prišlo najprej v Aziji, od koder se je razširilo proti zapadu (Palestina, Grčija, Italija; prim. golob je žrtvena ali boginjam posvečena žival). Rimljani so raznesli goloba še drugam po Evropi, v začetku novega veka imajo podobne zasluge Holandci. — Ena najmlajših domačih živali je afriški noj, ki ga goje zaradi peres od druge polovice prejšnjega stoletja na velikih farmah v Alžiru, Egiptu, Kapski deželi, Kaliforniji, južni Ameriki in Avstraliji.
Kdaj je bila udomačena čebela, je nemogoče odgovoriti; gotovo pa že v pradavnini, kajti brez dvoma je že najstarejši človek poznal slavni čebelji pridelek, no, in od nabiranja medu divjih čebel do njihove udomačitve je majhen korak. Starost čebeloreje v Egiptu — kjer je bil po Vergilu iznajden koš za čebele — se ceni po slikah, ki so jih našli po svetiščih in grobiščih in ki kažejo čebelo in dogodke iz čebelarjenja, na 5500 let.
Prav tako je težko reči, kje je bila čebela najprej udomačena; nekateri domnevajo, da v Indiji, drugi, da v sred. Evropi, ki po novejših nazorih res utegne biti prvotna domovina navadne domače čebele. Najverjetnejše pa bo, da je prešla v rejo in nego človeka na raznih krajih, saj so krajevne zvrsti med pripravljajočih čebel znane iz Evrope, Azije in Afrike. Čebelarili so tudi Grki in Rimljani, od teli so dobili čebelo Germani, medtem ko so jo Slovani imeli bržkone že pred njimi.
Murvin svilni prelec je doma na Kitajskem. Po raznih pripovedkah sega svilogojstvo daleč nazaj v preteklost in kitajski kronisti poročajo, da ima za stvarno in načrtno rejo svilnega prelca velike zasluge cesarica Si-Ling-Ki (okrog 2600 pr. Kr.). Murvin svilni prelec je vzoren primer, kako od človeka ostvarjeni neprirodni življenjski pogoji onesposobijo žival za normalno življenje: metulj je izgubil sposobnost letanja in hranjenja in silno je podvržen mnogim nalezljivim boleznim. Iz Kitajske je prešla vednost, kako se goji murvin svilni prelec, v Turkestan in Perzijo, v Evropo, in sicer v bizantinsko cesarstvo, pa je prišel svilni prelec pod cesarjem Justinijanom (sredi 6. stol. po Kr.), baje po zvijači dveh sirskih menihov, ki sta prenesla prelčeva jajca čez mejo v izvotlenih popotnih palicah. Pozneje se je svilni prelec razširil še po drugih podnebno ustrezajočih predelih Evrope, za kar so deloma poskrbeli Arabci. Tudi v naših krajih so poskusili z njegovo rejo (okoli 1. 1860 na raznih dolenjskih graščinah), ki pa se ni obnesla.
V vzhodni Aziji so doma velemetulji iz sorodstva našega velikega nočnega pavlinčka, ki so tudi izdelovalci svile; ni sicer tako fina in se da težko odmotati z zapredka (kokona), u je vendar uporabna. Enega od teh prelcev, japonskega (svilnega) prelca ali ja-m a m a j a (Saturnia ali Antheraea yama mayu) so svoje dni gojili tudi pri nas, za kar je bila dobrodošla njegova veliku odpornost proti vremenskim neprilikam in podnebni ostrosti in pa dejstvo, da se hrani gosenica, ki uspeva kar na prostem, tudi z listjem naših hrastov. V drugi polovici prejšnjega stoletja je takratni posestnik Vel. Slatenka blizu Novega mesta začel z jamamajevo rejo, ki je kar dobro napredovala. Ko pa je lastnik graščine umrl, se za metulje ni nihče več brigal; podivjali so in se razširili najprej po novomeški okolici, pozneje pa še dalje (Litija, Ljubljana, Vrhnika, Kranj itd.). Danes je lepi, veliki, vselej pozornost vzbujajoči, svetlo rjavorumeni metulj, čigar krila krasi po eno prosojno, z ozkimi, raznobarvnimi okviri obdano oko, sestavni del naše živane, ker se je odlično prilagodil na podnebne razmere naših krajev.
Ta kratki očrt zgodovine udomačitve najvažnejših živali — v zvezi s podobnim sestavkom v zadnji številki »Obiska« — naj pokaže, da priroda ne pozna avtarkije, da da vsakemu zemeljskemu delu svoje, vselej pa dovolj, da omogoči življenje — čeprav včasih skromno — človeka.
	V ’ -	. * , ■ ■ •	'	■■ .-4
	
	
Iz angleške — zdaj italijanske Somalije: domačini-vojaki se vozijo v takih čolnih čez redke reke in vode.
F. KOBAL
dCcio je, &£& v&ovKeJM. JCoMk plavi oče poit*te &uzhtke
Ves kulturni svet se ob letošnji stoletnici spominja očeta poštne znamke. Vpeljavo poštne znamke pripisujejo Angležu Siru Rovvlandu Hillu, ki naj bi bil 1.1837 predlagal poenostavljenje poštne pristojbine. Kasneje, leta 1839, je Hill na pobudo tiskarja Jamesa Chalmersa predlagal uporabo znamke. Je kateri teh dveh duševni oče znamke? Zgodovina pravi drugače.
Leta 1837 je služil pri pokrajinskem državnem knjigovodstvu v Ljubljani kot računski ingrosist neki Lovrenc Košir. Ta je leta 1835, mogoče tudi že leto prej (torej še pred 11. Hillom), v Ljubljani v pogovoru z nekim Angležem, po imenu Galway, omenil sistem enostavne pisemske tarife, kar je, kakor je Košir sam pozneje zatrjeval, dalo povod Hillovi preosnovi. Idejo poštne znamke in preosnovo so uveljavljali Angleži ves čas od leta 1835 dalje, dokler se Hillu ni posrečilo predreti s svojim načrtom leta 1840.
Ker pa je ime Rovvlanda Hilla zaradi njegovega pri-stojbinskega sistema postajalo preveč popularno in si je Hill lastil zamisel vpeljave poštne znumke, se je leta 1858 takrat kot namestnik državnega knjigovodje na Dunaju živeči Lovrenc Košir zuvedel pomena in začel trditi, da je on pravi izumitelj poštne znamke.
Na to Koširjevo trditev je saksonsko finančno ministrstvo naročilo višjemu poštnemu ravnateljstvu v Leipzigu, da poizveduje o tej Koširjevi trditvi in potem poroča. Odgovor, ki ga je dobilo saksonsko finančno ministrstvo od višje poštne direkcije, je moral biti za Koširja zelo ugoden, ker so spisi, ki jili je Košir predložil višji poštni direkciji, jasno dokazali, da je Košir že leta 1836 poslal avstrijski vladi predlog, da odpravi pobiranje poštne pisemske pristojbine v gotovini in naj uvede — poštne znamke.
Ker se ob letošnji stoletnici poštne znamke imenujeta samo imeni Angležev Hilla in Chalmersa, bi bilo vsekakor pravično, da se njima ob strani, če ne prvo, postavi Lovrenc Košir.
Dokazano je, da je moral Košir, če je že leta 1835 govoril o reformi poštne pristojbine z Gallwayem, o tem premišljevati že mnogo časa poprej. Če je Košir že leta 1836 stavil svoje predloge avstrijski vladi, in ti predlogi niso bili sprejeti, ne zmanjšuje to Koširjeve zasluge, saj on sam kot državni uradnik ni mogel in tudi ni smel vpeljevati novih reform, kar je bilo Angležema lahko, ker sta imela popolnoma proste roke. Iz navedenega se kaj lahko sklepa in z gotovostjo
Rojstna hiša Koširjeva v Spodnji Luži »pri Fojkarju«.
trdi, da je pravi oče poštne reforme in zamislec o vpeljavi poštne znamke Slovenec Lovrenc Košir.
Nemško-saksonsko finančno ministrstvo in višja poštna direkcija v Leipzigu bi gotovo ne bila sprejela in potrdila od Koširja predloženih dokazov, če bi ti ne bili povsem resnični.
Lovrenc Košir se je rodil 29. julija 1804 v Spodnji Luži št. 8, okraj Škofja Loka. Njegov oče Janez in mati Marija roj. Kalan sta bila poročena 17. novembru leta 1779. O njegovi mladosti ni ničesar znanega, vsekakor se je moral mladi Lovre doma pripravljati za vstop v ljubljansko gimnazijo. Kot 15 letni deček je leta 1819 prišel v Ljubljano. Njegovo ime srečamo
»Pri Fojkarju«; mamica je Koširjeva pravnukinja.
prvikrat v izvestju »Iuventus Gymnasii academici« leta 1820. Tega leta je imel I. razred samo en oddelek, v II. razredu dobimo Koširja, ali kakor so ga takrat pisali »Koschier Laurentius, Carniola, Selzach«, v I. Sec-tione in v prvem oddelku je ostal vse do leta 1825, ko je končal tudi oba humanistična razredu. Bil je vseskozi odličen učenec.
Kam se je bil Košir obrnil po dovršeni gimnaziji, ni znano, najbrž je bil v Ljubljani v zasebni službi in je šele kasneje vstopil v službo pri guberniju, kajti Šemrov navaja v svoji knjigi;
»Pregledujoč šematizme, sem naletel v letniku 1837 na računskega ingrosista pri pokrajinskem državnem knjigovodstvu v Ljubljani, na Lovrenca Koschierju v vseh letnikih do 1848.«
Po tej razburkani dobi leta 1848 je bil Košir najbrž premeščen na Dunaj, kjer ga dobimo deset let kasneje kot namestnika državnega knjigovodje. Kdaj in kje je umrl, bo še treba izkopati iz pozabljenja.
Hiša, v kateri se je Košir rodil, še stoji v Spodnji Luži in se pravi sedaj pri »Fojkarju«.
Dolžnost jugoslovanske poštne uprave bi vsekakor bila, da bi se letos ob stoletnici poštne znamke spomnila Koširja in priznala njegove zasluge, katere si je pridobil s svojo idejo. Menda ga ni po človeku naseljenega kraju na kulturnem svetu, kamor bi še ne bilo priromalo pismo z neznatnim lističem — poštno znamko, in duševni oče tega lističa je bil Slovenec Lovrenc Košir.
Imamo zgodovino, pa je ne poznamo, ker so nam jo pisali tujci, pravi pisatelj Meško. Jaz pa trdim, imamo može, pa jih ne poznamo, ker smo brezbrižni in prepuščamo slavo drugim brez boju.
Tudi fi so se borili_ za_ časf_ našega imena
C. Šoukal
Dve veliki zmagi so slavili slovenski športniki v preteklem mesecu: slovenski kolesarji so si na devetdnevni dirki okoli Srbije in Bosne priborili najvišje darilo — zlato čašo Nj. Vel. kralja Petra II., plavalke in plavači ljubljanske Ilirije pa državno prvenstvo v plavanju za leto 1940/41.
Kolesarska dirka okoli Srbije in Bosne, ki je trajala devet dni in se je začela 29. avgusta v Beogradu ter končala na kraljev rojstni dan prav tako v Beogradu, je bila z vsakim dnevom predmet večjega zanimanja vse jugoslovanske javnosti in še prav posebno slovenskih športnikov.
Za te je bilo sodelovanje pri tej reprezentativni dirki ter časten uspeh ne samo športno vprašanje, marveč tudi vprašanje slovenskega ugleda.
32 dirkačev — med njimi osem slovenskih kolesarjev — je 29. avgusta odšlo iz Belgrada na 1400 km dolgo in izredno naporno pot okoli Srbije in Bosne. Prvi dan so prevozili iz Beograda do Zvornika (163 km). Naslednji dan so prišli do Sarajeva (148 km). Tretji dan jih je vodila pot preko gorskih tesni in hudih vzponov do čačka (253 km). Proga pa je bila prenaporna in dirkači so obnemogli. Prišli so le do Užic. Naslednji dan so morali voziti še 66 km do čačka in so s tem izgubili dan počitka. Dne 2. septembra so potem vozili od čačka do Kosovske Mitroviče (176 km); nato 3. septembra do Skoplja (136 km), 4. septembra do Niša (201 km), 5. septembra do Kragujevca (142 km) in končno 6. septembra do Beograda (122 km).
V prvih dveh razdelkih Slovenci niso imeli vidnejših uspehov. Od tod dalje pa so prevzeli vodstvo, ki ga niso izpustili prav do kraja. Devet dni so se borili s slabimi cestami, strmimi klanci, turško kaldrmo, z dežjem, soncem, snegom, vetrom in točo ter s samim seboj. Nagrada za ta trud jim je bilo navdušeno pozdravljanje stotisočev ljudi — od najneznatnejših pa do najvišjih odličnikov — ki so jih ob cestah in na ciljih sprejemali z godbami, jim stiskuli roke in jim poklanjali težko priborjena darila.
Peternelj z zluto kraljevo čašo, najvišjim darilom za zmagovalca.
Od 32 kolesarjev jih je zdržalo naporno pot 18 — tudi dva Slovenca sta odpadla. Zmagal je Janez Peternelj, 26 letni kmečki sin iz Delnic v Pol janski dolini nad Škofjo Loko. Drugi je bil France Gartner, delavec v ljubljanski mestni plinarni. Tudi vsi ostali slovenski dirkači: Franc Podmiljščak, Armand Golob, Franc Grab-ner in Rajko Jakša so se držali odlično.
Nekaj dni pozneje pu so ilirijanske plavalke in plavači v svojem pravljično lepem športnem plavališču v
Janez Peternelj nu cilju.
Peternelj vozi prvi skozi cilj tretje etape v čačku. 15.000 ljudi ga je pozdravilo.
prisotnosti nad tri tisoč gledalcev iz vse Slovenije dosegli plavalno prvenstvo za leto 1940/41. Za vso jugoslovansko športno javnost je bilo to velikansko presenečenje. Nihče, razen male peščice ljudi, ki so budno zasledovali razvoj slovenskega plavalnega športu, tega ni pričakoval. Tem bolj je bila tega uspeha vesela vsa slovensku javnost.
Najtežji kos dirke: med Sarajevom in čačkom.
Oba uspehu slovenskih športnikov sta plod vztrajnega in podrobnega delu, ki je ostal za vse neviden. Viden je samo uspeh. Tudi slovenski športniki s takim delom in takimi uspehi pripomorejo k ugledu slovenskega naroda v domovini in v tujini.
V vsej tišini, toda vestno in pridno se pripravljajo tudi slovenski atleti na svojo največjo tekma — atletski triboj Ljubljane, Zagreba in Beograda ali atletsko tekmo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Nj. Vel. kralj Peter II. je tudi za to panogo športa poklonil trikratnemu zapo-
rednemu zmagovalcu krasen zlat pokal. Slovenski atleti so ta triboj že dvakrat povrsti odločili v svojo korist. V letu 1937. so zmagali v Ljubljani s petimi točkami pred Zagrebčani (razmerje točk je bilo: Ljubljana 167.5, Zagreb 162.5, Beograd pa 128); lani so slovenski atleti svoj prvi uspeh ponovili v Zagrebu. Za eno točko so bili boljši kakor Zagrebčani (razmerje točk je bilo: Ljubljana 174.5, Zagreb 173.5, Beograd pa 106). Slovenski atleti so zmagali obakrat tudi v obeh dvobojih proti Zagrebu in Beogrudu. Letos bi moral biti ta triboj v tretje in sicer v Beogradu. Naši atleti tudi letošnji triboj pričakujejo z največjo nestrpnostjo in z velikimi izgledi na zmago. Letošnji triboj nameravajo Beograjčani izvesti po balkanskih športnih igrah v Carigradu v sredi oktobra.
Prepričani smo, da bo tudi sedaj slovenski atletski šport zabeležil svoj tretji uspeh in s tem dokončno priboril še eno najdragocenejše darilo slovenskemu športu.
Juo/e phv& &ahme> sdike
Prof. Bajd Franc
Ko sem lani v radiu govoril o barvili fotografiji, me je prosil znanec, naj mu o barvni fotografiji povem samo toliko, kolikor mora nujno vedeti o tem začetnik, ki sicer dobro obvlada tehniko črnobele fotogrufije, v kamero pa je pravkar vložil prvo patrono barvnega filma. Dodal je še, da ga prav nič ne zanimajo barvne teorije, barvne kompozicije in barvni postopki. Pravi, da je zelo nadarjen poslušalec radia, pa ne ve dosti o brezžičnem prenosu od oddajne postaje do njegovega sprejemnika. Poudaril je še enkrat, da ima v kameri prvi barvni film in da komaj čaka, da ga bo postreljal. Takemu neučakancu so namenjene moje besede. Isto bi mu gotovo povedal fotogrufski trgovec, ko je kupil pri njem svoj prvi barvni film, ako bi imel — več časa.
Moderni barvni film je že nekaj let v prometu. Občutljivost barvnega filma je danes že tolika, da se je približala normalno občutljivim črnobelim filmom, uko jo merimo po številu DIN stopinj. Vendur pa je še mnogo ljubiteljev fotografije, ki prav malo vedo o barvni fotografiji in njenih bogatih možnostih.
Ako pokažeš znancu, ki še nič ne ve o barvnih posnetkih, barvno sliko, bo gotovo presenečen. Prvemu začudenju pa sledijo navadno tale vprašanja: Kakšna kamera je potrebna za barvno fotografijo? Za barvno snemanje je uporabna vsaka kamera za majhen format.
Ali je barvno fotografiranje težje od črnobelega? Črnobela fotografija nam je že nad sto let v veliko veselje in nam bo še dalje. Ne smemo ji biti nehvaležni. Toda njeno podajanje je podobno deklamatorju, čigar besede razumemo in razločimo, ko govori zdaj glasno, zdaj tiho; barvna fotografija pa je kakor pevec, ki podaja besedilo z višinskim in ritmičnim oblikovanjem tonov.
Cela vrsta pravil velja za barvni film prav tako kakor za posnetke s črnobelim filmom. Sliko na filmu moramo ostro nastaviti. Tu ne smemo, celo pri mirni roki, tvegati daljših osvetlitev kakor 1/25 sek. brez trdne podlage. Še bolje je, da uporabljaš raje 1/40—1/50 sek. kot najdaljšo dopustno osvetlitev iz roke. Pri predmetih, ki se premikajo, morumo seveda uporabljati tem krajše osvetlitve, čim hitrejše je gibanje. Ravno tako moramo pri manjših odprtinah računati z veliko globinsko ostrino. Vsa ta pravila so potrebna za ostro sliko.
Barvni posnetek zahteva posebno tehniko samo toliko, kolikor zavisi bodoča slika od posebnosti barvnega filma in barvnega podajanja. Samo nekaj pravil je treba. Lahko si jih je zapomniti in ni jim težko slediti.
Medtem ko sestoji črnobela slika iz nasprotja svetlega in temnega, svetlobe in sence, sestoji barvna slika iz soseščin barv. Globoke sence se pri njej težko in mrtvo vsedejo med vedre in žive barvne ploskve. Zato se — vsaj kot začetnik — izogibaj prevelikih senc. Snemaj pri tako zvani sprednji svetlobi, ki jo dobiš, kadar imaš	sonce za hrbtom.
Ta položaj je pri črnobelih posnetkih manj prikladen zaradi neplastičnega in nekontrastnega podajanja, da pa pri barvnih posnetkih zelo ugodno svetlobo. Predmet leži ves v svetlobi in barvah. Ako hočeš dobiti najbolj uporabno smer snemanja, poglej na svojo senco. Ta ti pokaže, kam moraš obrniti objektiv. Seveda se pa to ne pravi, da ne bi smel od te priporočene smeri nekaj stopinj na levo ali desno.
Osvetlitvena strpnost barvnega filma je zelo pičla. V tem oziru nas je črnobeli film zelo razvadil, ker ga lahko obilno nasitimo s svetlobo, ne da bi bile zato nemogoče dobre slike. Pri barvnem filmu pa je bistvena
pravilna osvetlitev.
Ako nam da pri barvnem posnetku odprtina 8 pravilno množino svetlobe na film, povzroči že naslednja večja
zaslonka, torej 5,6, pri sicer istih okoliščinah znatno preosvetlitev. Zaslonka 11 pa bi seveda bila premajhna in bi dala mnogo premalo luči. Prav tako moramo pri osvetlitvi 1/25 sek. računati že s preosvetlitvijo, ako je 1/50 sek. pravilna osvetlitev; 1/100 sek. pa bi v istem primeru dala premajhno osvetlitev. Pri barvnem filmu se torej ne smemo zanašati na njegovo strpnost, temveč ga moramo pravilno osVetliti. Vzrok je v malenkostni debelini barvnega filma. Točna osvetlitev je tem važnejša, ker vsaj začasno ne moremo računati z naknadno korekturo napak pri posnetku.
TAKO1
Kje imej sonce pri črnobelem in kje pri barvnem fotografiranju?
a)	sonce od strani — to je običajni položaj kamere, ki obseže hkrati razsvetljeni in senčni del predmeta in
je zato priporočljiv za črnobelo fotografiranje;
b)	proti soncu — to je protisvetlobno snemanje, ki zagrabi predmet z njegove temne strani. Močna svetloba poleg globoke sence, svetli robovi obdajajo temne obrise predmetov. Najučinkovitejše podajanje, prava foto-grafi-ja, risanje s svetlobo, ki ga premore črnobela fotografija;
c)	sonce za hrbtom — ti da predmet z njegove svetle strani in izloči vse sence. Zato je ta položaj priporočljiv za barvno fotografijo.
Zgrešena osvetlitev se kaže pri barvnem filmu v napačnem podajanju barv. Preosvetlitev da blede barve, belkaste obraze, izprano nebo in zelenkastomodre sence. Premajhna osvetlitev pa da težke, globoke barve, preveč rjave obraze in pretemnomodro nebo.
Ker je barvni film pri osvetlitvi tako kočljiv, moramo uporabljati električni svetlomer. Njegova igla nam da zanesljivo osvetlitev, čeprav se ga moramo — kakor vsake naprave — navaditi. Da nam predmetova okolica ne da napačne osvetlitve, se pri bližnjih posnetkih pri merjenju približno s svctlomeroin predmetu na pol razdalje. Pri oddaljenih predmetih (pokrajina) pa nagnemo svetlomer malo navzdol, da izključimo svetlo nebo.
Barvni film ima občutljivost kukor 15/10° DIN, toda le pri najsvetlejših predmetih in barvah. Svetli predmeti so: bližnji posnetki obrazov v popolni sončni luči, posnetki ob vodi, morju in na obuli, posnetki v visokih gorah in v snegu, poslopja iz svetlega kamna, odprta pokrajina, svetla cesta in motivi, pri katerih prevladujejo svetle barve. Vse to pa je svetlo samo, ako ni na sliki nobenih večjih senc. Svetle barve so: bela, rumena, svetlordeča, rožnata, svetlorjava, svetlomodra.
(Nadaljevanje na strani 458.)
illiligliliiiillifiš	 | 14 N JI III (IB IIE H	IN		KI		1J III Ž N III C IIE
limiMEKKMIli Cene Kranjc					
Pogovarjuli smo se o novi stavbi vseučiliške knjižnice v Ljubljani. Vsakdo je imel o njej svoje mnenje. Ta jo je občudoval, drugi grajal. Temu je bila preveč razkošna, drugi ni mogel razumeti, da se toliko govori in piše o hiši, ki ima toliko vrst oken, da, cele vrste tako majhnih in nizkih, da se kakšni palači res prav nič ne podajo, tretjemu ni bil všeč zid, ki je ves razdrapan in ki ga menda niti pobelili ne bodo, četrti se je pritoževal nad krajem, kjer nova stavba stoji, skratka, bilo je sodb kolikor ljudi.
Razgovor mi je bil vkljub vsemu všeč. Kot v naši druščini, tako se še v marsikateri drugi zadnja leta ljudje vseli krogov in poklicev vendarle vsaj nekoliko zanimajo za vprašanje, ki nuin je še tako povsem tuje in neznano, da nam to stanje ne dela prav nobene časti, za knjižničarstvo in vse drugo, kar je z njim v neposredni zvezi. Sicer je zaenkrat to zanimanje še zelo osebno, a vsaj začetek je vendurle tu; morda bo le kdo prišel čez čas v knjižnico samo in si poiskal ali vsaj povprašal tudi za kakšno strokovno knjigo o knjižničarstvu in knjigah, za knjigo, ki je sedaj tako zelo malo iskuna. Tistemu človeku, ki se bo vendarle tudi strokovno začel zanimati za stavbo, ki se gradi, bo kmalu postalo jasno, zakaj tisto razkošje na nji. zakaj toliko vrst oken, med njimi cele vrste majhnih in nizkih, zakaj je tudi mesto, kjer nova knjižnica stoji, v naših razmerah vendarle pripravno, zakaj to in ono, prav zanimivo branje bo.
Morda je prav malo stavb, katerih razvoj v zgodovini je tako zanimiv kot razvoj knjižnic in malo prostorov, ki so v tako tesni zvezi 'z razvojem in vsakokratnim stanjem predmeta, ki jim je dan v varstvo (knjige), kot so knjižnice. Že sama knjižna oblika vpliva na prostor, kjer se knjiga hrani, še veliko bolj pa večja ali manjša knjižna zaloga; kakšnih dve sto srednjeveških rokopisov je živelo čisto v drugih razmerah kot dobri štirje milijoni zvezkov pariške knjižnice v današnjih dneh. Čisto drugačni so spet prostori, v katere zahaja k svojim ljubljenkam le njih lastnik ali njegov prijatelj. od onih, kjer se zvrsti vsak dan nekaj sto ljudi, ki pridejo po svoje vsakdanje čtivo Drugače se spet razvija knjižnica, ki je samo del velike stavbe, dvorca ali samostana, kot tista, ki živi kot samostojna zgradba suma zase. In končno vtisne tudi čas vsaki stvari svoj pečat. Čisto gotovo pa je, da poleg cerkve in prostora, ki bi zanj v teku dolge zgodovine arhitekti, kiparji, slikarji in umetniki vseh vrst bolj skrbeli in dali njega stenam, stropu in oknom več svojih najbolj zrelih sadov. kot se je to zgodilo pri knjižnicah. Lepo urejena knjižnica je namreč svet prostor, v njej kraljuje človekov duh.
Po sledovih, ki nam jih je pustil čas, lahko sklepamo, da je imel že stari vek v svojem višku knjižnice podobno urejene kot jih imamo danes. Že takrat se je morda Rimljan, ki je kot vojak prišel v obljubljeno vzhodno grško deželo, lahko čudil »nizkim oknom«, za katerimi so v policah počivali stotisoči papirusnih svitkov, kniige starega veka. Že takrat so bile velike čitalnice, s kipi okrašene, ob njih hodniki, s stebri obdani, na katerih so modrovali in se učili učenci starih modrijanov. To stanje takratnih knjižnic je bilo končni sad dolgega razvoja, višek stare kulture.
S krščanskim srednjim vekom se je začela nova doba, katere nosilci smo danes mi. Nova literaturu, ki je vzklila v nekaj desetinah knjig, je našla zavetje ob cerkvi (oltar, zakristija, kor) in nato v samostanu (kapela, hodniki ob njej). Kar je ostalo večjih knjižnic, so v malem posnele antični zgled. Zaradi majhnega števila knjig so se pa v splošnem posebni prostori zanje zelo pozno razvili. Šele s 15. stoletjem so v večjem številu začeli opremljati za knjižnice dolge, ozke dvorane, z
vrsto oken na obeh straneh, navadno v bližini kapele, a stroge obveznosti tudi za to ureditev ni bilo. Take prostore so znali najbolje urediti in izrabiti ter opremiti s pulti v Angliji. Dvorana s pulti, na katerih so ležali z verigami privezani težki in dragoceni rokopisni folianti, so značilni zu minevajoči srednji vek.
Z iznajdbo tiska sredi 15. stoletja in hitro produkcijo mase tiska se začne v knjižnicah boj za prostor, ki se je bil skozi štiri stoletju. Pulti so postajali premajhni. Ob prvo so postavili še drugo vrsto in med oliema uredili hodnik. Nato so knjige, ki so ležale na pultih, dvignili in jih postavili na pult in naredili police tudi v njem. Toda knjige so še kar naprej vrele skupaj. Končno so morali pulti iz dvoran, ki so se počasi krajšale in
Plečnikova vseučiliška knjižnica v Ljubljani: steber v velikem oknu.
Vseučiliška knjižnica: veliko okno.
Sirile (nastopil je barok, ki je imel ruti okrogle, visoke prostore!), knjige pa so spravili ob stene. Ob stenah so počasi zrasle police visoko pod strop in narediti so mo-ruli ob njih galerije, da so knjige mogli razpostaviti in priti do njin. Baročna galerijska dvorana, pol knjižnica, pol muzej (sredino so namreč okrasili z različnimi zgodovinskimi drugocenostmi) se zablesti pred nami v vsej bogati razkošnosti. Ko je tudi v dvorani zmanjkalo prostora, so iz . nje zrasli kot tipalke stranski prostori, ki na so tvorili z osrednjo dvorano še vedno celoto, da je pil možen pogled na vso knjižno zalogo. To stanje, bolj ali manj razvito, je trajalo v sredino 19. stoletja.
Takrat so uvedli nov sistem, ki se je kmalu popolnoma utrdil. Bili so namreč ustvarjeni že vsi pogoji in dane vse potrebe, ki so ga nujno zahtevale. Stalo je že nekaj stavb, ki so bile samo knjižnice in knjižne zaloge so že marsikje narasle v visoke stotisoče. Obiskovalcev je bilo vedno več, vse delo se ni moglo več opravljati v istem prostoru. Osrednja dvorana, kjer je bila nakopičena glavna zaloga knjig in kjer se je odigravalo vse življenje v knjižnici, je postala pretesna. Zato so knjižnico razdelili v tri prostore, ki so se med seboj strogo ločili: knjige so nastanili v skladiščih, velikih, a nizkih, dobra dva metra visokih prostorih, da človek brez vsake težave lahko s tal poišče in vloži vsako knjigo (to so tiste dolge vrste majhnih oken v novi knjižnici, kjer bodo shranjene knjige), za obiskovalce so naredili veliko dvorano, ki naj nudi velikemu številu ljudi udoben prostor za študij (dvoje velikih oken skozi več nadstropij jo nazorno pokaže!) in ob teh prostorih so razvrščeni še vsi drugi za upravo: zu ravnateljstvo, katalogiziranje itd. (običajna okna pritličja in prvega nadstropja). Ko so na ta način v 1. 1854—1856 preuredili najprej knjižnico Britanskega muzeja v Londonu in nato Nacionalno knjižnico v Parizu, je ta zgled tukoj posnel ves svet.
Z novo ureditvijo knjižnic se je moral človek posloviti od knjig, sredi katerih je živel toliko stoletij. Knjige so šle v skladišče, odkoder pritekajo vsak dan v čitalnico in se vsak dan spet vračajo na svoje mesto. Čitulnica se je pa na široko odprla vsem slojem in je tako še danes tisti osrednji in najvažnejši prostor v knjižnici, kjer se bogastvo knjižne zaloge ponuja obiskovalcem.	C. Kr.
(Nadaljevanje s strani 436.)
Barvni film ima občutljivost 12—13/10° DIN pri normalnih predmetih. Sem spadajo: obraz v senci (četudi mujlini), obraz pod širokim klobukom, pokrajinski motivi, posamezne osebe, skupine, scene na cesti, sončni motivi, pri katerih prevladuje zelena barva in motivi z normalno porazdeljeno senco. Normalna barva je zlasti zelena, četudi se zdi očem svetlejša.
Barvni film ima občutljivost 10—11/10° DIN pri temnih predmetih. To so vsi predmeti v sencah, motivi, ki imajo 2/3 senc, zakotja hiš, temne ulice, posnetki pod gostim drevjem. Temne barve so: temnozelena, temnorjava, temnomodra, vijoličasta, škrlatna, temnosiva in črna.
Dalje podajam še osvetlitveno tablico, ki pa v svoji skromnosti ne sme in noče biti drugega kakor prvi pripomoček. Vsak svetlomer je zanesljivejši, ker se ozira pri svojih podatkih na vse posebne okoliščine pri posnetku.
Poleti — v soncu — sonce za hrbtom 1/50 sek	Zaslonka
Svetlobarvni predmeti	8
Normalnobarvni predmeti	5,6
Temnobarvni predmeti	4—5,6
Luliko rečemo, da je pri treh četrtinah poletnih slik v najsvetlejših dnevnih urah prava osvetlitev 1/50—1/60 sek. pri zaslonki 5,6—6,3.
Seveda so mišljeni tu najobičajnejši posnetki.
Tretje važno pravilo barvnega fotografiranja je: izkoristi slikino polje.
Pri črnobelem posnetku moremo nebistveno okolico in nezaželene dodatke (veje, velike monotone ploskve) naknadno izključiti z omejitvijo na manjši izrez, zlasti pri povečavanju. To pa je nesmiselno pri barvnem posnetku, kjer je slikino polje že itak majhno in je po-večavanje zaenkrat še nemogoče. Zato je bolje, ako že pri posnetku skrbimo za dober izrez, ki nam kaže predmet čim večji in brez nepotrebnih dodatkov. Bližnji in veliki posnetki, že pri črnobelem filmu učinkoviti, dajo pri barvnem filmu najboljše slike. Predmet je ne samo velik, tudi barve pridejo pri takem posnetku iz najbližje razdalje krepke in žive. Iz pisane množice cvetja na gredi vzemi samo nekaj cvetlic čisto od blizu. Res dobimo pri večji razdulji več posameznosti na sliko: toda namesto zaključenih barvnih ploskev imamo mešanico majhnih barvnih točk, ki se med seboj tepejo na sliki, kar razočara oko. Zato so za barvne posnetke poleg normalne optike tako ugodni objektivi z daljšo gorisčnico.
Osvetljeni film pošlješ v laboratorij. Da nimaš preveč dela, je priložen vsakemu filmu zavoj z natisnjenim naslovom. Pripišeš samo še svoj naslov. Velikopotezni umaterji si prihrunijo še to malenkostno delo. Potem ostane barvni trak s 36 lepimi posnetki v laboratoriju, ker tam seveda nič ne vedo, čigav je. Lastnik pa zastonj čaka na pismonošo ter se jezi nad pošto, laboratorijem in dunašnjimi razmerami.
Ako imaš malo kamero, poskusi z barvnim filmom. Začni najprej v soncu in po naših navodilih. Sedaj je najlepši čas za barvno fotografiranje — veličastni finale življenja v naravi — jesen, ki je barvna simfonija.
Električni svetlomer je za barvno fotografijo potreben, ker ima barvni film samo majhno osvetlitveno strpnost in ker ni mogoča naknadna korektura posledic napačne osvetlitve
KARL CAPEK
NEZNANA ANGLIJA
Risbe pisateljeve
Prvi vtisi.
»Pri začetku moraš začeti,« mi je nekoč svetoval mojster Chauliac, a ker že tavam deset dni po tem babilonskem otoku, sem na začetek pozabil. Kje naj torej začnem? Pri praženi slanini ali pri muzejih? Pri gospodu Shavvu ali pri londonskih stražnikih? Vidim, da čisto zmedeno začenjam; toda kar stražnike zadeva, moram reči, da jih izbirajo po lepoti in velikosti. Kakor bogovi so, za glavo večji od ostalih smrtnikov in njihova moč je neomejena. Če ti tak dva metra dolg bob pri Picadillyju dvigne roko, tedaj se ustavijo vsa vozilu, Saturn se ustavi in Uran obstane na svoji nebesni poti pa čuka, dokler bob ne povesi roke. Še nikdar nisem videl kaj tako nadčloveškega.
Največje presenečenje za potnika je, če v tuji deželi naleti na to. o čemer je že stokrat bral in kar je že stokrat videl na podobah. Začudil sem se, ko sem v Milanu našel milansko stolnico ali kolosej v Rimu. Nekako z grozo te prevzame, zakaj občutek imaš, da si bil nekoč že tu ali da si vse to že doživel, morda v sanjah ali kje drugje. Začudiš se, da so v Holandiji v resnici mlini na veter in kanuli in da je ob londonskem nabrežju v resnici toliko ljudi, da se te loteva slabost. Človek se zmeraj začudi na glas, če meni nič tebi nič naleti na starega znanca. No, prav tako sem se začudil jaz, ko sem ob Temzi našel parlament, na ulicah odlične gospode s sivimi cilindri na glavah, na križiščih dva metra visoke hobije in tako naprej. Presenetljivo odkritje je bilo zame, da je Anglija zares angleška.
Da pa vendarle začnem pri začetku, sem narisal podobico, kakšna je Anglija, če se ji bližaš po Rokavskein prelivu. Kar je belo, so kratkoinalo skale, zgoraj pa raste trava; to je sicer kar trdno zidano, tako rekoč na skali; toda imeti pod nogami celino, dragi moj, je vendarle bolj varen občutek.
Narisal sem tudi Eolkestone, kjer sem se izkrcal. Ob sončnem zahodu je bil videti ko grad z zobčastimi nadzidki; pozneje se je izkazulo, tla so bili dimniki.
Ko sem stopil na suho, sem z začudenjem zapazil, da nisem znal niti razumel besedice ungleščine. Zato sem se stisnil v prvi vlak, ki sem nanj naletel; na srečo se je izkazalo, da pelje proti Londonu. Po poti sem opazil, tla je to, kar sem imel za Anglijo, v resnici bil le obširen angleški nasad. Sami travniki in trate, tu pa tam ovce, kakor v IIyde Parku; nemaru je bilo Vse to zaradi lepšega vtisa. Še v Holandiji sem vitlel ljudi, ki so svoje zadnje telesne tlele dvigali proti oblakom in z rokami brkljali po zemlji. Tu in tam vidiš rdeče vile; dekle maha z roko preko neke žive meje, po drevoredu se vozi kolesar, sicer je tu začuda mulo ljudi. Mi smo na-
vajeni, tla na vsako ped nekdo koplje po zemlji. Naposled se je vlak prerival med čudnimi hišicami, na stotine enakimi; nato spet druga ulica enakih hišic, pa spet in spet. Vtis imaš, aa gre za mrzlično množenje. Vlak švigne mimo celega mesta, ki ga tlači grozno prekletstvo. Vsaka hišica ima namreč ob vratih iz neke obupne potrebe dva stebra. Druga skupina hišic je spet prekleta, da mora imeti same železne balkone. Neki ulici dalje je dodeljena mračna in neogibna usoda, da ima
same sinje verande. Potem imaš celo četrt, ki ji je zavoljo neznane krivde usojeno, tla mora imeti pred vsemi vrati po oet stopnic.
Neskončno lažje bi mi bilo pri srcu, da bi katera hišica imela le tri stopnice; a Bog ve, zakaj to ni mogoče. In naslednja ulica je spet čisto rdeča.
Potem sem stopil iz vlaka in padel nekemu dobremu češkemu angelu varuhu v naročje, ki me je peljal na levo in na desno. Rečem vam: bilo je strašno. Nato so me naložili ko kovčeg na drug vlak, me izkladali v Sur-bitonu, tolažili, pitali in me spravili pod odejo. Temno je bilo kakor pri nas, tiho kakor pri nas. Sanje, ki sem jih sanjal, so bile najrazličnejših vrst: nekaj o ladji, nekaj o Pragi in nekaj čudnega, kar sem že pozabil.
Hvala Bogu, tla nisem sanjal petdeset enakih sanj kar zapovrstjo! Bog bodi hvaljen, da vsaj sanje ne pridejo tako na debelo kakor londonske ulice.
Angleški nasad.
Najlepše, kur je v Angliji, so menda drevesa. Seveda tudi travniki in stražniki, a posebno drevesa, lepo košata, stara, razkrečena, svobodna, častitljiva in nad vse visoka drevesa. Drevesa v Hampton-Courtu, v Richmond-Parku, v Wintlsorju in ne vem, kje še. Morda imajo ta tlrevesa tak vpliv na častitljivo veljaštvo Anglije. Mislim, tla ohranjajo aristokratske gone, starožitnost in ljubezen do izročila, carino, golf, hišo lordov in še druge posebne pa staroveške stvari. Če bi živel v ulici železnih balkonov ali v ulici sivih opek, bi nemara bil strasten pristaš Delavske stranke. A ko sem sedel pod hrastom v Hampton-Parku, me je prevzelo pomenljivo nagnjenje, da priznam ceno starih stvari, višje poslanstvo starih dreves, skladno prepletenost izročila, in neko spoštovanje pred vsem, kar je dovolj močno, da lahko kljubuje vsem časom.
Zdi se, da je v Angliji dosti takih prastarih dreves; skoraj v vsem, kar tu srečaš, v klubih, v književnosti, v gospodinjstvih začutiš les in listje stoletnih, častitljivih in strašno trdnih dreves. Prav za prav ne najdeš tu nič posebno novega; samo podzemska železnica je nova in bržčas je zavoljo tega tako grda. A v starih drevesih
in sturih stvareh so dobrohotni škratje; tudi Angleži imajo take škrate v sebi. Izredno resni so, trdni in častitljivi; toda nenadoma v njih nekaj zaškrebeta, izrečejo nekaj grotesknega, kos škrateljstva leti iz njih in že so spet videti resni ko kak star usnjen naslanjač. Najbrž so iz prav starega lesa.
Ne vem, zakaj mi je ta trezna Anglija od vseh dežel, kar sem jih videl, najbolj bajna in najbolj romantična. Morda zaradi starih dreves. Ne: morda pa le zaradi trat. Zaradi trat, po katerih lahko hodiš, kakor po cestah. Mi se upamo hoditi le po poteh in stezah in to gotovo silno vpliva na naše duhovno življenje. Ko sem videl prvega častitljivega gospoda, kako je stopal po trati v Hampton-Parku, sem mislil, da gledam bitje iz bajke, čeprav je na glavi nosil cilinder; pričakoval sem, da bo na jelenu jahal v Kingston, ali da bo pričel rajati, ali da ga bo zasačil vrtnar in ga strašno ozmerjal. Pa se ni nič zgodilo. Končno sem se še jaz ojunačil in šel naravnost preko trate k tistemu hrastu, ki stoji v začetku tega pisma sredi livade. Pa se spet ni nič zgodilo. A nikdar v življenju nisem imel občutka tako neomejene svobode ko v tem trenutku. Čudno je to: očitno tu človek ne velja za škodljivo zverino. Tu ne vluda o človeku mračno mnenje, da pod njegovim kopitom ne raste nobena trava. Tu ima pravico, da lahko stopa po trati, kakor da bi bil vila ali veleposestnik. Prepričan sem, da to znatno vpliva na njegov značaj in svetovni nazor. Saj mu odpira čudovito možnost, da hodi drugod ko po določenih poteh: pa mu vendar ni treba, da bi se štel za zverino, za klateža ali anarhista.
O vsem tem sem razmišljal pod hrastom v Hampton-Parku, a navsezadnje te tiščijo tudi stare korenine. Pošiljam vam vsaj podobico, kakšen je tak angleški nasad. Hotel sem tudi narisati jelena, a priznam, da tega po spominu ne zmorem.
Londonske ulice.
Kar zadeva London, moram reči, da v splošnem smrdi po bencinu, po zažgani travi in loju; v tem se razlikuje od Parizu, kjer vrhu vsegu tegu še smrdi po pudru, kuvi in siru. Glede tega je Pragu vse kaj drugega. Če me vprašate glede glasov v Londonu, je .stvar precej bolj zamotana: prav v sredi, ob nabrežju ali ob Pica-dillyju, tuin je kukor v pletilnici s tisočimi statvami; tam vam ropota, tuli, vrši, šumi, poka in treslja iz tiso-čev nabitih motorjev, avtobusov, avtomobilov in parnih strojev; vi pa sedite na strehi avtobusa, ki ne more naprej in kar ropota pa vas s svojim topotanjem stresa, da na mestu poskakujete kakor kaka nagačena lutka. Potem pridemo do stranskih ulic, do gardenov, squareov, do širokih ulic in drevoredov, do crescentov, do siromašne uličice v Notting Hillu, kjer tole pišem: najrazličnejše dvostebrske ulice, ulice z enakimi ograjami, ulice s sedmimi stopnicami pred hišami in tako naprej. Tu naznanja obupen napev na »i« mlekarju; tožeč »je-jej« pomeni kratkomalo trske za podkurjenje; »uo« je bojni krik premogarju, in klic kakor glas do blaznosti pijanega mornarja vam naznanja, da ima neki možakar pet zeljnutih gluv v otroškem vozičku nuprodaj. In
Kraljevi grad Buckingham v Londonu. Garda zapira vsak večer vrata v grajski vrt.
ponoči se mačke tu prav tako divje gonijo kakor v Palermu, pa naj še toliko govorijo o angleškem purita-nizmu. Samo ljudje so tu bolj molčeči kukor kjer koli drugje; enozložni so, neradi govorijo in samo gledajo, kako bi čimprej prišli spet domov. In tole je najbolj čudno glede angleških ulic: tu ne vidiš častitih dam, ki bi na vogalih čenčale, kaj se je zgodilo pri Smithovih ali Greenovih, ne vidiš zaljubljenih parov, ki bi štiri-ročno oklenjeni tavali, ko da jih luna nosi; ne vidiš častitih meščanov, ki bi na pragu sedeli z rokami na kolenih (mimogrede: tu še nisem videl nobenega mizarja, nobenega ključavničarju, nobene delavnice, nobenega pomočnika in vajenca; tu so samo trgovine, nič drugega ko trgovine, same Westminster Bank in Midland Bank Ltd.); ne vidiš mož, ki bi na ulici pili, niti klopi ob krožni poti, niti zijal, niti služkinj, niti upokojenih uradnikov, kratkomalo nič, nič, nič. Londonska ulica je le nekak kanal, po katerem življenje teče, da bi kmalu dospelo domov. Na ulici ne živijo, ne gledajo, ne govorijo, ne stojijo in ne sedijo; po ulicah samo hitijo. Tu ni ulica najbolj zanimiv prostor, kjer bi naletel na tisoč stvari, ki jih velja ogledati si, ali kjer ti tisoč dogodivščin govori na srce. Ni prostor, kjer bi ljudje žvižgali ali se pretepali, razsajali, ljubimkali, počivali, pesnili ali modrovali, hodili po stranpoteh, uživali življenje, se šalili ali politizirali, se zbirali v dva, v tri, v množice, v družine ali v revolucije. Pri nas, v Italiji in v Franciji je ulica nekaj takega ko velika gostilna ali javen nasad, vaški trg, zbirališče, igrišče ali gledališče, razširjen dom ali hiša; tu je pa ulica nekaj, kar ni last nikogar in kar nobenega drugemu ne približuje; tu ne srečajo niti ljudi niti stvari, tu gredo mimo njih naprej.
Pri nas pomoliš le glavo iz okna, pa si že na ulici. Toda angleški dom ne ločijo od ulice samo zastor na oknu, temveč tudi vrtiči in ograje, bršljan, tratice in žive meje, tolkač na vratih in prastaro izročilo. Angleški dom mora imeti svoj vrtiček, kajti ulica mu ni zanimiv in mikaven nasad. V vrtu mora imeti gugalnico ali igrišče, kajti ulica mu ni igrišče ali zabavno drsališče. Poezija angleškega doma je poplačana s tem, da je angleška ulica brez poezije. In tu se ne prerivajo revolucionarne množice po ulicah, ulice so namreč predolge za to in predolgočasne.
Vendar pa so še avtobusi tu, te puščavske ladje, velblodi, ki vas na svojih hrbtih prenašajo skozi neskončnost londonske opeke. Zagonetka mi je, da nikdar ne zgrešijo poti, čeprav se zavoljo tukajšnje oblačnosti ne morejo ravnati po soncu in zvezdah. Do zdaj še ne vem, po katerih skrivnostnih znamenjih vozač razlikuje Ladbroke Grove od Great Western Roada ali od Ken-sington Park Streeta. Ne vem, zakaj rajši pelje proti East Actonu kakor proti Pimlicu ali Hammersmithu. Vse to je namreč tako čudovito enako, da ne razumem, zakaj se je prav za prav specializiral na East Acton. Morda ima tam hišico, eno takih z dvema stebroma ali sedmimi stopnicami pred vrati.
Hišice so nekako podobne rodbinskim grobnicam. Skušal sem jih narisati, a naj sem storil, kar sem hotel, nisem mogel spraviti skupaj dovolj brezupni izraz. Vrhu tegu pa nimam s seboj zadosti sive barve, s katero bi jih moral pobarvati.
Da ne pozabim: seveda sem si šel ogledut Baker Street, a vrnil sem se strašno razočaran. Tam ni nobenega sledu i>o Sherlock Holmesu; neprimerno poštena trgovska ulica je to, ki nima višjega cilja, ko da bi se iztekula v Regent Burk, kur se ji po dolgem trudu skorajda posreči. Če še kratko omenimo njeno podzemsko postajo, tedaj smo izčrpali vse, tudi našo potrpežljivost.
HYDE ?ARK
In ko sem se najbolj žalostno počutil v angleški deželi — bilo je na neko angleško nedeljo, okuženo z neizrekljivim dolgočusjem —, sem jo mahnil po Oxford Streetu; hotel sem iti kur nekam proti vzhodu, du bi bil domovini bližji, toda zgrešil sem smer in jo rezal naravnost proti zahodu, tako da sem dospel v Hyde Park. Tam pravijo Marble Arch, ker stojijo ondi marmornata vrata, ki pa nikamor ne vodijo; ne vem, zakaj so prav za prav tu. A to sem nekako obžaloval, zato sem šel, da bi si jih ogledal. Tedaj pa sem nekaj zagledal in jo urno ubral tja, da bi videl, ker so tamkaj stale gruče ljudi. In ko sem razumel, za kaj gre, sem se kar razveselil.
Velik prostor je tam in kdor hoče, lahko prinese s seboj stol ali govorniški oder ali pa nič in lahko začne govoriti. Kmalu ga posluša pet ali dvajset uli tri sto ljudi, mu odgovarjajo, ugovarjajo, pokimajo in včasih z govornikom zapojejo nabožne ali svetne pesmi. Večkrat potegne kak nasprotnik poslušalce na svojo stran in jim začne govoriti; tu pa tam se množica razcepi ali vzklije kakor najnižji življenjski organizmi ali naselbine celic. Nekatere gruče se vztrajno in trdno drže, druge se drobijo, se razlezejo, rastejo, nabreknejo, se numnožijo ali se razkropijo. Večja verstvu imajo nekake prevozne prižnice, a največ je govornikov, ki stojijo kar na tleh, žvečijo vlažno cigareto in pridigu-jejo o vegetarianizmu, o ljubem Bogu, o vzgoji, o vojni odškodnini in o Spiritizmu. Še nikdar nisem videl kuj podobnega.
Ker grešnik, kakršen sem, že več let nisem bil pri nobeni pridigi, sem šel poslušat. Iz skromnosti sem se pridružil majhni, tihi gruči; tam je govoril grbast mladenič lepih oči, najbrž kak poljski žid. Po dolgem času sem razumel, da govori o šolstvu; preselil sem se torej k večji skupini ljudi, kjer je postaren gospod s cilindrom na glavi skakljal v nizki prižnici. Ugotovil sem, da je zastopal neki Hyde-Park misijon. Tako je mahal z rokami, du sem se bal, da bo padel preko ograje. Pri drugi skupini je pridigovala starejša gospa. Nikakor nisem proti emancipaciji žensk, toda ženskega glasu — tega pa kar ne morem poslušati. Že narava je ženski dala pomanjkljiv govorni organ. Kadar ženska govori,
imam občutek, da sem majhen fantalin in da me mati ozmerja. Zakaj je ta gospa s ščipalnikom na nosu rentačila, nisem prav razumel. Vem samo, da je kričala, naj gremo vase. Nadaljnji skupini je pred visokim razpelom govoril katoličan; prvič sem videl, kako nejever-nikom oznanjujejo vero. Bilo je prav lepo in ob zaključku so zapeli, jaz pa sem skušal peti drugi glas; na žulost pa nisem poznal napevu. Druge množice so se posvetile izključno le petju: tu se vuin postuvi v sredo možic s taktirko, da višino tona a in vsa innožicu poje še precej čedno pa večglasno. Hotel sem samo poslušati, ker ne sodim v to versko ločino, todu moj sosed, neki častitljiv gospod s cilindrom na glavi, me je nagovarjal, naj pojem. Potemtakem sem pel na glas in hvalil Gospoda, ne da bi poznal besedi in napeva.
Tamle stopa zaljubljen par; fant vzame cigareto iz ust in poje, tudi dekle poje, stari lord poje in fantič s teniškim loparjem pod pazduho poje — klavrno oblečeni možic sredi kroga pa gibčno dirigira kakor v Veliki operi. Vse mi je bilo močno všeč.
Pel sem še pri dveh drugih cerkvah, poslušal pridigo o socializmu in oznanilo neke Metropolitan Secular So-ciety in se malo ustavil pri majhni gruči ljudi, ki so se nekaj pričkali. Nenavadno razcapan častitljiv gospod je zagovarjal stara osnovna načela družbe, a govoril je v takem »cokneju« (londonskem narečju), da ga sploh nisem razumel. Njegov nasprotnik je bil evolucionaren socialist, po vseh znamenjih soditi kak višji bančni uradnik. V neki drugi skupini sem videl le pet glav; tu so stali zagorel indijec, neki enook človek s potlačeno čepico na glavi, debel armenski žid in še dva molčeča moža s pipo v ustih. Enooki je v grozni črnogledosti zatrjeval, da je »nekaj včasih nič«, dočim je indijec zastopal mnogo bolj razveseljivo mnenje, da je »nekaj zmeraj nekaj«, kar je dvajsetkrat ponavljal v strašno spakedrani angleščini. Potem sem še videl nekega očanca, ki je imel v roki dolg križ z lepakom, na katerem je bil napis: »Thy Lord calleth thee« (Tvoj gospod te kliče); nekaj je pripovedoval s slabotnim hripavim glasom, a nihče ga ni poslušal. Zato sem se jaz, izgubljeni tujec, ustavil in ga poslušal. Nato sem hotel iti po svojih potih, zakaj zmračilo se je. Tedaj pa me je ustavil neki nervozen človek in ne vem, kaj mi je rekel. Dejal sem mu, da sem tujec in da je London zame strašna stvar, da pa imam Angleže rad, da sem že videl lep konec sveta, a da mi je bilo komaj kaj tako zelo všeč kakor govorniki v Hvde Parku. Preden sem vse to izgovoril, se je zbralo okrog naju kakih deset ljudi, ki so molče poslušali.
Za ograjo v Hyde Parku so se pusle ovce. Ko sem jih gledal, se je ena od njih, menda najstarejša, približala in začela beketati; tudi njeno pridigo sem poslušal in ko je končala, sem se zadovoljen odpravil domov. Tu bi še lahko navezal premišljevanja o demokraciji, o angleškem značaju, o potrebi vere in o drugih stvareh; a rajši se ne dotaknem naruvne lepote vsega doživljaja.
(Kdo je bil morilec?
Avguštin Majdič je obhajal svoj
rojstni dan. Popoldne so ga obiskali star prijatelj Anton Prevc (na podobi: kadi pipo), nečak Mirko (na podobi: prižiga sestri cigareto) in nečakinja Malči. Bili so prav dobre volje. Ko je zmanjkalo vina, se je Avguštin Majdič oprostil in obljubil, da bo prinesel iz kleti steklenko izvrstne starine.
O Tedaj pa se je pripetilo nekaj strašnega. Ob 650 so našli Avguština Majdiča mrtvega na kletnih stopnicah; z nogo se je bil spotaknil ob žico, ki je bila napeta preko stopnice. Blizu žice je ležala ena takih vžigalic, ki so pritrjene v zavojčku iz tršega papirja in jo je treba pri uporabi odtrgati. Ob 7'05 sta že prispela detektiva Černe in Tamnik. Vse sta si skrbno ogledala in izvedela, da se ni nihče ničesar dotaknil. Zapazila sta tudi, da elektrika v kleti ne deluje.
X Zaslišala sta Antona Prevca. Ta * je izpovedal: »Prijatelj je šel po vino v klet, jaz sem šel z njim do pritličja, ker sem hotel iti k svojemu avtomobilu pred hišo po mošnjo za tobak, ki sem jo bil v vozilu pozabil. Pred stopnicami je prijatelj Avguštin prižgal svečo. Komaj sem napravil tri korake proti izhodu, kar sem nenadoma zaslišal krik in padec. Stekel sem za prijateljem, a je bilo že prepozno. Mirko in Malči sta bila med tem časom zgoraj. Eden od njiju je moral že popoldne nesrečo pripraviti.«
Detektiva sta kmalu našla dokaz, kdo je bil morilec. Morda tudi Vi?
Reševalcem, ki bodo to kriminalno uganko pravilno rešili in svojo rešitev z dokazom podprli, bo ireb poklonil tri polnilna peresa. — Rešitve pošljite do 15. oktobra na: Uredništvo Obiska (Uganka), Ljubljana, Kopitarjeva 6. — Glede rešitve kriminalne uganke v 9. številki glej str. 445.
2. Od Cejlona do Babilona.
.VjV^-.V.VAV\VA-«W.V.W.WAV.%VAV.\W.\W.-.V.WAf.-AW.W.WAVWAWASVVlVA'W^-AW.^^
■.■.■.■.■.W.WAW.V.\W.%V.-.W.W.V.\%1.
AV.VIV.V.V.V.V.V.V.V.V.V.V.V.VAVVJV
Na Cejlonu živi profesor Samo Krišnamurti. Samec je in križ je z njim. Evropska omika ga je tako zelo prevzela, da je dal slovo indijski preproščini. Naročil si je hišno opremo, kakršno je videl pri britskem cariniku v Kolombi. Ko se mu je želja izpolnila, se je od veselja nasrkal žganega riževca, nato pa se lotil — »novega reda« po današnjem reklu: udobno in priročno! Potem se je ves zadovoljen spravil k večerji. Kar dobro jo je pogodil naš dragi Samo Krišnamurti, kaj? Če je bilo kaj narobe, mu oprostite, saj ne veste, kateri Višnu je žgal indijski riževec. Popravite vse napake, za katere sam Bog ve — morda pa tudi Vi, kaj?
Glede rešitve ugank v 9. številki, imen reševalcev in razpisa novih nagrad glej str. 445
Aljehinova obramba
(Buenos Aires)
H. Reed G. Danielson (Čile)	(Švedska)
1.	e2—e4	Sg8—f6
2.	e4—e5	SF6—cl5
„Aljehinka“ je še vedno precej neraziskana dežela. Pozicionefnim mojstrom zaradi »nervoznega" izzivanja že v prvih potezah ni posebno všeč. Njena ostrina ne vodi rada do ravnovesja, zato so tudi remiji v tej otvoritvi bolj redki.
3.	d 2—d4	d7—d6
4.	Sgl—f3	Sb8—e6
Tu je v navadi Lg4, beli ima potem le še majhno pozicijsko prednost. Po črni potezi pa beli lahko pošlje »padalca", ki bo pripravil pot za razkroj v črnem taboru.
3.	c2—c4	Sd5—b(>
6.	e5—e6	f7Xe6
Belu žrtev je bila morda tvegana, obeta pa precej. Ko že hodimo po ostrih serpentinah »aljehinke”, si zapomnimo še tole vzporedno gambitno pot: 1. e4, Sf6 2. Sc3, (15 3. e5, Sfd7 4. e6 itd.
7.	Lfl—d3	Sbh—d 7
8.	0—0	Sd7—f6
Polovico vseh potez doslej je porabil ta vranec sam. Vrnil se je na prvotno mesto, da bi preprečil belo grožnjo Sg5 in Dh5+.
9.	Tft—el	e6—e3
Črni se hoče znebiti nevarnega stiska, s tem da vrne »danajsko” darilo, a usodno odpira nerazvito pozicijo. Bolje bi bilo 9. ... g(>
10.	d4Xe5	Sc.6Xe5
11.	Sf3Xe3	d6Xe5
12.	Tel Xe3	Dd8—d6
Rad bi	napravil dolgo rokado, a beli
bo to takoj prepreči).
13.	Lel—f4	Lc8—g4
14.	Ddl—d2	Dd6—d7
Seveda ne 0—0—0, na kar bi prišlo
15.	Td5 in ko se črna kraljica umakne,
16.	Td8:+, Kd8:, nato pa odkrit šah na d-liniji.
15.	Sbl—c3	Ta8—d8
Ne verjamemo, da bi bila rokada mani usodna od te poteze. »Tako ali tako* pride beli do silnega napada.
16.	Sc3—d5	c7—c:6
Na SXS pride isto, kar smo povedali po 14. potezi.
17.	Dd2—c21	Ke8—f7
Na cxS pride: 18. Lg6+, hxL 19. Dg6: mat. Zato gre kralj satn na stražo.
18.	h2—h3	c6Xd5
Na Le6 pride: 19. TXL, D (ali K)XT 20. Lf5 in črni mora dati kraljico.
19.	h3Xg4	Dd7Xg4
20.	Ld3-f5!	......
Krasna žrtev, ki vodi nujno do zmage. Če bi pa črni ne bil vzel kmeta na g4, bi ta ponosno korakal naprej na
g5—g6
20........ Dg4Xf4
21.	Lf5-e6+	Kf7—e8
22.	Dc2—a4	Td8—d7
23.	Te5Xd5!	Df4—c7
24.	Td5Xd7	Sf6Xd7
25.	Tal—dl	črni se je vdal
Lep konec. Črni ima figuro več, a ne zmore nič proti 26. TxS, na kar grozi mat v eni ali dveh potezah.
Dve lepi partiji
(Iz celjskega turnirja)
Retijeva otvoritev Savič — Šorli
1. Sf3, Sf6 2. c4, g6 3. b3, Lg7 4. I.b2, 0—0 5. g3, (16 6. Dc2, e5! 7. (13, Sc6 8. a3, Te8 9. Sbd2, Lg4 10. Lg2, Sd4 li. S:d4, e:d4 12. Sf3, c5 13. 0—0, Dd7 14. Tfe 1, Lh3 15. Lhl, h6 16. Lel, Sg4 17. Ta2, Te7 18. I.g2, L:g2 19. K:g2, Dc6 2«. h3. Se5 21. Tdl, TaeS 22. L14, Sd7 23. Tel, g5 24. Lel, Se5 25. Thl, f'5 26. Kh2, S:f3+ 27. e:f3, D:f3 28. Ddl, Te2 29. Tfl,Le5! SO.Kgl, L:g3! in beli se je vdal.
Damski gambit
Šmigovc—Drašič
1. d4, (15 2. Sf3, Sf6 3. c4, e6 4. e3, 1)6 5. 1)3, Lb7 6. Ld3, Ld6 7. Lb2, Sbd7 8, Sbd2, c5 9. De2, 0—0 1«. Tdl, Te8 H. Se5, Se4 12. Dh5, g6 13. Df3, Le5: 14. de:, Sd2: 15. Td2:, Dg5 16. h4, De7 17. Df4, dc: 18. bc:, T'fH 19. Dh6, f5 20. ef: (en passant), Sf6: 21. h5l, Sg4 22. lig:! Sh6: 23.gh:+, Kf7 24.Th6:, e5 25. 14. e4 26. Le2, Dc7 27. I.h5+, Ke7 28. h8D, Th8: 29. Lf6+. Črni se je vdal.
Ena iz moskovskega turnirja
Damski gambit
B o n d a r e v s k i - K o n s t a n t i n o p o 1 s k i
1. (14, (15 2. c4, c6 3. Sf3, Sf6 4. e3, e6 5. Ld3, dc: 6. Lc4:, c5 7.0—0, a6 8. De2, b5 9. Lb3, Lb7 10. a4, b4 11. Tdl, Dc7 12. Sd2, Sbd7 13. Sc4, Le7 14. Ld2, 0—0 15. Sce5, Se5: 16. Se5:, Tac8 17. Taci, Db8 18. I,c4, Da8 19. dc:, Lc5: 20. f3, a5 21. Lel,Tfd8? 22. Td8:+, 1(18: 23. Le6:, fe: 24. Tc5:, Da7 25. Dc4, Sd5 26. Lh4, Tf8 27. e4, Sf4 28. Lf2, Td8 29. h4, Db8 30. Le3, Sd5 31. f4, Se3: 32. De6:+, Kf8 33. Df7 mat.
Glede rešitve problemov, imen reševalcev in razpisa novih nagrad gl. str. 445
Problem št. 24
Hume — Kipping
a b » d e f k h
abodefgh Beli matira črnega v dveh potezah.
Problem št. 25
O. Stocchi
Beli matira črnega v dveh potezah.
Problem št. 26
A. Chicco
aacaergb Beli matira črnega v dveh potezah.
Rešitve ugank in šahovskih problemov v 9. številki:
Rešitev ugank v 9. številki.
1.	Ključavničar bi moral razklati vse tri člene enega izmed kosov verige in z njimi spojiti ostale kose v eno verigo. Tako bi delo veljalo samo fiest dinarjev.
2.	Podoba kaže, v čem je bila skrivnost Zanetove krogle. Vrvica je bila speljana po zavitem žlebu. Kadar koli je torej Žane potegnil za vrvico, se je ta morala ustaviti.
3.	Voz ne bomo mogli spraviti na gornji breg. Veriga se bo na najslabfiem mestu pretrgala, to je tam, kjer je speta veriga, ki zdrži samo poteg do 1000 kg.
4.	Kazalca se v teku 12 ur pokrijeta samo enajstkrat, ne dvanajstkrat.
5.	Podoba kaže, kako bi Mihec okrog dane črte lahko narisal četverokotnik, ki bi ga Črta razdelila na tri trikotnike.
6.	Znano je, da voda svetlobo lomi. Zato bi moral Mihec palico tako narisati, kakor da bi bila pri vodni gladini prelomljena.
7.	Številke, ki so v raznih podobah skrite, so po razporeditvi v uganki te-le:
3	1	2 ali:	(5	4	2
1	4	5	4	1	5
2	5	10	2	5	10
8.	Podoba kaže, kako lahko prideš muhasti uganki do živega. Papir preganeš in vlečeš zanke čez rob, ki ga potem spet odgrneš.
Vse uganke so pravilno rešili:
Godec Jože, Jevnica; Peter Koprivec, Celje; Jurij Slokan, Rakek; Peter Vrabec, Ljubljana; Lojze Slapfiak, Maribor; Mirko Hribernik, Celje; Prešeren Slavko, Tržič; ltovšnik Anton, Ljubljana.
Manj ko osem ugank so prav rešili:
Perbil Blaž, Velenje; Strupeh Tone, Mokronog; Benedik Valentin, Loke; Urbančič Stanko, Vrhnika; Novak Janko, Brezovica; Gams Alfonz, Skrobnica; Mihelčič Hilda, Zagorje ob Savi; Vogrič Sergej, Maribor; Turnšek Marinka, Sv. Peter v Sav. d.; Posteiner Marijan, Škofja Loka; Stopar Jurij, Mengeš; Ogrin Nace, Rogaška Slatina; Virant Silva, Celje; Juriča Marija, Litija; Lovšin Vinko, župnik, Litija; Bole Janez, Trček Vinko, oba Ljubljana; Dobovičnik Minka, Velenje; Vovk Darko, Baloh Evla-lija, oba Ljubljana; Grmek Ivan, Frass Marijan, oba Kranj; Keržan Ivan, Mengeš; Kozar Lojze, Turnišče; Langerholc Jože, Škofja Loka; Zupan .lože, Št. Vid.
Nagrado so dobili:
1. Peter Koprivec, Celje (Kranjec, Med Napoleonom in Leninom); 2. Lojze Slapfiak, Maribor (Stele, Umetnost za-padne Evrope); 3. Ro v fini k Anton, Ljubljana (Ložar-Vodnik, Slovenska sodobna lirika); 4. Lovšin Vinko, Litija (Milo Urban, Živi bič); 5. Grmek Ivan, Kranj (Renč Bazin, Iz vse svoje duše); 6. Baloh E v 1 a 1 i j a , Ljubljana (Durych, Marjetica).
Za reševalce v tej številki Imamo te-le nagrade:
1. Handel-Mazzetti: Jese in Marija, I. in II. del; 2. Ammers-Kiiller: Upornice; 3. Timmermans: Pieter Bruegel; 4. Gide: Ozka vrata; 5. Kaye-Smith: Konec Alardov; 6. Lagerlof: Klara Gulle-borg.
Za prve tri nagrade pridejo v poštev le tisti, ki bodo rešili vse uganke, za ostale pa vsi, ki bodo rešili vsaj štiri.
Rešitve pošljite do 15. oktobra na: Uredništvo »Obiska« (uganke), Kopitarjeva ulica 6, Ljubljana.
Urednikova torba: G. Strupeh, Mokronog: Sporočiti Vam moram, da sem pri stvari docela nedolžen. Vaših rešitev namreč sploh nisem prejel. Pregledal sem ponovno vse rešitve H. številke, a Vaše ni bilo nikjer. Kaj se ji je pripetilo, ne vem. Tudi jaz se čudim, ker Vas poznam kot vnetega reševalca. Torej nikar mi ne zamerite 1
G. Keržan, Mengeš: nvala! Pregledal bom in uporabno priobčil. Če imate še kaj, pošljite, prosim!
Rešitev kriminalne uganke v 9. številki.
Tu je le ena rešitev: gre za samomor. To nesporno dokazujejo podobe in besedilo. Vsa okna so bila varno zaprta, vrata so bila zaklenjena in zapahnjena. Drugega izhoda ni bilo. Ključ je ležal na mizi. Nadzornik Černe je vedel za prebrisane načine, kako včasih zlobni morilci od zunaj spretno zaklepajo vrata, čeprav je ključ v sobi, da bi tako speljali ljudi na misel, da gre za samomor. A tukaj je to izključeno, ker je bila kepa pletiva blizu vrat, kjer bi pa nikakor no mogla ležati, če bi šlo za morilca, ki je odšel skozi vrata, zapirajoča se znotraj. Končno pa imamo dokaz s steklenico s strupom. Popolnoma nemogoče je dati mrtvemu kaj v roke, kar bi ta potem krčevito držal. V tem je glavni dokaz, da gre za samomor.
Zdi se, da smo s to uganko našim vnetim »detektivom« eno zagodli. Saj je bila večina od njih prepričana, da gre — kakor je pri nas že stara navada! — kratko malo za umor, pa naj bo tak ali tak.
Nekaj pa je bilo prebrisanih glavic, ki se niso dali speljati na led.
Pravilno so sklepali:
Strupeh Tone, Mokronog; Končan Valka, Domžale; Vogrič Sergej, Maribor; Turnšek Marinka, Sv. Peter v Sav. dol.; Rusjan Alojzij, Celje; Kozar Lojze, Turnišče; Simončič Danica, Litija; Bajec Zinka, Vovk Darko, Rovšnik Anton, vsi Ljubljana.
Nagrado so dobili:
1. Strupeh Tone, Mokronog; 2. Kozar Lojze, Turnišče; 3. Bajec Zinka, Ljubljana.
Rešitev šahovskih problemov v 9. številki.
Problem št. 21: 1. Dg5—15!
Na 1. . . . Sd3—f4, 2. Df5Xe4 mat.
Na 1____Sd3—b4, 2. Df5Xe4 mat.
Na 1. . . . c4Xf3, 2. Df5Xd3 mat.
Na 1.. . . e.3—e2, 2. Df5Xe4 mat.
Na 1____S(17—ff>, 2. Sc7—e(> mat.
Na 1. . . . Sd7Xc5, 2. Sc7—bf> mat.
Na 1. . . . Sd3Xc5, 2. Sa3—b5 mat.
Na 1. . . . Sd3—f2, 2. Sa3Xc2 mat.
Problem št. 22: 1. Sc3—a4!
Na 1. . . . Dh8Xal, 2. Tc8X<18+, K(16—e5, 3. Sb8—cG mat.
Na 1_Lel—b2,	2.	Df3—f4+,	Lb2—e5,	3.	Df4—b4	mat.
Na 1.	.	.	.	Lel—b2,	2.	Df3—f4 + ,	Dh8—e5,	3.	Tc8Xd8	mat.
Na 1_Se3—d5,	2.	D*8Xd5+,	Sc7Xd5,	3.	Tc8—cG	mat.
Na 1.	.	.	.	Lf5—*e4,	2.	Df3—f4+,	KdG—d5,	3.	Lhl—e4	mat.
Na druge poteze: 2. Df3—c6 mat.
Problem št. 23: 1. Dg4—eS! Glavna grožnja 2. Sbf>+
Na 1____Tf3Xf4, 2. Sd6—e4, Ka4—b5, 3. Se4Xc3 mat.
Na 1----Tf3Xf4, 2. Sd6-e4, Tf4Xe4, 3. Def»—cf» mat.
Na 1____Tf8Xf4, 2. d7Xe8D + , Dh7—d7, 3. De6Xd7 mat.
Na 1----Bh7—e4, 2. SdfiXe4, Tf4Xe4. 3. Defi—c6 mat.
Na 1____Dh7—(13, 2. Sd5—b6+, Lf2XbG, 3. De6—b3 mat.
Na 1.	.	.	.	Le8—f7,	2.	Sd5—bfi + ,	Lf2Xbf>,	3.	La2—b3	mat.
Na 1_Dh7—c2,	2.	d7Xe8D +	, Tf8Xe8,	3.	De6Xe8	mat.
Zaradi glavne grožnje 2. Sb6+ z istočasno mat-grožnjo na b3 nima črni izdatne obrambe. Prepleten in lep problem!
Vse probleme so pravilno rešili:
Leo Cvajnar, Novo mesto; Alojz Berčič, Stražišče; Ludvik Mislej in Anton Noseč, oba Maribor; Ferdo Pogačnik, Trbovlje; Jakob Tičar, Kranj.
Nagrado so dobili:
1. Ludvik Mislej (Sienkiewicz: Križarji, I. in TI. dol); 2. Ferdo Pogačnik (Sienkiewicz: Na polju slave); 3. Jakob Tičar (Streuvels: Hlapec Jan).
Za reševalce problemov v tej številki imamo te-le nagrade:
1. Mattanovich: Elektrotehnika, I. in II. del; 2. Gosar: Razprave o družbi in družabnem življenju; 3. Tominec: Osnovna načela krščanskega socializma.
Rešitve pošljite do 15. oktobra na: Uredništvo »Obiska« (šah), Kopitarjeva ulica 6, Ljubljana.
Mestna hranilnica liublfanska_______________________________________
je največji slovenski pupilarnovarni denarni	d
Dovoljuje posojila na menice in vknjižbe Za vse vloge in obveze hranilnice jamči
---------------------------------------------Mestna oblina l|ubl|aaska
Če rabim album za fotografije, ga kupim v trgovini
HJlCMAN
LJUBLJANA, KOPITARJEVA 2
kjer mi nudijo res krasno izbiro albumov s pripadajočimi ogliči po najnižji ceni
Knjipvtznini
JUGOSLOVANSKE TISKARNE
LJUBLJANA, KOPITARJEVA ULICA ŠT. 6-11.
KailOOOCSlil Oddelek: Zaloga knjigovodstvenih in drugih poslovnih knjig za trgovce,
urade, ustanove i. t. d. Lastna črtalnica. Izdelava poslovnih knjig po naročilu. — Vezave vseh vrst, od preprostih do luksuznih.
TOrbUOSki Oddelek:	Lepe damske torbice iz zaloge ali izdelane po osebnem naro-
čilu. Listnice, kovčegi, aktovke, denarnice, pasovi po izberi ali naročilu. — Primerno za darila.
Nizke cenel — Solidno delol — Točna postrežba!
Naročnina: za celo leto Din 72’—, za pol leta Din 38'—, za četrt leta Din 20'—, posamezna številka Din 7'—; za inozemstvo celoletno Din 100'—. — Naročnina se plačuje vnaprej po položnici poštne hranilnice št. 17.915 ali pri upravi v Ljubljani,
Kopitarjeva ulica — trgovina Ničman.
»Obisk« izhaja vsakega 1. v mesecu. — Rokopisi se ne vračajo. — Urejuje Mirko Javornik. — Za uredništvo odgovarja Ludvik Klakočer.
Izdaja in tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Jože Kramarič).
'W$Bm
L
fc
Kl
so tudi v Ljubljani take palače? — Da, tale s'iki je nova Plečnikova vseučiliška knjižnica
■ J