licu nrc mcpaiíe jida medien áratüffía'iqfúí itDÎiîôéDtfcîmta tw P WIVHL ^HUVV Uí* ^^l/yiuu,^] IIV WfH^ I-K « 4 v loiv. .1 m /f r T ti4 gdaaf-fetrTTwti íítóti>ducií'g?laníu? boé ûifcimta nij ^daatfntwwth 'Májpámi ■ fffr" ñar -'í " píf-ü:i0^'^¡fcnam8Íib^€pnaÉ»iFoh> %pîèmr jflnáfWi'Míai pomlad revija eposiovje Î oiof nap grjen rncpjcjs q ironwo içire w DiceiiL'U odzca í for Dríeíqm laíira-ticíi intéfioj vrenéfiór.anm? ijó é mfcjmtg ' aígaíf oc fo:ma accíifaü qi aliq c fott!®9 ¡fdlecroalib^Cp üafsdualis c* ulí'a é latiné g? rc.pj aíí¿*n bjf qce crút (rea rOTmaccfitali^robm é mdítríübílc.r.iíellec^ bíian?: rft cuj rñ alie* acíñtfe éidtm'libíle t id crt ídíuiíibile q; qiibj q litas wat ddnieruraiDDici".^|3 argüir fíe alie* foime latítu! ifoh'í í cíffofjs gf ic.jfía Kijet q? fí ?í¡j(ti; éoifofip 1 tiffoi ? ípu nec é üifoíis nec &ífcfísiííc It.a.cCt íW> pedale ca vila dieta aeét alba t alia nigra rac.a.non eñ a Ib» nrc nigjí aííe qí'fít.a.vmí pedale (? vita ré fíe ¡jifoíít frígida reliq rcedicRj ■útfcftí calida tuf pj ippoM.C'íQuarJo argatf ix aliq foigg [ SdnaffntnroíTlh íílátí,pducif g? eí? látiro? nó é üifcimia : nffbhs pñí tsnet xañe pjó mítte bíríb9 ifelIccmalib^Cp ífi Kaantai&kNrodib^fofait.G yn bac qoe erijí cree Blí/Jit p? píceití' Ciftrct5¿é 2¡dá ---1- - te 5 9 fofljajt qdá ü c íiíifil 4a?Mfgdáítc> i jof ?ÍÍdcr3f cnpíici Ir?dhtcíf¡jímI.l(I .pfqoá" í¡d ci1 ifomwíÓj oís« no qríí*oii'i líavt'oiffcne. oímafabáÜíW ot ?L[Í£j:X g ons rui^a jrfoqm látiro? w'cí 'aiguíf oefiymaaa iratsdtralís t* " bntiaac rñ I , P I ■■¿¡1 ¿¡ H5qp tf # W j/tôieœqdà I I pfcí&hTTíítlt^tów . Y ¿ %buana. ir. _^J||B|Éjtû ad íá Pôi qntíi ad < kultii ro '"mi ^^^^^^^^^^^^^^^Ipcdaie cvn<» Ktmc roim«law I t I H 1 t IBHI^rV ^ B^ ^ i B L - j -^^Ktiaq uTíbi[íó:xp?rie nulla ct^ latim" é uiforíg vb arauií f.í aliq fcrwTibifengpfie nulla et? tatito" éûi M'ffof wtqtti lifi'ra? dícíi íntcfiój vrcjrtéftó^aaflií uóí útfcimiaoíífofísíqm lafl'tttíoícít mtélíój vît} Z? aiguíf oc fo:ma acoifali aliq c foiti^ ifcnectualib^Cp^r aiauíí" oe fo:ma acctfalí qi aliq iccnrafsdiralia & uíFa c latí roT g? tc.pj atiátt bac qce crût treaáccñial'sdtKUs ? uít'a é látiro? g? tí Pí.fOTmflCtfitalit^riibin é indanTibtlc.r.iíeHet^ bñaii^; w íoj^ íojitu a'ccfítali m dlie» a«nrá Ê tdimfibíle t id < méforai" ad mefará ibbí d^CS"1 ar8uií'^ fo!me la£Ím: rtiéiaraf ad mefurá Cabí ei^.ÇS" a (qtfofií ? DíJfofis g? ic.jíía itnrt q¡ fí ?íú(tij éóííoFie 1 ciffoi. (ijtfoHí t oilïofie g* Jf.píía unet i ipa net í Qiforts n ec ôifoftetfc íi.a.cct rnú pedale durif gíei^Ianmíiíóéüifcímia mí ^daaffetrronti íftáti^ducií nec offcHs pñí ttnet xañepjé mtna bínt^ ¡reHectualib^Cp nec cs'lfofig ^ña »net t arte pj 6 mi pqfidl taaantcalèiatiradibf fcfaç.O yn hp « Wfr' """^oíeíjií' oifttctóíéíyá cu alie' Wm - ^mfr^patíbút foluíctr F » N%tlu&flie0:qdá.acf/ ñ qmú ad eff • pofílfi waantaá&ati'radíb^fofaj 5¿ccli.3«p?í>íeíiií' ciftfctôèe^di V Ueücs tebfit fe 15 cp fom»^ qdá dt Iij&flie0:qdfl '«.iiffilâçitifs qdá ítft&BÍfór fcûatra ^Et^derâi çDpii'cif .pï qíitñ ad í mâ»(T3 r ^ ^ fêifo - ci9 eêjthîdîraoe q ¡ bíneríspgtiaVnitbí' . ; cuíuílíbj foírtte la til arcytfq?no« ubsiúrt x>c ala ítcllcctía q diz o ífie nulla cč latita'é ûi tflîqm látiro? cícií mtéfïôj vie; 4 ' Muíf oe fo:ma accíifali q; aliq ''V " c" Ilifa é latimT g? it Tavčar V,S°ŠM kroNIKa obliki. Gre za priredbo klasičnih del za lahko branje, prvi tovrsten projekt v slovenskem jeziku. S knjigama želimo delček temeljne književnosti za odrasle približati prezrtim bralcem, ki teh zgodb zaradi raznih omejitev ne morejo brati v originalni obliki. Projekt je precej ambiciozen, saj zgledov v slovenskem jeziku na področju leposlovja ni, predvsem pa je nujno potreben. Proces priredbe besedila za lahko branje Ekipa avtorjev je pri tovrstnem delu raznolika. Poleg prevajalca (npr. pri zgodbi o Romeu in Juliji), prirejevalca, urednika, lektorja in oblikovalca so pri produkciji lahkega branja nepogrešljiv del skupine t.i. testni bralci oz. pomočniki pri prirejanju besedila za lahko branje. Primarna ciljna skupina prirejene Visoške kronike ter Romea in Julije so na primer bralci, ki imajo diagnozo motnje v duševnem razvoju. Ti bralci sami najbolje vedo, kaj je dobro za njih, kaj lahko preberejo in razumejo. Pomočniki iz ciljne skupine, ki bodo pregledali naš tekst, morajo vedeti, kaj je namen njihovega sodelovanja in kaj od njih pričakujemo. Pri delu jih ne smemo priganjati, saj je pisanje in testiranje besedil zahtevno delo. Kadar predvidevamo, da bodo avtorji besedila plačani, moramo primerno plačilo zagotoviti tudi za pomočnike. Naslovnici: prvi Risini knjigi lahkega branja je oblikoval Blaž Prapotnik in ilustriral Ciril Horjak. Za več informacij o lahkem branju se lahko obrnete na Zavod RISA. Veseli bomo tudi vaših pobud, mnenj in predlogov za sodelovanje. Naš naslov je Podgorje 95, Podgorje pri Slovenj Gradcu. Elektronski naslov: zavodrisa@gmail.com. Tatjana Knapp ODSEVANJA 85/86 56 OSUMLJENCI, nova pesniška zbirka Gimnazije Slovenj Gradec Nalivati prijatelja, ki izliva tvoie ideie Zbirka E. A. Gimnazije Slovenj Gradec je popolnjena tudi z letnico 2011, ko je v jeseni, torej že v novem šolskem letu 2011/2012, izšla pesniška zbirka Tima Verdineka, sicer že tudi študenta, Osumljenci. Uredila jo je Karla Zajc Berzelak, fotografije je prispeval Tilen Markelj, oblikoval jo je Blaž Prapotnik, k izidu pa prispevala še založba Cerdonis in tisk Forma film. V 1. delu zbirke z naslovom Osumljeni pesnik ni pesmi brez misli na pesem. Spoznamo pesnika, ki se mu »je zgodila poezija« (Znorelo se mu je - str. 31), zuaj pa ne ve, ali je prav, da se »skriva v svoje srečne besede, v srečne rime in verze na papir (str. 19); ne ve, ali je prav, da bo verze »ohranil, in ne izgubil« (str. 21). Meni, da ne zna pisati (Ne bom kaj prida kracal - str. 9), pesmi ima za »skrpucala« (str. 24) in »četudi bi pesem napisal, je ne bi razumel, niti ne bi vedel, kaj naj bi z njo počel« (str. 9). Ve, da »rima še ni pesem« (str. 9). Vse to ve, a si ne more pomagati, ko pa vseeno »verzi šarmantno kraljujejo vsem delcem abecede« (str. 11), hkrati pa ga to obremenjuje in mu je kot »izdatna prtljaga v najglobljem nahrbtniku« (str. 23), zato »ne mara svoje žilice« (str. 27). A takoj nato mu verzi spet »skrivno obiščejo besedno porečje« (str. 11), »neha jesti in napiše pesem« (str. 13), »neke čudne besede, v neki čudni zgradbi, dane na papir« (str. 17), in »verzi se pletejo v neko potovanje« (str. 17). Tako spleta »sorodstvene vezi besed« (str. 37) in »naliva prijatelja, ki izliva njegove ideje« (str. 39). Pri tem se počuti »kot bog fikcije, vladar razumljivejših« (str. 37), čuti »potešenje, ko tvori neologizme vseh oblik« (takšne so npr. besede »ljudov«, »šaljiwec«, »pod gane«, »čudovitooka«, »ups«). Vseeno pa mu ni vseeno, kako bralec, »glavni krivec njegovega branja« (str. 39), sprejema njegove »edinstvene zloge na papirju« (str. 33) oz. skuša razumeti, »kaj hudiča nabija« (str. 39). »Včasih se skrijejo vsi / željni prebiranja moje / nesmiselne potrate / adolescence« (str. 37), zapiše avtor, pa tudi: »Ne pišem več, / da se ne trudijo / z razumevanjem« (str. 45) in »ker so vedno / samo besede.« (str. 45) In res, so besede, ki so napolnile 125 strani knjige, skupaj 57 pesmi v tri dele: Osumljeni pesnik, Osumljene sekunde in Osumljena ljubezen. Ko jih urednica zbirke Karla Zajc Berzelak predstavlja v spremni besedi, zapiše: »Med jaz in ti je namreč vse. Je vloga kralja in norca, objestneža in zaljubljenca, narcisa in drobnega mulca. V literaturi tudi zadnjega v vrsti in boga fikcije, ustvarjalca kaosa in kralja abecede. Predvsem pa šaljiwca, ki s svojimi dra-žečimi šibica-mi osvetljuje nevidljivo in celo premaga sonce.« S svojo bero zapisanega pa mladi pesnik Tim Verdinek premaga tudi nas bralce, da ovržemo sum o tem, da on ne bi bil (dober) pesnik. Helena Merkač ESEJISTIKA oSlM!Jt^1 Naslovnica pesniške zbirke osumljenci: fotografija: Tilen Markelj, oblikovanje: Blaž Prapotnik. ODSEVANJA 85/86 57 Vse v enem ali eno v vsem ESEJISTIKA Nova meščanska drama Janeza Žmavca (zdaj naslovljena Na kronanju v Budimpešti, pred avtorjevimi zadnjimi redakcijskimi posegi pa imenovana Rihard in njegov dvojnik) v enem širokem zamahu postavi/ razstavi pred bralcem/gledalcem rodbino (trirodje) frau Fanči Žagar, ki je tudi promotor dogajanja. Dramske osebe se namreč soočijo z vrsto podob, dilem, razmislekov, vrednot, bivanjskih drž ... in so primorane se do njih opredeljevati, jih bodisi sprejemati ali zavračati, z njimi prihajajo v konflikt ali pa jih marginalizirajo, tudi nonšalantno preskočijo ... V drami se (za dramske like zagotovo usodno, pa naj je tu zapisana opredelitev še tako težka ali pa že kar patetična) prepletajo zgodovina (kronanje Karla in Zite v Budimpešti in padec berlinskega zidu, še več - v ugle-dališčenem mimohodu so rajnka Avstro-Ogrska, Jugoslavija tik pred maziljenjem in na rojstvo čakajoča Slovenija), ekonomija (ruralno gospodarjenje, trendovsko zadolževanje, menedžeriranje), družina (tradicionalna velika familija s tremi rodovi pod eno streho), ljubezen (zakonska, prešuštna, najstniška), družbenoekonomske formacije (ostaline meščanskega kapitalizma, socializem in sodobni turbo menedžerizem) ... Z vsem tem vzpostavljen trk zasebnih in skupnih koristi, vzpostavljanj interesnih zvez, formiranj malih komplotov, oblikovanj miniaturnih socialnih mrež, prepletenih časovnih pozicioniranj in socialnih razplastenosti je v svoji navidezni nebulo-znosti v resnici filigransko seciranje sveta skozi njegov mikrokozmos. In ker je dramatiku skušenjsko jasno, kako je tu in zdaj z (ne)urejenostjo našega enega samega in edinega sveta, nas pelje Na kronanje v Budimpešto z namenom, da bo še enkrat izpostavil dejstvo, kako je prepričanje o izrekanju temeljnih resnic sveta ali kakršnakoli iluzija o spreminjanju sveta in človeka v njegovi srčiki - le slepilo ali pobožna želja sanjačev. Sploh ni čudno, da Žmavc ob tem prepletu déjà vujev v drami zastavi kar nekaj postmodernistične medbesedilnosti, ki pa ne temelji na cita-tnosti, ampak le na aludiranju z naslovi literarnih besedil, z načinom gradnje dramskega dogajanja in če s čim. Gre namreč za neposredno ali posredno priklicevanje ali Čehova (Češnjev vrt), Shakespearja (Kralj Lear), Žmavca (Nekaj tretjega) ali Tisoč in ene noči. Dramske osebe so v Kronanju ujete v klinč, iz katerega se tu pa tam skušajo izviti (in jim tudi uspe), toda zdi se, da si to prizadevajo z enim samim namenom: čim prej se ponovno umakniti nazaj v krčevit objem usojenosti eden drugemu, še bolj pa pripadnosti skupnosti (veliki družini), ki jim je dana oz. jo sami omogočajo predvsem zato, ker drugače ne morejo in ne znajo. Zgledov oz. potrditev za gornjo iztočnico Faksimile naslovnice drame Janeza Žmavca Na kronanju v Budimpešti, oblikovane po avtorjevi zamisli ODSEVANJA 85/86 58 je v drami cela vrsta: familija frau Žagar, ki eksistira samo še po zaslugi frau Kozelove, si odlog poplačila dolga kupuje z zgodbarje-njem (po čemer je drama tudi naslovljena), Marta in Rihard, ki rešujeta svoj zakon, predvsem pa sebe, skušata s poskusom pobega k drugemu, da bi morebiti spet našla sebe in ljubezen, a je namera očitno ena sama vaja iz vračanja v že dotlej živeto, Ana Marija in Matjaž, ki sta na poti, da bosta lahko ponovila vzorec snaha-zetovske dvojine, Maja, ki življenje še vzorči, a v zadnjem prizoru obsedi ob nogah Riharda II. ... V ta na videz krhek svet, ki pa je v resnici monolit ravno zaradi akterjev, ki mu takorekoč starozave-zno pripadajo, vstopi zunanja akterka gospa Kozelova, ki družino frau Fanči, predvsem pa sebe, vzpostavlja s »kupovanjem« ene in iste zgodbe, ki jo priklicuje(jo) zato, ker se z njo dobesedno hranijo (duhovno, vredno-sto, nostalgično, fizično konkretno - odvisno pač od dramske osebe). Frau Kozel je v resnici nezakonski genealoški družinski član. Edina zunajrodbinska oseba je Nataša, ki pa ji tako pripada komaj kaj tuzemsko-sti, saj poseže v dogajanje v maniri deus ex machina in reši na videz brezizhodni položaj v njegovi nevralgični točki: velika družina obstane (začasno) na račun zavednega zmotnega prepričanja. Prepadi, ki na ravni zasebnega zazijajo med protagonisti v Žmavčevi drami, se zdijo nepremostljivi, a izkaže se, da je med njimi samo začasni (berlinski) zid, ki se je v določenem zgodovinskem kontekstu zdel dokončen in večen, a ga je bilo (kako kontradiktor-no) celo lažje podreti kot vzpostaviti. Tako pomirljivo, skorajda že pravljično (tisočinenonočevsko) se unesejo tudi konflikti (napetosti) med dramskimi osebami, svet ni več iz tira, skorajda bi se na odru lahko zgodil radostni linhartovski finale iz Matička, zakaj med usojene si se je spet naselila ljubezen ali pa je šele na pohodu, a zanesljivo je, vzpostavljeni so pogoji za novo bajanje ... Toda - za kako dolgo le še? Dramske osebe v Kronanju v Budimpešti so polnokrvni liki, vsaka s svojo usodo, za katero je mogoče trditi, da je nosilka dogajanja, poganjalka zasebnega ali družinskega kolesa zgodovine, je menedžer svojega in tujih življenj, a to tujko Žmavc lucidno prei- menuje v manežer ter s tem polje zgodovinske usodnosti prenese v polje odrske, gledališke igrivosti. Še več - kaj je naše življenje več od cirkuške maneže. Vse je teater in mi smo v njegovi službi, pa to hoteli in želeli ali ne. In komaj za trenutek stopimo s tega Tespisovega voza, že je tu nov dan in naša nova stara vloga. Žlahtnost Kronanja v Budimpešti na prefi-njen žmavčevski način ohranjajo lege ironije, satire, groteskonosti, tudi humor absurda. In vse v Žmavčevem besedilu prepleteno je v funkciji namembnosti teatrskega ogledala, v katerem se brez prizanesljivosti in milosti odzrcalja(mo) posameznik(i) kot tudi svet, pa ne samo oni minuli, ki skuša biti še ves naš, ampak predvsem ta od tu in zdaj. Živa in aktualna dramska pisava, ki ponuja vedno nove uvide, ko se odgrne katera izmed zaves v funkciji literarne zastrtosti. Andrej Makuc ESEJISTIKA Peter Hergold, Scena s plaže, ok. 2008, akril na platno, 100 x 100 cm ODSEVANJA 85/86 59 Prežihov Voranc v ogledalu KOROŠKEGA FUŽINARJA ESEJISTIKA Digitalna izdaja zbornika ob 60-letnici njegove smrti. Pisala sem že o veliko zbornikih, a tako kot o tem, še o nobenem. O OBLIKI Stara slika: listam zbornik pred sabo, na papir zapišem ugotovljeno, pretipkam na pisalni stroj, izdelek odnesem ali v kuverti pošljem na uredništvo. Novejša slika: listam zbornik pred sabo, ugotovljeno pišem na papir ali direktno na računalnik, izdelek oddam po elektronski pošti. Najnovejša slika: z računalniško miško listam zbornik na ekranu, malo pišem na papir, glavnino direktno v Word, izdelek oddam elektronsko. Naj ponovim najpomembnejše: listam zbornik na ekranu ... Res je, da tega ne počnem prvič, saj lahko tako listamo že nekatere učbenike za slovenski jezik, je pa vseeno zelo vznemirljivo in zanimivo, pri tem zborniku mogoče še posebej zato, ker gre za velik kontrast istih člankov: prej postavljeni v tiskarni s svinčenimi črkami, natisnjeni v velikih formatih Fužinarja, zdaj kakor hočete: veliko, malo, polkrepko, poševno, eno vrstico čez tretjino ekrana in že takoj nato cela knjiga na tretjini ekrana . Zelo me veseli, da se je na Koroškem to zgodilo prav na temo Prežih: plemenito staro je omrežilo novo čudo tehnike! najboljša besedila o Prežihu, ki bodo tako postala preglednejša ter dostopnejša čim širšemu krogu bralcev.« Uredniško delo je opravil Miroslav Osojnik. Od 114 objav ali Prežihovih del ali zapisov drugih o njem, objavljenih v Koroškem fužinarju, »glasilu guštanjskih železarjev«, v 57 letnikih, ko so se kot uredniki zvrstili Prežihov najmlajši brat Avgust Kuhar, Marjan Kolar, Jože Šater in Andreja Čibron Kodrin, jih je za ponatis izbral 82. Razdelil jih je v 10 poglavij: Umetnik in revolucionar, Prežihova proza, O jeziku in slogu, Prispevki k političnemu življenjepisu, Prežihova pisma, Prežihova dela na odrskih deskah in v filmskih uprizoritvah, Prežihov Voranc v prevodu, ponatisih in sestavki o njem - bibliografski del, Spomini, Dolg kraja in Epilog/Memento. Med avtorji najdemo Draga Druškoviča (urednik Prežihovih zbranih del), Josipa Vidmarja, Kristino Brenkovo, Bogdana Pogačnika, Janeza Mrdavšiča, dr. Franca Sušnika, Toneta Sušnika, Marjana Kolarja, Alojza Krivograda in mnoge druge. Po Roženovih besedah je tako Prežihova ustanova spet opravila »del svojega poslanstva v smislu ohranjanja spomina na Prežiha in širjenja njegovega besedila.« Pri tem ji je pomagal uredniški odbor, v katerem so bili poleg Rožena še Vojko Močnik, Miroslav Osojnik in Bojana Verdinek, ki je tudi avtorica idejne zasnove. Fotografije je prispeval Koroški pokrajinski muzej - Enota Ravne, oblikovanje pa je delo Janija Kogala - Foto Ivko. Helena merkač O VSEBINI Zbornik Prežihov Voranc v ogledalu Koroškega fužinarja (1951-2007) sta lani, ob 60-letnici Prežihove smrti, izdali Prežihova ustanova in Občina Ravne na Koroškem, v imenu katere je njen župan in hkrati predsednik Prežihove ustanove mag. Tomaž Rožen zapisal, da so tako »na enem mestu zbrali P. S. Mar ni ta digitalna izdaja člankov o Prežihu iz Koroškega fužinarja ravno obratno delo kot je postmodernistično: tam nova pijača v starih čašah, tu stara pijača v novih čašah!? 60 ODSEVANJA 85/86 60 Ponovno rojstvo kralja Matjaža Ob dvajseti obletnici prireditev Gradovi kralja Matjaža je Janez Švab, sin Matjaževih krajev, kakor bi se imenoval sam, izdal knjigo z naslovom Kralj Matjaž v gori Peci, s katero na prav poseben način obeležuje mitsko pravljično podobo kralja Matjaža, ki se znova in znova že dvajseto zimo zapored v ledeno-sne-žni podobi rodi, zbudi in vznikne iz tisočletnega spanja ter vzbuja v ljudeh skrivnostno iskrico upanja v lepši jutri. Knjiga je izšla pri Založbi Cerdonis Slovenj Gradec (za založbo mag. Andrej Golob, kot urednik Blaž Prapotnik) z letnico 2012 v nakladi 1000 izvodov. Janez Švab je zbral, uredil in zapisal besedilni del, fotografije in ilustracije so prispevali Tomo Jeseničnik, Janez Švab in Srečko Fruhauf, grafična podoba celote pa je delo Blaža Prapotnika. Avtor gradi in niza vsebine, izhajajoč iz mitske podobe kralja Matjaža, legend, ki so se stkale okrog nje in vpetosti le-teh v okolje ter življenje domačinov - Črnjanov, jih razgrne pred bralca v več poglavjih, ki se smiselno zao-krožajo v štirih vsebinsko angažiranih delih, podkrepljenih z izvirnimi fotografijami: • kralj Matjaž v ljudskem slovstvu in v delih preteklih ter sodobnih slovenskih književnikov (Nastanek legende o kralju Matjažu, Koroške ljudske pripovedi o kralju Matjažu, Ljudske pesmi o kralju Matjažu, Kralj Matjaž v besedah slovenskih pesnikov in pisateljev, Današnji pisatelji o kralju Matjažu); • domačini o kralju Matjažu (Kralj Matjaž v mislih in besedah domačinov pod Peco); • o gradovih kralja Matjaža in prireditvi Gradovi kralja Matjaža; • o krajinskih posebnostih, turističnih in kulturnih znamenitostih ter ljudeh in njihovem življenju nekoč in danes (Peca in dolina Tople, Črna na Koroškem z okolico). Osrednji del v knjigi pa je vendarle namenjen prireditvi, ki je prerasla meje Koroške pa tudi Slovenije in se prelevila tekom let v pravi zimski spektakel, poteka pa v znamenju mota: »... in kadar bode njegova brada devetkrat okoli mize zrasla, ga bode gora nazaj dala, da srečno vlada slovenski rod ...« - torej kralj potrebuje svoj grad, v katerem bo pravično vladal s svojo izvoljeno Alenčico, ki mu »vmes svareče šepeče v uho: Prebudi se, kralj, glej, ljudem je hudo« ... in iz brezobličnih gmot snega so nastale in vzniknile čarobne podobe izpod rok neutrudnih tekmovalnih skupin. Tridnevna prireditev se stopnjuje vse od gradnje snežnih gradov, tradicionalnega smučarskega tekmovanja pa do izbora novodobne Alenčice, vrhunec »gradiade« pa je gotovo razglasitev najlepšega gradu, ki se ponosno baha med mnogimi in nudi zadovoljstvo tudi najmlajšim obiskovalcem še mnoge zimske dni do prve otoplitve. Knjiga je torej v teh časih, ko pogosto govorimo o vrednotah, ki smo jih nekje po poti zgubili, več kot dobrodošel kažipot vsem nam - Slovencem, da nas opomni nanje, v nas zaneti čut za pripadnost, vero in upanje v skupno dobro, ki ga pooseblja kralj Matjaž. Irena Matko ESEJISTIKA Naslovnica monografije Kralj Matjaž v gori Peci (naslovna fotografija Janez Švab). ODSEVANJA 85/86 61 ESEJISTIKA Ob novem koroškem šolsko zgodovinskem zborniku dvesto let šolstva v črni na Koroškem Rad sem se odzval vabilu šole za sodelovanje v njihovem zborniku SETVE IN ŽETVE ZNANJA V ČRNJANSKIH LOGIH s prispevkom iz druge vrstice gornjega naslova v časovnem okviru od začetka šole 1811 do osamosvojitve Slovenije. Še toliko rajši se zdaj lotevam celovitega zapisa o tej zelo lepi knjigi, ki je izšla leta 2011 v nekoliko manj običajni podobi zaradi kvadratne velikosti 21 X 21 cm . Za šolo jo je podpisala ravnateljica profesorica zgodovine Romana Košutnik, kot glavna urednica pa profesorica slovenščine Marija Rus . V kazalu naštejemo pravo množico 38 prispevkov na 294 straneh, knjigo pa vseskozi odlikuje klasična ureditev v tri poglavja Prvo je naslovljeno OB JUBILEJU in je s 169 stranmi najobsežnejši del knjige. Prvi uvodnik Dve stoletji šolstva v Črni razumljivo pripada ravnateljici, v njem pa nas smotrno pripelje skozi najpomembnejše mejnike do jubilejnega leta. Pridružuje se ji županja Romana Lesjak s širšim vpogledom v isto leto 2011 Črna v znamenju jubilejev. Enako zgodovinsko je naravnan še prispevek Korenine domače šole in šolstva predstojnice koroške enote Zavoda za šolstvo Nevenke Štraser, le da ga je smotrno povezala z nalogami sedanjega šolstva. Dr. Karla Oder je napisala natančno zgodovino fužin in železarne v Črni; šolstvu namenja kratek odstavek s sklepnim navedkom, da so črnjansko šolo ... 'leta 1822 spremenili v javno direktivno šolo'. Na tem mestu sem med tistimi bralci, ki bi bili hvaležni za razlago tega pojma. Gotovo pa je dobrodošel pogost avtoričin vpogled v vire, ki so sicer napisani tudi v nemščini. V tem jeziku jih pogosto navajam še sam, vendar ne brez prevoda v slovenščino, saj nočem domnevati, da ga vsi bralci dovolj obvladajo. Kakšna njena pripomba je celo daljši navedek besedila, a tudi ta je brez prevoda. Sledi dobrih sto strani obsežen moj spis Šola Črna skozi čas 1811-1990, s katerim sem jo spremljal do uveljavitve državne samostojnosti Slovenije. Vsebine tu ne bom spet obdeloval in naj napišem le, da sem to zgodovino rad proučil, ker ima šola zanjo odličen arhiv za vsa obdobja. Omenim naj le, da po nekakšnem nesporazumu v kazalu ni razvidno, da je ob koncu te zgodovine še pomemben sklepni deset strani dolg del, naslovljen Podružnične enote Osnovne šole Črna. Mlajši del šolske zgodovine Šola od 1990 do 2010 je smotrno in delno celo v obliki svojega dnevnika napisala ravnateljica v tem obdobju profesorica Jožefa Ovnič. Sklepni prispevek tega poglavja Omembe OŠ Črna v pedagoških revijah Popotnik in Učiteljski tovariš sodelavke Slovenskega šolskega muzeja Tatjane Hojan je nedvomno zanimiva vsebinska novost v takšnih koroških zbornikih. Drugo poglavje je naslovljeno s SPOMINI. Razdeljeno je v dve skupini prispevkov; prva je naslovljena Bili so učitelji in učiteljice, no, recimo, da bi bilo ustrezneje Bil je en učitelj in nekaj učiteljic, učitelj pa je bil edini imenovani Alojz Germ, učiteljice niso imenovane, kakor tudi ne učenci odličnjaki iz leta 1954, čeprav so vsi dobro prepoznavni. Sploh pa gre za Germov spominski zapis očitno iz leta 2009 in z obilico dragocenih podatkov iz njegovega skoraj 50-letnega življenja in dela v Črni. S spomini nadaljujejo upokojene učiteljice Marija Petrič (Mojih petintrideset let), Marija Knez (Tako je bilo), Ana Grabner (Izbrskano iz spomina), Marija Čarf (Učila in vzgajala sem mlade rodove Koprivne), Ivana Mrdavšič (Kaj človeka zanese v svet pod Peco), Tatjana Lorber (Šopek spominov na neki čas), vzgojiteljica Jožica Praprotnik (Vrtec v Krulčevi bajti) ter snažilka Marija Rajzer po zapisu Marte Repanšek (Kot ena velika družina). V naslednjem razdelku Bili so učenci in 62 ODSEVANJA 85/86 62 učenke spomine pišejo nekdanji učenci, med njimi tudi: Marija Pernat (V šolo sem hodila v Heleni), Helena Ošlak (Moji spomini na šolo Črna), prof. dr. Kristijan Jezernik (Na osnovni šoli v Črni), olimpijski tekmovalec v smučarskih skokih Danilo Pudgar (Kako je gorel Teber, sicer del gozdne učne poti v Črni), športni novinar TVS Marjan Fortin (Bilo je ...), novinar in poslanec DZ RS Miro Petek (Šola niso le zidovi, so ljudje), najboljša slovenska športnica, svetovna prvakinja v veleslalomu Tina Maze (Spomini, končuje jih z nedavnim ponovnim obiskom svoje šole). Imamo še tretje poglavje PROJEKTI IN SEZNAMI, ki je pač najbolj v znamenju novejše oziroma sedanje šolske podobe. Uvaja ga urednica Marija Rus z raziskavo Analiza anket, ki so jih izvedli v okviru prireditev ob 200-letnici šole, da so proučili oblačenje, prehranjevanje in obnašanje učencev v obdobju 1935-2011; pripomniti je treba, da obdobje nemške zasedbe ni upoštevano. V tem sklopu sodeluje mag. Marjetka D. Balkovec s šolskega muzeja s prispevkom Kaj naj oblečeni za šolo, ki je temo obdelala skozi zgodovino slovenskega šolstva, Črni oziroma Koroški pa je posebej namenila sklepni del zapisa. Bolj v sliki kakor v besedi je Irena Greiner prikazala Prireditev ob 200-letnici šolstva v Črni. V širši jubilejni sklop spadajo še zapisi Število učencev OŠ Črna v dveh stoletjih, Modre misli naših učenk in učencev (... Šola je še vedno cela, čeprav je že tako stara), Učitelji in upravitelji do leta 1941, vse Marija Rus; upoštevala je tudi podružnice. Preglednice nadaljuje in končuje Cvetka Dimec: Učitelji od leta 1919 do 1945 (nemški vodja šole ves čas okupacije Karl Rossbacher), Učitelji od leta 1946 do 2010 (niso prešteti, pri učiteljicah navaja spremembo priimka ob poroki), Tehnični in administrativni delavci 1953-2010 ter najaktualnejše: Delavci javnega zavoda OŠ Črna v jubilejnem 200 UET ŠOLSTVA V letu 2011/12, razporejeni na osrednjo šolo, podružnice (ob imenih pogrešam podatek, kdo je na kateri, razvidno pa je, da jih ima pet od šestih poklicni naziv profesorica razrednega pouka, kar nam hkrati označuje razredno stopnjo pouka), na vrtec ter tehnične delavce. Nasploh je v tem razdelku zlasti dragocen podatek o stopnji in smeri izobrazbe. Pogrešam pa kadrovsko preglednico in šolskih delavcev niti sam nisem razšteval, vendar je razvidno, da močno prevladuje visoka stopnja izobrazbe, kar nam hkrati pove, da je zasedba optimalna in da izpolnjuje zahtevane pogoje za delovno mesto, za kar si šola zasluži vse priznanje. Tu lahko zapišem, daje tekstni del knjige pregledan, da pa mu sledi 31 strani odličnih barvnih posnetkov Generacije učencev jubilejnega leta 2010/12. Slikovni barvni vstavek pa imamo na 26 straneh že v sredini knjige z več kot 50 barvnimi posnetki iz življenja in dela v šoli in okolju. Zaključuje ga posnetek šolskega ministra dr. Igorja Lukšiča, ki januarja 2010 odpira prenovljeni osrednji del prenovljene šole. V zvezi s fotografskim delom naj dodam, da je vseskozi skoraj množičen in slikovit že v starem črno-belem izboru, da pa mu že spet kaže očitati pomanjkljive in kdaj celo napačne oziroma manjkajoče pripise. Pa naj to ne bo moj zadnji stavek o tem lepem in bogatem zborniku. Šoli Črna zanj čestitam z željo, naj z njim spodbudi še tiste, ki jim takšen zbornik še manjka. Franček Lasbaher Šmartno/SG, 28. 2.-1. 3. 2012 ,811-2011 CRN! NA KOROŠKEM Faksimile naslovnice novega črnjanskega šolsko zgodovinskega zbornika ESEJISTIKA 64 ODSEVANJA 85/86 63 ESEJISTIKA KOROŠKI POKRAJINSKI MUZEJ (SLOVENJ GRADEC) - 60 LET GARINTHIAN REGIONAL MUSEUM -60 YEARS (1951-2011) Brigita Rajšter, Tomo Jeseničnik, Edi Koraca, Saša Djura Jelenko - po kataložnem zapisu in tu v enakem vrstnem redu urednica, fotografija, tehnični urednik, avtorica besedil (vseh oziroma ni razvidno katerih, če morda le ni napisala vseh). Tudi za svoj naslov prispevka še najrajši uporabljam izvirni naslov knjige oziroma besedila, o katerem pišem. Tokrat sem bil ob tem v precejšnji negotovosti, ker so trije uredniki na prvih treh straneh vključno s kataložnim zapisom uporabili dve različici naslova, tako da sem svojega nekako sestavil iz obeh in mu z letnicama od - do pristavil docela razvidno življenjsko dobo. Dodatno opazen je naslov v angleščini in torej z namigom, da je jubilejna knjiga na svojih 240 straneh dosledno spisana v obeh jezikih - tako v tujem kakor domačem. Moj naslednji poudarek je, da imamo v rokah razkošno velik zbornik, ki po širini za 3 cm presega velikost A4. Za naslov sem izbral same velike črke, čeprav je slovenski del dejansko zapisan Koroški Pokrajinski Muzej, torej s pravopisno napako v velikih začetnicah, saj pravilo, da se vse besede v naslovu začnejo z veliko črko, velja le za angleščino ali pa me naj kdo blagohotno poduči o morebitni novi jezikovni rabi. Še najrajši pač lektor. A kje je sploh zapisan, saj ga med spredaj omenjenimi ni. Šele po prizadevnem iskanju ga najdem prav na zadnji strani knjige (240.) tudi z nekaj sreče na ne ravno preglednem, a vsekakor domiselnem starinskem drevesnem deblu, kjer končno vidimo napis Lektoriranje Proofreading Miroslav Osojnik, ki bi pač gotovo sodil k čelnim podatkom. Vendar bralčevih začetnih zagat še ni konec. Nasproti katalognega vpisa je namreč nepodpisana slika prastarih razpadajočih hišnih vrat z zdavnaj zarjavelim ključem. Glede na podatek, da je poslikava Jeseničnikova, vsaj vemo, komu posnetek pripisati, a najti ga pač ne bo enostavno, ker, kakor še velikokrat, ob njem manjka njegovo nahajanje. Manjka npr. še kakršenkoli drugi vpogled v sklepni razdelek, ki je v kazalu za zadnjo vpisano stran 231 naslovljen kot O muzeju z vsemi dodatno naslovljenimi vmesnimi razdelki do že omenjene zadnje strani naše knjige. In slednjič: Zbornik je soustvarjalo kar lepo število sodelavcev in pri tem še toliko bolj pričakujemo, da bodo njihova imena zapisana že ob naslovih pripadajočih prispevkov. Žal jih ni, čeprav je res, da jih bomo večino le našli drugje, toda z zamudnim listanjem od naslova do naslova oziroma od sestavka do sestavka. Kratek nepodpisani uvodnik v enostranič-nem razdelku Uvodne misli pač smotrno pri-pišimo urednici; povsem utemeljeno namreč navaja, da je zbornik v vsej svoji širini namenjen bogatitvi kulturne dediščine in osvetlitvi njenega desetletja dolgega ustvarjanja muzejske stroke v vseh dvanajstih koroških občinah. Slavnostni nagovor, tak je vmesni naslov, ki ga je podpisala ministrica za kulturo Majda Širca, na kratko z vso pristojnostjo najvišje državne kulturne ustanove slavi velik pomen nadpovprečno številnih kulturnih zavodov v tem delu Slovenije in izjemno pomembno dejavnost tukajšnjih kulturnih delavcev. K njenemu slavnostnemu nagovoru pa naj pod istim naslovom prištejemo še dve jubilejni čestitki; podpisali sta ju županji občin Črna Romana Lesjak in Dravograd Marijana Cigala, v tem obdobju obenem predsednica Sveta Koroške regije - pa naj bo tudi tukaj s krajinskim pravopisnim vprašajem. Dejansko sta obe doslej navedeni spoštovani županji hkrati že stopili v naslednji razdelek, naslovljen Besede ustanoviteljic, s še natančnejšim angleškim naslovom Nagovori županov ustanovitvenih občin, v katerem nastopajo župani še vseh desetih preostalih koro- 64 ODSEVANJA 85/86 64 ških občin. Stvar je nejasna, ker župani, dejansko predstavniki občin ustanoviteljic, v kazalu nimajo svoje geselne enote, čeprav v knjigi zavzemajo nič manj kot 12 strani. K temu je treba dodati še naslednjo nepričakovano nedoslednost teh strani: Kar pri vseh kakšnih dvajsetih pod pripadajočimi posnetki manjkajo pripisi s pojasnilom, kaj na njih dejansko vidimo, čeprav največkrat gre za edinstveno muzejsko gradivo. Naslednji primer: na strani 36 je lepa celostranska slika Forma viva -Sončni oblak Primoža Oberžana in spet obsta-nemo pred vprašanjem, kam se naj napotimo, da si to umetnino ogledamo. Tu pa smo pred prvim zaresnim, čeravno še vedno splošnim vsebinskim prispevkom Muzej, skladišče starin ali srce skupnosti, ki ga je napisala dr. Verena Perko iz Gorenjskega muzeja Kranj, spis pa končuje nekako tako, da moramo verjeti v slednje. Od tega prispevka do konca naštejemo še 21 posamično naslovljenih razdelkov oziroma člankov. Poslej torej velja navedek v kataložnem zapisu, da je besedila napisala Saša Djura Jelenko z izjemo seznama razstav, ki je delo Valerije Grabner, ter naslednjega razdelka Predstavitev muzeja s poglavjem na devetih straneh Brigite Rajšter Deset let premikov. Seznani nas z muzejskim vsebinskim okvirom 12 koroških občin v Sloveniji; poleg tega se muzej s posebnimi programi povezuje s Slovenci na avstrijskem Koroškem. Njegova dejavnost je vsestranska tako v sodobnejšem kakor zgodovinskem pomenu, v katerem je zajeta tudi skrb za odkrivanje in varovanje znamenite koroške arheološke in kulturne dediščine. Nekaj vzorčnih primerov: Osnovnošolski učitelj Bogdan Žolnir je leta 1951 v Slovenj Gradcu ustanovil okrajni muzej narodnoosvobodilne borbe in takrat pričel obnovo Paučkovih partizanskih bolnišnic na Pohorju. Leta 1956 je bila v mestni hiši - v stavbi nekdanjega okrožnega glavarstva Slovenj Gradec odprta stalna razstava o narodnoosvobodilnem boju in ljudski revoluciji. V Dravogradu je bila istega leta urejena zbirka o gestapovskem zaporu, enem najgrozljivejših mučilnic številnih Slovencev med nemško zasedbo. Od leta 1981 se je naš muzej pričel širiti v splošen koroški muzej in s tem pridobil krajinsko vlogo. Arheološki oddelek je nastal leta 1992 in dve leti pozneje pod vodstvom dr. Mire Strmčnik, domačinke iz Šmartna, opravil izredno pomembna starorimska in staroslovanska odkritja na Legnu v cerkvi sv. Jurija iz 9. stoletja in grobišča v njenem neposrednem okolju ter poskrbel za njihovo izjemno muzejsko predstavitev na licu mesta. Oddelek je izredno dejaven in vseh koroških muzejskih zbirk je sedaj že toliko, da tu žal nimamo dovolj prostora niti za najbolj strnjeno omembo, to priložnost pa naj izrabim za pobudo, naj jih muzej slej ko prej prikaže v priročnejšem knjižnem vodniku. Zasnovo takšnega vodnika že najdemo v sklepni (po posameznih letih od 2001 do 2011 urejeni) preglednici vseh razstav in zbirk oziroma še bolj v seznamu Oddelki, ki jih naštejemo sedem, celo z imeni njihovih vodij. Podrobneje jih spoznavamo v posamičnih predstavitvah na naslednjih 14 straneh, ki jih skoraj gotovo moremo pripisati njihovim vodjem, med katerimi so dva znanstvena doktorja, ena magistra ter pet univerzitetnih diplomiranih zgodovinarjev, vsi pa imajo še naziv muzejski svetovalec ali profesor in/ali kustos oziroma višji kustos. Po tej preglednici lahko ugotovimo, da ima muzej skupno 12 sodelavcev, ni pa za vse povsem razvidno, v katerem kraju delujejo. Prvi je torej oddelek za arheologijo; sledijo mu oddelek za etnologijo, oddelek za zgodovino, oddelek za kulturno in umetnostno zgodovino, oddelek za dokumentacijo, oddelek za pedagoško službo ter oddelek za konservira-nje in restavriranje. Posamezno dejavnost vsaj v osnovi dovolj opredeljuje že strokovni naziv oddelka skupaj z odlično slikovno spremljavo, ki pa je žal nekajkrat spet brez kakšne dobrodošle razlage. Vsi oddelki so predstavljeni na celi lastni strani zbornika in tu bom iz njih navedel vsaj nekaj nujnejših podatkov. Posnetek pred arheološkim oddelkom nam pove, da so se raziskave v Starem trgu izvajale tudi leta 2011 (rimska naselbina in poštna postaja), že nekaj pred tem pa npr. v Ribnici na Pohorju, na Javorniku v Ravnah, v jami Pilenca nad Hudo luknjo, v Mislinjski Dobravi s prazgodovinskimi in rimskimi osta-linami ter ob grajskih razvalinah v Završah nad Doličem. Ob večjih najdiščih so urejeni arheološki parki. Navedeni oddelek hrani skoraj osem tisoč diapozitivov ter več kot 6700 inventariziranih dragocenih arheoloških ESEJISTIKA 64 ODSEVANJA 85/86 65 ESEJISTIKA predmetov. Oddelek za etnologijo nam prav tako pokaže izredno bogastvo ljudske kulture v vseh treh krajinskih dolinah, zbranih v muzejskih enotah tako na Ravnah (ustanovljene 1984) kakor v Slovenjem Gradcu od leta 1997. Na ogled jih imamo skozi zgodovinski prerez v različnih zbirkah, kot so oblačilna, orodna ter obrtna za več strok. Zlasti izstopajo čevljarska in gospodinjska ter zbirke igrač, obrednih predmetov in predmetov ljudske umetnosti, v krajevnem smislu pa libeliška (s težiščem na svojem znamenitem plebiscitu) ter leška zbirka etnografskih predmetov. Prav tako velika posebnost sta zaokroženi zbirki - Čarfova panjskih končnic ter Prodnikova narodopisnih predmetov. Koroški zgodovini je še zlasti namenjen poseben oddelek z orisom dolgoletnega odpora germanizaciji in narodnoosvobodilnega boja, kar smotrno osvetljujejo tudi bogato arhivsko gradivo in okrog 2500 dokumentiranih predmetov. V sicer izjemnem bogastvu oddelka za koroško kulturno in umetnostno zgodovino je vendarle potrebno oporekati navedku o slikarju Radu (in ne Radetu) Nikolicu; bil je seveda uveljavljen kipar in likovni učitelj. Pa tu omenimo še oddelek za pedagoško službo, saj je nedvomno tisti, ki pač najbolj doživlja življenjski utrip z množico mladih obiskovalcev zaradi pestrih dejavnosti - ne le z učnimi urami, temveč tudi s posebne hvale vrednim sodelovanjem v raziskovalnih projektih, ki pogosto segajo celo preko sicer že lep čas neobstoječe koroške državne meje. Tako smo prišli do razdelka Stalne zbirke in razstave, ki najavlja pojavnost po vseh treh koroških dolinah, razporejenih po abecednem redu. Na strani 68, tu njeno zaporedno število posebej omenjam, ker v kazalu ni vpisana, jih uvaja celostranska barvna Panoramska karta Koroške, oštevilčena po posameznih vsebinskih podatkih. Celostno jih našteva natančni Seznam zbirk in razstav spet po dolinah, toda zdaj z vsemi kraji, kjer kaj najdemo. Najbrž je samoumevno, da jih je največ po dolinskih središčih z bogato nadaljnjo členitvijo po posameznih krajih, pri tem pa so Libeliče v prvem razdelku Dravska dolina pred Dravogradom že zaradi znanih svojskih zgodovinskih posebnosti. Enako samoumevno je torej, da so tu na prvem mestu Libeliče s sestavkom in muzejsko zbirko Koroški plebiscit. Na zgolj svojem krajevnem ljudskem glasovanju, z vso pokončno slovensko narodno zavestjo so ga vodili župnik Anton Vogrinec ter učitelja ljudske šole Janko Gačnik in Janko Kuhar, so se namreč farani 30. septembra 1922 odločili za priključitev Sloveniji oziroma Jugoslaviji. To je gotovo bilo najpomembnejše samostojno zgodovinsko dejanje kateregakoli slovenskega kraja, saj so si Libeličani hkrati sami določili državno mejo. Od preostalih razstav gre zlasti omeniti še libeliško kmečko zbirko in izvirno staro učilnico, ob kateri se pač pogreša navedek, kateri učni jezik je do konca cesarstva v njej prevladoval, sploh če upoštevamo, da je skozi vse to obdobje v koroškem šolstvu velikonemški pritisk na Slovence bil zelo močan - le spomnimo se znane Vorančeve sočasne zgodbe iz njegove koteljske šole! V drugih krajih omenjamo pretresljivo urejene trpljenja polne gestapovske zapore v Dravogradu, tamkajšnji Ribiški muzej ter iz novejše zgodovine Muzej osamosvojitvene vojne na Koroškem leta 1991 v bližnjem dvorcu Bukovje v nekdanji dolgoletni vojašnici jugoslovanske armade, zatem pa Kovaški in gasilski muzej Muta. Edinstvena je razstava v vuzeni-škem župnišču Slomšek v Vuzenici 1838-1844. Tu je napisal prvi in s tem zgodovinsko toliko znamenitejši večpredmetni slovenski učbenik Blaže in Nežica v nedelski šoli (1842). Po takrat veljavnem cerkveno državnem šolskem zakonu je bil župnik Slomšek tudi šolski nadzornik, pristojen tako rekoč za celotno območje današnjega koroškega zavoda za šolstvo, z mejo svoje župnije pa tudi v današnji Avstriji do Sobote (Soboth), približno na pol poti med Labotom (Lavamund) in Ivnikom (Eibiswald). Pomembni zgodovinski pomniki so še Župankova domačija ter Partizanska bolnišnica Tevakin na Kozjaku iz sklepnega obdobja II. svetovne vojne na Kozjanskem. Ta razdelek zaključujeta Muzej kamnoseštva, steklarstva in gozdarstva v Ribnici na Pohorju ter Zbirka starih steklenih izdelkov v Josipdolu. Največja posebnost pa je Splavarski muzej v Podvelki zlasti v zvezi z znamenito Šarmanovo družino, ki je predvsem v obdobju jugoslovanske kraljevine na splavih s pohorskim lesnim bogastvom preko Hrvaške trgovala vse do Beograda. 64 ODSEVANJA 85/86 66 Prehajamo v poglavje Mežiška dolina; uvaja ga pravljično lep Jeseničnikov posnetek Ivarčkega jezera, snovno pa sestavek Etnografska zbirka v Črni. Gradivo zanj je prispeval zbiralec Miro Prodnik in gotovo tudi starinski celostranski posnetek petih Črnjank v značilni ljudski noši. Naj takoj omenim, da ima Mežiška dolina toliko zbirk (v zborniku od strani 104 do 141), da jih bom tu lahko omenil le v bolj strnjeni izbiri. Vsaj marsikoga danes preseneča središče Črne, kjer je na ogled Rudarska muzejska zbirka v spomin na več kot tristoletno rudokopno zgodovino kraja. Da so Korošci čebelarili že od nekdaj, društveno pa vsaj od leta 1914, izpričuje stalna razstava v Topli s kar nekoliko pesniškim naslovom Človek po svetu, čebela po cvetu. Mežico tu zastopa sestavek Naravoslovni fotograf Maks Kunc. Njegova izjemna zbirka fotoposnetkov in dnevniških zapisov v okviru stalne razstave Podzemlje Pece je dostopna v rudniškem muzeju na Glančniku. Kot del iste razstave je tu še tista z naslovom Tako so nekoč živeli knapi. Običajno je že, da se opis končuje z izjavo 'Muzej nudi strokovno pomoč', vedno pa manjka podatek, ali je na voljo tudi strokovni vodnik oziroma razstavni katalog. Vmesni prevaljski del je zastopan s panoji na Poljani Konec II. svetovne vojne na Koroškem s pripombo, da so tako zaznamovana še druga velika bojišča od Doliča do Pliberka. Prevaljska zapisa sta prav tako še Povhov mlin, ki je v dolini ob cesti na Šentanel, ter Vandravski trg v središču Prevalj po nedavni celostni prenovi mesta, pri kateri je dejavno sodeloval tudi Koroški pokrajinski muzej skupaj s celovškim arheološkim muzejem. Nič manj kot deset muzejskih zbirk je povezanih z Ravnami, tako poimenovane leta 1952 na predlog dr. Franca Sušnika namesto dotedanjega Guštanja; obenem z novim imenom je kraj postal mesto. Muzejski del uvaja zapis Železarska zbirka, namenjen razvoju železarstva v celotni Mežiški dolini. Dopolnjuje ga tudi naslov Muzej železarstva - štauharija s podnaslovom Slovenska pot kulture železa, oboje pa se nanaša na stalno razstavo v mestnem gradu, ki ima v tem sklopu še samostojno enoto Grad Ravne. Drugi zapisi so Gozdarska in lesarska zbirka, v kateri je celo model mislinjske gozdne železnice, Etnološka zbirka ter Lapidarij - kapela gradu Ravne. Samostojni prispevek Forma viva nas seznanja s sedmimi dejavnimi mednarodnimi srečanji 33 kiparjev na Ravnah v obdobju 1964-2008. Ustvarili so 33 monu-mentalnih umetnin in nekaj jih je postavljenih tudi v vseh štirih mestih Mežiške doline. Sklepni del je naslovljen Prežihova bajta - 30 let (1979-2009), odkar je bila na Preškem vrhu nad Kotljami urejena v spomin enemu najpomembnejših slovenskih pisateljev. Uredništvo našega zbornika je Prežihovemu Vorancu z vso upravičenostjo namenilo dve celi strani v sliki in enak obseg v besedi, a brez omembe katerekoli od njegovih nikakor ne ravno redkih književnih del. Toda vsaj vidimo jih, recimo kakšnih deset knjig njegovih zbranih del na skrinji v njegovi hiši. Poglavje Mislinjska dolina zavzema strani 142-166. Zaradi krajevno neupoštevane Mislinje smo takoj pri zelo kratkem sestavku Zgornje Dovže - vila rustica. Zvemo, da gre za rimsko posest, ki so jo ponovno raziskovali v obdobju 1992-2003 in razkrili lep tloris približno 14 x 10 m. Lastniki so nedvomno bili premožni Rimljani, kar sodimo po opečnatih strešnikih ter talnem in stenskem ogrevanju stavbe. Takoj zatem stopimo v 19. stoletje s prispevkom Spominska soba dr. Ljube Prenner v vodriški gostilni. Prennerjeva je bila pravnica in pisateljica, ki ji pripada prvi slovenski kriminalni roman Neznani storilec, za katerega se tu nedvomno spodobi zapisati vsaj še letnico prvega natisa 1939. Pravi spomenik tehnične kulture opisuje članek Herčeva žaga in mlin na reki Mislinji v Tomaški vasi pri Slovenjem Gradcu. Zapis nas prepričuje, da ob tem gre za odlično urejeno kmetijo družine Herc s posestvom vred in vsem, kar mu pripada. Vse to je danes le še zadnji del nekdanjega nepredstavljivega niza (v prvi polovici 20. stoletja) kar osmih žag in sedmih mlinov na razmeroma majhni reki in razdalji manj kot 8 km med Šmartnim in Turiško vasjo. Sledi ... 'kulturni spomenik državnega pomena Paučkove partizanske bolnišnice' (skrivno ime Trška gora) v pohorskih gozdovih nad Slovenj Gradcem, kjer so v zadnjem letu II. svetovne vojne zdravili okrog 300 partizanov in zavezniških ranjencev. Zaradi izredne zgodovinske vrednosti nas naslednji zapis vrne v Cerkev svetega Jurija nad Šmartnim in ESEJISTIKA 64 ODSEVANJA 85/86 67 ESEJISTIKA tu naj le dodam vabilo, da je tudi zaradi vrhunske ureditve arhitekta Milana Kovača (1994) vredna ne le prvega, temveč prav tako ponovnega obiska. Prispevek Sokličev muzej (od leta 1937) nas prestavi v mestno središče. Z vsem izrednim bogastvom ljudske in umetne kulture - ustanova je tudi knjižnica in galerija - ga je ljubiteljski umetnostni zgodovinar župnik Jakob Soklič podaril mestu. Ob koncu beremo: 'Samostojno zaokrožen del Sokličevega muzeja je spominska soba Frana Ksaverja Meška ...'. Slednji je v obravnavanem zborniku še večkrat omenjen v navedeni obliki osebnega imena in enako še v katerih virih, toda bil je Franc K. M., kakor je seveda zapisan tudi v Enciklopediji Slovenije 7 (1993) ter v Leksikonu slovenska književnost (1996) in tudi leta 2005 v vsestransko izvrstnem vodniku Karle in Staneta Berzelaka Slovenj Gradec in Mislinjska dolina. Glede tega me je nadalje zanimalo, kakšno obliko bom le našel v najnovejšem viru Slovenska nacionalna enciklopedija (2011), a v njem Meška iščemo zaman, kar je neverjetna malomarnost. Najdemo pa ga skupaj z duhovnim tovarišem in prijateljem Sokličem v mojstrski upodobitvi akademskega kiparja Rada Nikolica leta 1984 ob obeh mestnih cerkvah. Njegov doprsni kip je Nikolic izdelal tudi za knjižnico, ki nosi Meškovo ime. Pustimo torej ime Fran še naprej zahodni polovici Slovenije, vzhodni pa pač ostane Franc. Približno v tistem obdobju je nastala Nikoliceva reliefno izdelana stena v sejni sobi na Meškovi ulici, ki mi je 20 let služila na koroškem zavodu za šolstvo. V neposredni bližini obeh cerkva je - kakor na treh posnetkih tudi vidimo ob zapisu Slovenj Gradec - srednjeveško obzidje. Prenovljeni del zidu so odkopali in nam je na očeh v enem najprometnejših delov mesta med gimnazijo, obema cerkvama in bolnišnico. Vedeti je namreč treba, da je cesarsko podeljena pravica do obzidja omogočala, da je kraj postal mesto, kar se je v Slovenjem Gradcu dogodilo leta 1267, torej stoletja pred drugimi koroškimi mesti. Preseneča pa, da tega podatka v našem zapisu ne bomo našli. Slovenjegraški sklepni zapis nas ob posnetku prireditveno urejenega privlačnega atrija pod mestno hišo napotuje v glasbeno umetnost. Dvojno je naslovljen z Muzej Huga Wolfa ter Mednarodni informacijsko dokumentacijski center Huga Wolfa, oboje seveda v počastitev skladateljevega spomina. Gotovo pa ne bi bilo odveč ponoviti dokazilo zgodovinarja Josipa Mravljaka in župnika Jakoba Sokliča, ki sta prva pisala o tem, da je skladatelj povsem slovenskega rodu. To je pripomoglo Jožetu Leskovarju, ravnatelju glasbene šole Slovenj Gradec, ki je do leta 2011 delovala v Wolfovi hiši, v župnijskem arhivu v Šentjurju pri Celju v matični knjigi izpisati potrditev njune domneve. Zgodovinsko pomemben je tu še zapis Grofje Andeški in Slovenj Gradec, povezan s cerkvijo svetega Pankracija na gradu nad Starim trgom. Mejnika sta leto 1228, omemba grajskega učitelja, in leto 1257, do katerega se je Slovenj Gradec že razvil v tržno naselje. Zaključni vsebinski del našega zbornika z naslovom Zgodovina Šentjanža pri Dravogradu in narodno obrambnega tabora 7. aprila 1918 v Šentjanžu nas usmerja k zadevni stalni muzejski zbirki v stavbi šentjanške krajevne skupnosti. Beremo tudi o spopadu med udeleženci tabora in napadalci, ni pa zapisano, da so slednji bili okoliški Nemci, ki so hoteli slovenske zborovalce razgnati, toda ti so se jim odločno uprli, tako da so se nasprotniki, med njimi nemčurski nadučitelj dravograjske šole, morali reševati z vratolomnim begom. V sklepnem delu jubilejne knjige ob 60-letnici Koroškega pokrajinskega muzeja se nam najprej razkriva resnično obilje z Naslovi stalnih zbirk in razstav. Slikovno ga uvaja največja vuzeniška znamenitost - posvetna poslikava stropa v župnišču, nastala leta 1653. V Dravski dolini je muzejskih zbirk sicer 16, v Mežiški 18 in v Mislinjski 12; večino smo jih spoznali v doslej obravnavanih zapisih. Enako bogastvo razkrivajo Pedagoško-andragoški programi z delavnicami in učnimi urami. Opravka imamo kar z 18 strnjenimi učnimi načrti, ki so zares tako razvejani, da vsak gotovo šteje za več učnih ur. Naj tu navedem samo dva; prvi je Spoznavanje zgodovine na terenu -Koroška v 20. stoletju, ki nas na koncu seznanja z Ribiškim muzejem v Dravogradu, v katerem spoznamo vse ribje vrste koroških rek. Drugi je Mitologija svetega Jurija, ker nas vrača k arheološkim najdbam v in ob legenski cerkvici iz 9. stoletja v trikotniku, ki ga sestavljata še cerkev sv. Marije na Homcu pri Šmartnem ter 64 ODSEVANJA 85/86 68 sv. Pankracija nad Starim trgom pri Slovenj Gradcu. Poseben razdelek imajo dodatni Andragoški programi v obliki strokovnih posvetov; izvajata jih tako ravenska kakor slovenjegraška muzejska enota, prva od leta 2004 in slednja od 2009. Gre za zelo pestre in zanimive vsebine, ki so vse avtorizirane, in kar škoda je, da od njih beremo predvsem naslove. Spet za vzorec izvzemam zgolj dva: Predstavitev knjige dr. Marjana Linasija Koroški partizani; Protinacistični odpor na dvojezičnem Koroškem v okviru slovenske Osvobodilne fronte ter razstavnega kataloga Nemška okupacija Slovenj Gradca 1941-45 v luči korespondence družine Simoniti. Zvemo še, da ti programi potekajo tudi v izvenkoroških krajih ter v sosednji Avstriji in Hrvaški. Nekaj vsebin so zlasti v letih 2010-11 obiskovalci sodoživljali na srečanjih Koroški muzejski večeri. Tudi naslednje poglavje Arheološke raziskave pod vodstvom svetovalke Saše Djura Jelenko nedvomno presegajo objavne možnosti zbornika in mojega spisa. Gre za delovne naloge od leta 2001 do 2011 tudi za posebne naročnike, npr. za župnijski urad Ribnica in Dars in večkrat prav tako za koroške občine (Prevalje, Dravograd, petkrat Mestna občina Slovenj Gradec). Preglednica Strokovni posveti in srečanja našteva 9 prireditev v času od leta 2006 do 2010, šest jih je opravil naš muzej. Prevladujejo takšni, ki daleč presegajo koroški okvir dejavnosti, npr: IX. zborovanje Slovenskega muzejskega društva, SG 4.-6. 10. 2007; 8. mednarodni simpozij Forma viva Ravne na Koroškem, Ravne 17.-30. 9. 2008; mednarodni kolokvij Onkraj reke Stiks - Grobovi veljakov Norika in Panonije, Kolationa/Stari trg 1909-2009, soorganizator tudi Avstrijski arheološki inštitut, Slovenj Gradec 23.-24. 4. 2009; Reševati - ohranjati - varovati, soorganizator tudi Slovenski narodopisni inštitut Celovec, Ravne, 22. 10. 2009; Mednarodna konferenca o reki Dravi, soorganizatorja tudi Občina Dravograd in Biološki inštitut SAZU, dvorec Bukovje 30. 9.-1. 10. 2010. Spet je torej tu veliko gradiva za nadaljnjo študijsko obdelavo, kar vsaj enako velja še za stran Evropski projekti v okviru evropske prestolnice kulture leta 2012. In vse to se tu najde kot le del samo dveh vsebinskih strani, od katerih eno spremlja celostranski posnetek kakšnih 35 obiskovalcev; z njimi vidim še sebe, ker pa je slika spet brez pojasnila, naj dodam, da nisem razrešil, kdaj in kje sem bil zraven. Svojevrstno presenečenje sta strani 202-203 v staroveški latinščini s pripisom Inkunabula (= prvotisk pred letom 1500) Matevža Cerdonisa z obrobnimi navodili za prepisovanje; izvirnik hrani NUK v Ljubljani. Cerdonisa tu najdemo, ker je bil okoli leta 1445 rojen v Slovenj Gradcu, vendar tega podatka tu ni. Po študiju na Dunaju je postal tiskar inkunabul v Padovi. V ES 2/1988 je o njem kratko geslo, ki ga je napisal Slovenjgradčan dr. Primož Simoniti; od njega zvemo, da je ohranjenih nekaj več kot 60 Cerdonisovih del. Povsem v redu je torej, da ga imamo v našem zborniku, zaman pa ga bomo iskali v novi Slovenski nacionalni zgodovini (MK 2011), kar je njen neoprostljiv spodrsljaj. Proti koncu je treba omeniti častitljiv seznam Fondi arhivskega gradiva. Naštetih je 28; gotovo so vsi pomembni in vsaj nekaj jih je potrebno navesti: fond Bogdana Žolnirja, dr. Ljube Prenner, dr. Alojza Bratkoviča - bil je prvi slovenski župan Slovenjega Gradca, fond nekdanje občine Razbor, fotoarhiv Šmartna/SG, fond Frana = Franca Ksaverja Meška, Jakoba Sokliča, fond Koroška 1918/1919 ter fond bralne značke. Sledi razdelek Izdajateljska dejavnost sodelavcev muzeja, ki je vseskozi izredno bogata. Zatem je Kronološki pregled razstav 2001-2011 s komaj verjetnim seštevkom 251 in z napovedjo nadaljnjih pet za leto 2012 v okviru partnerskega mesta Slovenj Gradec z evropsko prestolnico kulture Maribor. Zadnje poglavje je Bibliografija 2001-2011 vseh 12 delavcev KPM; daleč največ objav ima dr. Karla Oder. Vmes je še eno presenečenje: rokopisno pismo Jožeta Plečnika Alojzu Repanšku avgusta 1952, kot je uredništvo zbornika pripisalo pod pismo. Največji slovenski arhitekturni mojster se mu zahvaljuje za vabilo na svečanost z obžalovanjem, da se je ne bo mogel udeležiti. Iz črnjanske šolske kronike pa naj dodam, da je šlo za odkritje Plečnikovega spomenika NOB v središču Črne. Franček Lasbaher, Šmartno/SG, 17.-26. 2. 12 ESEJISTIKA 64 ODSEVANJA 85/86 69 Glej, avtor, kaj smo naredili iz pesmi ESEJISTIKA Naslov je preigravanje znane pesmi What Have They Done to My Song Ma kultne avtorice Melanie, ki pa ne namiguje nujno na istovetnost sporočila le-te, prej na možnosti in priložnosti, ki jih ponujajo reinterpretacije izvirnega avtorskega dela. Melanie mora shajati vsaj s štirimi reinterpretacijami svoje pesmi, nam časovno in geografsko najbližja je Bajagina predelava Vidi šta sam ti uradio od pesme, mama iz leta 1985. Uvodni diskurz naj služi le za premislek in ustvarjanje miselno-zvočne kulise s kantavtor-skim ozračjem in ozvočjem. Oktobra lanskega leta je v čast 10-letnice Festivala mlade literature Urška, ki se je preteklo desetletje pod okriljem JSKD začel odvijati v Slovenj Gradcu, izšla kompilacija uglasbene poezije z naslovom Uršljanske. Plošček, audio CD je založil SPUNK, gimnazijsko kulturno društvo gimnazije Slovenj Gradec v sodelovanju z JSKD RS in 01 Slovenj Gradec, za kar so odgovorni - v prvi vrsti seveda Andrej Makuc, nato Dragica Breskvar in Andreja Gologranc. Ekipa tudi sicer bdi nad festivalom Urška, ki se je v slovenjgraški umetniški milje že lepo ukore-ninil in se zrasel z mestno kulturno-umetniško produkcijo ter ponudbo. Pri Uršljanskih gre za album šestnajstih skladb na besedila pesmi petnajstih izbranih avtorjev - uršljank in uršljanov, katerih poezijo so v posameznih obdobjih uglasbili in interpretirali različni avtorji oz. zasedbe: Zlatko Verzelak alias Franc Vezela s spunkovskim bendom gimnazijskega kulturnega društva Franc & Roses (20002-2004), Borut Mori in Andrej Ofak (2005-2007) ter Franc Vezela z bendom Matalaja (2008-2011). Zgoščenka je pravzaprav kompilacija s CD-jev Pod odejo sva skrita, Naj letim in Ni per-fektno - je pa špica ter uglasbenih besedil za leta Naslovnica je opremljena s Pečkovim barvnim pastelom iz cikla Uršlja gora 2009, 2010 in 2011. Za pestrost besedil je bilo poskrbljeno že v startu z izborom avtorjev po pravilu en uršljan - ena pesem. Album se začne z Jožetom Hribernikom in njegovo ironično V naši ulici leži mrtev jugo in konča z Najlepša so jutra Nine Bizjak; izjema, ki potrjuje pravilo je pesnica Barbara Žvirc z dvema besediloma, morda zategadelj, ker v eni pesmi trdi Sem tvoj najsvetlejši otrok, v besedilu druge pa lahko ugotavljamo, da je za razliko od ostalih zastopana Malo in še malo bolj. Vsekakor je izbor dober in zanimiv. Uglasbene pesmi pripadajo izbranim uršljanom, v 20-stranski spremni knjižici pa je poleg besedil vseh pesmi, ki so v album nanizane kronološko (2002-2011) objavljenih tudi več barvnih fotografij glasbenih zasedb, ki so te pesmi izvajale. Uvodoma je v knjižici objavljen tudi imenski seznam izbranih avtorjev za vsako leto festivala. Raznolikost glasbenih pristopov in aranžmajev ter s tem zvočne slike posameznih pesmi pa zagotavljajo prej omenjene različne avtorsko-izva-jalske ekipe. Pri izboru likovne opreme je avtor oblikovalske zasnove ohranil prvotni likovni motiv Urške: ženska figura z Uršljo goro v ozadju (črtna risba akademskega slikarja Karla Pečka), ki je na tiskanem gradivu prisoten že desetletje in predstavlja prepoznavno celostno podobo festivala. Za opremo jubilejnega albuma je osnovna ideja nadgrajena in obogatena z barvami. Naslovnico ovitka in površine CD-ja tokrat krasi Pečkov barvni pastel Uršlja gora iz istoimenskega cikla, kar s pomočjo umetniške slike postavlja festival v natančne geografske okvire in v prepoznaven slovenjgraški umetniški milje. Blaž Prapotnik 64 ODSEVANJA 85/86 70 Z balkona vidim evropski Babilon Koncert - predstavitev zgoščenke Le včasih tiho vzdigne se zavesa z zenic - z uglasbeno evropsko poezijo vokalno-instrumentalne skupine Matalaja kulturnega društva SPUNK je bil lepo doživetje, saj je izdelek nadvse zanimiv, jezikovno pester in glasbeno-aranžmajsko bogat. Na odru so zaigrali in zapeli: Maja Krebl (vokal, tamburin, cajon), Tanja Klančnik (citre, vokal), Lara Sedar (klaviature, vokal, cajon), Polona Šavc (kitara), Alina Hirtl (flavta, cajon, vokal) in Gregor Kragelnik (kontrabas). Ob koncu koncerta se je ekipi pridružil še avtor večine glasbe na albumu, dolgoletni mentor in član benda, boemski umetnik, pisatelj in glasbenik oz. kantavtor Franc Vezela/Zlatko Verzelak, ter v čustvenem ozračju zaigral bis s svojo nekdanjo ekipo in požel nemalo odobravanja ter navdušenja. Z zamenjavo mentorjev je nastala zanimiva sprememba. Novi mentor zasedbe je namreč postal Benjamin Pirnat, akademsko izobražen glasbenik in pedagog, ki je ob začetku aktualnega projekta, ob neutrudnem Andreju Makucu, zaoral z vso silo, znanjem in kreativno energijo. Ne gre spregledati dejstva, da je Beno kreativen basist/kontrabasist, komponist in aražer z obsežnim glasbenim znanjem, bogatimi izkušnjami ter kilometrino, kot se reče delovnim glasbenikom, ki aktivno nastopajo na odrih doma in v tujini. Čeprav v skupini Matalaja ne igra, bo vse to gotovo dodatno pozitivno vplivalo na delo mladih (po)ustvarjalcev, sploh če bo novi direktor slovenjgraškega Kulturnega doma vse te izzive zmogel tudi časovno uskladiti. Kar v letu, ko je Slovenj Gradec eno izmed predmestij Evropske prestolnice kulture, gotovo ni ravno enostavno. Izdelek Le včasih tiho vzdigne se zavesa z zenic nosi naslov po verzu uglasbene pesmi Panter nemškega pesnika R. M. Rilkeja in spada v zbirko Mentorjevih zvočnih knjig pod uredniškim očesom in ušesom Dragice Breskvar, katerih založnik je JSKD. Simboličnih dvanajst evropskih zvezd, preko prav toliko pesmi v jezikih vidnih avtorjev, med drugimi predstavljajo: angleški Byron, francoski Baudelaire, španski Lorca in italijanski Petrarca. Prisotni so tudi skandinavci: norveški in švedski jezik, vmes je slovaška ljudska, ki je skoraj identična naši Zabučale gore ter bolgarska in portugalska pesem. Zastopan je tudi madžarski jezik, ki pripada ugrofinski skupini jezikov. In na koncu slovenska (pa nikakor ne slovenceljska) Svetlana Makarovič s svojimi Prekletimi kadilci. Da, pravi sodobni evropski Babilon. V knjižici besedil je k sreči objavljenih vseh 12 pesmi s prevodi v slovenščino, kar vsem manj nadarjenim ali pa sploh ne poliglotom omogoča razumevanje sporočila v originalu zapete oz. interpretirane poezije. Oblikovno in izvedbeno skromno spremno knjižico, ki sicer premore tudi QR kodo, sta z debelim črnim markerjem (z levo roko?) podpisala oblikovalec Herman Pivk ter tehnični urednik Andrej Perčič. Idejno in materialno asketska oprema žal ni uglašena z barvitostjo poezije in glasbe na zgoščenki. Aranžmaji pesmi na albumu so bogati in zanimivi in so delo celotne ekipe Matalaje, Lare Sedar in/ali Benjamina Pirnata, ki je prispeval tudi dve skladbi. Paleta zvokov je pestra in pokriva širok spekter, uporabljeni so tudi zanimivi ritmični poudarki, posnetki pa so tudi v avtomobilu lepo poslušljivi. Ne ravno posrečena je le uvedba teme Pink panterja (The Pink Panther theme) v ozvočeni Rilkejevi pesmi Panter, ki na prvo asociacijo morda ustreza, a glede na žalobno vsebino in sporočilo pesmi deluje ironično in moteče. Drugače pa so pesmi dobro odpete, kar v nekaterih tujih jezikih gotovo ni enostavno. Že na koncertu in ob kasnejšem poslušanju albuma pretežno uspelih skladb je podpisanemu najbolj zatresla dušo Despedida F. G. Lorce, ki sodi med lirične, a izredno silovite interpretacije z veličastnim aranžmajem in intezivnim čustvenim nabojem. Vsekakor eden od presežkov. Ob spremljavi klavirja govorjeni stihi Ko umrem, pustite balkon odprt pred bogato kuliso harmonij v ozadju. Veličastno razpoloženje, stopnjevano z melodijo flavte in ekspresivnim vokalom v domišljijo prikliče podobe: secesijski balkon, skozi lahko kovano ograjo na pol odgrnjena tančica zavese v lahnem vetru zaniha skozi odprta vrata ... ESEJISTIKA j, Faksimile naslovnice Blaž Prapotnik Na poti s koncerta sem svoje vtise ob Despedidi navdušeno razlagal Francu Vezeli, kije le resignira-no pripomnil, da od vseh skladb ravno te ni napisal on ... In bilo je prepozno, da bi se ugriznil v svoj sslovenski jezik. 64 ODSEVANJA 85/86 71 Knjižna bera Toma Jeseničnika 2011 ESEJISTIKA Tomo Jeseničnik je človek, za katerega se slej ko prej izkaže, kako je dobro, če ga poznaš, še bolje, če se poznata. Zdaj je v tem zastavljenem razmisleku takoj čas za zastranitev, da bom po njej zmogel in medias res tega zapisa. Namreč, prepoznavni znaki našega Mesta, vzemimo za izhodišče slovenski državni okoliš, so zagotovo naslednja tri oprijemališča: galerija, mesto glasnik miru in Wolf. Z njimi je približno tako kot pri Angležih z vremenom - zagotovo boš vsaj z eno izmed naštetih iztočnic naletel na odziv in dočakal repliko, pa kjerkoli že boš na naših dvajset tisoč kvadratnih kilometrih. Ko zmanjka osnovnega razgovarjalnega štofa, se lahko lotiš še drugih tem - priročno pogovorno vezivo so slovenjgraški domačini pionirji: prvi slovenski tiskar Cerdonis, avtorica prvega slovenskega žanrsko čistega kriminalnega romana Ljuba Prenner, prvi slovenski filmski igralec Leo Poljanec ... Zagata se lahko zgodi, ko se je treba ozreti v aktualni trenutek in poiskati, alpinisti bi rekli, ustrezen grif za dva. In ni se mi zgodilo samo enkrat, da sem kje daleč od »moje« doline zastavljal besede o čemer že bodi, ko sva s sogovorcem natrošala nove besede tudi s Tomovo (Tomotovo bi se slišalo mnogo bolje) pomočjo, to se pravi - s pogovorom o njem. Konec pogovornega obvoza. To predvsem pomeni, da T. J. marsikdo in marsikje pozna: ali osebno ali kot figuro, ki te takrat, ko je v akciji, s svojo pojavo spominja na fotokiborga, ali kot znanega neznanca, s katerim si se srečal posredno s pomočjo katere izmed njegovih avtorskih fotografij. Tomo je človek akcije. A zna to bolezen sodobnega časa obvladovati, to je - zna se tudi ustaviti, pokleptati, vzame si čas, pa če se mu še tako mudi (a tega ne pokaže). Ko sva se pred meseci mimala, sem ga namesto v maniri one angleške o vremenu, pobaral, kaj dela. In je povedal, da med drugim zaključuje fotografski projekt za novo slovenjgraško monografijo. In sem kot mimogrede navrgel, da mora biti njegova fotobibliografija pa že kar obsežna. Se je najbrž nabralo z njegovimi fotografijami opremljenih knjig pa že kar kakšen ducat. »A veš, da jih je v zadnjem letu in pol izšlo osemnajst,« je odgovoril. Osupnil sem. In kot odsevanjski urednik na preži sem mu pradlagal, da v naši reviji v rubriki nove knjige to bero predstaviva. Skromen, kot je, se je najprej začel otepati, trmast kot sem, sem ga skušal pridobiti za projekt. Mislim, da je bil odločilen predlog, da predstavimo knjige na drugačen način: naj Tomo o vsaki, kjer se bo to zdelo vredno, zapiše zgodbo, doživetje, utrinek ... In se je zgodilo, kar je zapisano na naslednjih straneh. Jaz sem bil navdušen. In sem še. A . M . Prežihov Voranc: Solzice, Mladinska knjiga Založba, d. d., 2011 Zdelo se je, kot da mlado listje bukve kar tekmuje v intenzivnosti svojega svežega zelenila s prav tako mlado in šele pred tednom ali dvema rojeno prvo spomladansko travo. Svoje je pod severnimi obronki Uršlje gore dodala svetla in difuzna svetloba, ki jo je povzročala visoka oblačnost ter še močneje srkala zeleno barvo iz narave. Spustil sem se počez navzdol po strmem travnatem pobočju in se onkraj razpenjenega potočka, ki mu je moč dajal topeči se sneg na Uršlji, okobalil na ozko stezico, ki me je pripeljala do mlina. Tudi njegova streha je bila zelena, zelena od sočnega mahu, ki se je prebujal na raskavih skodlah. Skozi poseben enolečni objektiv, s katerim sem nameraval posneti celo serijo fotografij za opremo nove izdaje Solzic, je postava čokatega mlina na bregu potočka sredi zelenila visokih bukev nenadoma oživela, pravzaprav poskočila. Navidez okoren in statičen motiv je v iskalu fotoaparata na vso moč vdihnil ... Zavedel sem se, da bo ta serija fotografij popolnoma drugačna od mojih dosedanjih knjig. 64 ODSEVANJA 85/86 72 Naša ovca in njena volna (več avtorjev), založila Občina Solčava, 2011 Tik pod grebenom Strelovca, malo pred mestom, kjer sem si zamislil, da bomo posneli fotografije dveh pastirjev s čredo, smo naleteli na trupla štirih ovac. Tri od njih so bila grdo razmesarjena. Domen - lastnik črede, in Peter, ki že od rojstva ne sliši in se sporazumeva z branjem z ustnic in s kretnjami, sta nemo zrla vanje. Je bil na pohodu medved, so jih pokončali klateški psi, jih je najprej ubila strela in so jih šele potem raztrgale lisice ...? Še bolj nas je skrbelo, ker o čredi na zelenem sedlu med Strelovcem in nazobčanim grebenom Ut pod Ojstrico ni bilo niti sledu. Nekaj je bilo hudo narobe. Domen in Peter se odpravita naprej skozi gosto mrežo gorskega borovja. Bernarda, ki je ena od avtoric knjige, se sesede v travo in me nemočno pogleda. Jesen nezadržno trka na vrata in zaveda se, da, če nam danes ne uspe narediti fotografij za knjigo, bo z izidom treba počakati še eno leto. Težko verjetno je, da bomo dobili še eno priložnost, sneg lahko na teh višinah zapade že v nekaj dneh pa tudi nas bi v kratkem času težko spet zbobnala skupaj. Sonce vztrajno drsi za vrh Mrzle gore, na nasprotni strani pa se gore nad Robanovim kotom že zlatijo v poznopopoldanski svetlobi. Ko se na nebu še veliki strnjeni oblaki razgradijo v drobcene bele ovčke, kakor sem predvideval in upal glede na vremensko napoved, ki sem jo spremljal več kot dva tedna, mi postane jasno, da nam vse skupaj polzi iz rok. Pogoji za fotografiranje so idealni, lokacija je idilična, svetloba, kakršno v celem življenju doživiš manj kot desetkrat, brezvetrje ... A tišina nas grobo opomni, da je v preteklih dneh moralo nekaj strašnega pognati ovce med razbite skalne stolpiče skorajda pod vršni greben Ojstrice. Strah je očitno tako močan, da ga ne omilijo niti debele kepe kamene soli, ki jih Domen in Peter nosita s seboj v malhah. Nenadoma se Mojca, ki jo je Bernarda povabila z nami na Strelovec, požene na pomoč Petru in Domnu. Tudi ona kmalu izgine med gostim borovjem. Ostalo nam je še manj kot dvajset minut časa, preden bo Mrzla gora za danes pogoltnila vedno bolj oranžno rumeno sončevo kroglo. Potem pa iznenada zaslišimo Domnove klice: »Na, na, na ...!« In spet: »Na, na, na ...!« Oddahnem si, ko med Domnovimi in Petrovimi klici zasli-šim vedno glasnejše blejanje ovac. Uspelo jim bo! Ko uzrem prve umazano bele kožuhe ovac med temnozelenim borovjem, se še zadnjič ozrem proti zahodu. Še deset minut! Pripravim se, potipam vse tri objektive, ki sem si jih pripasal, postavim se na mesto, kamor si želim, da bi Domen prignal prvo gručo ovac. Srce mi divje razbija, z levim očesom kontroliram okolico in simo kompozicijo, z desnim pa v iskalu spremljam ovce ESEJISTIKA 64 ODSEVANJA 85/86 73 in Domna, ki so vedno bližje. Ne smemo narediti nobene napake, ovac ne smemo preplašiti s hitrimi gibi, ker bi zagotovo spet ušle nekam pod Ojstrico. In potem se začne. Z Domnom in Petrom se sporazumevam s kretnjami. Hitro ju usmerjam in razporejam vsakega s svojo gručo ovac po čudoviti zeleni preprogi gorskega sedla. Sol ima vendarle magično moč in ovce so postale vodljive, kot da bi bile udomačene. Peter me večkrat previdno pogleda, s kretnjo mu pokažem, da je odličen. In res je pravi kleni hribovec, klobuk, srajca iz lanenega platna, irhaste hlače, okovani gojzarji ter visoke debele volnene nogavice so ga vsaj za danes prelevile v pastirja iz preteklosti. Vse hitreje se gibljem med gručami ovac, se spuščam enkrat na osvetljeno, drugič spet na senčno stran grebena. Fotografiram proti soncu, na horizontu se izriše Domnova silhueta obkrožena z desetglavo gručo ovac. Vriskam od veselja, na rokah se mi ježijo dlake, ko z zadnjimi od 750 posnetkov, kolikor sem jih posnel v manj kot petnajstih minutah, pospremim sonce za Mrzlo goro. Obsedim v travi, zrem v zaslonček, ki me utripajoče opozarja, da mi je zmanjkalo prostora na obeh spominskih karticah v fotoaparatu. Pa kaj zato, vem, da sem dobil, kar sem si želel! Spogledamo se, režimo se drug drugemu in ne moremo verjeti, kakšno srečo smo pravkar doživeli! Živa Deu: Arhitektura domov znanih Slovencev, Založba Kmečki glas, 2011 Nemočno obstojim pred vhodom v grad oz. grajsko dvorišče. Kot številni drugi gradovi je tudi Šrajbarski turn v Leskovcu pri Krškem, ki je povezan z življenjem botanika Alfonza Paulina, zaprt, opustošen ter v fazi »brezčasne« prenove. Ker mi samo posnetki zunanjosti sicer mogočnega, v obliki nepravilnega trapezoida zgrajenega gradu ne zadoščajo, se moram nekako prebiti čez železne rešetke v notranjost gradu. V mislih že ponavljam gibe, ki jih bom zdajci napravil in se čez nevarne osti na vrhu rešetk zavihtel čez zarjavelo prepreko, ko po cesti mimo vhoda pripelje policijska patrulja. Zdrznem se, se razkoračim in zazrem nekam pod razpokan napušč vogalnega stolpiča in se pretvarjam, da sem naključni opazovalec gradu. Na srečo sta policaja zijala v nasprotni breg, kjer se je v daljavi z roba travnika sukljal temno siv dim. Še enkrat se pripravim, ponovim v mislih svoje gibe, se še zadnjič ozrem naokoli in ... Takrat jo zagledam! Na razmajani leseni klopci pod posušeno pergolo je pri edini hiši nasproti gradu sedela ženica s temno rjavo ruto na glavi ter nepremično zrla naravnost vame. »Pa ne ...!« sam pri sebi zarobantim in se spet prelevim v naključnega postopača. Naredim nekaj korakov proti avtu, s kotičkom oči poškilim proti njej a še vedno nepremično gleda naravnost vame. Obrnem se in prehodim kakih dvajset metrov vzdolž grajske stavbe, se ustavim, počepnem in si ponovno zavežem vezalke na obeh čevljih ter spet izpod čela pokukam k njej. Strmi naravnost vame. Izgubljam živce, tisti dan bi rad fotografiral še na dveh lokacijah na Dolenjskem, imam le še pol ure časa. Obupano se naposled odločim in vseeno potisnem aparat in objektive pod rešetkami ter se zavihtim na drugo stran v atrij. Bliskovito prehodim grajske hodnike in sobane, preskakujem stopnišča in divje fotografiram. Vmes pogledujem na uro. Tudi če ženica pokliče policijo, imam na voljo še deset minut, preden se iz Krškega pripeljejo nadme policaji. Panično zadržujem dih, ko poskušam umiriti telo, da bi posnetki v temačnih hodnikih in razgibanih stopniščih ne bili zmigani. Na hitro zaključim fotografiranje, se povzpnem na vrh rešetk in 74 ODSEVANJA 85/86 treščim v prah pred glavnih vhodom v grad. Dvignem pogled. Ženica še vedno nepremično strmi vame. Z dolgimi koraki se napotim k njej, trdno odločen, da ji razložim situacijo, kdo sem, kaj počnem in zakaj nimam časa, da bi v grad vstopil po legalni poti. Približam se ji in prijazno pozdravim. Takrat se zdrzne, glavo obrne v mojo smer in v roke prime belo palico, ki je bila prislonjena na klop. Bila je slepa! Drago Medved: Vinske bravure, Založba Modrijan, 2011 Lenfant terrible italijanskega oz. evropskega vinarstva, kot je nekdo poimenoval Joška Gravnerja, enega izmed najboljših vinarjev v tem delu Evrope, se nama je z Dragom Medvedom, avtorjem Vinskih bravur, »izmikal« kar nekaj časa. Seveda je bila to zgolj posledica njegove prezasedenosti in zavzetega dela v njegovih vinogradih in kleti na italijanski strani Goriških brd. Že dolgo nisem pred fotografiranjem imel do koga takega strahospoštovanja kot tisti dan, ko je Joško le našel čas za naju. Po več kot enournem čakanju in postopanju, za katerega so bili krivi električarji, ki so v Gravnerjevi novi kleti zaključevali dela, je njegov močan stisk rok, bister pogled izpod nagubanega in od sonca ožganega čela ter širok nasmeh pregnal strahospoštovanje nekam za zadnje sode v njegovi stari vinski kleti. Joško si je vzel čas zame. V naslednjih dveh urah se je pustil voditi skozi vse moje vnaprej zastavljene scene in vmes radodarno razlagal svoje poglede na vinarstvo, vinsko kulturo, tradicijo in vino. Svoje delo sem zaključil v njegovi znameniti kleti z dolijami ali kvevriji - velikanskimi v zemljo vkopanimi glinenimi amforami, ki jih je Joško kot prvi v tem delu Evrope že davnega leta 1991 s tovornjakom pripeljal iz Gruzije, zibelke vinarstva. »Ma, sem se zmotil, bi morali iti po vrsti, najprej letnik 2008, potem 2009 in nazadnje 2010,« je hudomušno dejal, ko je ugotovil, da nama je z Dragom najprej natočil vsakemu slabega pol deci letnika 2010. »Nič zato, gremo še enkrat,« je z nasmehom velel in iz najinih rok vzel kozarce ter se obrnil k lesenemu sodu, na katerem je bilo s kredo napisano Rebula XXL 2010. Vino, ki sem ga takrat zaradi Joškove zmote bil deležen kar dvakrat, bo v skladu z njegovim prepričanjem, da mora do ustekleničenja vino odležati v starem sodu sedem let, ugledalo trgovine šele leta 2018. Njegova glavna značilnost pa je ta, da je to vino z botritisom - plemenito gnilobo in lastnostmi suhega jagodnega izbora. Ko sem poskušal med tisočerimi okusi, ki jih je to vino izzvalo v mojih ustih, prepoznati številne eksotične sadeže in arome, mi radovednost ni dala miru, zato sem ga vprašal, koliko bo to vino stalo, ko bo na prodajnih ESEJISTIKA 64 ODSEVANJA 85/86 75 ESEJISTIKA policah. Joško me je pogledal, se zamislil in mirno odvrnil: »Vino bo vredno toliko, za kolikor ga bo kdo hotel kupiti. Zagotovo ne za manj kot 1.000 evrov za steklenico«. Boštjan Napotnik: Kuhinja za prave moške, Cankarjeva založba, 2010 »Če se obrnejo proti nam in se postavijo v vrsto, bo pa hudič. Potem samo tecita, kolikor vaju noge nosijo,« naju posvari Vinci Ferenčak, medtem ko na z grmičevjem zaraščenih planjavah iščemo njegovo čredo napol divjih vodnih bivolov. Vinci je ekološki pridelovalec žitaric. Na njegovih 230 hektarjih njiv v Murski šumi ni bil odvržen še niti en sam kilogram umetnih gnojil ali škropiv. Čredi vodnih bivolov in sivega panonskega goveda, ki se prosto sprehajata po delu posestva, ki je tisto leto namenjeno košnji, tudi pripomoreta, da na njegovih njivah vsako leto dozori okoli štiristo ton rži, pšenice, pire, ajde, ječmena, ovsa in prosa. »Poglej, živali točno vedo, katero žito je boljše,« mi reče in pokaže na levi breg potoka, kjer se širijo žitna polja drugih lastnikov, kjer žita pridelujejo na konvencionalen način - z umetnimi gnojili in škropivi. In res, skozi tista gosta žitna polja vodi ena sama shojena ozka potka, ki jo je utrla srnjad in jelenjad. Ko prečka potok in se na desnem bregu dotakne Vincijevih žitnih polj, se potka kot široka pahljača razcepi v nešteto manjših vijuga-vih stezic. Vinci nenadoma obstane, se prihuli k tlom in nama pomigne, da naj mu slediva. Med grmičevjem zagledamo prve bivole. Ogromni so, v primerjavi z našimi kravami so pravi velikani. Ko med nas in glavnino črede z desne zaideta dve teleti, se Vinci ustavi. To ni dobro, si mislim. Že v naslednjem trenutku nas opazi vodilna samica. Obrne se naravnost k nam. Z močnim pihanjem in topotanjem s sprednjimi nogami opozori še ostale bivole, ki se nagonsko postavijo v strnjeno vrsto ter se zazrejo v nas. Sledijo dolge sekunde, ko se ne zgodi nič. Vinci okameni, nadme pa se zgrne oblak komarjev, ki jih je privabil pot na mojem hrbtu. Čutim, kako me nabadajo skozi majico, lotijo se mojega vratu, vek in čela. Če se premaknem, bo sranje, pomislim, a že v tistem trenutku se vodilna samica silovito požene proti nam. Sledi ji cela čreda, tla zamolklo topotajo pod njihovim ploščatimi kopiti. Slišim Vincija, ki vpije: »Bežitaaaa!« Čevlji se mi vgreza-jo v razmočena in od kopit zrahljana tla, da se nekajkrat opotečem in z vso opremo okoli pasu in fotoaparatom v roki le s težavo ulovim. Boštjan je zaradi nekaj odvečnih kilogramov krepko zaostal za nama. Ko se ozrem nazaj, vidim na njegovem obrazu smrtni strah, za njim pa temnosivo podivjano čredo bivolov, ki se s spuščenimi glavami nezadržno bližajo. A kot bi odrezal se čreda ustavi takoj, ko dosežejo obe teleti, ki sta pravzaprav povzročili ta njihov obrambni manever. Z Vincijem popadava v gosto grmovje in bodriva Boštjana, ki z zadnjimi močmi priteče do naju. Janez Bogataj, Dušan Brejc, Janez Bratovž: Martinov praznik, Založba Kmečki glas, 2010 »A bo v redu, Tomo?« me vljudno vpraša, ko na mizo pod moje studijske bliskavice postavi zajčji hrbet z ocvrtki s suhimi slivami in pehtranovo omako. »V redu je, Janez, v redu,« mu odvrnem ter se posvetim domiselno postavljeni jedi na bleščečem belem krožniku. Kmalu zatem se z umirjenimi koraki na vratih kuhinje spet pojavi z novim krožnikom, ga postavi predme in vpraša: »A bo v redu, Tomo, ti kar povej, če kaj ni v redu, a je treba kaj preložit, a bi ti kaj drugače naredil ...?« Sam pri sebi si priznam, da mi laska, ko me najboljši kuhar v Sloveniji tako vljudno sprašuje in dopušča, da jed, ki je njegova kreacija, za potrebe fotografiranja spreminjam, jo prelagam ali celo predlagam kake spremembe. Janez Bratovž je zame velik človek. Predvsem človek in potem tudi strokovnjak na svojem področju. Njemu in njegovi restavraciji JB poznavalci napovedujejo prvo Michelinovo zvezdico v Sloveniji nasploh. Janez je garač, predan svojemu poklicu, ni povzpetnik, za razliko od mnogih, ki mu v njegovem poklicu ne sežejo niti do gležnjev, ni niti najmanj nadut. Zaveda se, da bo potem, ko bo dobil tisto zvezdico, moral še bolj trdo delati. Z njim sva ustvarila veliko izjemnih kulinaričnih fotografij. 64 ODSEVANJA 85/86 76 »Super je, Janez, super,« mu odvrnem ter se spet z zadovoljstvom posvetim odkrivanju najboljšega obraza jedi, ki jo je podstavil predme, on pa se zadovoljno oddrsa nazaj v kuhinjo po svojo naslednjo kulinarično kreacijo. rečem? Kako naj začnem pogovor, zagotovo mu je hudo ...« Ko mi stisne roko, mi uspe izustiti le: »Je bilo pa hudo pri vas, kajne?« Obrne se v strmino, se nasloni na koleno, globoko izdihne, se zazre nekam v nebo in odgovori: »Hvala bogu, da nimamo kreditov!« ESEJISTIKA Primož Plahuta, Tomo Jeseničnik: Najlepše vinske poti, Cankarjeva založba, 2010 Božica Miric: Nostalgična kuharica, Cankarjeva založba, 2011 Pred slabega pol leta sem v njegovem vinogradu, skozi katerega cesta, če jo gledamo s točno določene točke, izriše velikansko srce, posnel fantastične fotografije, ki so našle svojo pot ne samo na naslovnico knjige o najlepših vinskih poteh, temveč tudi na naslovnice revij in številnih turističnih prospektov ter plakatov. Sedaj pa stojim med popolnoma okleščenimi trtami, na katerih ni ostal niti en sam list, kaj šele grozd, mnoge med njimi pa imajo celo precej poškodovano skorjo in bodo skoraj zagotovo odmrle. Pred nekaj dnevi je nad Špičnikom besnelo strašno neurje s točo, ki je popolnoma uničilo na desetine hektarjev vinogradov, ki so jih prej generacije klenih marljivih ljudi negovale desetletja. Zemlja je še vedno prepojena z vlago, pobočje, kjer se je prej razprostiral eden najbolj slikovitih vinogradov pri nas, pa je opustošeno kot po jedrski vojni. Ko zagledam mladega Dreisibnerjevega gospodarja, ki se z utrujenimi koraki v visokih gumijastih škor-njih napoti k meni, se zdrznem: »Kaj naj mu »Zdaj!« zasikam skozi stisnjene ustnice, ki jih tiščim ob hrbet fotoaparata, medtem ko se v iskalu trudim nadzirati dva v obliki kock narezana kosa prekmurske gibanice na srebrnem pladnju ter srage iz sladkorja v prahu, ki padajo nanju. »Ni v redu,« ga razočaram, »dajva še enkrat.« Uroš ponovno, že tretjič, z velikim ostrim nožem, kakršnega uporabljajo samo veliki kuharji, iz pekača izreže dve pravilni kocki te imenitne sladice iz Prekmurja. Postavi ju na točno določeno mesto, ki ga bo od zadaj osvetljevala moja studijska bliskavica z enojnim difuzorjem zato, da bodo srage belega sladkega prahu dovolj izstopale od temnejšega ozadja, ki se izgublja nekje na koncu mize v neprepoznavni neostrini. Sliši se enostavno, a se mora poklopiti veliko stvari. Uroš sladkorja skozi majhno mrežasto sito ne sme potresati premočno in ne preblago hkrati. Dovolj bo že en premočan »curek« in vrhnja plast gibanice bo popolnoma prekrita s sladkorjem, kar spet Janez BOGATAJ Dušan BREJC Janez BRATOVŽ MARTINOV PRAZNIK MARTINOVANJE NEKOČ IN DANES MLADO VINO MARTINOVA POJEDINA O ^ ZALOŽBA KMEČKI GLAS ^ O 64 ODSEVANJA 85/86 77 ESEJISTIKA ne bo v redu. Skozi posut sladkor se mora vsaj malo videti še rahlo zapečena skorjica. Čas osvetlitve mora biti ravno prav kratek oz. dolg, da je padanje sladkornega prahu na fotografiji rahlo zabrisano. Želim ustvariti dinamično, »živo« fotografijo sicer ne najbolj barvite sladice. Na srečo so Uroševi kolegi s slaščičarskega oddelka Biotehniškega izobraževalnega centra v Ljubljani, kjer že četrti dan fotografiram jedi iz nekdanje skupne države za knjigo, spe-kli dva pekača gibanice in v petem poskusu, ko sva s sladkorjem prekrila že deseto rezino, zadovoljno ugotovim, da je naloga uspela. Po skoraj dvanajstih urah neprekinjenega fotografiranja se oba utrujena sesedeva in zareživa, ko se skoraj istočasno lotiva vsak svojega kosa gibanice. obstoji, se nasloni na zid, z berglo pokaže v temačen obokan kot pred vhodom v grajsko klet in reče: »Tukaj, prav tukaj pa je bila umorjena moja mati.« »Umorjena, kako?!« jo presenečeno vprašam. »Sosedi so jo hoteli prisiliti, da bi jim prepustila dvorec, a se jim ni dala ... Sedaj je vse pozabljeno,« je zamahnila z roko, »od takrat je preteklo že štirideset let .« Povabi me v izbo na kavo. Ko vstopim, na lesenem gugalniku zagledam sinjebrade-ga starca, ki v ustih boža dišečo pipo in se z ušesom sklanja nad majhen tranzistor iz katerega se hreščeče izvijajo besede v francoščini. Razveseli se me, dvigne dlan in pozdravi: »Bonjour monsieur!« Ivan Stopar: Najlepši slovenski dvorci, Cankarjeva založba, 2011 Morebiti so prav tu nastajale Povesti o Gorjancih, pomislim, ko mi gospa, katere imena se ne spomnim več, odpre vrata v Trdinovo sobo. Ker so pred dnevi tod divjale nevihte, so polkna na oknu zaprta. Ko se mi oči navadijo na zastrto svetlobo, v kotu najprej uzrem posteljo, na kateri je počival znameniti pripovednik. V sobi je vse tako kot za časa njegovega bivanja v Gracarjevem Turnu, majhnem, razgibanem dvorcu v Hrastju pod Gorjanci: večja garderobna omara, pisalna miza in predalnik s tremi prostornimi predali. Še zrak v sobi je, izgleda, iz tistih časov, pomislim, ali pa imam tak občutek zaradi sopare in vročine, ki se je tistega poznopole-tnega popoldneva zalezla tudi med meter in pol debele stene dvorca. »Čez dva tedna se bova z možem vrnila v Belgijo,« pripoveduje, medtem ko mi opotekajoč se, podprta le z eno berglo, razkazuje hodnik in posamezne sobe v zgornji etaži obokanega atrijskega stopnišča. Za njima se bo v dvorcu za kak mesec naselila njuna hči z družino. Dvorec, ki ga je gospa podedovala, jim služi kot poletna rezidenca. Pred sestopom po strmih in razmajanih lesenih stopnicah se le opre name in previdno s stopnice na stopnico spušča v mavec ukleščeno levo nogo. Prav na teh stopnicah jo je spodneslo pred več kot mesecem dni, mi razloži, lahko bi bilo še huje, lahko bi se ubila . Nato pa Marija Prajner: Kruh vsakdanji in praznični, Mladinska knjiga Založba, 2011 »Tomo, pa nikar ga ne zavržite, dajte ga prijateljem, sosedom, samo naj se ne posuši«, mi Marija prijazno zažuga, ko v moj avto naloživa še zadnje od skoraj stotih kartonskih škatel z najrazličnejšimi vrstami hrustljavega in dišečega kruha ter krušnega peciva, ki ga je v zadnjem tednu s pomočjo marljivih pekov v Koroških pekarnah napekla za potrebe fotografiranja. Ko vstopim v svoj fotografski studio, me najprej obda prijeten vonj po sveže pečenem kruhu, istočasno pa me škripanje drobtin pod nogami opomni, da moram, preden se lotim fotografiranja zadnjih vrst kruha, tla temeljito posesati, če nočem, da se drobtine v prihodnjih dneh raznesejo po vsej hiši. Ko zaključim s fotografiranjem, najprej razrežem hlebce in štruce na polovičke, jih shranim v vrečke in trdno zavežem z gumico. »Graham kruh, kruh z ocvirki, kruh s čebulo, z orehi, z lešniki, kruh z zelenjavo, mešani pirin kruh s suhim sadjem, praznični kruh, brezglutenski kruh, polnovredni, ajdov, italijanski in francoski kruh ..,« se v mislih poskušam spomniti dobre stotnije vseh zlato-zapečenih hlebcev in štruc, ki sem jih v enem tednu skrbno postavljal na belo podlago, iz njih odrezoval lepe enakomerno debele rezine ter jih poskušal postaviti v smiselno kompozicijo, ki bo v knjigi kar najbolje dopolnjevala Marijine recepte in postopke za pripravo vsa- 64 ODSEVANJA 85/86 78 kega izmed njih. Naša zamrzovalna skrinja je nabita s kruhom, ki sem ga fotografiral v preteklih dneh. Polni sta tudi taščina in mamina skrinja ... Skoraj polnoč je že, ko pozvonim pri sosedu. Na tleh pred vrati imam postavljenih dvanajst kartonskih škatel kruha. Odpre mi Tini, ki sem se mu že prej najavil. Ko zagleda skladovnico škatel, presenečeno vzklikne: »Uf, a toliko ga je?« »Pa nikar ga ne zavrži, daj ga sosedom ali sorodnikom, samo da se ti ne posuši,« mu razložim in se zadovoljen odpravim domov. Tomo Jeseničnik Dodajamo še seznam ostalih knjig, za katere je Tomo Jeseničnik v zadnjih 18 mesecih prispeval fotografije - za nekatere je naredil vse fotografije, za nekatere večino fotografij, v nekaterih je objavljenih nekaj deset njegovih fotografij, so pa tudi take, ki imajo le naslovnice njegove. Milena Suwa Stanojevic, Uroš Flis: Kuharica za mlade, Cankarjeva založba, 2011. Franjo Brgle: Kekčeva potepanja, Mladinska knjiga Založba, 2011. Uroš Sever, Franci Novak: Čudovita obzorja Slovenije, Mladinska knjiga Založba, 2011. Irena Trenc - Frelih: Slovenska peka, Mladinska knjiga Založba, 2010. Robert Muir: 500 cheeses, Apple Press London, 2010. France Stele: Julijci, Mladinska knjiga Založba, 2010. Janez Švab: Kralj Matjaž v gori Peci, Založba Cerdonis, 2011. Janez Bogataj: Okusiti Slovenijo na znamkah Pošte Slovenije, Pošta Slovenije, 2011. Shirlie Roden: Glas Tišine - The voice of silence, Mladinska knjiga Založba, 2011. Vito Hazler (ur.): Rudniki, premogovniki in kamnolomi v Dravinjski dolini, Občina Zreče et al., 2011. ESEJISTIKA RUDNIKI, PREMOGOVNIKI IN KAMNOLOMI V DRAVINJSKI DOLINI 79 Iz DALUK-ovih ateljejev LIKOVNA Društvo arhitektov in likovnih umetnikov Koroške (DALUK) se je z veseljem odzvalo povabilu odgovornega urednika Odsevanj, da v aktualni številki na kratko predstavimo naše dosedanje delovanje in s svojimi deli likovno opremimo osrednjo koroško revijo za leposlovje in kulturo. Društvo bo aprila tega leta dopolnilo pet let od ustanovitve, čeprav sama ideja o povezovanju, druženju in skupnih predstavitvah koroških študentov Akademije za likovno umetnost sega že v leto 2003, ko se je na akademiji populacija študentov z naše regije številčno povečala. Ob vračanju generacij iz Ljubljane je bil deficit stanovskega združenja in vseh drugih oblik družbeno-kultur-nih dogodkov močno občuten. DALUK se je tako ustanovil predvsem zaradi želje po organiziranem druženju članov, izmenjavi znanj ter izkušenj in vzpostavljanju alternativno--konstruktivnih pogledov na prihodnji ume-tniškolikovni in arhitekturno-urbani razvoj Koroške. Glavni cilji, ki smo si jih v DALUK-u zastavili, so tako naslednji: ustvarjanje boljših pogojev za razvoj likovne umetnosti in arhitekture na Koroškem; organizacija predavanj in okroglih miz o aktualnih problemih in zanimanjih članstva; zagotovitev prostorskih pogojev za člansko sodelovanje in delovanje; organizacija arhitekturnih, kiparskih in slikarskih razstav; organizacija rednih društvenih razstav; organizacija strokovnih ekskurzij; izdajanje letnega strokovnega glasila z likovno umetniškega področja (Likovni Slut) in skrb za promocijo likovne umetnosti v širši družbi. V okviru teh ciljev skuša DALUK ponovno vzpostaviti pristen dialog med tremi bazičnimi smermi v likovni umetnosti: med arhitekturo, kiparstvom in slikarstvom. Vsaka od teh treh smeri namreč bistveno vpliva na kulturni in ustvarjalni napredek družbe v prostoru in času. Pretekla obdobja pritrjujejo tej misli, saj vemo, da so materialno kvalitetni in duhovni presežki nastali predvsem tam in takrat, ko so vse tri likovne smeri ena drugo razumele, spoštovale in nadgrajevale. Danes društvo združuje tri generacije akademsko ali likovno pedagoško izobra- ženih ustvarjalcev. Od mlajših študentov in diplomantov preko zrelih umetniških osebnosti vse do likovnih polihistorov, ki imajo za seboj že več kot 60 let likovnega ustvarjanja. Teritorialno pokrivamo predvsem Mislinjsko dolino, je pa naša želja, da bi v bližnji prihodnosti uspeli pritegniti tudi likovnike iz Dravske in Mežiške doline in tako vzpostaviti vsekoroško likovno stanovsko društvo. Kljub težkim časom, ko podjetja skoraj nič sredstev ne namenjajo več kulturnim društvom, ko tudi s strani lokalne skupnosti in njenih nosilcev ter institucij ni pričakovane podpore, ko vse prevečkrat ne premoremo nezavistnega sodelovanja, ko se umetniki sami gremo »zapečkarstvo« in samozadostnost, smo v društvu v minulih letih kljub temu uspeli za naš prostor narediti veliko pozitivnega. Eden izmed takšnih dogodkov je prav gotovo simpozij SLUT, ki ga letos pripravljamo že petič po vrsti. Ime simpozija ima svoje izhodišče v temeljni človekovi veščini »IMETI SLUT« npr. za lepoto, estetiko. Ker je likovni umetnik vselej korak pred likovnimi kritiki in umetnostnimi zgodovinarji (čeprav si danes marsikdo prizadeva, da bi bilo ravno obratno), je zanj slut za likovno sedanjost in slutnjo prihodnosti bistvenega pomena. V društvu mislimo, da je prav, da poleg likovnih razstav, ki jih gosti Koroška galerija likovnih umetnosti, domači zainteresirani javnosti ponudimo tudi delček likovno teoretskega diskurza, katerega manko občutijo skoraj vsi, tako študenti umetniških smeri, likovniki in pedagogi kot tudi ostali širši krog intelektualcev. Tako smo v prvih petih simpozijih imeli možnost prisluhniti številnim predavanjem, ki so se dotikala izbranega širšega področja. Leta 2007 smo simpozij posvetili splošno-umetniškim temam z naslovom Izzivi in pasti likovne prihodnosti. Leta 2008 smo razpravljali o arhitekturnih in urbanističnih problemih mesta Slovenj Gradec pod delovnim naslovom Likovna identiteta mest in likovnost v javnem prostoru mesta Slovenj Gradec. Leta 2009 smo se odločili, da teoretski diskurz posvetimo slikarstvu in smo v goste povabili 80 ODSEVANJA 83/84 akademskega slikarja prof. Franca Novinca in opravili z njim daljši pogovor. Leta 2010 je bil osrednji prostor namenjen razstavi akademske slikarke Jerneje Smolnikar, lani pa profesorju Darku Slavcu, ki je prisotnim razširil horizonte s predavanjem o Formalni likovni analizi v slikarstvu. Poleg vsakoletnega osrednjega dogodka simpozija Slut in likovne publikacije, ki izide v času le-tega, smo v minulih petih letih organizirali še številne druge dogodke. Tako smo naprimer med letoma 2007 in 2009 pod vodstvom umetnostnega zgodovinarja Marka Košana odvrteli cikel filmskih projekcij kultnih filmov kot so Zlata doba, The Pervert's Guide To Cinema, Divji mesija, Državljan Kane, Persona, Blow-up, Andrej Rubljov, Amarcord, Psiho, Peklenska pomaranča, Modri žamet, WR - Misterij organizma, Do zadnjega diha, Skrivnost Kasperja Hauserja, Zgodba iz Lizbone. Izbor filmov in njihova skupna točka je bila predvsem v tem, da so v času svojega nastanka močno vplivali tudi na razvoj klasičnih likovnih smeri, kar nam je vsakič znova na zanimiv način orisal Marko Košan. V društvenih prostorih na Celjski cesti v Slovenj Gradcu in v galeriji Mladinske knjige je društvo v minulih letih organiziralo kar nekaj razstav. Med njimi: razstavo del koroških študentov arhitekture, razstavo Boštjana Temnikerja in že omenjeni razstavi akademske slikarke Jerneje Smolnikar in akademskega slikarja prof. Franca Novinca. V premoru med letnimi počitnicami skušamo vsako leto organizirati društveno strokovno ekskurzijo. Tako smo npr. v Passarianu blizu Udin v Furlaniji v Italiji obiskali Villo Manin, ki je v zadnjih letih postala pomemben center sodobne umetnosti. Ogledali smo si razstavo z naslovom God&Goods: Spirituality and Mass Confusion, ki jo je kuriral Francesco Bonami. Naslednja razstava, ki smo si jo skupinsko ogledali, je bila razstava Vincenta van Gogha v Albertini. Na področju likovnega izobraževanja v Daluku že vrsto let pripravljamo t. i. Likovno šolo Daluk, v okviru katere poteka izobraževanje zainteresiranih skupin, tako starejših kot mlajših. Pri tem velja še posebej izpostaviti pripravljalne tečaje, ki jih organiziramo posebej za dijake, ki želijo opraviti sprejemni izpit na akademiji za likovno umetnost ali fakulteti za arhitekturo. Naj končam z mislijo, da se v društvu zavedamo pozitivnega vpliva, ki ga na razvoj lokalnih skupnosti lahko imajo nevladne organizacije ali društva, zato se bomo skušali tudi v prihodnosti še bolj potruditi za uresničevanje zastavljenih ciljev. Boštjan Temniker, predsednik DALUK (foto Tomo Jeseničnik) 81 ODSEVANJA 85/86 82 ODSEVANJA 85/86 PRILOGA Peter Hergold, Interier z bulmastifi, 2012, akril na platno, 100 x 100 cm ODSEVANJA 85/86 83 Luka Popič, Brez naslova, 2009, akril na platnu, 25 x 30 cm 84 ODSEVANJA 85/86 PRILOGA Luka Popič, Brez naslova, 2009, akril na platnu, 30 x 30 cm ODSEVANJA 85/86 85 LIKOVNA Zoran Ogrinc, Kras, 2011, akril na platno, 50 x 50 cm 86 ODSEVANJA 85/86 Zoran Ogrinc, Vipavsku Sveti Križ, 2010, akril na platno, 50 x 50 cm 87 ODSEVANJA 85/86 Bogdan Borčic, Atelje XVII: -B, 2003, jedkanica in barvna akvatinta, 68 x 20 cm 88 ODSEVANJA 85/86 PRILOGA At. ■ vn ■ra. B *—' • Bogdan Borčic, Atelje VIII, 2003, jedkanica in barvna akvatinta, 60 x 50 cm ODSEVANJA 85/86 89 LIKOVNA Karel Pečko, Uršlja gora, 2011, pastel, 70 x 50 cm 90 ODSEVANJA 85/86 91 ODSEVANJA 85/86 Prejemniki Bernekerjeve nagrade in plaket 2012 KULTURA Na podlagi 23. člena Odloka o priznanjih Mestne občine Slovenj Gradec in v zvezi z obravnavo javnega razpisa za leto 2012 za podelitev Bernekerjeve nagrade in Bernekerjevih plaket je Komisija za podelitev Bernekerjevih priznanj pri Občinskem svetu Mestne občine Slovenj Gradec na sestanku dne 24. januarja 2012 sprejela sklep, da Bernekerjeve plakete za leto 2012 prejmejo: gospa Marija Breznik, na predlog Vaške skupnosti in Kulturnega društva Pameče - Troblje ter Kulturnega društva Carinthia Cantat; gospod Aleksander Čaminski, na predlog Kulturnega društva Slovenj Gradec in Kulturnega društva Carinthia Cantat in gospod Drago Plazl, na predlog Vaške skupnosti Šmiklavž. V cerkvenem pevskem zboru Pameče prepeva že 65 let, 10 let v Ženskem pevskem zboru Pameče, družinsko petje v Vokalni skupini Breznik slavi že 35 let delovanja, zavezana je zbiranju ljudskih pesmi številnih slovenskih in koroških avtorjev in zapisovanju pesmi po ustnem izročilu in kar se predlagateljem zdi še najbolj pomembno, je to, da že več kot 60 let neguje in ohranja prelepo koroško in slovensko ljudsko pesem, s čimer se kaže njena predanost zgodovini, jeziku, tradiciji in kulturnim vrednotam. Zato si gospa Marija BREZNIK Bernekerjevo plaketo, za njeno večplastno, predano in dolgoletno delo na kulturnem področju, nedvomno zasluži. Naj ji bo spodbuda za prihodnje in potrditev preteklega dela. Iskrene čestitke. Marija Breznik Gospe Mariji BREZNIK, rojeni v Razborju, stanujoči v Pamečah, Slovenj Gradec, ki je po poklicu šivilja, sedaj upokojenka, je bila slovenska ljudska pesem položena v zibelko, njena ljubezen do ljudskih pesmi in petja ni romantično zanesena, je pa spoštovanja vredno izročilo prednikov, dano nam v oskrbo in ohranitev kot kulturna vrednota, ki ima trajno ceno in globok pomen za kulturo slovenskega naroda in njegovo identiteto kot del naše kulture, dediščina naše kulturne preteklosti, ki jo gospa Marija Breznik že vse življenje ohranja rodovom, ki prihajajo. Gospa Marija BREZNIK prenaša ljudsko pesem iz roda v rod, v njeni družini poje že tretja generacija. Sama pravi takole: »Pesem je nekaj živega in vsaka beseda o njej je prazen zvok, če si je ne zna približati s srcem in ne doume, da je prav pesem tista lepota, zaradi katere je življenje lažje, prijetnejše, polnejše.« Desetletja prenaša to ljubezen na svoje otroke, vnuke in pravnuka. V Pamečah ji pravijo »pevska mati«. Že v mladih letih se je angažirala kot ljubiteljska igralka. Aleksandar Čaminski ALEKSANDAR ČAMINSKI je bil rojen v Skopju, v Makedoniji, kjer je leta 1981 diplomiral na AGRFT Skopje na oddelku za igralce in si kasneje doma in v tujini pridobil tudi izobrazbo režiserja. V letih od 1984 do 2005 je bil stalni član Makedonskega narodnega teatra v Skopju, kjer je deloval sprva kot igralec, kasneje pa tudi kot režiser. V svojem gledališkem opusu ima vrsto glavnih vlog, številne režije in bogate izkušnje tudi v filmski produkciji. Udeleževal se je vseh najpomembnejših gledaliških festivalov v Sloveniji, Makedoniji, Vojvodini, Bosni, na Hrvaškem, v Italiji, Nemčiji in drugod. Njegov ustvarjalni opus je preobširen, da bi lahko v predlogu oziroma obrazložitvi našteli vse njegove vloge in režije. V Slovenijo oziroma v Slovenj Gradec je prišel poln znanja in izkušenj sredi prve dekade novega tisočletja. Sprva je sodeloval s Slovenskim mladinskim gledališčem Ljubljana in Prešernovim gledališčem iz Kranja, jeseni leta 2006 pa je v Slovenj Gradcu ustanovil gledališko delavnico Studio A, ki deluje tudi kot gledališka šola. Njegove stvaritve krepko 92 ODSEVANJA 85/86 Bernekerjevi nagrajenci z začasnim županom MOSG N. R. Kolarjem (foto Primafoto) presegajo raven ljubiteljskega gledališča, kar je nedvomen dokaz njegove ustvarjalne moči in znanja. Predlagatelji so mnenja, da je gospod Aleksandar Čaminski z vsemi svojimi predstavami pokazal in dokazal, kako lahko tudi ljubiteljske in amaterske gledališke in pevske skupine na amaterskih odrih dosežejo izjemne rezultate in presežke. Glede na njegovo aktivno gledališko in pedagoško dejavnost na območju Mestne občine Slovenj Gradec se je Komisija za podelitev Bernekerjevih priznanj pri Občinskem svetu Mestne občine Slovenj Gradec odločila, da mu v zahvalo za dosedanje delo ter spodbudo za delo v prihodnje podeli letošnjo Bernekerjevo plaketo. Gospodu Aleksandru Čaminskemu iskreno čestitamo. Drago Plazl Gospod Drago Plazl izhaja iz kmečko--delavske družine z vrha Graške gore, kjer je stičišče občin Slovenj Gradec, Mislinja in Velenje. Na Graški gori pa je predvsem po njegovi zaslugi doma tudi raznolika kultura. Gospod Drago Plazl je že kot mlad fant pokazal nadarjenost in predanost glasbi, zato ga je oče kmalu, skupaj z bratom, vklju- čil v hišni ansambel. Skupaj so nastopali na družabnih in kulturnih prireditvah. Želja po ohranjanju ljudskega izročila je pripomogla k temu, da je ustanovil koledniško skupino Fantje z Graške gore, ki so preko 30 let pred prazniki od hiše do hiše razveseljevali ljudi s pesmijo in dobrimi željami po vsej Mislinjski dolini. Fantje z Graške gore pa so se kot moški kvartet ob spremljavi Dragove harmonike vedno bolj razvijali in širili svoj nabor pesmi. Njihova pesem jih je ponesla po vsej Sloveniji pa tudi preko meja na Slovaško, Poljsko, v Avstrijo, BiH in drugam po svetu. Gospod Drago Plazl je izredno dejaven član kulturnega društva Graška Gora. Že pred 17 leti pa je gospod prevzel organizacijo enega najbolj odmevnih festivalov domače glasbe v Sloveniji Graška gora poje in igra. Gre za festival, ki pritegne več tisoč obiskovalk in obiskovalcev in vsako leto pridobiva na ugledu, saj je prerasel v mednarodni festival, ki se ga udeležujejo tudi glasbeniki iz Avstrije, Nemčije, Hrvaške, Madžarske . Gospod Drago Plazl je človek, ki glasbi, umetnosti in kulturi posveča izjemno velik del svojega časa. Naj mu bo Bernekerjeva plaketa potrditev njegovega dosedanjega dela in zahvala zanj ter spodbuda za vsa leta ustvarjalnosti, ki so še pred njim. Ob prejemu plakete mu iskreno čestitamo. 93 ODSEVANJA 85/86 BERNEKERJEVA NAGRADA 2012 -MIRA STRMČNIK Gospa Mira Strmčnik, rojena v Slovenj Gradcu, se je po maturi na učiteljišču v Mariboru leta 1966 zaposlila na Osnovni šoli Šmartno kot učiteljica razrednega pouka, hkrati pa se je ob delu vpisala na Pedagoško fakulteto v Mariboru ter zaključila študij z diplomo leta 1973. Pridobila je poklic predmetna učiteljica razrednega pouka. Z zavzeto ljubeznijo in voljo je organizirala ali pomagala pripravljati šolske in krajevne proslave, skrbela za ohranjanje kulturne dediščine, zastavljala visoke cilje kulturnega delovanja v kraju in šolski skupnosti, še posebej s povezovanjem šolskega dela in kulturnih nalog, ki jih zmorejo učenci, mladina in krajani. Za njo je tudi petinštirideset let dela v ljubiteljski kulturi. Z mnogimi kultur-no-raziskovalnimi projekti je z veliko časa in naporov prispevala k specifičnemu ohranjanju kulturne dediščine. Pred osemnajstimi leti je oživila delo otroške folklorne skupine. V vseh letih se njene folklorne skupine udeležujejo revij, državnih srečanj, tekmovanj ali pa prijateljskih gostovanj doma in na tujem. V okviru Dnevov šmarške kulture pa že štirinajst let v različnih krajih Koroške organizira folklorne večere, kjer sodelujejo folklorne skupine iz različnih krajev Slovenije in tujine. Pred osmimi leti je dala pobudo za izdajo zbornika KD Šmartno ob njegovi šestde-setletnici. Njeno delo pa je tudi sicer široko zasnovano. Organizirala je pustne karnevale in bila pobudnica pustnega časopisa, časopisa Šmartin in mnogih tematskih glasil. Od leta 2000 je tudi predsednica Kulturnega društva Šmartno. Pred petimi leti je dala pobudo za ustanovitev gledališke skupine, ki se je že uspešno predstavila na dnevih šmarške kulture in na Anderličevih dnevih. Z veliko voljo in prepričljivostjo zna pritegniti tiste mlajše in starejše ljubitelje, ki želijo soustvarjati kulturno podobo domačega kraja. Za svoje nesebično in požrtvovalno delo je dobila številna priznanja. Gospa Mira Strmčnik se zaveda bogastva, ki so nam ga zapustili naši predniki in nam vdahnili samobitnost, avtohtonost in izvirnost. Miri Strmčnik so iskreno čestitali tudi Jože Potočnik in drugi bernekerjevci. (foto Primafoto) Strokovno, predano in z ustrezno licenco ga posreduje mlajšim rodovom. Delo gospe Mire Strmčnik presega vse okvirje amaterskega dela v ljubiteljski kulturi, saj rezultati njenega dela odražajo odlično kakovost, ki je dokazljiva s priznanji in nagradami na državnem nivoju. Predlagatelji menijo, da si gospa Mira Strmčnik Bernekerjevo nagrado resnično zasluži, saj je v aktivno kulturniško delovanje vložila tri četrtine svojih življenjskih let. Ves svoj prosti čas in energijo namenja svojemu vsestranskemu izražanju na področju kulture kot tudi razvoju kulturnega delovanja med mladimi v njihovih zgodnjih letih. In to slednje je vsekakor neprecenljive vrednosti! Bernekerjeva nagrada naj ji bo zahvala za bogato kulturno delovanje, za ohranjanje bogate kulturne dediščine in priznanje za zgledno, nadvse odgovorno, širokosrčno in poustvarjalno delo v ljubiteljski kulturi, v kateri je pustila globoke in trajne sledi. Ob prejemu Bernekerjeve nagrade za leto 2012 ji iskreno čestitamo in želimo veliko življenjske energije in moči ter še naprej dejavnega sooblikovanja kulturnega utripa v Šmartnem in celotni mestni občini Slovenj Gradec. Hvala in iskrene čestitke! (Po utemeljitvah predlagateljev vsa besedila povzel Dušan Stojanovič.) 94 ODSEVANJA 85/86 Utrinki iz zgodovine in ljudje iz Meškove ulice Srednjeveški Slovenj Gradec je bil urejen tako, da je njegov jugovzhodni del služil cerkvenim potrebam, severovzhodni del obrtnim dejavnostim, oni ob zahodni obzidni stranici gospostvu Rotenturn, osrednji del ob trgu pa je pripadel meščanom (Jože Curk). Med najstarejša poimenovanja mestnih predelov sodijo Cerkveni trg (od 1930 Slomškov trg, po osvoboditvi Trg svobode), Glavni trg in Cerkvena ulica. Slednja od leta 1930, ko so uvedli ulični sistem, pa Meškova ulica. Od župnijske mestne cerkve sv. Elizabete v smeri poslopja nekdanje občine, sedaj Upravne enote Slovenj Gradec (št. 21), je sedaj Meškova ulica. Ta severovzhodni del mesta obsega torej prostor do srednjeveškega zidu ob bolnišnici, ki je še dodobra ohranjen. V preteklosti je bila današnja Meškova največja slovenjgraška obrtna ulica. Hinko Svetec, domačin iz te ulice, našteva obrtnike: čevljar, sedlar, kolar, mizar, pletilja, šivilja, krojač, dimnikar, pleskar, steklar, urar, zlatar; v novejšem času so se v Meškovo naselili nosilci novih dejavnosti: elektroserviser, zemljemerec (geometer), fotograf, odvetniki in razni trgovci. Zadnji prevoznik iz te ulice s konjsko vprego je bil Pavle Cesar (1974). H. Svetec pove, da so bili svoj čas vsi obrtniki podporni člani prostovoljnega gasilskega društva in vsaj eden družinski član je bil gasilec. Sklepamo lahko, da so stanovalci ulice ohranili živ spomin na velik požar (1902. leta), ki je do tal uničil vse hiše. KULTURA Cerkvena ulica pred požarom 15. oktobra 1902, verjetno najstarejša fotografija te ulice. Skoraj vse hiše so bile pokrite s skodlami. Gradbeni material (les) je prevladoval v hišah in drugih gospodarskih objektih od nekdaj, zato ni slučajno, da so mesto zajeli številni požari: 1613, 1623, 1811 in 1903. Meščani so se oskrbovali z vodo iz uličnih vodnjakov, kot razberemo na fotografiji. Mnogi so imeli vodnjake (štepihe) na svojih dvoriščih. Windischgraz mit grandkatastrophe am 10. jftfm 1903. ■ / /, j (/ Vci-ig K. Po požaru v cerkveni ulici - po nekaj več kot pol leta (10. maj 1903) Ogenj je zajel tudi zvonik mestne župne cerkve sv. Elizabete, uničil je tudi nekaj hiš na Glavnem trgu. Človeških žrtev k sreči ni bilo. Obnovljena Cerkvena ulica pred letom 1930 95 ODSEVANJA 85/86 KULTURNIKI IZ MEŠKOVE ULICE Ulica je poimenovana po duhovniku in pisatelju Francu Ksaverju Mešku (18741964). Pisal je pesmi, povesti, romane, novele, črtice, drame in mladinske pripovedi. Po njem so v MO Slovenj Gradec poimenovana naslednja obeležja: • Meškova spominska soba v Sokličevem muzeju, • knjižnica v Slovenj Gradcu, • Meškova bukvarna v prostorih Andeškega hrama, • Moški pevski zbor Ksaver Meško na Selah, • Meškova pot (uredilo jo je krajevno Turistično društvo Murn), • ob mestnem župnišču sta Meškov in Sokličev doprsni kip (prvega je upodobil akademski kipar Rade Nikolic, drugega pa akademska kiparka Naca Rojnik). Tako Slovenj Gradec in Sele - Vrhe spoštljivo ohranjata spomin na Franca Ksaverja Meška, pisatelja, pesnika, duhovnika in bojevnika za pravice Slovencev. Franc Ksaver Meško Meškova ulica ob 100-letnici požara (1902-2002) Dr. Ljuba Prenner (1906-1977), pisateljica in odvetnica. Oče Josip Prenner je leta 1921 kupil hišo v Cerkveni ulici (danes Meškova ul. 16). Ljuba Prenner je zapisala: »S sestro sva jo morali leta 1950 po smrti mojega svaka prodati, ker sem jaz baš prišla iz zapora, ona pa je bila brez pokojnine ...« Hišo je leta 1950 kupil krojač Franc Gros. Zveza kulturnih organizacij Slovenj Gradec je na Grosovi hiši odkrila spominsko ploščo dr. Ljubi Prenner leta 1994. V gostilni Bučinek v Vodrižu je spominska soba dr. Ljube Prenner (Stričkova soba, namenu predana 2006). Spominska soba je urejena Dr. Ljuba Prenner leta 1954 96 ODSEVANJA 85/86 V tej hiši so živeli Prennerjevi od 1921 do 1950. Franc Gros, krojač, pa je hišo kupil leta 1950. v duhu fotografskega albuma. Gradivo prikazuje življenjsko pot Prennerjeve, predvsem odvetniško dejavnost in pisateljsko ustvarjalnost. V Meškovi ulici je dolga leta živela Marija Ovčar (1891-1975), znana porodni-čarka - babica, ki je pomagala na svet 3.200 dojenčkom v krajih po Mislinjski dolini med Pohorjem in Uršljo goro. Prvič je bila poročena z orožnikom Ignacijem Stropnikom, v Slovenj Gradec sta se z družino (sin in hčerka) priselila leta 1919, a jim je mož in oče isto leto umrl. Sin Jože Stropnik je bil prvi dirigent sindikalne godbe Tovarne meril (1947-1950). Babica Marija Ovčar Po desetih letih vdovstva se je Marija poročila s Tomažem Ovčarjem, ki je stanoval v isti hiši (danes Meškova ul. 8). Upokojila se je leta 1960, vendar je zaradi pomanjkanja babic honorarno delala še nekaj let. Njeni babiški zapisi so objavljeni v knjigi Vse visi na popkovini s podnaslovom Iz spominov slovenjgraške babice Marije Ovčar. Spomine na Ovčarjevo je zapisoval tudi Ladislav Hory, pripovedovalkin zet. Izbral, prevedel in uredil jih je Slovenjgradčan Drago Druškovič - Rok Arih, publicist in pisatelj. Knjigi je uvod prispeval primarij Drago Plešivčnik. V Cerkveni ulici je po prvi svetovni vojni domoval dr. Alojz Bratkovič, odvetnik in prvi župan slovenjegraškega mestnega občinskega odbora po nastanku države SHS. Slovenščina je takrat postala uradni jezik. Dr. Bratkovič je županoval še dve mandatni obdobji (od 1929 do 1935). Nekdanja Bratkovičeva hiša je sedaj last družine Popič (danes Meškova ul. 17). Pred dr. Bratkovičem pa je v tej hiši stanovala družina Tretjak, ki se je iz Trobelj preselila v Cerkveno ulico. (Zanimivi so spomini Franca Tretjaka: Iz črne kuhinje na Luno, 2008/9, tipkopis.) Potrebno je poudariti, da so hiše v Cerkveni oziroma Meškovi ulici pogosto menjale lastnike. Dr. Alojz Bratkovič, odvetnik in prvi župan mesta 97 ODSEVANJA 85/86 KULTURA Z Meškovo ulico sta povezana dva priznana umetnika, in sicer Pino Poggi in Sašo Vrabič. Pino Poggi, po rodu Italijan iz Genove, kipar, avantgardni umetnik, je bil poročen s Tatjano Gričnik, Slovenjgradčanko iz te ulice (danes Meškova ul. 3). Ko prihajamo v mesto iz dravograjske smeri, je v Trobljah visoka skulptura (črka S z dvema globusoma v njenih »naročjih«): avtor je Pino Poggi, ki je na Slovenj Gradec navezan tudi kot umetnik. Danes v hiši na Meškovi 3 živi in ustvarja Pinov sin Rado Poggi, ekonomist in politolog, predsednik kulturnega društva Raum Au. Sašo Vrabič, rojen v Slovenj Gradcu leta 1974, je eden najbolj prepoznavnih likovnih umetnikov mlajše generacije v Sloveniji. Do odhoda na študij v Ljubljano je bil doma na Meškovi 18. Leta 1998 je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Sodeloval je na več skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini ter prejel številna priznanja in nagrade. V Slovenj Gradcu se je prvič predstavil na razstavi Umetnik in urbano okolje (1997). Pri svojem delu prepleta različne medije; Lastniki sedanje Popičeve hiše so bile naslednje družine: Griessmeir, Zorjan, Franc Tretjak, dr. Alojz Bratkovič, leta 1939 pa je hišo kupil lesni trgovec Luka Popič. od slikarske klasike do videa, medmrežje in zvoke. »Zanimanje za večmedijske izrazne možnosti ga je spodbudilo, da je razgrnil domala 30 video projekcij in ambienal-nih projektov, kakršen je bil med drugimi tudi Meškova ulica po velikem požaru,« kot je med drugim zapisano v utemeljitvi za Bernekerjevo nagrado (2004). Pino Poggi pred svojo skulpturo Mag. Sašo Vrabič ob prejemu Bernekerjeve nagrade 98 ODSEVANJA 85/86 KULTURA Ansambel Fantje treh dolin, spredaj Zorka Štumberger Vrabič, za njo od leve: Konrad Doler, Marjan Brankovič, Pavle Štumberger, druga vrsta: Ivan Zagernik, Boris Mlinar in Ivan Štumberger Faksimile naslovnice knjige mladega Petra Murka: neskončnost, založil M.A.K.U.R.C., 1998. V Meškovi ulici (danes št. 18) je doma večji del članov nekdanjega znanega ansambla Fantje treh dolin. Tudi oče Ivan Štumberger je bil glasbenik in godbenik v mestni godbi Slovenj Gradec v času Dravske banovine in v Salonskem orkestru. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja (1962-1972) je uspešno deloval Slovenjgraški jazz ansambel, v katerem sta igrala tudi brata Pavlek in Ivan Štumberger. Narodnozabavni ansambel Fantje treh dolin je dosegel največji vzpon ob koncu sedemdesetih let. Prepevali so v mnogih evropskih državah, v ZDA, Kanadi ... V njihovem repertoarju sta bili znani skladbi Reka življenja in Ljudje v belem; slednjo so posvetili zdravstvenemu osebju slovenjgra-ške bolnišnice ob njeni 100-letnici. Peter Murko (1973-1998), sin Franja Murka ml., je bil obetajoč slikar in pesnik. Prezgodaj se je poslovil iz Meškove ulice. Njegov dom in dom njegovih staršev -Meškova ulica 8. Umetnik in ulica, v Peter Murko: neskončnost, založil M.A.K.U.R.C., 1998. 99 ODSEVANJA 85/86 »Grepo ulici in zagleda neverjeten prizor. Na koncu taiste sive ulice se ob sivi svetilki (sodniku?) v prebujajočem večernem koitusu začenja nova ulica. Ta se v svojem nepristranskem vpogledu v življenje in smrt zaveda pomembnosti ploditve in tako razvija svojo verigo otrok. Ulica, ki zagotavlja ciklično nadaljevanje do nerazpoznavnih širin ter se naslaja ob iskreni neumnosti ljudi in naivni iskrenosti umetnikov. In ti razmišljaš. Verjeti moraš, da si nesmrten, kajti le tako boš lahko uvidel in verjel, da to nisi.« Vinko Ošlak, filozof in pisatelj, je v knjigi Tri usode s Koroškega (Jože Tisnikar, Rade Nikolic, Pavla Pudgar) obudil spomine na Meškovo ulico. Tedaj je bil dijak Ekonomske šole. Ošlak piše: »V pritličju v Meškovi (št. 14), Pri Dalmatincu (Svetec), kjer so prodajali vino »čez cesto«, kjer je na enem sodu sedel Tisnikar, na drugem pa njegov tedanji ume-tnjakarski tovariš in zdaj že desetletje pokojni kipar Rade Nikolic, na tretjem kak naključni literat iz Ljubljane ... Sam sem likovni dvojici Tisnikar - Nikolic skromno dodajal zametek slovenjgraškega literatstva, ki se je tedaj začelo prebujati prav na šoli, ki sem jo obiskoval. KULTURA To šolo je vodil in na njej poučeval slovenščino prof. Tone Turičnik, ki je s pravim pedagoškim erosom in ne prav pogostim talentom spodbujal k literarnim poskusom in urejal literarno revijo, ki izhaja še danes, najprej Odsevi, potem Odsevanja.« O primariju Stanetu Strnadu, direktorju Splošne bolnišnice Slovenj Gradec, in njegovem lutkovnem odru je zapis v Špitalu (interno glasilo bolnišnice), št. 6, avgust 2003. Dr. Strnad je bil v mestu duhovni usmerjevalec lutkarstva, zvesti prijatelj mladih, ki mu je včasih še na viziti iz žepa zdravniškega plašča kukala lutka. Lutke iz lipovega lesa je izdeloval kolar Anton Svetec, 'Dalmatinec' iz Meškove ulice. Gospod Svetec je v starejših letih čutil bolečine v nogah. Zdravil se je v bolnišnici in primarij Strnad se je odločil za amputacijo nog. Bolnik je v strahu pred posegom v pižami zbežal iz bolnišnice, preplezal ostanke srednjeveškega mestnega zidu in se znašel doma. Njegova družina je ostrmela. Kmalu nato se je pojavil dr. Strnad in prijateljsko sta se pogovorila, se spominja Svetčev sin Hinko. 10. junija 1962 se je prvič oglasila radijska postaja, takrat še kot Radio Slovenj Gradec. Gostoval je v občinskih prostorih, v »improvizoriju« nasproti nekdanjega hotela Pohorje. Koroški radio deluje sedaj v tretjem nadstropju, nekdaj občinske stavbe, sedaj Upravne enote Slovenj Gradec. Slovenjgraški lutkarji Od leve: prim. Stane Strnad, Taja Herkovič, Manja Rojnik, Sonja Krumpačnik, Mirko Faletov, (?), prof. Stane Hribernik, Miro Pruš, Miro Bukvič in Andrej Tiršek. Igrali so Zvezdico zaspanko, Sneguljčico in druge. Nekdanji del občinske stavbe, od koder se je nekaj let oglašal Radio Slovenj Gradec, vidna je tudi radijska antena. (Stavbe danes ni več.) Ob dnevu samostojnosti 26. junija 1991 je Ivan Uršič, predsednik Skupščine občine Slovenj Gradec, ob Meškovi ulici zasadil lipo. Kot zanimivost naj povemo, da stanovalci Meškove ulice vsako leto prirejajo družabna srečanja na pobudo mladih. Promet po Meškovi ulici za motorna vozila danes poteka enosmerno. Živahno je ob delovnih dneh, dopoldne, ko od avtobusne postaje prihajajo gimnazijci in dijaki zdravstvene šole, občani, ki urejajo svoje obveznosti na Upravni enoti Slovenj Gradec ali tisti, ki zamišljeni in zaskrbljeni odhajajo v bolnišnico. Jože Potočnik Vir: • Potočnikova domoznanska zbirka. 100 ODSEVANJA 85/86 IMPRESUM OBMOČNA iZPOSTAVA SLOVENJ GRADEC Francetova 5, 2380 Slovenj Gradec tel.: + 386 (0)2 88 12 460 / fax: + 386 (0)2 88 12 461 e-pošta: oi.slovenj.gradec@slkd.si ODSEVANJA - revija za leposlovje in kulturo Izdajatelja in založnika: Kulturno društvo Odsevanja Slovenj Gradec in Zveza kulturnih društev Slovenj Gradec Uredniški odbor: Andrej Makuc (glavni in odgovorni urednik), Blaž Prapotnik (oblikovalec in tehnični urednik), Maja Visinski Andreje, dr. Silvija Borovnik, Milena Zlatar Lektoriranje: Nina Vožič Makuc Izdajateljski svet: Peter Petrovič, Jože Potočnik, Franjo Murko, Andrej Makuc, Niko R. Kolar, Alenka Waltl Nadzorni odbor: Franček Lasbaher - predsednik, Andreja Gologranc, Liza Krpač Častno razsodišče: Niko R. Kolar, Marijana Vončina, Janez Žmavc Naslov: Kulturno društvo Odsevanja Slovenj Gradec, Ronkova 4 (knjižnica), 2380 Slovenj Gradec, telefon: 031 324 020 - tajnica Cilka Sedar Fotografije: Tomo Jeseničnik, Primož Podjavoršek in stalni sodelavci ter arhiva Odsevanj ter JSKD Grafično oblikovanje: Epigraf, Blaž Prapotnik, s. p., tel.: 03 759 34 23, info@epigraf.si, http://www.epigraf.si Produkcija in distribucija: Cerdonis, d. o. o., Stari trg 278, Slovenj Gradec, tel.: 059 010 576, info@cerdonis.si Tisk: Tiskarna Grešovnik, 400 izvodov, april 2012 Cena: 6,5 EUR - naročniki 6 EUR ODSEVANJA 85/86 101 IMPRESUM Matthaeus Cerdonis de Windischgretz - Matevž Cerdonis iz Slovenj Gradca je prvi dokumentirani tiskar iz slovenskih krajev. Študiral je na Dunaju, postal baccalaureus in magister ter predaval na univerzi. V letih od 1482 do 1487 je imel svojo tiskarno v Padovi kot zadnji samostojni tiskar inkunabul. Izdal okoli 60 poljudnoznanstvenih knjig, prevsem za potrebe tamkajšnje univerze, med njimi nekaj izrazito humanističnih. Cerdonis je tiskal le z eno vrsto črk - z malo gotico - in namesto listov paginiral le polovične tiskovne pole. V NUK hranijo nekaj njegovih originalnih tiskov. NA PLATNICAH Jure Markota, Transformacija, 2011, prostorska int. instalacija, železo, baker, dimenzije odvisne od postavitve (foto Tomo Jeseničnik) Boštjan Temniker, Glava ovna, 2012, patiniran mavec, 30 x 30 x 30 cm (foto Tomo Jeseničnik) ISSN 0351-3661 9770351366001