115 2021 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 355.721(497.451)"1914/1918" Prejeto: 22. 10. 2020 Damjan Hančič dr., znanstveni sodelavec, Študijski center za narodno spravo, Tivolska 42, SI–1000 Ljubljana E-pošta: damjan.hancic@scnr.si Vojaška bolnišnica v Kamniku in Mekinjah v času prve svetovne vojne IZVLEČEK Pričujoči prispevek prikazuje delovanje vojaške sanitetne ustanove na območju Kamnika in Mekinj v času prve svetovne vojne. V Mekinjah so ranjence namestili v več stavbah v kraju, glavnina bolnišnice pa je delovala v zgradbi tamkajšnjega uršulinskega samostana. Del ranjencev je bil nekaj časa nameščen tudi v štirih objektih v sosednjem Kamniku: v treh zgradbah v središču mesta ter dobro leto v prostorih začasno izpraznjene kamniške smodnišnice. Vojakom so se v času zdravljenja različnih poškodb in ran, ki so jih dobili na bojišču, pridružile različne nalezljive bolezni: t. i. malarija oziroma oslabelost, kolera, tifus in različne mrzlice. Na kamniškem območju so se med vojno zadrževale tudi številne vojaške enote, ki so odhajale na soško bojišče. Konec leta 1918 se je na tem območju pojavila še španska gripa, ki pa večjih smrtnih žrtev ni povzročila. KLJUČNE BESEDE vojaška bolnišnica, nalezljive bolezni, ranjenci, prva svetovna vojna, Mekinje, Kamnik ABSTRACT Military hospital in Kamnik and Mekinje during the First World War The article presents the operations of the military hospital in Kamnik and Mekinje during the First World War. In Mekinje, the wounded were housed in several buildings and the main part of the hospital operated on the premises of the local Ursuline monastery. For a while, some of the wounded were also accommodated in four buildings in the nearby Kamnik, more specifically, in three buildings in the town centre and on the premises of the temporarily vacated Kamnik Gunpowder Factory for a little over a year. While undergoing treatment for various injuries and wounds sustained in the battlefield, the soldiers also contracted a number of contagious diseases, such as malaria or fatigue, cholera, typhus, and various fevers. During the war, the Kamnik area also housed many military units headed to the Isonzo Front. At the end of 1918, the area was further affected by the Spanish flu, which did not claim many lives. KEY WORDS military hospital, contagious diseases, wounded, First World War, Mekinje, Kamnik 116 2021DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 Viri o delovanju vojaške bolnišnice v Kamniku in Mekinjah V času prve svetovne vojne je v Mekinjah in Kamniku dve leti in pol delovala vojaška sanitetna ustanova – zaledna bolnišnica za zdravljenje vojakov s soškega bojišča, na tem območju pa so se zadrževa- le tudi avstro-ogrske in nemške vojaške enote, ki so odhajale na soško bojišče. V pričujočem zapisu predstavljeni podatki teme- ljijo na zapisih mekinjske župnijske kronike z naslo- vom Spominska knjiga fare Mekinjske 1893–1924, ki jo je med prvo svetovno vojno pisal mekinjski župnik Franc Rihar1 in jo danes hranijo v župnijskem uradu Mekinje, deloma tudi na kroniki uršulinskega samo- stana v Mekinjah. V prispevku so bili uporabljeni tudi že objavljeni podatki iz kamniške župnijske kro- nike iz časa prve svetovne vojne, ki jih je v »Spomenici Mestne nadžupnije Kamnik« zapisal tedanji kamniški župnik in dekan Ivan Lavrenčič,2 v člankih pa sta jih do sedaj predstavili Slavica Navinšek in Zora Torkar. V zvezi s samo organizacijo vojaške sanitetno-bolniš- nične službe so bili uporabljeni tudi izsledki nekate- rih temeljnih študij s področja organizacije bolnišnic za ranjene vojake v zaledju soške fronte, od katerih je za območje tedanje dežele Kranjske in Ljubljane pomembna zlasti študija Mihe Šimca, ki je leta 2011 izšla v publikaciji Patriae ac humanitati; to publika- cijo dopolnjuje študija Katarine Keber o nalezljivih boleznih (zlasti koleri) v času prve svetovne vojne. Poleg tega članek temelji na nekaterih posamičnih arhivskih virih iz Nadškofijskega arhiva Ljubljana in Vojaškega arhiva na Dunaju. Glede pokopa umrlih ranjenih vojakov je bila uporabljena še študija Mihe Šimca o vojaških pokopališčih iz obdobja prve sve- tovne vojne v okolici Ruš, ki prikaže tudi širši okvir državne organizirane skrbi za pokop na fronti padlih avstro-ogrskih vojakov. Nekaj gradiva je bilo uporab- ljenega tudi iz različnih manj poglobljenih in bolj poljudno predstavljenih, vendar krajevno obarvanih publikacij in katalogov k razstavam, ki so v zadnjih dvajsetih letih izšli na temo prve svetovne vojne in oskrbe ranjenih vojakov v zaledju fronte. Umestitev obravnavane bolnišnice v širši sistem državne mreže vojaških bolnišnic Večina slovenskega ozemlja je v okviru avstro- -ogrske vojaško-teritorialne organizacije spadala pod 1 Franc Rihar (1858–1919), duhovnik in nabožni pisatelj. Po končani gimnaziji (1879) je odslužil vojaško leto in študiral bogoslovje v Ljubljani (1883). Bil je kaplan v Škofji Loki, Ljubljani (Trnovo), Podbrezju in Železnikih ter župnik v Mekinjah (od 1893). Bil je avtor treh nabožnih brošuric. Gl. Slovenski biografski leksikon. 2 Ivan Lavrenčič (1857–1930), slovenski katoliški duhovnik, večletni župnik in dekan v Kamniku, sicer pa zgodovinar in politik, med drugim poslanec v kranjskem deželnem zboru. 3. graški korpus.3 Habsburške oborožene sile so ime- le že pred začetkom vojne znotraj svojega vojaškega sistema organizirano medicinsko službo, ki pa se je v prvih mesecih vojne pokazala kot nezadostna in oko- rela, zato so jo med vojno posodabljali in izboljševa- li. Tako sta se v štirih letih bojevanja organizacija in izvajanje medicinske pomoči nenehno spreminjala.4 Vsako vojaško teritorialno poveljstvo je imelo po reformi avstro-ogrskega vojaškega zdravstvenega sistema v šestdesetih letih 19. stoletja v mirnodob- nem ali vojnem času za sanitetnega poveljnika enega generalštabnega ali višjega štabnega zdravnika.5 Po- dobno kot teritorialna poveljstva in korpusi so imele svojega šefa zdravnika tudi pehotne divizije, ki so v tistem času postale osnovna celica vojaške oskrbe na bojiščih. Funkcijo poveljujočega zdravnika je v divi- ziji imel zdravnik s činom štabnega zdravnika, v sa- mih vojaških enotah pa so delovali asistenčni zdrav- niki, višji zdravniki in polkovni zdravniki.6 Leta 1870 so v avstro-ogrski vojski na novo oblikovali sanitetne enote, ki so jih vodili (pod)častniki brez zdravniške izobrazbe. Najnižja stopnja čina je bil sanitetni vojak; te so izurili tako, da so bili primerni za opravljanje sanitetne službe na bojiščih ali da so jih uporabili kot strežnike v različnih sanitetnih ustanovah.7 K sani- tetnim enotam so spadali tudi sanitetni podčastniki, ki so bili večinoma študenti medicine; poleg njih je sanitetno enoto sestavljalo sanitetno moštvo, nosa- či ranjencev in nosači obvez.8 Pomembno mesto pri delovanju vojaških sanitetnih enot so imeli še vojaški farmacevti, ki so sprva opravljali službo le v vojaških skladiščih ali vojaških bolnišnicah; zdravila so jim dobavljali deloma iz vojaških, deloma civilnih lekarn. Leta 1917 so vojaške lekarnarje preimenovali v »ura- dnike, odgovorne za zdravila«.9 Poleg zdravnikov in sanitete so na bojiščih delovali vojaški kurati različ- nih veroizpovedi,10 ki so skrbeli za duhovno tolažbo ranjenih in umirajočih vojakov na fronti ter za oprav- ljanje pokopov. Vsak avstro-ogrski vojak je na fronti nosil s seboj paket prve pomoči z najnujnejšim sanitetnim mate- 3 Avstro-Ogrska je bila vojaško razdeljena na 16 korpusnih ob- močij. Večina slovenskega narodnega ozemlja je spadala pod 3. korpus s sedežem v Gradcu. Naborniki so v vojsko vstopali po ozemeljskem načelu, to je pomenilo, da so služili skupaj v domačem polku. V sklopu 3. korpusa je bilo leta 1914 mobi- liziranih okoli 100.000 mož, od tega okrog 30.000 Slovencev (gl. Torkar, Prva svetovna vojna, str. 73). Ker je ustroj orga- nizacije avstrijskih vojaških enot oziroma njihovih nabornih okrajev temeljil na deželnem načelu, je krajevni izvor enot, ki so izvajale sanitetno službo, laže opredeliti. 4 Kofol, Skrb za ranjene in bolne (http://www.tol-muzej.si/ clovek&vojna/si/09 (20. 11. 2020)). 5 Šimac in Keber, Patriae ac humanitati, str. 21. 6 Prav tam, str. 22. 7 Prav tam, str. 22, 23. 8 Prav tam, str. 23. 9 Prav tam, str. 24. 10 Prav tam, str. 38, 39. 117 2021 DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 rialom in povoji. Manjše rane poškodovancev so ob- vezali soborci ali najbližji sanitejci, kadar pa so bile rane hujše, so jih posebni nosači ranjencev poskušali spraviti do postaje prve pomoči ob bojišču in nato do obvezovališča v zaledju. Tu so jih prevezali, postavili prvo diagnozo in z raznimi sanitetnimi vozili (vozo- vi, avtomobili, vlaki) prepeljali do vojaških bolnišnic v zaledju. Ko so ranjeni vojaki v bolnišnicah neposre- dno ob frontni črti za silo okrevali, so jih premestili v bolnišnice v notranjost države, da so naredili prostor za nove ranjence s fronte.11 Medicinskega in drugega pomožnega osebja je zaradi velikega števila ranjenih nenehno primanjkovalo,12 zato so se zdravstveno-ne- govalnemu osebju največkrat pridružile posamezne kvalificirane bolničarke iz nekaterih ženskih samo- stanskih redov (usmiljenke, uršulinke …), pogosto so pomagale tudi prostovoljke Rdečega križa. Glede na namembnost so se bolnišnice na ož- jem vojnem območju delile v glavnem na: poljske in mobilne rezervne bolnišnice, mobilne postaje za obolele vojake, bolniške hiše za maroderje in epide- mijske bolnišnice.13 Poleg garnizijskih, deželnih in rezervnih bolnišnic, ki so sprejemale ranjence že od začetka vojne, so po odprtju soške fronte začeli na ožjem vojnem območju urejati še številne prostore za nove sanitetne ustanove in namestitev ranjencev ter obolelih.14 Za te namene so uporabili opustele ali prav v ta namen izpraznjene javne stavbe, šole in to- varniške objekte. Večje število tovrstnih bolnišnic je bilo v Ljubljani, kjer so denimo leta 1916 razpolagali z 9.076 posteljami za ranjene in bolne vojake, 229 od teh je bilo namenjenih bolnikom z infekcijskimi boleznimi.15 Ranjenim vojakom so poleg ran, pridobljenih na bojišču, velik problem zagotovo pomenile infekcije. Antibiotikov še ni bilo, zaradi česar je lahko tudi najbolj preprosta rana prerasla v kaj hujšega. Mraz, odsotnost primernega zavetja, pomanjkanje osebne higiene in stranišč ter slaba hrana, ki so jo vojaki po- jedli kar sredi umazanije, so bili samo nekateri vzroki, ki so pripomogli k širjenju klic, bakterij in virusov. Bolnike z nalezljivimi boleznimi so zdravili ločeno od ostalih, da jih ti ne bi okužili. Med najpogostejši- mi in najnevarnejšimi nalezljivimi boleznimi so bili tifus (legar), kolera, griža, koze in spolno prenosljive bolezni, ki so se občasno zanesle med civilno pre- bivalstvo.16 Vojaške oblasti so skušale širjenje nalez- ljivih bolezni omejiti tudi z razkuževanjem obleke z vročim zrakom, tuširanjem vojakov z vročo vodo, milom in ščetko ter britjem. K obvezni uporabi lizola 11 Prav tam, str. 41. 12 Kofol, Skrb za ranjene in bolne (http://www.tol-muzej.si/ clovek&vojna/si/09 (20. 11. 2020)). 13 Šimac in Keber, Patriae ac humanitati, str. 41. 14 Prav tam, str. 157. 15 Prav tam, str. 41. 16 Šega, Iz ognjenega pekla, str. 38. za razkuževanje so pozivale tudi občine in okrajna glavarstva.17 Sanitetne ustanove v Mekinjah in Kamniku V Mekinjah so ranjence namestili na naslednjih lokacijah: v krajevnem Društvenem domu in obča- sno tudi v lesenih barakah na »Cajnarjevem trav- niku« tik pod njim, Katrežu (tu so imeli bolnišnič- no kuhinjo), podružnični osnovni šoli Mekinje na Jeranovem (zaradi tega je pouk dalj časa potekal v spodnjih prostorih župnišča), mežnariji, dotedanjem Prašnikarjevem zdravilišču kurhausu18 ter občasno v nekdanji Prašnikarjevi cementarni in opekarni.19 Glavnina bolnišnice je delovala v zgradbi mekinj- skega samostana,20 in sicer od 1. septembra 1915 do božiča 1917.21 V Kamniku so bili ranjenci namešče- ni večinoma v prostorih v zgornještajerski Trofaiach preseljene smodnišnice (od poletja 1915 do sredine novembra 1916),22 deloma pa tudi v prostorih kam- 17 Prav tam. 18 Med domačini je še danes uveljavljeno nemško poimenova- nje tega zdravilišča »Kurhaus«, kar pomeni zdravilišče, zato v članku uporabljamo ta izraz. Sredi sedemdesetih let 19. sto- letja je zdravilišče ustanovil investitor železniške proge Ljub- ljana–Kamnik, podjetnik Alojzij Prašnikar (1821–1899), ki je imel v Mekinjah več vil z obsežnimi vrtno-parkovnimi površinami. V zdravilišču so zdravili po Kneippovi metodi, tj. izmenjavanje tople in mrzle vode. Med gosti so bili številni premožneži iz celotne Avstro-Ogrske, Evrope in celo Ameri- ke. Zdravilišču je prva svetovna vojna zadala tako hud udarec, da si po njej ni nikoli več opomoglo ( Janša Zorn, Prispevek k zgodovini turizma, str. 111–119). 19 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 166, 173. 20 Samostan je med letoma 1300 in 1782 pripadal redu klaris, potem je bil podržavljen in leta 1830 prodan baronu Alojzu Apfaltrerju (1776–1855) s Križa. V začetku 20. stoletja so sa- mostan od Apfaltrerjevih dedičev kupile ljubljanske uršulin- ke, ki so imele v samostanu zasebno osnovno šolo ter kasneje še srednjo (meščansko) dekliško šolo (gl. AUM, Šolski arhiv osnovne in meščanske šole; Hančič, Uršulinski samostan v Mekinjah, str. 93–114). 21 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 51, naknadni za- pis po spominih uršulinke M. Dolores Bergant iz 1. aprila 1941. 22 Gre za območje okoli 50 hektarjev ob reki Kamniški Bistrici, ki je navzven zaprto z betonskim zidom. Nekoč je sodilo med strateško najpomembnejše obrate Avstro-Ogrske in kasneje Kraljevine SHS oziroma Jugoslavije. Proizvodnja smodnika se je v Kamniku pričela okoli leta 1850; sprva so proizvajali le smodnik za topove in lov, kasneje pa so začeli izdelovati tudi rudarski smodnik. Med prvo svetovno vojno, ko so za dobro leto (julij, avgust 1915–november 1916) proizvodnjo smodnika zaradi nevarnosti pred letalskimi bombardiranji preselili v Trofaiach na Zgornjem Štajerskem, je v smodnišni- ci ostalo le nekaj čuvajev, upravno poslopje na Mačjem hribu (Katzenberg) pa so preuredili v bolnišnico. Smodnišnica je po osamosvojitvi Slovenije zašla v težave, leta 2008 je pod- jetje odšlo v likvidacijo. Danes na tem območju deluje im- provizirana obrtna cona, kjer razni podjetniki opravljajo svoje dejavnosti (Kamniška smodnišnica, ujeto v objektiv (https:// falajfl.si/kraji-turizem-potovanje/kamniska-smodnisnica- -ujeto-v-objektiv/ (23. 11. 2020)). Več o razvoju kamniške smodnišnice gl. Rifel et al., Na sodu smodnika. 118 2021DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 Lokacije najpomembnejših stavb v Kamniku in Mekinjah, v katerih so bili nastanjeni ranjeni vojaki s soškega bojišča; slika prikazuje stanje sredi leta 1916 (risal: Miha Seručnik). 119 2021 DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 niške narodne čitalnice,23 Kamniškega doma24 in Staretove hiše.25 Omenjene stavbe so bile namenjene bolnišnici iz povsem praktičnih razlogov: bodisi zaradi prostor- nosti (samostan, smodnišnica) bodisi izpraznjenosti (kurhaus), ne pa zaradi morebitne navezanosti na zdravstveno oziroma zdraviliško dejavnost. Glede na organizacijsko razdelitev vojaških bolnišnic je bol- nišnica, ki je bila nastanjena v mekinjskem samosta- nu, na podlagi virov veljala za »poljsko bolnišnico« (k. u. k. Feldspital 3/8),26 v kurhausu je bila nastanjena »mobilna rezervna bolnišnica« (k. u. k. mobiles Re- servespital 3/9), v bližnjem Kamniku pa je bil eden od objektov »bolniška hiša za maroderje«27 (k. u. k. Feldmarodenhaus 2/16).28 V mekinjski kroniki najde- mo podatek, da so vsakega umrlega vojaka secirali v tamkajšnji mrtvašnici.29 Mekinje in Kamnik v vojnih razmerah in vpliv bolnišnično-sanitetnih ustanov na to območje Poleti 1914 je izbruhnila prva svetovna vojna, ki so jo prebivalci obravnavanega območja razen mo- bilizacije mlajših moških sokrajanov30 začeli bolj konkretno čutiti šele z odprtjem bojišča ob reki Soči. Sredi leta 1915 so namreč tako v Kamniku kot Me- kinjah nastanili ranjene avstro-ogrske vojake s soške fronte, čeprav se vojaštvo in begunci z vzhodnega bo- jišča na tem območju pojavijo že jeseni 1914. Prvič je več vojaštva na kamniško območje prišlo že jeseni 1914. Vojaška komisija je namreč kamniško okolico določila za bivališče rekrutov 97. pešpolka, ki je izhajal iz Trsta in okolice. Skupno je iz tega polka v kamniško okolico 24. oktobra 1914 prišlo okoli 150 vojakov, 6. novembra pa še 1.000.31 V Mekinjah so bili nastanjeni v Društvenem domu, mežnariji, me- kinjski šoli, Katrežovi hiši in kurhausu. Urili so se v streljanju ter hodili v bližnji zaselek Oševek kopat 23 V tistem času sedež kamniških liberalcev. Danes je stavba Kavarne Veronika last Prvega delavskega pevskega društva Solidarnost Kamnik. 24 V tistem času sedež kamniškega katoliškega tabora. Danes prednji del stavbe ne obstaja več, saj je bil v začetku petdese- tih let 20. stoletja po Plečnikovih načrtih preurejen in delno podrt. Na tem mestu stoji stavba, znana pod imenom »Deli- katesa«. 25 Takrat opuščeni prostori Staretove mestne pivovarne in ka- sneje mestne kisarne, danes na tem mestu stoji OŠ 27. julija, kjer se šolajo otroci s posebnimi potrebami. 26 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 166. Šlo je za 3. poljsko bolnišnico VIII. korpusa. 27 Maroder – vojak na bolniški. 28 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 166. 29 Prav tam, str. 182. 30 Od 8. do 14. decembra so bili v kamniškem okraju vpoklici za vse moške letnikov 1878–1890, vendar so jih kot primerne za vojsko potrdili le tretjino; ob enem naslednjih naborov, ko so po spomladanskem izbruhu vojne z Italijo v začetku junija v kamniškem okraju vpoklicali letnike od 1872 do 1878, pa je bilo primernih za bojevanje dve petini vpoklicanih (gl. Tor- kar, Prva svetovna vojna, str. 73). 31 Prav tam. jarke in streljat.32 Konec decembra 1914 je med voja- štvom in krajani v Mekinjah razsajala t. i. »vročinska bolezen«. V bližnjem naselju Brezje nad Kamnikom je bila zaradi nje več mesecev zaprta neka domačija. Bolezen je v hišo zanesel domači sin, ki se je družil z vojaki. Pojavila se je tudi v nekaterih drugih hišah.33 V začetku oktobra 1914 je v Mekinje zaradi bojev med avstro-ogrsko in rusko vojsko pribežalo okoli 40 redovnic iz Galicije, iz okolice Lvova,34 ki so se za mesec dni nastanile v graščini na Zduši;35 sredi novembra so že odšle na Dolenjsko, ker jih niso ho- teli nastaniti v graščini na kamniških Zapricah.36 V Kamnik pa je že 17. septembra 1914 iz Galicije pri- bežalo okoli 360 beguncev (bili so poljske in ukrajin- sko-rusinske nacionalnosti), med njimi tudi »župan mesta Przemysl37 skupaj z železno občinsko blagajno«.38 Begunce so za eno leto razselili tudi v sosednje obči- ne (Šmarca, Domžale, Komenda, Vodice, Zalog); po vnovičnem zavzetju Lvova z okolico s strani central- nih sil pa so se begunci čez leto dni začeli spet vračati na svoje domove.39 Približno dva meseca po odprtju soškega bojišča, 29. junija 1915, je vojaška komisija za bolnišnične potrebe prevzela določene objekte v Mekinjah za ra- njene avstro-ogrske vojake s soške fronte. Ocenjevali so, da je bilo v njih prostora za nastanitev okrog 400 ranjencev,40 skupno pa naj bi v Kamnik in Mekinje v tistem času (julij 1915) s soške fronte prepeljali okoli 800 ranjencev, za katere je na kamniškem območju skrbelo deset zdravnikov in dva kurata.41 Najprej je v Mekinjah od 29. junija 1915 do 13. julija 1916 bivalo zdravniško-sanitetno osebje s Češkega. Bolničarjev (sanitejcev) in pratežev (trenarjev)42 je bilo okrog 120; nastanjeni so bili po zasebnih hišah v kraju. Sa- nitejci in zdravniki so bili v tem obdobju večinoma Čehi, nosači pa Hrvati, Madžari in Slovaki. Konjev za transport ranjencev naj bi bilo okrog 150.43 V sa- mostanu je imela bolnišnica na voljo 160 postelj, ki 32 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 168. 33 Prav tam. 34 Lviv (pol. Lwow, nem. Lemberg), mesto na zahodu Ukrajine. 35 Zduša, zaselek 1 km severno od Mekinj, stavba graščine je danes že skoraj povsem podrta. 36 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 164; prim. tudi Navinšek, Ivan Lavrenčič in njegov čas, str. 40. 37 Mesto Przemyśl (danes leži na skrajnem jugovzhodu Poljske, nedaleč od meje z Ukrajino) je med prvo svetovno vojno po- stalo znano po bitki pri svoji trdnjavi, ki jo je tvoril fortifika- cijski sistem dvanajstih trdnjav okoli mesta Przemyśl, ki jih je v obdobju od sredine 19. stoletja do prve svetovne vojne zgradila Avstro-Ogrska. Med prvo svetovno vojno je bila tr- dnjava prizorišče ene večjih bitk leta 1915. Potem ko so jo zasedle ruske sile, so jo sredi leta 1915 zavzele enote nemške kopenske vojske. 38 Navinšek, Ivan Lavrenčič in njegov čas, str. 40. 39 Torkar, Prva svetovna vojna, str. 73. 40 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 166. 41 Torkar, Prva svetovna vojna, str. 73. 42 Pomožno spremljevalno-transportno osebje, imenovano »tre- narji« oziroma slovensko »prateži«. 43 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 166. 120 2021DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 so bile ves čas polno zasedene, le občasno se je zgo- dilo, da jih je bilo kak dan nekaj prostih. Bolnišnično osebje so bili večinoma Čehi, Slovencev naj bi bilo le okoli osem.44 Po kasnejših spominih ene od me- kinjskih uršulink se je »češko osebje ves čas lepo vedlo in so bili v najboljšem odnošaju s samostanom, tudi za postrežbo so imeli najrajši sestre uršulinke, dočim so se- stre Rdečega križa odklanjali …«.45 Kljub namestitvi bolnišnice v samostan so uršulinke imele ves čas re- dni pouk v svoji šoli, pa tudi samostanske gojenke so lahko nemoteno stanovale v samostanu, pri čemer pa je »bilo vse tako strogo ločeno, da ni prišlo do nekakih nerednosti«.46 Čehi, »čeprav mnogi med njimi neverni, so uršulinke visoko spoštovali, ker so pač našli nego in po- strežbo, kot bi jo ne našli v nobenem svetnem bolniškem zavodu«.47 Bolnišnica je bila tako dobro oskrbljena z živili, »da jih je lahko mnogo odstopila samostan- ski družini, ki je znala koristno uporabiti tudi stvari, 44 Prav tam, str. 51, naknadni zapis v župnijski kroniki po spo- minih uršulinke M. Dolores Bergant iz 1. aprila 1941. 45 Prav tam. 46 Prav tam. Takrat sta v samostanu delovali zasebna osnovna in srednja dekliška šola, ki sta po podatkih uršulinske samo- stanske kronike v času delovanja vojaške bolnišnice med prvo svetovno vojno pouk močno skrčili in ga razdelili v dve izme- ni (AUM, Šolski arhiv osnovne in meščanske šole; Hančič, Uršulinski samostan v Mekinjah, str. 93–114). 47 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 151. ki so jih hoteli vojaki zakopati, kakor npr. loj, želodec, itd…«.48 Celo revnejši prebivalci Mekinj so imeli od vojaške bolnišnice koristi, saj so sprva dobivali hrano iz bolniške kuhinje (kavo, juho, meso); ker pa so to ugodnost začeli zlorabljati, so jim prenehali kuhati.49 Nekatere uršulinke so se tudi neposredno vključile v pomoč in strežbo ne samo osebju, ampak tudi ra- njencem, zaradi česar so bile odlikovane. Tako je bila skupaj z nekaterimi uršulinkami iz treh takrat delu- jočih uršulinskih samostanov na Kranjskem oktobra 1916 s »srebrno častno svetinjo Rdečega križa z vojno dekoracijo« odlikovana predstojnica mekinjskega sa- mostana M. Kristina Pezdirc, medtem ko je mekinj- ska uršulinka M. Elekta Schlegl kot bolniška strež- nica dobila »bronasto častno svetinjo Rdečega križa z vojno dekoracijo«.50 V češkem obdobju je bil načelnik bolnišnice štab- ni zdravnik Friedrich Röschel, vojaški bolnišnični kurat pa Franc Bronec,51 ki pa naj ne bi stanoval v mekinjskem samostanu tako kot drugo osebje, pač pa 48 Prav tam. 49 Prav tam, str. 166. 50 Slovenec, 28. 10. 1916, št. 248, str. 7, »Odlikovane uršulinke«. 51 Prihajal je iz okolice Cheba (nem. Eger) v čeških Sudetih, blizu meje z Nemčijo; septembra 1916 je bil kot vojaški ku- rat rezervne bolnišnice odlikovan s častnim znakom Rdečega križa. Poveljniški in zdravniški kader v mekinjskem samostanu pozimi 1915/16. Na zadnji strani fotografije je zapis: »Sveti večer 1915 v Mekinjah; kurat Bronec, štabni zdravnik dr. Röschel, višji zdravnik dr. Pubal, oddelčni zdravnik Luc, zobni tehnik Ernst« (original hrani uršulinski samostan v Ljubljani, reprodukcija Zgodovinski arhiv Ljubljana). 121 2021 DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 v Kamniku.52 28. maja 1916 ga je zamenjal nov vojni kurat dr. Ludovik Matouša, dotlej grajski kaplan v znamenitem renesančnem gradu v mestu Březnice na Češkem.53 Zdravnika sta bila dr. Franc Pubal (čr- novojniški54 zdravnik iz Jankova na Češkem) in Jaro- slav Lutz (praktični zdravnik v Melniku na Češkem); bolnišnični lekarnar je bil Karol Novak (magister far- macije iz Prage), oskrbnik oziroma »gospodar bolni- ce« pa Karol Suhomel.55 Ranjeni vojaki so se po zapisih v kroniki v Me- kinjah menjavali (prihajali v bolnišnico in odhajali iz nje) vsakega 1., 10. in 20. v mesecu.56 O tem, kako natančno je bil videti vsakdanjik dela zdravniško-sa- nitetnega osebja s prispelimi ranjenci v Mekinjah, ni ohranjenega nobenega zapisa, lahko pa ga ponazo- rimo z ohranjenimi opisi iz podobnih bolnišnic. Po sprejemu v bolnišnico so zdravniki ranjencem oskr- beli strelne rane ter odstranili delce krogel in granat, ob hujših poškodbah in omrzlinah pa so jim amputi- rali poškodovane ude. Pri delu so jim pomagale bol- niške strežnice in strežniki z razpoložljivimi medi- cinskimi aparati, med katere je sodil tudi rentgen.57 Največ ran so povzročili šrapneli, drobci granat in min ter kamenje, ki je ob obstreljevanju v hribovitem svetu in na kraških tleh letelo na vse strani. Strelnih ran je bilo manj, a niso bile nič manj nevarne. Naj- hujše so bile poškodbe glave, prsnega koša in trebuha, ki so dajale le malo upanja na ozdravitev.58 Več znanega je o družabnih dogodkih ter vklju- čevanju ranjencev in sanitejcev v krajevno življenje. Vojaki so se vsako nedeljo ob 9. uri udeleževali svoje maše, zlasti slovesno je bilo ob praznikih. Zdravnik dr. Franc Pubal je celo orglal med vojaškimi mašami, vendar so orglanje zaradi spora z župnikom kmalu opustili, ker je ta ugotavljal, da so »vojaki preveč sa- molastno rabili cerkvene orgle« in jih pokvarili, pa tudi zvoniti jim je bilo kmalu prepovedano, »ker so zvonili s tako silo, da so skoraj stolp poškodovali«.59 Zelo slovesno je bilo 28. septembra 1915, za pra- znik sv. Venceslava (Vaclava), zavetnika Češke. Ta- krat je v mekinjski župnijski cerkvi maševal »superior iz Ljubljane ob asistenci treh vojaških kuratov in doma- 52 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 151. 53 Prav tam, str. 172. 54 Manj pomemben del oboroženih sil Avstro-Ogrske je bila »črna vojska« ali »Landsturm«. V mirnem obdobju je bila se- stavljena iz obveznikov med 32. in 42. letom, v vojnem času pa se je starostna meja dvignila do 50. leta. Posebnost črne vojske je bila, da so jo v vojnem času sestavljali tudi mlajši vojaki, ki niso bili primerni za bojišče, medtem ko so bili sta- rejši in za boj primerni vojaki premeščeni k domobranskim polkom. Črnovojniške enote so služile v zaledju, stražile so skladišča, ujetniška taborišča in podobno. Ker pa je imela av- stro-ogrska vojska že leta 1914 velike izgube, so črnovojniki začeli odhajati tudi na bojišča prve svetovne vojne. 55 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 166. 56 Prav tam. 57 Šimac in Keber, Patriae ac humanitati, str. 87, 101. 58 Prav tam. 59 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 166. čega župnika«. Sledilo je »veliko slavje in gostija vseh Čehov«.60 Na predvečer rojstnega dne cesarja Franca Jože- fa, 17. avgusta 1915, so ranjene vojake v društvenem domu in šoli pogostile mekinjske »Marijine hče- re«; prinesle so jim kruh, pecivo, kompot, cigarete in razglednice.61 Tudi za božič tega leta so ranjence obdarovale s 25 merniki jabolk, tremi merniki ore- hov in nekaj surovega masla.62 Do božiča so vojaki v župnijski cerkvi ob torkih in petkih opravljali la- tinske lavretanske litanije z blagoslovom, kar pa so po božiču opustili.63 Na sam božični večer leta 1915 so na samostanskem dvorišču postavili 24 božičnih drevesc, vojni kurat je daroval polnočnico, vojaki pa so peli češke božične pesmi.64 Prav tako so se vojaki, več kot sto mož, 22. aprila 1916 udeležili tradicional- ne velikonočne procesije in jo zelo popestrili, tako da je župnik zapisal: »Bil je to slikovit prizor … Na čelu procesije je šel križ, nato oddelek vojakov, za njim du- hovščina s sv. Rešnjim telesom, za njo sedem častnikov, potem ženske in na koncu ponovno oddelek vojaštva. Ob Rešnjem Telesu je delalo špalir dvanajst mož-saržev,65 s potegnjenimi sabljami.«66 Bolnišnica v Mekinjah pa ni ostala izolirana od ostalega, z vojno in vojnimi ukrepi povezanega doga- janja; tako najdemo podatek, da so 7. januarja 1916 v Ljubljani na osnovi sodbe izrednega sodišča, v virih imenovanega »preki sod«,67 ustrelili enega prateža (kočijaža) iz tukajšnje bolnišnice, in sicer okoli 40 let starega Čeha, »ker je govoril razburljivo o vojski«; pri- javila pa naj bi ga dva vojaka slovenske narodnosti.68 Sicer pa naj bi se po podatkih župnijske kronike v tem obdobju v vseh za ranjence namenjenih objek- tih v Mekinjah zdravilo po 200 do 300 ranjencev,69 od tega jih je od sredine leta 1915 do sredine leta 1916 v objektih bolnišnice umrlo le pet.70 Konec marca 1916 se je med vojaštvom v Kamniku začela širiti škrlatinka, vendar med krajane ni zašla,71 so pa imeli kljub temu za šest tednov preventivno zaprto osnovno šolo.72 60 Prav tam. str. 167. 61 Prav tam, str. 166. 62 Prav tam, str. 169. 63 Prav tam, str. 166. 64 Hančič, Uršulinski samostan v Mekinjah, str. 98. 65 Sarž – vojak s činom. 66 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 171. 67 Marca 1915 je pričelo delovati vojaško sodišče, ki je smelo so- diti tudi civilnim prebivalcem. Civilistom so na naglem sodi- šču (»preki sod«) sodili zaradi veleizdaje, žaljenja cesarjevega imena, protiavstrijskih izjav in za vsa »gotova hudodelstva«, kot so umor, uboj, rop ... V Ljubljani je sojenje prevzelo c. kr. domobransko sodišče 5. armadnega etapnega poveljstva, ki je imelo prostore na Poljanski cesti 13 (Pešak Mikec, Krvava justica, str. 23). 68 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 169. 69 Prav tam. 70 Prav tam. 71 Prav tam, str. 170. 72 Prav tam, str. 169. 122 2021DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 Češko bolniško osebje se je 13. julija 1916 prese- lilo v Brežice,73 še prej pa se je konec junija del bolni- šnice iz samostana in mežnarije preselil v Prašnikarje- vo cementno ter opekarsko tovarno v spodnjem delu Mekinj, tik ob reki Kamniški Bistrici.74 Ob odhodu Čehov je mekinjski župnik v kroniki potegnil bilanco »češkega obdobja« v Mekinjah. Njegove ugotovitve se v veliki meri skladajo s prej omenjenimi ugoto- vitvami ene od mekinjskih uršulink, da je »bolnica v materialnem oziru prinesla precej denarja v kraj, saj je za izdatke v enem letu porabila čez milijon kron«;75 v času bivanja so odkupili in porabili 150 glav goveje živine, njihovi »trenarji« pa so s konji obdelovali polja in njive ne samo v kraju, ampak tudi v okolici, vse do Tuhinjske doline.76 Po drugi strani pa je »v moralnem oziru bolniško osebje škodovalo prebivalcem, predvsem ženskemu spolu«, pri čemer je župnik izpostavil preveč liberalen odnos Čehov in drugih vojakov do spolno- sti in kontracepcije, saj so se nekateri vojaki zapletli v ljubezenske odnose z domačinkami.77 Tako je župnik ugotavljal, da »so se celo nekatere zakonske žene preveč 73 Prav tam, str. 172. 74 Prav tam, str. 173. 75 Prav tam. 76 Prav tam. 77 Prav tam. Na padanje morale med vojaki, ki so bivali v zaledju ter zato pomenili »grožnjo nravnosti in zakonski zvestobi«, so v tistem času opozarjali tudi duhovniki po drugih župnijah v zaledju soške fronte (gl. Šimac, Oris vpliva, str. 129–133). bratile z vojaki, pa tudi več deklet se ni dobro držalo«.78 Tudi v okolici ni bilo dosti bolje, ker so »kamniške frajle hodile lovit oficirje in vojake«, zato je, »ko je bol- nica odhajala, teklo precej ženskih solz«.79 Župnik je menil, da je pri Čehih še močno čutiti husitski vpliv (ker na primer niso opravili velikonočne spovedi) in da so češki vojaki na domačine gledali kot na preveč zveste katoliški veri; domačine naj bi zbadali z bese- dami: »Čemu hodite v cerkev? Kaj imate od tega? Re- veži ste, mi ne hodimo v cerkev, pa smo bogati.«80 Edina »častna izjema« naj bi bila glavni štabni zdravnik in njegova soproga; ta dva sta rada prišla v cerkev, tudi k šmarnicam. Samih ranjenih vojakov je bilo v cerkvi veliko, a kot je ugotavljal župnik, »na pobožnega Čeha ne naletiš zlepa«.81 Po odhodu Čehov je julija 1916 prišla v Mekinje rezervna vojaška bolnišnica (k. u. k. Reservespital I.) iz spodnjeavstrijskega Kremsa. Zdravniki so bili ve- činoma Judje, med njimi tudi štabni zdravnik, sani- tejci pa Avstrijci nemške narodnosti. Njihov vojaški kurat je bil Franz Hanzl.82 V Mekinje in Kamnik naj bi po podatkih župnijske kronike tedaj prišlo skupaj okoli 1.500 bolnih vojakov; večinoma so bolehali za 78 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 173. 79 Prav tam. 80 Prav tam, str. 174. 81 Prav tam. 82 Prav tam. Okrevajoči ranjeni vojaki v atriju mekinjskega samostana v času prve svetovne vojne (original hrani uršulinski samostan v Ljubljani, reprodukcija Zgodovinski arhiv Ljubljana). 123 2021 DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 »malarijo«.83 V mekinjskem Društvenem domu naj bi jih bilo nastanjenih 68, v mekinjskem samostanu 150, ostalih približno 1.270 pa večinoma v bližnji smodnišnici v Kamniku.84 Kronika tudi poroča, da so 27. avgusta 1916 enega vojaka, ki je bolehal za kolero, nastanili v posebni »hiši za nalezljive bolezni« na Pod- jelši, manjšem zaselku severno od Mekinj; v hiši je bilo nameščenih osem postelj, ki sta jih vsaka po štiri priskrbeli mekinjska in kamniška občina.85 Omenje- ne podatke iz župnijske kronike potrjuje popis vseh rezervnih vojaških bolnišnic, ki so spadale v območ- je pristojnosti vojaškega poveljstva v Gradcu (k. u. k. Militärkommando Graz), in datira iz srede avgusta 1916, prikazuje pa stanje konec aprila tega leta. Iz njega je razvidna nastanitev ranjenih vojakov po po- sameznih lokacijah na območju Kamnika in Mekinj. Takrat je bilo na območju občin Kamnik in Mekinje nastanjenih skupaj 1.394 ranjenih vojakov, od tega brez infekcij 1.357 ranjencev nabornikov86 in 12 ra- njencev gažistov ter 25 ranjencev z infekcijami.87 Od teh je bilo v prostorih »direkcije« oziroma upravne stavbe kamniške smodnišnice nastanjenih skupaj 289 ranjencev, v mekinjskem samostanu 171 (od tega 159 ranjencev nabornikov in 12 ranjencev gažistov), v mekinjskem društvenem domu 68, pri Staretu v Kamniku 76, v kurhausu 74, v Kamniškem domu 30, v kamniški čitalnici 30 ter 631 ranjencev v stavbi št. 7 v kamniški smodnišnici.88 Vojakov z infekcijami pa so imeli »v karanteni« v posebni stavbi št. 69 v kamniški smodnišnici nastanjenih 17, v Mekinjah (točneje, v »kužni hiši« na Podjelšah) pa še 8, torej skupaj 25.89 Župnijska kronika oktobra 1916 poroča, da so v enotah mekinjske bolnišnice povečini bolniki z ma- larijo oziroma da so mrzlični. Hrana je bila zaradi pomanjkanja slaba, saj so jedli v glavnem nezabeljeno repo in krompir.90 Ranjenci so prihajali tako z »la- ške fronte«91 kot z »albanskega bojišča«.92 Prav tako 83 Danes pod tem izrazom razumemo tropsko bolezen, ki na- stane zaradi pika okuženih komarjev, včasih pa je to bila osla- belost z vročino in drgetanjem. 84 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 174. 85 Prav tam, str. 167. 86 Vojaško osebje v avstro-ogrski vojski je bilo razdeljeno na na- bornike (navadno moštvo oziroma navadni vojaki), ki so pre- jemali dnevnice, in gažiste, ki so prejemali letno plačo. Gažisti so bili praviloma profesionalni častniki in vojni uradniki, torej nosilci višjih vojaških činov. 87 ÖSTA/KA, MK Graz, No.134272/16. 88 Prav tam. Prim. ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 172 in 177. 89 Prav tam. 90 Prav tam, str. 175. 91 Gre za »Italijansko bojišče«, nastalo spomladi 1915 ob vstopu Italije na strani antantnih sil v vojno s sosedo Avstro-Ogrsko, ki je pripadala centralnim silam. Segalo je od meje s Švico preko južnotirolskih Dolomitov, Krnskih in Julijskih Alp do Soče in Jadranskega morja. 92 Balkansko bojišče, znano tudi kot balkanska fronta. Bojišče se je odprlo 28. julija 1914 s pričetkom prve svetovne vojne ter z napadom Avstro-Ogrske na Srbijo, po vstopu Bolgarije v vojno na strani centralnih sil in z njenim napadom na Srbijo pa se je konec leta 1915 težišče spopadov preneslo v Albanijo, je sredi oktobra na to območje prišla večja skupina beguncev iz okolice soškega bojišča (iz Št. Andraža, Prvačine in Renč).93 20. novembra 1916 so morali ranjeni vojaki za- pustiti kamniško smodnišnico, ker so v teh prostorih ponovno vzpostavili proizvodnjo smodnika, ki so jo prekinili avgusta 1915, ko so obrate začasno prese- lili v zgornještajerski Trofaiach v bližini Leobna.94 Zato so takrat ranjence v celoti premestili bodisi v že za to namenjene dotedanje objekte bodisi po več- jih zasebnih kmečkih hišah, in sicer v kurhaus, vilo Neptun, vilo Luise, Prašnikarjevo vilo, Ranzingerjevo vilo, Prašnikarjevo cementno tovarno, Špornovo hišo, mežnarijo, Plevelovo hišo, pri Katrežu, v samostan, podružnično šolo in graščino na Zduši.95 Del sanitet- nega osebja in vojakov pa je kljub izselitvi ranjencev iz smodnišnice očitno vendarle ostal v njej, ker aprila 1917 mekinjski župnik piše o nekem dogodku, ki se je zgodil na velikonočno nedeljo, ko naj bi v smod- niški tovarni vojaki orali njivo, v Mekinjah pa vozili gnojnico. Župnik je v kroniki za ta dogodek okrivil »judovskega častnika, ki je to ukazal«, in dodal, da »so se vojaki jezili, kleli vojnega škofa, kurata. Ljudje so se zgražali. Judje pa so veliko soboto praznovali, zato so bile vojaške kanclije zaprte.«96 10. februarja 1917 so vse vojake, ki so bolehali za malarijo, prepeljali na Reko (Rijeko), da so naredili prostor drugim ranjencem.97 Marca 1917 je en vojak umrl za »albansko mrzlico«, veliko vojakov pa je bilo »zaradi mrzle zime in podhranjenosti prehlajenih in so hirali«.98 V bolnišnico so začeli prihajati tudi vojaki, ki so bolehali za jetiko (tuberkulozo), in drugi ra- njenci.99 Sicer pa je začetek leta 1917 kamniško okolico tako kot takrat mnoge kraje po Avstro-Ogrski za- znamoval še en žalosten in za več desetletij nepoza- ben dogodek: snemanje zvonov z zvonika, da so jih v livarni pretopili za vojne potrebe (topove). Mekinjske zvonove (tako veliki kot mali zvon) so z zvonika sneli 24. januarja 1917 dopoldne.100 Ob tem je iz zapisov mogoče zaslediti, da je v začetku leta 1917 nastopilo hudo pomanjkanje živil, zato je vojska tudi po hišah iskala živila.101 Vojaki so tudi po zalednih bolnišni- cah začeli stradati; v Mekinjah so celo od hiše do hiše prosjačili za kruh in druga živila; so pa tudi kradli, preko katere se je srbska vojska umikala na grški otok Krf, kjer so jo oskrbele antantne sile. 93 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 175. 94 Prav tam, str. 167. 95 Prav tam, str. 177. 96 Prav tam, str. 180. 97 Prav tam, str. 179. 98 Prav tam. O mrzli zimi januarja in februarja je poročal tudi homški župnik Anton Mrkun: »V drugi polovici januarja 1917 in v prvi polovici februarja je nastal zelo hud mraz. Snega je bilo za eno ped« (Mrkun, Homec, str. 89). 99 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 179. 100 Prav tam, str. 178. 101 Prav tam. 124 2021DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 tako so pri tedanjem mekinjskem županu Gamsu (po domače Špornu) ukradli 40 klobas.102 Aprila 1917 je v Godič prišlo okrog 200 vojakov nemške in poljske narodnosti; s seboj so pripeljali 120 konj, s katerimi naj bi zelo grdo ravnali. V Nevlje so v tistem času prišli vojaki iz Bosne in Dalmacije.103 Sredi maja 1917 je bilo v Godiču nastanjenih okrog 400 vojakov 10. c. kr. pešpolka, povečini Nemcev in Poljakov, medtem ko naj bi bili v Nevljah in Stranjah nastanjeni Bošnjaki.104 Od junija do konca avgusta 1917 je bilo v kamni- ški okolici nastanjenih okoli 20.000 vojakov, večino- ma iz Ogrske (med njimi tudi Bošnjaki in »Slovani«), ki pa domačinom niso ostali v lepem spominu.105 Za- radi čedalje številčnejšega vojaštva so aprila 1917 v vili pod zapriško graščino nastanili Vojaški dom,106 102 Prav tam, str. 179. 103 Prav tam, str. 180. 104 Prav tam, str. 181. 105 Torkar, Prva svetovna vojna, str. 76. Prim. tudi ŽUM, Spo- minska knjiga fare Mekinjske, str. 180. 106 Časopisni tednik Tedenske slike je že 23. februarja 1916 med drugim poročal o ustanovljenih vojaških domovih pri nemški armadi (Deutsches Soldatenheim), v katerih naj bi vojakom ponujali »pošteno zabavo ter po zmernih cenah jedila in brez- alkoholno pijačo«. Tu so uvedli knjižnice in družbene sobe ter prirejali domoljubna predavanja. /…/ V prvi vrsti naj bi tako kakor pri nemških zaveznikih tudi tu skrbeli za duhovno in telesno svežino vojakov, v državnem pomenu naj bi poma- gali preprečevati slabo razpoloženje, ki bi se po vojni lahko pokazalo kot sovražnost proti državi. V zvezi s socialnim in etičnim namenom teh domov so med drugim navedli, da bi tako predvsem tistim starejšim vojakom, ki imajo družine in ki mu je 22. aprila 1917 kamniški dekan daroval 500 raznih knjig z namenom, »da bi vojaki brali dobre knjige«.107 Kar se obolelih ranjenih vojakov tiče, so 15. maja 1917 zvečer v bolnišnico v mekinjskem samostanu pripeljali dvajset bolnikov iz Komende, med kate- rimi jih je bilo po ugotovitvah zdravniške komisije kar štirinajst s tifusom. V noči s 16. na 17. maj 1917 so pripeljali še dodatnih sedem tifusnih bolnikov. Iz- vor bolezni naj bi bil v Homcu, kamor naj bi tifus zanesli ogrski vojaki.108 V samostanu so te bolnike popolnoma izolirali, tako da nihče ni smel stopiti v ta oddelek.109 Tudi sicer je spomladi 1917 s soške fronte na zdravljenje prihajalo čedalje več ranjencev: tako je 4. maja 1917 v Mekinje prišlo 350 ranjencev, čez tri tedne, 21. in 22. maja, pa še okoli 800.110 Prišli naj bi z železniške postaje, večinoma peš ali na vozovih, nastanili pa so jih v lesenih barakah, ker v zidanih objektih ni bilo več prostora. Stanje je oteževalo še že dolgo niso bili na dopustu, pomagali, da bi laže prenašali ločenost od njih. Omenili so še zdravstveni in verski namen teh domov (gl. Šimac, Vojaški duhovniki, str. 194). 107 Navinšek, Ivan Lavrenčič in njegov čas, str. 41. 108 O tem dogodku najdemo zapis tudi pri tedanjem homškem župniku: »Dne 15. maja 1917 je obolelo 14 vojakov na Homcu. Poslali so jih v bolnišnico v Mekinje. Zdravniki so konštatirali, da je pegasti legar. Odredili so, da se mora Homec popolnoma izo- lirati. /…/«. Gl. Mrkun, Homec, str. 89. Mrkun je še zapisal, da je pri tem padla senca suma, da v resnici »vojaki švindlajo«. 109 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 181. 110 Prav tam, str. 182. Vojaki v času prve svetovne vojne pred »Plevelovo« gostilno v Mekinjah (fotografija last družine Ogrinec iz Mekinj). 125 2021 DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 dejstvo, da so bili tudi vojaški strežniki takrat vpo- klicani na fronto, zato so ranjencem večinoma stregle ženske, med njimi tri domačinke.111 V Kamniku so takrat bivali štirje vojaški kurati: dva katoliška (Čeh in Madžar), en pravoslavni (Romun) in en prote- stantski pastor.112 Konec avgusta je v bolnišnico pri- šlo še okoli 600 ranjencev, v začetku septembra pa v kroniki poleg navedbe, da se »streli topov 11. soške bitke še vedno slišijo«, zasledimo podatek, da v Meki- njah gradijo dve dodatni leseni baraki za namestitev ranjencev, ker morajo šolsko poslopje izprazniti zara- di začetka pouka.113 Nemške enote v Kamniku in Mekinjah leta 1917 Še več vojakov kot spomladi 1917 je v kamniško okolico prišlo jeseni tega leta. Ker je bila avstro-ogr- ska armada že izčrpana, so bile leta 1917 na soškem bojišču čedalje bolj navzoče vojaške enote njene za- veznice cesarske Nemčije, kar je bilo mogoče opa- ziti tudi v zaledju fronte. 18. septembra 1917 se je v Kamniku, pred prihodom neposredno na soško bo- jišče, nastanilo poveljstvo 51. nemškega armadnega zbora na čelu z württemberškim poveljnikom, gene- ralom Albertom von Berrerjem.114 Zasedlo je dvo- riščni del župnišča. Poveljnik naj bi bil navdušen nad visokim standardom bivanja v tem objektu.115 Nato so v teh prostorih potekali zgodovinski dogodki v zvezi s pripravami na znamenito 12. soško bitko ozi- roma s »čudežem pri Kobaridu«. V konferenčni sobi kamniškega župnišča je imel 30. septembra 1917 ge- neral Berrer »zgodovinsko vojno konferenco s svojim štabom«116 in z divizijskim generalom Ottom von Bellowom,117 Weddlom in generalporočnikom von Hofackerjem. Čez teden dni je konferenco vodil že nadvojvoda Evgen Avstrijski,118 ki ga je spremljal ge- neral Teodor Konopicky.119 Nemške čete treh divizij so se že septembra 1917 nastanile v Mengšu, Trzinu, Jaršah, Komendi in Podgorju, še več nemškega vojaštva 51. nemškega 111 Prav tam. 112 Prav tam. 113 Prav tam, str. 184. 114 Albert von Berrer (1857–1917), poveljnik na soškem bojišču, kjer je 28. oktobra 1917 pri preboju soške fronte in ofenzivi proti reki Piavi v okolici Vidma tudi padel. 115 Navinšek, Ivan Lavrenčič in njegov čas, str. 41; prim. Torkar, Prva svetovna vojna, str. 76. 116 Navinšek, Ivan Lavrenčič in njegov čas, str. 41. 117 Otto von Below (1857–1944), prusko-nemški general, po- veljnik v bitkah pri Gambinnenu in Tannenbergu leta 1914 ter v drugi bitki pri Mazurskih jezerih februarja 1915. 118 Nadvojvoda Evgen Avstrijski (1863–1954), avstrijski nad- vojvoda ter princ Ogrske in Češke, sicer vojak in politik. Po odhodu Oskarja Potioreka z mesta poveljnika avstro-ogrske vojske na Balkanu je postal njegov naslednik. Na tem polo- žaju je ostal do maja 1915, ko je Kraljevina Italija vstopila v vojno in je postal poveljnik novoustanovljenega poveljstva jugozahodne fronte. 119 Teodor Konopicky (1870–1949), avstrijski general in feld- maršal, šef generalštaba jugozahodne fronte leta 1917. armadnega zbora pa je v Kamnik in okolico začelo prihajati v prvi polovici oktobra in po bližnjih hri- bih organiziralo vojaške vaje kot pripravo na boje na soški fronti.120 Ob tem kamniška in komendska župnijska kronika poročata, da imajo nemški vojaki dovolj hrane in opreme ter da je odnos med častniki in navadnimi vojaki bolj domač kot v avstro-ogrski vojski.121 Mekinjska župnijska kronika pa že 4. ok- tobra poroča, da so morali prostore bolnišnice v Me- kinjah čim bolj izprazniti, da bi pripravili prostor za ranjence prihajajoče 12. soške bitke.122 Po nekajtedenskem bivanju v Kamniku je povelj- stvo 51. armadnega zbora 15. oktobra 1917 odšlo na položaje ob soški fronti,123 točneje, v Cerkno, kjer je na črti Tolmin–Bovec zavzelo vojaške postojanke za ofenzivo proti italijanski armadi.124 Že čez teden dni je združeni avstro-ogrski in nemški armadi uspel preboj čez italijanske položaje pri Kobaridu in pro- dor do reke Piave v furlanski nižini.125 Po preboju soške fronte na reko Piavo konec ok- tobra 1917 se je 1. decembra tega leta vojaška bol- nišnica umaknila iz Mekinj in Kamnika.126 Kljub preselitvi pa so bolnišnične zaloge hrane in drugih dobrin očitno še eno leto ostale v kraju, saj v začetku novembra 1918 v kroniki zasledimo zapis, da je no- voustanovljeni krajevni odbor »narodnega veća127 vzel bolnici skoraj vse zaloge živil, moke, konzerv in obleke kar je bilo večinoma spravljeno v mekinjskem društve- nem domu«.128 Vojaško pokopališče v Mekinjah Za potrebe pokopa umrlih ranjencev je bilo leta 1915 na pobudo štabnega zdravnika dr. Röschla v Mekinjah ustanovljeno posebno vojaško pokopali- šče.129 Njegova lokacija je bila na istem mestu, kjer so že okoli 100 let prej, v času francosko-avstrijskih vojn in Ilirskih provinc, pokopavali vojake različnih na- rodnosti. Največja smrtnost naj bi bila po poročanju župnijske kronike leta 1800, ko je zlasti med Fran- cozi, ki so bivali v mekinjskem samostanu, razsajala »huda bolezen«, zaradi katere je v župniji umrlo 80 120 Torkar, Prva svetovna vojna, str. 77. 121 Prav tam. 122 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 184. 123 Navinšek, Ivan Lavrenčič in njegov čas, str. 41. 124 Torkar, Prva svetovna vojna, str. 77. 125 Simić, Po sledeh Soške fronte, str. 207–211. 126 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 181. 127 Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov (Narodno vijeće SHS) je bil najvišje politično predstavništvo jugoslovanskih narodov v avstro-ogrski monarhiji, ki je bilo ustanovljeno 6. oktobra 1918 s sedežem v Zagrebu. Od razglasitve drža- ve SHS 29. oktobra 1918 do združitve s Kraljevino Srbijo 1. decembra 1918 v novonastalo Kraljevino SHS je imel funkcijo vlade, imel pa je še pokrajinske in krajevne odbore, ki so delovali na terenu. 128 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 188. 129 Prav tam, str. 173. 126 2021DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 ljudi, povečini Francozov.130 O tem priča tudi zapis v časopisju: »Poleti 1915 so se v Kamniku in Mekinjah naselile tri vojaške bolnišnice. Ker je bilo pričakovati, da bo umrlo precejšnje število bolnih vojakov, pokopališče na Žalah in v Mekinjah bi pa tega prirastka na mrličih ne moglo prevzeti, so vojaške oblasti sklenile za vse v Kamniku in Mekinjah umrle vojake prirediti posebno vojaško pokopališče. Vojaške oblasti so se odločile za par- celo, ki je last baronice Hipolite Lichtenberg – imenova- no 'Turnč' – ob cesti iz Mekinj proti Zduši. Ta prostor je zgodovinsko zanimiv. Tu je bilo že pred več kot sto leti – za časa francoskih prekucij – vojaško pokopališče. Blagoslovil ga je 20. oktobra 1796 tedanji kamniški de- kan Gašper Branka. Več kot sto Francozov ter vojakov iz Galicije, Češke, Slavonije, Sedmograške počiva v tem mirnem kotu. Takrat je bila v Mekinjah tudi vojaška bolnišnica za ujete Francoze ter bolne vojake. Vojaki so mrli večinoma za grižo, – hitro drug za drugim. Da je bilo na tem kraju nekdaj vojaško pokopališče, je skoraj popolnoma izginilo iz ljudskega spomina, dasi je tega le dobrih sto let. Le križ ob poti še priča o tem. Sedaj se je v naših tudi burnih časih obnovilo to pokopališče. Prostor, približno za 120 grobov so ogradili vojaki. Baronica Li- chtenberg je prepustila prostor v ta namen pod pogojem, da se smejo tukaj pokopavati le vojaški mrliči. Naročila je tudi na svoje stroške lep spomenik obelisk, ki pa še ni došel. Pokopališki križ so pa že postavili. Lani in letos so 130 Prav tam, str. 48. tu izkopali ležišče že 14 vojakom iz daljnih krajev.«131 Pokopališče, na katerem je pokopanih 109 av- stro-ogrskih vojakov in leži ob medkrajevni cesti Kamnik–Godič, je ohranjeno še danes, na pokopane vojake pa spominjata spominska tabla iz marmorja in betonski križ. Prvi vojak (njegovo ime v mekinjski župnijski kroniki ni navedeno) je bil na tem pokopa- lišču pokopan 25. avgusta 1915,132 torej že nekaj me- secev pred uradno vzpostavitvijo ustrezne in enotne zakonodaje s področja pokopavanja padlih vojakov. Del umrlih vojakov (tiste, ki so umrli v objektih v Kamniku) so pokopavali tudi na kamniških Žalah, saj je že leta 1915 takratni kamniški dekan Ivan Lav- renčič okrajno glavarstvo zaprosil, da bi smel razširiti pokopališče na Žalah.133 Kot je razvidno iz mekinj- ske kronike, pa tu niso pokopavali samo vojakov, ki so umrli v prostorih bolnišnice, ampak tudi druge vojake, ki so umrli med bivanjem oziroma urjenjem v kamniški okolici. Ustanovitev posebnega vojaškega pokopališča v Mekinjah sodi v kontekst širše državne skrbi za po- kop padlih ali kako drugače umrlih vojakov. Kmalu po izbruhu vojne so namreč po navodilih državnih oblasti vojaška poveljstva dobila dodatno zadolžitev – pri njih so vzpostavili »nadzorništva vojnih gro- 131 Domoljub, 31. 8. 1916, št. 35, str. 466, »Zgodovinsko zanimivo vojaško pokopališče«. Prim. ŽUM, Spominska knjiga fare Me- kinjske, str. 167. 132 Hančič, Mekinje v času in prostoru, str. 15. 133 Navinšek, Ivan Lavrenčič in njegov čas, str. 40. Vojaško pokopališče v Mekinjah, na katerem je pokopanih 109 vojakov, danes (foto: Damjan Hančič). 127 2021 DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 bov«; v teh funkcijah so sodelovali fotografi, grad- binci, kiparji in zemljemerci.134 Decembra 1915 je bil pri 9. oddelku vojnega ministrstva na Dunaju vzpo- stavljen poseben oddelek, ki je imel na skrbi vojaške grobove (Kriegsgräberabteilung). Dva tedna pozneje je vojni minister Aleksander baron Krobatin (1849– 1933) vzpostavil še centralni urad za pokopališke ka- tastre.135 Vsako vojaško poveljstvo je vzpostavilo tudi vojaške pokopališke inšpekcije. Te so praviloma vodili štabni častniki ali stotniki, pri večjih pokopališčih pa jim je bil dodeljen še en stotnik ali nižji častnik. Skrb za vse, ki so padli na fronti ali v neposrednem zaledju fronte, je bila zaupana armadnemu poveljstvu. Tudi tu so vzpostavili nadzorne inšpekcije vojaških grobov. Glavni namen teh oddelkov je bil vzpostaviti voja- ška pokopališča, tja premestiti posamezne padle, ki so bili pokopani, kjer je naneslo, poskrbeti za zaščito (ograjo pokopališč) in voditi ustrezno evidenco. Zato so vzpostavljali pokopališke grobne katastre, v kate- rih so morali navesti točno lokacijo pokopanih, ime, številko groba, čas pokopa itd. Vojaška poveljstva so morala kopije katastrov občasno pošiljati na pristojni oddelek vojnega ministrstva.136 Pri urejanju vojaških pokopaliških katastrov se je vojaška oblast obračala tudi na krajevno duhovščino. Ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič je tako v Škofijskem listu objavil sporočilo deželne vlade za Kranjsko in duhovnike pozval, naj ji pomagajo. So pa na slovenskih tleh vsaj v večjih krajih skušali tudi takrat in še pozneje poskr- beti za urejenost vojaških grobov.137 Leta 1920 so se škofijski ordinariati o umrlih vojakih z območja carske Rusije in Češkoslovaške obrnili na župnije. Župniki so sestavljali sezname in jih posredovali predstojnikom. V naslednjih mesecih in letih so oblasti cerkveno oblast še večkrat prosile, naj jim sporoči podatke o pokopanih vojakih raz- ličnih narodnosti po župnijah. Tako so denimo leta 1921 prosile za podatke o umrlih državljanih Nem- čije, Avstrije, Bolgarije in Ogrske.138 Na podlagi te prošnje je takratni mekinjski župnik Viktor Čadež naredil popis na mekinjskem vojaškem pokopališču pokopanih vojakov, ki so izvirali z območja Ogrske. Seznam vsebuje 17 vojakov.139 Sicer pa se tudi v župnijski kroniki izredno redko omenjajo pokopi posameznih vojakov na vojaškem pokopališču. Tako ob odhodu čeških vojakov julija 1916 izvemo zgolj podatek, da je v češkem obdobju umrlo le pet vojakov,140 brez navedbe njihovih imen in priimkov. Ta podatek se deloma ujema s prej ome- njenim popisom umrlih ogrskih vojakov, saj je v njem 134 Šimac, Ti vsem šepečeš, str. 73. 135 Prav tam. 136 Prav tam, str. 75. 137 Prav tam, str. 74. 138 Prav tam, str. 82. 139 NŠAL, ŠAL V, fasc. 311, »Popis v Mekinjah pokopanih ogr- skih vojakov z dne 5. 2. 1921«. 140 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 173. mogoče zaslediti, da je do sredine leta 1916 umrlo šest vojakov, od tega trije brez znanega podatka, iz katerega kraja prihajajo.141 Sklepamo pa lahko, da je večina na pokopališču pokopanih vojakov (torej okoli 100) umrla v obdobju od sredine julija 1916 do za- četka decembra 1917, torej v slabem letu in pol, kar pomeni, da so imeli v tem obdobju na mekinjskem vojaškem pokopališču povprečno šest pokopov vo- jakov na mesec. Če si ogledamo v župnijski kroniki omenjene pokope, ugotovimo, da je bil 19. februarja 1917 »pokopan na vojaškem pokopališču Oger, ki ga je pokopal razkolni kurat iz Ljubljane«,142 7. marca 1917 sta »na parah« ležala dva vojaka: častnik Josip Udovč, Slovenec – Goričan, star 20 let, umrl za »albansko mrzlico«,143 in vojak Romun; po poročanju kronike je bil »častnik pokopan z vojaško častjo, pogreba pa se je udeležilo veliko vojakov in ljudstva«.144 6. aprila 1917 so prinesli na pokopališče pokopat mrtvega vojaka iz Vodic nad Kamnikom, ki ga je »spremljalo 50 mož, ki so mu ustrelili salvo v slovo«.145 1. avgusta 1917 je bil pokopan vojak, ki se je ustrelil v Šmarci.146 V kro- niki najdemo še podatek, da so do avgusta 1917 na mekinjskem vojaškem pokopališču pokopali 37 tujih vojakov.147 Sâmo vojaško pokopališče je bilo štiri leta po koncu vojne očitno v dokaj slabem stanju, o čemer je konec leta 1922 pisal časnik Slovenec. Iz njegovega opisa lahko ugotovimo, kako je bilo videti »original- no« pokopališče, saj danes razen betonskega križa in table iz marmorja s spominskim napisom ni nič ohranjenega: »… Blizu Kamnika – v Mekinjah – leži popolnoma zanemarjeno pokopališče, ki kaže naravnost nečloveški vandalizem. Križi iz brezovega lesa so po- večini polomljeni ter pometani po tleh. Napisne tablice leže po vseh kotih, ograja je podrta in polomljena, isto- tako vrata, da hodijo po grobovih ne samo otroci, tem- več imajo dostop tudi razne živali … Le na enem grobu je opaziti svečico. V pogledu na vojaško pokopališče v 141 NŠAL, ŠAL V, fasc. 311, »Popis v Mekinjah pokopanih ogr- skih vojakov z dne 5. 2. 1921«. 142 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 179. 143 O njegovi smrti poroča tudi časnik Slovenec, 8. 3. 1917, št. 55, str. 5, »V vojaški bolnišnici v Kamniku«: »V vojaški bol- nišnici v Kamniku je umrl 4. t. m. na malariji, poročnik v rez. Josip Udovč. Maturiral je l. 1914. na goriški realki in odšel k vojakom oktobra t. l. Bojeval se je na severovzhodu, bil ranjen in odlikovan s srebrno hrabrostno svetinjo. Lanskega leta je bil pre- meščen na jugovzhodno bojišče, kjer je postal poročnik. Novembra je prišel, že bolehen, na dopust. Huda malarija je pretrgala se- daj vrlemu mladeniču v 20. letu starosti nit življenja. Njegov brat Bogumil pa je padel dne 4. junija 1916 v Bukovini, star komaj 18 let. Po dovršenem 6. gimn. razredu je bil vpoklican kot enoletni prostovoljec in je dosegel v kratkem času čin četovodje. Oba brata sta bila vedno odlična dijaka, priljubljena vsakomur, kdor ju je poznal, ponos in up družini. Težko prizadeti oče Josip Udovč, orožni mojster v p., biva sedaj s svojo družino v Novem mestu …«. 144 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 179. 145 Prav tam, str. 180. 146 Prav tam, str. 183. 147 Prav tam. 128 2021DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 Mekinjah mora človeku res orositi oko – pokopališče bo kmalu travnik – grmovje …«.148 Očitno je ta članek le vzpodbudil pristojne, da so vojaško pokopališče ure- dili, in to ne samo »zasilno«, ampak očitno tako kva- litetno, da je za razliko od mnogih drugih podobnih pokopališč v Sloveniji dobro vidno in lepo urejeno še danes. Španska gripa v Mekinjah Slabo leto po odhodu vojaške bolnišnice so ob- močje zajele španska gripa in nekatere druge nalezljive bolezni.149 Pojav teh bolezni ni neposredno povezan z nastanitvijo ranjencev soškega bojišča, ker pa gre za pomemben detajl v celotnem dogajanju v tistem času in ker lahko potegnemo nekatere vzporednice z aktu- alnim dogajanjem, povezanim s pandemijo »korona virusa – covid 19«, želimo ob koncu izpostaviti še ne- katere zapise iz župnijske kronike na to temo. To je bil čas velikega pomanjkanja, draginje in občasno tudi zapovedane oddaje živil. Prvi zapis o pojavu bolezni je v župnijski kroniki z dne 10. okto- bra 1918. Zapisano je, da se po vseh hišah v župniji širi »španska bolezen« in da so zaradi tega do 4. no- vembra zaprli krajevno šolo.150 V začetku novembra 1918 se bolezen še ni umirila, saj je župnik pisal o številnih primerih te bolezni tako v samem kraju kot po svetu. Glede diagnoze je zapisano, »da gre pri tej bolezni za neko obliko pljučnice«; veliko ljudi je zaradi nje zbolelo tudi v Mekinjah, vendar jih je do začetka novembra umrlo le pet.151 Konec novembra je župnik zapisal, »da se španska gripa hitro širi, da so zboleli že v skoraj vseh hišah v vasi«, da pa jih je umrlo »primeroma malo«.152 Iz drugih zapisov v kroniki je razvidno, da maše v župnijski cerkvi zaradi te bolezni v tistem času niso odpadle, spričo ustanovitve nove jugoslovanske države in konca vojne pa zasledimo celo nekaj slovesnosti in šolskih maš.153 Za konec morda še zanimivost o tem, kako so se ljudje pred sto leti držali ukrepov za omejevanje nalezljivih bolezni. Ko je 28. februarja 1919 zaradi »oslabelosti in izčrpanosti« umrl tedanji mekinjski župnik Franc Rihar, so zdravniki pri njem že pred 148 Slovenec, 16. 11. 1922, št. 253, str. 3, »Zapuščeno vojaško po- kopališče«. 149 V obdobju 1918–1920 naj bi po vsem svetu zbolelo 500 mi- lijonov ljudi in jih po zadnjih ocenah umrlo med 50 in 100 milijoni. Drugi val pandemije gripe je med septembrom in decembrom 1918 prizadel tudi prebivalstvo v slovenskih de- želah. Delež učencev v ljubljanskih šolah, ki so manjkali pri pouku, je bil v posameznih šolah različen, in sicer v razpo- nu 16–75 % vseh šolarjev. Edini javnozdravstveni ukrep na Kranjskem med epidemijo je bilo enomesečno zaprtje vseh šol najprej v Ljubljani, nato pa še v najbolj prizadetih okrajih na Dolenjskem (gl. Keber, Epidemija v šolskih klopeh, str. 67). 150 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 187. 151 Prav tam, str. 188. 152 Prav tam, str. 189. 153 Prav tam. smrtjo diagnosticirali pegasti tifus. Ker je šlo za smrt zaradi nalezljive bolezni, je krajevni zdravnik dr. Julij Polec odredil stroge ukrepe in prepoved kropljenja na mrtvaškem odru, pa tudi pogreb bi moral pote- kati brez navzočnosti župljanov. Vendar so ti kljub temu izvedli »skrivno« kropljenje mrliča in tudi na pogrebu se je kljub prepovedi zbrala velika množica ljudi.154 Zaključek V zadnjih dveh desetletjih, zlasti pa ob stoletnici začetka in konca prve svetovne vojne, je bilo izda- nih precej študij, prispevkov in drugih del na temo prve svetovne vojne, ki se ne nanašajo zgolj na boje in prvo frontno črto, ampak tudi na različna področja posredne in neposredne povezave s to vojno. Sedaj se temu prikazu pridružuje še en krajevni drobec tega dogajanja, in sicer delovanje vojaške bolnišnice v Mekinjah in Kamniku. Njenega delovanja so se do okoli leta 2000 spominjali še nekateri najstarejši pre- bivalci kraja, ki so te dogodke doživljali kot otroci. V posebej lepem spominu so ohranili češke vojake, ki so jim iz vojaške kuhinje dali jesti mesni golaž in kruho- ve cmoke, t. i. »knedličke«. Brez zapisov v krajevnih župnijskih kronikah Kamnika in Mekinj bi sedaj to obdobje verjetno utonilo v pozabo. Ob koncu vojne je tudi na tem območju nastopila španska gripa, ki pa večjega števila smrtnih žrtev ni povzročila. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AUM – Arhiv uršulink Mekinje (hrani uršulinski sa- mostan Ljubljana) Šolski arhiv osnovne in meščanske šole NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana ŠAL V, fasc. 311, Vojaške zadeve 1917–1921: ovoj Orožniška poročila, Mekinje, »Verzeichnis der auf dem Militärfriedhof zu Mekinje (Münken- dorf ) bei Kamnik begrabenen Soldaten aus Ungarn. Pfarramt Mekinje, 5. 2. 1921.« ÖSTA/KA – Österreichisches Staatsarchiv / Kriegs- archiv Militärkommando Graz (MA Graz), Nr. 134272/16, »Übersicht aller in 5. Armeebereiche be- findlichen stabilen Militär- Sanitätsanstalten, An- stalten der freiwiliger Sanitätspflegen und zu mili- tärischen Belagen herangezogenen Zivilanstalten mit enden April 1916«. 154 Prav tam, str. 190–194. 129 2021 DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 ŽUM – Župnijski urad Mekinje Spominska knjiga fare Mekinjske, 1893–1924 ČASOPISI Domoljub, 1916. Slovenec, 1916, 1917, 1922. LITERATURA Hančič, Damjan: Mekinje v času in prostoru. Od doma do šole, zbornik ob 100 letnici Društvenega doma (1911–2011) in šolske stavbe (1912–2012) v Mekinjah (ur. Jana Svetec in Andreja Humar Gruden). Kamnik, Mekinje: Osnovna šola Frana Albrehta, Krajevna skupnost Mekinje, 2012, str. 8–16. Hančič, Damjan: Uršulinski samostan v Mekinjah do leta 1941. Tristo let ljubljanskih uršulink (ur. Marija Jasna Kogoj). Ljubljana: Družina, 2002, str. 93–114. Janša Zorn, Olga: Prispevek k zgodovini turizma v Kamniku. Kamnik: 1229–1979: zbornik razprav s simpozija ob 750-letnici mesta (ur. Jože Žontar et al.). Kamnik, Ljubljana: Kulturna skupnost, Sek- cija za krajevno zgodovino Zgodovinskega dru- štva za Slovenijo, 1985, str. 111–119. Keber, Katarina: Epidemija v šolskih klopeh. Primer španske gripe leta 1918 v osrednjeslovenskem prostoru. Kronika 65, 2017, št. 1, str. 67–76. Mrkun, Anton: Homec (faksimilirana izdaja). Ljub- ljana: Kulturno društvo Jože Gostič (Homec), 1995. Navinšek, Slavica: Ivan Lavrenčič in njegov čas (1857–1930). Kamniški zbornik, 15, 2000, str. 37–44. Pešak Mikec, Barbara: Krvava justica. V zaledju soške fronte (ur. Judita Šega). Koper: Pokrajinski ar- hiv; v Novi Gorici: Pokrajinski arhiv; Ljubljana: Zgodovinski arhiv; Jesenice: Gornjesavski muzej; [Tolmin]: Tolminski muzej, 2015, str. 23–24. Rifel, Vilko, Kumer, Marko in Urankar, Anja: Na sodu smodnika. Kamnik: Medobčinski muzej Kamnik, 2017. Simić, Marko: Po sledeh Soške fronte. Ljubljana: Mla- dinska knjiga, 1996. Slovenski biografski leksikon (ur. Alfonz Gspan et al). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960. Šega, Judita: Iz ognjenega pekla v zavetje bolnišnic. V zaledju soške fronte (ur. Judita Šega). Koper: Po- krajinski arhiv; v Novi Gorici: Pokrajinski arhiv; Ljubljana: Zgodovinski arhiv; Jesenice: Gornje- savski muzej; [Tolmin]: Tolminski muzej, 2015, str. 36–39. Šimac, Miha in Keber, Katarina: »Patriae ac huma- nitati«. Zdravstvena organizacija v zaledju soške fronte. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2011. Šimac, Miha: Oris vpliva prve svetovne vojne na pa- storalno delo duhovnikov. Prva svetovna vojna in cerkev na Slovenskem (ur. Bogdan Kolar). Ljub- ljana: Teološka fakulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve, 2015 (Acta Ecclesiastica Sloveniae, 37), str. 108–153. Šimac, Miha: Ti vsem šepečeš isti molk: vojaški gro- bovi v Rušah in okolici. Prelomna obdobja (ur. Vili Rezman). Ruše: Lira – Društvo za razvoj, 2019, str. 70–85. Šimac, Miha: Vojaški duhovniki iz slovenskih dežel pod habsburškim žezlom. Ljubljana: Teološka fakul- teta, Inštitut za zgodovino Cerkve, 2014 (Acta Ecclesiastica Sloveniae, 36). Torkar, Zora: Prva svetovna vojna v župnijskih kro- nikah Komende in Kamnika. Občina Komenda. Življenje od kamene dobe do danes (ur. Marko Že- rovnik). Komenda: Občina, 2002, str. 73–78. SPLETNI VIRI Kamniška smodnišnica – ujeto v objektiv: https://falajfl.si/kraji-turizem-potovanje/kamni- ska-smodnisnica-ujeto-v-objektiv/ Kofol, Karla: Skrb za ranjene in bolne. Človek in vojna, spletna muzejska razstava, Tolminski muzej, 6. ju- nij 2015–30. maj 2016: http://www.tol-muzej.si/clovek&vojna/si/09 S U M M A R Y Military hospital in Kamnik and Mekinje du- ring the First World War During the First World War, a military hospital was set up in Mekinje near Kamnik to treat wounded Austro-Hungarian soldiers from the Isonzo Front. The wounded soldiers were accommodated in the lo- cal Community Centre, the house on the corner be- low the monastery, the succursal school, the sexton’s house, and the then Prašnikar Kurhaus (health spa). The main part of the hospital operated in the mona- stery, which the Ursulines from Ljubljana bought, renovated, and settled in 1902/1903. Because the building, which had served as a private primary and secondary school for girls for a decade, provided the hospital with most rooms, the lessons were signifi- cantly curtailed and divided into two shifts. For a while, some of the wounded were also accommo- dated in four buildings in Kamnik: three buildings in the town centre (the national reading club, the Kamnik Cultural House, and the Stare House) and 130 2021DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 on the premises of the temporarily vacated Kamnik Gunpowder Factory. Drawing on records from the local parish chroni- cles of Kamnik and Mekinje, and several other archi- val documents, the article also presents contagious diseases that the wounded soldiers contracted while receiving treatment for combat wounds and injuries. In addition to shotgun wounds sustained on the front, the recovering soldiers suffered from numer- ous contagious diseases that were a consequence of inadequate and poor diet, poor hygiene, or excessive concentration of people in one place. The majority of disease-related deaths among the soldiers were due to malaria or fatigue, cholera, typhus, and various fe- vers. In 1915, a special military cemetery was estab- lished in Mekinje to bury the dead. The cemetery stood in the same location where soldiers of dif- ferent nationalities were buried about a hundred years before that, during the time of the Napoleonic Wars. Situated on the long-distance road connect- ing Kamnik and Godič and holding the bodies of 109 Austro-Hungarian soldiers, the cemetery is still preserved today and the memory of the buried troops is still kept alive by the marble memorial plaque and the concrete cross. The military hospital was moved from the town in December 1917, following the breakthrough on the Isonzo Front and the advance towards the Piave River at the end of October. Altogether, several thou- sands of wounded soldiers were housed in Mekinje and Kamnik during the operation of the hospital, in addition to which the local facilities accommodated medical doctors, sanitation personnel, and military support units. Less than a year after the hospital was moved, the Spanish flu broke out in the area at the end of 1918, which made its way into nearly every house without claiming many lives.