List 28.
Kako ravnati pri kužnem črmu (vrančnem
prisadu). *)
Spet za vrančnim prisadom sem ter tje hitro cepajo goveda; tako je v malo dneh v Vinici in na Vrhu na Dolenskem poginilo 5 goved, v deh Dobravah kamniškega okraja pa več prešičev.
Čeravno so „Novice" in „Pratika" že mnogokrat podučevale ljudi, vendar vidimo, da se jih je še vse premalo prejel ta nauk. Spet so enega bolnih volov zaklali in snedli, prešičev pa tudi!
Treba tedaj, da ponovimo to podučenje.
Spozni se ta bolezen prav lahko: ob enem času ali kmalu zaporedoma in z enakimi znamenji živino napade in jo tako naglo umori, da je včasih v malo urah zdrava in mrtva, Mrtvo truplo začne silo naglo gnjiti.   Iz začetka napade  najraje  najbolj  močno  in
*) Prečastite duhovne gospode po deželi lepo prosimo, naj bi svojim faranom na korist razglasili ta poduk.
222
rej en o živino.   Ko  se  bolezen   v kak  hlev  pritepe, umori rada več živine; včasih ves hlev sprazni.
Ko živinče zboli, se začne tresti, posebno na zadnjem konca, gobec postane bolj vroč in večkrat se zapazijo na gobčevi koži črnkaste lise; živina neha jesti in prežvekovati; o začetku je blato trdo, kmalu pa postane mehko, in je včasih s črno krvijo zmešano in ritnik hudo zatekel in s strjeno krvijo zaseden; scavnica je večidel črnkasta in gosta, včasih celo s črno krvijo zmešana, večkrat pa samo kri črno kot oglje ali saje, in gosto kot kolomaz (šmir) živina šči (črmasta krvomoča).
Čeravno se ta bolezen pod mnogovrstnimi podobami prikaže, vendar je vedno ena in ista bolezen in obstoji v popolnoma sprideni krvi, ki se zdaj na ta, zdaj na uni del trupla zaleti, ondi zastaja. Najde se toraj pri raztelesevanji na tej bolezni bolne živine kri v vseh žilicah črna in gosta, vranica večidel, a ne vselej, bolj velika, črna, s krvjo napolnjena, in v čevih, v ledji ali okrog ritnika je črna kri zasedena, kjer veče ali manjše lise napravi.
Vzrok te bolezni je posebno velika vročina, ktera živino včasih tudi v hlevih zadene, če proti solncu ležč, da ves dan solnce va-nje sije, kakor tudi, če so hlevi z živino preveč nabasani in presoparni, ako se malo ali celo nič ne prezračijo. — Pa tudi na paši živina večkrat veliko vročino trpi, če se pase na solnčnih krajih, kamor solnce zelo pripeka, ravno tako tudi, če se živina v hudi vročini preveč goni ali če mora pretežko delati. Taka vročina je pa posebno takrat škodljiva, kedar živini pijače primanjkuje. — Ravno tako je tudi slaba spridena in sparjena klaja in slaba mlačna voda iz luž, bajarjev ali mlak večkrat vzrok te bolezni; poslednji6 pa nečisti zrak, ki se večkrat napravi, če v hlevu preveč gnoja leži, — če hlevi nimajo oken, da bi se mogli prezračevati.
Odvrniti se ta bolezen mnogokrat more, če se vse na tanko stori, česar je potreba, da se odvrnejo ravnokar popisani vzroki; ozdraviti jo pa, ko je živina že zbolela, je velika velika težava.
Ob času, ko že začne živina na tej bolezni tu in tam bolehati, naj se močni in dobrorejeni živini manj in tudi manj tečne klaje daje, vendar je pa lahko prebavljive klaje treba; najbolja je frišna trava, tudi repa, korenje, pesa je dobra, a dobra suha klaja naj se o soli. Na pašo pa se sme goniti živina le zjutraj in zvečer, ko ni vroče, močvirnatih, lužnatih in pre-solnčnih pašnikov treba se je ogibati. Hlevi naj se vedno dobro cedijo in prezračujejo, ko živine ni v hlevu, nikdar ne smejo hlevi z živino prenapolnjeni biti, da niso presoparčni; če so prenapolnjeni, mora se nekoliko živine v kako šupo ali na kak drug senčni kraj postaviti. Če hlevi proti solncu lež6, naj se krog in krog zelene veje postavijo , da vročina tako v hlev ne pritiska, nikdar ne sme v hlevu preveč gnoja ležati. Mrzle in čiste vode se mora živini večkrat ponujati, o veliki vročini najmanj štirikrat na dan; voda naj se osoli ali s kisom (jesihom) zmeša, ali se d& zelnice ali repnice živini večkrat piti, ali naj se nezrelo sadje stolče in za pijačo ali za zobanje daje. Živina se mora v tekoči vodi vsaj enkrat na dan skopati; treba je pa paziti, da se pri tem ne prehladi; Le pa ni blizo tekoče vode, naj se živina z mrzlo vodo vsaj enkratna dan polije in potem s slamo drgne. Živina, ki vozi, se ne sme nikdar ob času te bolezni v silno vročih dnevih vprezati.
Če je pa kužni črm kako živino že napadel, naj se zdrava od bolne odloči in drugam prestavi; pregledati je treba na tanko vso čedo, da se nobena bolna med zdravo ne postavi.   Koj o začetku bolezni naj se
bolni živini, posebno dobrorejeni, na vratni žili pušča (8 do 12 maselcev krvi). Poliva naj se živina na vsako drugo uro po vsem životu z mrzlo vodo, in naj se potem s slamo dobro drgne. Za pijačo naj se jej daje večkrat na dan jesiha z vodo; če pa noče piti, se jej more maselc jesiha v poliču vode trikrat na dan noter vliti. Jesti naj se da živini celo malo in le frišne klaje. Teloh naj se živini pred ko je mogoče v pod-vratnik zavleče. Noter se daje živini v vodi raztopljenega s o lit ar j a pol lota, kafre pa pol kvintelca z moko in vodo, v testo zmešanega; v hudi sili vsake dve uri, sicer pa trikrat na dan.
Potreba pa je, da se vsak varuje, ki se z bolno ali mrtvo živino peča, da se na kako vižo ne rani ali pa z gnojem, s krvijo, s slinami ne oskruni, ker je to strašno nevarno.
Crknjena živina naj se hitro odpelje in naj se s kožo vred 6 čevljev globoko zakoplje, ali pa se še le po tem previdno odere,   ko  se je  popolnoma shladila.
Meso in nobena reč se od take živine, če se je tudi pobila, nikdar ne sme rabiti, ker je to že veliko ljudi v grob spravilo.
Hlev in vse orodje, s kterim je bolna živina v kako dotiko prišla, mora se skrbno p o cediti, z lugom zmiti, in zidovje pobeliti, tla, ker je bolna živina stala, se morajo nekoliko skopati in hlev z žveplom pokaditi, potem kakih 14 dni odprt pustiti, da se prevetri.
Ker je vrančni prisad zelo kužen, zato je dolžnost vsa-cemu gospodarju, da kar brž naznani županu, ko mu je kako živinče zbolelo, da on tudi cesarski okrajni gosposki vedeti dL, ktera potem stori, kar postava veleva.