Rejništvo
Kaj je rejništvo? Rejništvo je oskrba otroka v družini, ki ni otrokova rodna družina. Rej-ništvo je prav gotovo najboljša oblika varstva otroka, kadar iz različnih razlogov ne morejo ži-veti pri lastnih starših.
Rejništvo ima v Sloveniji že dolgoletno tradicijo. Prvi začet-ki segajo v čas pred drugo sve-tovno vojno. Prvo skupino ot-rok so sprejele družine v okolici Lukovice 10. junija 1926. V oskrbo rejniških družin so od-dajali^ otroke rojene izven za-kona, popolne sirote, v nekaj primerih pa tudi otroke, kate-rih razvoj je bil v lastni dru-žini ogrožen.
Kriteriji za izbor rejniških družin so bili zelo strogi. Važ-na je bila moralna neoporeč-nost rejniške družine in zdrav-stveno stanje. Rejnica ni smela biti zaposlena izven doma. Zdravniške preglede so zahteva-li vsako leto. Rejnica ni smela biti mlajša od 25 let in ne sta-rejša od 60 let. če je imela rej-niška družina izpolnjene vse te pogoje, je šele lahko dobila rejnica otroka v rejniško oskr-bo. Rejnica je odgovarjala za otrokov pravilni duševni in te-lesni razvoj. če rejniška dru-žina ni izpolnjevala vseh pogo jev, so premestili otroka dru-gam.
Rejnice so usposabljali na 14-drievnih seminarjih, ki so jih vodile zaščitne sestre. Višino rejnine je krila uprava Dečje-ga doma. Sredstva za kritje rej-nin so se formirala iz alimen-tov nezakonskih očetov, pris-pevkov občin in banske uprave.
Med drugo svetovno vojno pa je bilo potrebno zašcititi ot-roke aktivnih udeležencev NOB pred okupatorjevim nasiljem. Skrb nad malimi ilegalčki je požrtvovalno vodila Ana Ziherl. Tudi to je bila posebna oblika rejništva.
Po koncu druge svetovne voj-ne so .se ustanavljali razni ot-roški in mladinski domovi, ka-mor so nameščali otroke, ki ni-bo imeli staršev, ali ti zanje ni-so mogli skrbeti. Rejništvo je skoraj zamrlo.
Organizirano so se začeli na-meščati otroci v oskrbo rejni-ških družin šele deset let po drugi svetovni vojni. Prva leta po vojni je bila praksa taka,
da so otroke nameščali v oskr-bo rejniških družin do tretjega leta starosfci. Po dopolnjenem tretjem letu starosti so otroke premeščali v zavode zaprtega tipa. Premestitve otrok iz rej-niške družine v zavod so pu-ščale na otrocih težke posledice, ki so pogosto spremljale take-ga otroka vse življenje. Oboje-straftska čustvena navezanost rejnikov in rejencev je bila na-silno prekinjena. Toplo družin-sko vzdušje je zamenjal togi domski režim. Odraščajoči ot-roci pa so svojo dustveno neza-dovoljenost odražali v vedenju, prestopkih, nemalokrat pa po-podnoma iztirili. Da se je sta-nje izboljšalo, so pripomogli rezultati psiholoških analiz na tem področju. Te ugotovitve so pokazale, da je za otrokov pra-vilen razvoj potrebno odrašča-nje v toplem družinskem oko-lju.
Rejniška družina nudi otro-ku drugi dom. Rejnice in rej-niki pa v celoti prevzemajo dolžnosti roditeljev. Vzgajajo in oskrbujejo otroke po svojih najboljših močeh. Prav tu pa jirri dostikrat zmanjka znanja in sposobnosti. Tako se dogaja tudi rodnim staršem. Ker pa je položaj rejnika še bolj izje-men, kot otroka v lastni druži-ni, smo dolžni poskrbeti, da bo vsaka rejniška družina res spo-sobna pravilne vzgoje in nege otroka. Takšno znanje pa rejni-ce lahko pridobijo le na dobro organiziranih strokovnih semi-narjih. Vzgojiti otroka vse-stransko pripraviti za samo-stojno življenje je čez vse po-membna naloga rejnic in rej-nikov.
Kot socialna delavka delam pri Centru za socialno delo 11 let. Poleg problematike varstva družine krajevne skupnosti Gradišče, vodim evidenco rejen-cev in rejniških družin. Ob prevzemu rejniške službe od skrbstvenega organa občine le-ta 1962, je bilo v rejniški oskr-bi 70 otrok. Število je iz leta v leto naraščalo, tako, da je bilo leta 1967 v oskrbi rejndških dru-žin 151 otrok. Po letu 1967 je to število rahlo upadalo. Zad-nje leto opažarno, da se število otrok v rejniških družinah spet veča, saj imamo. trenutno v oskrbi   rejni&kih      družin   145
otrok. Vzroki oddaje v rejni-ške družine so različni, še ved-no pa je na prvem mestu ne-rešeno štanovanjsko vprašanje mater samohranilk. Pri reševa-nju tega problema imamo še vedno zelo skromne možnosti. Ob namestitvi otroka v oskr-bo rejniške družine moramo težiti za tem, da bi bila loči-tev otroka od štaršev čim kraj-ša. Staršem mpramo pomagati pri odstranitvi težav zaradi ka-terih so morali otroci v rejni-ške družine. Pogosti vzroki, da morajo otroci v oskrbo rejni-ških družin je skrajno osebno-stna neurejenost staršev. Vsa naša prizadevanja So v takih primerih velikpkrat neuspeSna. V enajstih letih mojega dela pri Centru za socialno delo se je poklicno usposobilo 30 takih otrok. To so bili otroci kronič-nih alkoholikov, prostitutk in delomrznežev. V rejniških dru-žinah so se nahajali pet, deset, petnajst in v dveh primerih ce-lo 18 let.
V  zadnjih letih nameščamo v oskrbo rejniških družin vzgoj-no  problematične otroke.   Po-iskali   smo   rejnice   sposobne vzgajati starejše otroke. 2e le-po število teh mladoletnikov se je dobro vključilo v življenje. Uspešno so zaključili osemlet-ko in nadaljujejo šolanje. Ce je le mogoče, ostanejo tudi v času poklicnega usposabljanja v rej-niški družini. Tako si pridobijo občutek   varnosti,   pripadnosti in se tudi kasneje radi vračajo nazaj.   Pogosto   že   s   svojimi družinami.
V  rejniške družine namešča-mo   tudi   matere   po   porodu, skupaj z otrokom. Iifcamo ne-kaj rejniških družin, kl so pri-pravljene sprejeti mater z otro-kom v času, ko ima porodniški dopust. To je preivsem za ti-ste mlade matere, kise z otro-kom ne morejo vrniti  v  sam-ski dom ali v stanovanje, kjer je stanovala pred porodom. V rejniški  družini   otroka   sama neguje in se tako čustveno na-vezuje nanj. Po končanem po-rodnem dopustu se mati vrne domov, otroka pa premestimo v rejniško družino. S tako za-ščito otroka in matere prihrani-mo tudi velika družbena sred-stva, ker je namestitev v rej-niško   družino   veliko   cenejša kot oskrba   v   Mestni   otroški bolnišnici (bivSi Dečji dom).
Pepca Lebar,
socialna delavka
Centra za socialno delo
občine Ljubljana Center