Upodabljajoča umetnost. 455 Slovanske hymny. V založbi Šimačka v Pragi je izšla že v 12 tisočih zbirka himen desetih slovanskih rodov: ruska »Bože carja hrani«, malo-ruska »Šče ne vmerla Ukrajina«, polsk e »Bože coš PolskQ«, »Z dymem požarov^« in »Jeszcze Polska nie zginila«, češka »Kde domov muj«, slovenska »Naprej, zastava Slave«, slovaška »Hej, Slovaci«, hrvaška »Liepa naša domovina«, srbska in črnogorska »Onamo, onamolzabrda ona«, bolgarska »Šumi Marica«, lužicko- srbske »Hišče Serbstwo njezhubjene«, »Rjana Lužica« in »Naše Serbstwo z procha stawa«. Napevi so le enoglasni, besedila so vsa v prvotnem narečju s paralelnim češkim prevodom. Zbirka ta — cena ji je le 20 vin. — ima namen, širiti kar največ znanje vseh slovanskih takozvanih himen med ljudstvom. —oe— Repičev Prešeren. V oknu Schwentnerjeve knjigarne je bil razstavljen minolega meseca doprsni kip pesnika Prešerna iz mavca. Kip, ki je last »Matice Slovenske«, je ulit v naravni velikosti po osnutku, ki ga je naredil naš akad. kipar Jos. Repič. Prešeren je upodobljen popolnoma realistično — morebiti preveč realistično — brez najmanjše idealizacije. Ob tej priliki se nam vsiljuje misel, da bo vendar enkrat potreba ustanoviti in določiti neko »pravo« podobo Prešernovo. Zakaj, to vendar ne gre, da bi nam vsak kipar in vsak slikar ali risar upodabljal drugačnega Prešerna, in da bi imeli potemtakem toliko Prešernov, kolikor je kiparjev in slikarjev. Najnaravneje utegne biti, če se ravnajo naši umetniki po najstarejši oljnati ipodobi Prešernovi, ki jo je bil naslikal Kurz von Goldenstein. Dve novi sliki Jamovi. Preteklega meseca je bil razstavil naš slikar g. M. Jam a, v oknu Kleinove prodajalnice dve svoji najnovejši sliki. Ena je predstavljala v molitev vtopljene kmete na polju v večerni svetlobi. Druga pa so bile žanjice pri delu. Pozno poletje . . . solnčna luč ... V teh dveh slikah je izrazil Jama toliko individualnega temperamenta in toliko poezije, kolikor je le tistemu mogoče, kdor opazuje naravo ne samo z očmi, ampak z vso dušo in ljubeznijo . . . Tudi v tehničnem oziru pričata sliki, kako hitro Jama napreduje; zato pričakujemo od njega še veliko dovršenih reči, ki bodo ne samo njemu, ampak vsemu narodu našemu na čast. Rihard Jakopič. »Naša Doba« je ena najuglednejših čeških revij. Ureja jo že VIL leto po vsej Evropi znani češki filozof, dr. Masaryk, vseučiliški profesor v Pragi. ¦bNaše Doba« se peča po programu z znanostjo, umetnostjo in socialnim življenjem ter je objavila dosedaj iz teh strok že celo" vrsto temeljitih člankov, študij in essavjev, ki so jih spisali najuglednejši učenjaki in publicisti češki. Ta mesečnik ima svojo politično, narodnogospodarsko, finančno, 456 Med revijami. socialno in šolsko rubriko. V teh rubrikah se razpravljajo sama aktualna vprašanja, ki se tičejo Cehov samih, drugih Slovanov naše države ali inozemstva. V oddelku: »Uvahy a kritikv« poroča list o najnovejših knjigah iz vseh evropskih literatur. Rubrika »Zpravv« (poročila) pa prinaša notice kakor naš letošnji »listek«. Najvažnejši pa so v »Naši Dobi« uvodni članki. Skoz ves letošnji tečaj se vleče dosedaj že razprava o Mickiewicz u. Zanimiv je bil članek »Moderni filozof«, ki govori o angleškem pisatelju Emersonu in njegovih znamenitih essavih. O sedaj aktualnem kitajskem vprašanju piše v 3. zvezku Pfemvsl Hajek. V judovskem ritualnem praznoverju pa razpravlja menda urednik sam. Letošnjim zvezkom prilaga uredništvo tudi temelj ito pisano zgodovino francoske književnosti, tako da bodo imeli naročniki na koncu leta lepo knjigo o francoski literaturi. Omeniti moramo tudi, da je založnik »Naše Dobe«, Jan Laichter izdal že lepo vrsto modernih, aktualnih poučnih knjig iz raznih panog človeškega znanja. Take knjige so: Janetova »Zgodovina politične znanosti«, Ma-sarvkov »Havliček«, Tvlorov »Uvod v študij človeka in civilizacije«, Bucherjev »Začetek n a ro dn ega g osp odars t va«, Cjuickov »Pedagogi š ki reformatorji«, Keimov »Rim in krščanstvo«, Masarvkovo »Socialno vprašanje«, Humovo »Raziskavanje o temeljih nravnosti in o razumu čl o večje m«, Falkenbergova »Zgodo vina novovečne filozofije« ter Giddingsova »Načela sociologije«. Tako znamenita dela je mogla na svetlo spraviti samo češka marljivost in jeklena volja. Tako skrbe Cehi za razširjanje duševnega obzorja sredi svojega naroda — in mi Slovenci ? — Mrtvi filologiji bomo morali dati slovo pa se začeti pečati z živimi znanostmi (z zgodovino, bio- in sociologijo!) Našemu narodu morejo koristiti le take knjige in taki spisi, ki mu razširjajo duševno obzorje in ga uče samostojno in svobodno misliti! Tudi mi se moramo pečati s kulturnimi vprašanji, ki pretresajo in zanimajo ves svet. Slovansky pfehled, ročnik II. čislo 9. Najvažnejši je v tej številki članek urednika Adolfa Ce.rnega »K otazce shody rusko-polsk6« (K vprašanju sprave rusko-poljske). V njem se zrcalijo Slovanskega pregleda plemeniti nazori o nravnosti, o celem slovanstvu in človeštvu; to je stališče čiste človeške pravičnosti, ki ga je zavzel znameniti ruski pravnik, učenjak Boris Cičerin v svoji brošuri »Poljskij i jevrejskij voprosy.« Domoljubje je dvojno — piše Čičerin. — Eno se trudi, dvigniti družbo na višjo stopnjo umstve-nega in nravnega razvoja, kakršna je sploh dosegljiva sočasnemu človeštvu . . . Drugo domoljubje pa je vse prevzeto od uklo nlj i vosti napram vnanji sili; vse njegove teženje meri na pokoritev cele okolice, na zatiranje vsega samostalnega gibanja in hoče položiti na vse enak jarem, ki se zdi izraz narodnega duha.« V zmislu prvega, pravega rodoljubja kliče plemeniti Rus svojim rojakom: »Bratom Poljakom, ki so padli pod našimi udarci, dajmo roko ne s pokorjavanjem, ampak z ljubeznijo. Potem med našimi zapadnimi sople-meniki in nami ne bo več stalo poljsko vprašanje kakor grozen zid. Za nas ne tiči vprašanje v tem, kaj imamo od drugih zahtevati, marveč v tem, kar smo dolžni zanje storiti«. Radosten sprejema te misli ruskega pravnika urednik Cerny za svoje ter pozdravlja njih najvažnejše glasnike ruske zadnjega desetletja: Solovjeva, apostolskega Tolstega in Čičerina. Fr. J.