Januš Golec: Propast in dvig. Ljudska povest. Oblast je očividno dražila kmečko potrpežljivost do skrajne meje in radi tega je došlo do uporov, kakor bomo čuli v naslednjem. Na župana v Sromljah ter v Artičah se je obrnila razkuževalna komisija parkrat, naj razglasita pri cerkvi, da bo ta in ta dan poduk o trtni uši in nato pregled od škodljivca napadenih vinogradov. Župana se nista zmenila za naznanila komisije, ki se je obrnila na glavarstvo v Brežice, naj ono pritisne na oba občinska predstojnika, da se ukloneta pozivu. Tudi dopis in grožnjo glavarstva sta zavrgla oba možakarja, nakar sta bila enostavno odstavljena. Vrhovni vodja komisije Hansel jc zopet nekega dnc pregledoval, koliko in kje so opravili podrejeni mu oddelki zatiranje uši. Ob tej priliki se je mudil tudi v Pišecah. Ljudje so že očito godrnjali zoper po- stopanje razkuževalcev in so letele pikre opazke in grožnje iz raznih ust tudi na račun glavnega komisarja Hansla. Neža Šumak, soseda Jurja Veršeca, je bila pri pogledu na Hansla tolikanj razljutena, da mu je očitala vpričo zbrane razkuževalne komisije, da potepuhi pri komisiji sami raznašajo ušivi mrčes in da je on Hansel ušivec vseh ušivcev! Bable je tako razsajalo z vsemi mogočimi psovkami nad gospodo in težaki, da se nobeden ni upal lotiti ženščeta dejansko. Pozneje jo je ovadil Hansel oblasti. Sodišče ji je prisodilo šest mesecev zapora. Po posredovanju pišečkega barona Moscona ji je bila kazen znižana na Iri mesece. Iz Sromelj so bili trije zmerjači obsojeni na osem mesecev, a tudi te je pozneje pomilostil cesar na dva meseca. Staremu Lapuhu na Sromljah, Vinkovemu očetu, so posekali razkuževalci celi vinograd, katerega je posedal pri Sv. Jakobu v pišečki župniji. Nasilno in brezobzirno postopanje ušivcev je starega tako silovito razburilo, da ga je oplazila smrtna kap pri poglcdu na opustošenje. Na pogreb prve smrtne žrtve zatiralcev trtne uši jc prišel tudi Lapuhov edinec Vinko. Po dolgem času zopet pod domačo streho je zvedel, da mu je tudi mačeha pod grudo in da je on kot edini sin rajnega dedič Lapuhovioe. Pogreb starega Lapuha se je vršil pod očitimi znaki, da že vre v priprostem narodu in je treba pojjnati v smodnišnico ljudske nevolje iskro, pa bodo zleteli vsi oblastni predpisi v zrak in narod bo scgel po samopomoči. Ko je zagledal od glavarstva radi neposlušnosti odstavljeni sromcljski župan Vinka, od katerega se je že toliko govorilo po fari na dobro in slabo plat, mu jc nekaj v notranjosti pošepnilo: Ta bo strl ušivi oblastni kači glavo. Za njim bodo drli kmetje in napodili s silo razkuževalno svojat! Župnik je »klenil ob odprtem grobu starega Lapuha pogrebne molitve in menil mirno ter dobrohotno ob koncu, naj se lepo razidejo, ker napram oblastni sili je kmct bre^ pravega odpora ter moči. Duhovnikov opomin k pameti tcr miru je dosegel ravno nasprotno! Številni pogrcbci niso krcnili vsak Da svoj dora. Brez pose^nega poziva so zavili v kr_čm_o, kjer jim je tolmačil župan, da je prekoračilo nasilje gosposke žc vse raeje kmečke potrpežljivosti. Vse dosedanje mile prošnje vinogradnikov, naj nehajo z izsekavanjem trte, so bile bob ob steno. Lopovski ušivci so pri mastnih plačah tako drzni, da uničujejo viaograde tik pred trgatvijo in je steklo na stotine veder vinskega mošta z goric v grabe! Če bo gledal kmet mirno prekrižanih rok, kako mu uničuje gospod slednji vir dohodka, ga bodo slekli do golega in zahtevali od njega, da mora živ v grob! Njega so odstavili kot župana, ker drži s sorojaki, Lapuha so žc nagnali v smrt, drugi so po zaporih in ušivci ne bodo nehali s hudičevim oljem, dokler bo šc lukal kak trs iznad zemlje! Boste videli, kaka bo pobrala cela komisija s svojimi skupinami tcr oddelki šila tcr kopita, če bo zadela enkrat na neustrašeno kmečko pcst. Na Sromlje se še Hansel ni upal z vražjim oljem, v Artiče tudi ne, ko ve, da smo mi gorjanci bolj trd orch nego so dolanci! Treba našuntati v skupnost še Pišcčanc, Brežičane ter Bizeljčane in otcti bodo prcd iztrebljenjem vinogradi, kolikor jih šc niso uničilc ušive komisije. Glas o skupnem nastopu gorenjcev in dolanccv bo p.onesel med Ijudi Lapuhoy_yjiiko1.l_atere2a itak poznajo po spoclnjih krajih. Mladi Lapuh naprej in mi drugi za njim! Zmaga bo nasa, gosposka bo morala odnehati in rai bomo zopet gospodarji na svoji zemlji! Odstavljeni sromeljski župan je oklical Vinka za organizatorja upornega kmečkcga gibanja, ki je bilo čisto upravičeno in usmerjeno proti brezglavi brezsrčnosti gosposke. Vinko je postal že tretjič v svojem življenju vodja ljudskih puntarjev, ne da bi se bil potegoval za to moč. Priprosti ljudje so nekako sarai občuiili in nek notranji glas jim je govoril. kdo izmed njih jc najsposobnejši ter najpogumnejši, da jim pomaga do pravic na lastni grudi. Lapuhov Vinko se ni otresal občc priljubljenosti kot vodja rakarjev, ni se strašil graničarjev v tajnem dostojanstvu glavarja tobakarjev, nikakor ni mogel prezreti glasne ljudske volje, ko ga jc zahtevala za prvobojevnika proti teptačem ljudske lastnine. Ni nikoli občutil v svojem srcu ljubezni do očeta! A očitni uboj roditelja s strani oblasli je silil tudi njega na maščevanje zoper nečuveno nasilje, katero grozi s prerano smrtjo še bogznaj kolikerim drugim kmečkim očetom! Rojstna župnija Sromlje js postavila Vinka Lapuha na čclo upora. Pobuna je usmerila oblastno po» stopanje v povsem drugo smer! Vinogradniški puntarji so prisilili merodajna mesta, da treba kmetu pomagati in ne ga samo tlačiti, dražiti in mu uničevati s sekiro in strupenimi plini njegov zadnji up. Nikdo se ni prav zavedal, kdaj in kako je imcl Lapuhov Vinko celotnc spodnje kraje za seboj. Ni bilo treba mnogo prigovarjati ali dražiti ljudsko nevoljo, zato so skrbelc v obilni meri razkuževalne komisije. Kmetom je biio treba samo dopovedati, da en sam ali dva ne moreta nič opraviti, pač pa se bodo vsi skupaj zopet dokopali do pravic, da bo odločeva! kmet sam, kaj se naj godi v njegovem vinogradu. In ravno zavesti do moči v skupnosti ni znal nikdo tako vzbujati, kakor Lapuhov Vinko. Kmalu so se pokazali sadovi njegove organizacije na raznih koncih in krajih. Ni preteklo niti 14 dni po smrti njegovega očeta, žc je morala pobegniti razkuževalna komisija pred razljutenimi kmeti iz Orešja v župniji Bizeljsko. Pun< tarji so sc postavili ušivccm po robu s koli ter tre- bežnicami. Razkuževalci so morali vzeti pot pod noge in so bežali na vso sapo iz Orešja na Bizeljsko. iVladni komisar, ki je vodil oreško komisijo, je zgubil na begu pečenega piščanca, katerega mu je bila dala na pot krčmarica, pri kateri je bil na hrani. Josip Mešiček, nadučitelj v pokoju in posestnik V Krčevini pri Mariboru, je bil očividec majhnega naatopa tedanjega puntarskega gibanja- V »Naših goricah« iz leta 1928 piše omenjeni sledeče: »Bilo je meseca septembra, v času vcselih šolskih počitnic, ko pride k meni na poset moj dragi, sedaj že pokojni tovariš Jože Cizel, poznejši profesor na ženskem učitcljišču v Gorici. Bival sem takrat v Pišecah, dasi »em bil že imenovan za Brežice. Ostal jc pri meni en dan in dogovorila sva se, da ga drugi dan spremim na njegov rojstni dom v vasi Zlogonsko, sedaj Vrhje ob Sotli, v občini Kapele pri Brežicah. Ko sva naslednjega dne korakala preko pišečkih gričev in prišla iz vinskih goric v majhen gozdič, sva zagledala na potu prcd seboj moža, ki je biokal z motiko po tleh. Nisva le bila pri njem, ko stopi iz goščave drug mož s krampežnico na rami in hkrati z druge strani še tretji z gorjačo v roki. Zdelo sc je nama takoi, da ti možie nič dobrega ne nameravajo. Eden izmed njih pa je mene brž spoznal in je drugima dvema zašepetal: »Ta dva nista prava.« Drugi dan smo zvedeli, da so v taistem kraju prepodili komisijo, ki je hotela razkuževati vinograde. In taki izgredi proti vladnim organom so se potem še ponavljali.« Večkrat se je zbralo na mestu, kamor so bili namenjeni razkuževalci, po par sto kmetov. Vsak je imcl nekaj trdega v rokah. V takih slučajih jo je komisija popihala med posmehom in krhkimi psovkami. Vrhovnim komisarjem je postalo jasno pri tolikanj pogostih pojavih nasilnega odpora, da puntarje nekdo organizira, jim daje smernice in jih razpošilja v močnih skupinah, ki preprečujejo razkuževalne posle. Kakor že omenjeno, so člani ušivih komisij za taiste čase zaslužili sijajno. Ravno radi mastnega zaslužka se skraja niso toliko zmenili za punt v bojazni, da bi jih ne zamenjali ali sploh ukinili. Šele tedaj, ko je bilo onemogočeno vsako nadaljevanje razkuževanja, je razposlalo glavarstvo orožniške patruljc, da dožcncio, kdo hujska na odpor in kdo jc kolovodja očitne vstaje, (Dalje sledi.)