Za mrtvim dedkom
oleti, poleti mi, hrostek krilati,
Daleč tja gori, Kjer pojejo, godejo v demantnihdvorih
Angeljcev zbori; Njih glase tam gori zamaknjen posluša
Dedek moj ljubi, Tu doli pa meni in Vidki sestrici
V  trpki izgubi
Očesi zaliva solzica nešteta —
Z žarom očesa Pa duh nama sili za dedkom tja gori
V  sveta nebesa. —
Že tretjikrat danes na vzhodu rudi se
Zora jutranja, Odkari na jutro, opoldne, na vecer
Dedku pozvanja. A zdaj-le tam gori, kjer hiša   sameva
Nama predraga, Med petjem žalobnim preljnbega dedka
Urno od praga Do cerkve dolinske nesejo pogrebci
V   črnem ovoju.
Kjer truplo zagrebejo v jamo tihotno
K  miru, pokoju .  .  . O dedek, o  dedek, ki toliko pravljic
Pravil si nama, Kdo pač te je žalil, da naji na sveti
Pustil si sama? Saj  bila sva pridna in vsčkdar sva gorko
Tebe ljubila, A smrt neizprosna v trenotjih nekterih
Nas je locila. Zato le niocite, solzice Ijubezni,
Mlado mi lice, Tolažite mene, tolažite srce
Moje sestrice. A ti pa,  moj krilati hrostek, poleti
Daleč tja gori, Kjer pojejo, godejo v demantnih dvorih
Angeljcev zbori — Dvigiij se, dvigiij se na krilih lagotnih
V sinje višave In  dedku preljubemu  Vidkine, moje
Nesi pozdrave!
Jos. Volc