4L ® Slike iz Italije. VI. Isole Borromee. Isola San Giovanni. ngeljev krilatih zböri Plèli vence se nekoč, Ko v pomladnji svetli zóri Majnik vladal je cvetoč. Venec vencu čudovito Z drobno roko pridenó, Da v brezkončno rožno kito Ornamljivo narastó. Sladko nje se veselili Nežni angelji nebes, ln so čudom se čudili Böji cvetja in perés. Mislili jo darovati Zemlji vbogi so ljubeč, Nje da znal bi naslajàti Serce človek si čuteč. In krilatcev ròj premilo Ogleduje zemlje króg; Ktero mesto vredno bilo Bi daril nebeških rók? — In pogledi svetli pali Na veliko so vodó, Najčistejši kjer kristali V večnem blesku trepetó. Na jezero divno jasno, A prostrano kol morjé, Izmed jézer najbolj krasno, Ki mu najti ni verste. Na bregovje, ktero milo Kakor vzorni vert višin, Vse v lepòto se topilo Stvarniku je na spomin. Na čarobni svet zeleni Cvetja polni in duhà. Ki ga S i m p 1 o n zrè ledeni Iz prestola od snega. ,Tü cvetévaj rožna kita Nam preljuba nevenoč, Postelja naj valovita V sèn zaziblje jo cvetoč. Neprestano naj jo gréje Pomladi poljub gorak, Slednji vétrec naj priveje Pozdrav jej od nas sladak. Iznenàdejan naj bode, Kdor jo vidi, vsak zemljän: Rožna kita sredi vode, Prizor redek in izbran" ! S svojim domom se darilo Loči angeljsko sedaj, Doli plavajoč selilo Na zemljé se blazni kraj. Migal še je ròj blesteči, Bog se mu nasmihal mil, Pa oklenil ga šumeči — In otók je stvarjen bil! Lujiza Pesjakova. Na p 1 £ ? ■*©ijaka .lože in .lernaj, oba že »stara '"študenta* iz (i. sta se še pred velikimi počitnicami zmenila. da pojdeta precej, ko prideta domov, za nekoliko dni v gore, na planino. Kakor sta bila zgovorjena, lako sta storila. Napravita si domóv prišedši precej drugi dan potrebnih reči v brešna in kreneta popo-ludne iz vasi v goro. Pot ni bila dalja nego tri ure hoda, vendar je bilo precej vroče, ker solnce je pripekalo in brešno je grelo. Moralo se bode počivati. Dobre pol ure od vasi G., od kodar sta bila dijaka odrinila, prišedši na Raškove Laze pod hruško, staro tepko, kjer se navadno počiva, veržeta vsak svoje breme, .lernač černo usnjato malho, ki je bila tako velika, da mu je šla skoraj okrok in okrog života, zakrila mu herbet. lakotniee in še nekoliko trebuha; Jože pa „vrečo", ki jo je nosil na rami; spredaj polovico in zadaj polovico živeža v njej, na tla in ležeta v kaj prijetno senco na zeleno trato. »Tako meje tlačila", pravi Jernač čež nekoliko časa, ko je privlekel višnjevo mokro ruto izza srajce, da bi jo obesil na brinov germ, naj bi jo malo veter prepihal in posušil, »tako me je tlačila ta malha kakor mora. Nisem verjel, da bi ta reč tako težka postala, če se nekoliko časa nosi; ubogi ljudje, ki morajo še več kot toliko nesti v goro" ! »»Veš, ljudje so pač uterjeni. vajeni, ne dela jim take sile kot nama, ki sva le redko kedaj takole uprežena. Meni le solnce kaj prizadeva, solnce, vidiš, kako mi je mokra srajca! Ne vem, kje se pot, kje se toliko vode jemlje ; saj n i n a h, sem suh kakor hrastova skorja, pa se še tako potim"". »Kaj se boš temu čudil, saj veš, da obstoji naše truplo večinoma iz vode, 75 odstotkov je ■ imaš, kako se ne bi potil " • Odpočivši se zopet vstaneta in kreneta v goro. Zmenita se med potjo, da bosta še dvakrat počivala do planine, večkrat ne. Govorila nista mnogo, dokler nista prišla do počivališča verhu Pokljuke, kamor je bilo od Raškovih-Laz pol ure hoda. Šla sta počasi stopaj e drug za drugim po kamenitnem kolovozu in še le ko prideta do verha, odvezala sta se jima zopet jezika. Prej druzega govorjenja ni bilo, kot kaka nejevoljna beseda nad vročino, kaka pritožba, da jermen na rami preveč reže, ali da je vreča nepripravna za nošnjo, ker je teža preslabo razdeljena. Verhu klanca pa. tam pod nizkim, košatim, bukovim ter-šem, blizo katerega stoji lesen križ, odložita vsak svoje breme ter pravi Jernač: »To te je imelo, Jože, tako si hropel za mano kakor nadušljiv konj; ha, ha"! »»Menda je bilo tebi huje kot meni. saj sem videl, da si komaj prestavljal suha bedra pred mano"", odgovori Jože in sede na zelo ponošeno suknjo na tla : zraven njega pogerne Jernač suknjo in leže na njo, malho jé pa obesil na star bukov parobek. Zdaj privleče v lesene tertice zapleteno posodo iz brešna, potrese jo malo, odpre, oberne kvišku proti solncu, kakor bi hotel pokusiti novo vino ter pravi : »Bog te živi, korenina ! kaj ga bom nosil v malhi, potegni ga" ! in pomoli tovarišu posodo. , »Na zdravje"8 ! odgovori .lože, nagne glavo nekoliko nazaj, Adamov kerhelj - se mu premakne dvakrat gori in doli, steklo ga je nekoliko kapelj po gerlu. »»Ta pa ta! precej hud je, gotovo je domač? jeli? bruščevec" * ? »Saj si tudi fi hruščevec! tukaj gori v gorah je rastel. barovničevec je, ali jagodovec, pa ne hruščevec" odverne Jernač. »Ti se ga menda malo bojiš, saj ti je skoraj sapo zaperl. Vidiš, takole se mora potegniti", in požerkne ga nekaterekrati, toda tudi njemu ga je bilo precej dosti. — »Ha"! pravi Jernač, »zdaj se prigrizne še malo kruha pa greva zopet lahko, če je treba še štiri ure, tako me je poživil". »»To je že tako! pijača ni vselaj enako dobra, veš da ga že nisem pokusil žganja, da sam ne vem, kedaj"*, pritegne Jože, »»in vendar se mi je ta požir tako prilegel, kakor st.erganim hlačam zaplata : samo še košček kruha, pa greva. Ne bi verjel, da se sploh more tako potegniti, pa še ker je vroče. Le spravi ga, morebiti bode še prav prišel. Malo se oglej va okrog, kam se kaj vidi"". » Kam se vidi od tod ! Nikamor ; v nebo pa tja po hribih se vidi, tja na Belšico in na Stol. pa doli okrog Kamnika te gore se še razločijo", odgovori Jernač. »»Seveda bi se Kamniške gore imele tudi videti, saj sva vendar že precej visoko, čeravno od doma še ne hodiva več, kot dobro uro. Na zraku se že pozna, da sva v gorah; kako prijetna sapa je vendar to, ves planinski duh, ali ga ne čutiš, kako prijeten je? Kaj ne, kako se prilega, kako dobro dé " " ? »Res je, že dolgo nisva serkala tako čistega. In veš, da mi je šinila izverstna misel v glavo, Jože", pritegne Jernač. »»In ta je""? »Čeravno imam zdaj lahke noge kakor serna, vendar mi ne boš zameril, ako si kaj boljšega privoščim, kakor ves čas tole kamenje bercati celo gori do planine : veš, še nisva na pol poti. Vidiš, človek je zato na svetu, da gospodari ; živali pa so zato, da človeku pomagajo delati, da njemu-služijo; ali ni tako? Kaj ne, to je vse res" ? »»Gotovo! Kaj hočeš s tem? hočeš-li, da bi ti oporekal, da bi bito več govorjenja" " ? »Ne, tega ne, ni treba! Vidiš, zdi se mi, da tukaj gori pri rotili, kamor imava še četert ure, več ne", . . . » » Saj sam dobro vem " ", seže mu Jože v besedo, »»tukaj gori je bil včasih dober studenec, hočeš reči""? »To je logika" ! zaverne ga Jernač, »na stvarjenje človeka in živali pa pride dober studenec' ! »»Pa govori in povej kaj misliš, če sploh kaj misliš ; menda ti, tvoja dobra ideja in studencc tukaj gori — " " »Jaz pravim , da človek je gospod na svetu a zato se bova midva še danes, predno prideva na planino, té pravice poslužila. Pervega konja, k i ga naletiva na paši, zasedem, in nesel me bode na planino. To sem ti hotel povedati. Pri studencu bova dobila nekatere ; še vselaj so se pasli tam okrog rotov, kolikor-krat sem šel tale čas gori mimo studenca*. »»To bi ne bilo napačno; ali veš, precej bode besedi dovolj, ako naju kak sitnež vidi, da tujo živino jezdariva. Precej poreko ljudje, da mi dijaki živino mučimo in Bog vé kaj še. Skoraj je bolje, da greva kar peš, saj pot ni več huda, vročina pojenjuje ; pa še nimava ničesa, da bi konje, če jih dobiva, nato* tvezla. Brez uzde ti bo pa žival nagajala, sem in tja naju bodo nosili po ger-movji, samo na poti ne bodo hoteli ostati". »Kaj boš to! bode se že videlo, da bi jih le dobila ! Odriniva torej ! bova se pa še pri studenci nekoliko pomudila", pravi Jernač, in zopet stopata oba po-bravsi svoje kosti in drugo, kar sta imela nositi, počasi po ozkem kolovozu dalje. Prišedši do vode odložita vsak svoje breme in Jernač stopi malo gori nad studenec ter gleda okrog sebe, da bi zapazil kako živino ; toda ničesa ni bilo zapaziti. Zato gre nazaj k tovarišu, ki je ravno pripognjen iz » beliča" vodo zajemal z malim kozolcem ali korcem iz smerekove kože omajenim. Betič ali studenec ni imel veliko vode, pogubljevala se je sproti v tla, da se ni videlo, kam odteka. Komaj je bilo toliko nabrane v ne velikem, na štiri vogle s kamenjem v tleh obzidanem prostoru, da se je mogla z malo posodo zajemati. Taki studenci se nahajajo pogosto in so toliko zagrajeni včasih, da živina ne more (Dalje vode kaliti ; navadno so pa brez vse ograje, samo mal zidec imajo in verhu tega kak širok kamen za pokrov toliko, da se voda čista ohrani in da se preveč ne ogreje, ako se počasi nabira. Pri studenci ležijo navadno kaki debeli kamni ali »tèrklji*, da se more na njih počiti,, ako pride popotnik s katere koli strani. Voda se tu najde, klop tudi, to je kamen ali lesen tèrkelj, kruh ima vsak sè saboj in oddahne se trudni gorjanec ter okrepča z vodo in kruhom. »Žive stvari ne morem zapaziti", iz-pregovori Jernač stopivši pred svojega prijatelja, ki mu ponudi zajeto vodo rekoč : »»Pusti, pusti živino, tu rajši pijr dobra je, gotovo se ti bode prilegla inerzia kaplja, po vseh udih se ti bode poznal požir; veš, tacih studencev je malo, s tako merzlo vodo". Jernač vzame kozolec in pije. »Res je dobra, čeravno imam mokrote v sebi, da mi iz kože teče, pa vendar se še prilega", prih.) Kralj Matijaž v slovenskih narodnih pesmih in pripovedkih. Spisal Simon Rutar. (Dalje.) 'Wesen druga pripoveduje, daje Matijaž * »trikrat že na vojski bil, četertikrat je ulovljen bil." Ostal je v turški ječi leto in dan. Tedaj pa se ga usmili »mlada Marjetica, turškega cara mlajša hči/ Obljubiti jej mora, da jo omoži sè svojim mlajšim bratom (ker je bil sam že oženjen). Marjetica napravi o svoji godovini velike gosti, upijani Turke in »ukrade ključe tri: pervega od konjske štalice, druzega od svetle kamrice in tretjega od voze zle.* Iz izbice vzame zlata in srebra ter prevede Matijaža srečno čez Donavo. Ta pa jej je bil hvaležen in izpolnil svojo obljubo. (Ko-rytko, Slovenske pesni kranjskega naroda,, zv. IV. str. 9). — Tudi ta pesen je mythologične vsebine. Vsem arijskim ljudstvom so znane pripovedke, v katerih rešuje devica mladeniča iz oblasti pomorskega kralja, (primeri gerško pripovedko o Perzeju, nemško o Siegfriedu). Marjetica velja Slovencem za čarovnico (prim : Korytko III. 52, kjer se pripoveduje, kako je umorila Marjeta mladega Lambergarja z lečnim korenom). Ko je peljala Matijaža čez Donavo, vergla je zlat perstan va-njo, da sta jo laže preplavala. Tretja pesen nam kaže Matijaža, kako se pokori za svojo poželjivost. K lepi bobnarci je lazil, dokler ga je bobnar spazil, in obodel mož serditi, da ne bo več zdrav morbili." In zares, njegove rane so bile černe in kmalu je umeri Matijaž neizpokorjen. Bobnar je pa še svojo nezvesto ženo zabodel. — Zadnja pesen nam pripoveduje, kako se je bil napotil Matijaž pred pekel. da bi nazaj pripeljal svojo mertvo ljubico, kakor nekedaj thraški pesnik Orphej svojo Evridikö. Posrečilo se mu je tudi, nazaj dobito jo; ali na poti mu je izpregovo-riia, česar bi ne bila smela in zato je morala nazaj v pekel. (Vraz, Narodne pesni ilirske, I. zv. str. b). Torej tudi poslednja pesen ne zatajuje svojega my-thologičnega značaja. ■ Če vse vkup vzamemo, kar pripovedujejo naše narodne pesni o Matijaži, kaj zvemo iz njih? Kaj je storil Matijaž slavnega, junaškega, za slovenski narod imenitnega? — Nič! Matijaž, kakor ga slikajo'naše pesmi, podoben je srednjeveškemu vitezu, ki ne najde doma svojega miru, nego se klati od grada do grada, išče nenavadnih čudnih dogodeb in se bojuje z vsakim, kogar sreča. Pre-derzen je zadosti, bojuje se tudi z močnejšim sovražnikom za slavo, ali pa še navadneje za naklonjenost viteških gospa. Tudi v dejanjih našega Matijaža imajo ženske pervo mesto in okolo njih se suče njegovo življenje. Kar je Matijaž učinil, to bi bil lahko storil vsak drugi vitez, za to ni potreba ogerskega kralja Matije Korvina (1458,—1490.). Niti eno dejanje našega Matijaža se ne vjema sè značejem in življenjem omenjenega kralja, ki seje res nekoliko bojeval s Turki, a tako bojevanje ga ni posebno mikalo. Ko si je bil turški car Mohamed 1. 1463. Bosno osvojil, izkušal je Matija Korvin sovražniku zopet iztergati posedeno deželo. Udaril je v Bosno in sreča ga je spremljala. Premagal je močno terdnjavo •lajce ter osvobodil 15.000 ujetih kristi-janov. Kmalu potem je prepustil bojevanje svojemu sorodniku Emeriku Szekeli, ki se je hrabro deržal in več manjših zmag dobil. Kralj Matija se je bojeval s Turki pozneje le še 1. 1475., ko jim je odvzel terdnjavo Šabac in je oblegal Smederovo. Ob drugih priložnostih je pošiljal le svoje vojskovodje nad Turka. Sam pa se je raji bojeval s češkim kraljem Jurijem Podèbradom in njegovim naslednikom Vladislavom Poljskim. Zastonj je opominjal Štefan Bathori Matijo, naj opusti vse bojevanje proli kristijanom in naj oberne svoje orožje proti dednemu sovražniku kristijanstva. Turkov ni bilo tako lahko ugnati: kar si jim danes vzel, lo so ti jutri zopet iztergali. Češkemu kralju pa je Matija sčasoma odvzel vse Moravsko, Šlezijo in Lužice in zagotovil si je svoje pravice do češke krone po Vladislavovi smerti. Enako je odvzel tudi cesarju Frideriku IV. dolenje Av-strijsko in premagal 1. 1485. Dunaj, kjer je navadno bival do svoje smerti (1490.). Lepa Matijaževa nevesta je tudi my-thologično bitje. Slovenci pripovedujejo, ila je Alenèico rodila jutranja zora, da j je bila nebeška devica in da so jo Rojenice zibale v zlati zibelki. Kakor Matijaž, tudi ona ni umerla, temveč vzdignila se je nazaj v svetle oblake. (Terstenjak v Glasniku 1859., str. 25). Alenčica je Slovencem jako priljubljeno ime. Tudi Kersnikova, Lambergarjeva in Markova žena se je tako imenovala (Korytko II. 37; III. 52). Sploh je slovenski Marko popolnoma podoben Mati-jažu. Tudi „Ribniška Alenčica4 (Korytko I. 127), katero je ugrabil Turek njenemu ženina, spominja Matijaževe Alenčice. Kralj Matija je bil pervikrat, oženjen s Podèbradovo hčerjo Kunigundo, katero je bil pa kmalu očetu nazaj poslal. Ko mu je izpodletela ženitev na poljskem dvoru, poročil se je z napolitansko kraljičino Beatrico. Nobena Matijinih žen ni bila od Turkov ugrabljena. Le ko je Beatnca skozi Dalmacijo na Ogersko potovala, bala se je zelo, da bi je ne zasačili Turki, ki so bili iakrat Dalmacijo oplenili in opustošili (1. 1475.). ,Tre-petaje je prenočila med razvalinami, iz katerih je puhtel dim od ognja in kervi, in katere so bili požigalci malo ur poprej zapustili. Povsodi je deržala njena pot čez ravnokar ubitih trupla. Še le ko je prišla čez Dravo, trepetala je manj za svoje življenje." (Mailäth, Geschichte der Magyaren, III. pag. 69 ) Težko, da bi bila ta dogodba kaj pripomogla k nastanku pripovedi o Alenčice ropu. Matija Korvin ni bil nikoli od Turkov ujet. Le po umoru celjskega grofa Ul-rika II. dal ga je bil kralj Ladislav zapreii v Pragi. Pač pa je bil Korvinov oče Ivan Hunyadi dvakrat v turški ječi, ali prav za prav v oblasti turških zaveznikov. Tu Hunyadi je v hervaških narod- [ nih pesnih dobro znan pod imenoim Janko Sibinjanin (t. j. Erdeljec). Snubil je lepo Janjo iz Temešvara in sin njegove sestre Sekul (Szekeli) mu je pomagal dobiti jo. Ivan Hunyadi je bil velik junak in bojeval se je skoro ves čas svojega življenja zoper Turke. Že 1. 1440. je prepodil sovražnike kristijanstva iz okolice beligrajske in iz Erdeljskega. Pri Sibinji (Hermannsfadt) je potolkel 20.000 Turkov, sam pa je izgubil le 3000 mož. In kmalu potem je premagal z majhno vojsko pašo Šeha-bedina pri Vasagu. Pa še večo slavo si je priboril Hunyadi v turških vojskah. Papež Eugen IV. je bil ukazal 1. 1443. pridigovati veliko križansko vojsko soper Osmane. Na Ogerskem so se zbrala kristijanska kèrdela, obsloječa iz Poljcev, Ogrov, Serbov in Romunov. Hunyadi pelje križarje žez Donavo, podi Turke od mesta do mesta, odvzame jim vso Bolgarijo in prekorači v pozni jeseni celo balkanske soteske. V petih mesecih je pokončal nad 30.000 Turkov. Zma-gonosen se je verni! potem v Budo, kjer ga je ljudstvo sprejelo z neizrečenim navdušenjem. Papež in vse najmogočnejše deržave so mu čestitale o tolikih uspehih. Že so kovali načerte, kako bi Turka za zmerom iz Evrope izpodili. Kristijanska vojska naj bi se vzdignila naravnost nad Carjigrad in izveršila svojo veliko nalogo s pomočjo gerškega cesarja. Druge vlade naj bi poslale svoje brodovje v egejsko morje. Pa vse to se je zdelo Hunyadu preveč derzno in sklenil je spomladi 1. 1444. desetletni ugodni mir s Turki. Ali ta mir ni trajal niti deset dnijf Papež je pisal na Ogersko, da je sedaj najugodneji čas za iztiranje Turka in da je za to že vse pripravljeno. Njegov po- slanec kardinal Julij Caesarini je terdil, da z nevernikom sklenjeni mir nima veljave in da on odveže po svoji apostolski oblasti poljskega kralja Vladislava in Hunvada vseh obljub. Poslednjega so s tem pridobili, da so mu pismeno obljubili bolgarsko kraljestvo, če bodo Turki izpojeni. Tako so se vzdignili krištijani nad mohamedane in pri Varni se je unela kervava bitka (1444.). Toda prelomljena prisega se je strašno maščevala. Vsa kristijanska vojska je bila pobita in razkropljena, poljski kralj ubit in kardinal Caesarini je poginil. Hunvada pa je ujel na begu valaški vojvoda I »raku!, zaveznik sultana Murada. Čeravno je zadobil ogerski junak v kratkem času svojo svobodo, vendar ni mogel pomiriti različnih strank v svoji domovini in združiti jih proti Turkom. Pobitje pri Varni je bilo sicer nekoliko otemnilo Hunya-dovo slavo, ali vendar je bil on edini, ki se je upal ustavljati se turški sili z uspehom. Zato so ga izbrali Ogri 1. 1446. na rakoškeni polji za deželnega oskerbnika ali gubernatorja, dokler ne prevzame mladoleti Ladislav sam vlade. Hunyadi je izkušal oprati svojo sramoto pri Varni in zbral je 25.000 mož zoper Turka. Med temi je bilo tudi mnogo Slovencev iz dolenjega Štajerskega, bližnjega Ogerskega in Hervaškega. Na Ko-sovem polji, kjer je bilo uničeno serbsko (Dalje cesarstvo pred 59 leti, srečata se tudi 1. 1448. sovražnika. Šestkrat veča turška vojska se postavi Hunyadu nasproti. Pred začetkom bitke je pozval ogerski junak Vitez enega Turka na dvoboj. Prišel mu je nasproti Eliezes iz Azije. Spopadla sla se in po kratkem boji padel je Vitez sè svojim konjem, Eliezes se je pa komaj obderžal na svojem močnejem žebcu. To je bilo Turkom veselo znamenje, da bodo zmagali. In res, po tridnevnem klanji bila je vsa ogerska vojska pobita, ujeta in razkropljena. Pa tudi 40.000 Turkov je obležalo na bojišči. Hunvada je ujel turški zaveznik Jurij Brankovič, ki je vladal staro Serbijo in Hercegovino pod turškim gospostvom. Tri mesece je ostal Hunyadi v ječi. Brankovič ga je izpustil še le, ko se je ta zavezal, da bode oženil svojega sina Matijo (Korvina) z Brankovičevo vnukinjo Elizabeto Celjsko. Brankovičeva hči Katarina je bila namreč žena zadnjega celjskega grofa Ulrika II. Njijina hči Elizabeta je bila izrejena pri Brankoviču in sicer v gerški veri. Ker se ni izver-šila njena možitev s Korvinom, bila je pozneje zaročena goriškemu grofu Janezu. A tudi s tem se ni poročila in umerla je 1. 1455. Morda je njena osoda kaj pripomogla, da je nastala pripoved o »Marjetici, turškega cara mlajši hčeri", ki je rešila Matijaža iz turške voze. prih.) --- Spomini s pota, ^ (Dalje.) '"^rugo književno društvo je Matica, terden, da je niti hrupni uzkers staro-"*'o kateri je že bilo rečeno. Sen, v ko- davnega ustava ni mogel probuditi. Sto-jega jo je zazibal absolutizem, bilje tako perv leta 1875. se je predramila, ko jo je nekoliko delavnih mlajših pisateljev začelo živo stresati, a zdaj dela kakor bi hotela popraviti, kar je dosle zanemarila. Leta 1875. je izdala dve knjigi, 1876. tri, 1877. pet in 1878. devet knjig na 122 tiskanih polah. med temi je bilo 6 zabavnih in 3 podučne, 6 izvirnih in 3 prevodi. Matica ne prinaša strogo znanstvenih spisov, temveč samo lepo-znanske in podučne, ki so namenjeni srednjim stanovom ter so pisani v lehko umevnem zlogu. Gospodarstvo je zdaj v najlepšem redu, more se reči uzorno in število udov raste nečuveno hitro. Matica, ki je poprej imela ali pa tudi ni imela 400 udov, štela jih je 1877. že 1000 in 1878. skočilo je število na 2000. Takisto jej je tudi imetek zraste! od 20.000 na 40.000 for. V priznanje njenega uspešnega delovanja dovolil jej je sabor 2000 for. letne podpore in — če nas ne vara spomin — dobiva neko pripomoč tudi od krajinske vlade. Ako sedanji, malone iz zgolj pisateljev sestavljen odbor uztraje v tej delavnosti, mora s časom nastali popoln prevrat v dosedanjih socijalno-narodnostnih razmerah, idoč na zator one plehke in me-kužne poulične nemške beletristfke. ki se tudi po Hervaškem širi več nego bi človek veroval. Naposled je še društvo sv. Jeronima, ki ima isti namen kakor naša sv. Mo-hora družba, samo da je osnovano na nekoliko drugačnem temelji. Vsi dohodki se namreč skladajo v glavnico, a stroški za izdavanje knjig pokrivajo se iz obresti, dočim naša Mohorova družba ima svojo glavnico v čitajočem narodu, ki vsacega leta vestno plačuje svoje obresti. Društvo ima zdaj blizu 50.000 glavnice in okoli 4500 udov. med njimi je pa jedva 500 kmetov. To so tri književna društva, na katere je vsak Hervat. lehko ponosen. Omeniti je še pedagogijskega književnega zbora in na novo ustrojenega arheologijskega društva, ki se je prav resno lotilo zadane si lepe naloge. Mnogo si obečajo tudi od umetnijskega društva, ki je ustanovljeno najnovejšega časa. * * * Kraljevina hervaška je povsem slovanska zemlja. Obe polovici, meščanska namreč kakor tudi vojniška, imate zgolj hervaško in serbsko prebivalstvo. Samo v sremski in virovitiški županiji, zatem v petrovaraclinski polkovniji in po večih mestih živi nekoliko Nemcev, katerih število pa gotovo ne presega dveh odstotkov ukupnega prebivalstva. No pri vsem tem nemčari se silno pod Zvonimirovo krono, zlasti po Slavoniji in po mestih. Izuzeti mi je samo hervaško primorje, kjer res ni čuti nemščine. Nadomeščuje jo talijanščina. (Slavno mesto Zagreb daje glede tega ostalim mestom slab primer. V njem se nemškutari toliko, da pravega rodoljuba, katerega je morebiti pritirala želja, da bi si ogledal ponosno hervaško prestolnico, kmalu zabolé ušesa. Prišedšemu na kolodvor, ponuja se ti voz po nemški, v gostilni poprašuje nemški natakar po tvojih željah in razgerne pred tebo nemški cenik raznim jedém in pijačam. Nisi se še načudil tej prikazni, uže se ti približuje nemški Kočevar s košaro ter te nagovarja, da bi pri njem poskusil srečo na »hoch* ali »nieder*. Nevoljen napotiš se v kavarno. Pozdravljajo te nemški in navalé pred tebe kup vsakoverstnih nemških novin. Vse kakor da si v Beču. Stopiš v trafiko. Takisto. Zaideš v kako prodajalnico. Nič drugače, samo ako Vesela vožnja. nosiš gosposko suknjo. Opraviti imaš v uradu. Sluga te nagovori hervaški. Hvala Bogu, misliš v sebi, vsaj tukaj so Hervatje. Gospode še ni v uradu. Čakati moraš. < Hej ! tod prideta dva ; poštenjaka sta, govorita kakor ju je mati učila. Od nasprotne strani prihaja tretji, pozdrave se in etojih v nemščini. Malo po nemški, malo po hervaški, tako gre ta mešanica, dokler se naposled ne iz-gubé vsak za svoja vrata. Hajdi na šetališče ! Lep večer je in vojniška godba igra. Krasne gospe in gospodiče,' oblečene po najnovejši pariški modi, sprehajajo se tu verstoma ali sedè hladeč se sladoledom. Okoli njih se omuhavajo nagizdani gospodičici, čever-ljajo, Salé se in strižejo z očmi. Bekel bi : » tu srečen je vsak : kdor m, pa se dela8. Tudi ti se jim primakneš, pohajaš za njimi in vlečeš na ušesa, ne da bi se deležil njihove sreče — tujec si med njimi — samo vedel bi rad, v katerem jeziku se med sebo pogovarja ta izbrana gospoda hervaška. Kaj si na-mergodil obraz? Kakor vidim, ni ti po volji ta najnovejša izkušnja. Vtem društvu gospoduje nemščina, krasno doneča her-vaščina potisnena je v kot. Na sijajnem plesu, pri koncertu, v gledališči po ložah tudi ni drugače. Povsod prevaguje nemščina ter nemščina. Zdaj stoperv ti je razumljiva ona gorjupa ironija, ona vjedljiva čemernost, s katero je 1. 1861. na saboru Hr. Ante Slarčevič brani! in podpiral svoj predlog, ki je šel na to, da se nemški jezik tudi kakor predmet iztisne iz hervaških srednjih šol. Rekel je namreč : »Čemu mučite svojo deco še po šolah z nemščino, saj te se v Zagrebu vsako dete lehko na ulici nauči. Ako človek gospodom očita to njihovo slabost, dobi navadno v odgovor: »Kaj čete? Naše ženske so uže od malih nog privajene nemščini. Kakor mati tako hči. Slaba odgoja. Kaj čete"? — »»Ni is I ina* odzivljejo se na to gospé, »»me smo dobre Hervatice, rade govorimo hervaški, ali vi moški, vi nas kvarite. Zakaj nas najrajši nagovarjate nemški, zakaj nam nosite »Agramer Zeitung" a ne »Obzor", zakaj nas zasipljete nemškimi romani, zakaj nam rajši ne naročite »Vienac" ? Licemeri, spokorite se naj-pred sami " " ! To je vražji kolobar. Težko je tu razsodili, kdo je manj kriv. Poleg dveh hervaških dnevnikov, uže imenovanega »Obzora" in uradnih »Narodnih Novin" izhajata v Zagrebu še dva nemška dnevnika, namreč Kroat. Post in stara teta Agramerica, ki ima med vsemi štirimi gotovo največ čita-teljev. Strokovna časopisa »Šumarski list," in »Tergovački viestnik" sta pol miša pol tiča, poleg hervaških sestavkov prinašata namreč tudi nemške. Hervat z opanci in torbo v fraku pod cilindrom ! Tri zagrebške knjigarne žive največ o šolskih knjigah in pa ob nemških Mode-journalih in raznih Romanbibliothekah. Tergovci in različni denarni zavodi dopisujejo si večim delom v nemškem jeziku. Doseljeni Nemci so največ poduzetniki, obertniki, rokodelci in tergovci. Ker so razumni, marljivi in varčni, opomorejo si navadno hitro in pridejo tudi do imetka in po njem do politične veljave. O kaki hvaležnosti do naroda, po katerem so se vzpeli do blagostanja, ali o spoštovanji njegovih svetin se pa pri teh priseljencih jedva more govoriti; mnogi med njimi so kar naravnost neprijatelji hervaškega naroda in njegovim narodnim in političnim težnjam. Na teh ljudeh najde (Iragovoljno oporo vsak, ki bi hotel Her-vate na zid pritiskati, bodi si Madjar ali Nemec. Kar je med njimi Iuterancev imajo od nekaj let sem svojega pastorja, h kateremu so — vsaj pervi čas — tudi katoliški Hervatje radi zahajali, zlasti ženske. Naj jim bode, ako jih veseli. Ali nepotrebno se nam zdi, da se v Zagrebu v dveh katoliških cerkvah beseda božja oznanuje v nemškem jeziku. To je preveč obzira za pest katoliških Nemcev, katerih otroci se morajo naposled vendar pohervatiti, ako hté ostati v deželi. Kakor po Zagrebu, tako se več ali manj napihuje nemščina po vseh her-vaških mestih razen Reke, ki pa je zdaj itak odtergana od matere zemlje. Glede nemškutarstva pervakuje pa Varaždin, katerega Hervatje zato tudi imenujejo hervaški Frankfurt ali Frankfurt na Dravi. V njegovem lepem gledališči navadno kraljuje nemška muza. Celo Karlovec, ki si rad prideva ime »najdomorodniši", ima dosti lulike. Zavrgla se je celo v njihovo staro častitljivo čitalnico. Še slabše je po Slavoniji in v vojniški krajini. Osek je na polovico nemški in ima na slavo Velike Germanije vsake zime stalno gledališko društvo, po druzih mestih in tergih se pa klatijo potujoča društva zadnje verste. V Vinkovcih in v Mitro- (Dalje vici našli so se celo dobrovoljci, ki predstavljajo v nemškem jeziku. Povsod od Zagreba do Zemona nahajajo polno hvaležnega občinstva tudi vsake verste »Volkssängerji* in »NatursängerjP. Največo zaslombo ima pa nemščina v Židih. Hervaški Žid se čuti Nemca, kot tak se vede v svoji hiši, v sinagogi in na ulici. Dvomim, da bi se na vsem Hervaškem našla samo ena skoz in skoz narodna židovska rodovina. Posamezni moški, sosebno mlajši se res nekamo vedo kakor narodnjaci, loda pri njih človek nikdar ne more prav vedeti, kaj je ponarejeno, kaj istinito. Toliko pa je gotovo, da v politiki ne gre na nje zanašati se. Kdor ima moč v rokah, ima tudi žide za sebo. Za Raucha so bili Madjaroni, pod Mažuraničem so narodnjaki, no bržčas samo talmi-narod-njaki. Samo šola more s časom te razmere zboljšati. Kaka poštena slovenska duša si bode morebiti mislila: Kako je vendar mogoče, da je nemštvo moglo na Hervaškem pognati tako močne korenine ; ali nismo tu mi Slovenci, tako rekoč živ zid in jez? Smo, smo jez, ali kakov? Ves razvotljan in skoz in skoz nemštvorn procejen. Kjerkoli se ga dotakneš, procedi se ti nemštvo izpod persta. Bog pomagaj ! prih.) Fr. Poljanec. -4M»- Pogovori-, IX. ^lovenci se ne moremo prečuditi, kako ^ lepo se je razvil in očistil naš jezik v tako kratkem času. Veselimo se té čudovite izpremembe sami, in ponosno jo s perstom kažemo našim nasprotnikom, naj stermé o tolikem čudu, kateremu ni enakega v jezikov zgodovini; ako jim kanec zavisti kali in greni to stermenje, nič ne de ! Sosebno naši jezikoslovci, pravi in ponarejeni, gledajo z veliko za-dovoljnostjo to doveršeno delo svojega truda, svoje učenosti. Po pravici, vsa ta izprememba je za res njihovo delo ! Človeku pri nas ni treba Metuzalemove starosti, da je sam doživel, sè svojimi očmi gledal ves ta razvoj. Prijazni bralec, ki imaš kakih štirideset, lét, zamisli se nazaj v svoja otročja leta, ko si na terdi klopi pervie napajal se posvetne učenosti : ali se ti ni godilo kakor meni ? Kako napušno sem miloval priproste ženice, ki so molile na mašne bukovice, tiskane v starokopitni, okorni, barbarski bohoričici, s tistim dolgim, zakrivljeni palici podobnim „esom', katerega ni najti v Zvonovi tiskarni, da bi ga pred oči postavil svojim mladim bralcem, s tistim neukrefnim sh in zli ! Kaka sreča, da sem se rodil v novem, zlatem veku, ki nam je napočil z blaženo gajico ! Vijolice pod germom nisem bil tako vesel, kakor tistih ljubih polževih rožičkov nad c, s in ž; zdelo se mi je, da so té pismenke same ponosne in vesele svoje nove dike ! S kako radostjo sem jih gledal tiskane, s kako neutrudno pridnostjo jih je ponarejala moja mlada, okorna roka! O da ni stanovitnega veselja na svetu! Teh rožičkov ne gleda zdaj več tako rado moje razvajeno oko, in v pisanji, zlasti hitrem, so mi celo neprijetni ! Ali takrat je bilo vse drugače ; kaka škoda, da ni obveljal tudi tisti e z rožičkom na glavi, katerega nam je bil prinesel cestiti gosp. Matija Majar iz Hervaškega, ali odkod ! Skoraj potem pride druga nova doba, ki nam je prinesla krasni ecja za. i ga in om za am. Kako smo mogli toliko časa mirno in zadovoljno živeti sè svojim černim kruhom ter veseliti se bel/ga dné ! A kaj, svet si je zadovoljno ogenj kresal, dokler niso bile iznajdene „žvep-Ijenke" brez žvepla. Nekoliko let potem tretja doba : vojska se je napovedala samodlasniku e pred ,erom* ; kaj nam je treba tega lenuha, ki še pravega določnega glasil ne da iz sebe? Koliko drazega černila, koliko še dražjega časa se je potratilo s to spako ! Če jo terpé drugi narodi, njih škoda! Zakaj Nemec ne piše „vrbessrn" in Francoz „vainer* kakor bi bilo edino pametno! V tem smo Slovenci zares prekosili druge narode: da se nam svet smeje, to nič ne dé. Le po njem! Tistega e pred „erom* ne terpimo ; r korenjak je sam dovolj krepak, da mu ni treba naslombe : r je samoglasnik ! to je naša najnovejša, epohalna iznajdba. Heureka ! sto volüv na oltar ! S tim tretjim napredkom se jaz nisem mogel sprijazniti, nepotreben se mi zdi, dà škodjiv! Menda se ne motim, ako se mi zdi, da se od nekaj časa naš jezik mnogo terje govori, ker znano je da pisava upliva na izgovor. Tisti »sa-moglasni