Gorazd Makarovič Janez Svetokriški o svetniških zavetnikih in zavetnicah Izpetih knjig slovenskih pridig, ki jih je napisal kapucinski pridigar Janez Svetokriški in so hile natisnjene med letoma 1691 in 1707, so povzete obravnave zavetniških svetnikov in svetnic. Based on five volumes of Slovene sermons, published between 1691-1707, the paper focuses on the treatment of male and female patron saints ofloannes Baptista a Sancta Cruce Vippacensi Capucinus. V krščanskem verovanju je sveti zavetnik ali zavetnica svetnik ali svetnica, ki je po tradiciji v nebesih poseben priprošnjik oziroma priprošnjica in zaščitnik oziroma zaščitnica kraja, pokrajine, osebe, skupine oseb in vrste dejavnosti za njihov blagor, dobrine in zoper njihove tegobe, nesreče in stiske. Pojem svetega zavetništva se je razvil iz patronata cerkva, ker so jih postavljali na grobove mučencev; ti so ob pivih menihih prvotno veljali Za svetnike, ker so umrli v krščanski milosti. Pozneje je postal svetniški naslov individualno častno priznanje za krščanstvu najbolj vdane in zaslužne umrle kristjane, ki jim gre javno čaščenje. Svetniške osebe je najprej oblikovala tradicija, nato so jih potrjevali lokalni ■škofi; lokalno razglašanje beatifikacije, predstopnje svetništva umrlega ali umrle so še v 17. stol. opravljali lokalni škofi; kanonizacijo, potrditev umrlega ali umrle za svetnika oziroma svetnico opravlja v Rimsko katoliški cerkvi od 13- stol. le papež (Livingstone 1997: 174, 280, 1234, 1444, 1443; Hinnells 1987: 280; Attwater 1981: 11-15). Čaščenje svetnikov in svetnic, h katerim so se rimsko katoliški in pravoslavni kristjani zatekali s prošnjami za varstvo in pomoč v zemeljskih tegobah, je različno glede na pokrajine in glede na čas. Zato je hagiografska literatura pri raziskovanju tovrstnega verovanja na Slovenskem le delno uporabna. Že kratek pregled različnega zavetništva v sosednjih pokrajinah jasno pokaže, da lahko posploševanja in v časovnem nizu nepotrjene indukcije vodijo le v zmote, in da je potrebno vsako tovrstno vedenje utemeljiti ali potrditi na konkretnih, časovno in prostorsko določljivih pričevanjih s slovenskega ozemlja. Dragocen tovrsten vir so slovenske pridige Tobije Lionellija, Janeza Svetokriškega (gl. Rupel 1991; Pogačnik 1990; Pogačnik 2000). Pridige je med 1. 1691 in 1707 izdal v petih obsežnih knjigah. Ker je živel in pridigal v Trstu, Sv. Križu v Vipavski dolini, Ljubljani, Novem mestu, Gorici in še kje, domnevamo, da je v slovenskih krajih tudi širil svoje predstave o specializiranih svetniških zavetnikih in zavetnicah, ki so nastale tako po hagiograf-ski literaturi kakor tudi po poznavanju domače verske prakse vernikov. Seveda pa je rešitev hkratnega vprašanja, koliko so se te predstave v teh pokrajinah razširile in koliko so se razlikovale od udomačenih kultnih praks in predstav, odvisna od drugih virov. V tem besedilu so najprej v drobnejšem tisku nanizani povzetki omemb in obravnav Svetokriškega o svetniških zavetnikih in zavetnicah. Urejeni so abecedno po izvirno zapisanih oblikah svetniških imen. Povzetkom o sveti osebi sledi komentar pisca teh vrstic. Sklep spisa vsebuje tudi sezname stisk in tegob in dobrin, zoper katere oziroma za katere prosilcem pomagajo ustrezne specialne svetniške zavetniške osebe, in seznam stanov, iz katerih izvirajo svetniki in svetnice. Oboje je pregledni izvleček prej navedenih povzetkov iz pridig Janeza Svetokriškega. Zavetniški svetniki in svetnice, omenjani v pridigah Janeza Svetokriškega S. Abundi je svetnik iz stanu zakristanov. Svetokriški navaja stanove kot družbeni rodovnik določenih svetnikov, ki pričajo, de v'slednem /lanu lahkujc morimo isvelizhat, akti li hozhemo. Inu s’en exempel CeJJarji imaio Cejsarja S. Henrica, krajlij S. Ludouika. Firsthti S. Giuilhelma.. Sacrijtani s. Abundia etc (Svetokriški II 1691: 194, 195). Pisec teh vrstic nisem ugotovil, na katerega svetnika je mislil Svetokriški (najbrž gre za imensko izvedenko iz latinskega adverba abunde, morda celo za nesporazum). S. Aegidius je svetnik, ki mu je Hog dal, tako kakor nekaterim drugim svetnikom enofufebno mozh, inu gnadu venih gvishnih potrebah, inu bolesnah pomagat taiftom, kateri andohllivu Se nym per-porozhe. S. Aegidiusu je dal oblajt zhes urozhino (Svetokriški III 1696: 434). Mišljen je Aegidius puščavnik (Attwater 1981: 155; Schauber 1995: 453, 454), slovenske imenske oblike, npr. Egidij, Tilen, Tilih, Tilj do časa Svetokriškega, še niso izpričane (Keber 1988: 157, 158). Svetnik je eden izmed 14 svetih pomočnikov v sili (Livingstone 1997: 136, 676; Badurina 1979: 189; Seibert 1989: 236). Na Slovenskem so sv. Egidija sicer poznali, kakor priča npr. kiparska upodobitev tega svetnika iz 2. polovice 15. stol. v cerkvi nad Repnjami, toda vsaj v 17. stol. ni bil zelo popularen; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem je svetnik naveden kot patron samo sedmih cerkva (Valvasor 1689, 8. knj.: 746, 766, 791, 793, 826, 831). S. Aetiuf je svetnik iz stanu pastirjev (pafterijgl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 195). Morda gre za pridigarjevo nedoslednost; svetnik je bil arijanski škof (Livingstone 1997: 23). Na Slovenskem je bil v 17. stol. svetnik neznan ali komaj znan; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjen ne kot cerkveni patron, ne kot upodobljenec na oltarju (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). S. Agapila je svetnica iz stanu kmetic (kmeteze; gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 195). Najbrž je mišljena sv. Agapija mučenka, čaščena v pravoslavnih Cerkvah (Furnoa-grofiot 1968: 320). V hagiografiji zahodne Cerkve sta znana predvsem sv. Agapitus iz Eraenesteja (Schauber 1992: 429) in sv. Agapetus papež (Livingstone 1997: 27). V 17. stol. so na Kranjskem vsaj nekateri izobraženci vedeli za tri svetnike z imenom Agapit, za katere so mislili, da so povezani s to deželo (Valvasor 1689, 8. knj.: 497, 498, 582). S. Agatha Diviza inu Martemiza je svetnica Nasha Sveta Pumozhniza, ki so jo hudo mučili in ji odrezali prsi. Takoj po smrti se je zgodil čudež; z njeno ruto so pregnali izbruh lave nazaj v Vezuv in to delajo Se zdaj, da spoznamo, kako Bog volnu pomaga laijtom, kateri S. Agatho v’ jvoyh potrebah andohlliu napomozh klizhejo(Svetokriški III 1696: 156,158,160-162, 164). Zaradi vrste mučeništva je svetnica ženska zavetnica: kadar eno shensko pershono pet ji bole, inu potle osdravi pres konza S: Agatoh huali (Svetokriški 1/1 1691: 184) in zavetnica za bolezni prsi sploh (Svetokriški III 1696: 434). Gre za Agato iz Catanije. Svetokriški je zamenjal Etno z Vezuvom, pajčolan, ki naj bi bil svetničin in s katerim naj bi ustavili tok lave, je relikvija v Cataniji (Schauber 1995: 56, 57; Attwater 1981: 34; prim. Ferguson 1961: 102). Predstavo o zavetništvu zoper bolezni prsi so nazorno širile upodobitve, na katerih so odrezane prsi, svetničin atribut (Hall 1991: 4; Wimmer 1990: 124). Takšna je npr. že svetničina kiparska upodobitev iz druge polovice 15. stol. v cerkvi v Britofu pri Kranju; tudi Svetokriški je videl svetnico z odrezanima dojkama na krožniku na sliki iz 1. 1668 v kapucinskem samostanu v vipavskem Svetem Križu: Agata je tam upodobljena med drugimi svetniki in svetnicami pod sv. Trojico. S. Agnes Diviza inu Martemiza je svetnica Nafha Sveta Pomozhniza, katero pohleuno profitno profsi sa naj tvojga Nebejhkiga Shenina (Svetokriški III 1696: 113-116, 118, 124). Mišljena je Agnes iz Rima, slovensko vsaj že v 15. stol. imenovana Neža (Schauber 1995: 29, 30; Attwater 1981: 35; Keber 1988: 308, 309; Blaznik 1963: 403, 404). Svetnica je bila v 17. stol. na Slovenskem precej znana; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem je navedena kot patrona 14 cerkva (Valvasor 1689, 8. knj.: 718, 737, 755, 756, 763, 772, 781, 797, 799, 802, 813, 814, 822, 830). Na njeno priljubljenost kaže sporočilo, da so število romarjev, ki so 29. avgusta 1688 prišli v sv. Neži posvečeno cerkev na Kumu, ocenili kar na okoli 50 tisoč (Valvasor 1689 8. knj.: 802). 5. Alej j je S. Pomozhnlk najh. Ko svetnik umre, sazhneo bolnike is ce/liga masla h’ temu S. truplu pelati; izjava pač kaže, v kakšnih tegobah naj bi verniki prosili svetnika za pomoč (Svetokriški III 1996: 359, 371). Mišljen je Alexius iz Edese, slovensko šele v novem veku imenovan Aleš (Schauber 1995: 364; Attwater 1981: 39, 40; Keber 1988: 100). Verjetno je najstarejša upodobitev tega svetnika na Slovenskem šele na freski iz 1. 1504 v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom; tudi v 17. stol. na Slovenskem svetnik ni bil priljubljen; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjen ne kot cerkveni patron, ne kot upodobljenec na oltarju (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). S. Alexander je svetnik iz stanu volarjev (vola rij, gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 195). Najbrž je mišljen Alexander mučenik (Attwater 1981, 39). S. Alo je svetnik iz stanu kovačev (kottazhij\ gl. S. Abundi, komentar; Svetokriški II 1691: 194). Mišljen je Eligius iz Limogesa, francosko imenovan tudi Eloi (Livingstone 1997: 538, 539; Attwater 1981: 112, 113; Schauber 1995: 618, 619). Iz 19. stol. je znana slovenska oblika imena Aloj. V poznem srednjem veku so pri nas za svetnikovo specialno zavetništvo vedeli. Na reliefnem sklepniku oboka iz 1. 1471 v župni cerkvi v Škofji Loki je upodobljen sv. Eligij, ko podkuje konja; upodobitev je podpis ceha loških kovačev, ki so delno plačali gradnjo oboka. Vendar v 17. stol. na Slovenskem svetnik ni bil priljubljen; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjen ne kot cerkveni patron, ne kot upodobljenec na oltarju (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). S. Antand je svetnik iz stanu korarjev (korarij, gl. S. Abundi, komentar; Svetokriški II 1691: 195). Mišljen je sv. Amandus, frizijski apostol, pivi krščanski misijonar med alpskimi Slovani (Livingstone 1997: 48, 49; Miklavčič 1968: 407; Benedik 1991: 33). Na Slovenskem je bil v 17. stol. svetnik neznan ali komaj znan; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjen ne kot cerkveni patron, ne kot upodobljenec na oltarju (gl. Valvasor 1Ö89, 8. knj.). S. An tiri Apostol je svetnik naj h Sveti Pomozhnik; skuji fnamine S. Krisha je enimu slepimu ozhef/a resvetlil, taushent drugem je pamet resvelil, de Jo fnamine S. Krisha molili kadar je eniga mertviga oshivil, taushent drugih ud fmerti liga greha k' lehnu tegnade Boshje Jo gori v/tali (Svetokriški III 1696: 590, 591, 592). Seveda je mišljen apostol Andreas; slovenski imenski obliki Andre in Andrey sta izpričani iz poznega srednjega veka (Keber 1988: 108; Blaznik 1963: 369, 370; Kos 1954: 312); ker je to bilo tedaj razširjeno osebno ime, mislimo, da je bil svetnik priljubljen. Svetokriški uporablja drugo slovensko imensko obliko, ki jo sklanja: Andri, Andrea, Andreu (Svetokriški III 1696: 584, 592). Svetnik je bil v 17. stol. na Slovenskem močno čaščen; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem je naveden kot patron kar 36 cerkva (Valvasor 1689, 8. knj.: 714, 721-723, 725, 736, 740, 744, 746, 747, 750, 758, 764, 765, 773, 774-778, 780, 784, 787, 796, 806, 809, 812, 824, 829, 833, 835). Ohranjeni votivni podobi iz 17. stol., naslikani v zahvalo sv. Andreju, pričata o prošnjah za otroka in za zdravje bolnice (Zupan 1964: kataloški številki 1 in 3). S. Anna je S. Pomozhniza in kot prava Babiza Odreshenika tiga j vejta zelo mogočna priprošnjica, saka j S. Anna lahku fprofji karkuli hozhe od Ch ri/tufa Jiijufa, sakajje njegova Matti, inu nej zviblat, de Maria Diviza, kakor ena hualejhna Hzhi pomaga vfelej Ipro/fit in svetnica bo gvishno proHila G. Boga sa nafs, zhe my pohleunu, inu andohtliu homo S. Anno zhaftili. Svetnica je pomagala celo nekemu turškemu vezirju, ki je na Madžarskem vzel njeno podobo. Na morju ga je rešila pred brodolomom in doma v Carigradu mu je rešila ženo pri težkem porodu; hčer so zato imenovali Ana in vsa družina se je pokristjanila. Zgodba kaže na svetničino zavetništvo pri porodih (Svetokriški III 1696: 395-402). Predstavo o mogočnosti svetničinega zavetništva so nazorno širile ikonografske upodobitve sv. Ane Samotretje, ki pestuje ali drži Jezuščka in Marijico (Wimmer 1990: 126). Pri nas je npr. lep zgled takšne upodobitve kip iz poznega 15. stol. v Narodni galeriji v Ljubljani. Tudi v poznejših ikonografskih upodobitvah svetnice je poudarjena njena moč, ki izvira iz sorodstvenih vezi: med očarljivejše različice sodijo prizori, v katerih Ana uči Marijico branja, kakor npr. na sliki iz 17. stol. v cerkvi na sv. Lovrencu na Pohorju. Slovenske oblike imena Ana, Anka in Anica so se pojavile vsaj že v zgodnjem novem veku (Keber 1988: 105). Svetnica je bila v 17. stol. na Slovenskem močno čaščena; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem je navedena kot patrona kar 36 cerkva (Valvasor 1689, 8. knj.: 716, 721,723, 725, 733, 734, 738, 740, 742, 747, 749, 750, 758, 765, 768, 772, 775, 779, 780, 782, 783, 786, 788, 790, 796, 800, 803, 816, 818, 823, 824, 830, 831, 832). S. Anton Appat je svetnik Najh Sveti Varih, Na/h S. Pomozhnik, ki je zelo mogočen, saj je premagal vso peklensko vojsko in skušnjave, zato zhaftimo tedaj nafhiga S. Variha, inu perporozhimoje njemu (Svetokriški III 1996: 92-94, 96, 100, 101). Predstava o zavetništvu sv. Antona Puščavnika za prašiče se je med večinsko nepismenimi nazorno širila z upodobitvami, na katerih je svetnikov atribut prašič, ki sicer v legendi pomeni pojavno podobo hudiča. To zavetništvo, ki ga Svetokriški ne omeni, je na Slovenskem izpričano že 1. 1668 (Wimmer 1990: 127; Hall 1991: 13, 14; Ferguson 1961: 105; Makarovič 1991: 15). Svetokriški že rabi na Slovenskem udomačeno obliko latinskega imena Antonius. Svetnik je bil v 17. stol. na Slovenskem precej čaščen; v opisu župnij Pa tedanjem Kranjskem je naveden kot patron 31 cerkva (Valvasor 1689, 8. knj.: 716, 723, 734, 737, 738, 748, 749, 753, 757, 758, 762, 764, 772, 776, 783, 784, 788, 789, 796, 806, 809, 813, 818, 823, 824, 828, 832, 835; Valvasor 1689, 11. knj.: 483). S. Anton de Padoua je naj h tubi S Pomozhnik. Je zelo mogočen svetnik, ki je napravil največ čudežev in jih še danes dela skoraj vsak dan: ima ublaj/ ud G. Boga prejeto zhef semlo, inu NebeJJa; zhejs ludy, inu shivino. Čudežev je toliko, da jih v pridigi ni mogoče našteti: poprej bijijejt upaljvejjde na Nebefsih sishteti, kakor zhuda od S. Antona dopemejfene. Na možno vrsto pomoči kažejo nekateri čudeži. Ljudje raznih narodnosti, ki so poslušali svetnikovo pridigo, so hkrati slišali njegov govor vsak v svojem jeziku po Shpanish, Franzeshish, Latinski, Lashki, Slovenski, Grekish, Haebreish. Svetnikovi čudeži so znani v najsrečnejši Padovi, v svetnikovem rojstnem mestu Lizboni in povsod: Sposnaj ti krajlevjtvu Portugalska, Franj'kit, Shpansku, Polsku, Nemshka, inu lashka deshela, inu celli Jvejt, tudi ta novi v’ Indiah, Gongu, Sungo, Zingo&c. Glede na prošnje svetnik da ali prepreči dež in točo, reši ljudi na morju, ozdravlja razne bolezni, izganja zlega duha iz obsedencev; enkratno je bilo svetnikovo poklicanje pogubljenca iz pekla, de je mogalpijfmu dati, deflegar nej nezh dolshan. Omenjena je tudi prošnja sv. Antonu za pomoč ob porodu (SvetokriSki 111 1996: 300, 301, 304-309; IV, 383). Svetokriški že rabi slovensko obliko latinskega imena Antonius. Svetnik je bil v 17. stol. na Slovenskem znan; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem je naveden kot patron 17 cerkva (Valvasor 1689, 8. knj.: 718, 735, 738, 741, 748, 749, 754, 768, 774, 775, 783, 790, 808, 814, 836). V 17. stol. so vsaj nekateri izobraženci mislili, da je povezan z našimi kraji, ker je prišel v Gorico in v Trst in tam ustanovil samostana (Valvasor 1689, 8. knj.: 498). Votivna slika iz 17. stol. priča o tedanji plemiški ali meščanski prošnji sv. Antonu Padovanskemu in Mariji Devici za pomoč v bolezni (Zupan 1964, kataloška številka 179). Po poročilu iz 17. stol. je v cerkvi sv. Antona Padovanskega v Veliki Štangi ozdravelo mnogo prosilcev, med njimi hud kilav bolnik, spregledal je tudi slepec (Valvasor 1689 8. knj.: 768). S. Apollonia Diviza inu Marterniza je svetnica nasha S. Pomozhniza, ki je bila hudo mučena; izbili in izdrli so ji tudi zobe. Bog ji je podelil milost in posebno moč, da zoper bolezni zob pomaga prosilcem, ki se ji pobožno priporočijo (SvetokriSki III 1696: 166, 168, 171-174, 434); kadarpak eniga Jobe bole, Ah kulikain oblubi ftuij A S: Poloniae (Svetokriški 1/1 1691: 184). Pri slednjem zapisu svetničinega imena gre za tiskarsko napako; slovenske imenske oblike, kot so Polona in Polonka, v času do Svetokriškega niso izpričane. Seveda je mišljena Apollonia Aleksandrijska. Predstava o zavetništvu zoper zobne bolezni se je med nepismene nazorno širila z upodobitvami, na katerih so klešče z izpuljenim zobom svetničin atribut (Wimmer 1990: 127; Hall 1991: 18). Takšna reliefna upodobitev svetnice, ki drži zob v prepričljivo velikih kleščah je npr. na sklepniku oboka iz 1. 1497 v cerkvi v Šentrupertu na Dolenjskem. V 17. stol. na Slovenskem svetnica ni bila zelo znana; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni navedena kot patrona niti ene cerkve (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). S. Apronian je svetnik iz stanu biričev (berizhijgl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 195). Pisec teh vrstic nisem ugotovil, na katerega svetnika je mislil Svetokriški. S. Amald je svetnik iz stanu organistov (organi/ti; gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 195). Mišljen je sv. Arnold iz Arnoldsweilerja, ki je bil glasbenik (Schauber 1992: 365, 366). Na Slovenskem je bil v 17. stol. svetnik neznan ali komaj znan; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjen ne kot cerkveni patron, ne kot upodobljenec na oltarju (gl.Valvasor 1689, 8. knj.). S. BaJ/ilifJa je svetnica iz stanu zakonskih žena (sakonske; gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 195). Morda gre za pomoto. Sv. Basilissa iz Nikomedije je bila devetletna mučenka (Schauber 1992: 457), sv. Basilia je bila devica in mučenka (Badurina 1979: 139). S. Bernard je svetnik iz stanu opatov (appati, gl. S. Abundi, komentar; Svetokriški II 1691: 195). Imel je čudežne moči: prerokoval je za starše svojih redovnih sobratov, da bodo ozdravili, čeprav so zdravniki nad njimi že obupali, ozdravil je mertvashko bule/en, kap, enajstim slepcem je povrnil vid, ozdravil je osemnajst hromih, mnogo nemih, mrzličnih, gluhih in drugih (Svetokriški III 1696: 452). Seveda je mišljen sv. Bernard iz Clairvauxa, ustanovitelj cistercijanskega reda; iz nekaterih nadrobnosti govora poslušalcem pridige (Svetokriški III 1696: 448) je razvidno, da so cistercijani. Potemtakem je bila pridiga v samostanih ali v Stični ali v Kostanjevici in v nji zato ni izrecno omenjeno zavetništvo, o katerem sklepamo iz omemb njegovih čudežnih ozdravitev (Smolik 2000: 329). S. Illash je svetnik Na/h /vali Pomozhnik, ki je bil tako svet, da so v puščavi divje in domače živali čakale, da jim je podelil Ivoj Iveli shegin, da so ozdravele. Zapovedal jim je, da morajo biti človeku pokorne in da mu ne smejo shkoclovat na shivotu, inu na blagu. Sicer je Blaž znan po pomoči pri boleznih: ozdravil je slepe, hrome, neme in fantiča, ki se mu je v grlu zataknila ribja kost in je bil pred zadušitvijo: Sapovej S. Blash, de kust ima min skuzhit, btiga ter s’garla vun skozhi. V zvezi s tem mu je Bog podelil posebno moč: Sakaj Kada rkuli Je perm iri de enlmu v' garli kuft uflane, inu kadar rezhe la bolni, ali en drugi s 'pravo andohtio, inu vpanjam: Blafius Chrijti Martyr dicit tibi, aut afcende, aut defcende. Ta bolni prezej je reshi (III, 146-150, 154). Sicer je Bog podelil Blažu posebno milost za pomoč pri vseh boleznih grla (Svetokriški III 1696: 434). Mišljen je seveda sv. Blasius, v imenu katerega so duhovniki od 16. stol. blagoslavljali s prekrižanima blagoslovljenima svečama pod grlom vernika (Schauber 1995: 51). Svetnik sodi med 14 svetih pomočnikov v sili, zlasti zoper bolezni grla (Badurina 1979: 189; Seibert 1989: 60). Slovenska imenska oblika Blaž ali Blaz je izpričana vsaj od 15. stol. (Keber 1988: 132). V poznem srednjem veku je mnogo ljudi nosilo svetnikovo ime (Kos 1954: 314), kar kaže na tedanjo svetnikovo priljubljenost. V 17. stol. je bil na Slovenskem svetnik najbrž manj čaščen; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjen ne kot cerkveni patron, ne kot upodobljenec na oltarju (gl.Valvasor 1689, 8. knj.). 5. Bonaventura je svetnik iz stanu kardinalov; je priprošnjik s posebno božjo milostjo za pomoč prosilcem zoper protin (potogram; Svetokriški II 1691: 195; Svetokriški III 1696: 434). Svetokriški, ki je bil kapucin, pripadnik veje frančiškanskega reda, imenuje svetnika frančiškana moi hibi Sveti Pomozhnik, Firsht teh clrugyh Vuzhenikou, vendar je verjetno mislil na svetnika tudi kot na priprošnjika poslušalcev, ker omeni čudež oživitve mrtvega otroka, čudežno pomoč pri porodu in pomoč bolnim in revnim. Podobno je mogoče širše razumeti tudi pridigarjevo prošnjo, izraženo v prvi osebi ednine: pomagaj meni vfih moihpotreheh (Svetokriški III I696: 349-357). Seveda je mišljen Bonaventura frančiškan, škof in kardinal, ki se je prvotno imenoval Giovanni Fidanza (Schauber 1995: 359, 360). S. Boni/aciuf je svetnik iz stanu škofov (Svetokriški II 1691: 195). Mišljen je sv. Bonifatius škof, apostol Nemčije (Livingstone 1997: 223, 224; Schauber 1992: 272-275). Na Slovenskem je bil v 17. stol. svetnik neznan ali komaj znan; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjen ne kot cerkveni patron, ne kot upodobljenec na oltarju (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). ■S. Caietanus je svetnik, ki mu je Bog dal, tako kot nekaterim drugim svetnikom eno JuJebno mozh, mu gnado venih gvishnih potrebah, inu bolesnah pomagat taiftom, kateri andohtlivu Je nym per-porozhe. S. Caietanusu je Bog dal ublaft zhejs potre/s (Svetokriški 111 1696: 434). Mišljen je sv. Gaetano iz Tiene, ustanovitelj teatinskega samostanskega reda (Attwater 1981: 77, 78; Schauber 1995: 406, 407). Slovenska, nemški enaka imenska oblika Kajetan v času Svetokriškega in pred njim ni izpričana. Na Slovenskem je bil v 17. stol. svetnik neznan ali komaj znan; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjen ne kot cerkveni patron, ne kot upodobljenec na oltarju (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). S. Catharina Diviza inu Marterniza je najha Sveta Pomozhniza. Je polna dobrute, inu milojti; katera lahka dol ujamemo s' tiga, ka Je je vidltt, kadar glavo Jo y bili odjekali, kir nej kry tekla is nje shivota, ampak mleku, fpomin te milojti: Sa tiga volo vjyh nashjh potrebah shiherjepertozhimo, inu perpotozhimo Nashi S. Pomozhnizi S. Catharini, dokler je polna mleka te milojti, inu she danashni dan Jvera s' nje S. Trupla enu ojle, katera te bolne osdravi (Svetokriški III 1696: 573, 580-582). Mišljena je sv. Catharina iz Aleksandrije, saj Svetokriški omenja tudi edinstveno značilnost iz legende o njej, po kateri je spreobrnila v krščanstvo petdeset poganskih učenjakov (Svetokriški III 1696: 575). Svetnica je ena od 14 svetih pomočnikov v sili, zlasti zoper bolezni jezika in govorjenja (Badurina 1979: 189) in za večjo mlečnost mater (Seibert 1989: 236). Skrajšani slovenski imenski obliki Katrej in Katrija sta izpričani iz poznega srednjega veka (Keber 1988: 235; Blaznik 1963: 392). Sv. Katarina je bila v 17. «ol. na Slovenskem močno čaščena; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem je navedena kot patrona kar 33 cerkva (Valvasor 1689, 8. knj.: 715, 718, 719, 721, 723, 724, 729, 737, 738, 747, 749, 753, 756, 757, 763, 765, 768, 775, 779, 780, 782, 793, 803, 806, 808, 813, 818, 823, 832; Valvasor 1689, 11. knj.: 484). Svetničino moč in veljavnost so potrjevale upodobitve, na katerih je prikazana njena zaroka zjezuščkom, npr. na sliki iz 17. stol. v cerkvi v Radovljici. Christof je svetnik, ki mu je Bog dal, tako kot nekaterim drugim svetnikom eno Jufebno mozh, ‘ntl gnado venih gvishnih potrebah, inu bolesnah pomagat taiftom, kateri andohtlivu Je nym per-porozhe. Christofu je dal oblast zhefs nerodovitnojt te semle (Svetokriški III 1696: 434). Mišljen je Christophoros mučenec, nosilec Kristusa (Attwater 1981: 85; Schauber 1995: 377, 378). Kakor pričajo freskantske upodobitve (Stele 1969: 24, 25), so na Slovenskem svetnika v srednjem veku močno častili, zlasti še od velike kuge sredi 14. stol. (Makarovič 1991: 22, 23). Zavetništvo za rodovitnost zemlje temelji na legendi, po kateri je svetnik na Jezuščkovo zapoved svojo oporno palico zabodel v zemljo in naslednji dan je palica ozelenela, se razcvetela in rodila (Hall 1991: 171; Seibert 1989: 69; Ferguson 1961: 113). Na slovenskih gotskih freskah na cerkvenih zunanjščinah so upodobitve ozelenele palme ali drugega drevesa v svetnikovih rokah navadne, npr. v Gostečah iz začetka 15. stol. Svetnik sodi med 14 svetih pomočnikov v sili, zlasti zoper nenadno smrt (Livingstone 1997: 136, 338; Badurina 1979: 189; Metford 1983: 68). Zapis Chrishofv Promptuariumu je seveda tiskarska napaka. Na Slovenskem navadna imenska oblika Krištof je bila znana vsaj že od konca 14. stol. (Keber 1988: 245, 246). V 17. stol. je bil svetnik najbrž malo čaščen; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem je omenjen kot cerkveni patron ene same cerkve (Valvasor 1689, 8. knj.: 787). 5. CiriacuJje svetnik iz stanu rabljev (rabelnijgl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 195). Mišljen je sv. Cyriacus mučenec, eden 14 svetih pomočnikov v sili, zlasti v smrtnem boju (Livingstone 1997: 136; Schauber 1992: 408; Badurina 1979: 183; Seibert 1989: 236; Metford 1983: 78). Po legendah je bil deček ali diakon; Svetokriški ga je postavil v rabeljski stan najbrž glede na upodobitve, na katerih je svetnikov atribut meč. Na Slovenskem je bil v 17. stol. svetnik neznan ali komaj znan; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjen ne kot cerkveni patron, ne kot upodobljenec na oltarju (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). S. Clara Diviza je svetnica na/ha Sveta Pomuzhniza. Je v posebni božji milosti: vezhkrat Chriftus Je je S. Clari prikasal, kadar njegovo britko marlro je premishlovala, inu gnadodal de skufifnamine S. Crisha velike zhi ide je dopernashala. Ozdravila je blaznost, davljenje s požrtim kamnom, raka na prsih, vodenico, gluhoto, golšo, jetiko, veliko vročino, z eno žemljo je nasitila 50 nun, prazno posodo je čudežno napolnila z oljem, hudiče je izganjala iz obsedencev, Saracene je pregnala iz samostana (Svetokriški III 1696: 416, 421, 422). Mišljena je Clara iz Assisija, ustanoviteljica nunskega reda klaris; slovenske oblike njenega imena iz časa Svetokri.škega oziroma pred njim niso izpričane (Keber 1988: 237, 238). Pridigarjeve navedbe o svetničinih čudežnih zdravljenjih je najbrž treba videti v zvezi s poslušalkami v samostanih klaris v Gorici, Ljubljani, Mekinjah ali Škofji Loki (Rupel 1991: XXI). S. Columban je svetnik iz stanu plemičev (shlahtniki; gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 194). Mišljen je sv. Columbanus, irski misijonar med Galci in Alemani, opat v Bobbiu (Livingstone 1997: 380). Na Slovenskem je bil v 17. stol. svetnik neznan ali komaj znan; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjen ne kol cerkveni patron, ne kot upodobljenec na oltarju (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). S. Cojma inu Damian sta svetnika iz stanu zdravnikov (arzati; gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 194). Že v srednjem veku sta svetnika Cosmas in Damian veljala za zavetnika zdravnikov. V Zlati legendi iz časa okoli 1. 1260 je zapisano, da sta bila zdravnika, ki sta čudežno ozdravljala za življenja in po svoji smrti (Jacobus I 1993: 196-198). Na upodobitvah so njuni svetniški atributi zdravniške priprave (Wimmer 1990: 157; Hall 1991: 180). Ob koncu 17. stol. so v Ljubljani ustanovili bratovščino sv. Kozme in Damijana za zdravnike in lekarnarje; v božjepotni cerkvi na Krki na Dolenjskem, posvečeni svetnikoma, naj bi se med 1. 1646-1710 zgodilo 69 čudežnih ozdravitev (Kuret 1989/2: 11, 12). Svetnika sta bila v 17. stol. na tedanjem Kranjskem patrona šestih cerkva (Valvasor 1689, 8. knj.: 727, 732, 739, 777, 781, 813). S. Crijpin je svetnik iz stanu čevljarjev (shushterijgl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 194). Shushteriu /la bila /veli Cti/pus, inu Crifpinianus (Svetokriški V 1707: 34). Po legendi je svetnik skupaj s sv. Crispinianom čevljaril v Soissonsu (Livingstone 1997: 431; Metford 1983: 75). O zavetništvu čevljarjev v srednjem veku na Slovenskem kar najbolj nazorno priča reliefna upodobitev obeh svetnikov pri čevljarskem delu na sklepniku oboka škofjeloške župne cerkve, datiranega z letnico 1471; upodobitev je svojevrsten podpis čevljarskega ceha, ki je prispeval denar za gradnjo oboka. Svetnika sta bila v 17. stol. na Slovenskem malo čaščena; niti enkrat nista omenjena v opisu cerkva in oltarjev na tedanjem Kranjskem (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). S. Cyrill je svetnik iz stanu patriarhov (patriarh)/; gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 195). Mišljen je Cyrilus, patriarh Aleksandrije, nasprotnik arijanizma in nestorijanizma (Livingstone 1997: 443; Schauber 1992: 319). Na Slovenskem je bil v 17. stol. svetnik neznan ali komaj znan; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjen ne kot cerkveni patron, ne kot upodobljenec na oltarju (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). S. Eletia je svetnica iz stanu cesaric (cefsarizc; gl. S. Abundi, citat; Svetokri.ški II 1691: 195). Seveda je mišljena sv. Helena, mati cesarja Konstantina. V 17. stol. je bila svetnica patrona 16 cerkva na tedanjem Kranjskem (Valvasor 1689, 8. knj.: 722, 723, 731, 735, 749, 763, 776, 781, 790, 813, 827, 830, 832, 833, 836). S. ElieJ je svetnik, ki mu je 15og dal, tako kot nekaterim drugim svetnikom eno fufebno mozh, inu ttnaclu venili gvishnih potrebah, inu bolesnahpomagat tai/tom, kateri andohtlivu /e nym perporozhe. Zhes element liga luffta reshitje dal oblajt S. Elieju.Je rej/s de tudi s' luffta prideio ftrele, katere ludy, mu shivino pobiejo, satoraj pravu Jturite de S. Eliafu je perporozhite, ali vener Jtrela nikar cellimu mehu, lemuzh H enimu, ali dnema shkodo fturj; svetnik je znan po uspešni priprošnji za dež (Svetokriški •II 1696: 275, 276, 434; Svetokriški IV 1700: 438). Mišljen je prerok Elias, slovensko Elija, ker je bil na ognjenem vozu dvignjen v nebo po zračnih višavah (Sveto pismo stare zaveze; Druga knjiga kraljev 2: 11). Predstavo o njegovi oblasti nad zrakom so nazorno širile upodobitve, na katerih sedi na vozu, ki plava po zraku (Wimmer 1990: 136; Hall 1991: 123). Svetnik je bil v 17. stol. patron petih cerkva na tedanjem Kranjskem (Valvasor 1689, 8. knj.: 717, 733, 809, 814, 818). S. Elisabeth Uduva je svetnica iz stanu kraljic (krajlizey gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 195). Je Nasha Sveta Pomozhniza. Za življenja je pomagala revežem, na svoje stroške je postavila špital, v katerem je oskrbovala mnogo beračev in bolnikov in jim lastnoročno stregla (Svetokriški III 1696: 560, 563, 566-568, 570). Mišljena je sv. Elisabeth von Thüringen, hči ogrskega kralja Andreja II, ki ji je mož umrl na križarski vojni (Badurina 1979: 218; Livingstone 1997: 540; Schauber 1992: 596-598; Metford 1983: 92). Predstavo o njenem zavetništvu so nazorno širile upodobitve, na katerih so svetničini atributi: berač, pohabljenec, žlica, kruh, ribe, košarica, vrč (Wimmer 1990: 137). Pri nas kaže na takšno zavelništvo npr. slika iz 17. stol., ki je v svetnici posvečeni cerkvi na Pristavi pri Polhovem Gradcu; na upodobitvi sv. Elizabeta daruje reveže. Svetnica je bila v 17. stol. patrona treh cerkva na tedanjem Kranjskem (Valvasor 1689, 8. knj.: 718, 724, 747). Iz poznega srednjega veka je izpričana slovenska imenska različica svetničinega imena Speta (Blaznik 1963: 418). S. Etziar je svetnik iz stanu grofov (groffi; gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 194). Pisec teh vrstic nisem ugotovil, na katerega svetnika je mislil Svetokriški. S. Euftachi je svetnik iz stanu lovcev (Jagri]; gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 195). Mišljen je sv. Eustachius, eden izmed 14 svetih pomočnikov v sili, zlasti zoper življenjske težave (Badurina 1979: 189; Livingstone 1997: 136, 576; Schauber 1992: 488, 489; Seibert 1989: 236). Že v srednjem veku je veljal za zavetnika lovcev, ker je na lovu z njim spregovoril Jezus v podobi jelena, kot sporoča Zlata legenda iz časa okoli 1. 1260 (Jacobus II 1993: 266). Predstavo o lovskem zavetništvu so nazorno širile upodobitve svetnika na lovu oziroma ob jelenu (Wimmer 1990: 139; Hall 1991: 87). Svetokriški že uporablja slovensko obliko svetnikovega imena. Na Slovenskem je bil v 17. stol. svetnik neznan ali komaj znan; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjen ne kot cerkveni patron, ne kot upodobljenec na oltarju (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). S. Eu/tachia je svetnica iz stanu deklet (dekilze; gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 195). Ni jasno, na katero svetnico je mislil Svetokriški. Deklico sv. Eustachium in njeno mati Paulo je sv. Hieronim napotil v puščavniško življenje (Livingstone 1997: 576), sv. Fusta-chia je sedemnajstletna stopila v samostan v Padovi (Schauber 1992: 65, 66). S. Eulogius je bil kovač (kovazh; Svetokriški V 1707: 39). Pridigar je tu bržkone zamenjal ime sv. Eligija, ki je bil kovač, z imenom Eulogij, ki sta ga imela svetnika, ki nista bila kovača; eden je bil patriarh v Aleksandriji, drugi mučenik v Cordobi. Gl. S. Alo. S. Flavia Domitilla je svetnica iz stanu gospodičen (go/podizhne; gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 195). Mišljena je svetnica hči cesarja Vespazijana (Livingstone 1997: 499; Attwater 1981: 249; Schauber 1995: 217). Na Slovenskem je bila v 17. stol. svetnica neznana ali komaj znana; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjena ne kot cerkvena patrona, ne kot upodobljenka na oltarju (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). S. Florian marternik je svetnik n a!h hibi S. Pumuzhnik, na/h Varih, ki gaje G. Bog pognadal, cle karkulipro/i ud G. Boga fpro/fi sa lai/le, kateri andohlli/e njemuperporozhe. Su/ebnopakgnadu G. Bug je njemu dal zhes element tiga ognia, reshit. Ob svetnikovih čudežih sta poslušalcem omenjeni ob velikem požaru tudi konkretna rešitev njihovega mesta pred popolnim uničenjem in zidava votivne cerkve sv. Florijanu, ki še ni končana in jo je treba dovršiti: Nikar laku N. N., de G. Bug va/s nebu shtrajfal, ampak dopolnite vashu ublubu, pu/tite ne/trani drugu Jidajne, nenuznu shpendovanje, ter to S. Cerku jydal dokunzhate, ter va/s sagvisham de S. Florian va/s bo pred ognlom obvarval (Svetokriški III 1696: 269-273, 275-279, 434). Pridiga s temi omembami je bila v Ljubljani; kjer je L l660 požar uničil 15 hiš, so ob zgornjem podaljšanem koncu današnje Rožne ulice postavili votivno cerkev sv. Florijanu (Rupel 1991: 206). Nazorno predstavo o svetnikovem zavetništvu zoper požar so širile upodobitve, na katerih je njegov atribut golida ali škafec (Wimmer 1990: 142; Hall 1991; 93); golida je npr. kar veristično izrezljana na svetnikovem kipu iz začetka 16. stol. v cerkvi na Kojskem. Na sliki iz 17. stol. v cerkvi na Zgornji Muti je v ospredju upodobljeno Florijanovo mučeništvo, daleč v ozadju pa je na oblakih svetnik naslikan še enkrat, ko iz velikega škafa zliva vodo na gorečo hišo. Ponekod so ga uvrščali med 14 svetih priprošnjikov v sili (Seibert 1989: 237). Svetnik je bil v 17. stol. patron 16 cerkva na tedanjem Kranjskem (Valvasor 1689, 8. knj.: 738, 739, 741, 744, 747, 764, 792, 807, 808, 812, 816, 818, 826, 830, 836; Valvasor 1689, 11. knj.: 483). Ohranjeni votivni sliki s konca 17. stol. pričata o tedanjih prošnjah svetniku za varstvo pred požarom in pomoč ob požaru (Zupan 1964: kataloška številka 52 in 223). S. Foča je svetnik iz stanu vrtnarjev (gortnarij; gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 195). Mišljen je svetnik mučenik Phocas iz okolice mesta Sinope, kjer se je preživljal z vrtnarjenjem in prodajo vrtnin (Attwater 1981: 286; Veriti 1 1828: 482, 483). Častili so ga predvsem v pravoslavnih Cerkvah (Furnoagrofiot 1968: 340, 356). Na Slovenskem je bil v 17. stol. svetnik neznan ali komaj znan; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjen ne kot cerkveni patron, ne kot upodobljenec na oltarju (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). 5. Franci/ca je svetnica iz stanu vdov (vudove; gl. S, Abundi, citat; Svetokriški II 1991: 195). Mišljena je sv. Francesca iz Rima, vdova po Lorenzu Ponzianiju (Livingstone 1997: 631; Miklavčič 1968: 666-671). Na Slovenskem je bila v 17. stol. svetnica neznana ali komaj znana; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjena ne kot cerkvena patrona, ne kot upodobljenka na oltarju (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). S. Seraphinski Ozhe Francijcus. Svetokriški, ki je bil kapucin, v pridigi imenuje svetnika iz Assisija, ustanovitelja frančiškanskega reda, kamor sodijo tudi kapucini, svojega očeta. Najbrž ga zato izrecno ne imenuje za varuha ali pomočnika; na zavetništvo posredno kažejo navedbe svetnikovih čudežev. Francijcu tudi vji elementi, inu shivali Jo pokorne bite, de celli fvejt je je na tem zhudil. NebeJJa po nozhi Je njemu fvetlobo poslale. Ogin sgubi na beffedo S. Farncijca Jvojo urozhujt. Morje tihu poftane, inu zholn pete kamar Francifcus sapovej, kadar timu /biku je pridigual. Voda na saputHd S. Franci/ca dobru vinu rata. Tize kadarym je sapovedal Jo lepu pejle, kadarpakym je rekal rnolzhati jo mauzhale. Knimu shkodlivimu grofovitnimu volku je sapovedal, de nima vezli shkode dellat, kar prezej krotak kakor enu Jagne rata. Cillu Jmert je bila njemu pokorna, sakaj Je bere od Svetiga Francijca de 30. mertuih je oshitril. Inu kar je she vezli, je projil eniga Angela, de enimu potrebnimit kmetu eno nyvo je bil soral.Je bil shal pridigvat Turkam ta S, Hvangeli, inu Sultana je bil k'pravi veriperpravil, inu s’jezite30000. taushent karshenikou reshil(Svetokriški III 1696: 506, 510, 517). Omenjene pridigarjeve navedbe o sv. Frančišku je treba videti v zvezi s pridiganjem v ustreznih slovenskih samostanih (Smolik 2000: 329, 330). S. Frumenti je svetnik iz stanu trgovcev (kupzij, gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 194). Mišljen je sv. Frumentius, trgovec iz Kartagine, ki so ga zaradi katolištva usmrtili arijanci (Livingstone 1997: 644; Miklavčič 1968: 808). Na Slovenskem je bil v 17. stol. svetnik neznan ali komaj znan; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjen ne kot cerkveni patron, ne kot upodobljenec na oltarju (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). S. GeneJiuJje svetnik iz stanu komedijantov (comedianti; gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 195). Mišljen je sv. Genesius mučenec, zavetnik igralcev, ker je postal kristjan potem, ko je igral bogataša, ki išče večno življenje in zve za Jezusa Kristusa (Metford 1983: 107). Na Slovenskem je bil v 17. stol. svetnik neznan ali komaj znan; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjen ne kot cerkveni patron, ne kot upodobljenec na oltarju (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). 5. Gentian je svetnik iz stanu krčmarjev (ollfterij; gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 194). Morda je mišljen sv. Gatianus? (Schauber 1992: 651). Na Slovenskem je bil v 17. stol. svetnik neznan ali komaj znan; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem nista kot cerkveni patron ali upodobljenec na oltarju omenjena ne Gentian ne Gatian (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). S. Giuilhelm je svetnik iz stanu knezov (firshti; gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 194). Mišljen je sv. Wilhelm Akvitanski, državnik in vojskovodja Karla Velikega (Schauber 1992: 257). Na Slovenskem je bil v 17. stol. svetnik neznan ali komaj znan; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjen ne kot cerkveni patron, ne kot upodobljenec na oltarju (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). S. Gothard je svetnik Najh hibi S. Pomozhnik. Med svetnikovimi čudeži so omenjeni pretvorba močvirja v rodovitno zemljo, ozdravitev slepe žene, ozdravitev gobavca, Po smrti je svetnik ozdravil še druge bolnike: Kadar Jo shlishali ludje de S. Gothard je umeri, is celle deshelejo ukuppaj tekli, inu te bolne k' temu S. Truplu pelali, inu vjy taijti, kateri s pravo vero Je Jo njemu perporozhili Jo osdravili. Omenjene so ozdravitve noge, zlomljene hrbtenice, skrčenosti, slepote: Satoraj N. N. perporozhileje v’ vashyh bolesnah s’pravo vero, inu s' uppajruim, ter bole sdrauje dojegli, inu G. Boga zhajtili. Še posebno moč je dal Hog Gothardu zhejs kathar (Svetokriški III 1696: 281, 287-289, 434). Mišljen je sv. Godehard von Hildesheim (Livingstone 1997: 695, 696; Schauber 1992: 206-208). Svetnik je bil v 17. stol. patron ene same cerkve na tedanjem Kranjskem (Valvasor 1689, 8. knj.: 817). S. Grogor Papesh je svetnik iz stanu papežev ('papeshi; gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 195); svetnik je Nash S. Varih, Nash S. Pomuzhnik (Svetokriški III 1696: 195, 203). Papeža svetnika z imenom Gregorius sta dva: Gregor I. Veliki in Gregor II. Sv. Gregorju sta bili v 17. stol. na Kranjskem posvečeni dve cerkvi (Valvasor 1689, 8. knj.: 741, 781). Svetokriški uporablja slovensko obliko svetnikovega imena; drugi slovenski različici Gregor in Gregori sta bili znani v poznem srednjem veku; ker je precej ljudi nosilo to ime, mislimo, da je bil svetnik tedaj precej znan (Kos 1939: 140, 141; Kos 1954: 325, 326; Blaznik 1963: 382, 383). S. Henric je svetnik iz stanu cesarjev (ce/Jarij) gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 194; Svetokriški IV 1700: 420). Seveda je mišljen sv. Heinrich II, nemški cesar (Schauber 1992: 352, 353). V 17. stol. so na Slovenskem vsaj nekateri izobraženci mislili, da je zaradi zgodovinskih dogodkov svetnik povezan z našimi kraji (Valvasor 1689, 8. knj.: 508, 509), vendar mu ni bila na Kranjskem posvečena nobena cerkev (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). S. Hijidor je svetnik iz stanu kmetov (kmetij; gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 194). Mišljen je sv. Isidor iz Madrida (Schauber 1992: 226, 227; Badurina 1979: 287). Sv. Izidor ni bil v 17. stol. na tedanjem Kranjskem patron niti ene cerkve (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). Svetokriški ga je videl naslikanega na sliki iz 1. 1668 v samostanu v vipavskem Sv. Križu med upodobitvami drugih svetnikov in svetnic pod sv. Trojico. S. Hod je svetnik iz stanu glasbenikov (mufikonti; gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 195). Negotovo je, na katerega svetnika je mislil Svetokriški; svetnik s takšnim imenom ni znan. Verjetno gre za biblijskega starozaveznega pravičnika Joba, ki ima v nemščini imensko obliko Hiob. V severozahodni Evropi je v 15. in 16. stol. po grškem Jobovem apokrifu ta pravičnik postal zavetnik glasbenikov; na upodobitvah iz 15.-17. stol. so ob njem naslikani godci, ki ga tolažijo z igranjem (Seibert 1989: 153). Na Slovenskem so pozni odmevi upodobitev, ki kažejo na Joba kot glasbenega zavetnika na panjskih končnicah, kjer so ob Jobu naslikani glasbeniki (gl. npr. Makarovič, Rogelj Škafar 2000: 143, 144). Sv. Jobu je bila v 17. stol. na tedanjem Kranjskem posvečena ena sama cerkev (Valvasor 1689, 8. knj.: 783). S. Homoboii je svetnik iz stanu krojačev (shniderij; gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 194). Ko je molil, so prišli angeli in namesto njega šivali, kar kaže kako je krojaštvo en dober, Bogudopadezh andverh (Svetokriški V 1707: 32). Mišljen je sv. Gutman iz Cremone, imenovan Homobonus. Bil je suknarski trgovec, upodabljali so ga s krojaškim orodjem v rokah (Schauber 1992: 585; Veriti IV 1829: 291-293). Na Slovenskem je bil v 17. stol. svetnik neznan ali komaj znan; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjen ne kot cerkveni patron, ne kot upodobljenec na oltarju (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). S. Ignatius je svetnik, ki mu je Bog dal, tako kot nekaterim drugim svetnikom enujnjebno tnuzh, inu gnado venih gvishnihpotrebah, inu bolesnahpomagat taiftom, kateri andohtlivu je nymperporozhe. S. Ignatiusu je dal oblajt zhefs bolezhino, inu nevarnojt tiga poroda (Svetokriški III 1696: 434). Mišljen je Ignatius iz Loyole (Schauber 1995: 393-396; Attwater 1981: 177, 178). Slovenska imenska oblika Ignac je nastala vsaj v poznem 17. stol. (Keber 1988: 204). S. Iuo je svetnik iz stanu govornikov (bejedniki; gl. S. Abundi, citat; SvetokriSki II 1691: 194). Mišljen je sv. Ivo, škof v Chartresu, veliki izvedenec v kanonskem pravu (Livingstone 1997: 854; Schauber 1992: 657, 658). Na Slovenskem je bil v 17. stol. svetnik neznan ali komaj znan; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjen ne kot cerkveni patron, ne kot upodobljenec na oltarju (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). S. Iuliana je svetnica iz stanu meščank (purgarze; gl. S. Abundi, citat; SvetokriSki II 1691: 195). Mišljena je svetnica mučenka Juliana, hčerka veljavnih staršev iz Nikomedije (Jacobus 1 1993: l60, l6l; Schauber 1992: 70; Miklavčič 1968: 483-485). Na Slovenskem je bila v 17. stol. svetnica neznana ali komaj znana; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjena ne kot cerkvena patrona, ne kot upodobljenka na oltarju (gl. Valvasor 1689,8. knj.). S. Jacob Apostel je svetnik Na J h Sveti Patron, na/h Sveti Pomozhnik. Njegovo truplo so is Jentfalema v' shpansko clesheloprenesli, inu blisu liga Me/ta Compo/telapokopali. Napravil je številne čudeže; vezhkrat je ovarval shpansko deshelo pred to jaurashno vojsko teh Samurizou; is paklaje bil eniga zhloveka rejshil; mertviga je bil oshivil. S prošnjami za milost hodijo ljudje od vsepovsod k svetnikovem grobu. Satorej zhaftimo S.Jacoba, inu perporozhimo /e njemu, saka/ je poln dobrute, inu lubesni, kakor so shli/hali, inu dokler /vojo dobruto je iskasal temu kateri ga je k’ martri ulekal, veliku vezh/e bo iskasal N. N., kateri v/aku lejtu s’procef/ioprideio Je niemuperporozhit (SvetokriSki III1696: 3K3, 384, 387-389, 391, 392). Seveda gre za Jakoba starejšega; ime je znano na Slovenskem vsaj že iz visokega •srednjega veka in vsaj ob koncu srednjega veka so bila osebna imenovanja ljudi s svetnikovim imenom zelo razširjena, kar kaže na njegovo tedanjo priljubljenost (Keber 1988: 211-213; Blaznik 1963: 386, 387; Kos 1954: 328, 329). Predstave o zavetništvih sv. Jakoba so se povezovale z romanji v Compostelo; na številnih upodobitvah je njegov atribut romarska oprava (Wimmer 1990: 151; Hall 1991: 136, 137), pri nas npr. na freski ■z 15. stol. (Makarovič 1991: 13). Svetnik je bil v 17. stol. zelo čaščen; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem je naveden kot patron kar 49 cerkva (Valvasor 1689, 8. knj.: 721, 726, 728, 730, 731, 733, 734, 739, 741, 746-748, 751, 756, 758, 764, 765, 775, 777, 781, 783, 784, 787, 788, 791, 794, 796, 799, 803, 806, 810, 812, 813, 816, 818, 823, 824, 825, 828-832). S.Jemi Apostol je svetnik naflt S. Pomozhnik, najh Sveti Varih (SvetokriSki III 1696: 461, 462, 464, 469, 470). Svetokriški uporablja slovensko imensko oblika svetnikovega imena Bartolomaeus; kot Jernej je bila uporabljana že pred sredo 14. stol., vsaj v 15. stol. so bile razširjene tudi slovenske različice Jarne, Jerne injarnej (Keber 1988: 220; Blaznik 1963: 388; Kos 1954: 331, 332). V 17. stol. je bil priljubljen in čaščen svetnik; na tedanjem Kranjskem mu je hilo posvečenih 24 cerkva (Valvasor 1689, 8. knj.: 721, 723, 731, 733, 734, 738, 740, 747, 752, 756, 766, 773, 774, 781, 792, 797, 803, 809, 813, 816, 818, 821, 824, 828). S. Joannes Evangelist je svetnik vajh Pomozhnik, najh Varih, ki je pripravljen za svoje častilce pri Bogu izprositi številne milosti; njemu je bog naklonil največje milosti, ker ga je najbolj ljubil (Svetokriški ■H 1696: 25, 28, 31, 32). Slovenske oblike svetnikovega imena so bile znane že v srednjem veku (gl. S. Joannes Karjtnik). Svetniku je bilo v 17. stol. na Kranjskem posvečenih 18 cerkva (Valvasor 1689, 8. knj.: 723, 725, 727, 744, 748, 752, 761, 763, 765, 782, 797, 803, 804, 809, 813, 818, 835). S. Joannes Karjtnik je svetnik Na/h hibi Pomozhnik, na/h lubefnivi Varih, na/h Patron, je umej vfimy Svetniki ta ner vekshi. Svetnik je priprošnjik za krščansko življenje: Dokler pak my /posnamo na/ho veliko /labost, katera je nagnena k' zartlajnu liga me//a, inu k’ /aura/htvi te pokure,■ satoraj pohleunu prof/imo tebe, O, na/h S. Varih sa gnado, dokler imash ime. Gnada Boshja, inu dokler ti Ji ozha, inu Moj/ter te S. pokure, zhudu tiga Svejta, vef/ejlje v/yh verneh, shpegu te zhedno/ti, ta ner blishnishi, inu vi/okejshipred Bugam, /pro//l nam od G. Boga grutdo, de bi my hodili sa fvetlobo tvoje Laterne (Svetokriški III 1696: 310, 311, 313-316, 31H-320). Slovenske oblike svetnikovega imenajanez, Janž, Janže, Janko in Ivan so bile v rabi v poznem srednjem veku (Keber 1988: 214; Kos 1939: 156; Kos 1954: 328, 375; Blaznik 1963: 387, 388); z njimi so imenovali mnogo ljudi, kar kaže, da je bil svetnik tedaj zelo priljubljen. V 17. stol. je bil sv. Janez na Kranjskem silno priljubljen in čaščen svetnik; posvečenih mu je bilo kar 55 cerkva (Valvasor 1689, 8. knj.: 718, 719, 722, 724, 733, 734, 737, 738, 740, 741, 742, 749, 750, 752, 753, 755, 756, 759, 762, 764, 766, 774-776, 780- 782, 784, 788, 789, 791, 792, 796, 798, 804, 806, 810, 812-814, 816, 818, 823, 824, 828, 830, 836). Po tedanjem poročilu je čudežno ozdravela huda bolnica, ki je svetnika prosila za pomoč (Valvasor 1689 8. knj.: 799). S. S. Joannes & Paulus Marlerniki sta svetnika, ki jima je Bog dal, tako kot nekaterim drugim svetnikom, eno /u/ebno mozh, inu gnado venili gvishnih potrebah, inu bolesnah pomagat taijtom, kateri andohtlivu /e nym perporozhe. Ta svetnika imata /u/ebno obla/t zlies lufft (Svetokriški III 1696: 434). Izmed številnih svetnikov s tema imenoma sta mišljena Joannes in Paulus iz Rima, patrona cerkve SS. Giovanni e Paolo v Rimu (Attwater 1981: 190; Miklavčič 1970: 664). Svetnikoma so na štajerskih Dobrovljah posvetili cerkev 1. 1482 (Kuret 1989/1: 485). Na Slovenskem sta bila v 17. stol. komaj znana; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem nista omenjena ne kot cerkvena patrona, ne kot upodobljenca na oltarju (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). S. Jo/eph, shenin Mariae Divize je svetnik iz stanu mizarjev (lishlerij; gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 194). S. Joseph je bil nuli en Tishlar (Svetokriški V 1707: 35). Svetnik je Na/h S. Varih, Na/h hibi Pomozhnik. Ker je krušni oče Jezusov in deviški mož Marijin je nadvse mogočen: Nej zviblat de S. Jo/eph v/e lahko /pro/fi sa /svoje andohtlive slushabnike, in obeden Svetnik taku lahku nesproj/i kakor S. Jo/eph. Od čudežnih pomoči sta omenjena rešitev izgubljenca v puščavi in rešitev ob brodolomu (Svetokriški III 1696: 205, 206, 211-215). Čudeža, ki ju omenja Svetokriški, v Zlati legendi iz časa okoli 1. 1260 še nista zapisana (Jacobus I 1993: 390; Jacobus II 1993: 398). Svetniku je bilo v 17. stol. na tedanjem Kranjskem posvečenih 14 cerkva (Valvasor 1689, 8. knj.: 725, 741, 744, 753, 767, 776, 781, 783, 792, 796, 811, 829, 832). S. Juri Marternik je svetnik iz stanu vojakov (sholnerij; gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 194). Je na/h Pomozhnik, na/h S. Varih. Premaga zmaja pri mestu Beritum; ker se kot Dioklecijanov častnik upre preganjanju kristjanov, ga mučijo na grozovite načine, ki mu ne škodijo. Napravi več čudežev, obudi mrliča, z znamenjem križa razbije Apolonov kip (Svetokriški III 1696: 228-230, 232-234, 237). Seveda je mišljen sv. Georgius; Svetokriški uporablja slovensko imensko obliko, ki je izpričana že iz 12. stol. (Keber 1988: 227); v poznem srednjem veku so bila sicer priljubljene še druge slovenske imenske različice Jure, Jurže, Jurko (Kos 1939: 143; Blaznik 1963: 389, 390; Kos 1954: 331, 332); na tedanjo svetnikovo priljubljenost kaže izredna množičnost osebnih imenovanj z njegovim imenom. V pripovedi Svetokriškega je svetnikova legenda že zelo drugačna od zapisa iz časa okoli 1. 1260 (Jacobus I 1993: 238-242). Svetnik je eden 14 svetih pomočnikov v sili, zlasti zoper bolezni domačih živali (Badurina 1979: 189; Livingstone 1997: 136). V času Svetokriškega in pred njim je bil sv. Jurij zelo popularen in čaščen svetnik; samo na Kranjskem mu je bilo 1. 1689 posvečenih kar 56 cerkva (Makarovič 2001: 34). S. Landoalclul je svetnik iz stanu škofovskih namestnikov (na me}t n iky tyh shkofou; gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 195). Pisec teh vrstic nisem ugotovil, na katerega svetnika je mislil Svetokriški. S. Lazerus je svetnik iz stanu slikarjev Ona/arij; gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 194). Mišljen je sv. Lazarus, redovnik in ikonopisec v Carigradu, ki so ga mučili ikonoklasti (Miklavčič 1968: 546-548); častili so ga predvsem v pravoslavnih cerkvah (Furnoagro-liot 1968: 345). Ta sv. Lazarus je bil na Slovenskem v 17. stol. neznan ali komaj znan; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjen ne kot cerkveni patron, ne kot upodobljenec na oltarju (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). Vendar so v 17. stol. vsaj nekateri izobraženci mislili, da je neki drugi sv. Lazarus povezan z našimi kraji, ker so ga obglavili v Trstu (Valvasor 1689, 8. knj.: 520). S. Liborius je svetnik, ki mu je Bog dal, tako kot nekaterim drugim svetnikom, eno fti/ebno mozh, inu gnado venih gvishnih potrebah, inu bolesnah pomagat taiftom, kateri andohtlivu fe nym per-porozhe. S. Liboriusu je dal oblaft zhefs kamen (Svetokriški III 1696: 434). Mišljen je Liborius iz Le Mansa, zaščitnik zoper ledvične in žolčne kamne (Schauber 1995: 284). Na Slovenskem je bil v 17. stol. svetnik neznan ali komaj kaj znan; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjen ne kot cerkveni patron, ne kot upodobljenec na oltarju (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). S. Lourenz Marlernik je svetnik na!h hibi S. Pomozhnik. V zvezi z njegovim mučeništvom na ognjiščni rešetki mu je podeljena moč nad ognjem, vlak petek gre v' ogin teh viz, inu de Ji lih ta ogin nemore njega fpezh, vener v’ ogni prebiva, inu taifte retine dushe s' sltkuftio Nebeško napolni. Satoraj pohleuno fe tebi perporozhimo, O S. Pomozhnik! dokler J,i laku v/milen, vlmilile tudi zhes nafs (Svetokriški III 1696: 403-407, 410-412). Mišljen je mučenik in arhidiakon Laurentius; slovenske oblike svetnikovega imena Lavrencij, Larenc, Laure, Laurenc, Lovrenc so bile številno rabljene za osebna imenovanja in navadne vsaj že v poznem srednjem veku, kar kaže na tedanjo priljubljenost tega svetnika (Keber 1988: 258; Kos 1939: 144; Kos 1954: 336; Blaznik 1963: 395); Svetokriški rabi na Slovenskem udomačeno imensko obliko. Sv. Lovrenc je bil na Slovenskem v 17. stol. priljubljen in čaščen svetnik; na tedanjem Kranjskem mu je bilo posvečenih 30 cerkva (Valvasor 1689, 8. knj.: 718, 723, 725, 731, 733, 744, 746, 747, 750, 756, 761, 765, 773, 784, 788, 789, 791, 794, 797, 803, 809, 814, 816, 827, 828, 830, 832). S. Lucian je svetnik iz stanu kaplanov (cape!lani; gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 195). Mišljen je sv. Lucianus iz Antiohije (Livingstone 1997: 1001, 1002). Na Slovenskem je kil v 17. stol. svetnik neznan ali komaj znan; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjen ne kot cerkveni patron, ne kot upodobljenec na oltarju (gl. Valvasor 1689, 8. *11 1696: 12, 14, 15, 20, 22). Seveda je mišljen sv. Stephanus, prvi krščanski mučenec (Schauber 1992: 664-666). Z imenom Štefan (Steffan, Stephan, Steffan in podobno) so v poznem srednjem veku na Slovenskem imenovali mnogo ljudi (Kos 1939: 153; Kos 1954: 364; Blaznik 1963: 419), kar kaže, da je bil svetnik tedaj priljubljen. Sv. Štefan je bil v 17. stol. na Slovenskem znan in čaščen; na tedanjem Kranjskem mu je bilo posvečenih 31 cerkva (Valvasor 1689, knj. 8: 714, 715, 718, 722, 723, 734, 738, 739, 744, 746, 758, 763, 765, 773, 774, 787, 792, 795, 808, 812, 813, 816, 825, 826, 833, 836). Svetokri.ški ne omenja svetnikovega zavetništva za konje; v njegovem času je sicer izpričano, da so pred župno cerkvijo sv. Jurija v Nevljah, v kateri je bil tudi oltar sv. Štefana, na Štefanovo blagoslavljali konje, kar so na ta dan počeli tudi ponekod drugod na Kranjskem (Valvasor 1689 8. knj.: 778). O tedanji predstavi, da je svetnik tudi zavetnik konj priča lesena plastika iz 17. stol., ki jo hrani Slovenski etnografski muzej v Ljubljani: sv. Štefan v diakonski opravi zaščitniško stoji pred vzpenjajočim se konjem. S. Theodor je svetnik iz stanu mežnarjev (meshnarijgl. S. Abundi, citat; Svetokri.ški II 1691: 195). Na katerega svetnika z imenom Theodor je mislil Svetokri.ški, pisec teh vrstic nisem mogel ugotoviti; med verjetnejše sodijo škof iz Wallisa, nadškof iz Canterburyja in opat iz Carigrada (Schauber 1992: 428, 488). Sicer so v 17. stol. vsaj nekateri izobraženci mislili, da je z našimi kraji povezan sv. Teodor mučenec, ker so ga mučili v Ogleju (Valvasor 1689, 8. knj.: 570, 581). S. Thomash de Florentia je bil mesar (Svetokri.ški V 1707: 37). Najbrž je mišljen sv. Tomaso Belacci, v Firencah rojeni frančiškan (Schauber 1995: 558). Na Slovenskem je bil v 17. stol. svetnik neznan ali komaj znan; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjen ne kot cerkveni patron, ne kot upodobljenec na oltarju (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). S. Valentin Mashnik inu Marternik je svetnik nafh S. Pomozhnik. Ko se je razvedelo, da je z znamenjem križa ozdravil slepo hčerko poganskega sodnika, so k njemu nosili številne bolnike, ki jih je ozdravljal, med njimi fla/ti taifte, katere Boshja ohlaft je metala, torej tiste, ki so bili božjastni. Valentina bomo zhaftili, hualili, inu profjili, de bi nafhe tein ohvarvalpred leto hudo holesan (Svetokriški W 1696: 177, 182, 183). Imenovani je rimski mučenec, katerega najbrž tudi Svetokriški zamenjuje s sv. Valentinom Retijskim (Miklavčič 1968: 461-463; Veriti I 1828: 364, 365; Schauber 1992: 12; Badurina 1979: 580, 581). Zavetništvo zoper božjast je nastalo na podlagi naivne etimologije svetnikovega imena v nemščini Val-entin: Fallsucht (Mezler-Anderberg 1970: 80). Predstave o tem zavetništvu so nazorno širile upodobitve, na katerih ob svetnikovih nogah leži božjastnik ali pohabljenec (Wimmer 1990: 181). V 17. stol. so bile na Kranjskem štiri cerkve, posvečene sv. Valentinu (Valvasor 1689, 8. knj.: 735, 743, 773, 794). S. Valeria je svetnica iz stanu plemkinj (shlahnize; gl. S. Abundi, citat; Svetokriški II 1691: 195). Mišljena je sv. Valena iz Limogesa, ki je bila zaročena s poganskim vojvodom (Schauber 1992: 635). Na Slovenskem je bila v 17. stol. svetnica neznana ali komaj znana; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjena ne kot cerkvena patrona, ne kot upodobljenima na oltarju (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). S. Vicotoriuf je svetnik iz stanu viničarjev (bainzerlij; gl. S. Abuntli, citat; Svetokriški II 1691: 195). Svetokriški je bržčas mislil na sv. Victorinusa, mučenca in škofa v Poetoviu/Ptuju (Miklavčič 1973: 242-244; Livingstone 1997: 1694; Badurina 1979: 189; Schauber 1992: 567); legende o raznih sv. Victoriusih ne dopuščajo domnev o njihovem družbenem viničarskem izviru. Na Slovenskem je bil v 17. stol. takšen svetnik neznan ali komaj znan; v opisu župnij na tedanjem Kranjskem ni omenjen ne kot cerkveni patron, ne kot upodobljenec na oltarju (gl. Valvasor 1689, 8. knj.). S. Vid M ar te mik je svetnik Nafti Pomozhnik, Nafli lubi Patron, ki je brez škode prestal več mučenj, ozdravil hromost rok in odrešil obsedeno dekle (Svetokriški III 1696: 291-298). Seveda je mišljen sv. Vitus s Sicilije, eden 14 svetih pomočnikov v sili, zlasti zoper božjast (Badurina 1979: 189) oziroma obsedenost in steklino (Seibert 1989: 237; Metford 1983: 257). Slovenska imenska oblika, ki jo uporablja tudi Svetokriški, je bila znana vsaj od l6. stol. (Keber 1988: 384). Svetnik je bil znan in čaščen; v 17. stol. je bilo na tedanjem Kranjskem 23 cerkva, posvečenih sv. Vidu (Valvasor 1689, 8. knj.: 715, 722, 733, 738, 739, 741, 744, 748, 751, 762, 756, 772, 774, 775, 789, 790, 791, 792, 795, 815, 816, 819, 823). S. Wolphgangus je svetnik, ki mu je Bog dal, tako kot nekaterim drugim svetnikom eno fitfebno mozh, hm gnado venih gvishnih potrebah, inu bolesnah pomagat taiftom, kateri andohtlivu Je nym perporozhe. Wolphgangusu je dal obla/t zhejs merlelzo (Svetokriški III 1696: 434). Mišljen je Wolfgang Regensburški (Schauber 1995: 559, 560; Attwater 1981: 346). Ponekod so ga uvrščali med 14 svetih priprošnjikov v sili (Seibert 1989; 237). Na zaupanje svetniku kot osebnemu imenskemu patronu kaže že dopasna freskantska upodobitev Volbenka v romarski cerkvi v Crngrobu, pod katero se je podpisal slikar Bolfgangus in svoje delo datiral v 1.1453. Slovenski imenski obliki Bolfenk in Volbenk iz časa Svetokriškega in pred njim sicer nista izpričani (Keber 1988: 126). V 17. stol. so bile na Kranjskem štiri cerkve, posvečene Bolfenku (Valvasor 1689, 8. knj.: 733, 765, 784, 791). Po tedanjem poročilu so v 80. letih 17. stol. v cerkvi sv. Volbenka v Zelšah čudežno ozdravljali slepi, sključeni in hromi bolniki, ki so prosili svetnika za pomoč (Valvasor 1689 8. knj.: 733). Sklep Svetokriški je nekajkrat izrecno omenil težave in stiske, zoper katere pomagajo specialni zavetniki in zavetnice. To so: bolečina: sv. Ignacij bolezni: sv. Aleš, sv. Anton Padovanski, sv. Gotarcl bolezni grla: sv. Blaž bolezni oči: sv. Lucija bolezni prsi: sv. Agata bolezni zob: sv. Polona božjast: sv. Valentin dež in toča: sv. Anton Padovanski izgon zlega duha iz obsedenca: sv. Anton Padovanski kamni ledvični, žolčni: sv. Liborij katar: sv. Gotard kuga: sv. Boštjan, sv. Rok kužni zrak: sv. Boštjan mrzlica: sv. Bolfenk nevarnosti iz zraka: sv. Janez in Pavel nevarnosti poroda: sv. Anton Padovanski, sv. Marjeta, sv. Ignacij nevarnosti vode, morja: sv. Miklavž, sv. Anton Padovanski potres: sv. Kajetan požar: sv. Florijan protin: sv. Bonaventura strela: sv. Elija vročina: sv. Egidij. Dobrine, h katerim izrecno pomagajo specialni zavetniki, so v pridigah Svetokriškega omenjene le izjemoma. To so: blaginja živine: sv. Anton Padovanski dež: sv. Elija, sv. Anton Padovanski rodovitnost zemlje: sv. Krištof, sv. Patricij. Svetokriški je izrecno omenil naslednje stanove, iz katerih izvirajo svetniki in svetnice: biriči: sv. Apronijan cesarice: sv. Helena cesarji: sv. Henrik čevljarji: sv. Krispin in Krispinijan dekleta: sv. Evstahija diakoni: sv. Nikanor dojilje: sv. Mavra glasbeniki: sv. Hod (Job?) gospodične: sv. Flavija Domitila govorniki: sv. Ivo grešnice: sv. Pelagija grofi: sv. Elziar kaplani: sv. Lucijan kardinali: sv. Bonaventura kiparji: sv. Simforijan ključarji: sv. Renobert kmetice: sv. Agapita kmetje: sv*Izidor knezi: sv. Viljem kočijaži: sv. Rihard komedijanti: sv. Genezij konjarji: sv. Pavel korarji: sv. Amand kovači: sv. Eligij kovači: sv. F.vlogij (?) kraljice: sv. Elizabeta kralji: sv. Ludvik krčmarji: sv. Gencijan krojači: sv. Homobon lovci: sv. Evstahij mesarji: sv. Tomaž meščani: sv. Eavel meščanke: sv. Julijana mežnarji: sv. Teodor mizarji: sv. Jožef opati: sv. Bernard organisti: sv. Arnold papeži: sv. Gregor pastirji: sv. Ecij patriarhi: sv. Ciril peki: sv. Mening plemiči: sv. Kolumban plemkinje: sv. Valerija poddiakoni: sv. Reparat prostitutke: sv. Marija Egiptovska rablji: sv. Cirijak razbojniki: sv. Mojzes ribiči: sv. Peter slikarji: sv. Lazar soproge: sv. Basilisa škofi: sv. Bonifacij škofovski namestniki: sv. Landoald trgovci: sv. Frumencij tkalci: sv. Sever vdove: sv. Frančiška viničarji: sv. Viktorij (Viktorin?) vojaki: sv. Jurij volarji: sv. Aleksander vrtnarji: sv. Fokas zakristani: sv. Abundi zdravniki: sveta Kozma in Damijan zidarji: sv. Maksim, sv. Prokul župniki: sv. Odulf. Janez Svetokriški je videl svetniško zavetništvo kot posebno božjo milost, podeljeno svetnikom in svetnicam: tudi v’Novem Tej tarnend ima G. Bug fvoje lube shlushabnike, inu Svetnike kateri ta pravizhni ferd Boshy potalashio, kadar vidio, de na/s hozhe shtrajfat sa volo nafhih grehou, satoraj tudi je dal Svetnikom gnado, de nekateri imaio eno Jujebno mozh, inu gnado venili gvishnih potrebah, inu bolesnahpomagat taijtom, kateri andohtlivu je nym perporozhe (Svetokriški 111 1696: 434). V številnih pridigah je omenil ali širše obravnaval 106 svetnikov in svetnic, ki jim je prisodil ali nakazal zavetništva. Seveda ni nameraval obravnavati vseh zavetnikov in zavetnic; izbor kaže na njegov odnos do zavetništev in svetih oseb, njegovo presojo, kaj je zanimivo za poslušalstvo, in posredno tudi na nagnjenja in predstave vernikov o vlogi in pomenu svetniškega zavetništva. Na vprašanje, kaj je ob tem še določalo njegov odnos, odgovarjajo razmerja vrst svetnikov in svetnic v celotnem njegovem delu. Razmerje 22:84 oz. 1:3,8 med svetimi zavetnicami in svetimi zavetniki pove malo, saj je blizu ustreznemu razmerju med vsemi tedanjimi svetniškimi osebami; vendarle kaže, da pridigar in posredno njegovo poslušalstvo ni podcenjevalo moči svetnic v razmerju z močjo svetnikov. Razmerje 38:68 oz. 1:1,78 med svetniki in svetnicami, ki so vključeni v liturgijski koledar, in ostalimi kaže, da se pridigar pri svojem izboru ni zelo naslanjal na uradno liturgijsko svetniško hierarhijo; domnevati moremo, da gre tu tudi na vpliv najširšega kroga vernikov, ki so si ustvarjali svoje predstave o svetniških osebah in njihovemu pomenu. Pridigar je le za 24 svetniških oseb izrecno navedel nadloge oziroma dobrine, zoper katere in h katerim pomagajo specialni zavetniki in zavetnice; med njimi so štiri svetnice. Med temi svetniki in svetnicami je le osem pripadnikov in pripadnic standardnega kroga 14 svetih priprošnjikov v sili (Agata, Blaž, Bonaventura, Krištof, Lucija, Marjeta, Polona, Valentin), oz. še 5 svetnikov (Anton Padovanski, Boštjan, Florijan, Miklavž, Rok) iz dodatne skupine dvanajstih, iz katere so v lokalnih ali pokrajinskih različicah zamenjevali nekatere osebe standardnega kroga. Pojem skupine svetnikov zavetnikov v sili se je oblikoval zlasti po veliki epidemiji kuge sredi 14. stol.; število 14 se je ustalilo v 16. stol., sestav pa je bil standarden ali pokrajinsko različen (Badurina 1979: 189; Seibert 1989: 236, 237; Metford 1983: 102; Livingstone 1997: 136). Svetokriški tako nehote sporoča svojo, pač v 17. stol. na Slovenskem domačo predstavo o sestavi svete štirinajsterice, ki jo potrjujejo tedanji poznani patrociniji in oltarne upodobitve na Slovenskem, med katerimi so iz standardnega kroga redki ali sploh nezastopani zlasti Cirijak, Dionizij, Erazem, Evstahij in Pantaleon. Sicer je pri 24 svetnikih, pri katerih so izrecno navedena specialna zavetništva, treba videti odsev dejanskega svetniškega kulta med preprostimi, večinskimi verniki in ne učene cerkvene hierarhije: med njimi jih je namreč le 11 zastopanih v liturgijskem koledarju. Svetokriški je izrecno omenil 64 različnih stanov, iz katerih je prišlo 64 svetnikov in svetnic, ki jih je imenoval kot dokaz, da za svetništvo stan ni pomemben. Pri tem moremo sicer domnevati predvsem govorniško baročno zasnovo, v kateri se more prepoznati vsak poslušalec. Ta kajpak tudi sodi med versko izobraževalne naloge tedanjega pridigarstva; ob utrjevanju katolištva nakazuje nove oblike verovanj - v tem primeru širjenje pomena svetniških kultov. Svetniške osebe niso izbrane po hagiograf-ski hierarhiji; med njimi jih je le 11 iz liturgijskega koledarja (Bonaventura, Bonifacij, Elizabeta, Gregor, Izidor, Jurij, Kolumban, Kozina in Damijan, Ludvik, Pavel, Peter). Drugi svetniki in svetnice so manj znani. Pridigar jih je izbral glede na stanove oz. po svojem vedenju o stanovskem izviru svetniških oseb; pri tem se je moral ob domačem in osebnem znanju opreti tudi na nabožno literaturo, ki najbrž ni bila tesneje povezana s svetniškimi kulti na Slovenskem (Smolik 2000: 327; prim. Rupel 1991: XXII, XXIII; Avguštin Škafar 2000: 377). Vsaj deloma je bil v skupini teh primerov vsebovan tudi namen, da bi ponudil potencialne zavetnike stanovom, ki jih niso imeli; tovrstni zavetniki, uveljavljeni v poznem srednjem veku in v začetku novega veka so namreč navedeni precej standardno (Krispin in Krispinijan, Izidor, Eligij, Evstahij, Jožef, Peter, Jurij). Podobno priča o omenjenem namenu tudi zastopanost samo treh svetniških oseb iz štirinajstice priprošnjikov v sili (Cirijaka, Evstahija in Jurija) med 63- stanovskimi svetniškimi reprezentanti, čeprav bi pridigar lahko od priprošnjikov npr. predstavil za svetnika iz stanu zdravnikov sv. Pantaleona ali sv. Blaža, za svetnika iz stanu vojakov sv. Ahacija ali sv. Florijana, za svetnika iz stanu plemičev sv. Lenarta, za svetnico iz stanu plemkinj sv. Katarino. Vendar so mehanizmi nastajanja svetniških zavetništev kajpak bolj kakor na dejanske informacije oprti na vizualne svetniške atribute ali splošno znane legende ali uveljavljene božjepotne kraje. Ponujeni izbor zavetnikov stanov med verniki vsaj v tolikšni meri, ki bi pustila sledove v naslednjih dveh stoletjih, na Slovenskem ni bil sprejet. Janez Svetokriški izrecno navaja samo 26 nadlog in dobrin, zoper katere oziroma h katerim pomagajo specialni zavetniki in zavetnice. To ni izraz njegovega nezanimanja, temveč podoba zavetništva v 17. stol. Po pričevanju drugih virov, ki so v prejšnjem besedilu omenjeni ob posameznih svetniških osebah, so verniki prosili za pomoč v najrazličnejših tegobah in stiskah zelo različne svetnike; najpomembnejše je bilo zaupanje v svetnikovo moč. In le ob najhujših strahotah, ob kugi, požarih so nastala široko znana specializirana zavetništva. Vsekakor so bila najbolj navadna, potencialno univerzalna zaščitništva, med katerimi je bilo na najvišjem mestu univerzalno zaščitništvo sv. Marije Device. Podoba svetniškega zaščitništva, o kateri ob drugih sočasnih virih govorijo pridige Janeza Svetokriškega, velja za 17. stoletje. Prej in pozneje je bilo zaščitništvo drugačno. Specialna svetniška zavetništva so nastajala in se spreminjala v različnih deželah in še bolj v krajih zelo različno (gl. npr. Mezler-Andelberg 1970: 80-84). Za ponazorilo naj omenim nekaj srednjeveških obrtniških zavetnikov. V Ljubljani v 14. stol. je bil patron krznarskega ceha sv. Miklavž; tedaj je imela krojaška bratovščina sedež na oltarju Rešnjega telesa v Miklavževi cerkvi; kovaška bratovščina je imela sedež na oltarju Rešnjega telesa v šempetrski cerkvi, za svojega patrona pa je imela sv. Eligija; še v 15. stol. so imeli torbarji bratovščino Marijinega rožnega venca s sedežem na oltarju v špitalski cerkvi (Otorepec 1972: 13—15, 34). Podobno so imeli mariborski krojači 1. 1512 svojo bratovščino sv. Ane v tamkajšnji minoritski cerkvi; zavetnik ceha in bratovščine radgonskih padarjev je bil 1. 1483 sv. Florijan; vsaj v 17. stol. je bila sv. Marija zavetnica ptujskih pekov in mlinarjev; že I. 1376 je bil god sv. Mihaela dajatveni dan ptujskih pekov (Mezler-Andelberg 1970: 84, 86, 89, 90); mariborska pekovska bratovščina sv. Marije je omenjena I. 1494 (Mlinarič 1991: 88). Sicer .se je v poznem srednjem veku prav pri obrtnikih bolj usklajevalo svetniško zavetništvo, ker so obvezno hodili na izobraževalno delo v tuje kraje, vendar nikoli ni postalo enotno. Pred 17. stol. so v (zelo pomanjkljivih) virih na Slovenskem izpričane prošnje svetniškim zavetnikom sv. Hemi, sv. Lenartu, sv. Mariji, sv. Petru in zavetnikom v božjepotnih cerkvah nasploh; prosilci romarji iz slovenskih krajev so hodili v domače božjepotne kraje in tudi na znamenite božje poti v tujino (Makarovič 1991: 9, 12-14; Kuret 1989/2: 180-186, 190, 191; Mlinarič 1991: 89-91). O svetniškem zavetništvu na Slovenskem v poznem srednjem veku in v začetku novega veka posredno priča čaščenje svetnikov, katerih upodobitve so v tedanji umetnosti najštevilnejše. Izjemno mesto zavzema seveda sv. Marija Devica, kar pa velja nasploh še za vsa naslednja obdobja (gl. Menaše 1994). Po številnosti upodobitev so med svetnicami v ospredju najprej Katarina, Barbara, Helena, Marjeta in Doroteja, nekoliko manj Uršula, Lucija, Polona, Ana. Pri svetnikih so bili najpriljubljenejši najprej Peter, Pavel, Jurij, Jakob st., Janez evangelist, Andrej, Krištof in Miklavž. Precej upoštevani so bili še Jernej, Vol-benk, Lenart, Mihael, Simon, Filip, manj pa Lovrenc, Erazem, Martin, Urh, Ahacij, Štefan in Vid; upodobitve drugih svetniških oseb so redkejše. Med temi svetniškimi osebami jih samo sedem sodi v standardni sestav 14 svetih priprošnjikov v sili (Ahacij, Barbara, Jurij, Katarina, Krištof, Marjeta in Vid), v širšo pokrajinsko zamenjevalno skupino teh priprošnjikov pa še trije (Doroteja, Lenart, Miklavž). Razmerja kažejo, da tedaj specialna zavetništva niso bila poglavitni razlog za priljubljenost svetnikov. Med zavetništvi pri obrambi pred kugo sv. Boštjan in sv. Rok še nista spodrinila sv. Krištofa in tudi varovanje pred ognjem sv. Florijana se je glede na redkost njegovih upodobitev le delno uveljavilo (Makarovič 1991: 19, 20). Slednje tri svetnike, ki so bili v 17. stol. zelo čaščeni, Svetokriški seveda omenja. Naš pridigar nasploh govori o mnogo več svetnikih, kakor je tistih, ki so bili priljubljeni na Slovenskem v poznem srednjem veku, kar je izraz baročne širitve svetniškega kulta in razvoja priljubljenosti svetniških oseb. Pri tem seveda ne gre samo za nove svetnike protireformacijske vneme, med katerimi so značilni npr. sv. Ignacij Loyolski in sv. Frančišek Ksaverij, ki sta bila razglašena za svetnika 1. 1622, in sv. Izidor iz Madrida, ki je bil kanoniziran 1. 1628, temveč tudi za prej manj poznane antične in zgodnjesrednjeveške svete osebe. Presenetljive razlike med priljubljenostjo različnih svetniških oseb pred in v 17. stol. pa razkrijejo imena najštevilnejših svetniških upodobljencev v slovenski srednjeveški umetnosti, ki jih Svetokriški sploh ne omenja: sv. Ahacij, sv. Barbara, sv. Doroteja, sv. Erazem, sv. Lenart, sv. Simon, sv. Urh in sv. Uršula. Odsotnost posredno kaže tudi na razvoj specialnih zavetništev; te svete osebe so v času po Svetokriškem, v visokem baroku in v 19. stol. spet postale priljubljene specialne zavetnice (Ahacij, Barbara in Erazem so npr. sodili med 14 srednjeveških priprošnjikov v sili z določnimi zavetništvi), vsekakor pa so jim pripisovali nova zavetništva, med katerimi je bilo npr. novo in zelo pomembno varstvo živine, ki so ga zaupali sv. Lenartu. Podoba svetniškega zavetništva, izpričanega pri Svetokriškem, priča o razvojni stopnji, nastali po protestantskih dvomih o upravičenosti svetniških kultov in njihovem odklanjanju. Teološko je bila utemeljena na sklepu tridentinskega koncila, ki je zahteval, naj škofi širijo razlage, po katerih ne gre za božje čaščenje svetnikov in svetnic, temveč za prošnje, naj te svete osebe posredujejo pri Bogu. Kako je svetniški kult in zavetništva doživljala večina vernikov, je seveda drugo vprašanje: na votivnih slikah so praviloma naslikane neposredne božanske milosti svetnikov in svetnic samih. Naj bo tako ali drugače: v 17. stoletju oblikovano čaščenje svetnikov in svetnic je bila priprava Za silovit razmah in uveljavitev novih svetniških kultov in različnih zavetništev v 18. in 19- stoletju. Med najhujše stiske najštevilnejšega, kmečkega prebivalstva 18. in 19. stol. je sodila goveja kuga, ki je bila sicer znana že prej, toda med 1. 1710 in 1874 se je pojavljala povprečno na vsakih šest let; zaradi nje in tudi zaradi bolezni drugih domačih živali so nastajala nova in zelo razširjena svetniška zavetništva (prim. Makarovič 1991: 28-32). Razmerja in odvisnosti med novimi družbenimi položaji in osebnimi negotovostmi, ki so nastajale ob družbenem razslojevanju na vasi v 18. stol., ob agrarnotehnični revoluciji in njenih posledicah, razglasitvah osebne svobode podložnikov in zemljiške odveze ter uveljavljanje industrijske revolucije in njenih silovitih posledic, ki so spreminjale vse, so rodile tudi nove možnosti, nova in različna vrednotenja posameznikov, človeških stisk, nezgod, bolezni, porodov. Enega od izhodov v stiskah je prebivalstvo videlo v svetniških zavetništvih, ki so se spreminjala in razvijala. Ohranjene votivne slike kažejo, kako so različne družbene plasti v različnih obdobjih različno gledale na svetniška zavetništva (gl. Zupan 1964). Kolikor je mogoče soditi po doslej znanih virih, so (z delno izjemo 14. priprošnjikov v sili in z izjemo pomočnikov v najhujših splošnih stiskah: Boštjana, Roka in Florijana) skoraj vsa specialna svetniška zavetništva, ki jih navaja strokovna literatura in jih po nastanku ahistorično postavlja v nedoločeno preteklost, nastala ali pa se vsaj preoblikovala v 18. in 19- stoletju. Že v 18. stol. se je vedenje o svetniških zavetništvih silno razširilo. Nekatera, prej samo krajevno poznana specialna zavetništva so postala splošnejša, nekatera so nastajala na novo. Ta proces so omogočile zlasti podobice, ki so v 18. in 19. stol. postale silno množične: enotne informacije o božjih poteh in zavetništvih so ponujale vsem (gl. npr. Lozar - Štamcar 1995). V ta čas sodijo zlasti zavetništva živine, za katera so slovenski kmetje prosili sv. Martina, Jurija, Antona, Lenarta, Vida in Štefana (Narodopisje 1952/2: 141). Nekatere svete pomoči in zavetništva v 19. stol. niso bile več znane, npr. čudežno zdravilno olje sv. Katarine; pri zavetništvu za srečen porod je sv. Ana nadomestila sv. Marjeto, kakor kažejo npr. votivne slike v zbirki Slovenskega etnografskega muzeja, kar je bil dolgotrajen proces, na katerega je vplivala uvedba zapovedanega praznika sv. Ane 1. 1584 (Kuret 1989/2: 123; Kuret 1989/1: 504, 505; 516, 517). Druga nova zavetništva so ostala lokalna, ali manj znana, npr. sv. Neže, sv. Blaža in sv. Valentina za živino (Kuret 1989/2-. 518, 539, 546) ali sv. Miklavža za žagarje in drvarje, sv. Antona Puščavnika za dobrega moža ali ženo in sv. Krištofa za nosače, voznike in končno že v 20. stol. tudi za avtomobiliste (Kuret 1989/2: 221, 516; Kuret 1989/1: 511). Literatura Attwater, Donald 1981 A Dictionary of Saints. Penguin Books (11. ponatis). Avguštin Škafar, Vinko 2000 Teologija Janeza Svetokriškega, v: Zbornik o Janezu Svetokriškem: prispevki s simpozija v Vipavskem Križu aprila 1999 (ur. J. Pogačnik in Jože Faganel). Ljubljana. Badurina, Andelko 1979 Leksikon ikonografije, liturgike i simbolike zapadnog krščanstva (ur. Andelko Badurina). Zagreb. Benedik, Metod 1991 Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. M. Benedik z ur. odborom). Celje. Blaznik, Pavle 1963 Srednjeveški urbarji za Slovenijo, Zvezek četrti, Urbarji Freisinške škofije. Ljubljana. Ferguson, Georg 1961 Signs & Symbols in Christian Art. Oxford University Press. Furnoagrofiot, D. 1968 Erminija ili Nastavlenie v živopisnom iskusstv, sostavlennoe ieromonahom i živopiscem Dionisiem Furnoagrofiotom, 1701-1733 god. (prev. iz ruš. v srb.; obj. v: N. Brkič, Tehnologija slikarstva vajarstva i ikonografija, Beograd 1968, str. 195-380). Hall, James 1991 Rječnik tema i simbola u umjetnosti. Zagreb. Hinnells, John R. 1987 The Penguin Dictionary of Religions (ur. John R. Hinnells). Penguin. Jacobus de Voragine 11993 The Golden Legend (Legenda aurea), Vol. I. Princeton University Press. II1993 The Golden Legend (Legenda aurea), Vol. II. Princeton University Press. Keber, Janez 1988 Leksikon imen. Izvor imen na Slovenskem. Celje. Kos, Milko 1939 Srednjeveški urbarji za Slovenijo, zvezek prvi, Urbarji Salzburške nadškofije. Ljubljana. 1954 Srednjeveški urbarji za Slovenijo, zvezek tretji, Urbarji slovenskega Primorja, drugi del. Ljubljana. Kuret, Niko 1989/1 Praznično leto Slovencev, prva knjiga. Ljubljana. 1989/2 Praznično leto Slovencev, druga knjiga. Ljubljana. Lozar - Štamcar, Maja 1995 Podobice,v: Enciklopedija Slovenije, 9- zvezek. Ljubljana. Livingstone, E. A. 1997 The Oxford Dictionary of the Christian Church (ur. F. L. Cross, 3- izd., ur. E. A. Livingstone). Oxford University Press. Makarovič, Gorazd 1991 Votivi. Ljubljana. 2000 G. Makarovič in Bojana Rogelj Škafar, Poslikane panjske končnice. Ljubljana. 2001 Zmajske predstave in njihovi pomeni na Slovenskem, Traditiones 30/2, Ljubljana. Menaše, Lev 1994 Marija v slovenski umetnosti. Ikonologija slovenske marijanske umetnosti od začetkov do prve svetovne vojne. Celje. Metford, J. C. J. 1983 Dictionary of Christian Lore and Legend. London. Mezler-Andelberg, Helmut J. 1970 Zu den Patrozinien der Handwerkerheiligen, v: Das steierische Handwerk: Meisterschaft als Träger der Kultur und Wirtschaft des Landes, Katalog zur 5-Landesausstellung I. Teil: Handbuch. Graz, str. 79-93. Miklavčič, Maks 1968 Leto svetnikov, Prvi del (Izdajo pripravila dr. M. Miklavčič in J. Dolenc). Ljubljana. 1970 Leto svetnikov, Drugi del (Izdajo pripravila dr. M. Miklavčič in J. Dolenc). Ljubljana. 1972 Leto svetnikov, Tretji del (Izdajo pripravila dr. M. Miklavčič in J. Dolenc). Ljubljana. 1973 Leto svetnikov, Četrti del (Izdajo pripravila J. Dolenc in dr. M. Miklavčičf). Ljubljana. Mlinarič, Jože 1991 Cerkev na Slovenskem v srednjem veku, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. M. Benedik z ur. odborom). Celje. Narodopisje 1952/2 Narodopisje Slovencev, 2. del (ur. I. Grafenauer in B. Orel). Ljubljana. Otorepec, Božo 1972 Rokodelstvo in obrt v srednjeveški Ljubljani, v: Ljubljanska obrt od srednjega veka do začetka 18. stoletja. Ljubljana. Pogačnik, Jože 1990 Janez Svetokriški, v: Enciklopedija Slovenije, 4. zvezek. Ljubljana. 2000 Zbornik o Janezu Svetokriškem: prispevki s simpozija v Vipavskem Križu aprila 1999 (ur. J. Pogačnik in J. Faganel). Ljubljana. Rupel, Mirko 1991 SacrumpromptuariumJaneza Svetokriškega(izbral in ur. M. Rupel). Ljubljana. Schauber, Vera 1992 V. Schauber in H. M. Schindler, Heilige und Namenspatrone im Jahreslauf. Augsburg. 1995 V. Schauber in LI. M. Schindler, Svetniki in godovni zavetniki za vsak dan v letu. Ljubljana. Seibert, Jutta 1989 Lexikon christlicher Kunst. Freiburg im Breisgau. Smolik, Marijan 2000 Svetniške (hagiografske) pridige Janeza Svetokriškega, v: Zbornik o Janezu Svetokriškem: prispevki s simpozija v Vipavskem Križu aprila 1999 (ur. J. Pogačnik in J. Faganel). Ljubljana. Stele, France 1969 Slikarstvo v Sloveniji od 12. do srede 16. stoletja. Ljubljana. Svetokriški, Janez 1/1 1691 Ioannes Baptista a Santa Cruce etc, Sacrum promptuarium etc, Pars prima, Venetiis M.DC.XCI (faksimile). Ljubljana 1998. 1/2 1691 Ioannes Baptista a Santa Cruce etc, Sacrum promptuarium etc, Subdivisio partis primae, Venetiis M.DC.XCI (faksimile). Ljubljana 1998. II1691 Ioannes Baptista a Santa Cruce etc, Sacrum promptuarium etc, Pars secun-da, Venetiis M.DC.XCI (faksimile). Ljubljana 1998. III I696 Ioannes Baptista a Santa Cruce etc, Sacrum promptuarium etc, Pars tertia, Labaci M.DC.XCVI. (faksimile). Ljubljana 1998. IV 1700 Ioannes Baptista a Santa Cruce etc, Sacrum promptuarium etc, Pars quarta, Labaci M.D.CC. (faksimile). Ljubljana 1998. V 1707 Ioannes Baptista a Santa Cruce etc, Sacrum promptuarium etc, Pars quinta, Labaci M.D.CC.VII. (faksimile). Ljubljana 1998. Valvasor, J. V. 1689 Johann Weichard Valvasor, Die Ehre des Hertzogthums Crain etc. (I.-IV. del). Laybach. Veriti, Franz 1/1828 Shivljenje Jvetnikov in preftavni godovi, perve bukve. V’ Ljubljani. 11/1828 Shivljenje Jvetnikov, druge bukve. V’ Ljubljani. III/1829 Shivljenje Jvetnikov, JpiJal Franz Veriti, fajmafhter v’ Horjulu, tretje bukve. V’ Ljubljani. IV/1829 Shivljenie Jvetnikov, JpiJal Franz Veriti, fajmajhter v' Horjulu, zheterte bukve. V’ Ljubljani. Wimmer, Otto 1990 Kennzeichen und Attribute der Heiligen (bearbeited von J. Stadlhuber). Innsbruck und Wien. Zupan, France 1964 Votivne podobe (Informativni bilten, Inštitut za sociologijo in filozofijo Univerze v Ljubljani št. 10). Ljubljana. Summary Janez Svetokriški (Ioannes Baptista a Sancta Cmcc Vippacensi Capucinus) on Patron Saints Janez Svetokriški (Ioannes Baptista a Sancta Cruce Vippacensi Capucinus), a Capuchin preacher, published five extensive volumes of Slovene sermons between 1691 and 1707. Among other themes he also wrote about 106 male and female saints who, according to him, were patron saints. The article contains summaries of his treatises on and mentions of these saints, arranged alphabethically according to the saints’ names. The summaries are followed by the author's commentaries on the popularity of these saints on Slovene territory in the 17"' century, evident from the church patronages and depictions. This is followed by an abstract of the above-mentioned summaries from the sermons by Janez Svetokriški. It contains a list of troubles, misfortunes and goods against which, or for which, the corresponding special patron saints are responsible, and a list of institutions from which these parton saints have originated. Janez Svetokriški wrote about 22 female and 84 male saints, which is a 1:3,8 ratio. Since this ratio approximates the corresponding ratio between the sexes of all saints at that time, Svetokriški had obviously not underestimated the power of the female saints. 38 of the 106 saints had been included in the lithurgic calendar; this is a 1:1,78 ratio. It is evident that in his selection of saints the preacher had not truly relied on the lithurgic hierarchy of the saints. It may be presumed that this is the result of the influence of the broadest circle of believers who had created their own notions about the importance of individual saints. Only for 24 special patron saints out of the total of 106 saints the preacher specified the troubles, misfortunes or goods that these patron saints helped to avert or attain; among them are four female saints. The fact that these special features had been mentioned only rarely is the result of the saint cult in which universal patronage prevailed: the most important was the power of the sacred person. Svetokriški specifically mentioned 64 different professions of 64 different saints; for him this denoted a proof that one’s profession is irrelevant for attaining sainthood. This, in part, is a skillful rhetorical maneuver in which each listener may recognize him- or herself, and partly an offer of potential sacred patron saints to professions that had not yet had their own patron saint. Such sacred patronage, mentioned in Janez SvetokriSki’s sermons, combined with the data from other sources ofthat time, reflects the situation such as it was in the 17"' century. Before, as well as after that, the situation was different. Patronage of saints was not unified in the Middle Ages; some patron saints gained prominence after the great plague in the middle of the 14"' century, while others repleced them toward the end of the Middle Ages. The appearance of the Protestant doctrine in the 16"' century brought about the doubt in the justification of the saint cult. The adoration of saints, as it was formed in the 17"' century, denoted the preparation for the full swing and increased importance of new saint cults and various patronages of the 18"' and 19th centuries, such as the new patronage cults against the cattle plague, for instance. In the 18"' and 19"' centuries new forms of communication between believers and their chosen patron saints, for instance with the help of very popular and easily obtainable special cards printed with the images of different saints, enabled a wide unification of certain specialized and old patronages.