—   94   -
Pogled po slovenskim svetu.
Pobratimstvo Serbov.
Pobrati m s tvo je bilo nekdaj pri vsih Slavjanih v navadi, in ta navada se je do današnjima dne se skorej pri vsih narodih serbskiga jezika, pri Serbih Podonavskih knežij, Bosnijakih, Hercegovincih, Cerno-gorcih, deloma tudi pri Dalmatincih, na priliko priMor-lakih, ohranila. Pri nobenim drugim narodu celiga sveta ne zapazimo tega, razun Skitov o starih časih, od kte-rih nam Lucijan Tok šari s pripoveduje, da so imeli nekako enako navado.
Pobratimstvo (od besede „pobratiti se"), je obljuba terdniga in nerazvezljiviga prijatelstva dveh oseb, kakoršniga koli spola, kakoršne koli starosti ali vere, katoljške, staroverske ali turške. To prijatelstvo se više spoštuje in zvestejsi derži, kakor vse druge rodbinske zveze; „pobratima ali „posestrinaa sta več obrajtana, kakor lastni brat ali lastna sestra, zakaj ta — pravi kristjansko ljudstvo ondi — sta le po kervi v rodu, „pobratim" in ;,posestrina" pa po duhu trojniga Boga. Pobratimstvo se sklepa večidel že o mladosti od petnajstiga do dvajsetiga leta, nar raji okoli Kresa, to je, o godu sv. Janeza Kerst-nika, kteriga Serbi Kristusoviga pobratina imenujejo.
Tisti, ki se pobratiti hočejo, se snidejo na večer pred sončnim zahodam pod kakšnim košatim drevjem na vertu, v nekterih krajih pa tudi na pokopališu nad grobam svojih starišev; si spletejo venec iz hrastovih vejic, si v roke sežejo in se kleče skoz omenjeni venec poljubijo, pobratimsko obljubo govoreči.
Drugi dan gresta kristjanska pobratima, se pod pasiho peljaje, z nekolikimi pričami v cerkev, kjer si ponavljata nerazvezljivo obljubo storjeniga pobratimstva. Trikrat vprašata eden druziga: „Primaš li Boga i svetoga Jo v a na?" (spoznaš li Boga in sv. Janeza?). Odgovor je vselej trikrat: „P r i mam" (spoznam). Potem se na čelo poljubita rekoč: „Od danas da smo do veka brata." (Od danes sva vekoma brata). V nekterih okolicah serbske knežije, posebno okoli Be-lograda, pobratimstvo že kakošnih 50 let tudi brez cerkvenih obredov velja. Serbsko pobratimstvo se le enkrat sklene in velja za celo življenje.   Serbam je po*
-   95   -
bratimstvo  tako sveta  reč,  da so  pripravljeni,  ako je potreba, eden za druziga vse storiti in se celo kri preliti.
„Pri glavi mojega pobra tirna" ali „moje posestrine" je važniši prisega, kakor „pri glavi mojega otca ali moje majke." Razžaljenje posestrine mora pobratim maše-vati ako je treba tudi s kervjo razžaljivca. Tako nježna id čista je ta zaveza, da po poljubu, s kterim sta pobratim in posestrina v pobratimstvo stopila, se nikdar več ne smeta poljubiti (kušniti) ali scer v kakošno ožji zavezo stopiti. Nar manjši prestop o tem velja za smertni greh, in se hujši kaznuje, kakor kervosramnost. Serbska narodna pesem pripoveduje, da je v nekiga Bulgara, kije svojo posestrino na Kalimejdanu v Belo-gradu na lice poljubil, iz jasniga treslo.
Bosnijaški Turki čislajov pobratimstvo ravno tako kakor njih knstjanski rojaki. Čeravno Muhamedani vsa-ciga kristjana scer zlo sovražijo, se vunder ne branijo, ž njim v pobratimstvo stopiti. Pri tem pobratimstvu so pa njih šege in pobratimska obljuba nekoliko drugačne, kakor pri kristjanih. Hlebček kruha namreč se v dva kosa razlomi, kristjan dobi eniga, Turk pa druziga, potem se s handčaram (majhnim turškim nožem, ki se lahko pod suknjo skrije) v desnico do kervi vprašneta, v-jameta kaplje kervi vsak na svoj koščik kruha, ju pre-menjata in pojesta rekoča: „Da si mi po Bogu brat na obadva sveta."
Ce je kdo v sili in nevarnosti, in če srečaje še takti neznaniga človeka svojiga pobratima v Bogu in svetim Jovanu imenuje, ga ta gotovo sile in nevarnosti reši; zakaj dolžnost mu je v enacih okoiišinah v pobratimstvo stopiti. Dostikrat sta se že naj hujši sovražnika v naj hujim dvoboju s pobratimstvam sprijaznila. V tacih prilikah velja brez vsih druzih obredov in brez posebne prisege in obljube gola beseda: ^pobratim" — in pobratimstvo je sklenjeno.