TKANJE V FURLANIJI
Nekaj zapiskov o razstavi »TKANINE IN TKANJE V FURLANIJI OD XIII. DO XX. STOLETJA«
Videm, jeseni 19B6
Danes uporablja v Furianiji statve s pedali le Se kakih petdeset tkalk. Pred dvesto leti, ko je bilo tkanje še moški poklic, je bilo v rabi približno 3500 statev; to Število, prevzeto iz uradnih popisov Beneške republike, je približno in zaokroženo navzdol, saj poleg drugih niso upoštevane vse tiste statve, na katerih so ženske tkale za lastno rabo.
Razloge za to drastično zmanjšanje najdemo v korenitih spremembah furlanske družbe oziroma zboljšanju živi jonskih razmer. V preteklem stoletju je postala beseda »tkalec« (v tradicionalnem pomenu) sinonim za revščino.
cjes, cjes ... che pui i« cjesaras e mancul tu varaš,
(tki, tki ... čim bolj boš tkal, manj boš imel!)
In vendar se tradicionalno tkanje obravnava kot umetnost, ki ne sme biti pozabljena in jo moramo varovati, Umetnost, ki si zasluži in je tudi deležna razstave.
Videmska razstava obsega didaktični del (o tkanini, statvah in tkanju), zgodovinski del, del posvečen rokodelstvu danes in del, ki obravnava industrijsko tekstilno proizvodnjo, ® Postavitvijo predmetov in dokumentov so neposredno poudarjene nekatere teme (in problemi): T" razmerje med tkanjem v predindustrijski družbi in današnjimi rokodelci;
' Pri sodobnem rokodelstvu — razmerje med umetnostnim izdelovanjem, uporabno proizvodnjo, indu-tnjsko proizvodnjo; med izdelavo in ržiščem značilnih obrtnih izdelkov; ~ Pr°blern prenašanja poklicnega
'nanja;
specifičnost tekstilne proizvodnje
Furianiji in postavitev Furlanije
evropsko tkalsko proizvodnjo. V
preindustrijskem rokodelstvu je bila tekstilna izdelava najmobilnejša dejavnost, področje, kjer Je bilo najmanj lokalnega patriotizma. Ni naključje, da se govori o ^geografiji tekstilcev«. V obtoku niso bili le izdelki, tehnologije, zamisli, kapital in surovine (svila, lan in bombaž, ovce in pastirji); vsepovsod so krožili in se razpršili tudi mikalci, tkalci, barvar-ji in krojači; v Furlanijo so prišli iz Toskane, Lombardije, mojstri iz Benečije, Piemonta, Bergama in tehniki iz Lyona, Prage, Marburga in še od drugod; na meji med Beneško republiko in habsburškim imperijem, ki je tekla čez Furlanijo, so tihotapili svilene kokone in obrtnike; torej specifičnost tekstilstva v Furianiji; vendar tudi problem ustrezne definicije in dokumentiranja te specifičnosti. Moje področje raziskovanja je zgodovina tradicionalnega in ljudskega oblačenja in v tem okviru me zanimata tudi zgodovina tkanja in tkanje danes. V tem pogledu se bom omejil na nekaj opazk, ker mi omogočajo poudariti nekatera vprašanja, ki bi sicer ostala prikrita spričo večjih problemov. ki sem jih navedel. Od začetka štiridesetih let se je v nadaljnjem dvajsctletju tradicija raziskav v Furianiji tako razvila, da je Še danes to področje najbolje dokumentirano, kar zadeva zgodovino noš, torej tradicionalnih in ljudskih oblačil. Plodno sta sodelovala Lea D'Or-landi, prekaljena terenska delavka, in Gaetono Perusini z izkušnjami pri arhivskem delu in še mnogi drugi, ki so želeli zbrali in ohraniti Še zadnja pričevanja v zgodovini tradicionalne noše. Največ tega gradiva danes hrani etnografski muzej v Vidmu, poleg tistega v muzeju v Gorici in Tolmez-zzu.
V Navodilih za študij ljudske tradicije iz leta 1952 Paolo Toschi navaja vzorce za regionalne raziskave zgo- 153
dovtnc noš in pri tem omenja skoraj izključno i url a nfi.lt e prispevke. Zahvaljujoč tem spisom so bile pretrgane vsakršne povezave z umetnimi in folklori stičnim i predstavitvami noš. Morda se kdo Se spomnja hude krvi, ki jo je povzročil Gaetano Perusini z ironiziranjem oblačil folklori stični h plesalk in plesalcev pri tistih, ki so se okoriščai s folklorističnimi prireditvami.
Takšno ironiziranje bi bilo dobrodošlo tudi danes. Pri etnografskih raziskavah pa vendar pride do razhajanj ob nekaterih takratnih izhodiščih: upoštevanje zlasti zgodovinske strani pojava »noš«; ljudske nože obravnavane kot izumirajoči pojavi in zgodovina tradicionalne noše kot prehod iz različnosti k uniformiranosti, od raznovrstnega k standardiziranemu oblačenju. Kazalnik tega prehoda je tudi postavitev razstave, ki vz pore j a gradivo iz preteklosti in sedanjosti in ga ne obravnava ločeno.
Kljub vsemu pa se mi zdijo še vedno plodne nekatere novosti v takratni postavitvi.
Na raziskovalni ravni, na primer, mnenje, da so globalni vzorci kakor npr. »furlanska noša«, »tkalska tradicija v Furlaniji« in podobno neplodni; namesto tega obravnava omejenih območij in zamejenih problemov. Ni šlo le za zagotovitev poglobi jene jSih raziskav, temveč tudi za spoznanje, da imajo osrednjo vlogo v rokodelstvu podrohnosti.
Drugič, izbor različnih dokumentarnih virov: vsa raznovrstnost grafičnih (uradnih in neuradnih), ikonografskih virov, orodij, vzorcev in materialov. To zlasti iz enega razloga. Viri in gradivo se raziskovalcu razkrivajo z različno zgodovinsko globino. V kronološkem pogledu: do 18. stoletja lahko delamo s »predmeti« — s tkaninami in orodji, vzorci in statvami — če pa se časovno odmikamo, imamo na razpolago ie podobe in zlasti »besede«, zapisane na papirju ali per-gamentu, in z njimi moramo delali. Raziskovalec se znajde pred besednjakom tkalca, ki je izjemno kompleksen, nestalen, včasih povezan z mednarodnim izrazjem, drugič z omejeno narečno terminologijo, skoraj žargonom; besednjak, ki se razlikuje od kraja do kraja, od generacije do generacije, od ene do druge tradicije. Priča smo problemom ki so za raz-154 likovalca nerazrešljivi brez pomoči
tkalca, ki zna še danes uporabljati statve tako kakor nekoč. Ta vidik je bil v preteklost zapastav-ijen.
Vrednost te razstave je v tem. da je poskusila združiti rokodelce, ki še vedno uporabljajo statve, in raziskovalce, konzervatorje v muzejih in tiste, ki se ukvarjajo s pospeševanjem in vrednotenjem obrtnega izročila. Toda problem različne zgodovinske globine dokumentacijskih virov zadeva tudi socialno raven. Na razstavi so paramenti, ki jih je nosil patriarh Bcrtrand junija 1350; ni pa bilo mogoče iz tistega Časa razstaviti ene same srajce tisočerih furlanskih kmetic in kmetov. Veliko lahko povemo o tkalcih v 18. stoletju, lahko tudi rekonstruiramo delovne postopke in prepoznamo tehnične rešitve iz njihovih zapisanih knjižic, knjižic ro-vašev; skoraj ničesar pa ne moremo povedati o nekaj deset tisoč ženskah, ki so si v istem Času slino spodbujale z iops (vrsta divjih jabolk) in qunr-gnvi (plodovi jesen), ko so pripravljale kilometre prediva, s katerim so preskrbovale tkalce. Spričo navedenega se tudi sam, takn kakor razstava, počutim naslednik takšnega preučevanja in soglašam z zastavitvijo tiste uspešne dobe raziskovanja. Vendar brez iluzij, kajti dobro vem, kako se je končalo. Etnografski muzej v Vidmu, ustanovljen pred približno dvajsetimi leti, z začasno zbirko v začasnih prostorih, je žal pri tem tudi ostal. Ne zavidam danes odgovornim, ki morajo ukrepati v takšnih gnijočih razmerah.
Medtem ko se s preveliko lagodnostjo odpirajo novi etnografski muzeji, imajo starejši etnografski muzeji, ki hranijo nenadomestljive vire, dragoceno primerjalno gradivo (Tolmezzo, Gorica, Videm), velike težave vsakič, ko načrtujejo kakšno razstavo, vredno tega naziva. Nekateri so že bili prisiljeni, da so se odpovedali raziskovalnemu delu. Ni naključje, da podoba tkanja, ki jo ponuja razstava, v bistvu ni nič drugačna od tiste, poznane že pred tridesetimi leti. V tem smislu menim, da sodijo v razstavne prostore tudi gore papirja, ki v arhivih čakajo, da bodo pregledani, in gore tkanin v muzejskih skladiščih, podstrešjih in zakristijah, da bodo primerno shranjene, analizirane in katalog iz i rane.
To je bila naslednja opazka v zvezi z raziskavami, ki so še pred nami.
Na ravni zgodovinske raziskave ni novosti, najopaznejša novost razstave pa je v tem, da so starodavne tkanine postavljene ob današnjih ročno izdelanih tkaninah. Kontinuiteta ni formalna, določno je osnovana na stroju, statvah, ki jih obrtniki Se vedno uporabljajo, in na njihovem poznanju tehnik, ki jih prenašajo na naslednike. S lern je povezan del razstave, ki je posvečen industriji, saj se je industrijska revolucija začela s statvami na nožni pogon, naslednicami inovacij inteligentnih in radovednih rokodelcev.
Simboličen sc mi zdi dogodek v Vidmu pred štirimi leti. Etnografski muzej je pripravil zanimivo razstavo, posvečeno skrinji in bali. Veliko prostora je bilo odmerjeno oblačilom. Razstavljene so bile tudi statve na nožni pogon iz 18, stoletja; toda bile so izključno na ogled. Nihče med nami, soustvarjalci razstave, jih ni znal oživiti. Na tokratni razstavi pa najdemo statve iz 18. stoletja, še vedno uporabne, na katerih ob tej priložnosti tkejo tkalke, na podobnih pa sicer tkejo sodobne stenske preproge. To se mi zdi pomembna novost: tehnična stran — orodja in znanje, fri jim vitje življenje — so postavljeni v središče raziskave oziroma didaktičnega dela razstave. Veliko je sprememb, ker razstave niso pripravili folklori iti, zgodovinarji, muzejski vodje, pač pa obrtniki, ki Š3 vedno uporabljajo statve in se zanimajo za zgodovino svojega poklica, upoštevajo tržišče za današnjo produkcijo. Manj je prostora za učenjia-ško pozornost, za nostalgični vpogled, za zgolj verbalno ali (Se slabše) ideološko rekonstrukcijo preteklosti. V dogajanju ob razstavi {celo zavrnitvah sodelovanja, do katerih je prišlo) vidim pravilni način, kako naj bomo pozorni na tradicijo in kulturno specifičnost. Preostali neposredni dokumenti rokodelcev {zlasti njihove tkanine, zapisni zvezki, njihova pogosta navzočnost v sodnih zapisih o heretikih in razgrajačih preteklih stoletij) nam kažejo, kako so inova-tlvno ravnanje, radovednost, dlako-cepstvo, užitek v razumnem eksperimentiranju, nestalnost sestavine fctil-fure poklica tkalca. Za rokodelca danes pomeni zvestoba tradiciji predvsem zvestobo tej odprti naravnanosti: zanimanje za preteklost, za preteklost poklica je njeno bistvo, dejstvo, da so dali pobudo rokodelci, Je Pomembno tudi na raziskovalni
ravni; preprečuje nekatera tveganju v zvezi z že omenjeno tradicijo preučevanja.
Zgodovinarja zavezuje, da ne pozabi na prvenstvenost tehnične strani obrtne produkcije. Preden preučujemo in popisujemo dele oblačil kot takšne, so na primer predpasnik in dežni plašč, »cjitmesflt« (ženska obleka) in »velada« (dolga moška srajca) rezultat produkcijskega proccsa kot celote prostora, časa, energije, surovin, kapitala, orodja, dela, znanja, spretnosti, načrtovanja, družbenih razmerij in še česa. Tako so raziskave spet na trdnih tleh.
Toda upoštevati moramo tudi nasprotni vidik, ki nam ga nakazujejo humanistične vede. V Furlaniji je na stotine plesno-pev-skih skupin, ki tkanine uporabljajo kot gradivo za formalizacijo. V ustnem slovstvu niso v rabi imena in priimki; le redko se uporabljajo tudi natančna krajevna imena. Imena in priimki; torej medosebna razmerja in razmerja v skupin! so zabrisani in izraženi posredno — in prav zato bolj poudarjeno — z nogavicami, predpasniki, srajcami, jopiči in klobuki chel grtmdl dt indianc ches ejalzutes di colorf Dos, tre mis a la lontane che fantate a fas splendor; l Jantaz di ctteste file la cjamese an di cambri: an la parne selagne selagna deboteze di muri
(tisti predpasnik indijanke, tiste pisane nogavice! Dve, tri milje daleč se blešči tisto dekle! Fantje te vasi imajo srajce iz kambrika: toda tenke ži-vote, oslabelost za umret) Specifična retorika literarnih besedil ustne tradicijo v polni meri izrablja celoten kodeks oblačil in celo lestvico surovin, orodja, gibe pri predenju in tkanju. Kakor je poznano, se tet dogaja celo na poglobljcnejši ravni v vseh mitologijah.
Rekonstruirati zgodovino tkanja pomeni združiti v celoto nitt, vretena, barve, statve in tkalce s cenami, transportom, taksami, tihotapstvom, trgovinami, kapitalom, boleznimi, migracijami, razmerjem med poljedelstvom in obrtjo, med Furlanio in Eenečijo, med Furlanijo in Nemčijo in še tisoč drugih stvari. Pomeni pa tudi upoštevati bolj »globalen« tkalski značaj; značaj, ki pojasnjuje navzočnost tkanine med produkti imaginarnega in v simbolič- 155
nem univerzumu, ki vsaki kulturi omogoča, da premišlja in govori sama o sebi; značaj, zaradi katerega še govorimo (čeprav ne vidimo več tkalcev, ki tkejo za sosednjimi vrati), da se »tkejo razmerja«, »se snujejo spletke«, »se trgajo niti« itn. To so zgovorni kazalci osrednje vloge, ki jo je imelo blago v družbenih normah in v vrednostnem sistemu. Zato se je tudi v naši kulturi, tudi v Furlaniji, blago stoletja uporabljajo za poudarek, označitev, potrditev in utrditev meje med moškimi in ženskami. mladimi in starimi, bogatimi in revnimi, delovnim in pražnjim, med svetim In profanim. Fantje so podarjali »golarines« (ov-ratne rute), da bi navezali stike z dekleti; da bi prekinjale stike s sosedami, so ženske dvignile krilo. Ljudje
so puščali cerkvi obleke za zaobljubo (na razstavi so čudoviti obredni para-menti takšnega laičnega izvira}; revežem so v oporokah zapuščali rjuhe; da bi preživeli, so ljudje zastavljali vezeno perilo; bolne so zdravili z merjenjem z vrvico; za čaranje so dojenčkom kradli povoje; da bi se rešili urokov, so ponoči stepali srajce na križiščih.
Svet tkanin je z vsenavzoenostjo v vseh družbenih plasteh pomemben ključ za prepoznavanje ekonomskih, socialnih, etičnih in estetskih mehanizmov vsake kulture. Tudi v Furla-nji mora biti ta celostna zgodovina še spoznana.
dan Paolo Gri
Prevedla NADA PRIMOŽIČ
POSAMEZNIK, KONGRES, PRISTINA
33. KONGRES ZVEZE FOLKLOR I STO V
////'"
V dneh od 24. do 28. septembra leta 1980 je bil v Prištini 33. kongres Zveze folkloristov Jugoslavije, Poleg jugoslovanskih razpravljalcev so se ga udeležile tudi delegacije iz tujine {iz Nizozemske. Češke, Sovjetske sveže, Bolgarije, ZR Nemčije, Norveške, Kitajske ..., Iz Turčije celo delegacija 7. devetimi člani). Kongres ni hil organiziran v okviru SR Srbije, pač pa ga je prvič samostojno pripravila AP Kosovo.
Opazovalcu, ki prvič prihaja na takšen kongres, je vse novo, tako potek kongresa kakor tudi celotno dogajanje okrog njega. Ker pa je prihod na kongres v Prištino tudi prvo srečanje s tem mestom, je to kar dvojno prvo srečanje. In zato se moraš najprej razgledali po neznanem mestu in šele nato lahko zadihaš s kongresom. In kaj vidiš? Veliko novih, zelo lepih zgradb je posejanih po Prištini (nova, študijska knjižnica kupolaste konstrukcije iz stekla in marmorja, športno-kulturno središče Bora c Ra-miz z zanimivo arhitekturno rešitvijo, nova Filozofska fakulteta, Grand hotel Priština...) in vse to daje vtis, da se je mesto komaj začelo oblikovati. Ko pa stopiš bliže in vidiš poškodovane stopnice, razbita okna, neure-15o jeno okolico, dobiš občutek dvojnosti:
JUGOSLAVIJE,
lepote in popolne zapuščenosti tega mesta. Tako nekako je bilo tudi s kongresom in kongresni ki. Prijazni organizatorji so kongresnike sprejeli, jih namestili v Grand hotel Priština, v hotel »Božur«.... začeli s slovesno otvoritvijo kongresa v veliki dvorani Filozofske fakultete, prezrli pa so marsikaj pomembnega. Toda preden začnemo s kritiko, moramo najprej razčleniti celoten potek kongresa, njegovo vsebino in rezultate.
Znanstveniki so nova spoznanja predstavili z branjem referatov, ki je potekalo na Filozofski fakulteti v Prištini. Kongresniki so bili razporejeni po strokah v tri sekcije: sekcija za raziskovanje ljudske književnosti, et-nomuzikološka sekcija in sekcija za otroško folkloro. Predavanja po sekcijah so potekala v dveh ali celo treh dvoranah hkrati, tako da so bila širša plenarna razpravljanja nemogoča. Teme raziskav so bile razporejene v dve glavni skupini in nato še v podskupine po sekcijah.
L FOLKLORA KOSOVA
II. KONTINUITETA IN SPREMEMBE V LJUDSKEM USTVARJANJU
a) I laz mer j e med vaškim In mestnim okolje