ttUacfo Jul£& n Štev. Z Nedelja, 8. Januarja 1933 Tone Gaspari s Noč Oblaček se Je pctrcnd. Nato je zletd kakor ptica. Preplašena sta otroka kliknila. Črnolaska pa ju je tesno pri« vz! tisnila k sebi ter jima pošepetala: »Ne bojta sel Jaz sem z vama!« Kakor veter so leteli kvišku. Nekatere zvezde so že gorele kakor kresovi Luna se je večala, večala. Nazadnje je zakrila vse nebo čim niže so se spuSčaA, tem bolj sta se čudila otroka. Kmalu sta razločila r tem morju grbe in vdrtine. In ko se je oblak še bolj znižal, sta mislila, da se spuščajo res proti domačini goram m dolinam. Ali že so se spet zazibali. Oblak se je ustavil. O, čuden svet! Nk kjer ljudi in hiš, nikjer ptičkov, nikjer rož, nikjer vode. Povsod mrtva, pusta tišina. črnolaska je izstopila. Izvila je iz svoje halje otroka in ju postavila na tla. Oblak je izginil, kakor bi se razkadila zlata plošča. Pod oblakom ni bilo več zemlje. Mimo so švigale zvezde kakor razžg.ine baklje. Oblak pa je s črnola« sko in z otrokoma bliskovito hitel, hi« tel... Nenadoma se je rabliskalo. Tinčka in Jerico je zbodlo v oči. Se drugič, tretjič... Nato sta oba začutila, da ob« lak prav počasi pada Pod njima je le« žalo nekaj kakor razsvetljeno morje. Tinček je pokazal doli: Tja pojdimo!« »Saj gremo!« je pokimala črnolaska. megla Tedaj je ljubeznivo bpregovorV la črnolaska: »Tinček in Jerica, čutjta me! Vse, kar sta videla iz mojega voza, je moje. Jaz sem črnolaska. Noč. Tu pa, kjer zdajle stojita, ni več moje posestvo. Vendar ostanemo skupaj, da vaju bom tod vo» dila Čuda bosta videla nocoj!« Prijazno je govorila črnolaska. Not Toda Jerici je bilo hudo. V srcu jo je bolelo po materi in očetu in domu. Stis« nila se je k Tinčku: »Ljuba Noč, pro« sim te, pel ji naju domovi Nama je tako hudol« Noč je pogiadila oba z mehko roko po licih: »Nič se ne bojta! Čuvala va» ju bom!« Nekje zadaj je takrat zašumelo. Obr» nili so se vsi trije. Lz odprtine v naj« bližji gori so zarohnele jezne besede. Tinček in Jerica sta se oprijela Noči. A Noč je glasno prosila: »Luna, gospodarica moja, prosim, po« kaži nam vsa čuda, ki jih skrivaš v sebi! Razodem nam svojo preteklost!« Iz odprtine je vprašal globok glas: »Koga vodiš s seboj? Na moja tla ni še stopila človeška noga!« »Dva Zemljana — otroka sta. Sama si ju ob rojstvu povabila k sebi. Pro« sim, sprejmi ju v svoje kraljestvo!« Iz odprtine je prilezla zgrbljena po* stava, podobna stari ženski. Na glavi so se ji kuštrali zmršeni lasje, namesto oči so zijale črne vdrtine. Počasi je pri* krevljala starka bliže in z votlim gla« som spregovorila: »Še nikogar nisem sprejela z zemlje! Vidva sta dobra in srečna otroka, zato bosta moja gosta v nocojšnji čudežni noči!« Pokazala je nato okrog sebe vso pu« sto okolico. »Poglejta, otroka!« je glasno nadalje« vala, da je povsod odmevalo. »Poglejta to skalovje, te razpoke, te vdrtine! To je moje današnje kraljestvo! Ni ljudi, ni živalic, ni rožic — vse tiho, vse mrt« vo. Pusto je, kajne pusto! Vidva sta mislila drugače o moji zemlji, vem. O, nekoč je bilo tako! Tudi sama' deveta dežela ni bila lepša od mojega kralje« stva. Kmalu bosta videla vso nekdanjo mojo krasoto.« In obrnila se je starka k Noči: »Noč, tam pri odprtini najdeš oblači« la za otroka. Obleci ju, potem ju sprej« mem v svoje dvorane!« Odlezla je spet starka m izginila v gori... Takoj je odvedla Noč Tinčka in Jeri« oo k vhodu. Najbližja skala se je odmaknila in zadaj sta se prikazali na niti dve oble« ki Noč je vzela najprej srebrnkasto krilce. Obleki* je urno Jerico. Bratec jo je občudoval in se ji smejal. Ko je Noč še Tinčka preoblekla, sta otroka drug drugega dolgo ogledovala In nista mogla verjeti, da sta res bratec hi sestrica. Skoraj sta pozabila na svo« jo dolino. Pomagala sta Noči, ko jima je natikala nogavice in čeveljčke. V Je« ričine lase je vdela rdečih rož, ki so zrastle tedaj te tal Tinček je bil ves podoben mlademu kraljeviču. Se lepša je bila Jerica v nabranem krilcu, v sre« brnih čeveljčkih in z rdečimi rožami v laseh. »Kako si lepa, Jerica!« je povedal Tinček sestri. »Mhm! Ti tudi!« 6e je dobro rdelo Jerici. Komaj sta to otroka izrekla, je zabr» nelo po vsej gori, kakor bi udarjali bob« ni in činele. Ogromna skalnata stena se je do kraja razklenila... o, Tinček in Jerica sta ostrmela! Zdelo se jima je, ko sta zagledala pod seboj zlato dvora« no, da potapljata oči v kresno solnce. (Dalje prihodnjo nedeljo) Hiša v gozdu Siromašen drvar je živel s svojo ženo in tremi hčerami v mali koči ob robu samotnega gozda. Ko se je nekega jutra spet odpravljal na delo, je rekel svoji ženi: »Pošlji mi kosilo po najstarejšem dekletu v gozd, drugače ne bom z delom gotov. In da bi se ne izgubila, vzamem s seboj vrečico prosa in ga, gredoč, natrosim na pot.« Ko je stalo solnce STedi gozda, se je drvarjeva hčerfca odpravila s kosilom na pot. Toda poljski in gozdni vrabci, kosi, ščinkovci in druigii ptiči so proso že pozobali in tako ni mogla deklica najti sledu. Šla je naprej na slepo srečo, solnce je že zašlo in nastala je noč. Drevje je šumelo v temi in sove so skovikale. Deklico je bilo strah. Tedaj je zagledala v da tj i vi luč, ki se je svetlikala skozi drevesa. »Tam stanujejo prav gotovo ljudje,« si je mislila, »in tam dobim gotovo prenočišče.« Šla je proti luči in kmalu je prišla do hiše. Potikala je na vrata in hriipav glas je zaklical: »Naprej!« Deklica je stopila v sobo in zagledala pri mizi sivolasega moža, čigar bela brada je segala do tal. Pri peči so ležale tri živali: petelimček, kokoška in šekasta krava. Drvarjeva hčerka je sitarcn povedala, kako in kaj se ji je pripetilo in prosila prenočišča. Mož je dejal: »•Kaj pravite k temu petelinček moj lepi, ti lepa kokoš, pa ti šekasta krava?« »Smuk!« so odgovorile živali, kar je gotovo pomenilo: »Me smo zadovoljne,« keT je starček rekel na to: »Tu je vsega v izobilju, pojdi v kuhinjo in skuhaj nam dobro večerjo.« Deklica je dobila v kuhinji vsega, česar je bilo treba in je skuhala prav dobro jed. Na živali ni mislila. Nesla je polno skledo na mizo, sedla k staremu možu in se ž njim najedla do sitega. Potem je rekla, da je utrujena in da bi rada šla spat. Živali so odgovo- ž nJim si pila; nas vse si pozabila glej. kako boš noč prebila.« Tedaj je rekel starec: »Pojdi po stopnicah v gornje nadstropje, tam dobiš sobo z dvema posteljama. Postelji, pogrni snažne rjuhe. Pozneje pridem spat tudi jaz.« Ko je deklica vse tako štorih, je legla spat in takoj zaspala. Cez nekaj časa je prišel za njo starec, posvetil z lučjo v njen obraz in zimajal z glavo. Nato je odiprl v tleh skrivna vrata in deklica je s posteljo vred padla v klet. Drvar je prišel pozno zvečer diomov in se hudoval na ženo. ki ga je pustila ves dan brez jedi. Žena je dejala, da je poslala hčerko s kosilom, ki se je pa gotovo v gozdiu izgubila. Jelo se je šele daniti, ko je dtvar že vstal in rekel ženi, naj mu kosilo pošlje z drugo hčerko. Vzeli ie vrečico z Ječo, ki je večja od prosa ter jo tro* sil po poti, da bi hčerka videla, kod je šel oče. Ko je deklica Ma s kosilom, je že vsa leča izginila. Ptice so jo pozobale kakor prejšnji dan proso. Deklica je tavala po gozdu do večera. Ko je nastala noč, je prav tako prišla v ono hišo, kakor prejšnji dan njena sestra ki prosila prenočišča. Napravila je večerjo, ki sta jo s starcem pojedla. Živalim ni dala ničesar, k ko je zaspala, je prav tako odprl starec skrivna vrata in deklica je s posteljo vred padla v klet. Tretje jutro je rekel drvar svoji ženi: Danes mi pošlji kosilo po naši najmlajši hčerki. Ta je bila vedno dobra in poslušna, gotovo bo našla pravo pot. Mati je vsa žalostna odgovorila: »Kaj. še najljubšega svojega otroka naj izgubim?« »Nič se rce .boj,« ie rekel oče; »dekle je razumno in pametno; natrosim ji graha, ki ie še večji od leče.« Toda, ko je deklica prišla s košaro v gozd, so gozdni golobi že ves grah pozobali. Žalostna je tavala po gozdu in mislila na očeta, kako je lačen in na dobro mamico, ki bo zaradi nje v skrbeh. Ko se je stemnilo, je prišla pred ono hišo v gozdu kakor njeni sestri. Prijazno je prosila prenočišča. Ko so živali dejale »smuk«, je deklica pristopila k njim. pobožala petelinčka in kokoško po mehkem perju in šekasto kravo je popraskala med rogovi. In ko je pripravila večerjo in jo prinesla na mizo, je rekla: »Jaz naa bi jedla, živallicam ubogim pa naj bi ne dala ničesar? Zunaj je vsega v izobilju, grem in jim prinesem.« Vzela je ječmena ter ga natrosila petelinu in kokoški, potem je še kravici prinesla polno naročje sena. »Naj vam dobro tekne, ljube živali ce, in ko pojeste, vam prinesem še hladne vodice.« Ko je živali nasitila in napojila, je sedla za mizo in jedla poleg starca, In ko je dol sob rade c vprašal živali zaradi prenočišča, so dejale: »Z nami si jedla, z nami si pila lepo nam postregla lahka ti noč! Ko je deklica postllaila, je legla, od-molila im zaspala. Mirno je spala do polnoči. Tedaj je nastal v hiši nemir in ropot, pokalo ie, vrata so se s truščem odprla, zdelo, se je, kakor bi se stopnice podirale in naposled je treščilo, kakor bi se bila streha udrla. Deklica se je zbudila, a ker se ji ni zgodilo nič hudega, je spet mirno zasipala. Ko se je zjutraj prebudila, je ležala v krasni sobi, vseokrog je bilo kraljevsko lepo. Posteljnak je bil iz stanove kosti in odeja iz rdečega baržu-na in na stolici zraven so bile z biseri obšite copate. Deklici se je zdelo, da sanja, pa so stopili trije bogato oblečeni sluge ter jo vprašali, česa želi »Le pojdite,« je dejala, *hi±ro vstfa- nem, da pripravim starčku topol zajtrk in nakrmim ljube živali.« Tedaj je pogledala okrog sebe in videla ob vzglavju krasnega mladeniča, ki je rekel: »Jaz sem kraljevi sin. ki me je začarala hudobna čarovnica v starega sivega moža, ki je moral živeti samo v gozdu. Moje tri zveste sluge je pa začarala v petelina, kokoš in P/RNAT ▼ kravo. Ln začarani bi bili še naprej, če ne bi bila prišla ti, ki si tako dobra ne samo z ljudmi, ampak tudi z živalmi. Nocoj opolnoči smo bili s tvojo pomočjo rešeni in gozdna hiša je postala spet kraljeva palača.« Potem je kraljič ukazal stvojim sftugam. naj gredo po drvarja in njegovo ženo. da bosrta pri njegovi poroki z dobrosrčno deklico. »In kje sta moji sestri?« je vprašala mlada nevesta. V kleti sta zaprti, Hitri pojdeta v gozd in bosta tako dolgo silužili pri oglarju, dokler se ne poboljšata taiko, da oe bosta puščati živali stradati. Pavel Goli*: Iz pravljice »Srce igračk« PM*puci'pacica Jaz sem Pici«puci*pacica iz fabiike, iz Nemčije, dobla sem iglacica, ki se nikdal ne lazbije. Slecna, ki me bo imela Vsa sem iz blaga, plav vsa. Lahko mece me ob tla. Jas ostanem zmelaj cel*. Nemški slikar, ki ga štejemo med prve letalce MaJo ljudi ve, da se je saikar Amold Bocklin ukvarjal razen s slikanjem tudi z letalstvom. Za ta šport je porabil dosti časa in denarja. Želel se je dvigniti z dolgočasne zemlje v višave. .Pred vsem je opazoval, kako letajo ptice. Ze v mladih letih je sestavili nekakšno letalo, ki je bilo v zvezi z balonom. Pozneje je napravil nov aparat, kjer je hoteJ uporabiti moč vetrov. Ta aparat je bil iz velikega okvira, kjer je bilo napeto platno. Le v sredi je bila odprtina za človeka. S tem letalom se je skušal njegov sin dvigniti v zrak, tako da je letel proti vetru. Delal je pa le večje skoke. Ker se mu ni posrečilo, kar je želel, je napravil aparat brez motorja ptičje oblike, ki naj bi tudi letel proti vetru. Opazoval je letanje ptic ujed po zraku in prišel do prepričanja, da mora biti letalo težje od zraka, če noče, da ga bodo premetavali vetrovi kakor se jim bo zdelo. Zato je tudi preračunal krivulje, ki padajo v njih lističi papirja na tla. Med tem ko je prebival v Florenci, je napravil letalo, ki je pomenilo velik napredek proti dotedanjim izumom in je bilo v marsičem podobno današnjim. Poskusil se je tudi na nekem strmem gorskem pobočju blizu Plorence. Bab-jeverni ljudje so se križali, češ da je to vražje delo. Ko je nekega dne nevihta s točo uničila letalo, so rekli, da je to božja kazen. Leto nato ga je zopet zadela nesreča. Veter je uničil slabotno bambusovo ogrodje letalnih kril. Toda Bddklin svojih poizkusov vzlic visoki starosti — takrat mu je bik) 60 let — nI opustil. Vendar ie bilo vse zaman. Vsak poizkus se mu je ponesrečil. Tako ni več doživel dne, ko so se njegove predrzne zamisli uresničile. Prvi polet ▼ višavo se ie posrečil šele nekatj let pozneje Otonu LiMemthalu. Danilo Gorinšek: Sreča Če gre burja prek polja čez dolč in gore, toplo v izbi je doma, kaj nam burja more? Če bi žalost k nam prišia, dnevi neveseli, svetlo nam je v dnu srca, kam bi žalost deli? Belček in Murček »Mamica, pusti naju na trg!« sta vselej prosila Peterček in Janezek, ki sta talko rada tekala po cestah malega dal" mannskega mesta. Z materjo sta prišla tja dol, ker je tam vse tako počen', in je zdravnik tako ukazal mamici, da se opomore po dolgi, nevarni bolezni. Če jima je dovolila, sta se ves dan kla" tila po ulicah. Nekega dne pa sta prišla prav zgodaj. Kar pridrvela sta. »Mamica!« sta vpila že od daleč, »daj nama hranilnik. Hitro, hitro, da ne bo prepozno! Pri mesarju so dobili dve jagnijeta itn ju mislijo poklati! Hitro, hitro!« Odprla sita hranilnik in stekla nazaj k mesarju, ne da bi bila preštela, kolilko je v njem denarja. Ga bo že dovolj I Mesar jima je jagnjeti prodal m še nekaj novcev je ostalo. Z njimi sta kupila še dva ovratnika z zvončkom! Potem sta odvedla jagnjeti domov. Se nikdar nista bila Peterček in Ja" nezek tako srečna, kakor tisti dan, ko sta rešila jagnjeti mesarjevega noža. Takoj sta jima dala imeni. Bnernu sta nekla Belčdc, drugemu Murček. Prvi je bil bel kakor sneg, drugi črn kakor oglje. Zdaj je bilo vseh štirih povsod dovolj- Po vrtu, po travnikih, še na ulicah. Tako so minuli trije srečni dnevi. Vsi otroci v mestu so jagnjeti že poznali. Koliko nasvetov so dali! »Soli jima morata dati!« je rekel eden izmed njih. »In dosti kruha! Potem se vaju bosta še bolj navadila!« je pripomnil drugi. Zdaj sta začela jagneti krmiti na vse pretege. Ves suh kruh. kar ga je bilo v hiši. sta jima znosila. Na neko skalo sta natresla soli in jagnjeti se od nje kar nista mogli ločiti. Zvečer je Bel-ček pil. kakor bi se hotel utopiti. Drugo jutro pa so ga dobili — mrt" vega. Njegovo belo telesce je bilo hladno. zobe je stisnil in na gobčku se mu je nabrala pena Oči so se mu stekleno svetile. Murček se je stiska! k njemu. kakor bi hotel njegove otrple ude ogreti • Ko sta dečka to zvedela, sta skočila v hlev Jokaje sta pokleknila na tla: »Ubogi Belček! Zbudi se Belček*« Toda Belček ju ni več čut Vrtnar ga je hotel vzeti s seboj. Peterček in Jane" zek mu ga nista hotela dati. Položila sita ga na vrtu pod drevo. Tako je ležal v njegovi senci do poldneva. Murček se ni ganil od njega. Ko je postal lačen, se je le toliko oddaljil, da je na-mulil nekaj trave, potem pa se je spet vrnil k mrtvemu tovarišu. Toda med" tem sta ga Peterček in Janezek že odnesla. Iskal ga je povsod, po vrtu, po travniku, na morski obali. Zaman. Dečka sta skopala globoko jamo. Vanjo sta položila ubogega Belčka in ga obs