MLADI
NT
strani 9, 10, 11
V ponedeljek, 12. okt., ob 20. uri
v Modestovem domu v Celovcu
EL: Vouk prevzel tajništvo Enotne liste
i!
v
i
?
i
“[ Od 1. oktobra naprej je mag. Rudi Vouk poslo-vodeči tajnik Enotne liste. Kot glavni nalogi za Enotno listo v na-3 slednjih mesecih je Vouk navedel pomujanje za samostojen deželnozborski mandat za koroške Slovence ter ojačitev organizatoričnih struktur Enotne liste.
)'
D
Podijska diskusija NT
20-ietnica Ortstafelsturma: smo se iz tega kaj naučili?
naš tednik
Številka 40 Letnik 44
Cena 10,— šil. (25,— sm
petek,
9. oktober 1992
Poštnina plačana v gotovini
Celovec P.b.b.
Erscheinungsort
Klagenfurt/
Izhaja v Celovcu Verlag s postamt 9020 Klagenfurt/ Poštni urad 9020 Celovec
Med drugimi bodo diskutirali:
deželni glavar dr. Christoph Zernatto predsednik NSKS dr. Matevž Grilc Anton Vilanek, nekdanji Ortstafelstürmer
univ. prof. dr. Karl Stuhlpfarrer (institut za novejšo zgodovino, Dunaj)
univ. doc. dr. Manfred Novak, strokovnjak za javno pravo (Dunaj)
mag. Melitta Trunk, deželna poslanica Vodja diskusije: ravn. dr. Reginald Vospernik
Klavzura NSKS, EL, Mlade EL in KKZ:
Za parlament koroških Slovencev
Na klavzuri v nedeljo, 4. oktobra, v Tischlerjevi dvorani Mohorjeve hiše v Celovcu so se v velikem < številu zbrali zastopniki Narodnega sveta koroških Slovencev, Enotne liste, Mlade EL, Skupnosti južnokoroških kmetov in Krščanske kulturne zveze. Jasno in soglasno so se izrekli za ureditev Parlamenta koroških Slovencev, torej za avtonomno, v demokratskih volitvah izvoljeno skupno zastopstvo koroških Slovencev, ki bi temeljilo na javnopravni osnovi. Vsi udeleženci klavzure so tudi soglašali s tem, da naj Enotna lista vodi pogovore z deželnozborskimi strankami o zastopstvu slovenske narodne skupnosti, oz. o manjšinskem mandatu v Koroškem deželnem zboru.
V zavesti, da sedanje strukture političnega predstavništva slovenske narodne skupnosti na Koroškem ne ustrezajo, in v odgovornosti za izboljšanje položaja manjšine v družbi in v javnosti, so udeleženci klavzure pod vodstvom predsednika in podpredsednika NSKS, dr. Matevža Grilca in dr. Pavla Apovnika ter predsednika EL Andreja Wakouniga temeljito in izčrpno razpravljali o najbolj ustrezni obliki zastopstva slovenske narodne skupnosti.
Pri tem je bila društveno-pravna oblika skupnega zastopstva (obstoječe osrednje
organizacije, EL in Delovna skupnost slovenskih socialdemokratov bi skupaj izvedle volitve za skupno zastopstvo na društveni ravni) zavrnjena. Kot je znano, se Zveza slovenskih organizacij, s katero se je Narodni svet v pogovorih pogajal za skupno rešitev, ne more sprijazniti z nobeno obliko neposredno izvoljenega skupnega zastopstva — tudi ne tistega na društveno-pravni osnovi — in naprej zagovarja zgolj pogovorni forum za usklajevanje stališč obstoječih organizacij.
Dalje na strani 6.
Politika
TEDNIKOV KOMENTAR
Piše Wolf in der Maur
Ich frage in erster Linie nicht danach, ob der 10. Oktober in Kärnten ein ganz, halb oder gar nicht arbeitsfreier Landesfeiertag sein soll. Auch überlege ich nicht, ob er sich auf den nächstgelegenen Sonntag verlegen ließe. Denn ich finde, das alles geht an der Hauptsache vorbei. Die Frage ist viel mehr, wer feiert was für einen
sind aus welchen Gründen auch immer steckengeblieben.
Landesfeiertage, die einerseits im Triumph, andererseits in bitterem Trotz begangen werden, entbehren der vollen Feierlichkeit. Sie verewigen eine verinnerlichte Grenze, an der die seltsamsten Urängste herr-
GEDANKEN ZUM 10. OKTOBER 1992
Tag und w i e begeht man diesen.
Der 10. Oktober gehört gewiß zu den historischen Feiertagen. Diese bedeuten zumeist irgend einen Sieg mit prinzipiellen Folgen. Sieg bedeutet immer auch Besiegte; auch wenn es demokratisch, so wie am 10. Oktober, durch Volksabstimmung zustande gekommene Siege sind. Der 10. Oktober ist prinzipiell ein Sieg des damals noch ganz jungen „Selbstbestimmungsrechtes der Völker“ und damit ein Sieg über die Auseinandersetzung mit Gewalt.
Jetzt, da dieses Selbstbestimmungsrecht an vielen Punkten der Erde und auch in unserer nächsten Nachbarschaft auf eine sehr harte Probe gestellt wird, tritt besonders klar hervor: ein demokratisch errungener Sieg trägt die Pflicht zur Versöhnung in sich. Im	|
Wesen der Versöhnung liegt auch der Auftrag, des Unterlegenen mitzugedenken. Er hatte von dem ganz gleichen Selbstbestimmungsrecht Gebrauch gemacht, doch war er unterlegen. Danach — und nur das ist demokratisch — beginnt ein neuer Abschnitt, der Mehrheit und Minderheit zusammenführen muß. Dieser wichtige Akzent war den bisherigen Landesfeiertagen eher fremd, es gab zwar Versuche, aber sie
sehen, von Feiertag zu Feiertag.
Seit dem 10. Oktober 1920 ist eine Menge Zeit verstrichen. Taten und Untaten wurden vollbracht. Man hat nicht nur Leid und Freud' (seltener) miteinander geteilt, sondern auch sehr oft einander zugefügt. Eine Bitternis, die auch dann besteht, wenn sie der Jubel übertönt oder das Schweigen deckt.
ff
Ein demokratisch errungener Sieg trägt die Pflicht zur Versöhnung in sich. Im Wesen der Versöhnung liegt auch der Auftrag, des Unterlegenen mitzugedenken.
feiertag
Am 10. Oktober blieb die Landeseinheit erhalten. Diese war gemeint, ohne besonderem Ansehen der im Lande befindlichen ethnischen Gruppen, in denen auch national-zentrifugale	Kräfte
wirkten, wie es dem „Zeitgeist“ entsprach.
Am Ende des 20. Jahrhunderts und in einer Zeit demokratischen Selbstverständnisses sollte der 10. Oktober zum Landeseiner versöhnlichen Harmonie werden. Die Phänomene, die 1920 Realität besaßen, sind heute zur anachronistischen Chimäre geworden. Dies auszudrücken bedarf einer neuen Art von Feierlichkeit. Auch die damals „Unterlegenen“ müssen sich darin wiedererkennen können. Nur über diesen Konsens kann es einen ungeteilten Feiertag geben, dessen Botschaft sich an die Zukunft richtet!
Smo koroški flvenci radikalni nacionalisti?
Dijaki Slovenske gimnazije diskutirali v koroškem deželnem zboru
To bi si lahko vsakdo mislil, če bi poslušal in si ogledal 1. oktobra debato v Koroškem deželnem zboru in diskusijo dijakov petega in osmega razreda Slovenske gimnazije s poslanci vseh treh strank, ki so zastopane v Deželnem zboru.
Piše Štefan Vospernik, dijak SG (5. A)
Dijaki 5.A smo se kratkoročno odločili za obisk Deželnega zbora. Tri tedne po začetku šolskega leta smo imeli v okviru pouka zgodovine že možnost na lastnem telesu doživeti mehanizme demokracije. Posebno smo se veselili srečanja z visokimi politiki vseh treh velikih strank, ki smo jih do zdaj poznali samo iz občil javnega obveščanja.
Ob deseti uri dopoldne smo zasedli sedeže na galeriji Koroškega deželnega zbora. Razen nas dijakov Slovenske gimnazije, je bilo prisotnih le malo ljudi. Dejavnost v Deželnem zboru je bila podobna eni v mravljišču. Poslanci so prihajali in odhajali, se pogovarjali. Še dolgo po začetku se je to nadaljevalo in predsednici deželnega zbora Susanni Kö-vari ni uspelo ugladiti kipečih valov aktivnosti med poslanci. Nehote sem se spomnil na prizor, ki sem ga že pogostokrat doživel v šoli: profesor nima sredstva proti aktivnosti, ki ne velja pouku.
Kljub temu se je začela seja deželnega zbora po dnevnem redu. Verjetno je bila predsednica že navajena na nediscipliniranost deželnih poslancev.
Dijaki Slovenske gimnazije smo bili prisotni le pri uri vprašanj, ki ni bila samo dolgočasna za mlade ljudi, ki se zanimajo za vse drugo kot za politiko in politike, temveč očtino tudi za poslance. Med njimi so krožile slike. Nekateri člani Deželne vlade so brali časopise. Tudi deželni glavar je z velikim zanimanjem bral nek tednik. Vmes je odgovarjal na vprašanja poslancev. Večino vprašanj bi po lastnem presodku uvrstil pod rubriko „tehnokracija“. Govorili so med drugim o poteku avtoceste med Velikovcem in Celovcem in morebitni deželni razstavi v Kötschach-Mauthnu. Samo mladi poslanec socialdemokratske stranke Peter Kaiser, ki ga poslanci svobodnjakov hudomušno imenujejo „glavno-
poklicni mladinec“, je načel bolj globalno temo. Zavzel se je namreč za pomoč Tretjemu svetu.
Izvajanju Petra Kaiserja je sledilo vprašanje poslanca FPÖ Martina Strutza. Deželnega glavarja Christofa Zernatta je vprašal, koliko dijakov-Neavstrijcev obiskuje Slovensko gimnazijo, čeprav to po zakonu ni predvideno oziroma dovoljeno. Sedeli smo kot okameneli na galeriji Deželnega zbora, saj je to vprašanje veljalo tudi nekaterim izmed nas. Tudi poslanci v Deželnem zboru so postali nekoliko bolj pozorni; nenadoma je bila načeta izredno pereča politična tema. Spet enkrat so si poslanci FPÖ, ki so znani po nenaklonje; nosti do Slovencev, izbrali pravi trenutek za napad na pomembno institucijo Slovencev na Koroškem. 10. oktober je neke vrste „Vidov dan“ za nekatere nemško govoreče Korošce. Zernatto je odgovoril, da je izvedel od ravnatelja Slovenske gimnazije, da j® na šoli 79 Neavstrijcev. Pretežno prihajajo iz bivših republik SFRJ-Redki prihajajo iz drugih evropskih dežel, ena dijakinja pa je celo iz Kanade.
Nato je Strutz vprašal, kdo plačuje poučevanje tujih dijakov. Zernatto je odgovoril, da plačajo pouk teh učencev davkoplačevalci. V tretjem vprašanju pa se je Strutz lotil dvojezičnih napisov Slovenske gimnazije. Rekel ie’ da je uradni jezik še vedno nemščina (.......die Amtsspra-
che ist immer noch Deutsch . . .“). Deželni glavar Zernatto ga je zavrnil, kar je vzpodbudilo aplavz poslancev socialistične stranke Melitte Trunk in Petra Kaiserja.
Pri sledeči razpravi dijakov z
zastopniki strank SPÖ, ÖVP io FPÖ je bil prisoten tudi Peter Kaiser. Zastopnik ljudske stranke je bil Herwig Hofer, zastopnik svobodnjakov pa Dietmar Schretter. Sprva smo obravnaval1 seveda vprašanja Martina Strut'
Deželni glavar Zernatto je zavzel k Slovenski gimnaziji stvarno stališče.
za. Kaiser in Hofer sta ga kritizirala. Herwig Hofer je to potrdil s tem, ko je spomnil, da so še pred Kratkim politiki snubili tuje državljane, naj se zaposlijo v Avstriji in to v poklicih, za katere med Avstrijci ni bilo več zanimanja. yečina teh ljudi pa ima tudi šoloobvezne otroke, ki morajo hoditi v Avstriji v šolo. Tudi ti ljudje so večinoma avstrijski davkoplačevalci in živijo že nekaj let na Koroškem.
Nadaljnja vprašanja s strani dijakov so se tikala problemov vstopa v EGS, posebno tistih, ki se nanašajo na študente in gors-Ke kmete; odgovarjali pa so tudi na vprašanja o reformi celovške eniverze in o nacionalizmu oziroma desnem radikalizmu. Na vPrašanje, če je Hoyerswerda
možen tudi na Koroškem, sta Hofer in Kaiser odgovorila, da je treba zgodaj ukrepati proti tem tendencam. Schretter je v tej zvezi samo še dodal, da so tudi na slovenski strani nacionalisti in da so neki koroški Slovenci zamazali volilne plakate svobodnjaške stranke. Moje osebno mnenje o tej zadevi je, da je slovenski nacionalizem na Koroškem gospodarsko, zgodovinsko in numerično veliko manj nevaren od nemškega.
Sklep obiska v Deželnem zboru in diskusije z zastopniki strank je: spoznali smo mehanizme demokracije na Koroškem; da so tudi poslanci samo „navadni ljudje", potrdili pa so tudi naše mnenje o koroški (avstrijski) svobodnjaški stranki.
Razgovor delegacijo SJK s predsednikom Kmetijske zbornice
Obhajanje 60-letnice obstoja Kmetijske zbornice je vzela Skupnost južnokoroških kmetov (SJK) za povod, da ponovno opozori na nerešeno vprašanje uporabe slovenskega jezika na področjih dejavnosti Kmetijske zbornice.
V tej zadevi je imela delegacija SJK pod vodstvom zborničnih svetnikov dipl. inž. Štefana Domeja in Janka Zwittra v torek, 6. okt. 1992, pogovor s predsednikom Kmetijske zbornice Walfriedom Wut-scherjem in mu izročila tudi poseben papir z zahtevami.
Glede ne sedanji razvoj v smer evropske integracije meni SJK, če naj bi bila Koroška verodostojna v svojem prizadevanju za mesto v Evropi regij, bo treba najti tudi rešitev za uporabo slovenskega jezika — kot enega izmed značilnih posebnosti koroške regije.
„Kärntner Bauer“ kot glasilo zbornice, je zapisano v papirju SJK, se ne bi smel zapirati slovenščini, komunikacijskemu sredstvu dela zborničnih članov. Objava slovenskih člankov in informacij v tem glasilu bi bila prvi korak v sklopu itak nameravane re-
forme lista.
Ker vzbuja jezikovno vprašanje v okviru zbornice vedno spet močne emocije in politične napetosti in je treba najprej razčistiti vrsto vsebinskih in organizacijskih vprašanj, predlaga SJK ustanovitev mešane delovne skupine, ki naj bi jo sestavljali sodelavci urada zbornice, mandatarji vseh v občnem zboru zbornice zastopanih frakcij in strokovnjaki slovenske narodne skupnosti. Delovna skupina bi morala v določenem roku izdelati predloge glede ukrepov in ureditev za enakopravno uporabo slovenskega jezika na področjih dejavnosti kmetijske zbornice.
Kar se tiče izpolnitve predloženih predlogov in zahtev SJK, je predsednik zbornice omenil, da mora o tem sklepati predstojništvo zbornice, kateremu bo dal papir SJK v obravnavo.
Deželni glavar Zernatto o prihodnjih deželnih praznovanjih 10. oktobra:
„Skupno s Slovenci — ob upoštevanju slovenščine"
„Moj cilj je, da bi bila deželna praznovanja 10. oktobra skupna. Na njih bi morala imeti slovenska	narodna	skupnost
možnost izražati se v svoji materinščini.“ Tako deželni glavar Zernatto na podijski diskusiji Kleine Zeitung.
Prejšnji ponedeljek (5. 10.) je Kleine Zeitung vabila na po-dijsko diskusijo o smislu 10. oktobra oz. njegovi perspektivi. Diskutirali so najvišji deželni politiki (Zernatto,	Ambrozy,
Haider), predsednik Trgovske akademije Koffler, dv. sv. dr. Va-
lentin Inzko in poslovodeči predsednik Deželnega šolskega sveta Reinprecht.
Vsi podijski razpravljale! so se izrekli, da naj bi bil 10. 10. zakonit deželni praznik in da naj bi bil praznik vseh Korošcev.
Dr. Inzko je v tej zvezi opozoril na obljube, ki jih je koroški deželni zbor dal Slovencem dan pred plebiscitom. Vprašal pa je tudi, ali bo deželni praznik „obogatil našo identiteto“? Dr. Inzko: „Če bomo deželni praznik izkoristili samo za nakupe v sosednji Italiji, nismo spozna-
li priložnosti, da bi bil lahko to praznik skupne Koroške in etničnega partnerstva."
Kot se je deželni glavar izrekel za prisotnost slovenščine na skupnih deželnih praznovanjih, tako je tudi dr. Inzko zagovarjal enakopravno sodelo-
„Der Kärntner Anzug ist für mich ein Ehrenanzug.“
dv. sv. dr. Valentin Inzko
vanje slovenskih kulturnih in šolskih ustanov ter političnih zastopnikov. A-mbrozy pa je posebej poudaril, da je potrebno v prihodnje skupno obdelati bremena iz zgodovine. Na vsak način pa noben govornik na podiju (tudi Haider ne) ni ugovarjal dejstvu, da so koroški Slovenci lojalni Korošci in Avstrijci in da so omogočili izid plebiscita v prid Koroške, kar pred nekaj leti še ni bilo tako.
Za marsikoga morda neverjetno, vendar je res: 10. oktober 1992 ni več 10. okt. 1972.
STRAN * petek,
9. oktober 1992
Dv. svet. dr. Valentin Inzko (za-m, stopnik Cerkve):
■š
# i O Odkar obstaja Sosvet, je prišlo do ustanovitve Dvojezične trgovske akademije. Sosvet je pri tem prispeval svoje. Glede dvojezičnih otroških vrtcev je tu zagotovilo, da je Urad zveznega kanclerja pripravljen občinam, ki za to zaprosijo, plačati eno dvojezično vrtnarico za več kot eno leto. Zaenkrat izgleda, da vsaj za tri leta. Drži pa, da morajo občine za to vsako leto ponovno zaprositi. Drži tudi, da glede ustanavljanja občinskih dvojezičnih otroških vrtcev ni še vidnih dosežkov.
Delovna skupina Sosveta je imela doslej pogovore s Klubom poslancev v Deželnem zboru in z zastopniki Deželne vlade. Informacijski postopek je v teku. Odkar se je vključil Sosvet, ki je imel po svojih zastopnikih tudi razgovor s predstavniki dvojezičnih občin, obstaja tam za ustanavljanje dvojezičnih vrtcev večja pripravljenost.
Občine pa čakajo na to, da bi Deželna vlada ustanavljanje dvojezičnih vrtcev tudi uzakonila. Tu se je zaenkrat zataknilo. Za gotove stvari je pač potreben določen čas. Pač pa smo v Sosvetu zelo razočarani nad tem, da obljublja ORF že mesec odgovor na naša stališča glede celodnevnega slovenskega radijskega sporeda.
Tudi ureditev zadev glede Slovenske glasbene šole, zasedbe ravnateljskih in drugih vodilnih mest na področju manjšinskega šolstva se ne premakne z mrtve točke. Drži torej, da stranke glede gotovih vprašanj, ki jih je sprožil Sosvet, ne ukrepajo, kot bi bilo potrebno.
© Upajmo!
© To nikakor ne. Sosvet sam je že na prvi seji zanikal, da prevzema hkrati tudi vlogo zastopnika koroških Slovencev. Soglasen je bil v Sosvetu sklep, da sta predstavnika koroških Slovencev Narodni svet koroških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij.
Helmut Koschat
(FPÖ):
O Ker je Sosvet svetovalni organ zveznega kanclerja.
© Da, vendar pod pogojem, da skuša ustvarjati večje pritiske na stranke preko medijev.
© Ne. Trenutno sta to samo NSKS in ZSO.
Člani Sosveta za koroške Slovence:
„Interesi Sosveta niso interesi strank
„Stranke ne upoštevajo sklepov Sosveta.“
Tako smo zapisali v prejšnji številki Našega tednika v zvezi s poročilom o nedavni seji Sosveta. Dejstvo je, da doslej razen vprašanja finančnih podpor niti en sklep Sosveta še ni bil uresničen.
Pozanimali smo se pri zastopnikih Sosveta, kaj k temu pravijo. V bistvu so si vsi edini: interes strank je nekaj drugega kot interes Sosveta.
Pripravil Janko Kulmesch
Predstavnikom Sosveta smo postavili
naslednja tri vprašanja:
O Zakaj stranke ne upoštevajo sklepov Sosveta, čeprav jih nosijo tudi njeni zastopniki v Sosvetu?
© Se bo to v prihodnje spremenilo?
© Lahko postane Sosvet nadomestilo za zastopstvo koroških Slovencev?
Dr. Matevž Grilc
(predsednik Sosveta za koroške Slovence);
O Glavni problem je v sestavi Sosveta, ker morajo biti po zakonu člani Sosveta pripadniki slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Zato se stranke ne čutijo vezane na njegove sklepe. Vrhu tega je Sosvet samo svetovalni organ.
© To je odvisno od strank. Ne vidim pa nobenih znakov, da bi stranke spremenile svojo pozicijo.
© Absolutno ne, ker je po definiciji Sosvet lahko samo svetovalni organ zveznega kanclerja. Zato je edini izhod iz tega od ljudi izvoljeni parlament koroških Slovencev, ki bi moral imeti kot javnopravna institucija seveda tudi jasno določene kompetence.
Ludvik Ogris
(SPÖ):
O Stranke sklepov Sosveta po mojem zato ne upoštevajo, ker med sabo niso enotne.
© Samo tedaj, če bo prišlo do novelizacije zakona o narodnih skupinah. Po tej poti bi moral Sosvet dobiti večjo veljavnost. Odločujoči organ pa ne more postati, morali pa bi ga upoštevati v večji meri.
© Ne. Je pa trenutno eden najbolj pomembnih forumov, kjer smo skoraj vedno enotni.
Dr. Peter Ibounig
(SPÖ):
O Sosvet je svetovalni organ, zato nima možnosti, da bi odločilno vplival na uresničevanje njegovih sklepov. Večinoma imaš občutek, kot da si osamljeni glasnik v puščavi, ki ga stranka kljub temu ne sliši.
© Situacija bi se lahko izboljšala, če bi prišlo do novelizacije Zakona o narodnih skupinah. Sosvet ne bi smel biti več svetovalni organ. Če lahko do tega pride, pa je drugo vprašanje.
© V sedanji obliki ne. Če bi se uresničilo, kar sem povedal v odgovoru na drugo vprašanje, pa si to lahko predstavljam.
Župan mag. Raimund Grilc (OVP):
O To, kar Sosvet sklene, je stališ-
Karl Ulbing
(ÖVP):
O Ker v strankah niso samo zagovorniki Slovencev oz. tega, kar sklenejo člani Sosveta.
© Mislim, da. Že v preteklih treh, štirih letih se je npr. v naši stranki vzdušje do Slovencev v marsičem izboljšalo in prepričan sem, da bo v prihodnje postalo še boljše.
© Učinkovito zastopstvo je po mojem narodnostna zbornica in manjšinski mandat v Deželnem zboru.
Dr. Janko Zerzer
(zastopnik NSKS):
O Ker so zahteve Sosveta večinoma naslovljene na Deželo Koroško, deželne stranke pa se nočejo čutiti pristojne.
© Treba bo mobilizirati Zakon o narodnih skupinah. Kot je znano, se z vprašanjem novelizacije zakona ukvarja posebna delovna
če manjšine. Sta- skupina Sosveta.
lišče manjšine pa je potrebno uskladiti z mnenjem večine. To je glavni razlog, zakaj stranke v celoti ne upoštevajo sklepov Sosveta.
© Morda tedaj, če bo prišlo P° sklepih Sosveta do takojšnjih pogovorov med zastopniki Sosveta in predsedniki strank.
© V trenutnem sestavu ne. Potrebno je najti novo obliko zastopstva. Kot je znano, se je ÖVP izrekla za javnopravno zbornico, njen predsednik pa bi moral biti avtomatično vključen v dež. zakonodajo oz. zastopan v Dež. zboru.
© Nikakor ne. Sosvet je lahko samo svetovalni organ.
Mag. Gernot Kuglitsch (FPÖ):
O V Sosvetu sedimo kot zastopniki narodne skupnosti. Zastopniki strank (pri nas je to poslanec Schretter) v Sosvetu nimajo glasovalne pravice. Poleg tega ne sodijo med najbolj vplivne v stranki. Tudi roki Za sklicevanje sej Sosveta so Prekratki. Znašati bi morali naj-
manj tri tedne, tako da bi imel dovolj časa s stranko uskladiti svoja stališča.
© V sosvetu sem šele kratek čas, zato na to ne moremo odgovoriti. Potrudil pa se bom za boljšo koordinacijo med Sosvetom in stranko.
© Ne. Zastopnike narodne skupnosti morajo izvoliti predstavniki skupnosti.
Dr. Marjan Sturm
(predsednik ZSO):
O To vprašanje je treba zastaviti strankam.
© V Sosvet nikoli nisem imel iluzij in ga tudi nisem smatral kot odrešilno telo. ZSO se je odločila za vstop v Sosvet, ker je na to pritiskal NSKS. Hkrati pa smo se odločili za pot do ustavnega sodišča, ki se je doslej izkazala kot zelo uspešna.
© Ne. Sosvet je svetovalni forum, kjer so vsi faktorji zbrani ob eni mizi, kar je pametno. Zastopnika Slovencev pa sta ZSO in NSKS, ki se tudi statutarno ukvarjata z narodnostnimi vprašanji.
Berti Ojster
(SPÖ):
O Ker je Sosvet samo svetovalni organ za zvezno vlado.
© Posebna delovna skupina Sosveta dela na predlogu o spremembi Zakona o narodnih skupinah. Ta predlog naj bi za Sosvet predvideval več kompetenc. V tem primeru bi morale tudi stranke v večji meri upoštevati skupne sklepe Sosveta.
© Da, če bi dobil več kompetenc.
Diskusija V VgNROVCU.	^tavlial parlamentarni poslanec
■■	■■■	«v«	lzrekel se jaza priznanje
Kako majhna sme biti manjsma^s^ »
-avtohtone. Po Kreftu grozi Sloveni-
Tema se je glasila: Kako majhna sme biti manjšina? Odgovor .genski „desnoradikaini naciona-bi diskutanti dali ob primeru slovenske manjšine na Štajerskemu^ ■kar naj bi se pokazalo mdr. na nemške v Sloveniji. Na žalost so bili njihovi prispevki nezadost oštajerskihsiolžencihTegovorifdr
V imenu nemško govorečih v Slove- zahtevo sam nasprotoval (kot je genska'USemann’ ^ n' Pr'Pacln'k ^0"
no, so naše pravice glede topoOJ- ■ l., narodne skupnosti (na žalost kih napisov in uradnega jezika 0°',rinra ataierskaga Slovenca, ki bi bil ne predvsem od naše številčne iabi dVIJen eli v stanju odzvati se poči), se je vrhu tega izkazal kot ^ ia prireditelja), je pa objektivno odvetnik svoje narodne skupn0;^ 9azirano predstavil svoje slo-Če bi namreč veljalo načelo rec'lj^. 6 sodeželane. Poleg tega je citete, nemško govoreča manjšifV. Pozoril, da bi se morali v ob-Sloveniji zaradi svoje številčne š'% regiji učiti vsi obeh jezikov in sti sploh ne bi mogla biti	nujno potrebno samostojno za-
^njšina.
niji je govoril dr. Dušan Kolšek, predsednik mariborskega društva „Freiheitsbrücke— Most svobode“. Njegovi prispevki so bili dokaj neinforma-tivni. V glavnem se je omejil na zahtevo, naj Republika Slovenija uradno prizna nemško govorečo manjšino, in to neodvisno od njenega števila — hkrati pa je zagovarjal, z ozirom na koroške Slovence, reciprociteto.
Ne glede na to, da si je z zadnjo
željenih pravic.	j^vo manjšin v zakonodajnih gre-
Večinski narod v Sloveniji 113 je ^ rie glede na to, kako močna
Državnozborski poslanec mag. Posch (koroška SPÖ) se z zadnjo zah-tevodr. Klusemanna ni strinjal. Izrekel pa se je proti procentualnim klavzulam, kot jih poznajo uredbe k avstrijskemu zakonu o narodnih skupinah.
Na vrsto drugih vprašanj, ki jih je postavil vodja diskusije Wolf in der Maur, razpravljalni niso znali prav odgovoriti. Predvsem ne na to, katera najosnovnejša določila naj bi vsebovala evropska manjšinska zaščita. Sicer pa se je Wolf in der Maur jasno izrekel za priznavalni princip tudi na Koroškem.
Diskusija je bila prejšnji teden v velikovški Neue Burg. Priredili so jo PUAK, PD „Lipa“, Mlada EL, Socialdemokratska mladina, Katoliška mladina ter Kulturni oddelek Občine Velikovec v okviru „Srečanje v oktobru"..
-Kuj-
KLJUB ZADOVOLJSTVU: AMBROZYJEVA ZMAGA JE PORAZNA ZA SLOVENSKE SOCIALDEMOKRATE
i! .
■TTT. /
Kot je znano, je dr. Peter Ambrozy pri predvolitvah I koroških socialdemokratov dosegel svoj cilj. Kot edini I kandidat za prvo mesto na listi za naslednje deželno-I zborske volitve je dobil 73 odstotkov ob nepričakovano I visoki udeležbi članov stranke (58,7 %).
Med njegovimi privrženci, mdr. med slovenskimi so-® cialdemokrati, je veselje veliko, da ne rečem nepopisno. Kako tudi ne, saj jih je Ambrozyjev uspeh vsaj začasno rešil politične smrti.
Zadovoljstvo nad Ambrozyjevim uspehom vlada po besedah Tomaža Ogrisa torej tudi med slovenskimi socialdemokrati. Ambrozy se je menda zelo zavzemal za ustanovitev Delovne skupnosti „Avstrijske narodnosti v SPÖ“. „Skuša jo vključevati v politično razpravo, predvsem takrat, ko gre za vprašanja slovenske narodne skupnosti in stikov z Republiko Slovenijo,“ pravi Ogris.
Pokorščina je pač krepost. To vedo socialdemokrati, tudi slovenski, že iz starih časov,- ko je njihov veljak Sima cenzuriral govore slovenskega poslanca Ogrisa v Deželnem zboru. Glede tega se ni veliko spremenilo.
Soglasno, torej tudi z glasovi SPÖ, je Narodnostni sosvet sklepal o dvojezičnih otroških vrtcih ter o enakopravni finančni podpori za Slovensko glasbeno šolo. Za zakonito ureditev dvojezičnih vrtcev so se izrekli tudi župani dvojezičnih občin na posebnem sestanku. Le Ambrozy kot pristojni deželni referent je na sestanku z vsemi strankami 10. aprila t. I. vztrajal pri svojem „ne“ (ÖVP in FPÖ sta se izrekli za zakonsko rešitev, če na to pristane tudi SPÖ). S tem je Ambrozy diskreditiral lastne člane Sosveta pa tudi Delovno skupnost slovenskih socialdemokratov. Drugič jim je zagodel, ko je SPÖ v Deželnem zboru, med njimi tudi „veliki demokrat“ in socialdemokratski govornik za manjšinska vprašanja Peter Kaiser, izglasovala, naj postane 10. oktober deželni praznik.
Ne zamerite, če se ponavljam, vendar je ta ugotovitev vredna ponovitve. Delovna skupnost slovenskih socialdemokratov ni zahtevala Ambrozyjevega odstopa. Z izidom predvolitev so nadvse zadovoljni, ker skuša Ambrozy Skupnost vključevati v razpravo o manjšinskih vprašanjih.
Verjetno se še ne zavedajo tega, ali pa se po stari tradiciji ne smejo zavedati, da je Ambrozyjeva zmaga zrušila tudi njihova doslej še neizrečena upanja, da bi zasedli en mandat na socialdemokratski listi pri naslednjih volitvah.
Ambrozyjevi politični nasprotniki (ali po dikciji Tomaža Ogrisa „tekmeci“) se že škodoželjno režijo. Vedo namreč, da bo doživel Ambrozy pri deželnozborskih volitvah sličen poraz kot salzburška SPÖ na nedeljskih občinskih volitvah. S tem pa bo boj za prvo mesto na kandidatni listi SPÖ krutejši kot kdajkoli prej.
Verjetno bodo slovenski socialdemokrati še naprej vztrajali pri svojem načelu, da je vključitev v stranke najboljša pot. Olajšave za koroške Slovence v volilni zakonodaji ali pa virilni mandat se jim ne zdijo primerni. Saj res, „was wäre ich ohne die Partei“?
mag. Marjan Pipp
STRAN o petek,
D 9. oktober 1992
~ - “ —
Käpifflup Krone — KTZ in 10. oktoliep
Namen histerije, ki jo skušata glede 10. oktobra ustvarjati Kärntner Krone in njen privesek Kärntner Tageszeitung, je jasen: oba časopisa upata, da bosta s tem pridobila čimveč novih bralcev.
Za parlament koroških Slovencev
Nadaljevanje s 1. strani
Na klavzuri zastopane organizacije so se tudi domenile, da bodo v prihodnjih tednih in mesecih vodile diskusijske in informacijske akcije na temo javnopravnega zastopstva in tako pojasnile prednosti zastopstva, ki bi delovalo na podlagi posebnega zakona kot javnopravno telo — zastopstvo, neposredno izvoljeno od pripadnikov slovenske narodne skupnosti in opremljeno s primernimi odgovornostmi, tako znotraj kakor tudi v odnosu do oblasti in drugih. Temu namenu bodo služili tudi krajevni sestanki, ki jih bo Narodni svet prirejal kot pripravo na občni zbor meseca decembra.
Danes zvečer radijska razprava v Ö3
Naš tednik : Kärntner Krone
Danes, 9. oktobra, bo od
20. do 21. ure v avstrijskem radiu (Ö3) diskusija med Našim tednikom in Kärntner Krone o kampanji Kärntner Krone ob 10. oktobru. V imenu Našega tednika bo diskutiral mag. Rudi Vouk.
Že leta se trudi Krone, da bi prekosila Kleine Zeitung, medtem ko se KTZ na vse kriplje brani smrti. Njej pa bo komaj mogla uiti, in tudi Kärntner Krone doslej ni uspelo oslabiti pozicije Kleine Zeitung. Nasprotno: po zanesljivih podatkih zadnje „Media-Analyse“ je Kleine Zeitung še bolj razširila krog svojih bralk in bralcev.
Nekje me to napolnjuje z zadoščenjem. Če pogledaš v Krone, se kvečjemu lahko ustaviš pri „Heiteres Bezirksgericht“. Informacij — in to v bistvu z vseh področij — je bore malo, ali pa so večinoma nestvarne in površne. V ospredju ni objektivno poročanje, temveč naslanjanje na „zdravo ljudsko mnenje“.
V tej luči je treba tudi videti njeno kampanjo za 10. oktober. Krone se zaveda, da ta zgodovinski datum na Koroškem še vedno zbuja mnogo emocij. Skuša jih zlorabljati v svoj (finančni) prid, pri tem pa pozablja, da zaradi tega trpijo prizadevanja za enakopravno ter mirno
sožitje med slovensko in nemško narodno skupnostjo.
Vsebinski aspekti 10. oktobra je v resnici ne zanimajo, kaj šele, da bi jih obravnavala distancirano in diferencirano. Poslužuje se primitivne sheme: kdor ni za, je proti.
Če kdo gleda na 10. oktober ne samo z vidika preteklosti, temveč tudi prihodnosti (kot je to storil dr. Grilc v svojem stališču k vprašanju „10. oktober —-deželni praznik — da ali ne?“), je edini odgovor Kärntner Krone: dr. Grilc naj je tiho!
Nje tudi ne zanima dejstvo, da je 10. oktober v prvi vrsti bil (in je za mnogo Korošcev še vedno) simbol zmage nemštva nad slovenskimi sodeželani. Tako so npr. 10. oktober praznovali leta 1972, ko so potrgali vse dvojezične napise in ko je zaradi tega po vsem svetu trpel ugled Koroške. Prav tako je gluha za vse, ki opozarjajo, da je še potrebno mnogo kritičnih oz. znanstvenih razprav, ako si hočemo o tem vprašanju ustvariti pravo zgodo-
vinsko sliko. Še bi lahko našteval argumente, ki utemeljujejo distanciran ter diferenciran pristop k 10. oktobru, a jih zaradi omejenega prostora ne morem.
Prepričan sem, da Krone in KTZ s to kampanjo svojega dejanskega cilja ne bosta dosegli-KTZ bo vsaj srednjeročno ukinjena, ker jo bo „požrla“ Krone, Kleine Zeitung pa bo kljub temu ostala vodilni časopis na Koroškem.
Sta pa s kampanjo razbili precej narodnopolitičnega porcelana. Črepinje bodo morali za njima pobirati tisti, ki se zavzemajo za zbliževanje med obema narodoma.
Janko Kulmesch
• Šmihel
V sredo, 14. oktobra, ob 19.30 uri bo v gostilni Loser predavanje z diapozitivi na temo:
čistilne naprave — alternative.
Predava
dr. Hans Berthold
Z MOJEGA VIDIKA
Piše Tomaž Ogris
V rjavih dneh koroške jeseni nas določeni botri znajo poučiti, kako naj smo veseli, da živimo v svobodni in nedeljeni Koroški, pokazali nam bodo, kaj je domovinska ljubezen in zvestoba. V globoki hvaležnosti naj bi oblizali pete vsakemu, ki si nadene koroški gvant in s tem vidno izpriča, da nadaljuje tradicijo brambovcev, ki jih ni več.
Kar naravnost povem, da ni treba oktobrskega praznika, ki bi v meni podžgal ljubezen do Koroške in Avstrije. Vesel sem, da se je zgodovina dne 10. okt. 1920 obrnila tako, kot se je. Dogodki, ki so sledili, pijano zmagoslavje in sovražnosti pa so povzročile mnogo grenkobe in gorja. Vseeno najdeš le redke posameznike, ki bi bili srečnejši, če bi bili državljani nekdanje Jugoslavije ali sedanje Republike Slovenije.
Brez jezikovnega in kulturnega zaledja se slovenska narodna skupnost na Koroškem, ki se je po razsulu avstroogrske monarhije znašla kot manjšina, ne bi mogla ohraniti, tudi ob še tako dobrohotni manjšinski politiki av-
strijske države ne. Stiki s sosedi so potrebni in zaželjeni v smislu mirnega sožitja.
Ali pa je slovenski narod storil dovolj za ohranitev jezika in kulture ljudi, ki živijo na obrobju? Tako kot s strani nekdanje Jugoslavije smo doživljali tudi na začetkih Republike Slovenije, da so bile s podporami povezane politične računice. Pripadniki slovenske narodne skupnosti se naj bi hvaležno podrejali.
Člani Delovne skupnosti „Avstrijske narodnosti v SPÖ“ smo navezali stike s prijatelji na sončni strani Alp. Po jezikovnem znanju so sposobni spletati vezi, ki privedejo do prijateljskega zbliževanja ter boljšega razumevanja in sodelovanja med sosedi. Cenimo dobre pobude in vsak prijateljski nasvet. V sosednjo državo pa ne bomo hodili po na-
vodila, tako kot to tudi v preteklosti nismo počeli. V Ljubljano tudi denarja ne hodimo prosit. Prav tako se ne mislimo vtikati v politične razprave pri sosedih.
Mogoče so med koroškimi Slovenci res trije, štirje, ki bi zaradi materialnih špekulacij želeli postati državljani Republike Slovenije. Zaradi tega si nova slovenska država ne more svojiti v naši deželi določenih področij, ki s slovensko državo nimajo opravka. Vsak razume, da je treba upoštevati Koroško, kadar je govora o zgodovini sloven-
skega naroda. Drugače pa je, če najdeš pol Koroške v enciklopediji Slovenije.
Treba je več čuta. Prihranilo se bo spokorno opravičevanje po korajžnih dejanjih. Koroški Slovenci pa naj bi na novo premislili, ali je Republika Slovenija res naša matična država. To menim zato, ker slovensko govoreči koroški človek korenin praviloma ne išče na Kranjskem ali Štajerskem, ker se pač ni priselil z juga, temveč je že od nekdaj doma na teh koroških tleh.
Slovar slovenskega knjižnega jezika ima za „matični narod te manjšine“ tole razlago: matičen -čna -o (prid.) — 2. od katerega je kaj odvisno, od katerega kaj izhaja. — Za koroške Slovence ne velja ne eno in ne drugo.
MATIČNA DEŽELA
Gost v Našem tedniku
Ostri napadi na Drnovška
Bivši minister za turizem Ingo Paš in predstavnika Slovenske liberalne stranke Golja in Malenšek so na tiskovni konferenci v Avstrijskem parlamentu prejšnji teden zelo ostro napadli ministrskega predsednika dr. Janeza Drnovška in predsednika Republike Slovenije Milana Kučana. Na povabilo zunanjepolitičnega govornika FPÖ dr. Friedhelma Fri-schenschlagerja so slovenski liberalci seznanili avstrijsko javnost s tajnimi „smernicami za odpravo izrednih razmer“, ki jih je izdalo Predsedstvo Jugoslavije pod predsedstvom takratnega predsednika SFR Jugoslavije in sedanjega ministrskega predsednika Slovenije dr. Janeza Drnovška.
Po izjavah slovenskih liberalcev vsebujejo tajne smernice navodila za odstranitev tujcev, posebno žurnalistov, ustanovitev koncentracijskih taborišč, prisluškovanje telefonskim zvezam in podobne ukrepe. Tajne smernice, ki jih je sooblikovala menda tudi Zveza komunistov Jugoslavije, so po izjavah slovenskih liberalcev možna pravna podlaga za obstoječa koncentracijska taborišča v Bosni in Hercegovini.
Sedanji vladi, predvsem Drnovšku in Kučanu, so očitali, da sta predstavnika Prejšnjega režima. „Za dogodke v Sarajevu so soodgovorni ljudje, ki so danes v Sloveniji na vladi; demokratizacija Slovenije ne more čez noč odpraviti posledic prejšnjega režima, stari funkcionarji so na starih pozicijah, tudi v Zunanjem ministrstvu,“ so izjavili Predstavniki slovenskih liberalcev.
Do navedenih očitkov je če isti dan zavzelo stališče tudi slovensko Zunanje ministrstvo in očitalo slovenskim liberalcem mdr. tudi »nedostojno dejanje“, ker na tujem ozemlju ravnajo Proti nacionalnim interesom Republike Slovenije.
GOST V NAŠEM TEDNIKU
Univ. prof. Heinz-Dieter Pohl
Univ. prof. dr. Heinz-Dieter Pohl seje rodil leta 1942 na Dunaju, kjer je na tamkajšnji univerzi zaključil študij jezikoslovja in slavistike. Leta 1972 ga je Issatschenko poklical na celovško Univerzo, kjer je bil šest let pozneje habilitiran, leta 1979 pa imenovan za profesorja. Dr. Heinz-Dieter Pohl je torej prišel oz. začel spoznavati Koroško in njene težave z dvojezičnostjo prav v nemirnem času (Ortstafelsturm) okrog 10. oktobra 1972.
Ob priložnosti objave nemških in slovenskih imen v zvezku Österreichische Namensforschung, katere je izdal in nosi vso odgovornost za vsebino prav univ. prof. dr. Pohl, smo se z njim med drugim pogovarjali tudi o vprašanju reforme celovške Univerze ter o vprašanju ali naj bo 10. oktober deželni praznik ali ne.
Z un;V. prof, dr. Pohlom se je pogovarjal Franc Sadjak
„0 celovški univerzi ho odločile ministrstvo. kdaj In kako, pa se še ne ve"
V zvezku Österreichische Namenforschung ste tokrat objavili vsa nemška in slovenska krajevna imena na Koroškem, prav tako tudi dvojezična imena voda in gora.
Najprej moram povedati, da so dvojezična krajevna imena na Koroškem vzbudila v meni pozornost takoj, ko sem prišel sem. To je bilo pred dvajsetimi leti, torej prav v času Ortstafelsturma. Na dvojezičnem ozemlju ima vsaka vas dvoje imen, ki so včasih prevod ali pa so vsako samosvojega izvora. V zvezku Österreichische Namenforschung morete prebrati komentar k seznamu krajevnih imen pa tudi imen voda in gora. Gradivo je urejeno po svoji etimologiji — priredba imen pa ni vedno možna, zato nastopajo mnoga dvojna poimenovanja. Jedro gradiva je vzeto iz Dvojezične Koroške, dopolnila, predvsem dvojezična imena gora in voda, pa so povzeta iz Kron-steinerja (1982) in dopolnjena z osebnimi razmišljanji. Absolutne popolnosti pa tako in tako ni mogoče doseči.
Ali bodo krajevnim imenom sledile še druge znanstvene objave dvojezičnih imen?
Malo smo že raziskavah tudi ledinska imena, katerih seznam bomo gotovo tudi objavili. Kdaj, pa še ne vem.
Celovški Univerzi preti reforma ministra Buseka, ki trenutno na Koroškem razburja duhove. Reforma predvide-
va preoblikovanje trenutno mnogostranske v težiščno usmerjeno univerzo. Kaj pravite o tej reformi?
Dejstvo je, da želijo nekatere izobraževalne in duhovne študijske stroke v prid razširitve gospodarskih ved ukiniti. Med te sodijo npr. jezikoslovje, filozofija, geografija, matematika itd. Te naj bi ukinili že leta 1994 (od takrat naprej ni več možno vpisovanje), pedagogiko, zgodovino ... pa nekaj let pozneje. Kaj se bo dejansko zgodilo, pa se trenutno še ne da oceniti. Sem pa mnenja, da naj bi se gospodarske stroke na celovški Univerzi sicer širile,
EL: Celovška Univerza za Slovence posebnega pomena
EL je podprla demonstracijo za ohranitev celovške Univerze in se zavzema za ohranitev in izgradnjo te znanstvene ustanove. Poslovodeči tajnik EL mag. Rudi Vouk je povedal, da bi bila demontaža celovške Univerze hud udarec tudi za slovensko narodno skupino. Prav študijske smeri, ki jih hočejo ukiniti, so doslej opravljale pomembno delo za boljše sožitje med obema narodnima skupinama na Koroškem. „Ogroženi inštituti se med drugim ukvarjajo tudi z zgodovino sedanjosti in s problemi koroških Slovencev; teh nalog pa univerze izven dežele Koroške ne morejo opravljati v zadostni meri," je dejal mag. Vouk.
vendar zaradi tega naj ne bi bilo potrebno odstraniti drugih. Na drugi strani bi se prav tako lahko celovška Univerza težiščno usmerila na jezikoslovje v okviru območja Alpe-Jadran; zagovornikov take rešitve je tudi mnogo. Tu, kjer je mogoče raziskovati na mestu samem, ima to še poseben pomen. Zato razširitev ja, ukinitev drugih strok — ne! Kakšno pa je mnenje profesorjev oz. učiteljev gospodarske študijske smeri celovške Univerze?
Seveda zagovarjajo razširitev gospodarske študijske smeri, vendar pa se prav tako izrekajo proti ukinitvi že navedenih študijskih strok. Mislim, da smo večinoma vsi istega mnenja, vendar kljub temu sami nič ne moremo spremeniti. Odločilo bo Ministrstvo, kdaj in kako, pa se še ne ve. Pred vrati je 10. oktober. Torej dan, ki ima za Korošce poseben pomen. Kako naj bi se odgovorni koroški Slovenci zadržali glede vprašanja deželnega praznika? Nobenemu odgovornemu koroškemu Slovencu ne zavidam, ki se mora glede tega kakorkoli izjasniti. Mislim pa, da naj bo odločitev blizu pogledu na skupno prestano in pretrpeto zgodovino. V ospredje naj bi postavili pravico do samoodločbe, tako na eni kot tudi na drugi strani. Kar se tiče 10. oktobra kot deželnega praznika, pa igra nenazadnje pomembno vlogo tudi denar. Hvala za pogovor!
Kultura
Sele, KPD Planina: premiera mladinske gledališke skupine
Z odrskih desk je vela mladostna razposajenost
Minulo soboto so mladi Selani
premierno uprizorili burlesko Au-randa Harrisa „ Pavliha in Mica“. Vsi mladi — tako tisti po letih, kot oni po srcu — so z odobravanjem pozdravili dogajanje na odru.
Piše mag. MojCd Uršič_ Pavliha obtožijo za vse njegove grehe.
B J h '»H EHB
V ponedeljek, dne 16. 10. 1972, je pozno zvečer zlobno napadel v Sinči vasi na prostorih firme Leitgeb dr. Marka Dumpelnika danes že rajni H. M. iz Žirovnice.
Dr. Dumpelnik (tedaj je bil slovenski občinski odbornik v Pliberku) se je vozil z obiska domov, ko ga je začel zasledovati neznani voznik avtomobila s koroško številko. Ostal mu je za petami in ga slepil z nezasenčenimi lučmi avtomobila. Ko je Dumpelnik ustavil in tujega voznika opozoril, ga je le-ta
Fizični napad na slovenskega
I v I I
občinskega
odbornika
■___ . ____ '_
naenkrat napadel ter ga hudo ranil. Pripomniti je treba, da je prizor opazovalo dosti delavcev, nihče pa ni prihitel na pomoč, prav tako je bilo dokaj čudno postopanje Leitgebovega vratarja, ki niti ni hotel poklicati na pomoč žandarmerije ali pa rešilnega voza.
Ves ta dogodek bi mogli označiti kot početje „avto-ravdija“, če ne bi dr. Dumpelnik moral slišati naslednje besede (v nemščini seveda): Jaz sem Korošec in Avstrijec, vi ste pa Čuši in izdajalci! Poznam te, videl sem te že trikrat!“ Ko mu je pa Dumpelnik ugovarjal, da ga sploh ne pozna in zakaj da ga bije, mu je odgovoril: „Wenn du noch was sagst, spieß i di am Zaun auf.“
Kako je ta dogodek označila žandarmerija? „Gre za početje, ki nima opravka z nacionalnimi motivi," je trdila in verjetno bi jim bilo najljubše, če bi mogli kar sporočiti, da je pač Dumpelnik „sam kriv“; dokaz je v tem, da so naznanili tudi dr. Dumpelnika, ker je baje H. M. bil „tudi ranjen“.
Nepisano pravilo mladih selskih gledališčnikov se glasi: izmenjaje uprizarjati vesela in resna dela. Po lanski „Trgovini" je bilo torej na vrsti zopet nekaj živahnega. S pomočjo režiserja Francija Končana, ki skupino in njene igralske zmožnosti dobro pozna, so se odločili za nekoliko nenavaden žanr igre — za burlesko, ki na Koroškem ni ravno pogost gost.
Izbiro literarne predloge je narekovala starost in razigranost madih gledališčnikov
Burleska se je kot literarna prvina razvila iz italijanske commedie dell'arte, le-ta pa ima svoje korenine še v srednjeveških vaških igrah in karnevalskih sprevodih. Omeniti je potrebno, da je glavna značilnost teh komedij, da sprva niso imele določenega besedila in da so jih izvajali na cestah in trgih. Igralci so improvizirali: izmišljali so si zgodbe, jih igrali in podkrepili s pantomimo, plesom in glasbo; uveljaviti so se morali z razposajenim igranjem.
Burleska se je razvila iz commedie dell’arte; izvajalci so se morali uveljaviti z razposajenim igranjem, ki so ga podkrepili s pantomimo, plesom in glasbo.
„Pavliha in Mica" je burleska v šestih slikah, ki pa vsebinsko skoraj niso povezane; v vseh nastopajo Pavliha, Mica in razigrani pes Bobi. Njihova naloga je zabavati, izvabljati smeh. Pavliha — glavni junak — se znajde v šestih različnih situacijah in v bistvu odigra šest vsebinsko različnih burk: v prvi se Pavliha predstavi kot topline željni, a razposajeni zakonski mož; v drugi sliki se sreča z učenim profesorjem, v tretji pa ga po nesreči s konjem uspešno ozdravi gospod doktor; v četrti sliki bi moral Pavliha odigrati vlogo dobrega očeta, kar pa mu ne uspe, saj nazadnje malčka vrže nič manj kot skozi okno, ker ga ne zna po-
tolažiti; v predzadnji sliki Pavliha za vse njegove grehe obsodijo na obešenje, vendar se glavni junak z zvijačo uspe ogniti kazni; nazadnje se sreča še z vragom, katerega premaga in odžene.
Pavliha — glavni junak — se znajde v vsaki situaciji
Dogajanje na odru je vseskozi razgibano; veliko je petja in plesa, prisotni pa so tudi elementi pantomime. Opazno je, da jedro mladinske skupine iz Sel sodeluje kontinuirano že pet, šest let. V tem času so skupaj prehodili prve gledališke korake — lahko bi rekli, da so skupaj shodili. Zdaj pa skupno odkrivajo ljubezen do ustvarjalnega teatra, ki izvira iz vsakega posameznika.
V tem delu mladi gledališčniki iz Sel uživajo. V skupini vlada ustvarjalni duh. Občutka žrtve ne poznajo.
Franciju Končanu se je zdela Harrisova burleska kot pisana na kožo igralcem selske mladinske skupine. Martina Dovjaka je določil za nosilca glavne vloge, ki jo je dovolj dobro in skoraj enako zagnano izpeljal od začetka do
konca, četudi je poleg posluha za igro potreboval tudi precejšnjo telesno vzdržljivost. Pavliha je namreč na odru od prve do zadnje minute in vseskozi počne različne vragolije — pleše, skače, se prekopicuje . . . Drugi igralci so imeli manj naporne vloge, saj so morali pokazati, kaj znajo v eni ali dveh slikah. Da so mladi Selani že „stari mački" na gledaliških deskah, pa dokazuje njihov suveren odrski gib. Na odru se počutijo kot doma. Njihov razvoj v okviru gledališkega poustvarjanja pa je dosegel tisto stopnjo, ko ne potrebujejo več režiserjevega diktata, temveč samo še njegove napotke in priporočila; od tod dalje pa raziskujejo in dograjujejo izrazne možnosti samoiniciativno.
Od režiserja so mladi Selani dobili zgolj osnovne napotke, nato so svojo igro oblikovali samoiniciativno; z vsako reprizo pa se bo ta proces še nadaljeval.
Želja mladim z burlesko nuditi možnost igralske sprostitve, mladostne razposajenosti na odru in užitka v lastni ustvarjalnosti je s tem dosežena.

Nogometni naraščaj SAK iz okolice Pliberka, ki ga trenira Silvo Kumer, je že nekaj tekem odigral izredno uspešno. Mladi fantje v starosti do osem let se z veliko vnemo posvečajo nogometu in se zavedajo, da je za dobro formo Potreben tudi dosleden trening. (Več o njih v eni izmed naslednjih številk NT)
Mladina razmišlja
Kaj mi pomeni slovenski narod?
Mladi NT je zastavil dijakinjam Višje strokovne šole v St. Jakobu vprašanje, kaj jim pomeni slovenski narod. Večina deklet je na to vprašanje sprva odgovorilo, da o tem še niso razmišljala. Spontano pa je ponovno prišel odgovor: ‘Zelo veliko!”
V okviru pouka slovenščine so P°tem dijakinje skupno s svojo uči-teljico Marijo Perne razmišljale o tem vprašanju. Za Mladi NT pa so napisale nekaj spisov, katere objavljamo na strani 2 Mladega NT. Tako neka dijakinja svojo narodno pripadnost razlaga takole: “... v svetovni paleti barv smo mi ena izmed njih. Če ta
Gimnazijci spet uspešni
izgine, se harmonija barv podre!” Želimo, da bi o tem vprašanju razmišljali tudi mladinci na drugih šolah. Zato prosimo, da bi na to temo napisali spis in ga poslali na naše uredništvo. (Naslov: Mladi NT, 10. Oktoberstraße 25/3, 9020 Celovec). Najboljše sestavke bomo objavili v prihodnji številki Mladega NT.
Minister Schölten nagradil dijake Slovenske gimnazije s športnim tednom v Saalbachu
Za akdvnosti v zvezi s posebno akcijo Ministrstva v preteklem šolskem letuje minister dr. Rudolf Schölten nagradil gimnazijce za projektno delo “Mladina in šport” z brezplačnim športnim tednom v Saalbachu.
V svojem pismu piše minister dr. Rudolf Schölten, da je z velikim zanimanjem prebiral gradivo Slovenske gimnazije, ki se je v preteklem šolskem letu z razstavo “Mladina in šport” udeležila natečaja Ministrstva.
Posebno razveseljivo je, daje bilo gradivo Slovenske gimnazije nagrajeno z brezplačnim športnim tednom v Saalbachu, katerega se bo lahko udeležilo 30 dijakov in dijakinj v spremstvu treh profesorjev.
Z začetkom šolskega leta seje za mlade pričel tudi pouk v Glasbeni šoli. Okrog 350 otrok seje v tem šolskem letu prijavilo k pouku, ki ga nudi Glasbena šola v 21 oddelkih na južnem Koroškem. Barbara Urschitz iz Bilčovsa je ena izmed mladih deklet, ki seje že s šestimi leti začela učiti klavir in danes s svojim znanjem ne navdušuje le domačih, ampak tudi na javnih nastopih.
10
MLADI NT
Dekleta Višje strokovne šole v Št. Jakobu so skupno s svojo učiteljico Marijo Perne razmišljale, kaj jim pomeni slovenski narod. Nekaj spisov mladih deklet objavljamo na tem mestu. Za prihodnjo številko Mladega NT pa bi povabili k sodelovanju še druge mladince, da bi na to temo zapisali nekaj misli.
Monika Hrobath:
“Prva beseda, ki jo bodo spregovorili moji otroci, bo slovenska”
Pred šestimi leti sem si postavila vprašanje: “Grem po ljudski šoli v nemško gimnazijo v Beljak ali pa v slovensko v Celovec?”
Še danes ne vem, zakaj sem se odločila za prvo. Sicer so me starši hoteli pregovoriti, toda kljub temu so pustili, da sama odločim.
Tako sem imela svoje prijatelje v Beljaku in nisem več govorila toliko slovensko.
Tedaj sem se že nekako zavedala, da sem slovenskega rodu in daje moj materin jezik slovenščina. Čeprav sem obiskovala enkrat tedensko pouk slovenščine, sem se v dveh letih le malo naučila.
Daniela Kulnik:
“Slovenka hočem ostati do konca svojega življenja”
Na zemlji živijo različni narodi. Vsak je bogat in zanimiv na svoj način. Eden teh narodov je tudi slovenski. Ponosna sem, da mu pripadam. Sem hči slovenske matere in to hočem ostati do konca svojega življenja.
Slovenski narod je kakor vsak drugi narod na svetu. Sestavljamo ga ljudje, ki smo si vsi zelo podobni, vsi potrebujemo zrak in hrano, da lahko preživimo. A niso vsi ljudje tega mnenja.
Veliko ljudi je bilo že mučenih, preganjanih in zatiranih, samo zaradi narodne pripadnosti. Ne le Slovenci, tudi Indijanci, Sinti in Romi.
Zaradi materinega jezika so trpeli tudi naši predniki. Med drugo svetov-
stoletja, prestal je nešteto pritiskov drugih narodov in se končno prebil do svobode, do samostojnosti. In vsak zaveden Sovenec je dolžan biti in ostati Slovenec in prispevati kamenček v mozaik človeštva. Mi smo kamenček v mozaiku narodov, kamenček, ki sooblikuje podobo človeštva (dr. A. Trstenjak). Imamo svoj jezik, kulturo, običaje in vse se morda samo za malenkost razlikuje od drugih. Toda že ta malenkost je edinstvena in dopolnjuje mozaik.
Christa Malle:
“Ali naj bi jaz prispevala, da bi bil svet revnejši? Ne, ponosna sem, da sem Slovenka!”
Vesela sem, da pripadam slovenskemu narodu. Današnja Slovenija je bogata dežela. Seveda pa tudi Slovencev po svetu ne smemo pozabiti, kajti zelo so nam podobni.
Precej zanimiva je naša slovenska zgodovina in vera naših prednikov. A tudi mi, koroški Slovenci, smo pisali svojo zgodovino. Ko tako premišljujem, vidim, da ni lahko v tuji državi ohranjati svojega materinega jezika, kulture in medsebojne povezanosti.
Katja Rutar:
“Kaj mi pomeni slovenski narod? -Zelo, zelo veliko!”
“Zelo, zelo veliko,” bi lahko na hitro odgovorila in mislim, da s tem že precej povem. Pravzaprav o tako direktnem vprašanju sploh še nisem razmišljala. Odgovori nanj pa se ponujajo večkrat.
Kadar je človek doma, med prijatelji in sosedi, kjer so vsi sinovi istega naroda ter govorijo isti jezik, sploh ne pomisliš, kakšno bogastvo je to. Na žalost smo ljudje takšni, da nismo hvaležni za to, kar imamo, temveč si vedno želimo vse drugo.
Nekaj takega je bilo tudi z mano; želela sem si iti v šolo v tujino. Vendar takrat, ko sem se za to odločala, nisem vedela skoraj nič o tem, kam bom prišla. Sedaj, ko sem pa že tukaj, se precej zanimam tudi za razmere, ki so aktualne na tem področju. Ravno tu, daleč od doma in zunaj rodne Slovenije, sem veliko izvedela o Slovencih po svetu in predvsem o tistih, ki so najdalje in najbolj prizadevno ohranjali svoje korenine. Mislim, da bi bila tu primerna misel, ki sem jo že pred časom prebrala in mi bo ostala v spo-
Kaj mi pomeni slovenski narod?
“...v svetovni paleti barv smo mi ena izmed njih. Ce ta izgine, se harmonija barv podre.”
Če smo potem šli z družino na kako slovensko prireditev, sem morala spoznati, da znam slovenščine premalo in sem se tako počutila, kakor da bi nekako ne spadala v to družbo. To me je zelo prizadelo in zadnjo možnost sem videla v tem, da grem po gimnaziji na dvojezično šolo.
Vem, da sem naredila zelo veliko napako, da se nisem kar takoj vpisala na Slovensko gimnazijo. Toda mislim, da sem zdaj, ko sem bila štiri leta v čisto drugačni družbi, še bolj spoznala, kaj mi pomeni ta jezik.
Poznam ljudi, ki nas zaradi tega sovražijo, pa tudi take, ki nas občudujejo.
Toda zdaj vem, da bi v vsakem primeru priznala, da sem koroška Slovenka.
Vem zagotovo, da bo prva beseda, ki jo bodo spregovorili moji otroci, slovenska in upam, da se bo mnenje o tem lepem jeziku v prihodnjih letih pozitivno stopnjevalo. Sploh ne razumem ljudi, ki ne priznajo, da obvladajo slovenščino, čeprav včasih govorijo samo po domače. Mislim, da se samo bojijo soseda, ki najbrž ne ve, koliko nam pomeni slovenski narod.
no vojno so jih izselili, ubijali in odpeljali v koncentracijska taborišča.
Sploh nimam dobrega mnenja o človeku, ki je sposoben storiti take nečloveške stvari.
Posledice tega časa so vidne še danes. Veliko ljudi se javno ne izreka več za Slovence. Sramujejo se svojega jezika. Mislijo, da so manjvredni, če pripadajo temu narodu. A ti ljudje se ne zavedajo, kako bogat je slovenski narod s svojimi pisatelji, šegami in navadami. Mislim, da smo lahko vsi Slovenci ponosni na to, kar smo. Osebno sem vesela, da lahko obiskujem dvojezično šolo. Zavedam se tudi, da imam prednost pred enojezičnimi Korošci. Več jezikov govoriš, bolje je!
Polona Šturm:
“Slovenstvo je vrednota, katero je treba ohraniti”
Kaj mi pomeni slovenstvo? Če bi bila Španka ali pa Nemka - pa nisem, sem Slovenka, bi bila ravno tako vesela in ponosna, kajti narodnost je vrednota. Slovenstvo je vrednota. In vrednota je nekaj, kar veliko pomeni.
Naš narod seje ohranjal stoletja in
V zadnjih stoletjih se je slovenski jezik ohranjeval in upam, da bo tudi v prihodnje obstajal, zdaj ko je Slovenija postala neodvisna, demokratična država. Dolgo so se Slovenci borili za to neodvisno državo in končno jim je uspelo.
Slovenščina je moj materin jezik; in ko gledam nazaj v preteklost, kaj so doživljali naši predniki, mi postaja naš narod vse bolj dragocen.
Vprašala pa sem tudi našo vzgojiteljico Danico, kaj njej pomeni slovenski narod. Odgovorila mi je:
Doma smo se o tem veliko pogovarjali, veliko je bilo predavanj in razprav. Ugotavljali smo, kakšen je slovenski človek; spoznavali smo sami sebe in ocenjevali naše dobre in slabe strani. Na koncu smo prišli do sklepa, daje slovenstvo vrednota. To lahko zavestno izpovem. To je dar. Dar, ki mi gaje Bog dal. To je talent, ki mi ga je Bog položil v roke ter dejal, naj ga razvijam ter množim.
Prišli sva do istega mnenja: v svetovni paleti barv smo mi ena izmed njih. Če se pa ta posuši, izgine, zbledi, se harmonija barv podre. Ali naj bi jaz prispevala, da bi bil svet revnejši? Ne, ponosna sem, da sem Slovenka!”
minu: za odnos je potrebna razdalja.
Če malo pomislim na bližnjo zgodovino našega naroda, ne morem mimo komunizma, tega “sanjskega” režima, ki je toliko Slovencev odgnal daleč, predaleč stran od doma. Veliko pa je tudi takih, ki so odšli po svetu iskat zaslužek, mogoče celo boljše življenje. Sedaj ga imajo, pa še vedno niso popolnoma srečni, ker smo vsi globoko vezani na svoje korenine in so zato naveličani tujine. Nekaj, čeprav premalo, pa je tudi takih, ki so šli po svetu, da bi drugim olajšali življenje, misijonarit in oznanjat evangelij-
Tu so le zelo površno opisani pripadniki našega rodu po vsem svetu, s katerimi bi si želela vzpostaviti stike. Zelo občudujem to, kar so oni pripravljeni narediti za ohranitev slovenske kulture daleč stran od domovine. Mi doma pa kar pozabimo nanje.
Sama sem zelo ponosna, da sem Slovenka in zelo si želim, da bi tudi sama pripomogla k napredku in popravljanju napak, ki smo jih Slovenci v preteklosti naredili. Najlepše pa je za naš narod, da se nam je lani uresničila želja po samostojni državi in upam, da bomo znali to priložnost izkoristiti za lastno srečo.
MLADI NT
11
Tudi begunski otroci obiskujejo ljudsko šolo na Radišah
Tudi begunski otroci so se dobro vživeli v razredno skupnost.
Mladi gledališčniki v Fiesi
Delo s profesionalci je navdušilo mlade
Kot že leta poprej je Krščanska kulturna zveza tudi letos slovenskim mladinskim gledališkim skupinam zo-Pet dala možnost, da so se udeležile izobraževalnega tedna v Fiesi. Mladinci so to izkoristili s precejšnim zanimanjem, kar je bilo razvidno iz visokega števila zbranih.
Skupine so prihajale iz raznih krajev dvojezične Koroške. Tako so bili v Resi Kotmirčani, Selani, Radišani, Smihelčani pa tudi člani skupine Oder Mladje. Le-ta je po večletnem odmoru z°pet na novo oživel, kar so vsi spre-
Za otroke na Radišah se je v tem šolskem letu marsikaj spremenilo. Dobili so namreč nove sošolce, in sicer begunske otroke iz Bosne, ki so morali zaradi vojnih grozot zapustiti svojo domovino. Tu na Radišah so začasno našli nov dom in tudi nove prijatelje. Štirje begunski otroci obiskujejo ljudsko šolo na Radišah, kjer so se že dobro vživeli v razredno skupnost.
Učitelj Sigi Kolter je naprosil nekatere učence, naj napišejo nekaj svojih vtisov, ki so jih dobili v zadnjih dneh v novi razredni skupnosti.
jeli zelo pozitivno.
Pod strokovnim nadzorstvom so se morali mladinci nekaj dni intenzivno ukvarjati s svojimi vlogami, kar pa ne pomeni, da se mladinci tečaja niso udeležili z navdušenjem. Nasprotno, delo s profesionalci jih je še posebej naduševalo in spodbujalo tudi za nadaljnje vaje, ki bodo sledile doma.
Vloženi trud za uspele igre se bo tako gotovo zrcalil na odrih. Zato ni dvoma, da bodo predstave vredne našega obiska.
Mateja Kert
Ker znam slovensko, razumem tudi otroke, ki govorijo hrvaško
Počitnice so minile. Šola se je spet začela. Vsi otroci hodijo spet v šolo, tako kot jaz. Spet se bomo učili. Na naši šoli na Radišah se je nekaj spremenilo. Med počitnicami so naredili nova stranišča.
Ker je v bivši Jugoslaviji še vedno vojna, so tudi pri nas štirje begunci. Trije hodijo v drugi razred, eden pa v četrti razred, kot jaz. Ti otroci govorijo hrvaško. Ker znam slovensko, jih skoraj vse razumem. Tudi oni mene razumejo. Nemško še ne znajo - pa se bodo še naučili.
Enkrat sem že imel dodatno domačo nalogo. Koliko jih bom imel na koncu šolskega leta? V šoli je bilo do sedaj v redu, ker nimamo prestrogega učitelja.
Tomaž Ogris
Tudi z begunskimi otroci se dobro razumemo
Upam, da bo vojna kmalu pri kraju
Ime mi je Verena. Hodim v četrti razred ljudske šole na Radišah. Moj učitelj je Sigi Kolter. Stanuje v Bil-čovsu in se vozi vsak dan na Radiše. V šoli računamo, pišemo, beremo, rišemo in telovadimo. Letos smo dobili nove sošolce. Vsi so begunci iz Bosne in trenutno stanujejo na Radišah. Pri njih doma je vojna, zato ne morejo biti tam. Njihovi očetje pa so morali ostati v vojski. Upam, da bo vojna kmalu pri kraju. Z novimi sošolci se dobro razumemo. Zelo rada hodim v šolo.
Verena Wrulich
Dobili smo nove učence
Počitnice so pri kraju. Spet se je začela šola. Rad hodim v šolo. Letos hodim v četrti razred. Dobili smo štiri nove učence. Štirikrat na teden računamo. Vsak dan imamo nemščino. Dvakrat na teden imamo tudi verouk.
Rudi Lampichler
Ce bo konec vojne, se bomo vrnili v Bosno
Težko je zagovarjati Smrečnikovo odločitev
Pozorno sem zasledoval dogajanja, ki se tičejo osebe gospoda niag. Alberta Smrečnika. Gotovo je bila moja prva reakcija nadvse pozitivna in sem, preden sem o situaciji podrobneje premislil, zagovarjal Smrečnikovo odločitev, da odklanja vsakršno dejavnost, ki je Povezana z avstrijsko vojsko.
Toda tem bolj sem razmišljal, tem bolj sem bil mnenja, da mag. Smrečnik ravna napačno. Še pred-vsem kot teolog bi moral biti pripravljen opraviti civilno službo. Ta služba je sicer tudi povezana z vojaščino, vendar je v številnih primerih zelo koristna.
Gospod mag. Smrečnik bi na Primer lahko pomagal v domu za Pohabljene, pri Rdečem križu ali pa eelo pri kakšni mladinski organi-
zaciji. Da so vse te možnosti, ki sem jih naštel, tudi še dostojno plačane in vrhu tega zelo krščanske, ste najbrž zaznali.
Zato se osebno nikakor ne morem sprijazniti s tem, da Albert Smrečnik raje sedi v ječi, kot da bi v tem času, čeprav po vojaškem ukazu, delal to, česar je vsak kristjan delati dolžan, da namreč pomaga svojim bližnjim.
Ob koncu še navodilo gospodu mag. Smrečniku: na slovenskem radiu sem slišal prošnjo, naj čim več ljudi obišče Smrečnika v zaporu, ker je tam menda zelo osamljen. Gospod mag. Smrečnik naj bi napisal prošnjo na Avstrijsko vojsko, da mu le-ta pošlje nekoga, ki služi civilno službo.
Danilo Katz
Začela se je šola. Veselila sem se prvega dne v šoli. Dobili smo štiri nove učence iz Bosne. V razredu je 20 učencev. Z vsemi otroki se dobro razumemo. Otrokom iz Bosne je ime Albert, Ivica, Muhamed in Enver. Veliko smo se že igrali; enkrat na teden smo že imeli verouk in tudi brkljanje. Izkaznice za avtobus pa še nismo dobili. Menije zelo všeč v šoli.
Ina
Jaz sem iz Orašija. Tukaj imam pet svojcev. Moj oče je v vojski. Ime mu je Džuro. Moji drugi znanci in prijatelji so morali zbežati v Švico. Tukaj sem našel nove prijatelje. Igramo se nogomet. Dobro se počutim tu na Radišah. Mojemu bratu je ime Albert in tako kot jaz hodi v šolo na Radišah.
Če bo konec vojne, se bomo vrnili v Bosno.
Ivica Kobaš
Christine Nöstlinger
Zgodbe o Francu
Pri celovški Mohorjevi je v zbirki “Mojca bere” nedavno tega izšla knjiga s tremi v slovenščino prevedenimi zgodbami o Francu. Priljubljena mladinska pisateljica Christine Nöstlinger je napisala celo vrsto zgodbic o šestletnem dečku, ki živi popolnoma vsakdanje življenje, se srečuje z najraz-
ličnejšimi problemi in jih rešuje podobno kot katerikoli šestletnik v naši okolici. Doslej smo zgodbe o Francu poznali le v izvirniku, odslej pa jih bodo lahko naši naj mlajši bralci prebirali tudi v slovenščini.
Rož — Podjuna — Zilja
Kotmara vas:
Zidali bojo otroški vrtec
Ker je občinski odbornik SPÖ Fritz Planinger odstopil, je prevzel njegovo mesto (tudi v pododborih) Harald Petermann z llovja. Poglavitni točki seje v torek, 29. 9. 1992, sta bili razprava o občinskih poteh in zidava otroškega vrtca.
Zaenkrat so končana asfaltna dela na Ročici. Pot skozi Prebije je tudi asfaltirana (mrzli asfalt). Ostala so še drenažna in nekatera manjša dela. Težava je priključek plešivške ceste h kot-mirški deželni cesti v Trabesi-njah. Tudi o_ asfaltiranju poti k Novinjaku v Čahorčah se je razpravljalo^ Asfaltirane poti si želijo seveda Šmarječani.
Potreba po otroškem vrtcu v Kotmari vasi je iz leta v leto večja. Vse frakcije so sklenile, naj se zida dveskupinski vrtec. Vrtec naj bo tudi dvojezičen. Z deli bi začeli drugo leto, končali bi jih leta 1994; stroški bi znesli okoli 12 do 14 milij. šilingov
Tokrat so duhovniki iz vseh slovenskih škofij napolnili tinjski Dom v tako velikem številu, da je bilo premalo prostora, oziroma sob. Treba bo ga nujno povečati.
Voditelj duhovnih vaj je prišel iz Rima: č. g. profesor dr. Franc Rode CM in nam odkrival like svetnikov: Pavla, Avguština, Bernarda, Frančiška Asiškega, Tomaža Mora, Janeza Marije Via-neja in blažene Edit Stein. Osvetlil je njihovo življenje, spreobrnjenje in boje in kako so postali pravi Kristusovi pričevalci ter
(skupno z zemljiščem). Zastopnik EL Jože Wakounig je predlagal, naj povabijo na natečaj več arhitektov in naj pri kurjavi mislijo na alternativne možnosti (npr. solarne naprave za gretje vode). Občinski odbor je sklenil, naj se povabita na pogovor arhitekta Werner Omansiek iz Celovca in Roland Gerzabek iz Beljaka. Projekt naj bo oddan do 6. novembra 1992.
Pod točko „razno“ se je mdr. govorilo o škodi, ki je prizadela kmete, in o pomoči beguncem v Sloveniji (občina je namenila tej pomoči sejnino in denar, ki se je zbral ob 850-letnici).
oznanjevalci osrečujoče blago-vesti, kako nas On ljubi in osvobaja, odpušča in odrešuje.
To poslanstvo naj skušamo vršiti duhovniki v sedanjem času in okolju in sicer z veseljem in optimizmom. Lepo je biti kristjan, lepo je biti duhovnik. To smo doživeli v teh dneh v sončnih Tinjah v skupni molitvi brevirja, v skupnem obhajanju najsvetejše daritve, v izvrstnih in duhovitih govorih, v bratskih razgovorih in tihi adoraciji pred Najsvetejšim.
Rojstni dan praznuje Marija Mochar iz Gluhega lesa. Slavljenki iskreno čestitamo ter želimo še mnogo zdravih, srečnih in predvsem zadovoljnih let!
*
V	Selah praznujeta 60. rojstni dan Mici Jug z Borovnice in Marta Dovjak s Kota. Obema želimo vse najboljše, zlasti še trdnega zdravja in osebnega zadovoljstva!
V	Mlinčah obhaja osebni praznik Terezija Frantar. Iskreno čestitamo ter kličemo še na mnoga zdrava in zadovoljna leta!
*
70. življenjski jubilej je slavil v Črgovičah Franc Kuhar. Ob tem visokem življenjskem prazniku mu iskreno čestitamo ter želimo trdnega zdravja in osebnega zadovoljstva!
60. rojstni dan je slavil Nanti Pristovnik v Selah. Vse najboljše!
Na Rebrci je praznoval 51. rojstnidan Franci Stern. Iskreno čestitamo ter želimo še na mnoga leta!
Pred kratkim je v Selah obhajala dvojni praznik Marica Oraže. Vse najboljše, zlasti trdnega zdravja in osebnega zadovoljstva!
Društvo upokojencev Podjuna čestita za osebne praz-
nike Ivanki Karl iz Belovč, Stanku Polzerju iz Št. Primoža, Tomažu Uranku iz Nagelč, Tereziji Malle in Mariji Nindler iz Dobrle vasi. Čestitkam se pridružuje tudi uredništvo NT.
80. življenjski praznik slavi Šternova mama v Selah na Šajdi. Slavljenki iskreno čestitamo ter želimo še mnogo zdravih, srečnih in zadovoljnih let!
*
Prav tako 80. rojstni dan slavi Terezija Urabl iz Podbo-rovelj. Tudi njej ob tem visokem življenjskem jubileju iskreno čestitamo ter želimo mnogo sreče, zdravja in osebnega zadovoljstva!
V	Pribli vasi praznuje 40. rojstni dan Marija Jantsch-
ko. Vse najboljše!
V	Mohličah praznuje 50. življenjski jubilej Neži Sla-novc. Vse najboljše in še na mnoga leta!
69. rojstni dan praznuje Martin Komar iz Kazaz. Vse najboljše, zlasti mnogo sreče, zdravja in božjega blagoslova!
Pri Strajniku v Bilčovsu praznuje prav danes 60. rojstni dan Ana Ogris. Iskreno čestitamo!
Okrogli osebni praznik slavi tudi Franc Bogataj iz Lasinje. Tudi njemu iskreno čestitamo ter želimo mnogo sreče, zdravja in božjega blagoslova!
Dr. Jozej Krištof iz Velike vasi je bil od ministra za zdravstvo dr. Michaela Außer-winklerja imenovan za veterinarskega svetnika. Čestitkam Šentjakobčanov se pridružuje tudi Naš tednik.
NUJNO
iščemo
vajenca ali vajenko
za pisarniško podjetje.
Interesenti se naj javijo po telefonu
(0463) 51 2528-29
Rikarja vas
Slavje
pri Volinovcu
Helmut Sadnikar je pred kratkim postal oficir na vojaški akademiji v Wiener Neustadtu.
Zaprisegel ga je predsednik Republike Avstrije dr. Thomas Klestil (slika). Helmut Sadnikar je že dolgo aktiven član ansambla „Zmeda“ v Št. Primožu.
Čestitamo mu in želimo mnogo uspeha v tem poklicu.
Duhovniki Iz vseh slovenskih škofij v Domu v Tinjah
Rož — Podjuna — Zilja
Kazaze: Cerkveni pevci so potovali po Sloveniji
Dvor:
Zadnje slovo od Marije Fora, Pungratnikove Micke
Pretekli torek je gospa Marija Fera iz Dvora pri Šmihelu našla svoj zadnji počitek na pokopališču v Šmihelu nad Pliberkom. V 76. letu starosti jo je Stvarnik po težki bolezni, ki jo je zelo potrpežljivo prenašala, poklical k sebi.
Zadnji dan pred zaključkom Slomškovega triletja smo se v soboto, 26. 9., kazaški cerkveni pevci s svojim župnikom Florjanom Zergoijem napotili v Slovenijo, da si ogledamo znamenite kulturne kraje.
Prva pot nas je vodila v Maribor, v Pokrajinski muzej, da si ogledamo razstavo nam Korošcem zgodovinsko znanega škofa Antona Martina Slomška. Velikega moža, ki si je z vso silo prizadeval za sv. vero in materino besedo in bojevnika za samostojno slovensko državo, nam je predstavila mlada vodička. Da je Maribor velemesto, je tudi Slomškova zasluga, ker je tja prenesel sedež škofije.
Kot kulturniki smo si ogledali še razstavo na Ptuju, v Ptujskem gradu. Ta stavba, ki je lepo obnovljena, je bila v lasti grofov Herbersteinov, ki so morali v zadnji vojni grad zapustiti. Tudi tam nam je mlada vodička s pomočjo zanimivih predmetov predstavila življenje grofov in podložnikov pred več sto leti.
Naša pot pa še ni bila na koncu. Nadaljevali smo do Velike Nedelje. Kristjani so na velikonočno nedeljo kraj ubranili pred napadom Turkov — od tod izvor imena. Tjagre-de smo si na kratko ogledali novo Marijino podružno cerkev. Njena zanimivost je, da so jo dogradili v dveh letih s prostovoljnimi prispevki domačinov, brez prosjačenja po domovih, je povedal upokojeni župnik, ki nas je prijazno sprejel v delovni obleki. Pravi, da je še dosti dela s stanovanji, ki so pod cerkvijo. Tam stanujeta še brat dekan-kano-nik v pokoju in sestra. Pred lepim Marijinim kipom smo za varstvo na potovanju zapeli Marijino pesem.
Šele ob petih popoldne je bila na sporedu praznična maša v lepi cerkvi Velike Nedelje. Po posredovanju so-pevke Bernarde Komar, ki ima po starših Cvelf dobre znance s tamkajšnjo družino stavbenega mojstra Soka, je pripravila vse potrebno. Poleg tega sta nas obrtnik in žena spremljala ves dan in razkazovala vse zanimivosti, za kar smo jima pevci zelo hvaležni. Kljub maloštevilnim vernikom ob tej uri, smo pevci in župnik
praznično darovali peto sveto mašo. V nagovoru je tamkajšnji pater viteškega reda povedal, da se pravkar končuje Slomškovo triletje in smo zmolili molitev, da bi ga razglasili za svetnika.
Zadnja postaja je bila zabavna. Peljali smo se med vinograde na Pavlovski vrh. Kmečki turizem „Pri Veri“ nas je prijazno sprejel z godbo. Pripravljene so bile okusne jedi in dobro vino. Ni čuda, da so se pesmi vnele. Še posebno na pobudo dobrega pevca patra, ki se nam je pridružil s svojim „trikrat tri je devet, vsak mora svojo pesem pet“ in pesmi ni bilo konca. Ker je bila sobota z eno uro daljšo nočjo, nam je še ostalo nekaj ur spanja pred nedeljsko sv. mašo. Ta dan nam bo ostal v lepem spominu.
Martin Komar
Dobrodelna akcija slovenskega zadružništva
Na ljudski šoli v Škocijanu je 22 begunskih otrok iz Bosne. Tem otrokom sta Zveza-Bank in Zadruga prejšnji teden podarili šolske potrebščine — vse od svinčnikov, zvezkov in nalivnih peres do telovadnih oblek. Pobudniki tega človekoljubnega dejanja so bili direktor ZSZ dipl. trg. Joža Habernik in obratni svet ZSZ. Otroci so bili za to zelo hvaležni, saj iz domovine, kjer imajo le porušene hiše, niso mogli prinesti ničesar s seboj. Med otroki so tudi taki, ki so izgubili očeta.
Marija Fera je izvirala iz Vauti-jeve družine iz Šmihela. Njena življenjska pot jo je vodila po šolskih letih najprej v Pliberk, kjer je leta 1935 delala v gospodinjstvu pri Brezniku. Leto navrh jo je njen stric, župnik Alojzij Vauti, nagovoril, naj pride v župnišče v Sele, kjer je Marija Fera spoznala na kuharskem tečaju tudi Milko Hartman. Stric Alojzij Vauti pa je tudi pozneje zelo vestno gledal na svojo nečakinjo in ji omogočil v Ljubljani obisk gospodinjske šole, ki je uživala svojčas velik ugled in je nudila zelo dobro izobrazbo mladim dekletom. To šolo je zaključila med drugim tudi Milka Hartman, ki je nato vodila po južnem Koroškem desetletja kuharske tečaje.
Marija Fera se je leta 1946 poročila s Francem Ferom v Dvoru. V zakonu so se jima rodili štirje otroci, hčerka Mira ter sinovi Francej, Jozej in Marijan. Vse je zelo ljubila in jim skušala dati čim več materine ljubezni. Mož Franci je umrl leta 1982; tako je Marija Fera z najmlajšim sinom Marijanom sama gospodarila na lepo urejeni hišici v Dvoru, kjer se je posvetila vrtu ter majhnemu
hlevu. Svoj prosti čas pa je posvetila bistriškim upokojencem, katerim je dolga leta tudi predsedovala. V tej funkciji je dokazala, da je bila vsestransko razgledana ženska, ki je bila pismena in je znala s svojim nasvetom tu in tam pomagati tudi drugim upokojencem.
Ko sem jo letos marca v intervjuju za NT vprašal, kaj je bilo njeno življenjsko vodilo, mi je odgovorila, da je „treba skromno živeti in klub temu uživati“. Dejansko je vedno živela skromno; kot tako so jo poznali tudi sosedje in prijatelji. Uživala pa je pri svojem delu ter v družini, na katero je bila vedno zelo ponosna. Ljubezen so ji otroci tudi vračali, še posebno v zadnjih mesecih, ko ji je bolezen jemala moč, tako da je morala v bolnico k elizabe-tinkam v Celovec, od koder se je vrnila domov le še k večnemu počitku.
Pretekli torek so jo ob spremstvu velikega števila domačinov v Šmihelu položili k zadnjemu počitku. Mašo zadušnico je bral mons. dekan Kristo Srienc — ob asistenci župnika Florjana Zer-goia in kaplana Janka Krištofa —, ki je v svoji pridigi dejal, da je bila rajna zelo verna kristjanka, ki je krščanske vrednote posredovala tudi svojim otrokom.
Otrokom ter sorodnikom izrekamo naše iskreno sožalje. Domača zemlja naj ji bo lahka.
Kotmara vas: Veselica Gorjancev
Za soboto, 26. september, so Gorjanci spet vabili na veselico pri Pušniku v Šent-kandolfu. Dvanajst let, od 1980 pa do 1991, so na veselicah godli Fantje iz Podjune. A zdaj so nehali igrati. Zato je letos zaigral ansambel Jožeta Šumaha iz Šoštanja; maja letos je že nastopil v Kotman vasi. Na letošnjo veselico je prišlo res veliko ljudi; godba je potrdila svoj sloves.
Za pozdrav je zapel, kakor že vedno, mešani zbor Gorjancev (Joško Pack); predsednik Emil Muri je pozdravil številne goste, med njimi zastopnike sosednjih društev, podžupana
Thomasa Goritschniga, vrsto občinskih odbornikov, predsednika odbora za turizem in varstvo okolja Franza Ebnerja, poveljnika kotmirških gasilcev Maksa Tschemernjaka in predsednika športnega društva ASKÖ Antona Waldhauserja.
Hvala vsem, ki so prispevali k uspehu, predvsem še onim, ki so dali dobitke za srečolov; družina Živkovič iz Stranj je dala živega zajca, Stanko Ad-laßnig, pd. Petrič na Novem selu, pa klaftro drv.
Na veselo svidenje čez leto na zadnjo soboto v septembru pri Pušniku v Šent-kandolfu!
Silvo Kumer
Reportaža
STRAN -i a petek,
1^-9. oktober 1992
STRAN -j p- petek,
I O 9. oktober 1992
Reportaža
tar sem bil 6 let, ko sem začel obiskovati 1930. leta prvi razred osnovne šole v Šafarskem, takrat še občina Štrigova. Učili so nas hrvaški učitelji, pravi suroveži. Spregovoriti si skoraj nismo upali, ker so nas zmeraj opozarjali, da ne govorimo dobro. Govorili smo naše slovensko narečje. Za vsako malenkost so nas pretepali. „Skidaj hlače i gače“ je bilo dnevno geslo učitelja, imenoval se je Poje. V tretjem razredu nas je začel poučevati slovenski učitelj, Jože Kocbek. Imel sem občutek, ko da bi se nebesa odprla. Prijazno, milo in razumljivo nas je poučeval.
Leta 1934 ali 1935 so bile občinske volitve in obenem plebiscit. Takrat še občina Štrigova se odloči večinsko za Slovenijo.
silnem „darilu“ slovenske vlade strašno razočarano.
Uprli smo se! Skoraj vsak dan so bile spontane demonstracije, katerih se je samo v Razkrižju udeleževalo 500 do 800 Ijddi. Ko so bila izčrpana vsa zakonita povzetja, teror hrvaških oblasti pa vedno bolj surov — zapiranje, pretepanje in vsevrstno ustrahovanje (sam sem bil aretiran kot mladinski sekretar, zaprt v Starem gradu v Čakovcu in hudo tepen) —, se je ljudstvo Raz-križja in Štrigove odločilo za oboroženi upor.
Upor je delno bil uspešen. Prišla je mešano slovensko-hrvaška komisija in odredila, naj pripade Razkrižje z okoliškimi kraji Sloveniji. To je okrog 1600 prebivalcev. Štrigova z okrog 3500 prebivalci pa je pripadla Hrvaški. Štrigov-
Trnjeva pot razkrižkih in štrigovskih Slovencev
Obenem se deli občina v dva dela, v občino Štrigovo in občino Razkrižje. Začnejo se vsakovrstni napadi na slovensko čuteče krajane. Mešani pevski zbor prosvetnega društva Razkrižje ima vaje v hiši Palininega zida. Prileti kamen, razbije šipe, storilec pobegne. Ga ne zasledijo. Danes poznan.
Na Razkrižju smo imeli salezijance, ki so skrbeli za mašo in druga cerkvena opravila. Zagrebški škof noče ustanoviti župnije. Salezijanci morajo oditi. Tako smo od 1937 brez verske oskrbe. Verniki, ki so imeli pri hiši kolesa, so se vozili v Ljutomer k sv. maši. Mi ostali smo morali v Štrigovo. Četudi so bili Hrvati pri nas manjšina, so bili divlje napadalni. Še pred cerkvijo so nas sramovali in pretepali. Bili so nahujskani od hrvaški priseljencev.
Ko so Nemci 1941 napadli in zasedji Jugoslavijo, sta Razkrižje in Štrigova v začetku zasedbe pripadli pod Nemčijo. Naši hrva-turji so nastopili proti zavednim Slovencem in jih zatožili pri Nemcih. Tako so Nemci nameravali 32 družin izseliti. Naša sreča je bila, da smo pripadli ob pravem času pod madžarsko zasedbo, ki takrat pri nas ni selila.
Ob koncu vojne sta se Štrigova in Razkrižje priključili Sloveniji. V drugi polovici malega travna 1946 je bila izdana uredba takratne slovenske komunistične vlade, da se morajo slovenski učitelji izseliti in da bomo vnaprej pripadali Hrvaški. Ljudstvo teh krajev je bilo ob tem pri-
čani s takim postopkom niso bili zadovoljni, Razkrižanci le delno, ker je krajevni skupnosti bilo več vasi odvzetih.
Možem in fantom, ki so sodelovali v uporu, povratek ni bil več mogoč. Pridružili so se protikomunističnemu uporu, imenovanemu Križarji. Nekaj teh zavednih Slovencev, okrog 30 oseb, je bilo ujetih. Hrvati sojih zverinsko mučili in naposled s koli in drugim orodjem pobili. Nekatere so celo v čebrih utopili. Veliki del teh leži plitvo pokopanih v vojaških rovih, ki so bili izkopani za nemško vojsko v drugi svetovni vojni. Grobišče je v gozdiču za Repovo hišo v Štrigovi.
Umorjeni so bili konec sušca in začetek malega travna 1947. Na spomlad so psi te žrtve izkopavali in trgali z njih meso.
Med leti 1950 in 1960 so Štri-govčani začeli zbirati podpise za zopetno priključitev k Sloveniji. Ko je hrvaška oblast to zvedela, je strogo zabranila, zagrozila posledice vsem osebam, katere bi kakorkoli delovale v prid slovenstva v Štrigovi.
Sedanji štrigovski župnik pa je že pred desetletji prepovedal slovensko pesem v cerkvi.
Bil sem lani na obisku pri več znancih v štrigovskih krajih. Ljudje so jokali od prizadetosti, ker ne smejo biti Slovenci. Pravijo, Slovenija nas je prodala in je ne skrbi za nas, stiskane od Hrvatov. Še prosvetnega društva si ne upajo ustanoviti.
Ivan Živkovič
pred 2 leti■ Ortstefelsturn^ v Rožu
■	■ očem vam na kratko prika-
LJ zati dogajanja zvečer 9.
■ oktobra 1972. Z možem sva se kot vsak teden enkrat peljala iz Podjerberka, kjer sva imela gostilno, v najino drugo bivališče v Veliki vasi pri Št. Jakobu, da dvigneva pošto. Tako se je zgodilo tudi ta večer, 9. oktobra 1972.
Že ko sva iz Rožeka vozila proti Reki, kjer je bila na zahodni strani tabla „Reka“, sva se začudila, ko sva tam srečala tri avtomobile, katerih registrske tablice niso bile razsvetljene; ti trije avtomobili so se pri_tabli obrnili jn se odpeljali proti Št. Jakobu. Še vedno nisva vedela, kaj to pomeni.
Ko sva v Veliki vasi dvignila pošto, sva se po desetih minutah spet vračala po deželni cesti Št. Jakob—Rožek in spet sva srečala iste avtomobile. Šele takrat sva začela slutiti, da se nekaj dogaja, vendar nisva vedela kaj.
Mož je ustavil pred gostilno Antonič na Reki in mi dejal, naj počakam v gostilni, sam pa je šel h gostilni Primik in si ogledal, kaj se dogaja. Mož je ugotovil, da tam stoji VW kot predstraža, saj so ljudje, ki so bili v avtu, izgle-dali kot ogledniki. Vse to se je dogajalo kake pol ure pred spektaklom, katerega so pripravili „pravi rodoljubni Korošci“.
Okoli pol devete ure sem šla iskat moža in mu sporočila, da so po vesteh iz Št. Jakoba sem, že sneli dvojezične napise. Takoj sva šla na zahodno stran vasi, k dvojezičnemu napisu „Reka“ in čakala, kaj se bo zgodilo. Kmalu se je iz šentjakobske strani zaslišalo strahotno hupanje in rjovenje. Naglo se je približala kolona avtomobilov in se ustavila kake štiri metre pred dvojezično krajevno tablo. Iz avtomobila z oznako K-127.176 sta planila dva moška, ki sta pozneje snela tablo. Moj mož je oba takoj spoznal, vendar je pozneje v prijavi za Varnostno direkcijo navedel poimenično samo enega — vodnega inštalaterja Rudolfa Ho-henbergerja.
„Čuš, ti boš še nekaj doživeli___________________________
Le-ta je moža opazil in ga celo nahrulil: „Čuš, ti boš še nekaj doživel!“ Neka tretja oseba, stara 35—40 let, je grozeče skočila proti možu, ko je opazila, da jaz zapisujem številke avtomobilov. Demonstranti pa so začeli vpiti: „Sramota, da zapisujete avtomo-
bilske številke!“ Jaz sem nat£ brez strahu odvrnila, da me n sram. Nato sta omenjena mo žaka odnesla demontirano dvo jezično tablo v enega izmet odprtih kombijev z registrske številko K-4102. Mož je hotel fo tografirati, vendar je ta večer dež lil kot iz škafa.
Ko so demonstranti svoje del° opravili, so nadaljevali pot prot Rožeku in dalje proti Logi vasi' Škofičam, Bilčovsu in naprej v Celovec. Tudi midva z možem srt se podala proti domu. V bližin' penziona „llyria“ v Logi vas stala žandarmerijska avtomobil0 „Volkswagen“. Midva sva ustavil0 avto in jaz sem izstopila ter pof' kala na okno Volkswagna te> vprašala moža za krmilom, ali \( žandarmerija zato tu, da ko! spremljevalec ščiti demonstrao te in če je ta njihova zaščita s3 mo enostranska. Ker do tega tre nutka nikjer nisva opazila kak* žandarmerije, mi je možak odgo voril: „Zahodno od table pri v h c du v vas je stala žandarmerijsk* patrulja.
Z možem sva nato rjoveč* hordo spremljala še preko Škofi* v Bilčovs.
Ko sva se ob 0.30 uri vrnil* domov v Podjerberk, sem se ts koj usedla za pisalni stroj in pisala poročilo o poteku demo0 taže in njenega načina Zvez0 policijski direkciji v Celovcu, k0 terega je z ovadbo mož 10. okt*5 bra ob 8. uri oddal. IstočasH* sva poslala prepis te ovadb* zveznemu kancerlju dr. Brun1 Kreiskemu v vednost.
Mož se je takoj osebno pozab1 mal, kdo se je skrival v kombijj s številko K-4102 in izvedel, gre za Maxa Jessenitschnig0 trgovca iz Celovca. Ko se je m* mož obrnil nanj, kot na ene0| izmed dozdevnih sodelavcev protestni koloni in ga navid0 vznemirjen vprašal, kaj bo sp* čo policijskih prijav z njimi, gaj trgovec „pomiril" in povedal, j je „s policijo vse urejeno“ in j bo sam kvečjemu plačal nek* sto šilingov kazni, ker sprevod P Podjuni in Rožu ni bil — Pfl javljen!
Pozneje je Jessenitschnig Pf znal, da je poprej vedel za pn5c videno demonstracijo sneman* dvojezičnih napisov in da je W on zbranim „domovini zvesti*0 avtomobilistom govoril na hu** perškem gradu. Dejal je, da Ö nihče ni vprašal kdo jih je orga*1 ziral. Baje je udeležence „križ0 skega pohoda" proti dvojezičnj tablam svaril, naj jih ne poško01
e se danes, po dvajsetih letih,
spomnim na trganje dvojezičnih krajevnih tabel oziroma „Ortstafel-sturm“, dne 9. oktobra 1972, v Rožu, me oblije kurja polt. Še danes mi je nerazumljivo, kako so se do včeraj še miroljubni sosedje oziroma občani preko noči spremenili v divje horde in se pustili od nekaterih nestrpnežev vključiti v boj proti vsemu, kar bi kakorkoli prikazalo resnično lice naše doline.
Piše Micka Miškulnik
Tudi dvojezični napis na zahodni strani Reke je postal žrtev Ortstafeisturma.
jejo, pač pa nepoškodovane pripeljejo pred deželni sedež — Deželno vlado v Celovcu. Sam je opravil to „rodoljubno nalogo“ na Primer s tablo na Reki. Mož je v bistvu vodil vso kolono in je tiste redke dvojezične table, ki so se tu in tam pojavile v duhu sprejetega zakona, kot trofeje položil Pred Deželno vlado.
Cim se je v časopisih pojavilo sporočilo, da sva midva z možem napravila prijavo, so se približno 14 dni vsak večer vozili avtomobi-Ü z nerazsvetljeno registrsko tablico mimo naše gostilne v Pod-ierberku. Razen tega so nama Prišli grozit, naj se po 20. uri zvečer ne pojaviva na prostem, ker bova sicer nekaj doživela. Tedi sestro mojega moža so po telefonu terorizirali in ji grozili, šeprav s tem ni imela nobenega °Pravka.
Osumljence so pomilostili
Odgovor Zveznega kanclerja br. Kreiskega sva dobila 19. oktobra 1972. V njem nama je
sporočil, da je dal nalog, da se ta zadeva preuči. Torej so se v naslednjih dneh pojavili policisti državne policije in spet ves potek zapisali. 8. 11. 1972 je dobilo Državno tožilstvo nalog, da zadevo presodi. Varnostna direkcija je 30. oktobra 1972 zaslišala obtožene priče in ustrezni akti so bili oddani Državnemu pravdništ-vu.
Nato je preiskovalni sodnik dr. Mikosch 20. novembra 1972 na podlagi zbranih dokumentov varnostne direkcije poklical vse tri osumljence, priče in oba prijavljena, ki sta sodelovala pri dogodku na Reki, naj se zglasimo 19. decembra 1972. Podatki kažejo, da se ni nikomur posebno mudilo, četudi se je moj mož večkrat oglasil na direkciji oziroma pozneje na sodišču in poizvedoval, kako daleč je ves postopek; prejemal je zelo nejasne odgovore.
Dne 19. 12. 1972 smo se vsi storilci in priče znašli pred sodnikom dr. Mikoschem. Ker midva z možem nisva hotela dati izjave v nemščini, kljub prigovarjanju sodnika, je sodnik dr. Mikosch
‘:'.v

;mč;
'■'V- -
•the
- £-1f. 33? T?//?
et«x fi'y+t'ter.i-ity j*-.
oUa 6W.
ts-Cwt ( (fn fhfio ).

V
H' : 'K '
Vereinigte- Eintaufstollen des j Landes-, Bezirks-u. Arbeitsc,-ri'li!*„5 I
J 1 5. rE9. m _
|	____foeh_____HalbKhr._______Bui!..—
*	_____S, Sipi._____S, B4of.Ti.___
V“ -v.'
:'. ai’
V
auf Einetellung des Strafyer^ahrenö gegen Rudolf Hohenbergcr, Alois Kava und Max Jeseenltsbhriig. hino boshafter Üachbeochtldt-
gung. Verfg.t

; ,A) Rudolf Hohenberger Ai) Alois Kava
;;s;
____.8 K
/d) BezirlishauptEennschart Villach zu St 14.337-2/72-
. ...	.. ....rt
oben wegen Verdachtes des Verbrecj gkeit )
At.utioa u««, Strafverfahren mix/ng.
1973 gemäß 9o ötrO. eingestellt, wurde.

waixaTißüeix imen y oj + v w . -u-*- - _	.
mitgeteilt,dass das Strafverfahren mit,hg. Beschluß vom 16.2^
1973 gamäß ^ 9o öti'O ^Z.) Ur- Reg. w ) Spiegel.
^4.) AL.
Kl. am 16.2.197'

ftw
Mit

odločil, da bo poskrbel za tolmača in se bomo videli še enkrat čez 14 dni. Koroška stvarnost pa je, da z možem nisva bila nikdar zaslišana, četudi sva sprožila vso stvar. Osebe, ki so snemale table in ki sva jih identificirala, pa si manejo roke ... Ne samo to.
Izvedela sva, da je sodišče 16. februarja 1973 ustavilo preiskovalni postopek glede kršitve § 85, t. j. glede „zlonamernega poškodovanja državne lastnine“ in o tem obvestilo osumljence. Midva pa nisva dobila nobenega pojasnila, seveda tudi ne v zvezi z zasliševanjem v slovenščini, ki nam ga je sodnik ostal dolžan.
Ta zgodba znova odkriva staro resnico o tem, koliko je vredna tako razglašena enakopravnost koroških Slovencev v praksi, tokrat pred očmi avstrijskega pravosodja. Zastavlja se vprašanje, ali osumljenci po mnenju preiskovalnega sodnika niso krivi v duhu omenjenega zakona ali zakonov, ki bi jih v tem primeru morali uporabiti, pa jih niso? Ali je prišel namig od „zgoraj“, naj
Al Dokument državnega tožilstva Celovec, ki dokazuje, da so vse kazenske postopke proti Ortstafelstür-merjem ukinili.
opuste postopek, ki bi nujno moral voditi do sodne obravnave in tudi do ustrezne kazni?
Pozneje se je izvedelo, da je vse osumljence državni predsednik pomilostil.
To bi bilo samo nekaj spominov na tisti čas in na nesposobnost oziroma nehotenje oblasti, ukrepati proti nemško nacionalnim silam.
Da gre boj za dvojezične table naprej v tej ali oni obliki, nam kaže primer ukrepa šentjakobske Občine za božič 1985, ko so domačini k nemškemu voščilu na občinskem božičnem drevescu pritrdili tudi božični mir v slovenščini. Tudi tega ni smelo biti, tabla je bila odstranjena, ker občinski očetje niso za slovenski božični mir.
In še in še bi lahko naštela takih primerov, ki so vsakodnevna koroška stvarnost.
Radio / TV / Prireditve
T	PETEK, 9. okt. Andrej Kokot — Čujte,
A	zvonovi zvone.
T	SOBOTA, 10. okt.
T	Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
E	NEDELJA, 11. okt.
D	6.30—7.00 Dobro jutro na Koroškem. — Duhovna misel (žpk. Florian Zer-
E	goi, Kazaze). 18.10—18.30 Dogodki in
N	odmevi.
V	PONED., 12. okt. 10. oktober — deželni praznik za vse Korošce?
R	TOREK, 13. okt. Partnerski magazin.
A	SREDA, 14. okt.
D i	Glasbena sreda. Večerna: Glasbeni stiki med Slovenijo in Avstrijo.
1	ČETRTEK, 15. okt.
U	Rož — Podjuna — Zilja.
	
Nedelja, 11. oktobra, ob 13.00 v TV 2
Poned., 12. oktobra, ob 16.20 v TV SLO/1
predvidoma s sledečimi prispevki
10. oktober: Deželni praznik za vse Korošce?
Slovenci na Štajerskem — zamolčana manjšina
Integracija namesto izolacija: med begunci iz Bosne in Hercegovine je tudi mnogo šoloobveznih otrok
Jabolka:	od sadežev do
žlahtne kapljice
Slovenski atletski klub: na lestvici v nogometnem prvenstvu prvi — na politični lestvici zadnji!
Nogometna tekma: AUSTRIA — SAK
Srečanje v oktobru v Velikovcu
Nedelja, 11. 10. — nedelja, 18. 10.
Razstava fotografij „Verska znamenja naše okolice“;
vernisaža: 11. 10. ob 15. uri.
Poje: Šentrupertski kvartet. Mestna hiša (obč. sejna soba)
Petek, 16. 10. — petek, 23. 10.
Jože Šubic, Maribor — nove slike (kapela sv. Jakoba).
Vernisaža: petek, 16. 10., ob 19. uri
Sobota, 17. 10., ob 19. uri
Mladinsko bogoslužje z mladinci iz Roža in Podjune (mestna cerkev Velikovec)
Prireditelji: Sozialdemokratische Jugend, Katholische Jugend, LIPA, Kulturni oddelek občine Velikovec, Mlada EL, PUAK
Ledince
Predavanje z diapozitivi ob državnem prazniku:
CARITAS IN NAŠA POMOČ Predava: Peter Quendler — Caritas Čas: v soboto, 24. 10., ob 20. uri Kraj: v Kulturnem domu v Ledincah Prireditelja: SRD „Jepa-Baško jezero“ in Katoliška prosveta Darovi bodo nakazani akciji „Sosed v stiski“
Železna Kapla
20. SREČANJE ŠTIRIH PEVSKIH ZBOROV
Čas: v soboto, 17. 10., ob 19.30 Kraj: v farni dvorani v Železni Kapli
Sodelujejo: MePZ „Svoboda“ iz Stražišča pri Kranju, MePZ „Bratov Milavec“ iz Brežic, MPZ „Vasilij Mirk“ iz Prosek-Kontovela, MePZ SPD „Zarja“ iz Železne Kaple
Prireditelj: SPD „Zarja" v Železni Kapli
Raduhe
OGLED „SNEŽNIH JAM — RADUHE“
Čas: 17./18. oktober 1992 Odhod izpred Juenne v Globasnici ob 13. uri
Srečanje s prijatelji iz Slovenije in iz Trsta.
Prenočitev v Koči na Loki. Prireditelj:	Slovensko planinsko
društvo Celovec
Fotografski natečaj
Uredniški odbor MLADIKE razpisuje natečaj za fotografije (po možnosti črnobele) za naslovno stran revije. Namen natečaja je odkrivati nove talente. Tematika ni obvezna, vendar naj ustreza značaju revije (narava, okolje, letni časi, etnografija, naši spomeniki, naši prazniki).
Nagradni sklad predvideva: 100.000 lir nagrade za prvo mesto, 50.000 lir nagrade za drugo mesto in več odkupnih nagrad po 30.000 lir.
Izdelke (največ tri za vsakega udeleženca) naj prijavljenci pošljejo na naslov: MLADIKA, „Fotografski natečaj 1992", ul. Donizetti, 3—34133 Trst-Trieste, do 31. decembra 1992.
OGLASA
Dušnopastirski urad išče
tajnico an tajnika
Potrebno:
•	Dobro znanje obeh deželnih jezikov
•	Vsaj pasivno znanje angleščine za prevajanje pisem iz misijonov
•	Sposobnosti za korespondenco, knjigovodstvo ter za delo na računalniku
Nudimo:
•	Zanimiv in raznolik delokrog
•	Prijateljsko delovno ozračje
• Možnost nadaljnjega izobraževanja
Prijave na:
Dušnopastirski urad Viktringer Ring 26 9020 Celovec
telefonska številka:
04 63 / 54 5 87
Zobozdravnik
dr. Michael Weber
Celovec, Sariastraße 9, telefon 50590 ali 04228/2900
išče
za pomoč v ordinaciji vestno in zanesljivo dekle, ki bi se želela izučiti za asistentko v tej stroki. Čimprej se javite na gornji naslov.
SODALITAS
Dom v Tinjah
Telefon: (04239) 2642
9121 Tinje
V torek, 13. oktobra, ob 18. uri
SLOVENŠČINA
ZA ZAČETNIKE, I. del
Vodi: ravn. Mirko Srienc_____
v četrtek, 15. oktobra, ob 18. uri
SLOVENŠČINA ZA NAPREDUJOČE, I. del Vodi: ravn. Mirko Srienc
v sredo, 14. oktobra, ob 19.30
SPREMLJANJE ŽIVLJENJA IZ ŽIVLJENJSKIH IZKUŠENJ — Vsi smo dušni pastirji, nem. Predavatelj: univ. doc. dr. Franz
Schmatz, Krems_______________
v sredo, 14. oktobra, ob 19.30 RUŠČINA ZA ZAČETNIKE Voditelj: univ. prof. dr. Rudolf Neuhäuser, univerza Celovec
v četrtek, 15. oktobra, ob 19.30
Predavanje: JE VERSKA VZGOJA MOŽNA, nem.
Predavatelj: prof. dr. Karl-R. Ess-mann, RPI Dunaj________
od petka, 16. oktobra, ob 18. uri do nedelje, 18. oktobra, ob 13. uri
SKUPNO VERO ŽIVETI IN DOŽIVETI — duhovna obnova za zakonce, nem.
Voditelj: dr, Bernhard Liss, Linz * v
v soboto, 17. oktobra, od 14.30 do 21.30
Seminar: „ . . . IN TAKO SE JE ZAČELO S PSIHOANALIZO“,
nem.
Predavatelj: prof. dr. Karl-R.
Essmann_____________________
v ponedeljek, 19. oktobra, ob 19.30
Naš portret 1992 — HEINZ STRITZL
Pogovor vodi: dv. sv. prof. dr. Reginald Vospernik
Prireditve / Pisma bralcev
Literarni natečaj „MLADIKE“
1.	Revija Mladika razpisuje XXI. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi.
2.	Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih na naslov MLADIKA, ul. Donizetti 3, 34133 Trst, do 31. decembra 1992. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šitro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne presegajo deset tipkanih strani, ciklusi poezije pa naj predstavljajo samo izbor najboljših pesmi..
4. Na razpolago so sledeče nagrade: za črtico ali novelo: prva nagrada
200.000	lir, druga nagrada 150.000 lir, tretja nagrada 100.000 lir; za pesem ali ciklus pesmi: prva nagrada
100.000	iir, druga nagrada 70.000 lir, tretja nagrada 50.000 lir.
Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 1993.
Občina Bistrica pri Pliberku razglaša, da bo akcija za
odstranjevanje trdih odpadkov
sledeča:
sreda, 14. 10. 1992
Črgoviče, Šmihel, Breška vas, Bistrica, Rute, Podkraj, Kot, Dolinčiče in Ponikva
Trde odpadke morate v krajih, kjer se odvija odvažanje smeti z vrečkami, spraviti na kraj odvoza vrečk.
četrtek, 15. 10. 1992
Konovece, Dvor, Podlibič, Suha in Letina.
Tudi pri letošnjem zbiranju trdih odpadkov ločite staro kovino od ostalih trdih odpadkov in jo postavite ob rob glavne ceste.
Kemične odpadke
lahko oddate v soboto, 24. 10. v Ponikvi tpri bivšem gasilskem domu) od 8.30 do 9.30 v Konovecah (pri „Petjaku") od 10. do 11. ure
v Šmihelu (pri ljudski šoli) od 11.30 do 12.30
Odvažanje trdih odpadkov se začne zjutraj ob 6. uri. Spravite trde odpadke že na predvečer odvažanja vidno ob rob glavne ceste.
Hladilnike odvažamo BREZPLAČNO pd doma. V slučaju, da imate pokvarjen hladilnik, ga prijavite pod telefonsko številko 22 57.
NAS TEDNIK — Lastnik (založnik) in izda-istelj: društvo „Narodni svet koroških Slovencev“, ki ga zastopa predsednik dr. ^iatevž Grilc, 9020 Celovec, 10,-Oktober-btr- 25/111.
Uredništvo: mag. Janko Kulmesch (glavni Rednik), Silvo Kumer (2. glavni urednik), rranc Sadjak (urednik), Marjan Fera (foto-9raf), vsi: 9020 Celovec, I0.-Oktober-Str. ‘o/lll, Karl Sadjak (oglasni oddelek).
"Nsk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja, 9020 pelovec, Viktringer Ring 26. NAŠ TEDNIK 'zhaja vsak petek. Naroča se na naslov: Naš tednik, I0.-Oktober-Str. 25/111, 9020 Celovec; telefon uredništva, uprave in °9lasnega oddelka 04 63 / 51 25 28. Teleks: 0463/512528-22.
fU&m*, buUceU'
P.n.
Naš tednik
10. Oktoberstr. 25/III
9020 Celovec
Slovenščina še nima svojega mesta
Vloga slovenščine na osnovnih in glavnih šolah je še vedno takšna, da ni razloga za prezgodnje zadovoljstvo. Na osnovnih šolah, kjer bi morala biti zadeva z dvojezičnim poukom že urejena, so na žalost delno odpovedali tudi slovenski starši, saj kar na 12 dvojezičnih šolah v pretežno slovenskih krajih ni nobenih otrok, ki bi bili prijavljeni za slovenski jezik. To zelo čudi, saj je bil velik boj za možnost dvojezičnosti. Sedaj, ko je zakonito dovoljena, pa ni otrok. Česa se bojijo starši? Je pritisk vsakdanjega in političnega okolja še vedno tako velik, da si starši ne upajo prijaviti otrok k pouku slovenskega jezika? Ali se zavedajo, da je njihova odločitev za ohranitev slovenske manjšine v prihodnosti osnovnega pomena? Če ne bo otrok, ki bi znali pisati in brati slovensko, tudi ne bo slovenske gimnazije in slovensko govorečega človeka. Sedanji slovenski izobraženci in politiki so premalo povezani s slovenskim ljudstvom na podeželju. Morali bi iti med
ljudi, se z njimi pogovarjati in jih bodriti. Preprosti slovenski človek se čuti preveč prepuščen samemu sebi in zdi se mu tudi, da ni kos temu, kar pripravljajo „tam zgoraj“. Umika se v molk, namesto da bi se bojeval.
Predstojniki različnih pedagoških organizacij pa ne smejo biti lahkoverni. Dejansko je dovoljeno samo tisto, kar stoji črno na belem na dokumentu. To velja tudi za pouk verouka na glavnih šolah, kjer naj bi po besedah kulturnega ministra dr. Rudolfa Scholtena bilo možno poučevati pri verouku tudi slovenske pesmi in molitve, čeprav to ni uzakonjeno. Take obljube se lepo slišijo, a prav rade hitro izpuhtijo v nič, ker niso oprijemljive in nič takega, na kar bi se kateheti lahko sklicevali pri konkretnem pouku. Zato predlagam, da bi se pogajanje za dvojezični pouk verouka na glavnih šolah spet vzpostavilo, in če je gospod minister res mož beseda, ne bo imel nič proti, če se pri uri verouka zakonito poučujejo slovenske pesmi, molitve in verouk. Zato naj odgovorni in prizadeti ne popustijo, tem-
več naj vložijo ponovne prošnje za vpeljavo slovenščine pri verouku na glavnih šolah. Pomislimo samo, da je verouk oblikovanje človeka v duševnem in duhovnem smislu, da ga vodi k Bogu, ki je vedno bil, je in bo prvo in osnovno, po čemer mora hrepeneti vsako človeško bitje.
Milena Merlak-Detela, Dunaj
„Ljudje se starajo, vendar ne zorijo“ (Daudet)
Dovolite mi, cenjeni gospod Franc Krištof, da Vam na tem mestu povem (napišem), kaj sem si mislil pri branju Vašega pisma bralcev v zadnji številki NT. Odgovor je kratek in jedrnat. Namreč, pomislite samo tole: Vaše mnenje o partizanih me nič ne briga. Imejte mnenje, kakršno hočete, samo prosim Vas, objavljajte svoje prispevke v daljnem Clevelandu. Pravite, da so se partizani borili zgolj za partijo in ne za slovenski narod. Ali boste ostali pri tej trditvi, če Vam navedem vsaj enega partizana, ki se je boril za obstoj slovenskega naroda? Če mi to uspe (primerov je dovolj), je Vaša trditev neutemeljena in krivična.
Na koncu pa še nekaj v pomislek, cenjeni gospod Krištof. Ali poznate znani izrek Francoza La Rochefoucaulda? Ne? Preberite ga prosim tudi med vrsticami: „Če ne najdeš miru v sebi, ga zaman iščeš drugje!“
Lorenz Kumer, Šmihel
KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA, CELOVEC - SLOVENSKA PROSVETA, TRST -ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE, GORICA
Prirejajo od 10. do 17. oktobra 1992
5. koroške kulturne dneve na Primorskem
SPORED:
Sobota, 10. oktobra
GORICA - KATOLIŠKI DOM, ob 11. uri. Nastop dijakinj Višje šole za gospodarske poklice v Št. Petru z recitalom indijanskih modrosti „IŠTA AOGIN“ ob 500-letnici odkritja Amerike. Režija: Marjan Sticker.
TRST - PETERLINOVA DVORANA, ob 18.30. Predvajanje filmov „TEVŽEJ“, „ŠE UPANJE" in „PRVI SNEG“ JAMLJE PRI DOBERDOBU ob 20. uri. Koncert okteta SUHA. Vodi prof. Matevž Fabijan.
Nedelja, 11. oktobra
GORICA - KATOLIŠKI DOM, ob 16. uri. Folklorna skupina SPD „TRTA“ iz Žitare vasi predstavi kmečke običaje z „BABJO H0JSETJ0“ in VENČEK KOROŠKIH PLESOV, vodi Stanislava Kukoviča. Otvoritev razstave „NOŠA IN OBLAČILNA KULTURA PRI ZIUI“ ter predstavitev knjige dr. Marije Makarovič „SLOVENSKA LJUDSKA NOŠA V BESEDI IN PODOBI: ZIUA“.
SV. IVAN - MARIJIN DOM, ob 17. uri. Koncert okteta „SUHA".
Ponedeljek, 12. oktobra
TRST - PETERLINOVA DVORANA, ob 20.30. Zbrana bukovniška besedila ANDREJA ŠUSTERJA DRABOS-NJAKA bosta predstavila direktor Franc Kattnig in dr. Herta Maurer-Lausegger
Petek, 16. oktobra
GORICA - KATOLIŠKI DOM, ob 19.30. Nastop in srečanje gojencev Koroške glasbene šole, Glasbene matice iz Zabnic in Slovenskega centra za glasbeno vzgojo „EMIL KOMEL" iz Gorice.
Sobota, 17. oktobra. ŠTANDREŽ - ŽUPNIJSKA CERKEV, ob 20.30. Mešani pevski zbor „Rož" iz Št. Jakoba „PESEM UPANJA“. 50-članski zbor izvaja Obredne muslimanske pesmi „Alah je največji“, judovske „Dan sprave“, pravoslavne „Božja liturgija" in Kreolsko mašo. Dirigent Lajko Milisavljevič, režija Marjan Sticker.
Šport
1. razred D
Dobrla vas - Eitweg 3:2 (2:1) Dobrla vas: Hofstätter 3,Brezovnik 2, Velik 5, Schirnik 5, Sturm 3, Luschnig 3 (46. Dollinger 3), Marin 3, Kuprivec 4, Prosen 3, Appe 3, Lesjak 3 (65. Herburger 0)
Dobrla vas: 150 gledalcev Sodnik: Kraschl (slab)
Strelci: Kuprivec (26.), Velik (38.), Schirnik (70.)
Dež in veter sta močno vplivala na tekmo, kljub temu je bila zanimiva in napeta. Moštvo iz Eitwe-ga se je izkazalo kot zelo močno in v protinapadih tudi nevarno. Tako so gostje v 13. minuti zadeli gol ter povedli z 1:0. Vendar Dobrolčanov tudi zadetek ni preveč vznemiril; legionar Kuprivec je namreč že 13. minut pozneje izenačil rezultat. Nato pa je Marjan Velik zopet dokazal izredno razpoloženje, njegovi močni in natančni prosti streli so bili vedno nevarni. Prav iz prostega strela je v 38. minuti zadel drugi gol domačinov. V drugem polčasu pa je Schirnik zadel še tretji gol, nakar je bila tekma predčasno odločena.
11. kolo: Dobrolčani morajo v Galicijo, kjer želijo ostati neporaženi. Velik: "Tekma proti Galiciji predstavlja derbi, kjer je vsak rezultat možen!"
Globasnica - Frantschach 1:1 (0:0)
Globasnical: Preitenegger 5, Wautsche 2, Zanki 2, Fera2, Tratar3, Grubelnik 3, Hren 3, S. Sadjak 2 (52. Micheu 3), Silan 2 (Pleschgatter-nig 2), Thonhofer2, Kordesch 0 Globasnica: 50 gledalcev Sodnik: Schönlieb (dober)
Strelec: Ch. Micheu (56.)
Rdeči karton: Kordesch (6.)
Globašani tokrat v nekoliko spremenjeni postavi; kljub temu se razumevanje med igralci še ni izboljšalo. Tekma je bila sicer hitra in borbena, saj je že v 2. minuti Kordesch zapravil stoodstotno priložnost za gol. Isti igralec pa je bil v 6. minuti po nepotrebnem izključen, tako da so Globašani igrali skoraj celo tekmo z desetimi igralci. Takoj po odmoru (očitno so bili Globašani z mislimi še v kabini) so gostje povedli z 1:0. V 52. minuti v igro zamenjani Christian Micheu pa je Globašanom rešil točko. Z glavo je namreč zadel gol. Kot po navadi so Globašani tudi tokrat zapravili neštete dobre priložnosti za gol, tako da napadalci iz tekme v tekmo postajajo vse bolj negotovi. Izredno zanesljivo je tokrat branil vratar Preitenegger, ki je bil nepremagljiva trdnjava v golu.
11. kolo: Novinec v 1. razredu, ekipa iz Eitwega, zaseda 8. mesto na tabeli. Vendar ekipa igra lep in borben nogomet, kar je pretekli teden dokazala v Dobrli vasi. Trenerju Globašanov Pučlju bo na razpolago zopet Pasterk, ki je na zadnji tekmi manjkal.
Podliga vzhod
3 goli v 10. minutah
Bilčovščani nepotrebno podlegli Klopinju.
Klopinj-Bilčovs	4:3 (1:3)
Bilčovs: Slapnig 3, Weichboth 4, Schlemitz 3, Rajnovič 3, Rauter 3, Partl 4, Kuess 5, Schau-nig 4, Hobel 5 (75. Ramusch 0), Quantschnig 3, Durnig 3
Klopinj: 100 gledalcev Sodnik: Hambaumer (dober)
Strelca: Rajnovič (4.), Hobel (16. in 38.)
Proti vodečemu na tabeli iz Klo-pinja, so Bilčovščani do 80. minute povsem nadzirali tekmo. Že v 4. minuti je legionar Rajnovič povedel z 1:0 za Bilčovščane, v 12. in 38. minuti pa je bil uspešen trener in igralec Hobel. Tako so Bilčovščani po 1. polčasu povsem zasluženo vodili s 3:1. Tudi v 2. polčasu se slika tekme ni bistveno spremenila, Bilčovščani so se v hitrih protinapadih vedno nevarno bližali domačim golom. Usodna pa je bila 75. minuta, ko je moral Hobel poškodovan zapustiti igrišče. Tako je postala njegova ekipa izredno nervozna in po vsakem prejetem golu še bolj negotova. Tako so domačini v 92. minuti zadeli še zmagoviti gol.
Železna Kapla - Mostič 1:3 (0:1)
Železna Kapla: Varch 5, Rozman 3, Köck 4, S. Grubelnik 3, Ošina 4, Reinwald 4, Kucher 3, Baloh 3, H. Grubelnik 2 (69. Kraßnig 0), Jen-schatz 3, Lackner 4 (60. Wieder 0)
Železna Kapla: 150 gledalcev Sodnik: Strobl (slab)
Strelec: Jenschatz (88.)
Kapelčani so bili ob začetku v jasni terenski premoči, vendar so lepe priložnosti za gol klavrno zapravljali. Drugače je bila ekipa iz Mostiča, ki je hladnokrvno izkoristili priložnosti. Po drugem golu gostov (58.), so Kapelčani zopet predčasno vrgli puško v koruzo. Ekipa se je nasprotniku vdala, ki bi lahko še višje zmagal, če ne bi vratar Varch tokrat silovito branil. Ekipi sta tokrat manjkala Kukoviča in Albin Ramšak. Ker napadalci enostavno ne zadenejo, bo na naslednji tekmi zopet napadal Ramšak, ki je v zadnjem času preboleval malo nogometno krizo. Kapelčani še naprej zasedajo zadnje mesto na tabeli, tako postajajo počasi res nevarno.
Ruda krepko pohodila Šmihel
Ruda-Šmihel	5:0 (2:0)
Šmihel: Leitgeb 4, Juvan 3, Schein 2 (46. B. Figo 2), Blažej 3, Lutnik 4, Schumnik 2 (68. Satsche 0), Buchwald 2, Schwegei 3, Klančnik 4, Holler 2, Motschilnik2
Ruda: 150 gledalcev Sodnik: Mitterbacher (dober)
Komaj so krenili Smihelčani s sredine, že so izgubili žogo, katero pa so domačini takoj poslali v gol. Na precej mokrem terenu se Smihelčani sploh niso znajdli (nerazumljivo, da je večina igralecv Šmihela igrala s čevlji za trd tereni). Domačih igralcev Pollanca in Piuka ni bilo mogoče ustaviti, tako da so domačini kar kmalu zadeli tudi drugi gol. V drugem polčasu so bili Smihelčani na igrišču sicer enakovredni, vendar zadeli sp zopet le domačini. Tokrat si Smihelčani niso sami izigrali niti ene priložnosti za gol, kar trenerja Gostenčnika zelo skrbi. Glavobol pa je še toliko hujši, ker prejmejo večino zadetkov po osebnih napakah njegovih igralcev.
11. kolo: V Šmihel prihaja ekipa iz Labota, ki zaseda zadnje mesto na tabeli. Ekipa je osvojila šele dve točki. Vendar Gostenčnik svari: "Ranjen lev je vedno nevaren!" Zato bo tudi proti takemu nasprotniku potrebna popolna zbranost.
Sele-Galicija odpovedano
Derbi med Selani in Galicijo je bil zaradi slabega vremena odpovedan. Nov termin tekme pa še ni znan.
11. kolo: Kot smo že poročali, je mesto trenerja zopet prevzel Nanti Travnik (nadomestil je Rajka Kožarja), od katerega vsi mnogo pričakujejo. Sam je še vedno poškodovan, tako da njegova popolna zbranost velja fantom. V tem kolu gostujejo Selani v Št. Pavlu, ki presenetljivo zaseda 3. mesto na tabeli. Prav zaradi tega so pričakovanja Selanov precej skromna; točka bi bila že velik uspeh. Trenutno v veselje trenerja vsi vestno in zbrano trenirajo, tako da si je Travnik za zadnjih pet prvenstvenih tekem jeseni zastavil kot cilj 6 točk. Te točke želijo v prvi vrsti osvojiti na domačem igrišču, kajti zadnje tri prvenstvene tekme tekmujejo doma. Poškodovani igralci kot na primer A. Oraže in Aleksander Mak, pa se zopet približujejo dobri formi. Flori Oraže, Pristovnik in Kreutz pa so huje poškodovani, tako da proti Št. Pavlu še ne bodo mogli igrati.
11. kolo: Bilčovščani so dvakrat zapovrstjo igrali doma le neodločeno, zato trener Hobel od svojih igralcev v tekmi proti Žrelcu končno zahteva zmago. Od naslednjih štirjih tekem, Bilčovščani tekmujejo kar trikrat doma. Še naprej manjkata Fischer in Paulitsch, tako da se postava ekipe ne bo spremenila.
11. kolo: Za Kapelčane bo naslednja tekma že odločilnega pomena. Tekmujejo namreč v Št. Lenartu, ki zaseda predzadnje mesto na tabeli. V primeru poraza, bi se zvišal zaostanek že na tri točke.
Jože Fera za mesec dni v Kaplo
Trener juniorjev SAK Jože Fera bo za mesec dni zopet treniral Kapelčane. To so se dogovorili odgovorni obeh klubov, kajti Jože ekipo najbolje pozna. Fera: "Predpogoj je seveda, da vsi redno prihajajo na treninge!"
| Podliga vzhod:
1. ATUS Borovlje 10		6	4	0	19:7	16
2. Klopinj	10	4	6	0	18:12	14
3. Pokrče	10	4	4	2	16:11	12
4. Bilčovs	10	3	5	2	17:12	11
5. Žrelec	10	4	3	3	16:13	11
6. ASK	10	4	3	3	13:10	11
7. Mostič	10	4	3	3	16:17	11
8. Vetrinj	10	2	6	2	13:14	10
9. Žitara vas	10	3	3	4	9:10	9
10. Šmihei/L.	10	0	9	1	7:8	9
11. ASV	10	3	2	5	14:21	8
12. Št. Andraž	10	2	3	5	10:14	7
13. Št. Lenart	10	1	3	5	8:14	6
14. Železna K.	10	1	3	6	14:27	5
11. kolo (10./11. oktober): Št. Lenart ' Železna Kapla, Bilčovs - Žrelec
Internorm
Fenster zur Welt
Fa. HASCHEJ-Dobrla vas
/''Janez CVELF
^ Fahrschullehrer Telefon: 0663/ 84 45 32
1.RAZRED DI
1. Dobrla vas	10
2. Ruda	10
3. Št. Pavel	10
4. Grebinj	10
5. Metlova	10
6. Šmarjeta	10
7. Šteben/L.	10
8. Eitweg	10
9. Globasnica	10
10. Šmihel	10
11. Sele	9
12. Galicija	9
13. Frantschach	10
14. Labot	10
9	1	0	39:14	1s
6	3	1	25:8	15
5	3	2	22:16	13
5	2	3	24:23	12
3	4	3	20:18	1°
4	2	4	10:11
4	2	4	20:22	1°
4	1	5	18:14	9
2	5	3	9:11	9
4	1	5	20:28	9
3	2	4	11:16	8
3	0	6	12:20	8
2	2	6	10:21	8
1	0	9	10:28	* 2 3
11. kolo (10./11. Oktober): Galicija ' Dobrlayas, Eitweg - Globasnica, Šmihel' Labot, Št. Pavel - Sele
Šport
SAK slavil v celovškem derbiju zanesljivo zmago
Bravo! SAK v Celovcu številka 1
V prvem velikem celovškem derbiju j§JSAK premagal Austrio v stadionu s Prvič v zgodovini kluba je/sÄK zmagal proti tej ekipi.
Austria na tleh! Zopet je Hans Gross prelisičil svojo "senco" Tupyja, ki ga ni mogel zaustaviti. V 74. minuti Pa je Grossu uspel tudi zaželjeni gol.	Foto: W. Valentin
Branilec SAK Gerhard Pappler
Letos je zadel že tretjič
Proti Treiba-chu je iz 30 metrov s silovitim strelom zadel svoj prvi gol za SAK. Prav ta zadetek je bil tudi zmagoviti gol. Na tekmi proti Matreiu je zopet presenetil nasprotnega vratarja. Tokrat iz 25 metrov. Proti Austrii pa je že v 10. minuti zadel svoj tretji 9el za SAK. Pappler, ki sodi med najboljše branilce v ligi, je dejal: Vedno sem se zavedal, da •mam močan strel; da pa sedaj Zadenem tudi gol, me seveda Posebno veseli!"
SAK - Mölltal
V nedeljo, 11. oktobra 1992,
ob 14.30 na igrišču ASV Predtekma ob 12.30
Tekme naraščaja SAK
Austria U 19-SAK5:5 Bilčovs D 16 - SAK 2:2
Goli za SAK: N. Lippusch in R. Oraže
SAK U 14 - St. Leonhard 5:1
Buchwald 2, Nachbar 2,
Kesselbacher
SAK U 10 - Metlova 9:1
M. Visotschnig (6), I. Müller (2), G. Nachbar U 8: ekipi zaradi slabega vremena nista igrali
To so pisali koroški dnevniki:
0:3! Der SAK zog ein Lehrspiel auf!
... der SAK, der phasenweise ein Lehrspiel aufzog, den jungen tapferen Austrianern vorzeigte, wie leicht Fußball zu spielen Ist. Den Ball laufen lassen, abwarten, beruhigen, im richtigen Augenblick dann wieder "Gas" geben ...
KTZ (8. Oktober 1992)
Der "Kanibale" verschlang auch die Austria 3:0 - diesen SAK stoppt nichts und niemand
Kronen Zeitung (8. oktober 1992)
Austria war im Derby ohne Chancen: 0:3!
... dem SAK genügte eine Durchschnittsleistung ...
Kleine Zeitung (8. oktober 1992)
Čeprav je imel SAK že 11 točk naskoka pred celovško Austrio, so koroški časopisi čaka|i na dokončno potrdilo, da je SAK res številka 1 v korškem nogometu. Pred 1800 gledalci, ki so bili večinoma v taboru SAK, so to slovenski atletiki preteklo sredo mojstrsko dokazali.
SAK je igral, kot mojster proti vajencu. Že v 1. polčasu je igral samo SAK (le proti koncu prvega polčasa se je Austria nekoliko zbudila), v 2. polčasu pa je bila Austria celo na robu debakla. Če bi Lippusch, Urschitz in Gross zadeli, bi se navdušeni navijači SAK lahko še nekajkrat dvignili s svojih sedežev.
Nikoli ni bilo dvoma, kdo je gospodar na igrišču, v stadionu, v Celovcu in na Koroškem. To so morali priznati vsi, tudi tisti, ki so zraven škripali z zobmi - in teh ni bilo malo. To je bila nedvomno zgodovinska zmaga, ki je šla igralcem in navijačem pod kožo, še bolj pa verjetno Celovčanom.
A. Celovec - SAK	0:3 (0:1)
SAK: Preschern 4, Savič 6, F. Sadjak 5, A. Sadjak 4, Pappler 5, Galo 3, Ramšak 5 (82. Šmid 0), Gross 4, Urschitz 3, Lippusch 3 (63. Wieser 0), Blajs 5
Stadion mesta Celovec: 1800 gledalcev Sodnik: Obwurzer (dober)
Strelci: Pappler (10.), Urschitz (66.), Gross (74.)
KOROŠKA LIGA
1. SAK	11	9	2	0	26:5	20
2. Wietersdorf	11	6	2	3	19:16	14
3. WAC	.11	4	5	2	15:17	13
4. VSV	11	5	3	3	14:16	13
5. A. Wolfsberg 11		5	2	4	20:11	12
6. Trg/Feldk.	11	5	2	4	16:8	12
7. Treibach	11	3	6	2	13:10	12
8. Pliberk	11	4	4	3	13:11	12
9. Breže	11	4	3	4	17:16	11
10. Lienz	10	4	2	4	16:15	10
11. Velikovec	11	4	2	5	14:21	10
12. Matrei	11	3	3	5	14:16	9
13. A. Celovec	11	3	1	7	8:15	7
14. Wernberg	11	3	1	7	14:24	7
15. Št. Vid	11	3	1	7	6:18	7
16. Mölltal	10	1	3	6	9:24	5
12. kolo (10./11. oktober): SAK -
Mölltal, Trg - WAC, Breže - Št. Vid, Lienz - VSV, Velikovec - Austria, Wernberg - Matrei, Wietersdorf -Pliberk, A. Wolfsberg - Treibach
Naš tednik je novi glavni sponzor SC Globasnica. Pretekli teden je bila predaja novih dresov. Z leve: predsednik SC Globasnica Bernard Sadovnik, kapetan Franc Fera, mag. Janko Kulmesch in športni vodja Šimej Harrich. Zadaj stojijo trener Maks Pučelj in blagajnik Lojz Gregorič. Foto. Fera
SC Globasnica v dresih NT
Naš tednik bo v naslednjih dveh letih glavni sponzor nogometnega kluba SC Globasnica. Pogodba je bila podpisana pretekli petek v gostilni Hudi v Globasnici.
V	naslednjih dveh letih bodo nogometaši SC Globasnica igrali v dresih Našega tednika.
Sponzorsko pogodbo so pretekli petek podpisali v gostilni Hudi v Globasnici, kjer so se srečali nogometaši in fukcionarji Glo-bašanov z zastopniki Našega tednika.
V	svojem pozdravnen govoru je novi predsednik Globašanov Ber-
nard Sadovnik dejal, da so Glo-bašani zelo veseli, da so ravno v Našem tedniku našli glavnega sponzorja. Sadovnik: „Naš tednik poznajo pri nas v Globasnici vsi, predvsem pa še športniki, ki redno prebirajo športna poročila.
Zastopnik Našega tednika, glavni urednik mag. Janko Kulmesch, je pravtako izrazil zadovoljstvo, da je prišlo do tega sodelovanja,
saj je Naš tednik vedno zelo obširno poročal o globaškem športu.
„Ker ima Naš tednik v tej občini tudi zelo veliko bralcev, nam odločitev o sponzorstvu ni delala težav," je povedal mag. Kulmesch, ki je zaželel Globašanom v dresih Našega tednika veliko zmag in uspehov.
Tudi letos
Vas prisrčno vabimo na
MARTINOVANJE Z NAŠIM TEDNIKOM
Čas: 14. in 15. novembra 1992, v Dolenjskih toplicah.
(Več o tem v naslednjih številkah NT)
Silvo Kumer
Z leve: Katarina Ogris, pd. Miklavžinja, Hani Ogris z malo Saro in Hanzi Ogris predstavljajo jedi iz domače kuhinje.
Gostilna Miklavž se priporoča
Pretekli teden se je gostilna Ogris, pd. Miklavž, v Bil-čovsu predstavila javnosti.
Hanzi Ogris ml., ki je tudi bilčovški podžupan, je ob tej priložnosti predstavil novi znak gostilne, nov troje-zični prospekt in tudi jedilni list, katerega lahko gost dobi v slovenskem, italijanskem in nemškem jeziku.
Gostilna, ki nudi prostora okrog 200 gostom, je zato še posebej primerna za razna slavja, kulturne prireditve in seminarje.
Gostilna je privlačna predvsem zaradi svoje domačnosti in gostoljubnosti, seveda pa tudi zaradi odličnih domačih jedi, kot je na primer čisava
župa, kvočni krapi, sirnati krapi ali pa mavželni. Seveda pa so na jedilnem listu tudi vse običajne rožanske in koroške jedi. Za vse, ki želijo ostati tu dalj časa, je v gostilni Ogris na voljo tudi nekaj ležišč.
Trojezičnost utemeljuje Hanzi Ogris s tem, da želi kot gospodarstvenik prispevati k pozitivnemu razvoju večjezičnosti v prostoru Alpe-Jadran, in to še posebej v času, ko se Evropa odpira in na pomenu pridobivajo narodne skupnosti.