»Kar je velikega, rodi trpljenje«
V DNEH, ko povsod obujamo spomine na slav-ne dni herojskega boja za svobodo, je Zveza borcev terena »Hinko Smrekar in Milan Maj-cen« nanizala bogat program, ki vsebinsko in idejno predstavlja svojevrstno doživetje članom organizacije Zveze borcev in ostalim družbenim organizacijam. Delo Zveze borcev z vso svojo vitalnostjo in iznajdljivostjo dokazuje, da tra-dicije NOB med zavednimi Šiškarji nikoli ne bodo usahnile. Zveza borcev je po lastnih, tež-kih preizkušnjah našla pot, po kateri ohranja in utrjuje tovarištvo na srečanjih v krajih, ki ne smejo biti nikoli pozabljeni. V krajih, ki čuvajo žrtve velike tragedije slovenskega ljudstva in razkrivajo mlademu rodu naš pravični boj. Če kdo, lahko trdimo, da sta krajevni organizaciji ZB pravilno prisluhnili toku časa in nas zopet presenetili. Uvod v letošnji program je bil izlet v kraje, ki nas spominjajo na dragocene žrtve, katerih smrtni kriki so zaman iskali rešitev iz nemškega in belogardističnega izdajalskega okle-pa. Trije avtobusi članov ZB in družbenih orga-nizacij so pohiteli pod vznožje Gorjancev, kjer smo si ogledali v samostanu Pleterje muzej NOB. Ob slikah in pismeni dokumentaciji smo si ustvarili celotno sliko časa, ko so na obronkih Gorjancev padala dragocena življenja; 164 hrab-rih borcev so na Javorici pokosile izdajalske krogle v kraju, kjer zaradi snežnega meteža ni bila možna rešitev. Spomenik na tem mestu je nema priča krutega krvnega davka.
Z vencem in partizansko žalostinko smo se oddolžili borcem IV. bataijona Cankarjeve bri-gade, ki so jih po osvoboditvi pokopali pri Urhu v skupni grobnici žrtev belogardističnega na-silja. Na povratku sem se zazrla v ta čudoviti svet, v to prekrasno okolico, ki je vsa vzdrhtela v času pomladi. V zeleneče bregove, posute s pestrim cvetjem, v zalenje brstečih dreves in grmovja. Pohitele so nam misli tja, do vseh ruš, pod katerimi počivajo oni, ki bi upravičeno mo-rali uživati lepoto svobodne domovine. Ni jih večl Mar ni prav, da Zveza borcev na takih in podobnih izletih obuja spomine nanje, ki so s svojo lastno krvjo blagoslovili svet zato, da ga danes lahko uživamo. Kako radi bi jim zakli-cali: »Vstanite zdaj, ljubi in glejte — postali ste seme sveta«.
Ne smemo pozabiti krajev, kjer so besnele svinčenke in lajali mitraljezi, kjer so z zemljo zravnali bele domačije. Tudi na to nismo po-zabili, da bi obiskali mater padlega heroja Ko-tarja. Na gričku nasproti samostanu stoji lična hišica, v kateri živi 81  letna Kotarjeva mamica
—  zavedna slovenska žena, ki je izgubila dva si-nova   in  hčer.   V   Pleterskem   muzeju   so   našle častno  mesto  slike vseh  treh.  Prav  ob  njenem rojstnem dnevu smo jo počastili z darilom, ki ga je poklonila Embalirka. Skromna ženica je vzdr-htela ob tem srečanju, ter poudarila, da je po-nosna, da je tudi kri njene krvi bila darovana za našo   svobodo.   Ob   tovariškem   razgovoru   smo zaznali, da živi v urejenih razmerah, da si po-dobnih srečanj želi. Zapela je z nami in s hriba so odjeknili glasovi partizanske pesmi.
Zgodovinskemu delu našega izleta smo pri-ključili še kulturnega. Ogledali smo si Foitmo vivo v Kostanjevici, ustavili pa se tudi v ro-mantičnem Otočcu.
Bili smo še polni globokih vtisov s tega iz-leta, ko nas je ponovno razgibala naša osrednja prireditev — proslava ob dnevu osvoboditve Ljubljane. Tokrat je bila realizirana zamisel to-varišice Marije Humarjeve. Mladina šole Zvon-ka Runka je pripravila tekmovanje za najboljšo slovensko nalogo s tematiko iz NOV. Nagrajenih je bilo 29 najboljših nalog, kar nam priča, da je mladina tesno povezana z delom krajevnih orga-nizacij. Na pobudo Zveze borcev so bili učenci nagrajeni s knjigami, ki sta jih poklonila Zavod Borec in Cankarjeva založba.
Strokovno vodstvo tega tekmovanja je pre-vzela predavateljica na šoli Zvonimirja Runka Milat Jožica, prav tako tudi ostali del programa, kjer so nastopali naši osnovnošolci, ki so doka-zali, da častno zastopajo ime heroja Zvonka Runka.
Prav je, da poudarim mentorstvo takih vzgo-jiteljev, ki so preživeli mladost v najtežjih pri-likah — v taboriščih, zato lahko bogato dajejo to,  kar je mladini potrebno.  Dokler bo mladež
—  naš up in naša nada v takih rokah, je uspeh njene vzgoje zagotovljen.
S to čudovito mladostjo so se srečali oni, ki so ji s svojo borbo krojili življenje. Invalidski pevski zbor je v dvorani Sercerjevega doma, na čigar pročelju so vzidana imena nekdanjih telo-vadcev-borcev, z ubranimi glasovi razkril, da njihov duh ni klonil niti takrat, ko so jim bile fizične sile strte. Udarnost in borbenost je izzve-nela iz njihovih glasov. S prečudovito partizan-sko pesmijo smo proslavili dan osvobojenja. Ce-loten nastop je uspel res z umetniško dognano-stjo.
Zivljenjsko moč našega naroda pa smo dojeli z obiskom onkraj Karavank ter našli stik z na-šimi rojaki v zibelki Slovenstva — na Koroškem. Tam kjer teče reka Drava, pod vznožjem Svinje planine v Rožu in Podjuni. Srečanja s koroškimi partizani so posebno doživetje za nas kot zanje. Obiskali in okrasili smo grobove koroških par-tizanov v Železni Kapli, Celovcu in Šentjanžu ter s slovensko žalostinko počastili njihov spo-min. Kjerkoli smo se ustavili, so nas presenetili gostoljubni sprejemi. Predvisem pa smo bili sreč-ni, ko nam je koroški pevski zbor iz Šentvida zapel nepozabno mojstrovino Radovana Gobca, v kateri opeva rajsko lepoto Podjune. Takrat smo docela razumeli Cankarjeve besede: »Mo-čan si, o slovenski narod! Tisoč in petsto let krvaviš, izkrvavel nisi«. Koliko volje in narodne zavesti je med temi ljudmi, ki so odtrgani od matične domovine, dokazuje to, da so prihiteli nad 20 km daleč zato, da se srečajo z nami.
Angela PRELC