ZGODOVINA ZA VSE
leto XXI, 2014, št. '
Moderen narod ali razvita narodna skupnost sta se v 19. stoletju lahko pohvalila s kulturnimi in izobraževanimi ustanovami (gledališča, muzeji, šole) in javnimi spomeniki (narodni spomeniki). Slovensko meščanstvo je bilo ekonomsko in politično prešibko, zato ni uspelo samostojno oblikovati lastnih nacionalnih ustanov. S krepitvijo narodne zavesti so naraščale težnje po postavljanju spomenikov zaslužnim možem, vendar so Slovenci tudi v spomeniškem čaščenju svojih velmož večino 19. stoletja precej zaostajali za večjimi evropskimi narodi. Vlogo prvih slovenskih (napol)jav-nih spomenikov so prevzeli nagrobni spomeniki. Prvi reprezentativni narodni spomenik so uspeli postaviti šele leta 1889 v Ljubljani.
Slovenski javni spomeniki so slavili zlasti osebnosti s kulturnega področja. Služili naj bi potrjevanju kulturne in jezikovne identitete, vendar je bila meja med kulturnim in političnim pogosto zabrisana.
Najbolj primeren in sprejemljiv kandidat za mesto prvega slovenskega pesnika je bil sredi 19. stoletja razsvetljenec Valentin Vodnik (1758-1819), avtor prve samostojne pesniške zbirke posvetnih pesmi v slovenščini, urednik prvega slovenskega časnika, jezikoslovec in prevajalec. Pri izbiri Vodnika je imelo pomembno vlogo dejstvo, da je bil staroslovencem bližji kot France Prešeren. Slednji je sicer aktivno sodeloval pri utrjevanju Vodnikovega pesniškega pomena: skupaj z Andrejem Smoletom je 1840 izdal zbirko Vodnikovih pesmi (prva posmrtna izdaja dela slovenskega literata), leta 1845 je napisal elegijo V spomin Valentina Vodnika. Vendar je po letu 1850 dejanski Vodnikov pesniški pomen (mdr. je delno vplival na Koseskega, Levstika, Jenka, Gregorčiča) stopal polagoma v ozadje. Staroslovenci so v ospredje postavili Vodnikovo časnikarsko in narodnopolitično delovanje.1
V skladu z narodno-političnim programom Zedi-njene Slovenije (prizadevanja za povezavo vseh dežel s slovenskim prebivalstvom v skupno enoto pod okriljem habsburške monarhije, za enakopravnost slovenskega jezika v javnosti), ki so ga Slovenci oblikovali v letu 1848, je bilo potrebno Vodnika, čigar delovanje je bilo vezano na Kranjsko, ustoličiti na mesto osrednjega slovenskega pesnika.
Na preoblikovanje Vodnika iz prvega pesnika Kranjske (Žiga Zois ga je imenoval »Kranjcev prvi poet«, Matija Čop piše, da je Vodnik konec 19. stoletja slovel kot »odličen kranjski pisatelj in človek, od katerega je treba največ ali tako rekoč vse pričakovati za kranjski jezik in književnost«)2 v prvega slovenskega pesnika nas opozar-
jajo posegi v Vodnikovo pesem, ki jo danes poznamo pod naslovom Dramilo. Vodnik jo je prvič objavil brez naslova. V Pesmih zapokušino ji je dal naslov Pesma na moje rojake. Njen uvodni verz je sprva nagovarjal Kranjce (»Krajnz, tvoja deshelaje sdrava...«). V izdaji Vodnikovih pesmi iz leta 1869, ki jo je uredil Fran Levstik (1831-1887), je naslov pesmi spremenjen v Dramilo mojih rojakov, verz pa se glasi: »Slovenci tvoja zemlja je zdrava...«. To obliko verza, s katero naj bi Vodnik nagovoril vse Slovence, z rahlimi popravki srečamo v nadaljnjih izdajah Vodnikovih pesmi.
Spreminjalo se je tudi vrednotenje najbolj odmevne Vodnikove pesmi, ode Ilirija oživljena, ki jo je objavil v slovnici Pismenost ali gramatika zaperve šole (1811); pesem je kmalu po izidu knjige objavljena tudi v francoskem uradnem list Télégraphe officiel in v francoskem prevodu v antologiji pesmi slovanskih narodov. Naro-dnoprerodna, politična pesem - hvalnica Napoleonovih Ilirskih provinc, ki je po njihovem koncu privedla do avtorjeve predčasne upokojitve in vse do marčne revolucije 1848 ni smela biti ponatisnjena, je postala nekakšna domovinska hvalnica in slovenska domoljubna pesem (pogosto so jo izvajali na narodnih prireditvah), ki jo je bilo v prid Vodnikove politične rehabilitacije potrebno razumeti v kontekstu celotnega Vodnikovega pesniškega opusa. Tako je dr. Janez Bleiweis leta 1859 zapisal v Vodnikovem albumu: »Res da ne vém, kako se mu je môgla 'Ilirija oživljena tako za zlo vzeti, ako se bere, kako je o Francozu mislil, in ako se ne prezrejo njegove 'brambovske'.«3
Prvi v časnikih objavljeni pobudi za postavitev Vodnikovega spomenika sta sestavila publicist Ivan Kuk (1823-1864)4 in staroslovenski prvak dr. Lovro Toman (1827-1870). Slednji je leta 1857, med pripravami na proslavo 100-letnice Vodnikovega rojstva, želel, da bi spomenik postavili pred Vodnikovo rojstno hišo v Šiški. V mislih je imel štiristranski steber iz domačega marmorja z napisi (V. Vodniku Slovenija, verzi Ne sina ..., datum rojstva in smrti) in Vodnikovo podobo iz kararskega marmorja na vrhu.5
Odkritje spominske plošče na Vodnikovi
rojstni hiši
Urša Vodnik, lastnica Vodnikove rojstne hiše, je izročila dr. Lovru Tomanu in dr. Janezu Bleiweisu pismeno
1	Po: Janko Kos, Valentin Vodnik, Ljubljana 1990, str. 201-202.
2	Po: Matija Čop, Pisma in spisi, Ljubljana 1983, str. 97.
3	Janez Bleiweis, »Vodnikove Novice. Čertica k življenjopisu Vodnikovem«, Vodnikov spomenik/Vodnik-Album, Ljubljana 1859, str. 33, po: Božidar Jezernik, »Stereotipnapodoba 'prvega slovenskega pesnika kot narodni kapital«, Stereotipi v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi (zbornik predavanj), Ljubljana 2007, str. 142.
4	Ivan Kuk, »O spominu Vodnikovem«, Novice, 1857/92.
5	Po: Lovro Toman, »Vodnikov stoletni rojstni dan 3. februarja 1858«, Novice, 1857/89.
54
VSE ZA ZGODOVINO
ZGODOVINA ZA VSE
leto XXI, 2014, št. '
Toman je spremil deželnega glavarja do spominske plošče, ki so jo vzidali na sprednjo stran hiše. Ljubljanski tapetniški mojster Fr. Doberlet je odstranil zagrinjalo, ki je zakrivalo spominsko ploščo iz črnega kamna z zlatim napisom: »Tu seje rodil 3. svečana 1758 / Valentin Vodnik / pervi slovenski pesnik«. »In jasno je v tem slovesnem trenutku zasijalo sonce izmed zimskih oblakov, in jasno je zasvetilo ime pervega slovenskega pevca v oči pričujočih, ki so enoglasno zadoneli: Živi, živi Vodnik v večnem spominu!«
Deželni glavar in drugi gostje so odšli v prvo nadstropje Žibertove hiše, v »stanico« (sobo), v kateri se je rodil Valentin Vodnik. Deželni glavar, dvorni svetnik grof Andrej Hohenwarth in dr. Bleiweis so sedeli za mizo, nad katero je viselo Vodnikova slika, ki jo je krasil lovorov venec. Pri drugi mizi so se zbrale narodne gospe in gospodične. Pri tretji mizi in ob strani so se zvrstili ostali imenitni gostje. »Na mizi je bil po narodni slovanski šegi hleb kruha s soljo, s kterim so biliprečastiti gosti postrežem.« Toman je deželnemu glavarju poklonil vezan izvod Vodnikovih pesmi. Deželni glavar se je rokoval z Vodnikovimi sorodniki in se z njimi prijazno pogovarjal. Napitnica je sledila napitnici, vse so bile namenjene Vodniku. Najbolj odmevne so bile besede deželnega glavarja grofa Hohenwartha: »Prepričani smo vsi, da danes sto let ne bo nikogar nas več živega; - ali Bog daj, in nadjamo se tega, da bodo naši nasledniki ta dan čez sto let ravno tako veseli in ravno tako hvaležni obhajali, kakor ga obhajamo danes mi!« Po izbi so znova zadoneli navdušeni klici Živio!
Pred Vodnikovo hišo je vladalo veselo vzdušje. Vojaška godba je zaigrala češko pesem Kje dom je moj? (besedilo Jožef Kajetan Tyl, glasba František Škroup), »ktera vselej, kadar koli se sliši, izbuja serčno radost«, in Radetzky-Marsch Johanna Straussa st., »kterega veličastni glasovi so presunili serca vseh«. Deželni glavar se je zahvalil za slovesen dogodek, pohvalil tvorca slovesnosti dr. Tomana in se nato, spremljan z navdušenimi klici in zvoki Cesarske pesmi, odpeljal v Ljubljano. Po odhodu deželnega glavarja so godbeniki dobili hrano in pijačo. Obiskovalci so se vsuli v hišo, »kjer je bilo vse židane volje«. »Pri vsaki mizi je bilo petje zgolj slovensko in zdravico za zdravico so napivali Vodniku, Slovencom, in radosti je serce poskakovalo v persih vsakemu, kteri je vidil, kako so se ljudje druzih narodov serčno veselili in pobratovali s Slovenci in s tem vred so se zapisovali v naročine pole za Vodnikov 'Album', ktere je gospod dr. E. if, Co sta med goste razdelil.«
Godba je znova zaigrala Kje dom je moj?. Pesmi je spremljalo glasno ploskanje. Publika je pomagala zapeti narodno Prišli so k meni štirji rumeni in druge pesmi. »Še enkrat jo je mogla zaigrati in ko je o silnem ploskanju
končala, je priletel velik zelen venec izmed množice dogosp. Hofman-a, vodja te muzike.« Zadnji skladbi, ki ju je zaigrala godba, sta bili Radetzky-Marsch in Cesarska pesem.7
Vodnikova hiša in njena okolica sta bili slovesno okrašeni z venci iz smrekovih vej, trobojnicami in drugimi zastavami, mlaji in transparenti (V-1758-znamenje vere, upanja in ljubezni, Ne hčire ne sina). Dekoracijo sta zasnovala nožar Nikolaj Hoffmann in kupčijski knjigovodja in naravoslovec H. Haufen.8
Ker se je začelo mračiti, so na okna Žibertove hiše postavili svetilke. Razsvetlili so tudi spominsko ploščo, ki jo je obdajal lovorov venec. »Vratim ravno nasproti je visela v zlatem oklepu in z lovorjevim vencem opletena Vodnikova podoba med dvema svetilnikoma: na levi steni ste visele na sredi tudi krasno ovenčane podobi presvitle-ga cesarja inpresvitle cesarice, in na tej kakor vsih drizih stenah so bile obešene podobe kranjskih nošinj.9
V tem ko se je na vertu in v spodnjih stanicah vse radovalo, so se zbrali v zgornji stanici častitelji rajnega očeta slovenskega pesništva, in so njegov slavni spominj z domorodnim prepevanjem, iskrenimi govori in serčnimi zdravicami obhajali, in se v njih tudi novejih pervakov slovenskega pesništva, Prešerna in Koseski-ta spominjali. Kar naenkrat so zadoneli gromeči živio! živio in ploskanje in vrisanjeje klicalo vse iz hiše, gledat, kaj je. In, o radost! lična podoba Vodnikova je sijala v tranzparentu vsem na steni hiše na vertu, kteroje talijanski slikar, gospodMelle nalašč za ta večer napravil.«
Bengalični ogenj je znova priklical navdušene vzklike na usta prisotnih. Domači možje in fantje so začeli spontano prepevati narodne pesmi, mdr. Vodnikov Moj spominik (Moj spominek). Pridružili so se jim ljubljanski pevci. »Veselje vseh se je pa še bolj vnelo, ko so Šiškarji zvezdli, da so jim častiti gospod predsednik c. kr. kmetijske družbe F. Terpinc, pred svojim odhodom vina kupili, da bi tudi oni slavni spomin svojega rojaka veselo obhajali, kar se je tudi pretečeno nedeljo zgodilo, ker se to na Svečenice dan zavoljo prevelike množice ljubljanskih gostov ni dalo storiti. Pohvaliti moramo Šišenčane, ki so marsikaterikrat terčnili s kozarci na zdravje našega
7 Po: Fran Malavašič, »Slovesnosti, obhajane v spomin stoletnega rojstnega dneva Valentina Vodnika, očeta slov. pesništva«, Novice, 1858/6.
s Po: »Spomin na stoletnico Vodnikovo«, Slovenski narod, 1889/147.
9 Najbrž 12 upodobitev narodnih noš, ki so bile priložene zadnjemu letniku Carniolie (1838-1844). Dunajski grafik Leopold Zechmayer (1805-1860) je bakroreze izdelal po akvarelih narodnih noš, ki jih je FranzKurzzum Thurn und Goldenstein v letih 1837-1838 narisal za Emila Korytka (glej D. Globočnik, »Ilustracije v dveh karlovških listih iz šestdesetih let 19. stoletja«, Acta historiae artis Slovenica, 2004/9, str. 171-182).
54
VSE ZA ZGODOVINO
Damir Globočnik, VODNIKOV SPOMENIK V L IBLJANI	ZGODOVINA ZA VSE
gospoda darovavca, zavoljo njih rednega in treznega obnašanja o tej priložnosti.«
Večina obiskovalcev se je napotila domov. Tisti, ki so ostali, so se ob pol treh zjutraj zbrali v Vodnikovi rojstni sobi. Med čakanjem na uro pesnikovega rojstva so brali Vodnikove pesmi in spregovorili o njegovem pomenu. Ko je ura odbila tri, je dr. Toman izrekel zdravico: »Šel visoko pit Savico, / Sladkih pesmi hladni vir; / Mojstru pevcev na zdravico - / Nej mu teče ta požir!« Ko je kozarec izpraznil, je pristavil: »Dapa nihče ne oskruni več te posode, naj se razleti za vselej v drobne kosce!«, kar se je tudi zgodilo. Zadnji Vodnikovi častilci so se napotili proti domu. Za spomin je vsak med njimi odtrgal list z lovorovega venca.10
Prispevke za Vodnikov figuralni spomenik je sprva zbiral dr. Lovro Toman, ki je denar naložil v ljubljansko hranilnico.11 Novice so začele redno objavljati imena darovalcev in zneske, ki so jih prispevali. Davorin Trste-njak (1817-1890) je bil na začetku leta 1858 pripravljen prevzeti nabiranje prispevkov rodoljubov iz Maribora in okolice in jih pošiljati v Ljubljano.12
Nabiralna akcija za Vodnikov spomenik, ki sta jo vodila Toman in Bleiweis, je postopoma zastala. Leta 1867 je bilo zbranih 1742 goldinarjev in 80 krajcarjev. »Posi-hmal, kar se je bila izcimila ideja Vodnikovega spominka, je prišla nabira za nabiro za deset in dvajset reči, in časi niso zmiraj bili navduševalni slavenstvu; ni čuda tedaj, da skupljeni znesek ni še zadosten za vreden spominek na kakem javnem trgu. Odloženo pa ni opuščeno. Kadar razvedrijo se vremena Slovencem, tekli bodo darovi zopet oblino. To je vzrok, da dr. Toman in dr. Bleiweis mirujeta.
Vendar to nikakor ni zadržek, da drugi pogumnejši začno nabirati. V hranilnici že leži lep znesek; še trikrat toliko, in Vodniku je spominek gotov. Zato začnite! Kamen na kamen palača!«13
Ob stoletnici Vodnikovega rojstva denarja ni bilo dovolj, zato so odkrili spominsko ploščo na rojstni hiši v Ljubljani. Tudi v naslednjem desetletju se spomeniška akcija ni uspela premakniti z mrtve točke. Leta 1868 je Fran Levstik predlagal, naj bi vsaka čitalnica pripravila vsaj eno »besedo« za Vodnikov spomenik.14
Leta 1869 je Društvo za brambo narodnih pravic (društvo Slovenija) objavilo poziv za ponovno zbiranje prispevkov za Vodnikov spomenik in dalo napraviti načrt spomenika.
Risba spomenika s kipom stoječega pesnika na visokem podstavku je bila objavljena na pozivu društva Slovenija. »Slovenci! S tem vabilom stopimo tedaj še enkrat pred Vas; zdaj velja javno in sijajno pokazati hvaležnost svojo duševnemu očetu naroda našega! Bodi kakoršnega koli stanu položi po svoji moči velik dar ali mali darek na oltar domovine, kajti prav to, da se udeležimo vsi slavnega čina, kazalo bode svetu, da je Vodniku stavil spomenik narod slovenski. /.../ In za spominek tolikega moža gre zdaj. 'Matica' naša mu stavi ravno zdaj duševni spominek z izdavanjem pesmi njegovih, 'Sloveniji'pa gre dolžnost, da dovrši mu javni spominek.
Slovenci! Pristopite jej, da kmalu stoji vreden spominek Vodniku!
Doneske prejema blagajnik 'Slovenije' gosp. Fr. Sou-van stareji, in bode njihov sprejem potrjeval v 'Novicah'.« Poziv Slovenije sta podpisala predsednik njenega odbora dr. Janez Bleiweis in tajnik dr. Ivan Murnik.15
10	Po: Fran Malavašič, »Slovesnosti, obhajane v spomin stoletnega rojstnega dneva Valentina Vodnika, očeta slov. pesništva«, Novice, 1858/7.
11	Po: Lovro Toman, »O Vodnikovem godu«, Novice, 1858/4.
12	Davorin Trstenjak, »Novoletnica«, Novice, 1858/1.
13	Po: »O Vodnikovem spominku / Vprašanje in odgovor«, Novice, 1867/23.
14	A. (Fran Levstik), »IzLjubljane. 28. sept«, Slovenski narod, 1868/7.7.
ls Poziv odbora »Slovenije«, 1. december 1869 (natisnil ]. Blaznik v Ljubljani, založila »Slovenija«),
VSE ZA ZGODOVINO	2 T
Damir Globočnik, VODNIKOV SPOMENIK V L IBLJANI
ZGODOVINA ZA VSE
vanju. Premislil sem stvar natanko. Terjatev moja, 2700 gld. zdi se Vam, spoštovani gospod doktor, prevelika. Jaz sem mlad in revež, to se dobro ve. A na materijalno ne oziram se čisto nič tej zadevi, to se pravi, kakega dobička ne iščem, kaj dobička, niti oziroma skromnega zaslužka bi ne imel v eventualni pogodbi. A mlad sem in misliti mi je o bodočnosti, katero bi si rad ogladils tem, da pokažem, kaj sem in kaj morem - in Vodnika bi mi bilo napraviti, budnika našega naroda! Tudi jaz sem sin Vodnikove domovine, inplamtečim navdušenjem sprejel sem celo stvar. Napravil sem skizzo in pokazal ta prvi osnutek spominka nekaterim g g deržavnim poslancem. Čepak želite o tem mojem obziru strokovnajškega mnenja, dobite ga lehko, častiti gospod doktor, od mojega profesorja g. Hellmerja, ki sije osnutek ogledal.
Predrag sem! Če računim IV2 leto v delo, imam naslednje večje stroške: Atelier me na leto stane, ki si ga v to delo moram najti najmanj 300 gld., za IV2 leto torej 450 gld.; prst in železje 160 gld.; vlitje v gips 280 gld.; model 600 gld. - skupaj torej 1490 gld.; model hočem vsakako imeti, če tudi je morebiti kateri ofenretov, podaši Vam pogoje, mislil stvar brez modela dogotoviti, kar bi tudi jaz umel, a hotečemu delo dostojno izvršiti, je model naraven prepotreb en in brez tega se stvari ne lotim. Ostalo bi mi torej 1210 fl. Razume se, da bi moral čas posvetiti delu, nemogoč prislužiti si še kaj z drugim delom. Če pak ni nikakor mogoče nabrati potrebnih denarjev v to svoto, znižam še svojo terjatev, akoprav mi je to bridko, in poslednja moja je zahteva 2000 gld.; odpustim torej celih 700 gld. Če odštejem prej navedene stroške, ostaja mi 500 gld. (Pomisliti je še, da se ima dokaj manjših stroškov mej delom se shajajočih, katerih se sedaj ne računa.) Dovoljujem si vprašanje, cenjeni Gospod doktor, če je ta denar mogoč ustvariti: mi za časa dela dovoljenega življenja osvoboditi me skrbi za prve vsakdanje potrebe? Pač jedva. O honoroaru, kakem relativnem plačilu za delo umetniško, se niti govoriti ne more. A z navdušenjem lotim se stvari in z lastno mi vstrajnostjo hočem delati in ne stal bi jaz nikdar pred spomnikom, sramujoč se svojega dela. Meni je za stvar v objektivnem in subjektivnem oziru. Dovolite mi, čestiti gospod doktor, še par besedi zaradi časa. Dve leti, pravite, v dovršenje dela, zdi se Vam predlogo. Časa nikakor nisem dosledneje omejil, to mi vsaj tudi ni mogoče. Obljubim stvar v poldrugem letu izvršiti. Da, skončal bi lehko vjednem letu, s tem pogojem ne prevzamem nikakor dela, ker bi potem ne bil Vodnik tak, da bi ga mogel objaviti delom lastnim, niti bi si ga Slovenci mogli misliti svojim Vodnikom, to je, spominek bi ne bil dostojen. Če dogotovim delo par mesecev kasneje porabivši ta čas boljšo izvršitev stvari je to sigurno le v korist celi reči.«21
Gangl je 26. aprila 1887 poslal z Dunaja osnutek za spomenik (»voščeno bronsirano podobico na marmo-riranem postamentu«),22 na podlagi katerega je dobil naročilo za izdelavo kipa. Iz Ganglovega pisma dr. Vo-šnjaku: »Dovolite mi, spoštovani gospod doktor, nekaj besedi o obisku. Izdelal sem ga iz voska in pobronzoval kakor me je nekaj gospodov podučilo in sem sam vsled čitanja o Vodniku uvidel, sem ga morebiti malo preveč okrasil. Spremeni se vsaj lehko vse in stvarim ga po željah č. gospodov (kar se tiče formalnosti, seveda), kakor mi bodete naznanili. Vsaj to je samo osnutek, mala stvar. Vse kaj druzega je pač delo veliko, mogoč predstavljati Vodnika stvarno in umetno dostojnega.«23
Konec maja 1887 sta se odbor in kipar Alojzij Gangl dogovorila za izdelavo spomenika. Dogovor je 27. maja 1887 v Ljubljani podpisal dr. Josip Vošnjak, 29. maja pa na Dunaju Alojzij Gangl. Gangl se je obvezal, da bo do konca leta 1888 izdelal Vodnikov kip, visok 2.10 m, za kar bo prejel 2700 goldinarjev honorarja. Kot predujem je dobil 150 goldinarjev. Vsakega prvega v mesecu mu bo izplačanih 60 goldinarjev. Iz vsote 2700 goldinarjev bo državni poslanec, prof. Fran Šuklje plačeval za atelje, material in druge stroške. Po dovršenem delu pa bo Gangl prejel preostanek denarja.24
Sredi leta 1887 je dr. Vošnjak obvestil Gangla, da bo potrebno spomenik nekoliko zvišati, s čemer se je Gangl strinjal: »Ob straneh prostora, določenega spominku, stoje, kakor pišete, hiše vdva nadstropja, a jedna stran je daleč odprta. Spominek 5 m visok bil bi pač pritlikav. Ne ve pak tudi če se dotični prostor za več let kako ne spremeni, glede svoje okolice.« Gangl je Vošnjaku poslal mere Schillerjevega spomenika na Dunaju (kip 3,37 m, podstavek 2,8 m, skupna višina 10,8 m; avtor spomenika je bil kipar Johannes Schilling, spomenik je bil odkrit 1867). »Povišanje spominka slede seveda primeroma tudi večji stroški in potreba časa, če napravim podobo kacih 50 cm ali 70 cm višjo trebam, recimo, 2 meseca več časa; kar mi priraste truda in dela, ne zahtevam za to nič več; a potrebujem živ model dalj časa in glede tega bi se stroški naj bolj povišali. Vse skupaj bi znašalo vsaj 100 fl. več (model mi je namreč potem potreben okolu 2 meseca dalj vsaj 3 ure na dan, ura po 50 novcev, bolj kup nikakor ni mogoče.«25
21 Gangiovo pismo dr. Vošnjaku 13. aprila 1887, ARS, Konvolut Odbor za Vodnikov spomenik 1887-1889, fond AS 621.
22	Jos.(ip) Gustin, »Ganglov 'Vodnik'«, Ljubljanski zvon, 1889, str. 57.
23	Gangiovo pismo dr. Vošnjaku 26. aprila 1887, ARS, Konvolut Odbor za Vodnikov spomenik 1887-1889, fond AS 621.
24	»Dogovor med odborom za Vodnikov spomenik in Al. Ganglom, akademikom na Dunaju« (rokopis), ARS, Konvolut Odbor za Vodnikov spomenik 1887-1889, fond AS 621.
25	Gangiovo pismo dr. Vošnjaku 7. julija 1887, ARS, Konvolut Odbor za Vodnikov spomenik 1887-1889, fond AS 621.
VSE ZA ZGODOVINO
2 T
Damir Globočnik, VODNIKOV SPOMENIK V L IBLJANI
ZGODOVINA ZA VSE
Gangl je od 1. novembra 1885 do konca leta 1887 prejemal tudi 20 goldinarjev mesečne deželne podpore. V korespondenci med Ganglom in dr. Vošnjakom je ohranjenih več Ganglovih prošenj za denarne predujme (ARS, Konvolut Odbor za Vodnikov spomenik 1887-1889, fond AS 621).
Ganglovo pismo 20. aprila 1887: »Častiti gospod doktor!
Zahvaljujem se Vam za Vaše prijazno pismo. Kar se tiče osnutka, katerega sem izdelal še pred par tedni, ustregel bi rad Vaši želji in ga poslal v Ljubljani, če bi me nekaj ne oviralo, ali da odkrito povem, častiti gosp. doktor, manjka mi denarjev za poštnino. Mizar mi je uže napravil zaboj, v katerem bi poslal skizo. Vsaj se ve, da sem še revež, uživajoč celo deželno podporo in če človek slučajno nimam kake tedne postranskega zaslužka, je lahko v neprijetni stiski. Moja je tudi želja, da bi Vam precej poslal osnutek, katerega bi si lahko ogledali. Storim to, kakor hitro bode moč.«
Ganglovo pismo 25. maja 1887: »Zaslužil sem si seveda le redkokrati kaj in ko bi velečastiti gospod prof. Šuklje, kateremu ne morem biti dovolj hvaležen, ne bil tako dobrotnim in mi dajal stanovanja in tega in onega, ne vem, kako bi bil živel. Lehko se razume, da imam male luknje, katere bi rad zamašil. Sam osnutek veljal meje okolo 30 gld. in v žepu nisem imel skoro kraj car j a, ko sem ga delal. Obleke in perila - oprostite prečastiti gospod doktor, da govorim tako neženovano - živo potrebujem, niti vrhne suknje nimam, da bi jo nosil v teh hladnih dnevih. Živeža si moram boljšega privošiti, na kar me opominja zlasti gospod profesor, Hellmerin dobri mi prijatelji; jaz sem jako oslabljen, a sedaj mi bode pridno delati, da dovršim stvar o pravem času in dostojno. Ker imam deželne podpore 20 gold. na mesec, zadostovalo bo 60 gld. mesečnine, ker bi imel skupaj 80 gld. v porabo. Vendar si dovolim prošnjo, spoštovani gospod doktor, da mi blagovolite poslati sedaj prvi mesec vsaj 130 gld., da zamašim luknje (katere sicer nikakor niso neznanske), si napravim nekaj prepotreb-ne obleke in perila, ter živim skupaj z deželno podporo mesec dni. K sreči prosim lehko večjo svoto, ker si itak prištedim najemnino za atelier, vsaj mi ga je prepustil g. prof. Hellmer za nekaj mesecev brezplačno, to je ne za denarja. Kaj vzačetkupak bodo še stroški za železje, prst, oder in model, kar pak oskerbi, kakor ste pisali, gospod profesor Šuklje. Jaz hočem koj začeti z delom! škoda je vsakega dne in atelier sem si uže priredil.«
Ganglovo pismo 25. julija 1887: »Denar, ki ste miga dali blagovoljno pred svojim odhodom, sem uže davno porabil. Model imam vsak dan okolo 5 ur in me uže samo to mnogo stane. Zadnji čas plačeval sem ga uže iz svojega. Usojam si toraj, spoštovani gospod profesor, nadlegovati
Vas s prošnjo, da mi pošljete blagovoljno precej vsaj kakih 50 gld.«
Ganglovo pismo 16. novembra 1887: »Vi ste tako prijazni, spoštovani gospod doktor, da me uprašate, če ne trebam kaj več denarjev v potrebščine za zimo. Potreba mi je res in odločil sem se bil, prositi nekaj denarjev. Zimsko suknjo in obleko si moram napraviti, potem še nekaj perila. Prosim toraj, velečastiti gospod doktor, da se mi blagovoljno pošlje 70 goldinarjev, kar mi bode morebiti zadostovalo.«
Ganglovo pismo 7. julija 1888: »Majhno prošnjo imam spoštovani gospod doktor. Prosim namreč naju-Ijudneje, da se mi blagovoljno pošlje 40. gld., kijih nujno trebam za naročena oblačila, prosim samo velečastiti gospod doktor, da se mi ta svota takoj pošlje.«
Ganglovo pismo 23. februarja 1889: »Ker nimam ravno velikega trgovskega talenta, in radi tega na drobno ne vem kako naši računi stoje, prosil bi Vas spoštovani gospod doktor, da pustite pri priliki izračuniti in poročati koliko, da imam še dobiti; kakor žali Bog! Čutim, ne bo več svota velika.«
Gangl je spomenik izdelal na Dunaju. Profesor Edmund Hellmer (1850-1935) mu je dal na razpolago atelje v Pratru. V zameno za brezplačno uporabo ateljeja je moral Gangl občasno pomagati Hellmerju pri delu.26
Josip Gustin je menil, da prva študija Vodnikovega kipa (višina 46 cm) prikazuje »kakih 30 let starega malo previtkega Vodnika v prepasanem tolarji z lepo drapira-nim plaščem, kateri levi del slikovito pokriva kos grškega stebra, na katerega se naslanja vsa podoba, plašča drugi del tišči gracijozno desna roka k telesu, v levici drži zvito listino«. »Razločuje se od osnutka v tem, da podoba stoji mirno z ravnotežjem ne levi nogi na levo stran, in daje vsa podoba marljivo modelirana in po prirodi preštudirana.« Bronsirane mavčne odlitke kipca je Gangl prodajal po 20 goldinarjev.27 Sredi leta 1887 je bil Ganglov model kipa za Vodnikov spomenik razstavljen v Petričičevi trgovini na glavnem trgu.28
Gangl je do sredine leta 1888 oblikoval model Vodnikovega kipa v polovični človeški velikosti (bronsi-rani mavec, višina 130 cm) in ga poslal v Ljubljano.29 »Vglavnih motivih se ne razločuje veliko od prve, samo postava je čvrstejša, gibanje telesa mirnejše, obraz starej-
26	Ganglovo pismo dr. Vošnjaku, 25. maj 1887, ARS, Konvolut Odbor za Vodnikov spomenik 1887-1889, fond AS 621.
27	¡os.(ip) Gustin, »Ganglov 'Vodnik'«, Ljubljanski zvon, 1889, str. 59.
2S Po: »Vodnik-Denkmal«, Laibacher Zeitung, 1887/122.
29 Model hrani Narodna galerija v Ljubljani (sign, na podstavku A. Gangl 88). Kip so leta 1959 odlili v bron.
VSE ZA ZGODOVINO
2 T
Risba Vodnikovega kipa (Dom in svet, 1889, št. 7, str. 147)
Fotografija Vodnikovega kipa, Belokranjski muzej Metlika (iz: Alojzij Gangl / Kipar na poti v moderno, katalog razstave Narodna galerija v Ljubljani in Belokranjski muzej, Metlika, 2010, str. 185)
Vodnik nosi dolgo duhovniško obleko. Ogrnjen je v dolg plašč, ki je položen tudi preko Vodnikove desne roke. Josip Gustin piše, daje bilo modeliranje draperije zahtevno, vendar je šlo kiparju delo hitro od rok. Vodnik je rahlo sklonjen. V desni roki drži šop papirjev, ki naj bi ponazarjali pesništvo. Levica je iztegnjena z govorniško gesto in naj bi pomenila učitelja. Draperija podpira držo telesa.
Josip Gustin poudarja, da je Gangl oblikoval povsem novo verzijo Vodnikovega kipa, ki se ni opirala na prejšnje študije. Na končni verziji kipa ni več antičnega dodatka - kosa grškega stebra, na katerega se je naslanjala figura.38
Pod napisom Vodnik na podstavku je bila predvidena bronasta lira z lovorovim vencem. Zamisel so zaradi prevelikih stroškov opustili. Sprednjo stran podstavka naj bi krasilo »le ime Vodnik zgoraj odprto na pol lipov pol lovorov venec«.39 Gangl je narisal črke, a je bil proti
3S fos.(ip) Gustin, »Ganglov 'Vodnik'«, Ljubljanski zvon, 1889, str. 58-59. 39 Jos.(ip) Gustin, »Ganglov 'Vodnik'«, Ljubljanski zvon, 1889, str. 59.
vencu, »katerega sicer ne bi treba bilo, ker samo ime Vo-dnikje bol monumentalno -: a če se pa vsekakor zahteva ga naredim.«40
Gangl je Vodnikov kip končal do novembra 1888. Kip je signiran in datiran desno spodaj: Al. GANGL / Fecit 1888.
Odbor se je glede odlivanja kipa dogovarjal z zvo-narno Alberta Samasse, ki pa bi moral najeti cizelerja.41 Gangl je priskrbel predračune dunajskih livarn: Carl Turbain (predračuni 3950 gld., 3230 gld., 3500 gld.), Fr. Essler (3000 gld.), I. C. Hernik (3200 gld.) in c. kr. livarna Franza Ponningerja (3200 gld.).42 Kip je odlila c. kr. livarna Franza Ponningerja (K. k. Kunst-Erzgiesserei).43 Gangl je kip dostavil v livarno 17. januarja 1889.44
40	Vodnikovo pismo dr. Vosnjaku 18. januarja 1889, ARS, Konvolut Odbor za Vodnikov spomenik 1887-1889, fond AS 621.
41	Zapisnik seje odbora za Vodnikov spomenik 18. novembra 1888, ARS, Konvolut Odbor za Vodnikov spomenik 1887-1889, fond AS 621.
42	Ganglovopismo dr. Vosnjaku 13. novembra 1888, ARS, Konvolut Odbor za Vodnikov spomenik 1887-1889, fond AS 621.
« Po: »Zahvala«, Slovenec, 1889/149.
44 Ganglovo pismo dr. Vosnjaku 18. januarja 1889, ARS, Konvolut Odbor za Vodnikov spomenik 1887-1889, fond AS 621.
VSE ZA ZGODOVINO	45
Damir Globočnik, VODNIKOV SPOMENIK V L IBLJANI
ZGODOVINA ZA VSE
Dolgo vrsto napitnic je začel dr. Vošnjak, ki je napil avstrijskemu cesarju. Zadoneli so glasni klici Zivio. Blejska zdraviška godba je zaigrala cesarsko himno. Sledila je napitnica župana Grassellija, ki je poudaril, da je Ljubljana s poplačilom dolga Vodniku izpričala narodni značaj. Spomnil se je gostov, bratov Hrvatov ter zastopnikov Čehov in Korošcev, »katerim se mej vsemi Slovenci najhuje godi«. Dr. Sernec iz Celja je v daljšem govoru opozoril na narodno požrtvovalnost in blagost srca, s katerima bo mogoče zaustaviti germanizacijo.
Janko Kersnik je zatrdil, da stihi Simona Jenka »Pri zeleni mizi / Moški ino ženske / Druščina gospode / Bila je slovenska. / Z druščino možakov / Gospodične zale/V našem so jeziku / Gladko vse kramljale.« (iz ciklusa Obrazi IV) niso več sanje, ampak prijetna resnica. »Naglaša potem svobodno spoznanje lepega in pravega individualnost osobe (živioklici), kateri jedini bodeta pripomogli, da ne bodemo vedno na istem stališči, akoravno smo že 100 let starejši ter zaključi s klicem: Živeli svoboda, ume-tnija in umetniki slovenski! Živio Gangl!« Sokoli so med burnimi klici Zivio dvignili kiparja Gangla na rame.
Na burno pritrjevanje so naletele tudi besede dr. Tavčarja, da ne smemo izgubiti več niti pedi slovenske domovine. Vodnikov, »po kipeči narodnostni ljubezni postavljen spomenik«, bo vedno stal na čisto slovenski zemlji. Tavčar je govor zaključil z napitnico: »Bog živi slovenski narodi Slovenija čez vse!«
Koroški deželni poslanec Muri se je zahvalil državnim poslancem, ki so se pogumno borili za koroške Slovence in jih prosil, naj nadaljujejo s tovrstnimi prizadevanji. V imenu koroških Slovencev je zaklical: »Živeli naši državni poslanci!«78
Dr. Poklukar je poudaril, da se državni poslanci »vedno poganjajo za celokupnost naroda« in se bodo še naprej borili za koroške brate. Napil je poslancu Muriju in »bratom iz Korotana«.
Dr. Ferjančič je opozoril na slovenski napredek, saj Nemci ne morejo Slovencev več imenovati »interessantes Nationchen«. K temu so veliko pripomogli državni poslanci, ki so vedno delovali kot vseslovenska stranka. Napil je Korošcem in vsem Slovencem.
Dr. Vošnjak je pozdravil osmerico gostov iz Reke, o katerih velja reči, da smo »Jedna kri, jeden narod.« -»Bog živi Hrvate!« Dr. Erazmo Barčič se je zahvalil za napitnico in se ozrl na napredek v Srbiji, v Črni gori, na volitve v Dalmaciji, na zmago (hrvaške in slovenske) narodne stranke v Istri, ki je na volitvah v istrski deželni
zbor namesto prejšnjih šestih dobila deset poslancev. Ob zaključku je zaklical: »Slava Vodniku!«
Kipar Gangl se je zahvalil, da je dobil priložnost, izdelati »to velečastno delo« (t. j. prvi javni spomenik slovenskemu prvaku) in se priporočil v nadaljnjo podporo. Prof. Zupan je opozoril, da so na slavnosti tudi Vodnikovi sorodniki (družini Vodnik in Knez). Napil je obema družinama oziroma gospodoma, ki sta ju zastopala. Ivan Hribar je pozdravil reške goste in v daljšem slovenskem in hrvaškem govoru opozoril na vzajemnost med Slovenci in Hrvati ter napil bratstvu obeh narodov. Urednik A. Jakič iz Pulja je opisal narodni preporod v Dalmaciji in Istri ter napil slogi Slovanov.
Župnik Rozman je priporočal Vodnika za vzor. »On ni poznal razlike mej narodom, zatorej se tudi mi ne ločimo v liberalce in konservativce stare in mlade. Vse bodi pozabljeno, bodimo bratje mej seboj, jednega duha, jednega srca!«
Zadnji govornik je bil Matija Kune iz Ljubljane, kije zastopal obrtnike. Rodoljubi so bili zaradi zaporednih napitnic že precej utrujeni, zato njegove besede niso naletele na tolikšno pozornost kot prejšnji nastopi. Kune je ob zaključku govora povedal naslednje: »Ker pa iz duha življenja izvira, je vse, kar so storili naši pesniki in buditelji za duševni razvoj svojega rodu, - koristilo tudi napredku domače umetnosti in obrtnosti! Zato pa slavijo take može, tudi priprosti obrtniki in delavci, ker vedo da v duševnem razvoji naroda leži ključ gospodarskemu napredku! Narodna zavednost vzbuja značaje, daje pričetnikompogum, - in živahnopodkrepljenje domače umetnosti in obrtnosti donašalo bode narodu in deželi najlepši inplodoviti sad! Treba pa je, da vsi to spoznamo. Duh in moč, veda in delo sta jednakopravna faktorja, - ta misel mora prodreti mej nami, - in pridobili si bodemo ž njo zadovoljnost slovenskega delavskega stanu, za kar skrbeti je vsem narodna dolžnost! Ti ideji, ki spaja geni-jalno misel s fizično krepkostjo, - slogi, ki veže učenjaka s priprostim delavcem, velja naj moja napitnica!
Bog živi slovenski duh!
Bog živi slovensko moč!«79
Ob peti uri je Šišenska čitalnica priredila ljudsko veselico pri Vodnikovi rojstni hiši (Na Jami, Pri Zibertu). Spored: 1. Putnica (igra c. kr. vojaška godba) 2. Suppe: slavnostna uvertura (c. kr. vojaška godba) 3. D. Fajgelj: Kantata v proslavo V Vodnika (moški zbor) 4. slavnostni govor učitelja Franceta Galleta 5. Ivanovič: Valček naDunavi (c. kr. vojaška godba) 6. Scherenzl: Venec slovenskih pesmi (c. kr. vojaška godba) 7. Fran Gerbič: Moj
78 Po: »Tridnevna slavnost Vodnikova«, Slovenski narod, 1889/153. 79 Po: »Tridnevna slavnost Vodnikova«, Slovenski narod, 1889/154.
VSE ZA ZGODOVINO
2 T
Damir Globočnik, VODNIKOV SPOMENIK V L IBLJANI
ZGODOVINA ZA VSE
Gangl je julija 1889 prejel povabilo Josipa Juraja Strossmayerja, naj prevzame kiparska dela pri katedrali v Dakovem.86 Leta 1890 je dobil naročilo za izdelavo kipov za novo Deželno gledališče v Ljubljani.
Vodnikov spomenik, ki ga odlikuje skladnost med realističnim Vodnikovim kipom in monumentalno preprostim, pretehtano oblikovanim podstavkom, je stal pred licejem, kjer je Vodnik poučeval. Stavbo so leta 1903 porušili,87 tako da je spomenik ostal brez nujno potrebnega ozadja. Po izgubi arhitekturnega ozadja se je spomenik optično zmanjšal.88
Ob odkritju je spomenik obdajala trata z zelenjem in cvetjem, ki je bila obrobljena z nizkim zidcem. Ker je bila trata stalno poteptana in podstavek onesnažen, je mestna občina naročila mestnemu gradbenemu odboru, naj izdela načrt za ograjo. Ograjo, ki jo je zasnoval Jan DufFe, je izdelal ljubljanski mojster umetnega ključavničarstva Ivan Šprajcer.89
Viri in literatura
Arhivski viri
Arhiv Republike Slovenije (ARS)
AS 621, Konvolut Odbor za Vodnikov spomenik 1887-1889
Časopisni viri
Novice, 1857, 1858, 1867, 1889 Slovenski narod, 1887, 1889 Zgodnja Danica, 1871 Ljubljanski zvon, 1888, 1889 Slovenec, 1889 Dom in svet, 1889, 1903 Laibacher Zeitung^ 1887, 1889
Literatura
Matija Čop, Pisma in spisi, Ljubljana 1983 Špelca Čopič, Ljubljansko kiparstvo na prostem,
Ljubljana 1991 Špelca Čopič, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana 2000
86	Po: »Heimische Kunst«, Laibacher Zeitung, 1889/166.
87	Po: Viktor Steska, »Licejsko poslopje v Ljubljani«, Dom in svet, 1903/1, str. 59.
88	Po: Karel Dobida, »Spomenik kralja Petra I. v Ljubljani / Nekaj kritičnih opazk«, Slovenec, 1927/37.
89	Po: Špelca Čopič, »Spomenik Valentinu Vodniku«, Ljubljansko kiparstvo na prostem, Ljubljana 1991, str. 221.
Der Traum vom Glück / Die Kunst des Historismus in Europa, Katalog, Band 2, Künstlerhaus & Akademie der bildenden Künste, Dunaj, 1996/1997 Gesichte der bildende Kunst / 19. Jahrhundert, V
Band, München, Berlin, London, New York, 2002 Janko Kos, Valentin Vodnik, Ljubljana 1990 Stereotipi v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi
(zbornik predavanj), Ljubljana 2007 Vodnikov spomenik / Vodnik-Album, Ljubljana 1859
Zusammenfassung
DAS DENKMAL VON VALENTIN VODNIK
IN LJUBLJANA
Das Denkmal des ersten slowenischen Dichters, Zeitungsmannes und Sprachwissenschaftlers Valentin Vodnik aus dem Jahr 1889 in Ljubljana ist das erste slowenische Nationaldenkmal und markiert den Beginn der slowenischen bildhauerischen Denkmalkunst.
Mit der Stärkung des Nationalbewusstseins wuchs das Streben nach Denkmalerrichtungen für verdienstvolle Männer, doch hinkten die Slowenen den größeren europäischen Völkern bei Denkmalehrungen ihrer großen Männer fast das gesamte 19. Jahrhundert um einiges nach. Die Rolle der ersten (halb)öffentlichen Denkmäler übernahmen Grabmäler, wie es Vodniks Grabmal aus dem Jahr 1827 war.
Zur ersten Anregung für ein figurales Denkmal Vodniks kam es im Jahr 1857. Bei der Wahl Vodniks spielte die Tatsache, dass er den Altslowenen näher stand als der Dichter France Prešeren, eine wichtige Rolle. Es tauchten auch Vorschläge auf, statt einem bildhauerischen Denkmal das Andenken Vodniks durch eine Denkschrift oder ein Stipendium für die besten Slowenischschüler zu ehren. Am 2. Februar 1858, zum hundertjährigen Geburtstag Vodniks, wurde eine Gedenktafel auf seinem Geburtshaus in Šiška feierlich enthüllt.
Das Geld für sein bildhauerisches Denkmal in Ljubljana wurde 30 Jahre lang gesammelt. Die Sammelaktion, die zunächst von Dr. Lovro Toman und Dr. Janez Bleiweis geleitet wurde, geriet zunehmend ins Stocken. Im Jahr 1869 veröffentlichte der Verein zum Schutz der nationalen Rechte Slowenien (Društvo za brambo narodnih pravic Slovenija) einen Aufruf zur erneuten Geldsammlung für Vodniks Denkmal und ließ einen Entwurf erstellen. Der Autor der Zeichnung mit der Statue Vodniks war wahrscheinlich der Bildhauer Franc Zajec, der auch die heute verlorene Büste für die zu Ehren Vodniks abgehaltene »beseda« [gesellige
VSE ZA ZGODOVINO
2 T
ZGODOVINA ZA VSE
leto XXI, 2014, št. '
Veranstaltung] am 5. Februar 1858 im Landestheater in Ljubljana sowie Vodniks Ganzkörperstandbilder aus patiniertem Gips (1869) geschaffen hatte.
Die Initiative für die Denkmalerrichtung wurde zu Beginn des Jahres 1887 vom Ausschuss des Unterstützungsvereins für Schriftsteller (Pisateljsko podporno društvo) erneuert. Der Unterstützungsverein übernahm das vom slowenischen Verein Slovenska matica gesammelte Geld und gründete in Absprache mit der Slovenska matica und der Laibacher Stadtgemeinde einen Ausschuss zur Errichtung des Vodnik-Denkmals unter Leitung von Dr. Josip Vošnjak. Der Ausschuss kontaktierte den jungen Bildhauer Alojzij Gangl (1859-1935), der damals das zweite Studienjahr an der Akademie in Wien absolvierte. Im Mai 1887 erhielt Gangl den Auftrag. Er fertigte mehrere Studien für Vodniks Statue an.
Gangl stellte Vodniks Statue bis zum November 1888 in einem Atelier im Prater fertig, das ihm von Professor Edmund Hellmer zur Verfügung gestellt wurde. Im Tausch für die kostenfreie Nutzung des Ateliers musste Gangl Hellmer fallweise bei seiner Arbeit behilflich sein. Die Statue wurde in der k. k. Kunstgießerei von Franz Pönninger in Wien gegossen. Gangl war wahrscheinlich auch der Autor der Pläne für den Denkmalsockel. Die Steinmetz- und Betonarbeiten wurden von der Firma Feliks Toman in Ljubljana durchgeführt. Das Denkmal wurde auf Gangls Anraten in der Achse zum ehemaligen Lyzeum aufgestellt. Es wurde am 30. Juni 1889 im Rahmen einer großen dreitätigen Feierlichkeit zu Ehren Vodniks enthüllt, in Anwesenheit von verschiedenen nationalen Vereinen und über 10.000 Menschen.
Der Beitrag behandelt im Detail die Tätigkeit des Ausschusses, die Korrespondenz zwischen Vošnjak und Gangl, die Denkmalkosten und die feierliche Enthüllung. Der Ausschuss hatte 9026 Gulden zur Verfügung. Den größten Anteil an dieser Summe stellten freiwillige Beiträge und deren Zinsen dar. Der Krainer Landesaus-schuss steuerte 1000 Gulden bei, der Laibacher Stadtrat 1700. Die Kosten für das Denkmal betrugen 7604 Gulden (Gangl erhielt für seine Arbeit 2810 Gulden, das Gießen des Denkmals kostete 3150 Gulden und die Steinmetzarbeiten 1574 Gulden).
Schlagwörter: Valentin Vodnik, öffentliche Denkmäler, bildhauerische Denkmalkunst, Franc Zajec, Alojzij Gangl
54
VSE ZA ZGODOVINO