Leto XiE„ št. 3. Uredništvo in uprava: Ljiib-Ijana, Šelenburgova ul. 6/II. GLASILO GLAVNEGA RADNIČKEGA SAVEZA JUGOSLAVIJE. V organizaciji Je mo2, kolikor možl — toliko pravice. Izhaja 1. in 15. dne v mesecu. Stane posamezna Številka Din 2—, mesečno Din 4*—, celoletno Din 48, — Za člane izvod po 1*10 Din. Oglasi po ceniku. Dopisi morafo biti, frankira« ni in podpisani ter opremljeni z Štampiljko dotične organizacije. Rokopisi se ne vračajo. Reklamacije so poStnine proste. Proglas Mednarodne Strokovne Zveze za 1. Maj! Za osemurni delovniki Sodrugi! Demonstrirajte 1. maja z vso svojo silo in do zadnjega moža za zahteve svetovnega proletariata! Še vedno moramo voditi borbo proti reakciji, ki je s svetovno vojno oropala proletariatu zdravje in življenje in ki proletariatu še vedno odvzema najvažnejše in najpotrebnejše: delo in mir. Vojno je povzročil posedujoči razred in za posedujoči razred se je tudi vodila; posedujoči razred je tudi tisti, ki vodi borbo proti osemurnemu delovniku in za njegove interese se ga tudi sabotira. Že dvakrat v zadnjih letih je živel svet v nadi, da se b napravil konec žaloigri, ki jo vprizarja kapitalizem dan za dnem. Prvič, ko je vešingtonska konferenca določila osemurni delovnik kot mednarodno pravilo. Drugič, ko je sporočil Mac Donald svetu v Ženevi svojo odrešilno poslanico proti militarizmu. Kapitalistična reakcija pa je znala izvedbo teh gesel preprečiti: delovni čas se podaljšuje; priprave za vojne se vršijo še paprej. Čas je, da dejavci vlade prisilijo, da izvedejo osemurni delovnik in razorožitev. Cas je, da odprejo delavci svoje oči in da zahtevajo svoje gospodarske in politične pravice! Za zaSiito delavcev! Problem delavske zaščite jc bil postavljen na dnevni red, kakor hitro se je delavski pokret prvič pojavil. Kakor hitro je postal dovolj jak, da izvojuje to zaščito v direktni borbi s kapitalizmom, je dobilo delavstvo prve zaščitne zakone. Predno je do tega prišlo, je moralo doživeti delavstvo dobo neverjetnega trpljenja, ki je šlo često do telesnega uničevanja. Še v začetku 18. stoletja so trdili strokovnjaki na polju zdravniške vede v Angliji,' zibelki kapitalističnega načina proizvodnje, da za triletnega otroka ni škodljivo, tudi če dela po 24 ur na dan! Ta slučaj zadostuje za merilo razredne brezobzirnosti in barbarstva, ki sta bila posledica morale dolge epohe meščanske vladavine. Priti so morali težki družabni potresi, da so zrušili take moralne pojme meščanskega sveta. Potrebno je bi o, da se je razplamtel za plameni revolucij 18. stoletja močan delavski razredni pokret, ki je rastel kot rrndo-urnik in ogrožal pozicije mlade buržuazije, da so se pojavile zahteve po zaščiti delavcev, ne samo na ustih delavstva, temveč tudi svobodcfniselnejšega dela meščanskega sveta. Iz političnih ozirov so se pridruževali tudi vrhovi njenega najkonzervativ-nejšega dela. Sloviti reakcionarec Bismarck je n. pr. dejal: Dajte delavcu pravico do dela, dokler je zdrav, zagotovite mu oskrbo, ako zboli, osigurajte ga za starost! In na njegovo iniciativo je sklical nemški cesar mednarod. kongres za delavsko zaščito. Vse to je služilo gotovi svrhi; ne toliko tpmu, da bi bili delavci res zaščiteni, temveč, da se uniči' delavski pekret, za katerega je isti Bismarck odkrito priznal, da če bi njega ne bilo, bi tudi delavske zaščite ne bilo. Zato je šlo paralelno z zaščitno zakonodajo davljenje socialističnega pokreta. Uvajali pa so reforme v tej izmeri, v kolikor jih je bil ta pokret v stanju osvojiti. Istočasno se je pojavila humanistična meščanska šola, ki je povzdigovala v višave socialne reforme meščanske družbe in trdila, da so te reforme izraz dobre volje meščanstva po zakonu o harmoniji interesov društvenih razredov. Močni zamahi socialističnega delavskega pokreta v devetdesetih letih preteklega stoletja so vstvarili celo revolucijo. Korak za korakom je šlo: Pokret je vzrasel od nekoliko deset tisočev na ogromne milijone, je objel ogromne mase, a delovni čas, konstilucionalizem v delavnici so postajale zahteve, o katerih so resno razpravljali. Končno se je vojna' atmosfera po zaslugi mednarodnega socialističnega pokreta popolnoma izkoristila in delavska zaščitna zakonodaja je prišla v mirovne pogodbe. V nekaj desetletjih si je izvojevala zaščitna zakonodaja priznanje in mednaroden značaj. Pri vsem tem pa se mi ne vdajamo iluzijam, da bi si obetali iz abstraktne zakonodaje, ki bi ne temeljila na realni sili, kakoršnekoli uspehe, a najmanj na polju delavske zaščite. Situacija je v toliko spremenjena, da so se moralne pozicije delavskega razreda močno ojačale. Toda fizični napori dnevne razredne borlae zato vkljub temu ne smejo izostati, ne v edinstvenih de-lavskih strokovnih organizacijah ne v delavnici, ne v tovarni! Naša zakonska zaščita je najboljši dokaz za to. Naš zakon o zaščiti delavcev, ki ima marsikako do- Protl militarizmu In poboju med bratil Čas je, da nehajo biti delavci brezbrižni in da posedujočim zakličejo: Zadosti je! Mi nočemo biti dalje obvladani od male skupine izkoriščevalcev, ki misli samo na svoje koristi in na svoj profit! Mi nočemo biti več dalje plen razreda, ki misli le na svoje koristi, na svoj blagor in na svojo srečo, a ruši in razdira blagor in srečo proletariata in proletarskih družin! Mi se hočemo osvoboditi kapitalističnega jarma, ki nas tlači toliko časa, dokler bomo imeli dolg delovni čas in dokler bomo imeli polne vojašnice! Sodrugi! Demonstrirajte 1. maja v milijonih in milijonih! Za osemurni delovniki Za demobilizacijo! Proti vojski in militarizmu! Mednarodna strokovna zveza. Predsednik: A. A. Purcell (Anglija). Podpredsedniki: Leon Jouhaux (Francija), C. Mertens (Belgija). Tajniki: J. Oudeggest, Joh. Sassenbach, John W. Brown. bro stran, je podoben bednemu invalidu in je že od prvih početkov svojega rojstva pastorka buržoazije kot celine. On je bil sprejet 14. decembra 1921, sankcioniran šele 28. februarja 1922, objavljen pa šele 14. aprila 1922! Vsi drugi zakoni gredo čez te procedure hitreje, mnogo hitreje. Zakon o zaščiti države n. pr. se je začel hitreje izvajati, kakor je bil sprejet. V surovo sredino mlade nacionalne buržuazijs je bil vržen pod prill-l^n- razmer liberalen zakon o zaščiti delavcev. V moderni industriji najde še razumevanje, a zaostali mali lastniki dajo iniciativo zo kampanjo proti izvajanju tega zakona, katerim se pridružijo zelo radi tudi veliki industrijci. Zato obvezno 8-, odnosno 9-urni delovnik nikjer pri nas ni v veljavi potom sile zakona, temveč edino potom sile delavskih organizacij. Potom sile zakona pa se skuša podaljševati delovni čas tam, kjer je skrajšan na zakoniti normal: zato tudi nismo dobili po zakonu predvidenih naredb o izvrševanju zakona: od normiranja delovnega časa po obrtih, do nedeljskega počitka, odpiranja obratov in volitev obratnih zaupnikov. Dosedanje dolge enkete po ministrstvih tudi nimajo nikake druge svrhe, kakor to, da motijo javnost z akti sistematične sabotaže, ki izhaja od najkonzervativnejsih krogov družbe in dobiva, zaslombo v najmerodajnejših službenih krogih, ki zagotavljajo, da je zakon neizvedljiv. Policijskih pripomočkov se pri nas noče opustiti. Na tako izvedbo zakona bi pristali vsi, ki ga danes sabotirajo. Tako so bili n. pr. pripravljeni pravilniki, po katerih bi bili delavski zaupniki agenti poslodavcev in stavko-lomci, strokovne organizacije pa davljene po ozkem delokrogu, ki bi jim bil preodka/an KvUurtu škandali, strahovite protizakonitosti, — a vse v imenu aakona! Delavci so to odločno odklonili in sedaj poslušamo zatrdila onih, ki so hoteli zakon tako izvesti, kakor se ne sme izvesti, ker se tako ne glasi, — da je zakon »nemogoče« izvesti. Sabotaža gre do škan-daloznosti. Celo pravilnik o podpori brezposelnih delavcev se ne podpiše, če tudi ne žrtvuje država za podporo niti pare, ker dajo denar potom svojega osiguranja delavci. Desettisoče delavcev silno trpi pod posledicami težke gospodarske krize, — samo zato, ker minister nima časa podpisati pravilnika, ki je že leto dni gotov! Kljub vsemu temu pa je zakon o zaščiti delavcev v veljavi! In če obstoja zakon, ki nam nekaj garantira, nam daje moralno pravico do borbe proti vsem onim, ki nam te pravice jemljejo. Mora se voditi velik ogromen boj. Njega ne morejo voditi advokati s silo svoje zgovornosti, temveč razredi s silo svoje zavednosti in močjo svojih organizacij. V tej borbi mora dozoreti družba do stopnje predvojne prakse najbolj razvitih meščanskih držav: naj meščanska vlada delavski razred in pokret tudi z vso silo napada, naj ga denuncira in davi po svojih razrednih potrebah, — to ga bo le ojačilo, — ali naj skrbi paralelno tudi za zakonsko zaščito po programu, ki ga je dal v obupu njen konzervativni prijatelj Bismarck. V kolektivnih pogodbah morajo izvojevati strokovne organizacije v borbi to, kar naj pride potem >po milosti« v zakon. Živela borba za zaščito delavcev! FILIP URATNIK: Za edinstvo strokovnih organizarij! V času, ko gre skozi Evropo silen val reakcije, občutimo težko, da je delavski marksistični pokret v svojih strokovnih in političnih organizacijah še vedno razdvojen. Zato nas veseli, če praznuje letos del marksističnega proletariata svoj prvi maj pod glavnim geslom: Za edinstvo strokovnih organizacij. Če tudi smo mnenja, da se strokovni in politični pokret ne moreta razvijati trajno v različnih smereh, zaznamujemo vendar z veseljem tudi delne poskuse za konsolidacijo delavskega pokreta, — v kolikor so taki poskusi iskreni. Internacionalna središča in izvor gibanja za strokovno edinstvo so tako daleč od nas, da nam ni mogoče presoditi, v koliko je prodrlo tudi v teh središčih spoznanje, da se kapitalistični svet utrjuje in da morejo voditi delavske organizacije kot organizacije mas razredni boj le s sredstvi, ki so v določenem družabnem in državnem redu mogoča. Predpostavljati bi bilo, da pet let izkušenj in dela ne more iti mimo nikogar brez vpliva. Vendar pa govori mnogo znamenj za to, da je treba, — če imamo pred očmi ves mednarodni pokret, — šej mnogo previdnosti in da ni izključeno, da je še \ prihaja z geslom: za strokovno edinstvo s posebnimi nameni. Bližji kakor internacionalna središča pa nam je delavski pokret naše ožje domovine. Tu vidimo daleč na okrog silno željo po konsolidaciji razbitih socialističnih sil, — ki je dvignila na svoj prapor z vso iskrenostjo geslo: za edinstvo strokovnih organizacij! Stotine ponavljajo to geslo z vročo željo po združitvi marksističnih sil. Temu klicu se pridružujemo tudi mi. Ta klic je tudi naša srčna zadeva, je tako Zelo naša želja, da nam je skoro žal, če se nam zdi pri teni vendarle potrebno, da postopamo previdno in počasi, da ne zavedemo še teh naših organizacij, edinih, ki smo jih znali očuvati delavstvu, na negotova pota. To smo storili in bomo storili. Če je kdo, ki nam to zameri, — naj pomisli, da .nas je vzgojila vrsta težkih izkušenj k tej previdnosti. V letih mirnega, skupnega dela, ki ga upamo doživeti pri nas, kjer smo šli po poti: za edinstvo strokovnih organizacij, najdalje, nam bo podan, kakor upamo, obojestransko dokaz, da nam je bilo to, kar je srčna in vroča želja delavstva, presveto za politično manevriranje. Takrat se bomo odkrili značajem, ki so pomagali z vztrajnim delom premagati nezaupanje, vkljub vsem pomislekom, graji in govorjenju malih duhov. Tako delo vstvarja s sigurnostjo zaslužen vpliv v naših skupnih organizacijah. S temi mislimi se pridružujemo vsi klicu: Za edinstvo strokovnih organizacij! Delavski razred zmaguje! Bitko je izgubil oni, ki se je bojeval v zavesti, da bije boj biez upa zmage. In ravno v delavskem pokr§tu jugoslovanske drr žave je opažati, da se uveljavlja kvarna in vsak a-speh onemogočujoča zavest, da se bori delavstvo brez upa zmage. Taka malodušnost pa ne vije vencev zmage! Taka malodušnost pa je tudi nepotrebna, j j tudi neprimerna in neutemeljena. Vprašajmo samo: kakšne uspehe, kakšne zmage zaznamujejo lahko strokovne delavske organizacije? Na milost in nemilost je bil svoječasno izročen delavec. Zakoni so sicer urejali stvarne pravne od-nošaje, zakonsko zaščito je uživala lastnikova živina, lastnikova nepremičnina, brez zaščite pa je bila delavčeva delovna sila. Zato niso priznavali omejenega delovnega časa. niso priznavali zavarovanja delavčeve sile, svobodna konkurenca je ropala in izžemala edino delavčevo premoženje, delavčevo delovno silo. Pa je majska parola osemurnega delovnika, napisana na rdečih praporih svetovnega proletariata strnila delavske vrste v skupno, bojno fronto in osemurni delovnik je danes zakon. Osemurni delovnik je danes zakonito uveljavljen, in zaščita pred prekomerno zaposlitvijo je danes — delavčeva pravica! Usmiljenje, miloščina, dobrosrčnost samo so ščitile delavčeve roke. Danes je socialno-politična zakonodaja tista, ki naj ščiti delavca pred izkorašča-njem. Od miloščine do zakona, do pravice — to je u-speh in zmaga tridesetletnih majskih proslav. Še več! Delavski razred, ki ga druži majska proslava, ki vodi dosledno razredno borbo, je uveljavil v kapitalističnem družabnem redu prepričanje, da je socialnopolitično udejstvovanje zakonadajnih ustanov naravnost življenska potreba — človeške družbe. Kapitalistični razred skuša ravno s socialno-političnimi ukrepi in zakoni omiliti globoke, po kapitalističnem gospodarstvu vsekane rane na človeški družbi. Danes se ustvarjajo socialno-politični zakoni, ker to zahteva razvoj kapitalističnega družabnega reda! Res je, v Jugoslaviji še ni dozorelo to spoznanje. Nasprotno! V Jugoslaviji poizkuša kapitalizem s surovo silo, s persekucijami preprečiti nujen vpliv delavskega razreda. Prepoved majske proslave naj zadrži padec kapitalističnega družabnega reda in zadrži zmago delavskega razreda. In, če delavec ne pogleda preko domačega plota in ne izza svojega zapečka, potem je umljiva malodušnost in opravičljiva brezbrižnost. Toda: Kaj ne bije svetovni proletariat boja za socialistični družabni red z uspehom? Pa naj bi potem naše gibanje morila malodušnost? Prepovedane majske proslave, vladajočo reakcijo, bo tudi v naši državi premagala malodušnost. Reakcija mora roditi in bo rodila nasprotni učinek. Delavski razred v Jugoslaviji naj postavi reakciji enotno proletarsko fronto nasproti! Dvignimo razredno zavest, oživimo mednarodno solidarnost, pa bo tudi jugoslovanski proletariat lahko prispeval svoj prispevek k zmagi dela nad kapitalom. Izvedba starostnega, smrtnega in zavarovanja zoper onemoglost. Od 5. do 7. aprila se je vršila redna seja ravnateljstva Osrednjega urada za zavarovanje delavcev v Zagrebu, na kateri so bili sprejeti za delavstvo važni in za nadaljni razvoj socialnega zavarovanja potrebni sklepi. Posebno važen je sklep, na podlagi katerega se ima uvesti zavarovanje za slučaj onemoglosti, smrti in starosti. To zavarovanje je bilo poleg ostalih dveh (za slučaj bolezni in nezgode) uzakonj eno z našim splošnim zakonom o zavarovanju delavcev in je bila ta panoga zavarovanja radi tehničnih in organizacijskih razlogov odgodena do 1. julija 1925. Ker se pa ta rok približuje, je Osrednji urad se potrebno ukrenil, da bo to zavarovanje začelo brez vsakih zaprek funkcionirati. Število zavarovancev, ki so zavarovani po splošnem zakonu o zavarovanju delavcev je veliko, tako, da bo po izvedbi te panoge zavarovanja na stotisoče naših ročnih in duševnih delavcev zavarovanih za slučaj starosti, smrti in onemoglosti. Z uvedbo te panoge zavarovanja bosta dve panogi zavarovanja razbremenjeni in postali aktivni in pasivni, kakor to kaže sedaj. Brezposelno' in nezgodno zavarovanje je postalo radi tega pasivno, ker je moralo nositi breme velikega števila obolelih, za delo nesposobnih in brezposelnih članov. Mi bomo izvedbi tega zavarovanja polagali veliko pažnjo in to tembolj, ker se opaža, da delajo delodajalske organizacije z vso vehemenco na to, da izvedbo tega zavarovanja preprečijo. Fašizem v Italiji. (Dalje.) Spominja na temeljjie principe razrednega boja in mednarodnega socializma ter zahteva, da se uresničijo vse nujne reforme, katere sedanja doba zahteva, da z vso silo deluje na hitro izvedbo sledečega povojnega programa: 1. Sklicanje konstituante. 2. Odstranitev vsake samovlade v državni vladi. 3. Splošno, direktno in tajno volilno pravico za oba sp&la in proporcionelno zastopstvo. 4. Tehnična izvedba socialnih zakonov in izvedbenih določb potom strokovnih organov, ki naj se spremene v izvršujoče organe. 5. Popolna splošna demobilizacija. 6. Odprava carinskih meja. 7. Respektiranje samoodločbe narodov in takojšnji odpoklic proti Rusiji odposlanih čet. 8. Močno progresivno obdavčenje premoženja. 9. Socializacija zemlje in rudnikov. 10. Kulturiranje zemlje in izvedba občekorist-nih, javnih del se prenese na zadruge. 11. Delavska kontrola v industrijskih podjetjih. 12. Pravica delavca do dohodkov svojega dela. 13. Maksimalni osemurni delovni čas. 14. Splošno zavarovanje proti brezposelnosti, onemoglosti, nezgodi, bolezni, invalidnosti in starosti. 15. Vzgoja proletarijata; moderniziranje ljudsko- in obrtno-šolskega pouka, obligatoričen poduk v vseh panogah. V takratnem političnem in gospodarskem položaju Italije pomeni ta program maksimum tega, kar bi se dalo takrat doseči. V istem času pa, ko je italijanska strokovna zveza to formulirala, od vseh odgovornih voditeljev Strokovne organizacije in svetovni mir. Teoretične razprave pripisujejo strokovnemu gibanju in strokovnim organizacijam najrazličnejše vloge. So teoretiki, ki pripisujejo strokovnemu gibanju odločilni pomen in ki dokazujejo, da je vsak napredek delav. razreda mogoč le potom strokov, or ganizacij. So pa zopet teoretiki, ki smatrajo strokovno gibanje za muho — enodnevnico in mu pripisujejo le podrejen pomen v osvobodilnem boju, ki ga vodi proletariat. Živo življenje samo po pokaže v pravi luči važnost strokovnega gibanja. Teorija se zato mora o-rientirati po realnosti življenja in življenju se mora prilagoditi tudi teorija. Realno življenje pa veča dnevno delokrog strokovnih organizacij. Saj je strokovno gibanje ono, ki se peča s potrebami in zahtevami dnevnega življenja in hitro menjavanje teh potreb izpreminja in širi delokrog strokovnih organizacij. Najboljši dokaz za to je dejstvo, da je lanski mednarodni kongres Amsterdamske internacionale v posebni točki dnevnega reda obravnaval vprašanje svetovnega miru, obravnaval vprašanje vojne in militarizma. Dasi izgleda, da je to predvsem politično vprašanje, je vendar dosegel lanski kongres svoj vrhunec, ko je sprejel resolucijo proti vojni, oboroževanju, militarizmu. Zakaj? Moderni proletariat preveva skozinskoz pacifistično mišljenje in manifestacije za svetovni mir so našle vedno toplega, navdušenega in iskrenega odmeva v delavskih vrstah. Da pa je baš to vprašanje svetovnega miru tvorilo na mednarodnem strokovnem kongresu najvažnejšo točko dnevnega reda, kaže, kako nalaga življenje strokovnim organizacijam vedno novih nalog in širi njihov prvotni delokrog. Enajst let je minulo od izbruha svetovne vojne, ko so odgovorni državni krmarji z zločinsko lahkomiselnostjo in prevzetnostjo pognali v klavnico milijone ljudi. In, še danes trpi Evropa na posledicah svetovne vojne. Posledice svetovne vojne pa se kažejo v nizkih, nezadostnih mezdah, v brezposelnosti, v zdravstvenem in moraličnem nazadovanju in propadanju. Toda, žal, da so prav ti ljudje, ki trpe na posledicah vojne, kaj hitro pozabili na vojne grozote. In baš zato je mogoče, da se dnevno ponavljajo nevarnosti novih vojn in vojnih grozot. Vojna in militarizem še vedno strašita človeško družbo! Strokovne organizacije morajo zato dnevno poučevati ljudske množice o nevarnosti in strahoti vojne, zavedajoč se nezmernega trpljenja, nezmerne škode, ki jo povzroča vojna. Kriza, ki jo preživlja svet, je predvsem gospodarske nravi in dokler ne bodo upostavljene zopet vezi svetovnega gospodarskega prometa, bo ovirala kriza urejeno življenje narodov in povzročala vedno nove zapletljaje. Kapitalistični družabni red nima časa za organično ozdravljenje svojih sil. Dobiček je gonilna sila kapitalističnega družabnega reda, in, kakor je preje delal dobičke s kanoni, tako dela sedaj dobičke z razvalinami, ki jih je povzročila svetovna vojna. Delavski razred pa je bil tisti, ki je plačal račun za svetovno vojno. socialistične stranke podprti program in izvedla za to potrebno akcijo agitacijo v deželi, se je pričel uveljavljati vpliv ruske revolucije na psiho mas in voditelje ekstremnega krila socialistične stranke. Od buržoazije v interesu vztrajanja v vojni gojena nada, dalje poročila o baje nebeških razmerah v revolucionarni Rusiji, na drugi strani pa vedno naraščajoča draginja, kateri se niso mogle prilagoditi delavske plače — vsi ti faktorji so doprinesli, da so začeli v masah vzbujati iluzijo, da je proletarsko osvobojenje le potom revolucije mogoče. Revolucionarni duh pa je našel izraza bolj v besedah, kakor pa v odločni volji. To je bila situacija, v kateri je živela Italija takoj po vojni. Povojna leta so bila bogata na stavkah. Kljub temu, da so se voditelji trudili, so priključene organizacije izvedle več stavk, kakor bi jih bilo treba. Pri tem se pač ne sme pozabiti, da so revolucionarni sindikalisti, ki so dali fašističnemu strokovnemu gibanju precejšnje število voditeljev, že pred vojno v interesu »revolucionarne gimnastike mas« prin-cipielno vodili stavkovno propagando in so voditelje italijanske strokovne zveze neprestano slikali za »trote«, »izdajalce«, »prodane buržuaziji« itd. Ta vzgoja mas, italijanskim temperamentom, utisi vojne na psiho naroda in konečno še poročila o dogodkih v Rusiji — vse to je dvigalo razpoloženje za stavke. V letih 1919—1920 so se uprizarjale stavke tudi že v javnih obratih in prebivalstvo, ki je radi takih stavk trpelo, je razburjeno zahtevalo konec takih razmer. Agitacija in stavke so vsekakor plače nekoliko zvišale, če ravno niso odgovarjale življenski potrebščini. To izboljšanje delavskih plač je razburilo srednji sloj in intelektualne delavce, ki niso bili v stanju Vprašanje miru je danes vprašanje, kako upo-staviti in rešiti gospodarsko produkcijo. Razumljivo je zato, zakaj je vprašanje svetovnega miru postalo tudi življensko vprašanje strokovnega gibanja. Enketa o rudarskem pravilniku V petek, dne 17. aprila t. 1. se je na rudarskem glavarstvu v Ljubljani nadaljevala in zaključila enketa o rudarskem pravilniku. Enketi so prisostvovali le zastopniki oblasti in na zadnji širši enketi iz vrst obeh interesnih skupin izvoljeni delegati. V teku razprave sta se na enketi obojestranski stališči precej zbližali. Podjetniška skupina je izjavila, da ne vztraja na tistih točkah pravilnika, ki kršijo pariteto v upravi in da ne ugovarja zahtevi, da naj ostane v krajevnih odborih bratovskih sklad-nic pri starem, to je da obdržijo tam zastopniki delojemalcev dvetretjinsko večino v odboru. Delavska delegacija se je izrekla varujoč stališče, da mora o-stati nosilec nezgodnega in starostnega zavarovanja glavni odbor bratovske skladnice, tudi od svoje stra ni za najširšo administrativno dekoncentracijo zavarovanja. Obe strani sta se izrekli za to, da se členi, ki omogočajo jemanje pridobljenih članskih pravic odpravijo. Delavska delegacija se je zavzela toplo za to, da se pokrajinski podporni sklad v pravilniku u-redi in raztegne na celo državo in da se črpajo iz tega vira sredstva za vzdrževanje starih rentnikov in za honoriranje pred 1. januarjem 1925 pridobljenih pravic, — tako, da bi se mogel porabiti 5 odstotni prispevek v celoti za tvorbo novih premijskih rezerv. Pri tem je delavska delegacija s številkami dokazala, da socialne obremenitve premogovnikov še vkljub temu ne bodo presegle predvojnega normala, četudi bi bilo to naravno, ker je treba posledice inflacijske izgube na nekak način kriti. Podjetniška skupina je zahtevala, da se pokrajinski pokojninski sklad ukine. O predlogih o znižanju prispevkov ali poslabšanju zavarovalnih pogojev enketa ni razpravljala. Zastopniki delavcev so stali na stališču, da te dajatve niso previsoke in da je treba osredotočiti prizadevanja predvsem na to, da se najde za nje kritje. Za samoupravo naših socialnih institucij! Glavni Radnički Savez Jugoslavije je imel 19. in 20. aprila v Beogradu sejo svoje centralne uprave, ki se je bavila med drugim tudi s položajem v delavskih socialnih zavodih. Sklenjeno je bilo, intervenirati pri ministrstvu za socialno politiko, da se odobre predloženi statuti in proračuni Delavskih zbornic, da bo mogoče izvesti posameznim Delavskim zbornicam volitve. Z ozirom na ponovno odložitev volitev v zavodih delavskega zavarovanja se je sklenilo priporočiti članom ravnateljstev teh zavodov, v kolikor so bili imenovani na predlog Glavnega Radničkega Sa-veza, naj odlože čimprej svoja mesta, ker so mandati, ki so jih dale tem članom delavske organizacije, iztekli. Sklenilo se je zaprositi Delavske zbornice, da ukrenejo v sporazumu z vsemi delavskimi strokovnimi organizacijami potrebne korake v varstvo avtonomije zavarovalnih zavodov. Proslavite slovesno 1. Maj! si svoj gospodarski položaj zboljšati, ker niso imeli« jake organizacije. Oni so se čutili gospodarsko zapostavljene in tudi moralično zadete, ker so mislili, da se njihovo duševno delo ne ceni po pravi vrednosti. Na mesto, da bi vodili akcije, ki bi to vrednost uveljavile, so se začeli pritoževati nad precenjevanjem ročnega dela. Socialistična stranka in proletarske mase so ostale do konca vojne zveste svojemu protivojnemu stališču. Žal, da so napravile mase po vojni težko napako, ker niso imele razumevanja za žrtve, ki jih je doprineslo vojaštvo za časa svetovne vojne. Dogajalo in ponavljalo se je insultiranje častnikov po Div ših vojakih, ki so v častnikih videli svoje predstojnike, ki so jih prisilili, da so morali prevzeti vse breme vojske. To nesmiselno postopanje posameznih je kmalu našlo posnemalce. To postopanje se je pa smatralo za akcijo, ki jo je uvedla socialistična stranka. V resnici je pa obstojala nepravilnost v tem, da stranka takega obžalovanja vrednega postopanja ni