V_^aroben je vir Savice, Čudežna je  Pivke struga: A kot krške so  vodice,
V   Krajini ne teče druga.
Vre iz globočin globine Stara reka,  Krka siva,
V   sedmih virih iz pečine Poltarica,  sestra živa;
Sestrsko si dasta roki Sumljajoč  čez polje  žitno, K  njima žubore potoki S čisto  vodo,  vodo pitno;
Brati ž njima  Breg se leni, Lipovka se  sestri  sladka, Vede  k  njima Vir studeni In  SuŠico  struga  gladka.
To  vodovje  razorava In prepaša krško polje, Da strnina,  lan  in trava In prsnina raste bolje.
Božični  podprtniki. (Risal  M. Jama.)
Knez Ljudevit.
(Zložil A. Hribar.)
Krški dol.
In  to polje  rodovito Vrsta gor  meji  na jugi, Na zapad je  hribovito, In  na sever griči  drugi.
Majhna krška je dolina, Bila večja ni  pred leti; Pa od nekdaj   že  družina Gosta bivala v tem  sveti.
Bistri krški so  potoki, Dni pa niso bili svoje, Ko  sovražnikov  naskoki Bili tod  so ljute boje.
Longobardi,  Franki,   Obri, In  Bavarci bojeviti, In  domači sini dobri V vodah gnili so  pobiti.
Stal je  grad  nad  Krke  virom,
Močno  delo roke marne;
Skakal  vanj  so vrag je  zmirom,
Bal ni  grad se kneza Varne.
Ni se bati v krškem doli, Če privreva vojna kleta, Dokler ljud  Peruna  moli: Njemu ded in zmaj  sta sveta.
Tam  od grada na zatoku, Kar bi petkrat poletela Ob napetem  novem  loku Nova naostrena strela,
Zeva Prestrana globelo, V žrela dnu pa sam  sameva Vedež  že  stoletje  celo, Ded Moran se mu veleva.
Sem  ne hodi duša živa, Groza v  dnu je in  samija; Le Moran tu  sam  prebiva, In v podmolu stara zmija.
Kadar vojna  so  krdela Divje  v  krški  dol  prihrula, In  moril je meč in  strela, Da se jok in stok sta cula,
Spustil ded je iz  podmola Zmaja divjega v oblake, Da z viharjem  je iz dola Tiral vrage in vojščake.
Dvojni up  krškega grada.
Otoji nad  virom  Krke grad, Goji v njem  Varna dvoje nad: Očetovo  ljubezen vživa Sin Svitozor in hčerka  Diva.
„Dom in svet"   1896, št. 1.
Prekrasne cvetke ima dol, Je v bregu  mnog visok topol; A  hčerka Diva je  krasnejša, In Svitozoru rast vitkejša.
Sin Svitozor je Varnin up, Da hranil bo deželo vkup, In vladal kmete in boljaše, Ko  si očetov meč pripaše.
ž
A. Hribar: Knez  Ljudevit.
Nobene zmije ljute ni, Da Svitozor je ne vmori, In  kosmatinca ni v brlogu, Ki  kos njegovemu je   drogu.
Betežnika ga nima dol, Naj  tre ga  kterakoli bol, Da Svitozor in  sestra Diva Ne bila brž  bi pomagljiva.
Glej prošenj naših srčni plam, Ki nas dovel pred tvoj je hram, Kot kres  dviguje se v  oblake, Da ti podpiraš siromake.
Nobeden  kotel preglobok, Noben  mu grič  ni previsok, Da bi zadržal ga na sledi Za srnami in za medvedi.
In vsak dan kuha se jedil Ubožcem  lačnim pokrepčil, In  Diva sama jih  okoli Betežnikom  deli po  doli.
Vojska odganjaj  divji hrum In  neti v srcih nam pogum, Zatvori bese v besje sence, Oblagodarjaj  nas Slovence!
In  Svitozor,  domovju  čast, Krepak junak je,  kakor hrast, Nobena moč,  nobena sila Se  ni poguma  mu vpognila.
Sirota vsaka in  bolnik Obrača v grad pomočni vzklik; In nikdo z grada se ne loči Brez pomoči k domači koči.
I Diva je dovedla dar, Da bi povžil ga kresni žar; Najlepše jagnje je odbrala, Da Živi v dar bi je sežgala;
In  svetlolasa Diva,  hči, Kot nežna vrtnica duhtf, Lasje  rumeni  v  zlati  kiti, Kot gorske  vile so  častiti.
In  kadar pride solnčni  kres, Vkup  znašajo  si suhi les, Mladeniči krepki  z deklici Na vsaki gori,  vsakem griči.
Kot vila v gori zlatih las, V  obleki  beli  moder pas, Veznina zlata v svilnem  pasi In  vrsta  demantov ga  krasi.
Ko  se  v  proletju vzbuja svet, Iz zemlje leze nežni cvet, Katera cvetka je jednaka, Kot zala grajska Diva,  taka?
Pred Svetovita božji hram Pa znaša dračje  knežič sam, In   Diva  brhko  mu  pomaga, Gromado  na visoko  zlaga.
Obmolkne glas in  sluša sluh, Ko  misli  vse,  da Živin  duh Pred  žrtvenikom  svojim  biva, Kadar daruje  mlada Diva:
In  kadar usteca odpre, In  pesmi pevati prične, Dolina  krška  meni  cela, Da v gori vila je zapela.
In naj  se trudi in poti, Gromade take ne  zloži, Kot Svitozor jo  mično  sklada In  zala Diva,  hčerka z grada.
Oj  boginja,  visoki stvor, Ta plamen v tvoj gori naj dvor, Naj v zlatem snu ta vonj te ziblje In vzklikom  našim   te  nagiblje.
In  Diva grajska,   devČe  to, Ni zala pevka le  samo ; Najlepšo prejo  zriade presti, V tkanino zna najlepše plesti.
In ko prevozi solnčni bog Z gorečo oblo nebni krog, Najprej zažari se gromada, Ki jo  zažiga Diva z grada.
Le vzbujaj,  vzbujaj  cvet livad, Ohranjaj   zemlji plen  in  sad, Oblagodarjaj   kmetu  muke, Ko trudi zase se in  vnuke!
In  kadar pleše se  kolo, Kedo  plesati zna tako, Kedo  kot  Diva se zasuče, Kedo  kot Svitozor zauče?
In  kot zablisknil bi  oblak, Zasveti se  krog dola trak, In  s plapolečimi  kresovi Obžarjeni  so  vsi vrhovi.
Odganjaj  Morane oblast
In  ktera pribesni pošast,
Da zmirom v varstvu, v tvojem krili
Slovenci  vsi bi srečni bili.
In  v  Svetovitov,  Živin  hram Ne  hodi več knez  Varna sam, Saj  Svetozor  skrbi  in  Diva, Da bog se prav časti in Živa.
Stoterno pa kresove s skal Odseva  Krke Šumni val, In  kar po gričih se prepeva, Gaj  Svetovitov vse odmeva.
In ko povžije plamen dar, Ugaša svetli kresni žar, Pa z  Divo  Svitozor odhaja In pri norčijah ne postaja,
Saj  Svitozor skrbi,  da bog Dobiva vina v tajni  rog, In prve zvončke in  prvence Povija Diva v zale vence.
In  knežič ovna  na oltar Zakolje Svetovitu v dar, Daruje ga za ljudstvo  svoje, In ko daruje, glasno poje:
Ker resno  delo je doma Zanj  in  za Divo,  za oba. Kar hoče stari,  modri kneze, Pri sinu,  hčerki  vse doseže.
In v slednjem mraku, slednji dan Gre Diva zaljšat Živin stan, In slednje jutro  Svetovita Z zelenjem, s cvetkami nakita.
Tvoj  mir,  o bože Svetovit, Naj  bo nad narod  moj  razlit, Kot duh prijetne tebi žrtve, Živali na oltarju mrtve.
Zato pa,  ko se neti kres, Vsak pot odmeva temni les, In take-le pojo si speve V polesnih sencah divje deve:
A.Hribar: Knez  Ljudevit.   —   Dragutin: Iz ljubezni.
3
D,
'aritev je sveta Končana,  dekleta, Le hitro iz lesa, Do  žarnega kresa! Juhe!
Divje  deklice.
I  Svitozor zali Odšel je že,  kali? I  knezova   Diva Več tukaj   ne biva ? Juhe!
Velike namene Ti rekajo žene, In v tebi osoda Je  celega roda. Juhe!
Kdo vedno  bi v loži
V tej  tihi  bil grozi ?
Kolo  naredimo
In  v  krog se zvrtimo!
Juhe!
Oj  rožici zali
Iz grada na skali:
Kdor vaju  ne ljubi,
Perun ga pogubi!
Juhe!
In devčece krasno, Kot zora si  jasno, Ni deklice  v  doli Kot ti,  na okoli. Juhe!
Mladeniči čili
So vsi se zgubili;
Kdo  z nami  zdaj  v  dolu
Se sukal bo v  kolu?
Juhe!
Oj  Svitozor  mladi, Imajo te radi Boginje, bogovi, Vsi svetli  duhovi. Juhe!
Da, taki naj devi Na desni kraljevi Prestol se postavi In krona napravi. Juhe,  juhe, juhe!
(Dalje.)
Iz ljubezni.
(Novela.
Spisal Dragutin.)
I.
stavila je Malijeva Klara.   „Prevzetnica! Ali veš,
1 oliko   opravljanja   in   nemilega   jezikanja     kaj   mi   je   jedenkrat  dejala.'   ,Le   tistega  bom
se  menda  še   nikdar  ni  storilo,   kakor  tistega      žena,  katerega bom  ljubila iz vse duše, ker je
večera.                                                                             blag in  pošten, in ki bo ljubil mene ne zaradi
Na trgu dolenjske metropole se je kar trlo      dote, ampak zaradi mojih lastnostij. Ve letate za
občinstva. Pred okrajnim glavarstvom  je igrala     vsakimi lepimi očmi in Črnimi brkicami, pulite
meščanska   godba  najveselejše   komade;  ljudje      se za vsakega, ki ima nekaj imetja ali dostojno
pa, mlado in staro, zale gospice, častitljive ma-      službo ... po   ljubezni,  značaju   ne   vprašate!
mice,  godrnjavi očetje,  resni uradniki, nagajivi      Vam je zakon preskrbovalnica,  rešitelj   zasme-
dijaki in nikdar ugnani otrocaji   so pohajali v     hovanja starega devištva . . . meni ne'."
dveh vrstah gori in doli.  Kdor bi  pa mislil, da            „Seveda   ne . . . bogata   je,   kupi   si   lahko,
jim je danes kaj  za veličastne   zvoke uverture     kakoršnega si   hoče, tudi   zlatega,   medenega!"
iz  Smetanove   ,Prodane  neveste',   za vznemir-     pridela je Prevčeva Minka.   „No, dokler bo oče
ljive akorde Straussovega valčka ali za ljubez-     živel,  bo delala račune brez krčmarja!  To smo
nive napeve potpurija ,Slovenskih narodnih', ta     videle sedaj."
bi se jako   motil.    Celo   skrivni  zaročenci, ka-             ;)Ha? ha, zares pravega si je hotela kupiti!
terim so sobotni mirozovi meščanske godbe je-dina prilika, da se — ne da bi vzbujali kake opravičene sume — javno shajajo, kjer si v naglici pošepečejo par ,večnih priseg', celo ti so danes odmrli svojim — ,ranam'! . . .
Grudnova Ana in Ivan Jenčič sta bila v ustih vseh!
„Prav ji je!" dejala je Bolničarjeva Nežika svojima družicama, v katerih sredi je stopala, držeča ji hkrati   za pazduho.   „Moj  brat Tone,
Tega Ivana,  berača, hinavca
»Ubijalca!"
„ Arestanta!"
Sle so dalje. —
„Torej štiri leta, pravite gospod doktor?" vprašala je gospa Križajka odvetnika Kovačiča.
„Stiri leta težke ječe, poostrene z jednim postom na mesec, gospa", odgovoril je odvetnik.
„Malo. Obesiti bi ga morali, prej pa še trpin-
adjunkt, jo je tako ljubil;   vse   bi ji bil storil,      čiti! — Ej, dandanes  so   sodniki   in porotniki
da bi bila srečna   žena;   —  pa   ga  ni  hotela.      premih!   Pomislite,   nedolžnega   človeka   ubiti,
Na javnem  plesu ga je osramotila!"                        kakor gada!  *J» tako   lepega,  nadarjenega,  lju-
„Ana mi je sicer pravila, da je Tone takrat     bežnivega moža." uprav nadležno tiščal za njo, dasi mu je dotlej             „Res je,  gospa.   Velika škoda   za   koncipi-
že petkrat odrekla, — pa kdo bi ji verjel?" do-      jenta Orožna. Rad sem ga imel."
Drsalci na ledu. (M. Jama.)
Knez Ljudevit.
(Zložil A. Hribar.) (Dalje.)
Pod grajsko  lipo.
lVresnik segrel je dolge dneve,                Junakom   vrlim  Diva dvori,
In  solnčni  bog močno  pripeka;                 Donaša iskrega jim  vina,
Čim  dalje   bolj  se  v  Krki  voda                 Z jestvinami  možakom  streže,
Usiha v strugi in uteka.                               Kar slastnejših ima grajščina.
Krčanje brusijo že kose In  srpe brusijo  za žetev, Pometajo žene si govno Za mlatvo že in žitno  metev.
Kako so srečni pač Slovenci, Če jih ne  moti boj  viharni: Pri  delu  so  doma in  v polji Skrbni in neutrudno  marni.
Če morajo pa v meče lemež, V bodala črtalo  kovati, Sovraga  od  meje poditi, Ne  morejo  polja orati.
In v vojski pač se kri preliva, In plene plenijo bogate, A vplenjeno se brž povžije, Če ni doma pšenice zlate.
Stoji pred  krškim gradom lipa, Pod lipo  miza,   beli stoli, In  na stoleh junaki trije Ob  svetli mizi na okoli.
Domači  knez je,  Varna stari, In Svitozor je,  knežič mladi, In veliki župan posavski, Knez  Ljudevit je zalobradi.
Besedo govori junaško
Junaški  Ljudevit  Panonec:
„Da  boj  imamo,  Varna,  znadeš,
Kaj  meniš,  kak bo vspeh in konec ?
Sicer imam  mož  mnogo  hrabrih, A  večji  broji  so sovraga, In  mnogo psov   —  pregovor pravi — Medveda kosmatinca zmaga.
Z  menoj  so hrabri Timočani Guduščene  si čem dobiti; Če  pridobim  še  Korotance S teboj, potem  smo  zmagoviti.
In  Varna,  ti se  bodeš  čudil, Glej  z  Gradeža še Fortunata, Moža kristjanom  patrijarha, Zaveznika imam in  brata.
Skrivaj  poslal mi je zidarjev, Da utrjujem   si gradove, In trdno  na moža zaupam, Pomoči čakajoč  njegove.
Ker studi možu se početje Okrutnih  Frankov  med  Sloveni, Oteti hoče rok nasilnih Slovenski rod po  vsaki  ceni.
in svet"   1896, št. ?.
34
A. Hribar: Knez  Ljudevit.
I tebe sem posetil v dvoru,
0   tvojem  cul sem  korenjaštvu, Ti cesto si  prepodil vraga, Odlikoval  si se v junaštvu.
1   jaz sem  knez,  kot ti si,  Varna, Kot ti i jaz  Perunu služim,
Ker sva oba slovenska kneza, Naj  svojo silo  s tvojo  združim!
Povej  mi,  Varna,  modra glava, Povej,  kako  mi je začeti, Čuj,  Kadolah spet vojno  zbira In gre nad nas sovražnik kleti.
In  ako  pride vrag brezsrčni,
V   nevarnosti je zemlja tvoja,
V   nevarnosti je nam  ognjišče, Božanstva tvoja,  kakor  moja.
In  ni  trenutka mi  muditi, Sovražnik  s tem  se  okrepČuje In  novih vojnikov  nabira, Čim  bliže nam  se približuje.
A  ne pustimo  mu,  sovragu, Prodirati v  ozemlje naše, Dokler prožiti loke  znamo, Dokler se lahko   meč  opaše.
Tu pri Perunu meč dvigujem, Prisegam  hkrati vsem bogovom; A   ti pomozi z  mečem,  svetom Panonskim   mojim,  knez,  sinovom!"
Pokima Varna,  stari  kneze, Lase ravna po  sivi glavi, Po  prsih gleda se,  po  bradi, I  to   z  desnico  si popravi.
V   tla gleda mirno, redko sope, Z nogami brba v pesku belem, Premišlja  svoje vojne čine,
Ki zvršil jih v  življenju  celem:
Kako  podil je  cesto  Obre, Psoglavske  krvnike,  od meje, Ki  ostre  so  imeli  meče, A  Varnini pa še  ostreje.
Kolikokrat je prekoračil Z vojsko valovje bistre Save, In gnal sovraga čez  Savinjo In  čestokrat še preko  Drave.
In koliko je glav psoglavskih Posekalo  njegovo jeklo, In  koliko  krvi za mečem Iz  src sovražnih je izteklo.
Kako boril se z Nemci,  Lahi, Kako  nebrojno jih je bilo, A ni se balo jih njegovcev Če  tudi  majheno  število.
Vse to  premišlja Varna stari, Spomine vzbuja v  glavi trudni, In  dvigne glavo,  ko se spomni O  vojni nujni in  nemudni:
„Oh,  da sem  star in vela desna! Kako  bi  sekal ljute  vrage, Kako  bi čuval sam bogove In  branil domu  zemlje  drage!
A več ne  morem v  boj   krvavi, Če tudi so  mi  še  zakladi, Na migljaj  mi junaki zvesti, Doma ostati moram  v gradi.
In ti si Ljudevit,  si pravil   —? Pobratim,  daj,  da te poljubim, Že več sem  cul  o  zmagah tvojih, In tebi,   kar želiš,  obljubim.
Kdo  rajši  mir bi,  nego  Varna,
Pa če ne dajo ga Furlani,
No,  proti  ognju  ogenj   rabi
In zoper meč se  z  mečem  brani!
Ti,  Svitozor,  ti boš vojeval, Četudi  kres  v tekočem leti Ni več ti bil  kot osemnajsti, Pa  meč in  lok ti znata peti.
In  moder tudi si,  poskusi, Saj  to  v prihodnje bodeš rabil, Sovrag napadati Slovencev Ne bo gotovo  nikdar zabil.
Če imajo Slovenci  vodjo Neustrašni so,   močni kot levi, Vse jenjati pred njimi  mora, Tako  besnijo v bojnem gnjevi.
Pa čas je  drag in  dan  poteka, Pobratimstvo tu brž  sklenita, Nemudno  trobce  v vsej  deželi Nabirat vojsko razpošljita."
In  z  vinom  Ljudevit Panonec Napije:   „Čislam te  očeta, In tebi,  Varna,  bode slava, Če domovina bo oteta."
Se seže Varni v desno z  desno, V perišče  stisne  Divi roko, Pogladi jo po zalem lici, Pogleda jej  v oko globoko.
A. Hribar: Knez Ljudevit.
3 5
Kot blisek sta oba junaka
Brž  vsak na svojem čilem  vrancu
In brzo jašeta od grada
Dol v ravne travnike po klancu.
Za njima stari Varna gleda In  Diva gleda izpred grada, Knez  Svitozora opazuje, A  Ljudevita Diva mlada.
Ko vec ne čuje se kopito, Počasi stopa knez do hrama, A Diva Še stoji in  gleda Od  mize kamenite sama.
In dolgo gleda,  ko junaka
Za žitom  zginjata pogosto,
Pa spet in  spet na brzih vrancih
Za grivo prideta na prosto.
V zbudila Vesna je pomlad, Ki vsak jo ljubi,  ima  rad; I jaz  prirodo  prehitim In tajna semena  sadim.
In koder seme to vskali, Ljubezen  vzraste in  zori, In  celo  stvarstvo je novo, Sadika  moja dela to.
Če vržem  seme sredi trat, Cvet iz zemlje  prikrije zlat; Metulj   prihaja spod  neba, Ljubkuje cvet, se ž njim igra.
Če položim to seme v gaj, Pa ptice pridejo tedaj, Ljubezni seme pobero, Pleto  si gnezda in  pojo.
In gleda,  da jo  mrak objame, Da zgineta za temne hoje, In gleda,  da jo oče kliče, In  z lipe tajni duh zapoje:   —
Lada.
Če pade  seme v  hladni vir, Kako  podviza  virček tir Čez  skalne  robe  in  čeri, Da  združi se,  naprej  hiti.
Če razpršim  to seme  v   zrak, Pojadra dalje brž  oblak, In vleče ga,  ne znade  kam, Ostati več  ne more  sam.
Se zvezde niso  več  mirne, Če  pride  seme to na nje, Pozdrave  z  žarki  migajo, Ljubav  z  utrinki  vžigajo.
Najrajša  devam  seme  to V srce še nežno in  mlado ; Seveda mnogi še  ne  ve, Kaj  s  cvetom tem  početi sme.
Pa cvet ljubezni bo duhtel, Če Ljudevit bo spet prišel. Ljubezni cvet ti bo sladak, Če  ne pozabi te junak —¦.
Ta  cvet je  nežen,  obledi, Če  kdo  ga  modro  ne goji, In  ni  mu  zdrav  in  ni sladak; Premnogim   cvet je le grenak.
Otrovljen  s cvetom tem je umrl, Že  mnog in  srečo drugim   stri, Stotero  srečo pa  mu  da, Kdor modro  cvet gojiti   zna.
Glej,  tebi,  Diva,  mladih let, V srce vsadila ta sem cvet, Prebrzo  raste, pazi  se, Da  cvet ti  ne  premrazi  se.
Točila  boš  poslej   solze, In  cvet rodil bo  le gorje, In  spanje  cesto  ti  ne  bo Na posteljo prišlo z nočjo.
Boj pod "Nanosom.
G
-e v  zraku  orla dva jednaka Poprimeta  se v  borbi ljuti, Se  s  kljunom   sekata,  s peruti, Da siplje  perje k tlom se  z  zraka;
Če sprimeta se  dva  bivola,
Da puhata krvave pene,
Hrešči grmovje,  tro  se stene,
Po  bregu  v  dol in  v  breg iz  dola;
Težko,  težko se boj  odloči, Če  v  borbi ljuti  se zgrabili Jednaki dve in  krepki sili, In  če junak v junaka skoči.
Oj  Nanos,  Nanos,  strma gora, Pod tvojim   brdom  se  borila Je  Kadolaha  vojna sila In  vojska  kneza Svitozora.
Ko  žari žarek  zore  zlate, Junake  kliče rog k naskoku, In tisoč strel  v  napetem  loku Preži,  da bo  morilo  brate.
Slovenec dere na Slovene, Da z  Nanosa  vihar,  rožljanje, In  vojne klice,  divje  klanje Odmevajo  stotero  stene.
3.6
A. Hribar : Knez  Ljudevit.
Oj  Nanos,  Nanos,  strma gora, Je videlo li vznožje tvoje Jednako  klanje,  krute  boje, Prizore take  bratomora?
Oj  Nanos, glej,  kako  se seka! Kako  teko  krvi  potoki Po  vznožji  tvojem,  tvojem boki, Več človek ne pozna človeka!
Že solnce bliža se poldnevu, Na tleh je borcev polovica, Ostalim trudna ni desnica, Se koljejo se v besnem gnjevu.
In  sredi bojnega viharja Pa kneza Varne sin je vrli. Glej,  radi vragi  bi ga štrli, A ni jim  moč,  tako udarja.
Udarja v  desno,  v levo  bije, Sovragu v blisku glave  seka In gor in  dol mej  vragi teka, Kjer  mahne,  vraga  kri polije.
Popustil je  krdela svoja, Sovrag ga  krog in  krog obdaja, Junak pa vedno  bolj  razsaja In  ne odjenja nič od  boja.
Ne  kij  in  meč,  ne bet in  kopje, To  nič  ne  more Svitozoru, Kdor s tem  se bliža, gre  k umor In  padajo  na tla kot snopje.
A tam  od  strani priletela Sovražnikova je puška, Zadela je junaka v lica, In  rano je zadala  strela.
A še se bije v gneči  gosti, Pa druga  strela prismučala, Pa v  rami  knezu je ostala  — Junak  se zgrudi  od  slabosti.
Kot lovcev  roj  glasno  zavrišče, Ko v krvi valja zver se kruta, Junaka zgrabi tolpa ljuta In  popustijo  ž  njim  bojišče.
*    *    * Končan je  boj,  končano  klanje, In  kar poraženih  ni  v  boji, Nabirajo se  k svojim  svoji; A na bojišči je ječanje.
Ječanje milo,  vzdihi,   stoki, In jedni dvigajo še glave Iz  rosne  in  krvave trave, In  zglavja so jim  strti loki.
Krvavo blato je ležišče, Pijača  kri iz  ran  kipeča, In  družba mrtvih jim je gneča In temna noč pokrivališče.
Na  nebu ni je zvezdic črede,
Da  zrle tu bi krvaveče,
Da  tolažila  bi ječeče,
Na  nebu ni je lune blede.
Priroda sama se sramuje, Ko  bratska  kri  se tu preliva, Oko si in  uho zakriva, Da le ne vidi,  da ne čuje. *    ,.    *
Ponočni mrak in   megla gine, In tam od Pivke iz daljave Pa čuti vojne je pozdrave; Glej  četa jase čez ravnine.
Poveljnik temu je krdelu Pobratim  Svitozorov hrabri, Mej  bukvami in  hrasti, gabri Pod Nanos jase jim na čelu.
Velike dela knez načrte, Da Svitozorovo bo  vojno In  svojo  spojil v  silo dvojno, Potem so zmage vse odprte.
Glej, tu begava ostalina, Kar na bojišči ni pobitih, In  kar po ložah ni poskritih Vojščakov  kneza  Varne sina.
O  Svitozoru  knez  vprašuje,
Je  živ li še in kje da biva?
A   zanj  ne znade duša živa,
In  Ljudevit se podvizuje.
Zajaše vojna na bojišče, Polje strašno,  polje krvavo, A ni nobeno truplo  pravo, Zaman tu Svitozora išče.
Kedo spoznal bi tu človeka, Ko  vse  obliva  kri rudeča, Ko  sta krvava vrat in pleča, Život in glava,  vsa obleka.
Dragutin: Iz ljubezni.                                                                37
In  Ljudevit zavika jadno: „Če ne bi bil dospel prepozno, Ne bilo tu tako  bi grozno, Ne bilo  bi tako   zverjadno.
In zdaj ga ni,  ni Svitozora Ne  v  živih,  niti  mej  mrtvaci   — ? V  krvi njegovi so junaci, Vsi žrtve groznega pomora.
Pobratim,  ako tukaj  spavaš, Odzvi  se Ljudevitu bratu!   — Ležiš li tu v krvavem blatu? Kaj? — Ali v šumah kod begavaš?"
Zastonj, odziva ni iz šume, In mirno v krvi spe mrliči, Na nje frče ujede ptiči . . . A  knez  hiti do vojne trume:
„ Izstopi Sokol,  zvesti sluga, Poslušaj  nujno govorilo! Do  Varne nesi sporočilo; Privzemi jednega si druga,
Naznani:  Varna,  svitli kneze, Boj  bil je Svitozor s Furlani, Junaki so  mu pokončani, In sina  morda vrag ti veže.
A bodi  miren,  knez  Panonec Prisega ti  pri  vseh bogovih, Dokler ne zrem sledi njegovih, Ne bo s Furlani boja konec."
Odide sel in rog zatrobi, In  v  skoku  Ljudevit  Posavski Za  vragi z  vojno  v  dol vipavski Hiti navzdol kot lev  po  robi.
JL«e brusi  meč,  le  proži  lok, Le hitaj  strel iz brhkih rok, Le dvigaj  kij,  in tri glave Junake  ljubim jaz  mrtve.
Haha, haha, Slovenci, vi Prelivate nesložno  kri, Koljite le se bolj  in  bolj, Prostorov imam jaz dovolj.
Gori oko  mu,  krčevito V držalu meč desnica stiska, In besna vojna nič ne vriska, Osvetiti se Če  srdito . . .
Morana.
Ni klanja kriv le novi uk. Kar ded  počel je,  dela vnuk; Če se v  neslogi zmir moril, Kako bi rod  zdaj  složen  bil?
A prav  tako je,  le naprej Ti  besji  rod  neslogo  sej, Ko  mej   seboj  se  rod  mori, Kraljestvo  moje se  množi.
In  kadar v  mojih  so  pesteh, Jim  mržnja ne gori  v  očeh, V kraljestvu mojem  ni vojska In  za neslogo se ne zna
Bogovi svetli,  moja noč Je večja,  nego  vaša moč; Vam  ovne palijo  za mir, A  v  rodu raste le prepir.
Le jaz,  ko  s  haljo jih  obdam, Narode pomiriti znam, V nezdramnem  spanju  mirno  spe, In ljubijo  se,  ne  besne.
Moj  dom  je  miren  le in  tih, V njem  veje le  mrtvaški  dih. Mir vladal mej  Slovenci bo, Ko  rod spal v  moji senci bo.
(Dalje.)
Iz ljubezni.
(Novela.   — ^Spisal Dragutin.) (Dalje.)
IV.
vrnem . . . malo potrpi,  sporočiti   moram   prej
Jedno   uro   po  tem   dogodku se   je   vrnil      Ani nekaj nujnega!"
stari Gruden.                                                                        Ko je prisopel po stopnicah navzgor v prvo
Jenčič, ki ga je   že tako   težko pričakoval,      nadstropje,   poklical   je   Ano   k   sebi   ter  začel
pristopil je naglo k njemu.                                       govoriti:
„Gospod načelnik", nagovoril ga je mirno,             »Ana, sama veš,  da  sem po zgodnji  smrti
„govoril bi rad z vami."                                            tvoje matere vse storil in mnogo   denarja žrt-
„Takoj, takoj,  dragi   Ivan",  odgovoril   mu     voval,  da se dobro vzgojiš   in   popolnoma   izje Gruden, hiteč skozi prodajalno.   „ Takoj   se      omikaš.    Želel   sem,   da   ne  vzrasteš  samo po
„Koledniki  so tu!"
Knez Ljudevit.
(Zložil A. Hribar.) (Dalje.)
i*-*f"
Knez Varna in ded Moran.
L ri Prestrani,  globoki  skalni jami,
Kjer so  Morana deda temni hrami,
In  zmaj  Perunov ljuti je v  podmoli,
Pri tem   prepadu skale  so  okoli,
Visoke  skale,   ostre  in  čereče,
Visoko  od  zemlje v  nebo  kipeče;
In  skala jedna,  kakor stolp  visoka,
In  vrhu,   kakor gumno  je široka.
Oltar je,  kjer  Perunova je jama,
Postavila si  tu priroda sama.
In  v pridni roki  naostreno jeklo
Stopnice v  skalo je  do  vrha  vseklo.
In  skale te ne sme se dotakniti
Nikdo,  le  ded Moran  sme nanjo iti.
A tudi ded ne ide v vsakem  časi,
Le  onda,  kadar vojni  rog se glasi,
Le  onda dojde  ded Moran  iz jame
In s sabo  svetega si ognja vzame.
In  na visoki in  široki skali
Perunu s  svetim  ognjem  kres  zapali;
In kolje ovne lanščke in tretnjake,
In  pali jih za v  boj   odšle junake.
Perunu pali žrtev  najbolj  drago
Za srečno  vojsko  in sijajno  zmago.
In zdaj  —•?  Že osmi dan Moran  na  skali
Perunu  ogenj,   v  ognju ovne pali,
Najlepše  kose, gnjati in plečeta
Dobiva plamen  v čast vojska očeta
Peruna,  ki  naklanja srečo  v  zmagi
Le  onim,  ki so  mu junaki  dragi.
Odkar  odšel je Svitozor s   Krčani
In  Ljudevit s Hrvati, Timočani
Nad  Kadolaha, vraga,  volkodlaka,
Ki  vedno  rad  slovensko  kri  pretaka,
Od tačas zmir Moran  dan daruje,
In  pali 4tres in  srečo prorokuje.
In iz  doline k  Prestrani globoki
Možje prihajajo  po  stezi  slo ki,
Da vidijo,  če  kažejo kaj  sreče
Na skali  kres in  pa dan goreče.
In  danes,  glej,  z  možmi  ob  zori  tudi
Po  stezi  k Prestrani se  Varna trudi.
Sam  hoče čuti  danes  ded-Morana,
Premagala li vojska  bo  Furlana?
Kakova  znamenja Perun  ojavlja,
In dobro  videnje se li ponavlja:1
In  dojde  Varna knez  pred  sveto  skalo,
In  truden  vsede  se  na  drugo  malo.
Oddahne se in  vpraša ded-Morana:
„Povej   mi,   kaka znamenja so  dana?
Ima kaj  upov Svitozor do  zmage?
In  Ljudevit pobratim,  čete drage?
Kaj  dim,  žerjavica, kaj  plamen  pravi,
Povrnejo li  vsi se  k  meni  zdravi?"
Z   železnim  drogom  ded  ogorke  dviga,
In  kjer umira  plamen,  tam  podžiga:
In  kot kresnice  v letne  noči  mraku,
Žarijo  iskre v  dima se oblaku.
Nič ded ne  de,  le  dalje  v  ogenj   dreza,
Potem počasi s skale gre pred  kneza:
„Pozdravljen  knez,  ki v potu  in  naporu
Prišel si  k skali,  k svetemu prostoru.
Ti vprašaš  me,  kaj  menijo  bogovi
Se  sinom tvojim,  z  drugimi sinovi?
Znam,  knez,  da ti  resnica zmir je ljuba,
A žrtve zde nadaljne se  mi zguba.
„Dom  in svet"   1896,  št. 3.
66
A. Hribar: Knez  Ljudevit.
Pri  kresih,  kar smo  tu jih že  sežgali,
Pri ovnih,  ki smo tu jih  darovali,
Lahko  Perun  pokazal  bi že   kake,
Če srečna  bode  vojna,  dobre znake;
In stari ded-Moran se ti ne laže,
Tako-le kres  in  ovnov  žrtev  kaže:
Najlepši oven tvojega šotora,
Ki sem za sina žgal ga Svitozora,
Goreti  hotel ni  mi iz plamena,
In  to  za  boj  je  slabega pomena.
In   ogenj  sam  in  plamen glej   na skali,
Gori.   kot bi  z  vodo  ga polivali.
In  dim  se   —   pazi!   —   v  kepe  utrguje,
Pa lega k tlom  in  brž  se razgubuje.
Kot steber kdaj  se je neba dotikal,
Da zdelo  se je,  kot bi svod od mikal.
In  vrhu  šele pod  nebeškim  stropom
Razširjal se je v  venec liki slopom.
In  kje so ptice svete,  čuk, sokoli,
Kje sove?  Vsi ostali  so  v  škramoli.
Kako  so  včasih naglo  prifrčali
Brž,   ko  so  za Perunov kres seznali.
Skovikali so glasno  krog plamena.
To  bilo,   knez,  je  dobrega pomena.
Ko  kdaj  sem palil kres,  so pele vile,
Pošasti besje v  temi so  cvilile.
A zdaj  molčijo  vsa božanstva v  doli,
Ni jedne  vile  čuti  ni  okoli,
Celo  Belinu lica bolj  so bleda,
Le z  enim  okom  mrklo  z  neba gleda.
In  on,  ki  z  lučjo  zemljo  razsvetljuje,
Ki rast na polju,  v trsju pospešuje,
On,   ki na  zlatih  se  kolesih vozi
In ljudstva šteje in   zveri po  loži;
On,   ki so  slušni  svetli  mu duhovi,
Podložni,  kakor  knezu vsi  bogovi;
On,  ki poznava zemlje  vse narode
In jasno  vidi  njihove  osode;
On,  ki Slovenec že od  pamtiveka
Časti ga,  kar šumeva  Krka reka;
On,  ki se cesto je  ozrl z  višine
In  slušal klice naše domovine,
Ki nam  pošiljal  božja je  krdela,
Ko  vojska besja je  nad  nas  hrumela;
Ki  mnoge dvome nam je že ujasnil:
Glej,   danes  je pogled njegov ugasnil;
In  mrklo  je  obličje  Svetovita,
Bogov  družina  vsa je  danes  skrita.
Glej,  megla črna dviga se  od morja,
In  volčjih  Čet tuljenje  čuj  s pogorja,
In  bliže   —   čuj!  še  hujše  druge groze:
Čuj  krehanje Moranino iz lože.
Pa čuj  pošast,  kako  v  podmoli siče,
In  zdi se  mi,  da zmaj  zapah odmiče.
Oj,  kje ste,  kje ste  naši svetli  bogi,
Da nas pustite brez podpor v nadlogi?
Pa bog je  bog, jaz  zloben  biti nečem,
Kar hoče  bog,  stori,  ne,  kar jaz  rečem.
Poznate  bogom zračne so višine,
In  jasne njim  so  zemeljske globine,
In  znana njim  so  čuda mnoga,  mnoga,
Poznata jim je tudi naša toga.
Poznate njim so  misli vse in dela,
Poznata jim je duša naša  cela.
In  če so  zdaj  od nas  se obrnili,
Morda smo  to  Slovenci zaslužili?"
Veli  mu  knez:   „Ded,  dalje  me ne  muči,
Ugašajo  mi upov  zadnje luči.
Če znamenj  boljših zame nimaš, jenjaj,
In  srca  mi z  obupom  ne napenjaj.
Če zadnji up  umre  mi,  zadnja nada,
Umreti moram tu-le tik prepada.
Že sreče  zadnji svit mi izumira,
A jeden up  me vendar še podpira:
Dva krepka šla junaka sta nad vrage
Ko leva dva in svest si jaz  sem zmage.
In  Varnin  rod je  srečno  zmir vojeval
Povsodi,  kjer je vojni  rog odmeval.
Moran,  le idi,  kolji   Še in  pali,
Bogovi bodo  nam  pomoč  poslali,
Bogovom  žrtvujoč  zdihuj  molitve,
In  rod in jaz  bom  molil tik daritve."
Voz  solnčni že  odšel je tje za morje In  črni mrak pregrinja že obzorje; Svetlejši žar razširja se od kresa, Ko  leze noč nad  Krški dol iz lesa. In  Krke votli šum  šumi iz  dola, Do  Prestrane se čuje do podmola. Začuje Varna oster glas  kopita: Vojaka dva na vrancih gor hitita. In  vranca  hrskata potna in trudna, Ko ju ugleda truma mnogoljudna. Brž  knez veli:   „Od  kod,  junaka  čila? Kdo  sta vidva in  kakšna poročila?" Pozdravljajoča  kneza,   dede druge, Velita:   „Dojdeva  od pivške struge, Poslal je naju Ljudevit posavski, Ki šel je za Furlani v  dol vipavski, Veleč,  naj  knez ti,  svetli,  sporočiva, Da vojska tvoja v Morani počiva, Da sin ti šel prerano v  klanje grozno, In  Ljudevit prišel  v pomoč prepozno; ' Da knežiča ni našel,   Svitozora, Mej  padlimi sred bojnega prostora. In to pobratim  Ljudevit priseza, Čez zemljo vso,  ki solnce jo obseza Zasledovati vraga če,  knez vedi, Dokler ti Svitozora ne  zasledi, Prisegel je  slovesno  pri  bogovih, Obljubil je pri svetlih vseh duhovih. In,  svetli  knez,  kaj  srce tvoje pravi: Kako  naj  Ljudevita sel ojavi?" Ko čuje knez  o  vojnem tern porazi, Po vsem telesu h kratu ga premrazi. Zastoče,  zgrudi se nazaj  na kamen In v nedrije  mu knikne glava z  ramen;
A. Hribar:  Knez  Ljudevit.
In  komaj  da  še de:   „Perun  pomozi!" Kar završi vihar strašan  po loži. Zapah ni mogel držati pošasti Perunove,  po  loži zdaj  lomasti, Da drevje poka, tro  se skalne stene;
Da bi jo vgnala,  ni  moči  nobene;
To je Moranu dedu le  mogoče,
Da zmaja zapodi v  podmol,   če  hoče.
Moran  pa neti na visoki steni
In  kuri, ter za drugo  se  ne meni . .
Besi.
-Le skupaj,  zlodeji in  besi, Le skupaj,  kar vas biva v lesi! Sem  iz  brlogov  brž pošasti, Zberite  nočne  se  oblasti;
Zdaj vlada tema,  zdaj  je noč, Združimo  svojo  besjo  moč.
Bogastvo,  sreča gre okoli, Zdaj   v Krškem  je, zdaj v drugem doli. Kraljevo  žezlo,   krono,  prava Zdaj  nosi ta,  zdaj   ona glava. Ne  bo  en  rod  zmir  drugih tri,
Božanstva svetla so  osupla, Svetloba je  zbežala v dupla; Do  zdaj  nam bilo  ni pravice, Godile nam  so  se  krivice. Pa pol je našega sveta In pol ga Svetovit ima.
Mi  črna  bitja,  ljuti  besi, Ki tema nas  slavi,  ne  kresi, Solza prosečih ne poznamo Radost  le nad  krvjo  imamo. Če  bolj   v potokih  teče  kri, Tem  bolj  nas bese veseli.
O,  vsaka  moč besni  do  meje, In  vsaka sapa  enkrat veje.         /
Zakaj  bi ene zmir oblasti Imele zemljo v svoji lasti?
Svet  menja  se  in  sreča  ž  njim, Zdaj  vlada Sparta,  zdaj  pa Rim.
Saj  nas  nikdo  se ne spominja,
Kdor se  spominja,  nas  proklinja.
Prokleti besi smo  od vekov,
In še ni konec tacih rekov. Zakaj  bi človek se smejal, Ko  bes  bo v vek v prokletstvu spal.
No,  Varna je  bogove ljubil, Pa vojsko  je in  sina zgubil. Zdaj  mre obupajoč tu v noči In  božje  prosi si pomoči; A  božja volja, knez  ne  zna, Da ni,  kot volja je sveta.
Le urno,  besi,   brž  po  doli, Po  kočah tekajmo  okoli; Kaj  spali mirno  bi  Krčani: O  vojski pravimo  končani,
Da ne  pomaga kres,  koštrun, Da  ne  pomaga  bog  Perun!
O,  volja  božja se ne menja, In  kar nameni,  ne  odjenja. In  slišati ga  vedno noče, Kar človek spremenljivi hoče. Sicer ne  znal  bi zemski rod, Da je nad njim še kdo gospod.
Naj  v  rjuhi  mlada vdova joče, Naj  dete jej  v  zibeli stoče, Naj  toži oče,  zdiha mati, Ko  sin  iz  vojske se  ne  vrati, Naj  tarna ljubica  solzeč, Ko  ženin  se ne  vrne  več!
Ko  vili bodo roke v  joku, Pretakali  solze v potoku, Pa se smejimo  mi na, pragi Navdušeno ob svoji zmagi. I bes  enkrat ima oblast, Ne le  Perunova pošast . .
I
,,Pustne seme." (M. Jama.)
1 relepi dol,  vipavski dol, Oko  slovenske zemlje, Ki varno  te  kot  raja pol Kras skalnati  objemlje!
Otdk si zal tam  sred  puščav, Vipava biser Krasa, Že  mnog se bil je boj  krvav Za te od pamti-Časa.
I zdaj  po tebi boj  besni, In  terejo  se škiti, Po tvoji travi teče  kri, Leže možje pobiti.
Osveto  hoče  Ljudevit Popolnoma dognati; Dokler sovrag ni ves pobit, O  miru neče znati.
Kar  Kadolahovih  ni  meč Pod Nanosom porazil, V Vipavi Ljudevit besneč Pobil bo in pogazil.
Kot divjih srn  plaši ji vi roj, Ko  volka spazi  v grmi, Na vse strani zbeži takoj Po ravni in po  strmi;
Kot na dvorišči perutnjad Beži brž  v skrivališče, Kragulj  če pride,  kurji tat In si obeda išče:
Knez Ljudevit.
(Zložil A. Hribar.) (Dalje.)
Osvetni boj.
Tako  Furlani  jo  vbero
Čez  širni  dol vipavski,
Ko   vzro, da z vojno gre  moČno
Za njimi  knez  Posavski.
Junakom  v  prsih le gore Pogum  in  srd,  osveta; Bliščeče meče in  ostre Ima panonska četa.
Kako  sovragi jo  dero, Kako se srd podžiga, In glava pada za glavo, Kako se kopje dviga!
Do  zadnjega  bo  dnes  končan, Do  zadnjega  pobiti Vsi bodo,  kar jih gnal Furlan Na boj je siloviti.
Naprej  na vrancu  čilih nog Pa Ljudevit prodira; Kot prišel sam  Perun  bi bog, Tako  si pot  odpira.
Kako  lahkotno  dviga meč, Kot bliskal bi z  oblaka, Sesedajo se  krvaveč Ob  njem  mož tik možaka.
Vspodbada  vranca le naprej, Vspodbada v gnečo  tesno, In  maha v levo,  kot doslej, In  seka dalje v  desno.
Vse sulice in  strele  vse Kot dračje jih odbija, In  dalje vedno  še in  še Pritiska in  privija.
Knez  Ljudevit  kot volk   počne, Če pride k  ovčji  čredi, Ne jenja prej,   da  vse potre Morilec smrtnogledi.
Naprej   pritiska,   ne  neha, Sovraga kolje,  seka, In  nič  odduška  mu  ne  da, Za  njim tišči  kot reka.
Zatanja solnce za gore, Pa  kij   se  še  dviguje, In  zvezde  mrak prižiga  že, In  boj  se še  bojuje.
Pri Soči so,  in  boj   krvav Na  novo  se  razvname, Ker z lepa neče dati glav Sovrag se  svoje rame.
In  sem in  tje  in  dol  in  gor Knez med sovragom  teka, Vsak mu  udarec je  umor, In  smrt je,  kamor  vseka.
O  Soča,  ali ne šumiš, Da tok se nič ne čuje, Morda,  da voda,  ti stojiš, Val borce pomiluje?
„Dom in svet"   1896, št. 4.
7
o8
A. Hribar: Knez  Ljudevit.
Oj  Soča,  li kaj  peniš se Od srda in  od jada? Kaj —? Ali nič ne  meniš se, Kedo da v  klanji pada?
Poglej,  kako rudeča kri Preboja ti  valove,
0   Soča,  te  li  ne  boli, Ko v  krvi zreš sinove?
Poglej  jih,  Soča,  ki beže,
V   vodah  so ti Furlani; Vsaj  to  jim  stori,  da žive Do  varne  druge strani . . .
A Soča,  ta ne čuje nič, Kot bi srdita bila, Se sama dvigne kazni  bič, Da rod  bi pokorila.
In  mnoge  Kadolahce  val
Oklepa in  pobira;
Ne dade jim  rešilnih tal,
V   morje  s  seboj  jih tira.
Zaklan  je vragu  zadnji  mož Na levem bregu Soče, In  vstavita se lok in  nož Od  borbe,  bitke vroče.
Se  Ljudevit srdito  zre, Se pel  bi  meč  mu  v  desni, Najrajši  bi,  da  vse potre Furlane v  jezi  besni.
Poplačal  rad  današnji  dan Vse  Ljudevit bi Škode, In  kar Slovencem je Furlan Že prizadel  nezgode.
Pa spomni  zdaj  se  svojih mož, Do  njih dolžnosti svoje, In  v  nožnico potisne  nož, „Sestanek"  rog zapoje.
In  za junakom  mu junak Od  vseh stranij  prihaja, K vojaku vstopa se vojak, In vrsta se podvaja.
Sešteva Ljudevit glave, Le pest jih ne  dostaja,
1   ti  morda mu  še  žive, Morda že trop prihaja.
Najrajši Ljudevit naprej Prodrl bi preko  Soče Nadaljevat do skrajnih mej S Furlani  klanje  vroče.
Pa temna noč je,  kraj neznan, Najbolje,  da počine se,        Tu vojna si in drugi  dan Čez  Sočo jo  odrine.
In  kot  razjarjena žival Besni,  z  zobovjem  seka, Dokler so vrag jej  vstaja s tal, Zaganja se v človeka;
Tako  osveta še gori, In  Ljudevit še Škrta, Premalo  zdi se  mu  krvi, Premala tolpa strta.
A tu premaga druga moč: Utrujena je vojna, Nad polje lega temna noč, To je  ovira dvojna:
„Počij   si  roj !"   veli  krepko, „ Postavi  šotorišče, Ohladi trudno si telo, Tu  nam je  prenočišče."
ž           In  redno  v gruče razdeli
Brž  cela se  mu sila, Ponočne straže preskrbi, Pripravlja si jedila.
Na ognjih janci se peko, ,           Prijeten  vonj   se širi,
Junaki pa  se razbero Po  osem,  šest in  štiri.
Okrog  kurišč ležeč  po tleh Vsi govore si burno, n           Kako  po vražjih so  možeh
Mlatili  krepko,  urno.
nož,      Junaštva svoja pravi  vsak, Živahna je beseda, Vsak jačji biti če junak Od svojega soseda.
Res  hrabri so junaki ti, Pa  hrabrejši  v  šotoru Junaki so,  ko govori O  bojnem se naporu.
Že slednji pečen  je  koštrun, Možem se razdeljuje, Najlepše kose bog Perun Pa zase prihranjuje,
Da  mu  v  žerjavici  zgore, Ker ž  njim  je bila  zmaga : Naj vodi dalje še vojske In  v bojih jim pomaga.
znan,      Maste junaki se okrog In  vriščejo pri vini: Perun,  visoki bojni bog, Pomozi domovini!
Nekdo le tam pohaja sam Ob  Soče bistri vodi, tal,       Zamišljen,  boži znado,  kam, Kdo kneza naj  presodi?
Pač  mu je,  knezu, glava zdaj Skrbi in  misli polna, Da težka bila ni še  kdaj Tako, tako  mu bolna.
:             Zaveze z Varno pomni knez —
O  vrla  pridobitev   — :,            A stila je pretrdno  vez
Podnanoška mu bitev.
o,           Pobratim  vhaja  mu v  spomin,
Vojaštva sila dvojna; A kje je  Varnin  vrli sin, Kje hrabra ,mu je vojna ?
V   spominu  mu je še nekdo, Prelepa Diva  mila,
' Kako ga gledala ljubko Kot zala gorska  vila . . .
Pa vzdrami vrli se junak: „Proč s takimi  spomini, Kedor če  biti  mož,  junak, Daruj  se domovini.
h            Bogovom  v  slavo,  rodu v  mir
V   prostost pa domovini i              Naj   moč junakov  bode  zmir,
In  kri naj  bo  in  čini.
In  ko junak je zvršil to, Kar tirja  domovina, Potem  srce  mu je prosto, Naj  briga ga družina.
Da ljubim Divo,  rad imam, Tega ne smem  tajiti, A pred očeta me je sram, Kako  čem prednjo iti  —?
in,          On Varnin  sin je,  Divin  brat,
Moj  Svitozor pobratim, Kaj  njima grem naj zanjga dat, S  čim  njima naj  ga platim?
Odnesel sel je v Varnin grad :            O  sinu sporočila,
Morda še knez goji kaj  nad, Da bova se vrnila.
A. Hribar:  Knez  Ljudevit.
99
O  moji je prisegi cul, Da sin se najti mora. In glej, sovraga sem  sesul, A ni ga  —   Svitozora.
In  kot nemirno  je morje, Ko  vihre  vrejo  ljute, Oj  Ljudevitovo srce Ima jednake čute.
Oj,  hiti  brzo  nam  v  pomoč, Oprosti  sela  naša, Sovražnik ropa dan  in  noč, Čegavo je,  ne vpraša.
Bogovi,  če sem  pač kedaj Potreboval pomoči, Gotovo  rabim jo  sedaj, V tej  tuge polni noči:
Vojaki mu pospali  so, V počinku  vojska diha, Krik bil je,  ko  se  klali so, Sedaj  pa noč je tiha.
Popusti ptujce,  boje tu, Izdajico  naklesti, Odrini  z  vojno  brž  domu V  pomoč deželi  zvesti!"
Naj   dalje  koljem in morim —? Saj  ljudstvo to  ni krivo; Le Kadolaha naj  dobim, Telo mu derem živo.
Čuj,  nočna  straža se glasi -Kedo ne da jej  mira? Glej,  straža zvesta dede tri Pred Ljudevita tira:
Knez  vzdrami se iz  domišljij, Za glavo  se poprime: Oj,   da mi  mora peti  kij Od  pomladi do  zime.
Prisegel  sem,  in  to velja, In culi ste,  bogovi, Ne jenjam,  dokler se ne zna, Kje pravi so  sledovi,
„ Visoki  knez in  naš  župan, Mi tvoji  zvesti sluge, Nas k tebi v  sili Timočan Od  Kolpske šilja struge.
To  čini  mi  sorodni  knez, To  delajo  mi bratje, Pleto s sovragi, Franki,  vez Primorski  mi Hrvatje:
Sledovi,   kje pobratim  moj, Knez Svitozor prebiva, Živi še,  ali stri  ga boj, In  v Morani počiva   — ?
Pokrajina je  naša,  znaš, Ravnotna in  prostorna, Deželo  v lasti ti imaš, Pa knez  jo hoče Borna.
Hoj,   kvišku,  bratje,   hrabri  roj, Naj   bo  dovolj  počitka, Nov  čaka  nas  ob   Kolpi  boj, S Hrvati nova  bitka!
Ko  to dosežem, grem  nazaj, Da Varni  vse naznanim, Perun,  daj,  da  mu  dobro  vsaj Takrat  obelodanim."
Odkar tp,  kneze,  ni doma, In  tukaj  se  bojuješ, Deželo  Borna ti  tepta: Kaj  nič  o  tem  ne čuješ ?
Kot po  naključji  bi  z nogo Zagazil  na  mravljišče, Brž glava  vstaja  za glavo, Vse giblje  šotorišče.
Za  valom  v Soči  val brhko Pritaka in  izginja, Tako  se  knezu  mislij sto Poraja in  spodrinja.
Požgal ti je že sto gradov, In  k  Sisku ti prodira, In  bojevit je roj  njegov, In  narod tvoj  umira.
Brž  škite  si pobirajo, Opašajo  si  meče, Rogovi  vojni svirajo, Razvrščajo  se  gneče.
Odrinimo!  glasi se  klic, Odrinimo  nad   Borno, In  po plačaj m o  broj  krivic Nad  dušo  to uporno!
Na jutru  zarija še  spi, In  ni še  žarke  boje; Ko  Ljudevit na boj  hiti, Vodomec v  Soči  poje:
Otoletja že  prebivam tu, Bojazni nimam,  ne  strahu, Če tudi so  v neslogi Že tod se bili mnogi.
Vodomec.
Knez  Ljudevit želi  si  mir, A  Kadolah  samo  prepir, Posavčan pred Furlani Le stara prava  brani.
Kedo  med  njima  prav ima, Doženeta  naj   si  sama, Pa krive so  pogodbe, Kjer  meč  zvršuje  sodbe.
Že  mnog je  v  Soči   mi   zaspal,
In okrvavil Sočin  val,
In  mnogega junaka
Se smrt v  valovih čaka.
Zaradi vere ni  pretep, Po lepi  krajini  pohlep Pritiska  od  večera, In  ne  krščanska vera.
In  tega  več trpel  ne  bom, Da tekla  kri  čez  moj   bi  dom, In  Soče  bistri  vali Krvi ne  bodo prali.
Stoletja star sem  vodni  mož, Pa toliko ni klal še nož, Kot je  moril sinoči Ob  vodi  moji,  Soči.
Saj  novi  uk je  uk  miru, In  ne prepirov,  kakor tu Med sabo  rod se kolje, S krvjo poliva polje.
Pa zdaj  gre  Ljudevit  nazaj, In nekaj  časa točil vsaj Ne  bo   krvi  mi   vroče Ob valih  moje Soče.
Prav,  Ljudevit naj  poravna Razpor med  rodom prej   doma, Potem  naj  meč nabrusi, Da s ptujci  se  poskusi.
V  ozadji  vstvari varnost prej, Potem  šele  za vragom  glej, Ko  vtrdiš  se  močneje, Potem  prodri  čez  meje.
Pa vendar knez  bi tu   ostal, Da bi o  Kadolahu  znal: Čez  Sočo  so  Furlani Ga nesli v  smrtni rani.
A. Hribar:  Knez  Ljudevit.
Ko  to  bi  znal,  bi mu  sledil, Se danes  v pest bi ga dobil, Potrl  bi ga do  cela, In  zmaga  bi  slovela.
In  zvedel  bi,   kar  krški  dvor Želi,  kje  biva Svitozor, Proč  bila  bi  priseza, Ki zdaj  še veže kneza.
Posvetne zgodbe tok je tak, Da mnogo je zavito v mrak; Drugač bi  bilo  dosti, Ko  znal  bi svet skrivnosti.
I  Ljudevitu Kadolah
Prišel bi danes v pest odmah,
Pa boj  doma besneči
Vso srečo  mu prepreči.
Zaklad je  v gori  mož  iskal, Pa se  prerano je skesal; Zaklad  se   jel je  znati, Pa  nehal je  kopati.
VeČ let brodaril je  mornar, Da bi zasledil sreče žar; Mornaril je čuječe, Da ne bi  zgrešil  sreče;
Zadremal je trenutka dva, Takrat pa sreča privesla; Mornarja ni objela, Naprej je odhitela.
Varna in Diva.
-trelepi grad vrh  skale v krškem  doli, Kot skrben  varih s skale zreš  okoli; Oj,  kolikrat si čuval narod svoj, Ko  pribesnel v deželo  ljut je boj.
Od  nekdaj  ljudstvo bilo  ti  podložno, In tebe slušajoč je bilo složno, S  teboj  se  rod je  v  miru veselil, S teboj  se v boju narod je boril.
Večerno  solnce gre  za laške griče, Počasi  narod v  koče  se umiče ; Večera spevi ne pozdravljajo, Od solnca nič  se  ne  poslavljajo.
Oj,  kje je narod,  narod preveseli, Kako  kedaj   mladeniči  so  peli, Oj  lepi  dol.   prelepi  krški  dol, Kaj  tare ljudstvo tvoje,  kaka bol?
Grad tih je,  kot  da nikdo  v  njem ne biva, A  knez je  stari  v  njem  in  mlada  Diva, Pa  k njima sta se naselila v grad Bolezen  bridka  in  obupni  jad.
Na postelji leži ubogi Varna,
V možganih  mislij  vojska je viharna,
Na srcu pa čutil teži mu kup,
In  kup   mu  završuje bol,  obup.
„Tu sedi k meni,  Diva,  hčerka moja!" Odpre  bolestno Varna usta   svoja, „Vsaj  ti ostani mi in sedi tu, Saj  Svitozora več ne bo domu;
Da tebi vsaj  potožim  naj  bolesti, Ki kakor kamen mi leže na vesti!" Tik  sede Diva s  solznimi  očmi In na očeta glavo  nasloni.
„Oh,  zdi se mi,  da nas so zapustili Bogovi in  k sovragu se nagnili, Da,  zdaj  nad nami samo besja noč Poskuša svojo črtopolno moč.
Oh, kaj  mi bilo je,  da slal sem   sina, Da strt je  on in  strta domovina: Jedinca sina  mi  zaklal je  meč, In  vojska hrabra se ne vrne  več.
Mladostnega,  neskušenega v boji Premagali so  mnogobrojni  roji, Pripasati imel bil moj  bi meč, A ni ga; s tem  zagrešil sem največ.
In Ljudevit ni  kriv,  saj  on  priseza — In  resen rek je  Ljudevita kneza —: Da prej  ne  bo  miru imel  Furlan, Dokler sledu  o sinu ni na dan.
Pač mu jestvin  donaša devče  mlado,                A  na!  Doma mu rogovih Borna,
In  z  vsem,  kar grad ima,  mu  streže   rado,      Dalmacija  postala je uporna, Pa jed  nobena ga ne  okrepi,                             In  ni  še  zvršil bojev svojih tam,
Nobeno vino ga ne razvedri.                              Že Ljudevita kliče boj  drugam.
Anton  Hribar:  Knez  Ljudevit.
101
In to je bol,  ki me mori in  kolje, Ker sam ne morem  iti v bojno polje, In  da bolan ležati  moram tu, Ko  krog in  krog sovrag ne da  miru.
Pozabil bodem  Svitozora  sina, Da le ostane mirna domovina; Bogovom le polagaj  Še darov, Da zmaga  Ljudevit in  meč njegov.
Kako je,  Diva,  z ljudstvom mojim v doli, In  kaj  počenja narod  mi  okoli? Je zvest  mi narod še tako,  kot prej, Kako  se ljudstvo  vede,  hči,  povej?"
„Ti vprašaš,   oče,  kaj  tvoj  narod dela? S teboj  dežela vsa je obolela: Tvoj  zvesti narod plaka noč in dan, Odkar je zvedel,  da si  ti  bolan.
In  slednji  dom  izgubo  objokuje, In  po  junakih padlih ti  vzdihuje, Ta kres si mnogi je nevesto  zbral, Pa v borbi je pod Nanosom  zaspal.
Ti vprašaš,  oče,  kaj godi se v rodi? S teboj žaluje narod, knez,  povsodi, Za tvoje zdravje z mir žrtvujejo K bogovom  svetlim ti vzdihujejo.
Pripravni vse so  zate žrtvovati, Imenje,  kri,  življenje zate  dati, Za: meče srpe dajo ti,   kose, In kar železja v hiši še dobe.
In sami kujejo že meče nove, Nasajajo bodala na drogove, In  v  kije žreblje stavijo  ostre, Povsod za boj  se urijo  možje.
In žene dati hočejo uhane, In pase z  zlatom,  srebrom   okovane, In  deve prstane ti dajo  z  rok, Motvoze same pletejo za lok.
Ne tarnaj,  oče,  narod ves te ljubi, Nikar še upov zlatih ne izgubi, In  zate zoper vraga slednji  mož Do  zadnjega  nastavi oster nož.
In  ded  Moran  na žrtveniški skali
Bogovom  vedno sveti ogenj  pali,
In  že  nam  prerokuje boljše  dni;
Naj  nič bodočnost,  knez,  te ne skrbi."
„Da ljubi rod me in  dežela cela, To  verujem,  a roka  mi je  vela, Kedo  naj  v  vojski   vodi  narod  moj, Kedo pripravlja na preteči boj?"
„Saj  Ljudevit ti je pobratim,  oče, Kar tebi  ni,  to  njemu je  mogoče, In jaz junaka poprosila  bom, Da  brani grad  in tebe,  rod in  dom.
Saj  Ljudevit železni  ima roki, Brezvspešni  vanj  sovražni so  naskoki, Kjer boj  imel je,  vrage je sesul, Da bežal bi,  tega nikdo ni čul.
On  up je tvoj  in  moj  in  trdna nada, On up naj  roda,  krškega bo grada, In  Svetovit pomoči hoče bog, Saj  dobro  mi svedoči tajni rog."
„Da,  na bogove stavim  upe svoje, Na Ljudevita in njegove roje, Samo  da  kmalu spet ga tukaj  zrem, Da  z  modrim svetom  dalje ga  podprem.
Pa idi hči,  do starega oprode, Do Vraza,  da na gosli  mi  zagode, Naj  mi zapoje kak vedrilen  spev, Da zabim  malo  svojih tog in rev."
Odide Diva,  deklica prekrasna, Solza poteče jej  čez lica jasna, K  očetu gori,  Vraza  odslovi, Pred grad pod lipo  sama  odhiti.
Kedo pač Ljudevita teže čaka, Kot ona čaka ljubljenca in  plaka, Kedo si Ljudevita bolj  želi Od nje?  O dolgi dnevi in noči . .
Pevec.
-Ljubko priklila Zlata je Vesna, Zemlji stopila Spona se tesna.
V dupla zbežali Ljuti so  besi, Skrila se v skali Morana v lesi.
Tekajo v doli Vile poljanke, V brdih okoli Vile gorjanke;
Trosijo v  cvetje Rast in zelenje, V  mlado  proletje Bujno  življenje.
t02
Pavlina  Pajkova: Judita.
BožiČev truma
V   drevju ne jenja, Dokler ni  šuma Polna zelenja.
Niso  vsa drva H  krati zelena, Bukvi je prva Čast podeljena.
Ko  Svetovitu Solnčnemu  bogu
V   jutranjem   svitu Plešejo  v logu,
Bukve zelene Veje  otroci, Dedje in žene Imajo v roci.
Spejo  orači, Pridni na delo, Njim   pomagači, Bogov   krdelo.
Roka preblaga Boginje Lade
V   zemljo  polaga Drage zaklade.
Boginja Živa, Žitja nosilka, Da,  da izkljiva Sleherna bilka.
Ko  Porevita Rugevit zmaga,
V   tla rodovita Zrnje se vlaga.
Kurent poorje, Sitivrat seje, Jaril čez  morje Gorek  priveje.
Zemljo ljubkuje Solnce z oboka, Zemlja vzgojuje Dvojčka otroka,
Dodolo,  Lado, Ljubljenca vilam, Ima vse   rado, Brani ju  silam.
Če pa Belina Žezlo je vroče, Neha vročina Mokoš da moče.
Vile pod nebom Vodo lovijo, Z  mavričnim  žlebom Zemljo  škropijo.
Če da viharja Stribog na polje, Trut pa ustvarja Vreme  brž  bolje.
Vsi so veseli Skrateijčki mali, Setek pri jeli Čadež na skali.
Krška dolina! Prija te vlada, Bogov družina Z blagri obklada.
(Dalje.)
Judita.
(Roman.  —  Spisala  Pavlina  Pajkova.)
I.
v roče je pripekalo solnce v veliko šolsko sobo skromnega trga na Slovenskem. Prašni toplomer, ki je visel na žreblju tako velikem, da bi se bile lahko lestvice nanj obešale, kazal je 25 stopinj toplote. In šola je bila še prazna. Kako visoko dospe šele čez kake pol ure, ko bo 60 do 80 paglavcev podkurilo zrak s svojim razgretim dihanjem! Muhe so v kolobarih veselo plesale ter se zadevale na šipe zaprtih oken. Samo jedno okno je bilo na pol odprto, in skozi to je sedaj pa sedaj prifrčal v sobo debel sršen ali drobna osa ter s svojim bučanjem oglušal tanko brenčanje muh.
Vrata se odpro. V sobo stopi starikav, nekoliko že sključen mož. Bil je bledih, upadlih lic, kakor človek, ki se ubija Čez svoje moči, a častite in prijazne zunanjosti. Njegovo kre-tanje je bilo navzlic temu gibčno in živahno, njegovo oko navdušeno. Bil je domači učitelj. Stopil je s krepkimi koraki na sedež in ondi pospravil po mizi, nalil črnila v tintnik, postavil ravnilo na desno, odprl miznico ter prebiral po katalogu in ob tem kimal ali majal z glavo, kakor bi hvalil ali grajal. Nato stopi s sedeža in se ozre po šolski sobi. Njegovo oko je kazalo, da mu je dobro pri srcu. Videti je bilo, kakor da je ta preprosta sobana z ogla-jenimi klopmi in s pajčevino po stropu ves njegov svet. Po prahu, ki je kril klopi, bile so utisnjene posamezne   črke, številke,   imena,   tu
pa tam tudi kaka čudna podolgasta ali trioglata človeška glava, s- krivim, dolgim nosom, velikimi ušesi ali štrleČimi rožiČki, sami izdelki bosonogih umetnikov, ki se po pet do šest ur na dan nauživajo po onih klopeh modrosti in učenosti. In starček, ki je bil teh veleumov učitelj, voditelj, da, celo nekakšen oče, nasmehne se dobrohotno vpričo porednostij svojih gojenčkov. Saj jih hoČe do dobra posvariti, ker se bavijo s takimi praznimi stvarmi, med tem ko se on ubija s poučevanjem in razkladanjem; a sedaj, ko jih ni še tu, ne more zakriti nekega veselja ob igračah, ki ga spominjajo njegovih otročjih let. Ali ni delal tudi on prav tako v oni davni presrečni dobi nagajivosti  in porednostir
Zazdi se mu, da je zaduhlo v sobi. Odpre siroma vsa okna. Ozre se okoli šolskega poslopja in se začudi. Se nobenega otroka od nikoder; vse tiho krog in krog! Le tam po majhnem dvorišču stopa počasnih lenih korakov zaspani maček in poleg pasje kolibice se preganja domaČa kuretina, zobaje ostanke od poldanske mize hišnega variha, zvestega Fida. Le-ta Čepi sit in zadovoljen na pol v kolibici, na pol izven nje, z gobcem naslonjenim na sprednji šapi, z očmi rdeče obrobljenimi, zaničevalno uprtimi na lačno  druhal v svoji  bližini.
Hipoma začne z repom mahati in pogled mu postane mil in goreč. Zagledal je na oknu sebi nasproti svojega gospodarja, učitelja. Le-ta mu namigne z roko v znamenje, da ga ume, potem se odmakne od okna.
Aurora  (zarja).  (Po  sliki   Guida  Renija.)
Knez Ljudevit.
(Zložil A. Hribar.) (Dalje.)
V Sisek-gradu.
Ivnezi in  županje  mladi Na gosteh so  v  Sisek-gradi, Na  gosteh pri beli  mizi So  od daleč in  od  blizi. Pijejo  rudeče  vino, Ostrobreško  kraljevino, In  veleško  vince sladko Vsem  veljakom  teče gladko. In zvenijo polne   čase Ter napajajo  boljaše, Vse boljaše od Posavja, Od Prikolpja in  Podravja K  Ljudevitu  vsi  župani Prišli so  od daljne strani, Da častitajo  mu  k zmagi, K slavni zmagi  nad  sovragi; Knez proslavlja zmago  dvojno: Stri je  Kadolahu  vojno, Zmagal kletega je Borno In  Dalmacijo  uporno. In veselo se naglasa Danes,   ko  se prazni  časa, Da je boj   končan  s Furlani, Kadolah je šel  k Morani:
V   bitki z Ljudevitom vroči Ranjen bil je grof ob Soči. Ljudevita ostro jeklo
V   prsi mu je rano vseklo, Hiral je in je bolehal,
Dokler ni živeti nehal.
In  zato  Slovenec  brati
V radosti se dnes   s  Hrvati,
In  zato  se  danes  poje:
„ Kadolah  končal je  boje,
Oni,   ki je  k  nam  prodiral,
Tlačil  nas je  in  zatiral.
Nikdar ni  mu bilo  dosti,
Naj   odri je  nas do  kosti.
Naši žulji so sejali,
Franki žetev  so  pobrali.
Kri po  risje je izpival,
Mi smo delali,  on vžival;
Vsaka sila gre do časa,
Proč je zdaj  gospodstvo  s  Krasa.
Pa se Ljudevit oglasi,
Glasno pravi in  počasi:
„Ali znate,  duše  moje,
Kake sem  imeval boje.
Ljute boje nad sovragi?
Bil sem  boj  za zemlji dragi,
Za ravnotno  nam  Hrvatsko
In  slovensko  zemljo  bratsko.
Branil naše sem bogovef
In  ognjišča in  domove.
In  otel sem  naša prava,
Vsem  bogovom  stokrat slava!
Vsem bogovom  stokrat hvala!
Vojska vrlo  mi je stala.
„Dom in svet"   1896, št. 5.
A. Hribar: Knez  Ljudevit.
In  Perunu hvala vzlasti, Ki sovragu stri oblasti. Z  mano  bili so  bogovi, Vaši  meči in  sinovi, Spremljevala nas je sreča, Kjer je bila bojna gneča. In  zato  vam  zdaj  napivam, Dolgo  znam,  da ne počivam. Če sem  vraga stri  ob  meji,    , Prišel bode Še  moČneji. Če za enkrat je potlačen, Prišel bo  še bolj  razkačen. Če se jeden  vrag pobije, Pribesne na novo  trije. Pa naj  pride:   še je jeklo V  desni moji, da bo seklo; Pa naj pride: še so bratje, Vsi Slovenci mi,  Hrvatje; Pa naj  pride:  še bogovi Z  mano  bodo v  vojski  novi, Pa naj pride:  še junake Dali boste mi v vojščake. Saj  ste z mano v  bratski zvezi Vsi župani še in  knezi. Hrabro  v  bojih  zmir smo  stali, Kjer smo stali, smo zmagali. Hočemo  pa i  v  bodoče Tepsti hrabro,  še bolj  vroče. Nekaj  le mi v  srce seza, Bol,  da  ni  tu  s  Krke  kneza. Stari Varna   je v  bolesti, Kar je čul o tožni vesti, Kar je čul,  da Svitozora Strla je  furlanska  mora. Mene pa — bogovi!   —   mene Glas prisege dalje žene, Da poiščem  Varni sina, Da dobi ga domovina.
Iskal sem ga, nič ni čuti,
Str]  ga li so vrag je ljuti,
Ali je pobratim  dragi
Kje v  zaporu  med sovragi?
Meč v  nožnici  moj  ne  bode,
Dokler ne zjasnim  usode
Mladega nam  Svitozora,
Sled  o  njem  se  najti  mora.
Vi,  županje,  pa pomoči
Dajte želji moji vroči . . .
Sluga brzi, ne odlašaj,
Urno  vina nam donašaj,
Da utrdi  v  nas  se zveza
In  zvestoba  se priseza!"
Vsi očetje zagromijo,
Jednoglasno  mu velijo:
"„Ne odlašaj, knez, priseže,
Da si ne nakoplješ jeze.
Ako  božji črt te najde,
Brzo slava tvoja zajde.
Kdor pobratima pozabi,
Brž  Morana ga pograbi.
Išči  sina  knezu Varni,
Naj  ti  boji so  viharni,
S tabo v  vsej  smo  domovini,
S tabo  mi in  naši sini,
S tabo  v  miru smo  in  v boji,
Naši meči,  knez,  so tvoji,
Kar premoremo  boljaši,
Tvoji so i zlati naši.
Zate damo vse imenje,
Zate damo kri,  življenje.
Brani  dalje naša prava,
Da ne jenja naša slava.
In  maščuj  nad ljutim  vragom,
Kar   je   nam   počel   pred   pragom.
Taka naša je priseza:
Čuvajte bogovi kneza!"
O
sladko  vince,  trtni  sok, Ne  damo preje te iz  rok,
Da  nas  zvedriš,
In  okrepiš, Za kopje,  sulico in lok.
Vinograd  nam  te je rodil, Da  bi junak  z junakom  pil.
Ogrevaš  kri,
Krepiš  moči, Da bolj  sovrage  bi podil.
Zdravica.
Naš  Ljudevil je boj  končal, Na zmagoslavje nas pozval,
N«ilijmo  mu,
Napijmo  mu, Da  zdrav bo  sto let še  ostal.
Le teci  k sodu  brž, točaj, Donesi  vina  nam  nazaj.
O Radegost,
Naš  dom je prost, -Za nekaj  časa prost je vsaj.
In  vsi napivamo  ti v  to, O  Ljudevit,  vojuj  srčno!
Ti moč imaš,
Ti up si naš, To trdimo  ti  vsi glasno!
In  kakor vince to gori, Naj   Ljudevitu  vreva  kri,
In  Svetovit
Tu čuva škit, Kjer koli  nadenj  vrag besni.
In  kapljic kolikor ima Ta časa,  toliko naj  da
Junaških rok
Za meč in lok Ti,  Svetovit,  vladar sveta.
Anton Hribar :
Svitozor in
Kako je zala širna zemlja, Nebrojne njene so  lepote, Za čudom  čudo se odgrinja
V   zrkalu stvarniČne krasote:
O  svet,  o  svet,   ti si  krasan!
Na Gradežu ob ranem jutru Mož dvoje šeta se po trati Med lavorji  in  oljčnim  drevjem, Knez  Svitozor  ob  Fortunati, Knez  mladi,   ki  je  bil  bolan.
Bolan je bil od silne  rane, Ki  vsekli so  mu jo Furlani, Ko  bil pod  Nanosom  se  ž  njimi. To  bilo  je v poletji lani, Sedaj  okreval je bolnik.
Okreval je in  moč  se vrača, In  jačijo  se spet  mu  kite, Ker skrbno ga očak je lečil, Sledu  ni  več  krvi prelite,
Spet Svitozor je čvrst  bojnik.
Za sivim  krasom   skalne  Istre Rumeno solnce  kvišku speje In tisoč zlatih žarkov  siplje Po  nebu in  na zemljo greje, Prirodo  vso iz sna  budi.
V   ozadji,  gori  po  Tirolah Zlati  vrhe gora  orjaških, Svetloba  zlata se razgrinja
V   vinogradih  in   poljih  laških, Kjer lovor vedno zeleni.
Mej  Istro  pa in  poljem  laškim Zgibava  morsko  se  valovje, In po  valovih  v  belih jadrih Brodari sem  ter tja brodovje Čez  širno  morsko  plan  naprej.
Začudeno  zre  knežič s  Krke
Te divno-čarobne prizore,
Zdaj   v   Istro  zre,  zdaj   v  morje  sivo,
Zdaj  na tirolske strme gore;
Kaj  tacega ni zrl doslej.              .
In  roki  sklene  knežič  mladi Osupnjeno,  globoko  vzdihne: „Oj  ta prizor!  oj  lepa  zemlja  —!" Spet zroč začudeno  utihne,
In zre in zre, kot bil bi nem.
Knez  Ljudevit.
Tedaj  pa  Fortunat pristopi, Potipa  z  desno  ga po  rami: „Tu gledaš,  kar sem  kdaj  ti pravil, Le iz začudenja se predrami, Da ti še dalje kaj  povem.
Glej,  knežič  krški, tu  krasota Odpira tvojemu  se  oku, Morje  pred tabo,  kras   v  ozadji In  solnce  na neba oboku, Planine in  ravno  polje.
Prizori  ti  so   raznolični,
Pa  vendar nekaj jih  združuje
V   vzajemno  stvarstvo  in   celotno,
V   lepoto,  ki jo  občuduje Strmeče tvoje zdaj  srce.
Prizor,  ki  zre  oko ga tvoje, Je  bitja  onega  zrkalo, Ki je  obstoj,   ki je  življenje, Lepoto  čarno  stvarstvu  dalo : Iz stvarstva ti odseva Bog.
O  Bog,  nestvarjena  lepota, Neomejeno  bitje  večno, Ti stvaril si  prirodo  zalo, Da  bi  človeštvo  bilo  srečno, Zato  sveta  si  stvaril  krog.
In  stvaril si najprej  puščavo, Vso  mrtvo  še in  brez  življenja, Vspopolnjeval  si jo  počasi, Sadil  si  cvetja  v  njo,  zelenja, In  vredil  v  njej  si  toke  rek.
Pripel  še na neba  višave Nam   mesec,  solnce  si goreče, In  nasejal  v  nezmerni  prostor Ozvezdja lučice blesteče
Ter jim  odkazai  redni  tek.
Odkazal pota si  viharjem, In  strelo  si prižgal v  oblaku, Poslal  v  vodovje  rib  si  vrste, In  stvaril ptic rodove  v  zraku, Neskončni  Bog,  nebes  Gospod!
Na zemlje  širnih si  planotah Laznino  stvaril in  živino, In  hribe,  gozde in  doline Napolnil  z  divjo si  zverino Po  redu  vse,  za rodom  rod.
132                                                          A. Hriba/-: Kn
In  ko  pripravil si  stanišče In  za obstoj  si  vse  mu  vredil, Naposled stvari!  si človeka, Iz  ila truplo  si  naredil, Življenja  dal si  mu  duha.
In  ta ti  vzor je  bil  lepote, Cel svet si,  Bog,  v  človeku  združil, Dal vrhu  mu  podobo  svojo, Da zemlji kralj je,  tebi služil, Spoznaval tebe bi  Boga.
Telo si dal mu nevmrjoče In  bister um in  pamet jasno In  rekel si,  ko  si postavil Ga v  rajsko  bivališče  krasno, Da biti  mož  ne  more sam.
In  rebro  možu vzel si v spanji, Iž  njega  stvaril si družico, Dovedel si v veselje k njemu V življenji zvesto  pomočnico, Bila sta Eva in  Adam.
O  dober bil si,  Bog,  človeku In  ljubil si ga ti popreje In znati htel si,  če človeka Ljubav  do  tebe tudi greje, Zato  si  mu  zapoved  dal.
A  čuvaj,  Svitozor,  besedo: Iz  pekla se priplazi  kača, Hudobna  kača,  angel zlobni, Ki pravo  vedno preobrača, Odkar rodil je greha kal.
In  kača ta napuha polna Zavržena v  prokletstvo  Črno Z  zapeljevanjem v  prosto  voljo Vsadi  človeku greha zrno, In  človek prvi je grešil.
In  v  smrt je  človek bil  obsojen   — Pravica božja je velika; Velika pa je i ljubezen, In  Bog  obljubi Rešenika, Da človek  bi odrešen   bil.
Po  štiri tisoč  dolzih letih Devica dete je spočela, Včlovečeno  Besedo  božjo, Da ž  njo  človeštvo  bi odklela, Sin  božji je trpel  in vmrl.
Trpel je Jezus,  nas  odrešil, Zapustil nam  nebeške uke,           ;
Postavil nam  daritev večno, Spomin  na  svojo  smrt in  muke, Nebo  zaprto je  odprl.
Lj ude vit.
Že dali  kri  so  milijoni, O  Svitozor,  za  vero  sveto, In  s  čudeži se  potrjuje, Da v  njej  človeštvo je  oteto, Ljudem  rešitve  druge ni
In   koder solnce  zlato  sije, Oznanja že se  nauk  božji, Kraljestvo  božje se razširja Po  celem  zemeljskem  okrožji, In  oblažuje uk ljudi.
Prepričal si  se,   knežič vrli, O  pravem uku tu  med  nami; Veliko  že ti biva znano O  Bogu pravem,  veri sami, In  zdaj  se dalje prepričuj.
Poslušaj  uk in   sam  razsojaj, Razsojaj  uk  po umu svojem In  prepričuj  se  o  resnici, Ki v govoru jo  čuješ  mojem, Potem  vse  modro  ocenjuj.
Primerjaj  uk s  poganstvom  črnim, Ki temno  vse je,  v  meglo  skrito; Božanstva so  izmišljotine, Vse v  bajnost staro je zavito, In  vse  ugiblje se  samo.
In glej  krščanstvo, uk ljubezni, Kako so jasne nam resnice, Se  onkraj  groba uk naš  sije: Nebo nam  kaže,  pekel,  vice, Kje imate v  poganstvu to ?
Kje bilo je poganstvo  staro Razvito  bolj  in  bolj  vrejeno Kot v  Grški stari,  v  starem Rimu? In glej,  sedaj  je vse puščeno, Ker vse so  bile le laži.
In  laž  obstanka nikdar nima, Če tudi vekov  kaj  kraljuje, Naposled pa resnica  večna Odstranja  vse in  vse  zmaguje, In ta v  krščanstvu  nam  žari.
Sinovi  enega Očeta, Za en  namen  so  vsi  narodi, Da pravega Boga spoznajo, In  zmirom  ga časte povsodi, To  vseh narodov je  poklic.
In  Franki silni in  Furlani Hte širiti  nam vero  z  mečem, Pa nauk naš je stvor ljubezni, To v^akomu pred  Bogom  rečem, In  ni uk sulic in  pušic."
A. Hribar: Knez  Ljudevit.
J33
Pa Svitozor  mu. odgovarja:
„ Častiti Fortunate,  oče,
Z  naukom tvojim  vprek se  strinjam,
Potrditi je vse mogoče,
Pa vendar ljubim  narod svoj.
Dani,  očak,  se že  mi  v glavi, Resnico ukov uvidevam; Pustim  naj  vero li očetov In  naj  za  novo  se  ogrevam ? Oj  v srcu ljut besni  mi boj.
Res,  lep je  Bog,  o  kterem   praviš, Da stvaril  vse,  in  stvarstvo  vodi ; I  lepa naša so  božanstva, Pretrdo jih,  očak,  ne  sodi, Ko  praviš,  da jih  ni  celo?
Pa  kdo je  vodil narod  mili, Slovenski narod,  njega  prava, Kedo  mu  daje  moč in  hrabrost, Da vragov  toliko  zmagava: Božanstva,   menim,  le samo."
„0 Svitozor,  očetov vera Je zmota,  ki ljudi le vara, Slepi  narode,  v  blodnje  vodi Hudobec, ona kača stara, Zmotnjave  oče in  laži.
In prvi je namen  človekov, Da dušo reši in  zveliča; Narava ljudstva pa je taka, Da rajša sluša glas hudiča, Kot to,  kar večni Bog veli.
To,  knežje,  delo je peklensko, Odkar je zlodej  v greh zavodil Človeka prvega še v raji, Najrajši bi,  da ta bi blodil Po temi in bi v zmoti bil.
In  človek krona je stvarjenja, Služiti slednja stvar  mu  mora; In zdaj  pa človek stvari služi, In  obožava se natora
In  skrivna  moč  prirodnih sil.
Božanstva so izmišljotine, In ničevost poganstvo  celo, To so laži in zgolj  slepila, Poganska služba prazno  delo. Le jeden  je  resnični  Bog.
In ta se nam je razodeval In  nam  ohranjal  vero  sveto In trdil s  čudeži resnico, Po razodenju  nam začeto. In širil jo  čez  zemlje krog.
In  kje poganstvo ima   čuda, In  kje poganstvu so  svetniki, Ki s Čudi so  v nebeškem  dvoru Postali  srečni in  veliki?
Svetost imeva le  kristjan."
„Pa,  Fortunat,  predobri oče, I našim gre bogovom  slava, In znana moč je Svetovita In  moč  Peruna in  Triglava, In  Radegost je bog poznan."
„0  Svitozor,  preblagi  kneze, Človeška duša  vere  rabi, Če  duša istine  ne najde, Pa  zmotijo jo uki slabi In  laž  resnico  namesti.
A isti duši  Bog je vcepil Goreče želje po  resnici, In  po  resnici  v srcu  modrem Oglašajo  se željni  klici, Dokler resnice ne  dobi.
In  mladi knez,  ti narod  ljubiš, Svoj  rod,  ki češ  mu glava biti, Pa če osrečiti češ  narod, Resnici  daj ga pridobiti, Resnico  rodu  oznanjuj.
Podjarmiti če Frank Slovence, Nadvlado  svojo  če jim  dati, In Nemec kruti  od  severa Jel ž  njimi se je bojevati, Slovenec se samo vojskuj.
Saj  njima,  knežič,  ni  za  vero, O,  njima je za zemljo   zalo; In  to  Slovencev tvojih srca Je s črtom,  studenjem navdalo, Pa tega ni zakrivil uk.
Po  činih vere teh  ne  sodi, Saj  vera tega ne veleva, Da narod  narod  si  podjarmlja, V okove sužnosti ga deva, In  toliko  provzroČa  muk.
Če brusijo si meč,  bodalo, O, tega ne uči jih vera, Ljubezen  vera je donesla Od jutrovega do  večera,
Ljubezen jo  razširjaj   tu.
-v
Če uk  resnice več  ne  zmore, Kot meči,  sulice in  strele, Potem je prazno,   kar ti  pravim, Resnice te naj  bi skopnele, Prošle iz slednjega rodu.
134
A. Hribar : Knez  Ljudevit.
Glej,  v  mukah cerkev nam je  rastla, In  kri je  tekla  na potoke; Nad  verniki so  trli  meče, Lomili sulice  in  loke
Vseskozi  do  današnjih  dnij.
In  vendar sveti uk  prodira, Porušene so  temne ječe, In  rablji  vsi  so  onemogli, Ki klali v ječah so ječeče, Vse proč je,   Kristov  uk živi.
Mogočen  Rim je bil  nekdanji, Nepremagljivi  njega škiti, In  Azija in  vsa  Evropa In  Afrika se  pokoriti
Je  morala,  kot htel je  Rim.
Prekrasni njihovim  bogo\ om Po  zemlji  kdaj  so  hrami  stali, V  njih  družili so  umetniki Vse znanje,  kolikor so  znali: Pa  strti  so   —   bogovi  ž  njim.
In  dvanajst ribičev  preprostih Poide  v  svet iz  Galileje, Oznanjujoč resnico  večno, In  brž  duh božji  vse preveje, Poganstvo  hira  bolj   in  bolj.
Trudili  kdaj  so  svoje glave Po  sveta stari  modrijani, Kako  bi ljudstvom  opomogli, Da srečni  bili bi  zemljani, Iznašli so,  a ne  dovolj.
Pa primi v  roke  knjige naše, Na razpolago  jih je dosti In  čitaj,  potlej  pa razsodi, Kje čul jednake si  modrosti; Prevzvišen je in  vendar prost.
In ta  uk,  Svitozor,  odnesi, Med  narod  svoj  in ga  oblaži, Otmi slovenski  rod temoti, Resnico  večno  mu pokaži:
Ta uk ni sužnost,  je prostost.
In  v jednem   Bogu,  v jedni  veri Naj   združi narod  se tesneje, Odbijal lože  bo  sovrage, In  lože branil svoje  meje, Če v  veri  narod  bo jedin."
„Kako  bi  mogel,  oče  modri, Ustavljati se tej  besedi; Pa sam ne  vem,  pri čem  da  bivam, Ti poučuj   me  v sveti vedi, In  jaz ti  bom   poslušen  sin."
-tvleluja,  aleluja. O  velik si,   nebes  vladar, To  kliče,   priča slednja stvar: Z  mogočno  stvaril  si  roko Obnebje  zalo  in  zemljo.
0   velik  Si  Gospod.
Aleluja,  aleluja. Ti stvaril solnce si  svetlo, Prižgal si luno  na  nebo. In  ti  zažaril  zvezd  si  kras, Da ljubko gledajo na nas.
O  velik  si  Gospod.
Aleluja,  aleluja. Ti stvaril  strme  si gore, Pokril si  s  snegom  jim  glave, Ti skopal struge  si  voda, Odkazal tek jim  do  morja.
O   velik si  Gospod.
Angelski spev.
Aleluja,  aleluja. Ti  stvaril,  Bog,  si  morski  val. Globino  zmeril  morskih tal; Le ti  zaklad  morja poznaš, Preštete  ribe  v  njem  imaš.
0   velik  si Gospod.
Aleluja,  aleluja. Ti slal, o  Bog, si ptice  v  zrak, Ti vodiš  meglo in  oblak, Ti  vseh  vetrov  imaš  zapah, In  strela  v  tvojih je rokah.
O  velik si Gospod.
Aleluja, aleluja. Ti  vzbujaš,  o  Gospod, pomlad, Ti  daješ  cvetje,   rast in  sad; Nobena  bi ne  klila  kal Brez tebe,  Bog,  iz zemlje tal.
O  velik si  Gospod.
Aleluja,  aleluja. Vzbudite se,  narodi  vsaj, Zakaj   odlašate,  zakaj? Spoznaj,  spoznaj,  človeški   rod, Da  nad  teboj  živi  Gospod.
O velik si Gospod!
Aleluja,  aleluja. Živalstvo  vse je tvoja last, Čebelo  drobno  vodiš  past, Orjaka  slona ti živiš, In  ti  bivola preskrbiš
O  velik  si  Gospod.
Aleluja.  aleluja. In  človek je  najlepša stvar, Na zemlji  najbolj,   Bog,  ti mar, Saj   vse,  kar stvaril  si okrog, Le zanj  si stvaril,  večni  Bog.
O  velik  si  Gospod.
Aleluja,  aleluja. In  glej, ko  stvarstvo  vse pozna, In  za očeta te  ima, Le človek se  upira ti, V  nevere zmoti hira ti.
O  velik si   Gospod.
(Dalje.)
Povečerjal je  seljak pri hlebi, Zapahujejo se  duri vezne, Temna noč  pa  zvezdic cede nežne Za vrstjo  prižiga gor na nebi, Da gorijo žarko  v temni noči, Ko seljak počiva mirno v koči.
V   krškem doli noč je tiha,  mirna, Sova le po gričih se oglaša, Ko  med polhi jej je mastna paša; Krka le šumeva  sedmovirna In vali čez  slape in jezove
V   daljne  kraje sivkaste valove.
Temo stvarili so zli duhovi, Da tem lože kažejo oblasti, Dela svoja besi, zle pošasti, In bore se z dobrimi bogovi; Vendar si ljudje noči želijo, Strujeni od  muk,  da se  naspijo.
Noč pa tudi zla,  gorja prižene: Tat po noči  k hramu  se priplazi,
V   jamo  potnik in  v  vodo  zagazi,
V   temi kolje ovce volk zgubljene, In  bolniki  se  bojijo  noči,
V   noč solze za dragim  draga toči.
Pot pelja  navzgor ob  Krki  reki, Z  belim kamenom  trdo  nabita, In  po poti vdarja  moč  kopita, Da v goro  zvenijo  votli jeki; Vranec dirja po  nabiti poti, Brhko  teče  v  mraku  in  temoti.
Kjer pa  zopet se umirja voda In  postaja struga jej   ravnotna, Ščuka skače nad  vodo  togotna, V hrano  ribjega iščoč  si roda; Po  grmovju  bovleške strmine Plazijo pa divje se zverine.
Brhko  vranec gre,   noseč junaka, Vrlega v  mladostnem   cvetu,  v  moči, Proti gradu gor drvita v  noči, Kjer nekdo junaka težko  čaka. Pač  mudi se jezdecu  do grada, Ker priganja vranca in  vspodbada.
.Dom  in svet"   i!
št. 6.
[62                                                         A. Hribar:
Knez  Ljudevit.
Nič  ni  strah  ga,   Ljudevita  kneza, Dasi  moti sem  ter tja ga veša, Ljudevita s poti  nič ne  zmeša, Varno vodi vranca,  k tiru  dreza, Ne boji se zlobnega človeka, Saj  ga ni,  da on ga ne poseka.
Varno  prsi  mu oklep  oklepa, In  oklep  mu  tudi ledja brani, MeČ  ob  boki in  bodalo  v  dlani, Ni se  bati  mu ničesar z lepa, Volka,  ne medveda kosmatinca, Risa  ne,  ne  druzega  zverinca.
Mnozega končal je  že  medveda; Koliko  njegova že je strela Volkov,  risov v  drobovje zadela, In  zverincev,  druzih  mesojedov! In  zato  se  bati  ni junaku, Ako jase sam  v  ponočnem  mraku.
Sam  po  mraku proti Krki jase, Lahko  vzel  s  seboj   bi spremljevalce, Pustil pa doma je bojevalce In  župane zveste in  boljaše, Naj  se vojna trudna odpočine, Da na boj,  ko pride,  spet odrine.
Jase sam,  še daleč je do grada, Misli pa  so  že  na  krškem  dvori In  pri Varni  knezu v  hramih gori, In  pri  njej, do   ktere  davno  nada Žene ga,  da  zopet  ž  njo  se  snide, Ktera toži  že,  zakaj  ne pride.
* Krški grad  zaprl je trdne  duri, Duri iz  železa  močno  zbite, Straže  so  v  stolpičih v  zidu  skrite, Pazijo  na  grad  ob  nočni   uri.
V   gradu,  v  hramu vedno  še v  bolesti Varna   knez  leži,  starosta zvesti.
Sam leži na svilnati  blazini, Tik gori pa sveča  mu brleče, Spanje na oči mu  priti  neče,
V   glavi  vzbujajo  se  mu spomini, Oj   spomini zlatih dnij   mladosti, Hrabrosti spomini in  kreposti.
V   mislih broji  vojske pridobljene, Broji z lastnim  mečem  strte vrage, In  v  Morani  speče  mnoge drage, Broji dneve sreče si kaljene,
In  na svojega rodu zvestobo Misli,  na sovragov  novih zlobo.
In  na mrklo  razsvetljeni steni
Javorjeva  bela je  polica,
K  stropu  svilnata jo  pne  vrvica,
Na polici  pa so  razvrščeni
Svetlih bogov  pozlačeni  kipi:
Tja se  knez  ozira v  vsakem   hipi.
Prosi  pomoči si od Triglava, Svetovitu vdano se izroča, In  Peruna prosi,   naj  odloča Boje in  slovenska brani prava, Sitivrata,   da polje  zboljšuje, Kurenta,  da naj  nad  tišjem  čuje.
In  ležeč  na postelji pri lini, Tudi lino sčasoma odpira, Zvedavo  po  zvezdah se  ozira: Bogi znado,  ktero  na višini Rojenice njemu so prižgale, Ali še gori svetlobe zale ^?
Kdo ugibal bi  duhov  skrivnosti, Bolje je,  da skrito je prihodnje; Ko  bilo  bi znano,  saj   bi blodnje In   nemiri bili  še  bolj  gosti, Upov solnce zlato bi se skrilo, Sice bi človeku  mrtvo  bilo. *          *'
*
V   gradu krškem sobica je dična, Strop iz javorjevih desk je belih, Tlak iz  hrastovih je začrnelih,
V   kotu jednem je podoba mična Lade boginje, in v drugem Žive, Varihinj  prelepe grajske   Dive.
Cvetje zalo raznovrstne boje Po posodah umno nasajeno, Belo, modro, pisano, rumeno, Drevjiče razrasteno na dvoje OkraŠeva boginj dve podobi, Divi  varihinj  v  kotičih  v  sobi.
V   steni beli proti solnca vshodu Lina je odprta po dolini,
Diva zala pa sloni na lini, ZroČa v  dol in  po  nebeškem  svodu Dolgo  že,  odkar je  mrak  razgrnil Krila svoja in gore  začinil.
Gleda doli v temno  noč  raz  lino, Gleda,  pazi,  vleče na ušesa, Pa ne čuje nič,  ne vzre  ničesa, Kot le zvezde,  ki  krase višino, Vodne čuje vale le šumeče, Listje,  ki na topolu trepeče:
A. Hribar:
Saj je rekel k njemu  sel  poslani, Da se  danes  vidimo tu  v gradu, Solnce pa odšlo je že  k  zapadu, Mrak se je  razgrnil po poljani. Ljudstvo  mirno  v  kočah svojih sniva, Bogi  znado  pa,   kje  on  mi biva?
Čakati  —  hudo je to  na sveti, Ko je  dan,  trenutek že  naznanjen ; Človek  nikdar bolj  ni v srci ranjen, Nič ne  more duše  bolj  boleti, Kakor,  če  ne  dojde  zaželeni:
V   večnost so  trenutki spremenjeni.
Klicala  bi  z  line  z  glasom  močnim,
Sla naproti,  kamor Krka teče,
Toda,   kaj  mi  oče  stari  reče,
Ako idem z grada z  mrakom  nočnim ?
Ljudevit,  oj   kje si?  pridi,  pridi,
Da oko te moje zopet vidi!
Duša  draga,  kaj  te  zadržuje, Da  te danes  bilo  ni  do grada? Ali te  sovražnik spet napada, Ali  meč ti zopet se bojuje? Morda,   da bolezen  te  ovira, Ali ti zverina  pot zapira  —?
O,  da dade sokol  mi peroti, Lahno,  tiho  z  line  bi  sfrčala, Tebe,  dragi,  varno bi iskala, In  letela tebi  bi  naproti; In  ko našla,  Ljudevit,  bi tebe, Od veselja zabila bi sebe.   —
Čuj,  jeklene  podkve peketanje!
Kdo je?  Ali Ljudevit je blagi?
Ali grad  napadejo  so vragi  —?
Čuj! in  zopet   —   zopet  —  so  li sanje
Prav  tako  noben  ne  stopa  vranec,
Kakor Ljudevitov, gor čez klanec   —
Gleda  Diva,   moč  očij  upira Doli pod  zidovje,  kjer kopito Zmir glasneje vdarja pot nabito; Svečo vzame,  sveti,  se ozira
V   radosti,  da njega  bo  spazila,
V   strahu,  da se ne  bi le  motila.
Bledo  sega žarek  luči z  line
Čez zidovje dol na pot pod gradom,
Mej  visocih  topolov  nasadom,
Pa naenkrat žar nazaj  odsine,
In  odsinja,  vedno  bolj  odsinja,
Včasih pa presledkoma izginja:
•z Ljudevit.
Oh,  je že,  poznam,  čelado  zlato,
Z  dragim je kamenjem   vsa  obita,
In kamenje to  mi luč  odsvita,
Biseri,  ki jo  krase bogato.
Pa zavikne Diva  zala z line:
„Ljudevit!"   in  klic v temino  zgine.
Divin  vik razgubil  se je  v  noči,
Pa prišel je  na  uho junaka,
Ki,  da tu po  strmi peš  koraka,
Bliskoma  kot jelen  s  konja skoči,
Pa  odzove  viku  se  na  lini:
„Diva,   vrata  v  dvor  odpri  grajšČini!"
Lahno  bolj je knez besedo rekel,
Diva čuje pa dovolj jo   glasno,
In  umeva  Ljudevita jasno;
Kakor zajec bi pred lovcem  stekel,
Plane  Diva doli iz stanice,
Plane  kar čez  dve,  čez tri stopnice:
„Brzo  Slavko,  Živko  brzo   k  meni! Z  vrat zapahe  brž,   brž  odslonita In  v  zapahnice jih  odmaknita; Hoj  vratar,  brž  vrata mi  odkleni: Iz  Panonske,  daljnega  mi  kraja, Knežič  Ljudevit na grad prihaja."
Zahreščijo  hrastovi  zapahi, Zarožljajo  v  vratih  močni  ključi, In  v  dvorišču straža  krese luči, Diva pa  vsa  v  radosti in  strahi Brž odslanja težkih vrat tečaja Prišlecu  v  pozdrav  roko  podaja.
Kdo  opisal  bi  trenutje  srečno, Kdo  bi  zmeril  Divino  veselje? Zdaj  pač  nima  v  srci  druge  želje, Kakor,   da bi ž  njim  ostala večno. Nima glasa,   ne  besede  nima, Kar jo  vpraša,  le smehljaje  kima.
Hajdi gori!   Knežič se  zasukne,
Brzo prime roko tesno  roka,
Da  v  koščicah drobnih   Divi  poka,
Brzih nog za  knezom  Diva smukne;
Že  sta gori  v  zalem  knežjem  hrami,
Njun  prihčd iz  sanj   mi Varno  vzdrami:
„Radegost te  zri  pod  krovom   mojim! O  samo,  da  zvest si  mož  obljubi, Da  ne  bodem   mrl  na dvojni  zgubi, Ko  trpim  bolest za  sinom   svojim, Naj   mi zvest ostane vsaj  pobratim; Da si prišel,  trud ti rad poplatim.
A. Hribar: Knez  Ljudevit.
Sedi tu,  ker truden  si  od poti, Sedi tu na stol in  na blazino, Diva,  ti pa hiti brž po  vino, Urno  teci,   nič  se  mi  ne  moti, Onega donesi  z  laške gore, In jedil,  kar koli grad premore . . .
Prvo je,  junak,  da  me tolažiš, Da poveš mi kaj  o mojem sini, Da poveš,  kako je domovini, In  kako  domovju  meje stražiš, Bodo  se  božanstva nam  otela  -— ? Prav  zato poslal  sem  po-te sela."
„ Varna,  težka staviš  mi vprašanja, Pa še teže je  odgovoriti: Praviti o sinu,  vojni zbiti, Praviti o  smrtni grozi klanja, To  ne bo  v tolažbo tvoji vesti, To ti  bo  še  zvekšalo  bolesti.
Vendar,  vdaj  se,  knez,   Peruna volji:
Kot po  selu  bil sem ti  naznanil,
Sina nisem ti obelodanil;
Bilo  ni ga  v  mrtvecih na polji,
Bilo  Svitozora ni  mej   vragi,
Bilo  ni ga po  dobljeni zmagi.
Up pa vendar naj te še tolaži,
V   meni tudi  nada je velika, Da dobim  Še  sina ti jetnika. Trden  up pa redko  zgine  v laži; Saj   bogovi so,  kateri  dado Tolažilno  iskro srcu:   nado."
„Trdim,  Ljudevit,  kar um  tvoj  pravi. Gori nad  oblaki so  bogovi, Njim  podložni zemlje so rodovi, Česar ti ne  znaš,  to bog ozdravi. Vendar pa,  zakaj  osoda  mene Iz obupnosti v  obupnost žene?
In v  obupnost me  ženo  iz  upa: Nič mi ne pomaga več molitev, Prošnja ne,  nobena ne daritev; Kar  prejmem,  je vse le toge kupa. Zdiham  tu po  dnevu  in  po  noči, Pa zastonj, za me ni več pomoči.
V  gori stara bila je  košuta In teletce mlado je vodila, Oh,  kako žival je srečna bila; Pa sprožila lok je  roka  kruta In  zadela mlado je s pušico: Kdo tolaži starko naj  samico ?
Ptica v gnezdu izvali  mladičke, Pridno jih godi in  skrbno pita; Pa hudobna dečka pri hitita In  podavita negodne ptičke, Ptica čivka,  v  krogu  frfetaje: Kdo naj  ptici tolažila daje?
Pa košuta v  gori,  ptica  drobna,
Zgubo  bridko  vendar le  pozabi;
Ako pa  očetu sina zgrabi
In jedinca stre  mu roka zlobna,
Sina,  ki ima ime očetu
Živo  ohraniti v  živem  svetu,
Sina,   ki je  cele  kneževine
Up bil,  da prevzame žezlo v roke,
Meč očetov,  sulice in loke,
Starih dedov hrabrostne  spomine,
Če mu sina takega končajo,
Se bogovi tešiti ne  znajo."
Zvezda se  na vshodu  je  vtrnila, Dolgo  cesto  vtrinek je  zarisal, Pa bliščobo  brž je  mrak izbrisal   — Varni solza se je porodila, Nekaj   kapljic starčku je  spolzelo
V   brado  sivo dol čez lice velo.
Pa veli mu Ljudevit sočutno: „Varna  vrli,  slavskih knezov  dika, Res bolest ti  v  srcu je  velika, In trpljenje tvoje je  okrutno: Ali videl zvezde  zdaj   si vtrinek? To ti upov  bodi nov  spominek.
Ne toguj,  dokler še solnce sije, In  nam  zvezde svitajo goreče, In gotovih znamenj  ni nesreče, Naj  obupno srce ti  ne  bije; Varna,  le prisege  moje pomni: Sina bom iskal čez svet ogromni.
Dobil že sledi bi bil  njegove, Morda Svitozora sina tudi
V   oni borbi  poleg Soče hudi; Pa  mi Borna palil je gradove; Domovini pa takoj  pomagaj, Prej  ko  moreš, tega ne odlagaj.
Vprašaš, Varna,  kaj je z domovino,
Z  našo  domovino lepo,  vrlo?
O,  da  slobodno  bi skoraj  zrlo
Ljudstvo moje, da bi kneževino
Oslobodil,  vtrdil njene  meje,
To  skrbi  me,   Varna,  najmočneje.
Anton  Hribar :
Da bi skoro  poljedelci naši,
Polje svoje brez  strahu  orali,
Trsje  slobodno  obrezovali,
Da goved bi prosta bila  v  paši,
Da  bi  narod moj  kdaj  mirno  vžival,
Kar si z  marnostjo  bo pridobival.
Pa zajezi,  Varna,  v Krki vodo: Če od jedne se strani odvrne, Val deroči se drugam obrne, In  kot prej,  poslej  ti  dela škodo, Ker močnejša moč se skup nabere, In  Še bolj  razde vaj oc ti dere.
Zmagani so,  knez,  Furlani  besni, Spi v Morani Kadolah prokleti. Borna  me  prijel je v  mojem  sveti, Tudi njega stri sem  v  borbi resni, Dalmatince vporne zmel sem  tudi; Zdaj pa Nemci so in Franki hudi.
Zdaj  svetuj,  starosta,  Varna dragi: Z Nemškega hrumi nad  me krdelo, S Frankovske  bo tudi  prigromelo, Dej,  kako  naj  sprimem   se s  sovragi? To te tudi prosim,  Varna,  kneze, Da se vojska tvoja z  mojo  zveze."
Modro Varna seže mu v besedo: „Tebe,  knežič,  zbrali  so  bogovi, Ti pa misel Samota obnovi: Če  pridre so vrag v  dežele sredo, Ti le boš otel domovja draga, Ti prognal  napadnika od praga.
Kar  od  Vesne  k  Morani   potujem, Mnogo čul o vrlih sem sosedih: O očetu tvojem in pradedih, Zdaj  pa spet o tvojih zmagah  čujem. Hraber,  kakor si doslej  bil,  bodi, Meč  Perunov  v  tvojem,  knez,  je rodi.
Slaven  bil praded je Samo  vrli, Združil bil slovenski  svet je širni, Časi so  za njega bili  mirni; Prominul je,  sini so  pomrli; Kar je združil,  spet se je razdrlo, In  Slovencem  moč  in  slavo  strlo.
Ti  si Samotov  potomec,   kneze, Ti imaš  desnico  žezla vredno, Pamet  bistro,  dobro  voljo  vedno: Tvoje žezlo  naj  naš rod obseže. V tebi le jedino so  še upi, Da se narod naš v  celoto skupi:
Knez  Ljudevit.                                                       165
V   več županstev  narod naš  deliti, Ko ga druži sama že narava: Vera stara, jezik,  šege,  prava,
To  se pravi:  narod naš slabiti. Ljudstvo ločeno  in  razdrobljeno, Narod biti jenja,  je  zgubljeno.
Dokler narod naš še bil je složen, Klanjal se Bičane mu je,  Atene, Lah do  Pada, Nemec pa do Rene, Slednji sosed  bil mu je podložen. Zdaj  pa se nam  vsilja nova vera, Z vero pa nesloga od večera.
Rodu našemu je bes  bil Ober,
Kolikrat teptal je polja naša!
Zdaj  pa,   Ljudevit,  te Varna vpraša:
Nemec,  Frank,  Bavar  —  li nam je dober?
Da rešili nas  so  Obrov Franki,
Njim  dišali  Obrov  so ostanki.
Ko nad Obre Franki so prispeli,
V   prvi  vrsti smo  se  mi  borili, Plen pa Franki so sami povžili, In velijo,  da so nas oteli! Nemec pa naš jezik zametuje
In  nam  z  vero jezik svoj  vsiljuje.
In zakaj  nam jemljejo bogove? Nova vera,  kaj  pa je storila? Bratske  boje nam je povzročila, Da si lastne koljemo  sinove: Boj  Valhunov zoper Droha, Vrela, Kdo to,  kakor nova vera,  dela?
Bog  kristjanov   v   zemlje  nam   prodira, Nam pa sekajo se sveti gaji, Skrunijo  se posvečeni kraji, Hram  božanstev  naših se  zapira. Če pravica Še je  kje  na sveti, Tega več Sloven ne sme trpeti.
Kaj   so  ptujcu  naši   mar oltarji, Vsak  bogove  čisla  naj  pradedov, Mi  ne  rabimo jih od sosedov". Vsaka zvezda vshaja v  svoji  zarji, Narod slednji ima svoja prava, Pamet svojo  ima vsaka glava.
Predno  Morani v naročje ležem, Vel in truden trdega življenja, Sklonjen  ves od truda  in trpljenja, To velim ti še in ti prisežem: Redko ljubka Lada tu človeka, Boj  pa vedno besov je in zmeka.
i66
A. Hribar: Knez  Ljudevit.
Pa ne boj  se truda  ne in  boja, V trudu  moč se  možu  spopolnjuje, On junak je,  ki  se  zmir vojskuje, Pešca vtrdi le pogostna hoja. Ako  češ,   da  moč  ostane  cela, Truda se  ne  boj,   ne  boj  se dela.
Naj  li stare dni  živim  v  samoti, Njo jedino  še imam  na  sveti, To  pa ti češ,   Ljudevit,  imeti, O  veliko vzameš  mi,   siroti: Onega končali  so sovragi, To  pa ti  češ vzeti,   knez preblagi
Tebi,  Ljudevit,   dam  vse pomoči, Dokler je junakov  v  kneževini, Tvoji so  vojaki naši sini, Samo idi in  nam  boj  odloči. Vi bogovi svetli  znad  oblakov, Vi pa ne pozabite junakov!"
Pa naj  bode!   Diva bodi  tvoja, Ker te ljubim,  kakor sebe ljubim, In  zato  najdražje ti obljubim. Toda,  Ljudevit,  zdaj  pomni boja: Kadar  vojni nam  bučijo glasi, Za ženitev  takrat niso  časi.
„Nekaj,  Varna,  še na srcu nosim: Moč prisege,  da poiščem  sina, Ki  po  njem  žaluje  domovina In  izdihaš ti:  oprosti,  prosim, Tega baš  ne  morem   zdaj  storiti, Ko  nad  vrage  mi je  spet  oditi.
Idi  v boj,  saj  s tabo  so  bogovi, Nič sovragov teh se  ne prestraši, Vzemi  meč moj  s stene in  opaši, Ž njim  so  davni sekali rodovi. Kjer je ta meč klal in sekal vraga, Zagotovljena je bila zmaga.
Pa še nekaj,  Varna,  ti odkrivam, Težko  pač  mi želje je izreči, A  če dem,   mi prošnje  ne prepreči: Kar pobratim,  Varna,  tebi  bivam Vtisnjena v srce mi  hči je tvoja, Jo li sme snubiti roka moja?
Idi v boj,  za dom  in  svete hrame! Kadar bode zmaga dokončana, Spolnjena ti bo  obljuba dana: Divo  bom  ti dal,  a ne le same. Ž  njo ti dal bom  žezlo,   kneževino, Grad in  zlate,  celo imovino.
Divo  hčer   —   in  njo   —   in  njo le snubim,
Knez,  in  ta  vsaj   moja biti  mora ;
Ako  več  ne  najdem  Svitozora,
Da vsaj  njo,   kot  Svitozora ljubim.
Ako,   Varna,   češ  me  zreti  v  sreči,
Nuj   mi  v  potrdilo  v roke seči."
Bog Perun  naj  se s teboj  vojskuje; Ko  pa se  povrneš  zmagovito, Kar sem  del,  dobodeš  istinito, To  s  prisego  Varna potrjuje: Čuj  Perun  iz  Prestrane me žrela: Ded Moran  in  zmija,  ogenj,  strela!"
Pa molči  mi stari,   veli  kneze,
In  pomišlja,   in  nato  veleva:
„Nove misli to  mi prizadeva,
Da naj  moja  hči se  s tabo  zveze;
Toda  devče  Diva je  še  mlada,
Znam,  da je  pri   meni  najbolj  rada.
Diva  mlada  pa pred durmi  biva, Sluša,  sluša,   kaj  o  njej  se  pravi, Pač postaja čudno ji po glavi, Srečna je in  spet nesrečna Diva. Kar  vihar strašan  nad gradom  vstane, Diva vzdrami se,  v  stanico plane . . .
X risego iz grada Je  culo  nebo, Oblak ga  obklada, Postaja temno.
Prisege odmev.
In  blisek  zažarja Z oblaka v oblak, In  strela udarja, Da stresa se zrak.
Vihar in  šumenje, Bobnenje in grom, In  piš in  vrvenje In grozen  polom.
Nebo  se  pretresa, Skalovje  zemlje, V polomu  drevesa Na  zemljo  hrešče.
In  zgiblje  nižava, Po  zemlji je strah, Da sosed begava K sosedovim  plah.
Kaj   neki  razsaja Perunov ti zmaj, Mar zopet prihaja Sovražnik  v naš kraj ?
Ta groza  pomenja Le grozo  samo, In  z dobrim ne jenja, Karkoli  že  bo. . . .
A. Hribar: Knez  Ljudevit.
167
vJteza  vodi gor od grada Mej  grmovjem  do prepada, Do  prepada,  v  hram   Peru na, Bledo jo  obsvita luna. Gre  po  njej  junak postaven,
V   jeklu  ves,  za  boj   pripraven; Meč  ob  ledju,  škit v levici, Ostro  sulico  v  desnici,
In  čelado,  delo  zlato, S perjem  kičeno  bogato. In   dospe po  stezi  sloki K jami  prestrani,  globoki.
V   kremen  krese tu na robi, Da  priskoči iskra  h gobi,
In  vihti jo  v  pesti  slame, Dokler goba  tleti jame; In pri svitu  slabe  luči Se  nizdol  v  globelo  muči. Ob  robovih  skal čerečih In  ob  stenah  v  zrak  štrlečih, Kjer  nevarne  so  strmine, Se  drži  za  korenine. Ko najtežja pot končana,
V   dnu zapazi ded-Morana Ki  ob  beli,  trdi  skali Vedno  sveti ogenj  pali. Zdaj  je jasna pot neznana, In  takoj  je tik Morana. Ded Moran,  ki tu prebiva, Svečenik je, glava siva; Brada  bela in  častita Sega mu čez pas razvita; Las  mu šop za šopom  pada, Rame,  tilnik  mu   obklada, Roki,  lica,  nos  in  čelo,
Vse je tamno,  zagorelo. Ded  sedi  na  kladi   mali In  sloni  z glavo  na  skali. In  na skali mu je knjiga, Vedno  piše v njo in  miga. Važna  knjigi je vsebina: Vsa slovenska zgodovina. Slednji dan  v  večernem  žari Gre iz kotla vedež stari: On  razume  dih  vetričev, On  umeva jezik ptičev; On  zna sklepati na  zraku, In prihodnjost zre v oblaku. Zna,  kaj   vode šum  pomeni, Če se v  Krki  voda peni, In  če laja  v  breg lisica, Če do  hiš gre jerebica, Če ti pajek pot preprede, Če ti  ptič na ramo  sede. Ako čuka čuk v  dvorišči,
Ded Moran in Ljudevit.
Če  čujo  se  sove vrišči.
In če  volk po  noči tuli,
Ako  medved  oves puli.
Če se kača najde v gnezdi,
In  če rep  priraste zvezdi.
Če  megleno je pogorje,
Če  krvavo  je  obzorje:
Vsa ta čuda si zapiše,
Vse začrta in  zariše;
In  iz  tega,   kar je  bilo,
Sodi,   kaj  se  bo  zgodilo.
Kar Belinov  žar obsvita,
Vse, vse v  knjigi tej  se čita.
Ljudevit je  zdaj  v prepadi,
Kjer je  vedež  dolgobradi.
Prav  častilo  ga pozdravi
In tako-le  starcu pravi:
„ Svečenik  in  ded  častiti,
V  noči  moram  k tebi priti.
Jaz sem  Ljudevit, županim
In  slovenska prava branim,
Branim  vero in  bogove,
In Slovenije sinove.
Slal sem Frankom že poslanstva,
Naj  pustijo  nam  božanstva,
Naj  puste nam  zemljo prosto,
Naj  ne hodijo pogosto
Z  ognjem,   sulico  in  mečem,
Da zvestobe ne  odrečem   —.
Nečejo  me  Franki  čuti,
Dan  na dan  so  bolj   mi  ljuti.
Spodil vrage sem  čez  mejo,
Zdaj  pa trije name spejo.
Boj  imam,  a vsi načrti
Zde se  prazni mi in  strti.
Varna rod  mi  svoj  izročil,
Svojo   hčer   mi  je  zaročil.
Vendar  vedež,  duša  draga,
Kaži,  čija  bode  zmaga?"
Ni prenagel ded  v  besedi,
Ptujcu  kaže  kamen:   „Sedi!"
Ogenj   neti, podpihuje,
In tako-le  beseduje:
„Videl sem nebo  krvavo,
To  ne  more  biti pravo;
Dolgo  niso  v  gori  vile
Pesmij   svojih že krožile;
In  zaprta moja zmija
Sluti  nekaj,  grozno  zbija.
Videl  sem   močno  se  klati
Dve veliki  ptičji jati;
Ogenj  sveti le ugaša,
Slab  pomen  za prava naša.
Boj  krvav  se zemlji bliža,
Da Slovencev slavo  zniža.
Pa  naj   vojska je  viharna, Da bolan  ni knez naš, Varna. Zdaj  pa tebi  meč izročil, Tebi  Divo  hčer odločil; Tebe je  odbrai  za zeta, Ti imej ga za očeta, In  posnemaj  ga  v  modrosti, In  v junaštvu  in  kreposti. Kar  on  ljubi,  i  ti ljubi; Kar pogublja,  ti  pogubi. Rod slovenski daleč seza, Ali  rahla  mu  je  zveza.
V   tebi zdaj  so naši upi,
Ti naš narod  v jedno  skupi. Ljudevit,   junače  vrli, Glej,  bogovi  so  odprli Tebi tir do  slavne  zmage, Ti otel boš  zemlje drage. Kje ima kdo vojne  vrste, Kot slovenske,  trde,  čvrste? Kdo je  rodu  pot  zapiral, Ko je v  kraje te  prodiral? Malo  mož,  a ti  so jaki, Malo  mož,   pa  vsi junaki. Ali čudno,  zadnja leta Zgodba v  knjigi  mi se spleta. Knezi,  vojvode slovenski, So  izdajice peklenski. Oni,  ki so  rodu  glava, So prodali njega prava, Ptujcu  narod v  roke  dali, Sami  robje  so  postali. Pol že ptujec ima roda Od  severa in  zahoda. Roda  drugo  polovico S  svojo  čuvaj  ti  desnico. Pojdi  v   boj,   in   hrabra   četa, Polovica je  oteta. Vojske nič  mi ne  odlašaj, Vendar prej   bogove vprašaj. Vprašaj  zlasti Svetovita, Ktera vojska bo pobita. Kot  božanstva so  sklenila, Bode sreča se nagnila; A Perun  ne  dade  sreče Njemu,   ki  beži iz  gneče. Kjer ljubav  srce  užiga, Da  za  dom  se  kopje  dviga; Kjer za vero,  za bogove Srce žene  v boj  sinove ; Kjer  bojuje se  pravica: Sila tam  ne  bo  kraljica.
V   knjigi  sveti  to  se  bere, Da  Slovenstva vrag ne  stere: Se lomili bodo loke,
168
Pavlina Pajkova : Judita.
Kri bo  tekla  na potoke: Se se  v  strele in  bodala Bosta lemež,  srp  kovala. Se se vojni rog razlegal, Se bo  nas  sovrag  oblegal; Ker bogovi  so  sklenili, Da Sloven  bo  v  večni sili; V svoji hiši,  svoji  kleti Brez  skrbi ne sme živeti; Zemljo,  ki jo  obdeluje, To  s  krvjo  si  odkupuje. Rod,   moj  rod,   Slovenci tužni, Vsak če,  da ste njega sužni." Kvišku ded  Moran poskoči, In  ob  skalo  z  dlanjo  poči: „Ne, saj  pravi pamet zdrava, Vsak  rod  ima svoja fprava: Jelen,  ris  ima pravice,
V duplih jazbeci,  lisice; Sokol gospoduje v  zraki, Belouška v  bičji,  v  mlaki; Le  Slovenec,   sin Triglava, On  naj   bival  bi  brez  prava? Ljudevit,  junaško  skoči, Z  mečem nam  obstoj  odloči, Ti nam  otmi  stara prava, Hram  Perunov,  hram  Triglav;: Naj   te  spremlja Svetovita Roka  močna,   zmagovita! Jaz   bom netil v žrtvenikih, Daroval  darov  velikih Vsem  bogovom  po  števili, Da  bi zmago  naklonili. Nič junak ne boj  se boja, Zmaga mora  biti tvoja!" Ded junaku  meč izmakne,
V   sveti  ogenj ga potakne. Varne meč od pamtiveka Najbolj  kolje,  najbolj  seka; Ako  ded Moran  ga skalil, Ni  se  stri in  ni se svalil. „Tu  je meč!  le tekaj,  tekaj! Vragu glave sekaj,   sekaj!
V   tebi imam  zadnjo  nado, Padeš  ti,  poglej  gromado! Nove vere ded ne mara, Tu  bo  stlel in  vera stara."
Z  neba sije luna bleda, Ljudevit pa gre  od  deda. Zmija pa v podmolu sice, Skale stresa,  guga griče. Zna se ji,  da komaj  čaka, Da  bi treskala z  oblaka.
L,
,e  sveti,   sveti lune sij, Milobo  dol na  zemljo  lij ! Tu  dosti  src bolečih In  ran je  krvavečih.
O so da.
Zakaj,   ko  mnogi  tu trpe, Takrat se  drugi  vesele? To  stara je  osoda, Od  roda gre  do  roda.
Osodnice me sodimo, Življenje ljudstev  vodimo;
Kar poje Rojenica,
To  trdi  Sojenica.
Ko  ziblje  v  vejah ptico  mrak, Ko  srce  zdravo  božji zrak, Pode  od  mnogih  spanje Strahotne,   zlobne sanje.
Zakaj  pa najbolj   mirni  rod Ne sme živeti  mirno  tod? Na zemlji ni življenja, Da  vrag se  vanj   ne  spenja.
Zakaj  brez  boja  žitja  ni,
In  brez  so vraga  bitja ni?
Kedaj  bo  vse  nehalo?
Ko  v Morani  bo  spalo.
Kedaj   bo  mirno  tu  oral, Slovenec,   kopal in sejal? To  le  bogovi  znado, In  komur znati  dado.
Judita.
(Roman.  —  Spisala  Pavlina  Pajkova.)
(Dalje.;)
(Dalje.)
V.
vala nemirno po   sobi, postajala  pri   oknu   in
1 o   onem   sestanku   na   pokopališču z  ne-      naglo  dihala, kakor da jo  hoče  nekaj  zadušiti,
znanim mladeničem  godila se je z Judito čudna     potem pa je zopet nadaljevala čitanje.  Mačeho,
izprememba.   Se več, nego poprej, je sedevala     za katero se do sedaj ni nikoli mnogo brigala,
pri knjigah, a sredi  najživahnejšega  čitanja  je      ampak se ji je pokorila le iz navade, opazovala
vstajala in, kakor da jo muči tajna skrb ali da     je sedaj večkrat skrivaj,  pretehtavala njene be-
ne ume,   kar je ravnokar premišljevala, hode-     sede, ponavljala še jedenkrat v duhu njene pogo-
					
					
		'¦•,':;.':'. ¦¦¦¦'¦'"¦'¦	-.¦¦'..-                                        ¦   ¦¦:'¦      -¦ ^^          -— ¦	*. r   IsillP^^H	
		RJ»""' '*¦	^^^00^^ ^^^mm^^^^^	. .  ¦   .   .¦  ,	
		;-:..>'..:- .:,::"-" :"                          ...¦¦¦'          ""			
			Pieta. (Slikal L. Loeffti.)		
			Knez  L j u d e v i t. (Zložil   A. Hribar.) (Dalje.)		
			Slovo.		
	l^epo jutro  se poraja, Zora  na iztoku  vshaja, V zori solnce se prižiga, Ljubko na nebo se dviga.		Gospodinja je previdna, Z jutra je do  mraka pridna, Preskrbi vse,  vse pregleda, Nikdar ne izgreša reda.	Zalo  pesmico  prepeva Po dvorišču grajska deva, Zalo  pesmico  od  Lade Diva jasno peti znade:	
	Vse  se giblje v  krškem gradi,        Pa nasuje  v pletenico Kot v  mravljišču je spomladi,        Ječmen  in  proso  s pšenico, Kadar solnčni žar prigreje,              Zasloni',  dveri  zatvori, Vse na delo  brzo  speje.                   Kuretna pa  čaka v  dvori:			„Deček  mal je cede pasel, In  pri  Čedah  brhko  rasel, V  zlatem   solncu  se ogreval, Krasne pesmice prepeval.	
	Tekajo v  dvorišču  posli, Vprezajo se mule,  osli, Vlečejo lesene voze, Eni v polje,  drugi v lože.		Jezonosi so  purani Z  drugo perutnjadjo  zbrani; Bele goske  krivovratke, Lepe čibice grahatke;	Peval je  od  gor  visocih, Pel 0  rekah in  potocih, Pel je 0  viharja silah, Pel je  0  prelepih vilah.	
Diva po dvorišču teka, Modro jim  ukaze reka; Vse jo sluša  na besedo, Kterim  reče,  brzo gredo.			Gagajo  po  dvoru  mnoge Nizke račke,  kratkonoge, Petelini  krivokluni, Svetlorepasti kapuni.	Pel  0  divni je pomladi, Pel   0  Živi  in  0  Ladi, Pel 0  pisanih cvetlicah, Pel je  0  krilatih pticah.	
Ko je sluge odposlala, Delo služkinjam  vkazala, Pa si vzame pletenico, V žitnico gre po pšenico.			Pridno  Diva zrnje grabi, In  nobene putk ne žabi, Po  dvorišču zrnje nosi, Vsaki  putki ga natrosi.	Pa  mu pride  v jutro jasno Deva zala,  bitje  krasno, Njen  obraz  v srce ga dregne, Mir  mu  iz  sred pobegne . . .	
„Dom in svet8   1896, št.			7-	53	
t 94
A. Hribar: Knez  Ljudevit.
Da,  pastirček še paševa, Toda  več tako  ne peva. Vgibljejo  pastirji  drugi O  pastirja tihi tugi . . .?
S tabo prej  se res  ne združim, Dokler tebe ne  zaslužim. Po  dobljeni  slavni  zmagi Stal  bom spet na vašem pragi.
Saj  človeka trdna nada Ne slepi,  ne vara rada; Cesto še v velikem dvomi Moč se  upov  ne prelomi.
Lada,  Lada,  ti si kriva, Da  pastirček tiho  biva; Ti  provzročaš  mu  bolesti, Ki jih  premišljuje  v  vesti."
V tvoja gledal bom  očesa, Glas tvoj slušal na   ušesa, Segla v desno desna tvoja, Takrat tvoj  bom,  ti  boš   moja.
Srce  zvesto  bom  hranila, Bogom  bom  darov  nosila, In  molila bodem  zate, Čakala  bom  dobe  zlate.
Da,  tako  prepeva Diva, Peva,  zopet  odpočiva, Diva pač,   kot  kdaj  še peva, Da  od grada v  dol odmeva.
Zajec mirni nima  mira: Če ga človek v beg ne tira, Pa  preganja ga lisica, Volk,  podlaz in  orel ptica.
Idi v  boje,  kneze,  idi, Idi in po zmagi pridi. Hujše pač  mi  ni  usode, Kot,  če tebe več ne bode
Še tako je petje jasno, Kot je bilo svoječasno ; Tudi srce je še isto, Toda bola ni več čisto.
Kdaj  pa kmet je  srečen  scela? Vihra črti ga in  strela, Voda mu  konča nasade, Tat po  noči ga  okrade.
To  je Diva govorila, Pa se h knezu naslonila V solzah je  na roko  desno, Oklenila se je tesno.
Poleg  vsakega je  dela Diva grajska nekdaj  pela, Pesem  je le  dušek  bila Radosti,  ki  v  njej  je  Idila.
Dneva  pa nikar ne  hvali, Predno  m raki  so  nastali, Dne  današnjega toplota, Ni še jutrajšnja gorkota.
Pa se Ljudevit oglasi: „ Dragi,  Diva,  so   mi časi, Več  ne morem  se  muditi, V Sisku  moram   jutri  biti."
Zdaj  pa Diva le še poje, Da  zakriva  dušne  boje, Da  tem  lože  bol  pozabi, Ki grizoč jo  v srcu grabi
Ločiva  se v  upih,   Diva, Da  bo  zala,   divna Živa Izpolnila nama rada, Kar zanetila je  Lada.
Lahko,  urno  se zasukne, Bliskoma na vranca  smukne; Vranec  malo  še  popleše, Malo s podkvami pokreše.
Putkam  je  zobanja  dala, In  popevko je  končala, Pletenico  odložila, Križem  roki je sklenila.
Ločiva se  v  sladki  nadi, Da  mi  vladala  boš  v gradi; Jaz  pa  bodem  ljudstvo  vodil, Modro  vladal,  modro sodil."
Divo  Ljudevit pogleda: „Srečno"   zadnja je  beseda, „Srečno  hodi,   kmalu  pridi, Da te grad  naš zopet vidi.
Pa začuje glas  kopita . . . Hoj,  poglej  ga  Ljudevita! Zarudi  na licu belem, Strese se  v životu  celem :
Pa se  Divi srce zgane, Smehljajoč si  roki  zmane, In  v  oko  pogleda  kneza, Ter zvestobo  mu priseza:
Naj te spremljajo  bogovi, Svetli  blagi  vsi  duhovi, Naj   Perun  ti  moč  naklanja, Bese zlobne pa odganja!"
„Kaj  li je, junače  mladi, Zabil  morda  kaj  si  v  gradi? Kaj  te v  dobi tej  prinaša?" Plaho  Diva ga povpraša.
„Nič ne boj se,  hodi v boje, Le  zvršuj  dolžnosti svoje: Zmagal  boš,  to  biti  mora, Nič ne  plaši se  napora!
Vranec sloki vrat   zavzdigne, V  desno,  levo  z  repom   migne, Zacepta,  iz  dvora skoči, Z  Ljudevitom  v  dol se   loči.
„Dolgo,  Diva,  tu  ostajam, Toda  zdaj  na boj  odhajam; Predno  pa  odidem  v  boje, Zreti moram lice tvoje.
S taboj  so bogovi  naši, S taboj  knezi in  boljaši, S taboj  naši so junaki Dan  in  noč  ob  uri   vsaki.
Kot bi  nesli ga sokoli, Dirja konj   po  stezi  v doli, Ljudevit pa roko  dviga, Se pozdrave  Divi  miga.
Težka,  Diva, je ločitev, Pot usodna v  vročo  bitev: Le če zmagam,  bodeš moja, To je trdi glas pogoja.
Naj  ločitev je težavna, Pa  združitev bolj  bo  slavna Saj  rumena zlata zarja Dan  navadno lep ustvarja.
Diva  pak ga  opazuje In  pozdrave mu  vračuje, Dokler v goščo  ne izgine, V goščo  onostran  doline.
Anton Hribar: Knez Ljudevit.                                                               195
Kdo želeti  more sreče Višje,   kot srce ljubeče? Kdo pozdravljati  bolj   znade, Kakor srce ljube mlade?
Kdo li  znade bolj  moliti, Božje pomoči prositi, Kakor grajska Diva mlada Njemu,  ki ga ima rada?
Hodi torej,  duša draga, Hodi,  pomandraj  sovraga, In potem  se vrni  k  meni, K  meni,  revi  zapuščeni!
Ljudevit zajaše v ložo,
V   temno  ložo,   v  tiho  grozo,
V   tihi loži  pa ne  plaši Nič junaka,  nič  ne   straši.
Jase  v  ložah in gozdičih, Jase  sam  po  selških gričih; Pač je dolga temna loža, Mnoga  v  njih je skrita groza.
Skrite v gozda so temine Divje,  ljute  so  zverine Risi divji,   krvogledi, Volki,  kocasti medvedi.
V tolpe  so jeleni  zbrani, Kruti  v  dobi tej,   zdivjani, Ljudevitu  pak  ni  straha Mirno dalje  v loži jaha.
Vidi Čadeža  na  skali, Ki  popravlja  si piščali; Vidi  v  loži i  devico, Ki lovi  zverjad  s  pušico.
Vidi jame in  votline, Skrateljčkov  pri njih  družine, Ki od davne že navade Zlate čuvajo  zaklade.
Vidi i zlodejčke male, Burke njihne,   njihne  šale; V loži divji mož lomasti . . . In  še druge  zre pošasti.
Divje  deklice in  vile Rade  ž  njim  bi  se  družile, Vidi i  rotiike  resne, Vidi i  može polesne.
Pa  vse to  ga   nič  ne  plaši, Pred  duhovi  se  ne  straši; Dalje jase,  jase urno, Smelo jase in  sigurno.
Vsi duhovi,  vse zverine Probeže  mu iz  bližine, In o  volki in  medvedi Ljudevit  nič  ne  zasledi.
Ko pa  Ljudevit prohaja Iz ležišč  zverina  vstaja, Drevje bajke si ustvarja, Zver o  njem  se  pogovarja.
V dolino krško pada mrak, Že zvezde  noč prižiga,
In gaj je miren, tih je zrak, Le topol z listjem  miga.
In pravi drevje bajk si sto O  ljutih,   krutih  bojih,
Ki Ober  bil čez  polje to V Slovencih,  sužnjih svojih.
Oglasi  se  stoletni  hrast: „Je trdo  deblo  moje,
A  trša je  Slovencev  last, Ki  zanjo bijo boje."
In bukev pravi gostih vej: „Kot listja je na  meni,
Junakov  bilo je doslej, In  bodo  še rojeni."
In javor vitki  de tako'.
„Veliko  dal  sem  lesa Za  ostrih  sulic  sto  in  sto,
Ni  bati  se  ničesa."
V loži.
„In   koliko  je  lokov  že Iz  mojih vej  izklesal",
Tako  mej  drevjem  gaber de, „Da vrage bo  okresal!"
Pa čuje  z  veje črni  kos: „Prav  Ljudevit postopa.
Kdor  mu  čez  mejo nosi nos, Pokaže  naj   mu  kropa."
Kobilar  v  spanji govori: „ Lahko  drugače bilo,
Ko  toliko  bi  se  krvi
Med ljudstvi ne  prelilo."
Prismuče sova: „Moja noč, In  dan  se vam  podarja;
Ta vlada svet, ki ima moč In  pa  nebroj   denarja."
„Ta  išči  si,  ki nima  nič", De s hoje  vrana stara,
„To  delam  jaz  in   vsaki  ptič, Čegavo je,  ne bara."
Na jutru pa  že Jutrobog Odpira solncu  vrata,
Zverjad se razgubi okrog, Ko  sine zora  zlata.
Pod  grmom   zajec  mirno  ždi: „Gorje  mi,   revi  slabi!
Jaz  spim   z  odprtimi  očmi, Pa še  me  kdo  pograbi."
In  srna plaho priskaklja'.
„Kdor  čas  ima,   podi   me, In  če ima le  dva zoba,
Na razen  si želi  me."
V  grmičevji   mrmraje je
Kljunačevca lisica: „Za  vse  sladkosti  dobro  ve,
Kdor zvita je butica."
Tam  leze  ris  na skale  rob: „Kdor  more,   si  pomaga,
In   meni,  kar zagrabi  zob, Je  hrana  najbolj  draga."
Kocinar medved  primomlja: „.)az  pridno jem  lesnike,
A če  mi  mira  kdo  ne  da, Imam  zobe velike."
13*
196
A. Hribar:  Knez  Ljudevit.
Tožna  Diva.
^ima bila je velika, Mrzla zima in ledena; Dolgo  dol je pokrivala Bela skorja in snežena.
Pa prepilili so  babo, V  Krko  šumno jo  zagnali, In takoj je lepša doba, Dnevi topli  so nastali.
In  zavladala je Vesna, Zlata Vesna,  deva zala In  življenje  v  krški dol je In  v prirodo  vso prignala.
Vriska vse in  vse prepeva, Vse po polji poskakuje; Le  na lini  v  krškem  gradi Tožna Diva  mi  vzdihuje.
Težko  delo  mladi  Divi Streči starega bolnika, Noč in  dan  z  bolnikom  čuti, Divi  muka je velika.
Ali,  kaj to  hoče Divi  —? Druga bol jo v srce zbada: Prošel je  za poljem  v  ložo Oni,   ki ga ima rada.
In  zlate jej   solnčni žari Zlatožolte, svetle kite, In  bisre  krog rok in  vrata Biserjev  vrste ovite.
In gori  jej  v  solnčnem  žaru Nje  obraz  kot gorski  vili, In  blestita kot danici Nje očesci čarno mili.
Lep  si  Krški  dol v  proletji, Sama Vesna te neguje, Zdi se  mi,  da  vso  krasoto Tebi prvo  podarjuje.
In   po  dolu gre  ob   Krki Diva sama  po   stezici, Toga bere se  v  očesu, Bol pa jej  leži na lici.
In to togo,  bol na lici Provzročuje srce vroče, Ki se krči,  širi,   bije, Mirno  biti noče,  noče.
Lada jej  v  srce vsadila Kal  ljubezni svoje čase, V dveh se letih je razvilo, Klije,  cvete,  bujno  rase^
Mlada   Diva gre po  dolu In globoko  zavzdihuje, Mnogo  gleda   —   pa  ne  vidi, Mnogo  sluša   —   pa  ne  čuje.
Prav  ne vidi,  prav  ne  čuje, Mrtva jej  priroda cela; Oh,  kako je Diva tiha, Oh,  kako  pa kdaj  je pela!
Če pogled  v stezo  obrne, Znane  misli,  zre sledove, Ki jih  Ljudevit je pustil In  pa vrančeve   podkove.
Ko  zazre metulje  v  zraki, Zde se perje jej  bahato, Ki je Ljudevit je  zgubil Raz čelado  svojo zlato.
Ko začuje slavčje petje, Ki od rebri  se  oglaša, Meni,  da jej   vetrič lahni Glase drazega donaša.
Krko  vidi tik tekočo, Diva misli,  da je Sava, Kjer je  Ljudevitu  hiša, Sisek  močni  grad,  trdnjava.
Šel,  samotno je odjahal, Kod,  to  znajo svetli bogi. Njo  je pustil  samo  v gradi, On  odhajal sam  po  logi.
Kamor cvet se prvič  nagne, Kdo  vonjavi  stavi  meje? Če vdušiti  cvetje skušaš, Raste,  cvete Še močneje.
Pa zastoče in  zajoče Diva grajska,  diva zala: „Oh,  da nisem  riba v vodi, Tu,  oh tu bi ne ostala!
Sedemkrat je že svetila Luna  bleda  z  oblo  polno ; Kar je šel,  ni  duha,  sluha, Diva teši  dušo  bolno.
Oj  gorje  mu,  kdor ljubezni Prve  nežni  cvet  zatira! On  z  dvoreznim   ostrim mečem Mlado  srce  v  smrt prodira.
Plavala bi v  bistrih vodah, Plavala bi v Sisek beli, Samo,  da ga zrem, sem srečna, Srečna  v  srcu,  v  duši  celi.
„Šel na  boj,   na besje vrage: Oj   Perun,  če stro ga vragi, Če,   kot brat,  se  več  ne  vrne? Kaj,  če več ne dojde dragi?
Lada,  Lada,  dosti dadeš, Komur daš ljubezni  cvetja, Toliko  v  širokem  morji Bisernega ni imetja.
Daj  mi ptica,  daj  mi krila, Da se lahko vspnem v višave, In  v panonske in posavske Poleteti  čem  nižave.
Truden je zadremal oče; Speti hočem dol na polje Tu obstati ni mi možno, Morda v polji  bo  mi  bolje."
Krasna krila, dične paše, Demante  v zlato vkovane, To prezre ljubezen prava Srce od  srca ne gane.
Oh,  povej   mi,  solnce zlato, Ki ti žarek svet objemlje, Ali še živi  moj dragi, Ali hodi  še vrh  zemlje?
Svetlo  krilo  si opaše, V  kite  vtakne iglo  zlato, Iz gradu  hiti pod  nebo, Dol pod grad na bujno  trato.
Žarko solnce,  luna zala, Zvezdice  svetlo goreče ¦— Vse je  mrklo,  vse je temno, Ko  srce gori ljubeče.
Šopek cvetk  ti  bom  nabrala, Vrgla v  krške ga valove, Naj  ga nese  voda bistra V tvoje  hrame in gradove.
Pavlina  Pajkova: Judita.
197
Če dobiš ga,  roka prava, Misli,  to je dar od  Dive, Vsprejmi ga,   spomin  ljubezni In zvestobe nezvenljive.
Oh,  ljubezen,   kaj  to  delaš, Da srce  tako prestvariš, Da v  neskrbna  nežna čustva Takov  žar skrbi   zažariš?
Pak  ne bodeni več tožila,
V   Svetovitov gaj  čem iti, Tam  čem  pred podobo  sveto Za predragega prositi."
Žarko  solnce  z  neba sije, Mirno  je  po  sveti  loži, Tiho  se približa Diva
V  svetem  strahu,   v  tajni grozi.
Pa pristopi k sveti lipi, Kjer boga je Svetovita Kip na  skalnatem  podstavi; Ta podoba je častita.
Pa se bliža,   ogleduje, Rada vneto bi molila, Rada bi  božanstvu  v togi Svoje vse srce odkrila.
Rada bi  srce  odkrila
In  prosila  mnogo,  mnogo,
Ne zase, za Ljudevita,
In  za ljudstev  mir in  slogo.
Toda groza,  kaj je tukaj   —? Troje jagnjet snežno-belih Tu  kleči pod staro  lipo Na  korenih očrnelih — ?
Kaj je  to,  prikazen  čudna, Rog pa  strt je Svetovita, Roka zlomljena  mu desna, Glava pa mu je razbita  — ?
In  na lipi v starem  deblu Križ je  vrezan,   kaj  to  hoče? To  brezbožnik je učinil, Ali pač je to  mogoče?
Toda,  kaj  ovčice bele Tu  klečijo  in   klečijo, Križa  znamenje gledaje, Dive nič se ne bojijo?
Ni še plaha bila   Diva, Ni se bala pred strahovi, Ali  danes,  kaj  pak  hčejo
V  gaju  ti  prikazi novi?
Groza  strese jo  v  životi,
Pohiti  iz  svete lože
Polna  straha,  polna  mislij,
Polna  dvomov,  polna   groze.
In  hiti na dom  ob  Krki, In  premišlja  vsa  skrbeča, Kaj   če  križ  na  lipi  vrezan, In  kaj  jagnjeta  klečeča.
In  ko  zala grajska Diva
V   grad po  stezi gor prohaja Pa glasi  se ljubka   pesem Sem   od  svetega jej  gaja:
O
sladki,   sveti križ! Mazilo  ran  skelečih, Tolažba ur bolečih Si sladki sveti križ; Ko  se  na zemlji trudim, Se  truden   v  zemljo  zgrudim, Ti upe  mi budiš.
Križ.
Bogati  sveti  križ ! O  solnca veličastvo, Vseh milostij  bogastvo, Bogati sveti križ; Naj žarek tvoj  povžije Vse  moje hudobije, Ti v  spravo  mi  stojiš.
Ti ljubeznivi  križ  ! Če sam  bojujem   boje, Veselje ti  si  moje, Ti ljubeznivi  križ; Ti  zvezda si  v  ptujini, Pomoč  mi  ti  jedini, O  sveti  križ,  deliš.
Predragi sveti križ! Ne  ločim  se  od   tebe, In te ne dam  od sebe, Predragi sveti križ; Stojiš,  ko  vse  se  maje, Ko gine  vse,  najslaje Nam  sveti  križ  blestiš.
Kedaj,  o sveti križ, Boš tudi tu Slovence Budil  iz  zmot in  sence, Kedaj,  o  sveti  križ? Jaz  upam,   kmalo,   kmalo Boš znamenje tu stalo, Slovence da  vzbudiš!
Judita.
(Roman.  — Spisala Pavlina  Pajkova.)
(Dalje.)
(Dalje.)
VIII.
izprememba na Juditi.  Dan za dnevom se ji je
1 otekali so dnevi.   Pričakovanega gosta ni     Judita bolj  odtujevala, ni več ž njo  govorila o
bilo na gradič. Judita ni popraševala po njem,      tem  in onem, kakor prej,  ni je prosila pojas-
pozabila je skoro, da je imel priti. Mačeha je     nila v zamotanih vprašanjih. Kadar je mačeha
bila zavoljo tega silno Čemerna, a Juditi ni po-      po stari navadi s skeptiškim prezirom tožila o
vedala,  zakaj  ga še ni.    Toda  bolj, nego bra-     svetu in o ljudeh, poslušala jo je Judita brez za-
tovo odlašanje, vznemirjala jo je nepričakovana     nimanja, le še zaradi vljudnosti.
,Da bi stotero rodilo!"
Knez  Ljudevit.
(Zložil A. Hribar.) (Dalje.)
Vojna.
O;
'j Triglav,  častita gora, Vsak  dan  prvo  tebe Zora Z žarki ljubkimi obsvita; Tvoja glava skalovita Prva vedno  se probuja. Se štrle po  Karavani K nebu drugi velikani, Strmo dvigajo se v zraki: A Triglav je nad  oblaki.
Čarobno Triglavske glave
V   sinji zrak kipe v višave. Nad Triglavom pa meglica, Kakor Zore je tančica:
Bog Triglav tu   v njej  prebiva.
V   megli biva bog triglavi
V   divni,  nepresežni slavi; Služijo  mu  deve  čile, Deve,  vrhplaninske  vile.
Cvet bero  mu  vrh planine, Koder sneg nikdar ne zgine, Kar oko ga vil zasledi
V   trdih skalah,  v večnem ledi; Pa pleto ga v zale vence. Cvet,  kot kri   rudeč,   sneženke, Pomladanke in jesenke, Kakor zvezd rogljate  vtrinke, Snežnobeli  cvet,  planinke.
Bog Triglav se zveseljuje, Ko se vsak dan  mu daruje Cvetje popleteno v vence; Narod gleda svoj,  Slovence Po deželah krog Triglava: Zre  Podravje  korotansko, In  obrežje zre jadransko. Premotriva Save,  Soče Dol  oko  mu vedno zroče.
Izpod sinjega Triglava Pa pri taka bistra Sava, In  privreva brhka  Soča; In  obema bog naroča, Naj  hitita  v  rod  slovenski, Ljudstvu  nosita bodrila, Tajna, božja naročila; Naj  zlajšujeta mu boli, Rodu  dobremu  po doli.
Pa šumeva čez jezove, Čez jezove in slapove, Pa se peni bistra Sava In  med rodom pozvedava O  nezgodah in  o  sreči, O  življenji in  napori V dolih doli,  v gričih gori; Pozvedava i o  slogi
Pa pritaka  k njej  poslanka Kokra,  bela Korotanka; Pa  prihaja  k  njej  pri  Loki Sora brza v  živem  toki; Bistrica in  Pivka lena, Z  bistro Savo i Savinja Svojo  temno  vodo  strinja; Ko  se  Krki tok  zmehkuži, Tudi  ona se pridruži.
Sredi pa hrvaške zemlje Sava s  Kolpo  se  objemlje. Materi,  skrbeči  Savi, Slednja hčerka svoje pravi, Kar je  skusila na toku. In  na brzem  svojem  hodu Sava vse pozve po  rodu, Vse pozve o  mirnem  stanji, Vse pozve o bojevanji.
„Dom in svet"   1896, št. 8.
!5
A. Hribar:
Kjer se topla  Kolpa reka S Savo  sestri,  s Savo steka, Dvigajo  se  močni stolpi Tik  ob  Savi in  ob  Kolpi: Sisek-grad je  mesto trdno. In  se  stolpov  Sisek-grada Ljudevit  mogočno  vlada Hrabri,  čvrsti rod,  Hrvate, In  Slovence južne,  brate.
Danes  knez pa  ni v  dvorani, Zunaj  je pri  vojni  zbrani; Zbrani v  bran  so  domovini Krepki  borci,  hrabri sini,
V   polji izven  Sisek-grada. Oj,  te  nepregledne  vrste, Oj,   kako  so  čile,   čvrste! Hrabrost in  pogum jih greje, Složna  moč iz  src jim  veje.
Z  Ljudevitom  vrli knezi Spajajo  se  v  složni zvezi: Crtivoj  je  od  Podravja, Benor silni iz  Posavja, Branimir izpod  Gorjancev, Krešič je  dovel Slovence, Hrabri  Dobroslav  Dobrence, Baltimor od gornje  Kolpe Strelcev je dovedel tolpe.
In  ta  vojna raznorožna, Raznolika,  vsa je složna, In  v  krdela se zvrščuje, Vojne si  načrte snuje,
V   vajah brhkih se poskuša. Oh,   kako  so  kiji pezni, Okovani in  železni !
Pak junakov  ne težijo, Kakor trste jih vihtijo.
Spretna  roka  okovala Borcem  dolga je   bodala. Stresa  se srce ti z grozo, Kadar zreš  v  železno  ložo Ostrih sulic na planoti. Roj  še  z  rojem  tu se skusi, Dobro  vsak  si  meč  nabrusi: Dobro  meči  so  skaljeni, Vsem  nabrušeni,  zostreni.
Vojaški
zatrobi  rog,  zavrišče roj, Pomiče nujno  se na boj. Razlega spev,  budi pogum, Da Savi,  Krki jemlje šum.
ez  Ljudevit.
Vsi  v orožju  so sinovi, Tudi loki so jim  novi, Lahki,  beli in  okrožni In  vpogljivi,  brzoprožni, Vsi  od gabra so  izklani; In primerni  so,  priročni, In pri  njih  motvozi  močni. Deklice  so  v  zimi  cule, Tkale so  motvoze, tule.
Čija bo,  ne vprašaj,  zmaga, Če gre vojna ta  nad vraga; Kje  v  sovragu  so junaki, Kot Hrvat,  Slovenec,  taki? Kdo  tej  vojni  more  blizu? Toda Nemcev  neštevilne, Frankov,  Lahov  vojne silne S treh  stranij  že nadnje  spejo, Prekoračijo  že  mejo.
Pa na čelo se postavi Vojni  svoji  knez  in pravi: „Ni,  junaki,  se  muditi, Narod  moramo  braniti, Zalo  svojo   domovino. Vroča  nam  se  kri  pretaka, Tu junak smo  tik junaka, Moč,  pogumnost  vsi imamo, Vragu  kazimo,   kaj   znamo.
Tu donaša bistra Sava Nam  bodril boga Triglava; Glejte jo,   kako  se peni! Triglav z nami dobro  meni, In  Perun  nam  zmago jamči. Le  hitimo na bojišče, Za domovje in  ognjišče, Le  branimo  svoja prava, Da ne gasne  naša slava."
Pa zatrobi rog za rogom Vojni  klic:  s Perunom   bogom! In  v  posamezna  krdela Razvrsti se  vojna cela In  hiti na  boj,  na vrage. En  pozdrav  še  domovini, Maj ki,  sestrici  na lini, In  še  en  pogled nevesti . . . In gredo  junaki  zvesti . . .
spev.
Kdo lepši je,  ko  mlad junak, Za boj  dozorel,  čvrst,  krepak? Kako  poda se  mu   oklep, Ko gre na vraga na pretep!
A. Hribar:
Knez Ljudevit.
Kako oprava ga krasi', Bogove same veseli, Ko lok ima in  tul pušic, Koraka v  boj  na vojni klic!
Se  sulico ima in  meč, Junak ne rabi v vojski  več, Sovrag pobežal bo in drl, Ko  bo junaka le  zazrl.
In  ko prične se  boj  krvav, Ni dosti  mu  sovražnih glav; On  tepe,  bije,  seka preč, Da kij  se lomi,  zvija meč.
Zbo
JT od vaško lipo   so   možje, Možje sami  staroste,
In  mnogo,  mnogo  govore Od stare dobe proste.
Možje so  sivi,  zgrbih lic, In  pamtijo  globoko,
In  čudne  sodbe sojenic Tolmačijo  široko.
Župan  besedo govori': „Možje,  saj  misli  svoje
Lahko povem, kaj zadnje dni Imamo  vedne boje?
Bogovi naši  nas  črte, Ker kdaj  očetje naši
Po vsej, kar grške- je zemlje, Bih' so  razsajaši.
Poznali  niso  rek ne  mej, Nikomur dobri bili,
Zdaj  v desno,  levo,  zdaj   naprej V deželo  so  drvili.
Silo  vragov stri je  meč Ob  vojski s Carigradom;
A v robstvo spravil jih še več Napad je za napadom.
In  koliko je  mest požgal Naš rod tedanje čase,
Zakladov koliko  nabral, Bogastva spravil nase!
V trepetu zmir Bizanc je bil, Vse Grk mu je obetal,
Samo, da s tem je rod miril, Da ropat ni poletal.
In ko se vrača zmagovit, Naproti gre ga vse slavit; Domača hiša,  deklic roj, Objeti  vse ga hoče koj.
In  vile same prihite, Mu zmage  venec podele, In vse pravice da  mu  rod, Da prosto  hodi  vse povsod.
In  stokrat srečen  dom  je tak, Ko   vzgojil  v  njem   se je junak; Deset pomrlo  bo   rodov, A še bo  živ spomin  njegov.
Pogodba sprave in  miru, Premirja ni veljala,
Ko  prišla vojska je domu, Je brzo  spet  zdivjala.
Bogovom  všeč ni,  da tako Slovenec je postopal,
Ravnal je  z  ljudstvi  pretrdo, In  mnogo jih pokopal.
In  zdaven  že je sklep  bogov, Da dnevi  prišli  bodo,
Ko  združilo se več rodov Slovencem  bode  v  Škodo.
Slovenec Veličar,  junak Justina branil  carja,
In  ž  njim   boril  se  roj  krepak Slovencev  za  vladarja.
Sloveni naši pa doma Preskakali so  meje,
Prodirali so do morja V  cesarstvo  zmir globljeje.
Zastonj  je  bil  ves  Grkov  trud Slovence  pomiriti,
Ubit je slavni bil  Kibud, Vojaki mu  pobiti.
Dajal jim   davek Carigrad, Dubrovnik  močni   štrli,
In  vživajoči  zmage  sad I Toper so podrli.
Občutil  Lazar naš je  meč In Aspad ga je čutil,
In  druzih  vojvod  le  še  več, Da nikdo  ne bi slutil.
228
A. Hribar : Knez Ljudevit.
Pa ko  dospejo v  zemlje te Očetje naši blažji,
Že čakale so jih vojske, In  sosed  bil  sovražji.
Pogosto  hodil je z  vojsko Nad nje Bavarec Tesel,
Pa čutil naših je  roko In  kmalu  se je vnesel.
Prihrul je Gizulf, silni Lah, Pa brž so ga spodili,
Tako za veke so  zapah Pred Grki zapahnili.
Prišel pa besov vseh je bes, Prišel je  Ober  kleti,
In  kot da kamen  smo in  les, Tu  z nami če početi.
A ljutejši  kot  Ober sam, Nastal je vrag mej   nami,
In  kam  to  bo,  staroste,  kam? Sodite modro  sami.
Sovrag okrog, sovrag doma, Povsod napeti loki,
Povsod le kij in meč divja, Teko  krvi potoki.
Kaj bo iz tega, modri zbor? Slovenec bo izginil,
Če vrag ne bo,  bo  stri razpor, Ki  se  mej  nas je vrinil.
Dospeli črni so  možje, V  Slovence  od večera,
In jednega Boga uče, In  to  ie  nova  vera.
Na tisoče sem jagnjet klal Za božje žrtvenike,
In žita mnogo mer oplal In pekel pepelnike;
A nisem nikdar ga boga Ne Čul ne  videl v lesi,
Ko  znamenj  prosil sem,  naj  da, Pod svetimi drevesi.
Kako so bile polne kdaj Božanstev svete lože !
A zdaj  je  v ložah slednji  kraj Samije poln  in  groze.
Le v Prestrani ima Moran Peruna sveto  zmfjo,
Le ta prihruje še na dan, Ce vragi  pribesnfjo.
Kako je naše kdaj polje Božanstev  živo  bilo,
Kako to moške in žene Je v polji radostilo !
Kako kedaj s plevfcami Popevale so vile,
Kako  so  kdaj   z grabljfcami, Vkup redovje valile!
Kako s pastirji Veles pel, Kako je Čadež piskal,
Kako je Kurent kdaj vesel Po  našem trsji vriskal!
Kako so Plevnik,  Setek,  Zmek Kedaj  prijazni bili,
Kako zlato iz jam in rek So  Skrateljčki nosili!
Povsem te vere ne poznam, A bliskoma prodira,
In nemški  cesar z  mečem   sam Krvavo  jo podpira.
In tacih  časov bilo  ni, Kaj  pravite,  staroste ?
Ta vrag nam  v  rodu ne  pusti Imeti  vere proste.
A  kaj,  možje,  bi vas učil, To  zna pač vsak starosta,
Da  Svetovitov  žrec sem  bil, Triglava,  Radegosta ;
In  zdaj ?  Pustili so  naš  rod, Poskrili se bogovi,
Ko rabimo jih  vse povsod, Sami smo v borbi  novi.
To  čudno se,  možje,  mi  zdi: Zdaj  z nami so le besi
In  nova vera nam  preti O  drugem,  tretjem  kresi . . .
To znal Moran je že  poprej, Gromado ima v jami,
Da  on takoj  zgori  na njej, Ko  uk  bo  nov  mej  nami.
On bo  otel se, ¦ kaj  pa mi —?" Nobeden  se  ne glasi,
Vsak  misli  in  misleč molči: Oj  tužni,  grozni časi!
Pavlina Pajkova : Judita.
229
IVliroben  mrak,
Tišoben  zrak, Nad zemljo se  razpenja. In  v temni noči  pisan  trak Na nebu  se pripenja.
In  nad goro
In  nad vodo Se lučice iskrijo; Le veše  begajo  z  nočjo, Počitka  si  želijo.
Iz svetlih  čed
Že  mesec bled Na tužno  zemijo  gleda; Pričenši  starka pripoved, Za ogenj   svetli seda.
In jata sov
Hiti na lov, Že  čuk na  hruški čuka; Zapušča jazbec skalni  rov In  že na prosto   kuka.
Glas   vil.
In glas se vil,
Začuje mil, Pojo  na  Kamni gori Kot zdaj, glas  ni  še tužen bil, Le  čuj,   kako  se  ori:
Kdor rodu  čast,
Domovju last Z   mogočnim  mečem  brani, Več let,  kot stati  more  hrast, V spominu  rod ga hrani.
A kdor lovit
Ljudi,  morit Na ptujo  zemljo hodi, Naj  hodi volkodlak ga  pit, In  dom  proklet  mu  bodi.
Prelita kri
Se ne shladf, Dokler se ne maščuje; Če v živih krivca ne dobi, Potomcem  biva huje.
Ne vprašaj  kdo,
Zakaj  tako Bogovi so  sklenili, Zakaj  da ljudstvo so samo Sovragu prepustili^!
Slovenec  moj,
Kar  oče tvoj Se z  mečem je pregrešil, Ne  bo  popravil  krivde  boj, Se  dolgo je  ne  rešil.
Trpel  boš,  rod,
Se  mnogo  tod, In  meč in  strel  si brusil, A ptujec bode ti gospod, Gorja  boš  mnogo  skusil.
Pa  če teptat
Katerikrat Sovraga v te  ne  bode, Bo  dvignil zoper brata brat Meč  bridke ti  osode.
To  sklep  bogov
Je,  da  rodov Broj  drugih   bo  se  zmnožil, A zemlji tvojih  bo  sinov Sovrag ozemlje  zožil.
(Dalje.)
Judita.
(Roman.  — Spisala Pavlina  Pajkova.)
(Konec.)
X.
1 rišla je lepa pomladanska mesečna noc. Tihota je objela grad, vendar je iz te tihote sedaj pa sedaj odmevalo zamolklo ropotanje, kakor da vale po veži težke zaboje.
Judita je cula in vedela, kaj to pomenja. Za odhod se pripravljajo. Skoro pridejo tudi po njeno prtljago, a ona ni ničesar pripravila. Hitro zapre kovčegov pokrov, kakor da je že vse pospravljeno, da ne bo prepira, ko zopet pride mačeha v sobo. S povzdignjenimi rokami jo bode prosila vsaj za pol ure, toliko, da se poslovi od očeta. Ne, od očeta se ne bo vec ločila. Na njegovi gomili bo končala mlado, a toli mučno življenje, da ju bo družila vsaj smrt.
Z utripajočim srcem je Čakala mačehi nega prihoda. Prišla je. A ko je zagledala zaprti kovčeg, in zraven še dežnik, ogrinjalo in majhno Juditino torbico, vse kakor pripravljeno za pot, zmračilo se ji je čelo. Svojim očem ni verjela. Ko pa zagleda na mizi obed še nedotaknjen, začne Judito karati, samo zato, da bi dala duška svoji nevolji. V resnici pa ji je to silno ugajalo. To je začetek odločilnega prevrata, mislila si je.
»Judita, kaj naj vendar mislim o tvoji trmi?" reče navidez huda in zavzeta, „ves dan nisi pokusila ni stvarce, opešati ti morajo moči. Premisli vendar, kakšne težave te še pričakujejo na dolgem potovanju! Takšna si, kakor da si prav sedaj vstala po hudi bolezni iz postelje.
Morana in Vesna.
Knez Ljudevit.
(Zložil A. Hribar.) (Dalje.)
Zopet doma.
1 rijazna je pomladna  noč, Ko vlada Vesne tiha moč
Nad strmcem  in  višino,
Nad trato  in  dolino.
Ko zemlja mirna, zrak je tih, Pri veje lahno Vesnin  dih, In božka liste mlade Na bukvah tik livade.
In božje deklice vode Na  cvetje nežno  narose:
Umito  zjutraj  vstaja,
Ko Zora se poraja.
In kolikor je zvezd  neba, Ves roj  gori,  blesti,   miglja;
In  v  zlatih  zvezdic čredi
Se  vozi mesec bledi.
Ko  vlada tiho  Vesnin  mir, Pa slavec svoj  opeva pir; In ljubki ti glasovi So zmiraj drugi, novi.
Gor v krškem gradu knez leži, Knez Varna;  Diva tik sedi, Očetu bol zlajšuje, Po  dragem pa vzdihuje.
Oh, saj  pomlad je tretja že, Odkar odšel je na vojske, In  ni ga sporočila, Če sreča mu je mila.
Življenje  Divi je trdo,
Srce dan  slednji  bolj  bolno;
Vsak dan ji je na sveti
Nestrpneje živeti.
V dvorišči stari pes čuvaj Na vse pretrge laja;  kaj?
Cuj,  v grad že v pozni uri
Nekdo dospe pred duri.
Odpro se vrata na stežaj: „Kaj  hočeš,  ptujec,  tukaj,  kaj?
Nikar",  de hči,   „ne  moti
Bolnika,  pojdi s poti!"
Pomigne ptujec ji,  rekoč: „ Opravil bom  takoj  gredoč,
Le  knezu se izrazim,
Potem  pa  koj  odlazim."
Pristaplja ptujec,  bliže gre; Na rami svetli mu lasje
In  svetla, lepa brada
Po črni halji pada.
Priteče solza mu z  očes:
„Poznaš  me,  oče,  Varna knez?
Imaš Še  kaj  spomina
Na Svitozora sina?"
„Kaj —? Svitozor!  — ti tu  stojiš? Je-li mogoče,  kar veliš?
Le brž  me dvigni,  Diva,
Da s sinom  govoriva.
svet"  1896, št. q.
258
A. Hribar:  Knez  Ljudevit.
Kaj?  Svitozor ti? Ti,   moj   sin?  — Glej,  več ne čutim  bolečin!
Te  Morana poslala,
Da skoro vkup  bi spala  —?
A  kaj ?  —  Ti imaš Še telo  —?
Morda je  duh tvoj  tu samo   —?
Zares-li  rojenice
Se  niti  so  predice ?
Se  danes ovne tri  bom  zbral, Bolan jih  bom  bogovom  žgal,
Da zdaj  te  vidim,  dete,
Ko ure so mi štete."
„Ni duh  moj,   oče,  tu samo, Je  z  duhom  mojim  i telo:
Duh  moder bolj  kot preje,
Telo živi sveteje."
„Pa z  doma šel  si  kakor  knez,
In kje ti zlata je prevez, In kje oklep s čelado, In ti prihajaš z  brado   — ?
Tako  te  vrag je  sramotil, Da v  haljo to te je zavil?
Tako  spet domovina
Vsprejema Varne  sina?"
„Ni sramotilo  halja ta,
Saj   ljubša  mi je  od  srebra. Pomenja ta ti halja, Da služim  kraljev  kralja."
„Kaj,  ti si narod  svoj  izdal, Se  nisi  kneza  Varne bal?
Morda  se s  Franki družiš,
In vragom  roda služiš?"
„Vse jedno  je Sloven  in  Frank, Moj   kralj,  knez,  ne  poznade   strank; Narodi vsi smo  bratje, In  vsi smo  kralju  svatje."
„Od  kod prihajaš,  Svitozor, Premili  sin,  v  očetov  dvor?
Vojak je vsak govoril,
Da  Kadolah te vmoril."
„0,  ni  me vmoril,  oče  moj,
Oživel v Lahih sin je tvoj; Tam bil sem, oče dragi, Kot na nebeškem pragi."
„Se ljubiš  dom  in  njega last, Bogove naše,  božjo čast?
Goriš  li še  za prava,
Kot oče ukazava?"
„Prišel  sem  spet,  ker ljubim  dom, Za božjo  čast skrbeval bom,
Učil resnice večne,
Ki nas storijo  srečne.
Kar oče pravi,  slušam rad, Ker skušenj  on  ima zaklad ; Pa,   kar nam  Bog naznanja, Temu naj  vsak se  klanja!"
„Kar vzela te  mi  besja  moč, V  srce je legla   meni noč,
Ti  prva  moja  nada,
Prošel si bil od grada.
Kaj pač očeta veseli
In  mu  zlajšuje stare dni,
Kdo  v  svetu  naj  mu  dade,
Če ne otroci,  nade?
Telesa mojega telo, Življenja  mojega oko,
Up  celega  si  roda,
Ni bilo tebe škoda?
Kako  naj  tožen  bi  ne bil, Kako  solza ne bil bi lil,
Ko  zgubil bil  sem  sina,
In  kneza domovina?
A pomagale so  darf:
Moj  sin  je tu,   moj   sin  živi!
Oj,  daj  sem  srce tvoje
Na velo srce  moje!"
Solzi se  Varna,  stari  knez, Solze si  briše sin  z  očes,
Zajoče  Diva zlata,
V solzah  objema  brata . . .
In dolgo  tečejo  solze,
In  dolgo,  dolgo  vsi  molče,  —
Ko proč solze so vroče,
Spet pravi sinu oče:
„Glej,  Svitozor,  moj  up  in  vse: To  mlado  bilo je dekle,
Vsa sreča bila  moja
Je Diva,  sestra tvoja.
In ženina sem  njej  dobil, Čvrst,  hraber je,  krepak in  čil, Naš  Ljudevit,  Panonec, Treh let bo  kmalu  konec.
Sedaj  junak  se  sam  bori, Zaveznikov  mu pravih ni,
Bori se  za  bogove,
Za narod in  domove.
A. Hribar: Knez  Ljudevit.
259
Sedaj  bo  Ljudevit vesel, Ko  tudi ti  boš  meč prijel,
Saj  boja nisi zabil,
In  rad za  meč boš zgrabil."
„Prav  veseli  me,  oče  moj, Da Ljudevit zdaj  zet je tvoj,
Da bova se združila,
In  skupno  borbo  bila.
On  bo  boril se  na vso  moč,
Jaz bom odganjal zmote noč;
On  dal bo  dneve  srečne,
A jaz  bom  blagre večne.
Pa tudi to  ti pripoznam, Da nisem,  oče ljubi,  sam :
Na ptujem  sem  se ženil,
Z nevesto lepo  sklenil.
Zdaj  prišel,  oče,   sem   domu, Da bi  nevesto  kazal tu:
Premore  več  od  zlata,
Nezmerno je  bogata."
„Aj,  kje ti je  nevesta,  kje? Naj  oče stari precej  zve.
Mar ptujega  je  roda?
Je našega li ploda?"
„Ko sem  s Furlani se boril, Veliko  rano  sem  dobil,
In  ko  smo  boj  končali,
S  seboj   so  me peljali.
Peljali so  me le naprej, Da prišli doli smo  v  Oglej,
In  k Fortunatu,   znadeš,
Peljajo  me na  Gradež.
Kako je blagi  mož  vesel Me ranjenega k  sebi vzel!
Kot knez pri njem  sem   bival,
Vso slobodo užival.
Tam  čudeže sem,  oče,  zrl, Mož  sveti  mi je um  odprl:
O  tisočkrat so  srečni,
Ki nauk znajo  večni!
Tam  čul sem,  da en sam je Bog Nebo  ustvaril,  zemlje  krog, Da j eden Bog vse vlada Od vshoda do zapada;
Da on,   vesoljstva gospodar, Na nebu in  na zemlji stvar Nam  slednjo je  ustvaril, V korist jo  nam  podaril.
Ustvaril angele neba,
Na zemlji pa človeka dva,
Iz nju  Bog sam   odseva:
Adam je bil in Eva;
Da angelov je del grešil,
In  milostljiv jim  Bog ni  bil;
Ko pade  človek tudi,
Bog rešit ga se nudi.
Kako  čez  štiritisoč let Prišel  Odrešenik na svet
Odrešit vse zemljane,
Vse ptujce, vse Slovane.
Da rojen  od  Device  bil, Kot dete  revno  se  rodil,
Kot mi prav  v  tej  podobi,
Le v grehu  ne  in  zlobi.
Besedo večno je učil, Besedo  s  čudeži krepil,
Za  nas  bil  v  prah ponižan,
Za ljudstva bil je  križan.
Oj,  srečen  narod,   ki pozna Na križ razpetega Boga!
Njegovi so   nauki
Zdravilo slednji  muki.
Še več sem  skusil,  oče moj: Bog utrjuje  nauk svoj
Sedaj  še  čudovito
Pred svetom  vsem  očito.
Kedo ljubiti  more bolj,
Kot  Bog,   ki je ljubezen  zgolj?
Ljubezen  nas  stvarfla,
Ljubezen  nas  rešila.
Ni  mogel,  oče,   Svitozor Dospeti  prej  v očetov  dvor,
Poznati  htel je  Krista,
Ki je ljubezen čista.
In   zdaj   nekdanji vojsk  vodnik Postal  sem   Kristov  svečenik,
Dospel nazaj   sem  k  rodu,
Da ga dobim Gospodu.
Ko,  oče,  to ti govorim, Oteti dušo  ti  želim:
Očetu,  sestri svoji,
To  želji dve sta moji."
Posluša knez,  a  čudna  vest Spet shujša  muko  mu,   bolest; Zmajuje zdaj,  zdaj  kima, Glasu v odgovor nima.  —
17*
260
A. Hribar : Knez Ljudevit.
„Počakaj!"  vzdihne knez  težko, Opaža sina,  zre srpo   —,
A sin pa v  eni meri
Mu govori  o  veri.
Zazdihne knez,  veli tako:
„Jaz ljubim,  sin,  te bolj  močno,
Kot ljubim bitje ktero,
In  ljubim staro  vero.
Očetov vero naj  pustim, Ki že od rojstva v njej  živim, Ki v njej  sem  se izstaral, Kaj?  da bi jaz se varal —?
Oj,  Svitozor,  tako  ne gre!
Bogovi naši še žive, In kaka bo  osoda, Če ločim se od roda?"
„Če srečo  kdo,  ti sin  želi,
A  srečo  večno  Krist deli: Osoda s  Kristom srečna, Z  bogovi  zguba večna."
Posluša Diva in sedi, Nakrat se ji spomin  vzbudi
Treh  jagnjet in  pa križa:
Prec bratu se približa.
In  govore še v  pozno  noč, Kar  prime  kneza  besja  moč,
In  spomni  se pradedov   —,
Sobratov in  sosedov:
„Nak,  več ne hodi,  Svitozor,
Z jednakim glasom  v knežji dvor!
Bogove stare ljubi,
Če ne, se mi izgubi!"
Z^aka}  buči,
Zakaj  hrumi Po zemlji  med narodi? In  ljudstva prazne  si  reči Umišljajo povsodi?
Le,  kralj in knez,
Raztrgaj  vez In vrzi jarem s  sebe, Ne  nosi jarmov  več in  pez, Uklepal  kdo bi tebe?
Tako  vele
Držav glave, Gospod  se jim  pa smeje; Gorje jim,  ako ga  zjeze, Da  v  srdu on  prispeje.
Odmev z nebes.
(Psalm 2.)
Vladar izbran
In  sem poslan Na Sijon od Očeta In  za Mesijo vam sem dan, Da znanim  prava sveta.
Ti sin si  moj
Jaz oče tvoj, Te danes sem porodil, Le prosi,  zemljo  vso takoj In ljudstva vsa boš sodil.
In jim  kraljuj,
In  gospoduj Jim  s  palico jekleno. In če ne slušajo,  sesuj Kot skledo jih prsteno.
Le vzbudi se,
Ne mudi se, Gospodu v strahu služi, Za slavo božjo trudi se, Radost s trepetom  druži!
Svarjenje čuj
In  vse zvišuj! Gospoda ne razsrdi, Pravico  vedno  pospešuj, Ubeži kazni trdi.
Ko pride v  dan,
Gospod straŠan Se v jezi  vnemal bode, Takrat Mesije up  bo  v  bran Jedrno  za narode.
Kres.
Ajt  mrak leži  čez  dol,  polje, Na griče pa ljudje hite: O bože dobri,  Svetovit, Spet gremo s  kresi te častit. Le neti,  pali urno  kres, Polagaj  v  ogenj  suhi les, Da grič svetal bo  in  ravan, In  znalo  bo  se v  daljno stran, Da Svetovita dol boga Slaviti in  častiti zna. Ne  drži godec  križem  rok, Brž gosli v levo,  v  desno lok;
Naredi  eno  nam  za  ples, Da se razlega do  nebes, Da zavrtimo se   v  kolo, Ker Svetovit želi tako; Da zbere  si na ta večer, Nevesto svojo  vsakater! In  Veles strune  brž napne, Okrogle gosti jim  začne. In  kot bi mžiknilo  oko, Krog kresa suče se kolo. Naprej  na  eno,  dve in  tri, Nazaj  na štiri se  vrti.
Anton  Hribar:  Knez  Ljudevit.
20 1
In  kresa plapoleči žar Obsvita ti za parom  par Mladenič,  deva,  in  tako Vrsti okrog se vse  kolo. Kar krški dol ima lepot Kar moštvu,  ženstvu je  krasot, Prinesli h kresu so  nocoj Za kras, lepšavo  vse s seboj. In torbo ima slednji  mož Nocoj  iz  sobolovih kož; Najlepšo  pratež  si je vzel, Od ljube jo je v dar prejel. On  palit baš  ne gre  kresov, Ki ni od nog do glave nov. In glej   krdelo tu   mladenk Veselih krških je Slovenk. Rudečih lic in  svetlih las, Čez  krilo  belo  moder pas, In  biseri krase jim vrat, Iz kit pa bliska lišp se zlat. Da,  zemlja nima jih rodov, Da tacih fmajo  sinov, In redke  matere žive, Ki  hčere  lepše  porode. In  kot bi gledal na nebo, Po  zemlji je  nocoj  svetlo; Prav  kolikor ima vrhov, Prav toliko  gori kresov. Ves  krški dol za ta je hip Razjasnjen  kot bi sijal ščip.
In kot jesen,  trgatve dan, Tako gre spev  čez  hrib  in  plan, Častitih dedov slavni spev, In tak-le spevu je odmev:
Daj  nam  bože  dobro leto,
Daj  nam   bože plodno  leto,
Daj nam  bože solnce toplo,
Daj  nam  bože rose  z  neba,
Daj  nam bože polno  polje,
In  pšenice v polju  zlate,
In pogače in kolače.
Daj   nam  bože  v trtji grozdja,
In  iz  grozdja sladko  vince.
Daj   mi  bože  drugo  zbrati,
V  kočo  svojo jo peljati,
Da mi bode vladarica
Pri  ognjišču  in  vretenu.
Daj  mi bože drugarico,
Daj nam bože! Daj nam dobro leto !
Ugaša že za kresom  kres, Pogorel je zneseni les. Odložil godec gosli,  lok, Piskač piščal je spravil z rok. Ustavil ples,  obmolknil glas, In  vsak hiteva v  svojo  vas. A še nekdo  popeva zdaj, Tam,  kjer je Svetovita gaj. Kako ljubko,  kako  milo Ta spev udarja na uho:
Hvalnica.
Oiavite Gospoda Vse božje stvari, Od roda do roda Naj  čast mu  doni.
Vi rajski duhovi, Ti sinje nebo, Vsi nebni svetovi Hvalite glasno.
Le hvali vsa voda Na nebu Boga, Le hvali Gospoda Vsa sila svetd.
In luna ti bleda, Ti solnce gorko, In zvezdic ga čeda Proslavljaj  močno.
Gospoda slavite Deževje,  rose, Gospoda častite Duhovne vrste.
Gospoda vročina In  ogenj  in  par, In  mraz  in  zmrzlfna Hvalite  vsikdar.
Gospodu snegovi In toča daj  čast, Proslavljajte  dnovi, Noči  mu  oblast.
Gospoda slavita Svetloba in  mrak, Gospoda častita Vihar in  oblak.
Gospodu daj  vedno Slavljenja izrek, Vsa zemlja ga vredno Zvikševaj na vek.
Le dajte hvaliti Ga griči,  gore, Kar more prikliti Iz grude zemlje.
Studenec  v podgorji Le hvali  Boga, In  v rekah in  morji Naj val ga spozna.
Kar v vodah se giblje, Boga naj  časti, Kar v zraku se  ziblje, Boga naj  slavi,
Živali,  zverine, Kar lazi okrog, Narodov družine; Gospod je vaš Bog.
O  Izrael srečni, Izvoljeni rod, Le  kliči:  Bog večni, Češčen  si Gospod.
Duhovniki  božji, Služabniki  vi, Vaš glas naj  v  okrožji Čast božjo  doni.
Svetnik naj,  pravični Vsak slavo mu poj, In  v hvali resnični Ponižni  mu  stoj.
Boga  Ananija, Zvikšuj Mizael, In čast Azarija Mu z vdma bo pel.
Očetu,  Besedi In Duhu  moči Na veke po redi Naj čast jim doni.
V   trojici j edini Proslavljen  si Bog,
V   višavah,  v nižini, Po zemlji okrog!
(Dalje.)
¦1U/
M L W

Pomladno cvetje. (M. Jama.)
Knez Ljudevit.
(Zložil A. Hribar.) (Dalje.)
Ivo  zeleni  prt  razgrne Vesna v loži in livadi, Z juga se  škrjanec vrne, Pesem  poje po  navadi.
Novi uki.
Mnoge kdaj  so jance žgali V božjo čast nad žrtveniki, Zdaj  pa  vsi  so  izostali Lepih bogov  svečeniki.
Slavec tudi,  kakor lani, V grmu vbira  svoje glase, Tudi drugi ptiči  znani Žvrgole,   kot prejšnje  čase.
Trlo se je ljudstva todi Se pred  malo,   malo leti; Zdaj  pa le kak starec hodi, Redkoma se kres posveti.
V krškem  doli reka Krka, Kot poprej, iz tal privreva; Sloko  čez slapove  zdrka, Kakor lani,   v svet šumeva.
Lepo  bilo je,  ko  z  grada Svitozor in  Diva zala, Varnin sin in  hčerka mlada, SveČeništvo sta ravnala.
V dolu loža Svetovita, Kakor lani je zelena, Kakor lani je  čestita, Kakor lani  okrašena.
Mah  na žrtveniku  v  logi, Trava zdaj  v podnožji rase, Brglez gnezdi  v tajnem rogi, Jelen   se v svetišči pase.
V štirokotu sredi gaja Štiri  so  drevesa  blizi, Vejevje se njihno  spaja, Debla so  kot noge  mizi:
Kje   so,   kje so  zlati časi,
Kje   je  krško ljudstvo  verno,
Kje   so  svetih pesmij  glasi,
Kje   češčenje  mnogoterno?
Hrast orjaški,  javor bledi, Mehka lipa,  bukev  siva; Mej  drevesi pa na sredi Žrtvenik  kamniten  biva.
Kam  je z grada  knežič  mladi, Ki je Svetovitu v  logi Na proletji po  navadi Skrb  imel za vino v rogi?
Pod drevesi na okrožji Pa so kipi razvrščeni, Stari kipi,  kipi  božji, S svetlim zlatom pozlačeni.
Kje je  hčerka z grada mila, Ki je brala nežno  cvetje, V šopke ga in  vence vila Svetim kipom  na proletje?
svet"   1896, št. 10.
'9
Ž90
A. Hribar:  Knez  Ljudevit.
Boj   začeli  so  Furlani In  morili rod  na jugi, Bili zoper  nje poslani Svitozor in  borci  drugi.
Bilo  klanje je krvavo, Vojno vrag končal je kleti, Padla glava je za glavo, Drugi pak so  bili  vjeti.
Ni  se vrnil  knežič  mladi : Oj  to  bile so  bolesti! Varna plakal je na gradi, Plakal rod  ob  tej  je vesti. *      *     *
V   sveti loži tam  na strani, Kjer se skalni  breg pričenja, Mej   drevesi  velikani
Skala  se  v  ozračje  vspenja.
Mah leži po  skali strmi Teme krije jej  in  boke; Zasadili  so  se grmi, Leska,  brinje jej  v  razpoke.
Skali tej   pa vdolbla  v  znožje Duplo  roka je zidarja, Ki je zgradil stvarstvo  božje: Roka večnega vladarja.
V   duplu tamnem  je ležišče Iz  mahu in gozdne trave, Oj  to  ni prebivališče Onemu,  ki išče slave.
Krški grad ima dvorane, Zračne, lepe,  svetle, jasne, Bele stene,  slike zbrane, Dičijo jih line krasne.
Pa za sina Svitozora Ni  kotička na grajščini, Mej   zverjadjo  biti  mora,
V   loži,  v  skalnati duplini.
V   loži tamni in samotni, In  na postelji iz  maha, Nič veselja mu ne  moti, Pred  nikomer nima straha.
Tam  pod južnim nebom  jasnim Pesmi se učil je druge, To prepeva grlom  jasnim
V   gaji  poleg  Krke struge.
Pesem ljubko spet popeva
V   svetem gaji,  kakor preje, Kakor preje  spet odmeva
V   božjo slavo glas  močneje.
Ne o  Svetovitu bogi, O  Perunu  in  Triglavi, Ne  o  čudnem,  tajnem  rogi: On  prepeva večni  slavi.
Večnega Boga proslavlja, Ko prižiga v jutro zoro; Večni slavospev ponavlja, Kadar solnce gre za goro.
Psalme  Kozma ded  prepeva Tli  od jutra do  večera, In  od  mraka spet do   dneva Sveta  se  oznanja  vera.
Z jutra do  noči prihaja Ljudstvo  zvedavo  iz  dola, Slušajoč ga,  tu  ostaja, Ko uči ga tik pod mola.
O  kako jim  srca  mami Nauk  od  nebeške  sreče, O  kako jim  pamet  drami, Slednji  dan so večje gnječe !
Vse gori  za Kozma deda, Vse ga ljubi,  čisla,   ceni,
V   časti je njegova veda: Varna le se  zanj  ne  meni.
Slednji  dan  naroča hčeri,
Naj  izpreobrne brata,
Naj   dobi ga stari veri,
In  odprl  mu  v grad  bo  vrata.
Vsako jutro  z grada  rano Diva,  grajska hči,   prihaja, Dedu  Kozmi nosi  hrano, Dolgo,  dolgo tu  ostaja.
Diva zala ljubi brata, Ljubi starega očeta, Z  Ljudevitom je poznata, Nova vera jej je sveta.           i
Brata pridobi naj   Diva Veri stari,  za bogove:
V   srcu njej pa vera živa Že gori  za uke  nove.
A. Hribar:  Knez  Ljudevit.
291
Vsa zamišljena pohaja Z grada po zelenem  doli; Zdaj  pohaja,  zdaj postaja, Joče zdaj,  zdaj   zopet  moli.
!  Moli vzlasti za očeta In  za  Ljudevita kneza, Da bi bila vera sveta, Kot ljubav je njima zveza.
Oj  nje srce blago,  zato Zlatih je  zakladov  vredno; Ko  bi  moglo,  ko bi znalo, Vse  osrečalo  bi  vedno.
Ohladila srčni  boli Brat jedini jej  podarja, Kadar ž njo  pobožno  moli, Novo jej  življenje stvarja . .
V
se na sveti  zginja,   mine In  zbeži  od  tu, Nam  pusti le  Še spomine, Trohico  sledu.
Davni časi,   davna leta, Kje so,  kje so zdaj?
Vek za vekom  zginja s sveta, Kdo  drži ga naj ?
Minljivost.
Ljudstva,   ki so  se borila,
Za držav  obstoj'. Davnost v prah jih je  zakrila,
Vzela jih s seboj.
Pesmi,   ki so  kdaj jih peli V slavo,  čast bogov!
Spevi ti  so  oglušeli, Spev se ori nov.
Žitje vse in vsa telesa
Zgloje  časa tek; Bog in  večna le nebesa
Ista  sta na vek.
Kjer so kdaj  bogovom  žgali,
Raste trava,   mah; Kjer so  hrami  božji  stali,
Tam leži  zdaj  prah.
Kar rodi se, spet umira, Vse se v  prah zdrobi;
Narod za narodom hira, Zije in  mini.
Varnine sanje.
J utro  zalo  je razcvelo, Že bučele spo  na delo, In pastirji na osoje Ženejo že črede svoje.
Prebudi iz  sna se Varna, Noč  mu  bila  je  viharna, Dremal je,   pa  zlobne  sanje Kratile so  Varni  spanje.
Bili smo  se za bogove, Za bogove in  domove; Slikale  so  te  mi sanje Kruto,  nečloveško  klanje.
Stali so  vojaki zame, Glava  pa za glavo  z  rame Padala je  borcem mojim, Sam ostal sem z vrancem svojim.
Dvigne Varna glavo  sivo, Zove  k  sebi hčerko  Divo, Brzo Diva hči prispeje, Varna pa jej  sanje  deje:
Sam  probežal sem   z  bojišča, Sam  do  rodnega ognjišča; A doma pa vsi  bogovi Strti  bili so  z  domovi.
„Diva,  hčerka,  dete  moje, Grozne v sanjah bil sem boje, Kar Belin  mi dneve šteje, Bilo  ni noči grozneje:
Sanjal sem,   da  Še v  mladosti Bil sem  v  moči in kreposti; Peljal  v  boj   sem  hrabre Čete Nad sovrage v  boj  osvete.
Pamet  moja,  Diva  draga, Sanje te tako razlaga, Da je vse bogove vera Nova  strla  od večera.
Če  pomenijo  te sanje Res jednako  mi  ravnanje, Roka bodi  mu  prokleta, Komur vera več ni  sveta,
'9*
292
A. Hribar :  Knez  Ljudevit.
Vera svetih nam pradedov, Ter jo hoče od  sosedov. Kdor boga iz hiše meče, Ta imel ne bode sreče.
Prebudim  se,  pa mi spanje
V  drugo pride, s spanjem sanje: Sanjal sem,  da sem pomladi Tu obed napravil v gradi.
In povabil sem  boljaše Na  obed  v  dvorane  naše, Pa puste me gostje zbrani Starca samega v  dvorani.
Tudi ti,  o hčerka  mila, Z gosti šla  si,  me pustila; Ljudevita, Svitozora Niti bilo ni do dvora.
Sanjal sem,  da rod moj  dragi Zvezo sklenil je s sovragi, In tako sem  sam na sveti Moral ves potrt živeti.
Gledal z grajske sem  višine, Po  dolini gledal  z line, Gledal sveta sem  drevesa, Vlekel glase na ušesa.
Slišal glase sem in speve In premišljal njih odmeve. Pa mi niso bili taki, Kot učili so očaki . . .
Diva,  Diva, kaj to bode? Grozne  se bojim  nezgode. Čudna si   mi  res postala, Kot da bi bogov se bala.
Rada cvetje si nosila,
V   vence ga in šopke vila, Kipe lepšala na steni;
Zdaj  ne več, kaj to  pomeni?
Prah  na kipe  božje seda, Pajek glave jim  opreda: Kaj,  da več ti niso mari? Saj  so še bogovi stari.
V   sveti gaj  mi še hodevaš, Kot mi cesto razodevaš. Pa gorje  ti,  če  me   varaš, Za bogove več  ne  maraš!
Morda Svitozor zgubljeni S  tabo  se o  drugem  meni, Morda tudi tebe  meri Pridobiti novi veri.
O,  da  moram  tukaj  biti! Hotel v sveti gaj  bi iti, Da bi sam  ogledal mesto, Če je ljudstvo bogom zvesto . . .
Pa se prebudim,  a spanje V tretje  mi dovede sanje, Sanje tamne, čudovite, O,  da niso istinite.
Sam prošel sem v sveto ložo, Tam pa videl sem le grozo: Mah je žrtvenik pokrival, Sveti kraj samoten  bival;
A  pri  skali tam  na strani Bili vsi ljudje so  zbrani. In  so  slušali  besedo, Novo  vero,  novo vedo.
Proč  obstal sem  od oskalja, Slušal sem  besedo z dalja, In   —   oprostite bogovi! — Dal srce sem veri  novi.
Vsa pa je zavpila gneča, Da je to  za narod sreča. Narod ves se  mi oglasi, Da dospo zdaj  boljši časi.
Oh,  ne dajte jim  resnice, Sanjam tem,  o sojenice! Sanje,  sanje,  da v  bolesti Mučite tako me v vesti!
Svetli boži,  vas pustiti, To  ne sme,   ne  more  biti. Saj  uči me pamet zdrava, Da je  moja vera prava.
Če pa  novi uk osreči
Narod  moj,  ne kij  in  meči,
Če pa   uk ta vodi k zmagi —,
Pa ga  slušaj,  narod  dragi, i
Če ti več so  Črt in besi, Svetlih bogov  vreden  nesi. Ni to  lepega značaja, Ako vera se prodaja.
Velimir: Najmlajši  mojster.
293
O  bogovi,  sanje zlobne Dale so moči hudobne, Toda Varna stari, sivi Se živi  boginji Živi.
V Svetovita in Triglava Se gori v njem  vera prava, In Peruna še poznade, Vere te ne da,  ne dade . . .
Pa zajoče nežna  Diva: »Oče,  sanj jaz nisem  kriva. Vendar srce krvaveče Tebi vošči boljše sreče.
Tebi vošči srečne dobe Brez gorja,  bolesti,  zlobe; Tudi tvoja Diva  mlada Bivala bi srečna rada ..."
iN aprej  drvim,  naprej  hitim Po zemlji  mej  narodi; Osrečiti ljudi želim, Oblažiti   povsodi.
Narodom   kažem  slaj  in  mir, Bogastvo jim  odkrivam; Odkrivam   blagostanja vir, Dokler  mej  njimi  bivam.
Narodi  koprneč  drve Za mano se po sledi, In strastno stezajo roke, Če v njihni  bivam  sredi.
Sreča.
A iti  moram jaz  naprej Od  roda  do  naroda, In  zame  ni  zidu  ne  mej, Drvim  kot  v  reki voda.
Pa vse nikomur se ne dam, Le slike jim ustvarjam, In  ključe le jim  v  sreče  hram, Ki jih žele,  podarjam.
Saj  motijo se pač ljudje, Ki sreče tu žele si, Saj  v prahu sreče ne dobe, Tu pene le love si.
A poti druge  k  meni ni, Kot le  Kalvarij gora, In kdor do mene si želi, Ta s križem  priti mora.
Saj to  ni sreča,  kar mini", To  sreča ni,  kar zgnij a, To  sreča ni,  kar se  zgubi, Kar mol  razje  in  rija.
Le senco  mojo tu love In  blišč podobe moje. Le onstran  groba  me  dobe, Ki  prav  zvršijo  boje.
Nebeška hči sem  od  Boga, Narodom  sem poslana, In kdor do  mene pot spozna, Mu večna bodem  hrana.
(Dalje.)
Najmlajši mojster.
(Povest iz leta   1608.
III.
Oilno mnogo snega je padlo še tiste dneve, tako, da je bil skoro ves promet ustavljen. Ni bilo ne sejmov, ne ptujcev; vse javno življenje je prenehalo v Ljubljani. Celo deželni zbor, ki je imel zborovati dne 21. svečana, prestavili so na 3. dan sušca.
Ta veliki sneg je bil jako ugoden za Tram-terico. Nočni čuvaj Gregor Grabnar je tisto noč zastonj napadel pekaričino stanovanje ; naznanil je mestnemu sodniku, da je vdova izginila prejšnji dan, a nihče ne ve, kam. Sodnik Ahacij Amšelj je skrbno naročil mestni straži, naj zasleduje vdovo Tramterico, toda kdo bi lazil ob takem snegu po mestu in izpraŠeval ljudi po hišah' Tudi mestni očetje bi tako ne prišli na rotovž sodit nesrečne vdove. Vsak se je držal svojega doma in pri domačem ognjišču se je začelo tem živahnejše življenje,
—¦ Spisal   Velimir.)
Vdova Tramterica je storila, kakor ji je svetoval Žlebnik. Vkljub snežnemu vremenu je prigazila od trgovca Ehrbarja, ki ni bil daleč od škofije, v škofijsko pisarno, kjer jo je prijazno sprejel škofov kapelan Peter Otava. Dekle Spelice že ni bilo več v škofiji. Ni se ji moglo izpričati nič hudega, zato so jo pustili, da je šla k svojemu stricu v vicedomski stolp, dokler se razmere ne obrnejo.
Vdovo so zaslišali še tisto uro; nato jo je sprejel škof Tomaž sam, naložil ji cerkveno pokoro in odločil, da bo kmalu sprejeta v katoliško cerkev.
Potolažena in z najlepšimi nadami je zapustila Tramterica škofijsko palačo ter pri trgovki Ehrbarici, svoji prijateljici, pričakovala boljše bodočnosti.
Najmlajši mojster Matija Žlebnik pa ni bil tako srečen. Doma mu je nagajal brat, ker ga
<iŠ?'-'
V rožniku.
Knez L j u d e v i t.
(Zložil 4. Hribar.) (Dalje.)
V Svetovitovem gaji.
INI a jutru žari se že jutranji  zor, Po  krški dolini  ob  Krki  navzgor
Pa jaše junak
Na vrancu  krepak. Kot jelen  pred lovci mu vranec beži, VedoČ, da do smotra si jezdec želi.
Pridirja,  priskače mu  vranec na  kraj, Kjer solnčnemu bogu posvečen je gaj;
Žival obstoji,
In glas zadoni Iz gošče,  nebeškega petja odmev, Da čara in vleče junaka ta spev.
Raz  konja odskoči,   priveze za grm, In  peški  koraka po loži  čez  strm;
In šotor zazre,
Počasi  odpre ; In  kaj  to  pomeni,  kaj  hoče ta reč: Razžarjen je prostor v  šotoru od sveč?
V šotoru je miza in križ je nad njo, Pred  mizo  mož  sveti s  častito  brado,
Oj, tu je oltar,
Opravlja se dar; In glasi nebeški iz ust  mu  done, Odpeva  mu deca v ozadji kleče.
Očaran junak je,  strmi le in  zre, Ves ganjen poklekne in vrata zapre,
In gleda moža,
Glas znani pozna, Počakati hoče,  da vpraša kedo, Odkod je mož došel,  po  kaj  in kako ?
Ko  dar je opravljen,  pristopi junak: „Kedo  si  mož  čudni?"   de glas   mu krepak,
„ Poznat  mi obraz,
Poznat  mi izraz, A vendar po  vsem  te  še,   mož, ne poznam : Povej  mi,  s  kom  bivati srečo imam?"
„Prišel od  daleč  v  ta sem kraj, Ki je dežele cele raj, In Varna knez  me je  vesel V dolino  krško  tu  vsprejel
In  prostor ta  odvolil,
Da tu  Boga  bi  molil.
I jaz, junak,  tvoj  glas  poznam, Kdaj  vkup  sva  bila,  zdaj  sem   sam. In isti še  je smoter tvoj, Drugačen  pa nazor je  moj,
Te Ljudevita zovem,
A jaz  kot  K o zrna slo vem.
Domišlja li te kaj  spomin, Kako z vojsko je Varne  sin Nad  Kadolaha  drl goreč, Kako je gibko  sukal  meč?
A  Lah je  sina  ranil,
Vzel s sabo,  pokristjanil.
Pa Svitozor je,   mladi  knez, Poznaval doma sveto  vez, In  patrijarh ga  Fortunat Poslal domov v  očetov grad.
Zdaj  ima Varne  sina
Spet v sebi  domovina."
,Dom in svet"   1896, št. 11.
322
A. Hribar:  Knez  Ljudevit.
„Kaj   —?  Svitozor,   knežič, došel je domov? Ne  morem  hvaliti zadosti  bogov,
Da zdaj  ga  dado,
Ko  name  dero Sovragi  od  trijeh,   od  štirih strani, A  meni  zaveznika jednega ni.
Res,  da za dom vojujemo, Za svoje se bojujemo; A  naj  premaga le pogan, Resnico ima pa  kristjan; Kristjan samo je srečen, Ker Bog njegov je  večen.
Ne vprašam  več,   kdo  si,  kaj  tukaj  počneš, O  prilici tajnosti svoje odpreš;
Zdaj   brzo grem  v  grad,
Dokler je še  hlad, Poprašat,   če Varna je  sina vesel, Kaj  Diva počenja,  ki bodem jo vzel?"
Če Frank,   kristjan,  ima vojske Naperjene,  da  nate gre: Namene druge  ima  boj, Ne vere,  pač držav  obstoj ;
Vojujeta sebično,
Verujeta  resnično.
„ Potrpi  malo  tu,  junak, Saj   v jutru,  kadar  mine  mrak, Dohaja k meni knežja hči, Donaša hrane in jedi Za me,  za te-le male, Glej,   zdaj  gre tam   od  skale.
Kristjanov  Bog je pravi  Bog, To  zna že  zemlja  vsa  okrog. J edini On  z  nebes prišel In  nauk svoj  je razodel, Če istina je  ktera, To je  kristjanov  vera.
„Oj   Diva,  oj   Diva!   Korakaj  naprej, Kako  je  očetu in  bratu,   povej !
Še oče bolan,
Ti noč je in  dan? Kaj   Svitozor dela,   mar brusi  si  meč, In  name ti  misliš kaj,  ali  ne  več?"
V poganstvu besje so  moči, In  božje  prav  nobene ni; Le rešen je pogan  nadlog, Vse  to  stori  kristjanov  Bog, Le njega  milost večna Napravlja ljudstva srečna.
„Oj  Ljudevit,  junače  moj, Okreval  Varna,  tašč je tvoj, In  Svitozor je   zdaj  doma, Pred tabo tukaj   se smehlja ; Naj  on  pove  o  bojih, O  sebi  in  o  svojih."
Naukov svetih je nebroj, Ne morem jih našteti koj; Ko,   Ljudevit,  zazveš jih vse, Ne  boš  mi  več  upiral  se, Da en  Bog in  resnica In  vera  in  pravica.
Kot srno  strel v  srce  zadel, Da potok bi krvi privrel, In  brž  krvi  bi tekel  val, In   mrtva  bila bi žival: Zdaj   Ljudevit obstane, Stoji in se ne gane.
In  oče Varna,  Diva tu Že  kliče  k  pravemu  Bogu, Da ti  bi tudi srečen  bil, Da  besov  več  ne  bi  častil; In  dola vsi otroci So  že  ob  moji-roci.
„Oj   Ljudevit,  oj   Ljudevit, Junak  si hraber,  zmagovit. Za prava stara,   narod  svoj Imaš  s sovragi  težek  boj ; Vse trud ti pripoznava In večna bo ti slava.
In  Ljudevit,  pobratim   moj, Se vedno  sem  pobratim  tvoj, Da oče moj  ti dal je vlast, Dežele žezlo in  oblast,
Da zemlja ta je tvoja,
Je tudi  volja  moja.
I jaz sem,  Ljudevit, junak In  v  bojih  bil  sem  ti jednak; Za hrame  božje  boj  sem  bil In  za bogove se  boril:
A  Bog pa,  čast  mu bodi, Drugače z nama sodi.
Kaj,  Ljudevit,  nato  veliš: Poglej  na bukvi tukaj  križ, Ki ga pred leti,   leti  že Pobožne vrezale roke; Ta križ  se  ne  zaraste, Dokler mu duš  ne  daste.
A. Hribar: Knez  Ljudevit.
323
In  kaj  je tukaj  še bilo?
Povej  mu Diva ti,  kako:
Povej,  kako  hodila tu,
Kako bežala si domu V trepetu vsa in grozi, Zavolj  prikazni  v loži."
„Ko  si odšel,  par dni  potem Prišla  sem,  Ljudevit,  tu  sem. V nekaki  nadi se zgubim Iz grada,  da  te kje dobim; Po  stezi grem  ob  vodi, Kot ti si jahal, todi.
Dospem pred Svetovitov gaj, Po  loži grem   na ta-le  kraj, Da Svetovitu te  zročim, A Čudo,  Ljudevit,  dobim: Pred križem  tu  klečale Tri ovce bele,  male.
In  v  strahu drla sem  domu,
Živali so ostale tu.
Za mano pa se spev glasil,
Tako  sladak,  prijazen,   mil: Na bukvi ptič sedeval, O  križu je popeval."
„Zdaj  prosim  te, pobratim moj, Kristjan  postati  moraš  koj; To patrijarh  če  Fortunat, Ki  z  Varno,  s tabo  je  poznat,
On  čisla te junaka,
In ljubi te rojaka.
Ce  vero  v   Krista boš  sprejel, Pomagal  bode  ti  vesel, Da  bode  ves  slovenski  rod Pod  jednim  žezlom,   ti gospod. Zidarje  in  priprave Ti pošlje  za  trdnjave."
„Oj  kaj  mi češ praviti,   Kozma,  še več, Beseda  me tvoja prodira  kot  meč :
Jaz,  Varna in hčf,
Mi  ovce smo tri  — Pri  Varni te v gradu  bom  slušal  naprej, Le  k Varni,  pobratim   moj   Kozma, prispej."
Pri studencu.
Pasti,- g,-e s pa5e,  kmet s polja,
Večerje treba bo doma.
Hitijo žene za vrstjo
Pod  slap  k studencu  po  vodo;
In  vodo  tu  zajemajo,
Si  vrče poprijemajo. Ker ves dan  niso  skupaj  bile, Bi  mnogo  rade se  zmenile.
In  stara  Bura govori,
Ker več ume  kot druge tri:
„Mar cule ste sosede  kaj,
Da v loži Svetovita zdaj
Prebiva  velik,  čuden  ded,
Od kod prišel,  ne  ve se,  sled,
Le to  o  njem  se čuje,  pravi,
Da  čudovito  bolne  zdravi.
In  deca rada bi bila Le  zmir pri  njem  iz  dola  vsa. Da ljubi jo in  rad ima, Da slednji dan jej  hrane da. Modrosti  mnogih jo  uči, Kot cula nas nobena ni. In  v  dolu  mož  trdi  večina, Da zdatno boljša  se mladina.
Mladina,  ki zahaja v log, Ukaz  dobi  pri  dedu  strog, Da  pridne  ima  naj  roke, Naj  zdaj  skrbi  za starost  že; Da  sluša  naj  roditelje, Spoštuje  odgojitelje,
Da  mora  vse  ljudi  ljubiti,
In  razžaljenja  odpustiti.
Da  ljubi  Bog nas  vse ljudi', Da  vse  v  nebesa  si  želi. Uči  molitve jih nove, Ki  nismo jih  še  cule  me. In  glas popevk  tako  je  mil, Kot spev  bi  Čul  se  gorskih  vil. A kaj,   zaman  umeti  skušam, Ko  petje to  zvesto  poslušam.
Mogoče šilja Radegost, Da  hodi  ded  po  svetu  prost, Da nas  uči in  nam   pove Da  zginiti  od  nas  ne  sme Najlepša čednost starih  let, Ki ves  naš  krog jo  čisla svet, Slovenec v  tem  se  odlikuje, Da ptujce vedno rad gostuje.
21*
3 H
A. Hribar : Knez  Ljudevit.
In v  Prestrani je ded  Moran ;
A tih,   osoren,  je  mračan.
Rad v  dobi se je  prejšnjih  let
K Moranu  hodil Varna gret.
Moran  je v  sveti knjigi  bral
In  Varni svete je  dajal. Ko Varno so prijeli boli, Dospel Moran je cesto doli.
Sedaj  gre v  dolu  pripoved, Da kar prišel je  Kozma ded, Tako  otroci  mu vele, In  v  dolu  mnogi že ljudje, Da  Diva vsak  dan  v gaj  jedi Donaša,  da jih ded deli. In  ded gre  večkrat v grad do  kneza, Z  Moranom  proč je stara zveza.
Da Kozmo Varna rad ima, To  že iz tega se pozna, Da bivališče mu je dal V sredini svetih, gajskih tal, Da je proglasil vse okrog, Da Kozmo  čuva on  in  bog;
V   podmolu v skalah   mož  stanuje,
V   šotoru  zraven pa daruje.
In  vsak pove,  ki ž  njim je bil, Da blag je  Kozma,  dober,   mil; Kdor le  enkrat ga videl vsaj, Zmir vleče  nekaj  ga nazaj, Sosede drage in  žene Hodimo gledat tudi me, Da  nam  naj  tudi  razodeva, Kar deca naša zna in peva!"
IN a zemljo lega sivi  mrak, Ohlaja se razgreti zrak, Hiteva s paše čeda, Koštrunje in goveda.
Goveda muce:   „mu,  doma", Z govedo  oven  bleketa, In  meketaje  koze Domu hite od lože.
Pastirji.
Navadno  pesem  čeda zna, Vol muce,  oven  meketa, Pastirjev glasni spevi Pa  drugi so z  odmevi:
O rajski Oče in vladar, Ti zemlje vse si Gospodar, Nebo,  ozemlje  celo Vse tvojih rok je delo.
Kateri te  poznava rod,
Ti  mil si,  dober mu  Gospod,
In tvoje je veselje
Spolniti  rodom  želje.
Zase ustvaril si ljudi, Da bili tam  bi,  kjer si ti; Gospod,  kedor spozna   te zdaj, Osrečil boš ga vekomaj!
Kako  je  krasen  nauk tvoj, Da vsi smo bratje med seboj, Po  svetu  vsem  povsodi So  bratje si narodi.
Jr obratimija,  zlata vez, Ki druži v nji se s knezom knez, Ki v jedno  srce spajaš  dve: Kedo  za vez jednako  ve?
Pobratimija,  gon  krepak, Da za junaka da junak Življenje svoje,   moč, srce, Pobratim v smrt za   brata gre.
Pobratimija,  virček zal, Ki  vreš iz  srca,  ne iz  tal, Tvoj  val  voden  ni,  je  krvav, In  v njem zajema se ljubav.
Pobratimija.
Pobratimija,   kal   z  neba, Ki  kliti,  rasti  ne neha, Dokler se prede  žitja  nit, Tvoj  cvet je svež, duhteč, častit.
Pobratimija,  žarka luč, Ti  v srci dve en sam  si ključ, Ti srce srcu na  stežaj Odpiraš,  njima si  čuvaj.
Pobratimija, tvoja moč, Premaga boje,  vihre  noč, Ti združiti le  srca znaš, Razliko  v  sličnost poravnaš.
Pobratima sta  Ljudevit In  Svitozor šla v  boj  srdit, Krvav je  boj  bil in  pomor, In ranjen  bil je Svitozor.
Pobratimije trdno  vez Pretrgal  Svitozor je  knez, Ker  drugo  srce zdaj  ima, In druzega je zdaj  duha.
Pobratimija,   ti  kot  kdaj Spet  ene  misli  v  srci daj, Da jedno srce  kot  poprej, Spet bosta srci dve odslej.
(Dalje.)
Na kresni večer. (M. Jama.)
Knez Ljudevit.
(Zložil A. Hribar.) (Dalje.)
Pod grajsko lipo.
Jvazlični so  pri  krškem gradi Okrog in  krog dreves  nasadi. Najlepše pa stoji drevo
Tam,  kjer so gradu vrata; Ko pride  solnčece gorko,
Tu lipa je košata.
Pod lipo  miza  kamenita,
Pri  mizi  klop iz desek zbita;
To  vse naredil Varna  sam,
Da v  dobi  si vročine, Če  kdaj  obišče božji hram,
Pod   lipo  odpočine.
Tu danes  knez  sedi  pred  gradom, Pod goste lipe ljubkim  hladom, In  zre pod sabo  Krke vir,
Tam  doli zlato polje, Po  vsej  prirodi sladek  mir —
In  knez  je dobre  volje.
Ob Krki pa na čilem vranci, Junak drvi, že gre po klanci. In  Varne bistro  je oko'.
Poznat mu  konj,  čelada, Takoj  ugane  knez,  kedo
Prihaja  zdaj  do grada.
„Sto blagrov,  dragi  knez in  oče! Tako te zvati čem v bodoče; Da Morani  si  še ušel,
Častitam najtopleje; Bol besji vzeti te je htel,
A še te solnce greje!"
„Le urno,  kneze,  z vranca skoči, In slugi uzdo  tu izroči, Potem  pa  mi  ob   kratkem  vsaj
Povej,  kako je   s tabo, In  kak je vojske položaj,
Se-li  končalo  slabo?"
„Kedor le cesto meč si brusi, Saj znaš, da vsakojako skusi. A vendar,  oče,  za sedaj
Oteta je dežela, Če spet ne  z misli vrag si  kaj,
Da vojska bi se splela.
In  malo,  malo  imam upa,
Da bodemo  brez  vojske  hrupa,
Ker nemška in  francoska  kri
Po  bojih  zmiraj  vpije, In  znaš,  da preje mira ni,
Če vrag se ne pobije.
Tri vojne,  oče, šle so  name, Številne,  bojevite same: Ob  Dravi prvo  sem prijel,
Ki Balderik jo vodil, In  boj  krvav se nam je  vnel,
Pa brž  sem ga  zapodil.
Probežal  vrag iz  Gorotana,
Pa brž je  v   Kranju vojska zbrana;
Ob   Kokri v  Krajno  grem  za njim,
Pa dve  sta vojski bili: Na sorskem polju ju  dobim,
Sta v jedno  se  združili.
In  včasih vse  človeku  steče, Noben  poskus  mu  ne odreče. Res,  vraga bilo  trikrat  več,
Vendar sem  nanj  se   spravil, In  naš  močnejši bil je  meč,
Krvavo jih je davil.
Pobegne vrag čez savsko polje, A meč ga naš od zadaj kolje. Čez  barje,   Vrhniko  naprej,
Čez Javornik do  Loža, Da redka zdrava je iz mej
Dospela vražja koža.
svet"  1896, št. 12.
354
A. Hribar: Knez  Ljudevit.
Potem sem  zmagoslavne tolpe Dovel do  mejne reke Kolpe: In  glej,  kjer je slovenski  rod,
Mi  zemlja je pokorna, A  ko  prestopim   Kolpe  brod,
Napade knez  me  Borna.
Kot ščuka  v  Kolpi  žre postrvi, Pozobljejo jih  moji v  krvi. GuduŠčane  sem  tu  dobil,
In  prej  že Timočane, Pokrčje ti si mi  delil,
Dobim  še Gorotane.
Dalmacija mi,  Bosna,  Srbi In  Istra  najbolj  so  na skrbi; Če te dobim Še,  oče  knez,
Potem   bo  dovršena Med  rodom  našim  trdna  vez
In  bo  država  ena.
In  kot je  nekdaj   vrli Samo,
I jaz  bom  breme vzel na ramo.
Težko  nadvladati je rod,
Mej  hudim  vsem najhuje, Če od središča se povsod
Rod  sam  le odteguje.
A  ker želiš to,  Varna,  vroče, In  ker spoznam,  da je mogoče, In ker le to jedrn je spas,
Da vrag ne bo nas zgrudil, In  da ne sne bodočnost nas,
Zato  se  bom  potrudil.
Pa,  kar me,  oče,  tu ni bilo, Se mnogo,  mnogo premenilo : Tvoj  Svitozor prišel  na dan   —
In  zdaj  za križem  hodi, Postala hči in  ti kristjan   —
In  kaj  čem jaz —?   Razsodi!
Oj  čudno  se vrti  mi  v glavi, ,Za'  nekaj,  nekaj  ,proti'  pravi. Pa toliko,  ko imam  boj,
Spoznam  narodov smeri, Da  narod vsak propade koj,
Če  ni jedrn  po  veri.
In  če zamenil zdaj  bi vero, Dobil pomoč  bi še  katero: Glej, patri j ar h mi Fortunat,
Rojak z otoka Grada, Pomoč poslati hoče rad,
Da dozori mi vlada.
Kar ti boš,  Varna,  priporočil, Po  tem se zet ti bo odločil, Ker skušen  si in  mnogo veš
In  mnogo  si počenjal, Če menjati ti vero smeš,
Zakaj bi jaz ne menjal? —"
„Pač mislil bi si Varna preje", Knez pomenljivo  zetu  deje, „Postati zemlje  vse vladar,
Kot  Kristov  krst dobiti; Pa česar kdo ne ve,  nikar
Poprej  o tem  soditi.
Sklenila čudno  so  nebesa,
In  mraz  me ob  spominu  stresa,
Da tisti ravno je odbran,
Da reši nas sirote, Ki  oče  mu  zateleban,
Bil najbolj je v vse zmote.
Nauki ti,  kako  so  mili!
In  ko  bi  zgolj  človeški bili,
Omamijo tako  srce,
Da vsak se jim  ukloni, In odpove se nehote
Poganstva, zmote sponi.
Kako tema se hitro skrije, Ko solnce zlato svit razlije! Poznal bi jaz le rad srce,
Ki uku se upira, Ki  nas  kristjani ga uče,
Da rajši v  zmoti  hira.
Povsod so, Ljudevit, kristjani, Zakaj naš rod se uka brani? Pa zdi se mi:  Slovencem  dan
Je,  Ljudevit,  dozorel, Slovenec bo  postal kristjan,
In  Svetovit bo  zgorel.
Rodovi drugi so  kristjani, Vzajemno  vsak se vragu  brani. Kot mej  bogovi se godi,
Pri  nas je ravno taka, Vsak bog prvenstva si želi,
In  nimajo  prvaka.
Lahko  se,  zet moj,  vragu  braniš, Če ljudstvo  naše pokristjaniš: V jedinosti je  silna  moč  —
Podpora sveta  vera, Podi  iz  roda  besov  noč
In vrage od večera.
A. Hribar: Knez  Ljudevit.
355
Sin  mene bo  in  Divo  krstil, I tebe  naj   bi k nama vvrstil, In  vzgled imel bo  krški dol,
Imeli vsi Slovenci, Ki jih veliko  več kot pol
Sedi  še  v  zmote  senci."
Veliko  Varna beseduje
In  zet se z Varno  posvetuje.
Popoludne pa pride  v grad
Ded  Kozma,  modri oče, Pod lipo  sede k njima v hlad,
Ker solnce še je vroče.
S
lovenija  mati, Lahko  si  vesela, Ko  bodeš sinove Spet v  krilo sprejela.
Že davno,  že davno Tvoj   rod  te je ljubil, A  ko  se preselil, Ljubezen je  zgubil.
Ko zdaj  polovico Že  Kristus jih blaži, Ostali jih narod Te Črti,  sovraži.
Beseda Kozme lepo zvočna, Prepričevalna in  mogočna I  Ljudevita koj  dobi.
Določijo  zdaj  v gradi, Da krstil  Kozma ovce tri
V prihodnji  bo  pomladi.
Slovenija mati.
A  danes  zgodila Se dvojna je sprava: Po veri  bo   ena In  rodu   država.
Slovenija  mati, Za  rod  se  ogrevaj: Za  dušni,  telesni Mu  blagor  skrbevaj!
Ne pusti so vraga Napadati zemlje, Naj  zemlje slovenske Več v last si ne  jemlje!
Dva čuvaj  zaklada In  verno ju hrani: Obvaruj   mu  vero In jezik mu brani!
Da,  ko se pisalo V  sveta  bo   povesti, Naš  narod   na  slavnem, Odličnem  bo   mesti.
Kot mati skrbeča Odganjaj sovrage, Domačih razporov Pospravljaj  nesnage.
Naj  sulica v lemež Meč  v  srp  se prekuje, Vojak  naj  pri  domu Polje obdeluje.
Tako  se bo blagor In sreča   rodila, In našemu rodu Se slava  vrnila.
Na
preji.
Z^e vlado  Porevit prevzel,
Njegova sapa veje, In  Stribog mesti je pričel;
Že Baba pšeno seje.
In  kdor je priden gospodar,
Kaj plaši njega zima! Po leti bilo mu je mar, Da polne shrambe ima.
Dvorišče  brez  skrbi  zapre,
Goved je v opažilih, Prav nič za kruh ga skrb ne tre,
In  stogov je obilih.
Ne plaši gospodinj,  če dan
Noči so  dolge vzele, Otrle  so  konoplje,  lan,
V večerih bodo  prele.
Tako  donaša časa tok
Obilno vedno  dela, In  on,   ki zmir je pridnih  rok,
Ima i dosti jela.
Ko Setek čuva ognja  plam, Po  hiši vse se giblje,
Ta plete  koš,   on  pehar tam, In  v  kotu starka ziblje.
Celešnik v  sredi  črn  stoji, Gori v  njem  dolga trska,
In  ded,  če trske plam  brli, Jej  ogel proč  odbrska.
Okrog čelešnika sede
Iz sela vse predfce, Vretena pridno  si vrte
Vse žene in device.
23*
356
A. Hribar:  Knez  Ljudevit.
In zase matere predo, Za deco,  moža, deda;
Devicam pa za doto  bo Za mladega soseda.
Skrbeti  mora ženstvo  zdaj,
Da novo pratež ima Vse ženstvo,   ko  zelen  bo gaj,
Vsak  mož,  ko mine zima.
Napravil bode na pomlad, Tako gre glas po  doli,
Slovesen praznik  krški grad Slovencem vsem okoli.
In prede vse in govori O  Kozmi,  svetem  moži,
Kako se posti, pokori, Spi na živalski  koži.
Kako prigodbe zna  lepe,
Kako  on poučuje, Kako,  kdor more, k njemu gre,
Samo,  da Kozmo  čuje.
Boril se  sam  je svoje dni Za pr"ava,  za bogove:
Zdaj  pa trdi,  bogov  da  ni, Oznanja uke nove.
Oznanja jednega Boga, Ki je  v  osebah trojen:
Očeta,  Sina in  Duha,
Da k Bogu pot je dvojen.
Nedolžnosti da vede pot
Po  krstu  v rajske  dvore, Da brez pokore se iz  zmot
V   raj  priti ne  zamore.
Kako  da v Bogu  vsi ljudje Sorodni so si bratje;
Nauki  Kozmini uče,
Da vsi smo  rajski svatje.
In Varna,  oče je njegov
Upiral se s početka, Ker uk mu,  da ni več bogov,
Je bila  zagonetka.
Pa zmodril  se je stari knez
In pustil je bogove, Ter je obnovil s  Kozmo vez,
Prijel se vere nove.
Predfce krške so  kedaj
V   vas skupno prest hodile, A  vse drugače,  kot sedaj,
Na preji govorile.
Kako  se Svetovitu  rog
Napolnjen  z  vinom  prazni,
Kako  oživljali so  log Njegov  duhovi  razni.
Kako  hodevali na kres, Kedo najlepše plesal,
Kedo  najzaljše pel je vmes In  brhko  z  nogo  krčsal.
Kako  nevarni so  možje
Po gozdih velikani: Če deva zala v ložo gre,
Težko se jim ubrani.
Kako  nosili  mu  zlata So Škratje iz prepadov,
Ki dobro klicati jih zna In,  ki želi zakladov.
In  volkodlaški  krvoses
Kako ljudi izpfval, Kako  devfčin lovski pes
Domače pse izzival.
Kako hodeva zmir okrog Po svetu deva Beda,
In človek reven je, ubog, Če ona ga pogleda.
Na ktero  njivo  se  ozre, Ves plen ji vzame Beda,
In  če si v  hlev kater odpre, Nesrečna je goveda.
Kako  ogljarjem je zlato Pokazal Dimek v loži,
Če dal le mleka mu je kdo, In  pa maščobe  v  kozi.
Kako prispo duhovi sanj Nad spečega Človeka,
Kako  spet včasih  mora nanj Natihoma priteka.
Kako  se včasih pred  nogo Ti palček meša v travi,
Če v ložo greš, je pred tabo Orjak debeloglavi.
Kako  Seljanovič polje
V   oranji s plugom stresa, Kako Vseslaviči  zmene
V   živali  se, v drevesa.
Kako da Šetek zmir sedi Pri ognji, v lonce gleda,
Okuša prvi  vse jedi, Ko se načenja skleda.
Anton  Hribar:  Knez  Ljudevit.
357
Kako je muhast včasih bil, Prevrnil sol in  mleko,
Če prve žlice ni dobil, Pomazal je obleko.
Kako povodni  mož je kdaj Device zale   kradel,
Da divji mož zapušča gaj, Da deve bi napadel.
Kako povodne deve prat Dekletom  prihitele,
Kako  so  kopat, plet,  orat Kdaj  divje deve   spele.
In koliko v gorah plesišč
Imajo lepe vile, Kako je jasen njihov vrišč,
Kako popevke mile.
Kako  svoj  čas ljubile so
One junake zale In ž njimi se sestrile so,
Jim vence zm&g dajale.
Kaj  napovedovale so
Tej,  oni rojenice, Kako  obsojevale so
To,  ono sojenice.
Kako so Kurenta   možje,
Mladeniči Častili; Našemljeni so za žene
Po snegu plug vlačili.
Kako  otroci silijo,
In  vedno jih je dosti
Na dan,  ko babo pilijo Možje na  krškem  mosti.
Kedo najlepši je kolač Triglavu v dar napravil,
In Radegostu kdo  pogač In vina več postavil.
Kako  boril z volkovi ta In oni se z  medvedi;
Kedo  prožfti bolje zna Pušice mej  sosedi?
Tako in slično  vsak večer Bilo  na preji v  vasi;
Tu pravil je,  kar znal kater, Bili so  kratki Časi.
O  vsa drugačna pa sedaj Na preji je  beseda:
Križ,  ovce,  Svetovita gaj In nauk Kozme deda.
Vse čaka,  komaj  hrepeni Po  prazniku  pomladi:
Nestrpno Šteje ure,  dni: Prejeli krst bi radi.  —
Pohajajo  kodelje že
In polna so vretena, Pošle so suhe jim trske, Odhaja slednja žena.
Se svisli petelinov klic Pa pozno noč naznanja;
Nikjer ni  čuti več predic, Že vse o Kozmi sanja.
T o r k 1 j a.
1 orklja pride na predišče, Vse pretepa,  vse preišče, In pri sebi beseduje: „Zdaj-le me nihče ne čuje! Vse globoko spi in sanja, Kar jim  Kozma ded uganja. Naj  le spe,  saj  bodo znale, Kdaj izdajice postale. Nas duhovna bitja stara V dolu nikdo več ne   mara. Dobra do sedaj smo bila, Ko smo čuvala, branila Njih imenje,  njih lastnino, Nje same in njih živino.
Zdaj  pa zbira vse na sveti, Kje da bolje je živeti. To  le  srca jim  predrami, Kar oko,  uho  omami. Ni privzemati  novosti Nikdar dobro  jako dosti. Kdor se v starem  naveliča, Se o novem prej  prepriča; Vsakoga takoj  ne sluša, Vzlasti,  če je  v kupu duša. Pojdi ljudstvo, kamor hočeš, Ako  z nami biti nočeš. Mučili te bodo besi Zmir na duši in telesi.
358
Velimir: Najmlajši mojster.
Bila mi je prej  navada, Da sem  pomagala rada: Vse  kodelje tej  in uni Sprela sem  pri bledi  luni. Njej  pa,  ki je pridna žena, Tri  napredla sem  vretena. Zdaj  pa nimam  več  dobrote, Z  mano  bodo  zdaj  sirote. Vse,   kar  v  roke bom  dobila, Vsa  vretena,   motovila,
Kar si ktera je  napredla, Prejo  vso jim  bodem   zmedla. S preslic jim  kodelje  snela, Da  me  bode vsaka  klela. Če mi  količkaj  bo moči, Prišla bodem  v  vsaki noči. Vsi bi pratež  novo  radi, Ko  pomlad bo praznik v gradi. Jaz pa bodem jih  mešala In  pri preji  zadržala--------
Toda,  kje so jim vretena? — Kje povesla so  otrena? — Vse  zaprle,  vse poskrile, Morda,  da so  me čutile   — ? Pa zori se,   moram  iti, Jutri hočem  zopet priti.
(Konec.)
Najmlajši mojster.
(Povest iz  leta   1608.  — (Dalje.)
Spisal   Velimir.)
VII.
brotnika, ki ga je  vzgojil   kakor   svojega  sina iNajmlajši mojster je težko pričakoval,  kdaj     ter  mu   pripravil  vse,   kar  si   more   tak   mlad ga mestna gosposka pokliče predse, da se opra-      človek poželeti."
viči zaradi svojega postopanja proti Črevljarski zadrugi. Toda minul je teden za tednom, a nikakega glasu ni bilo. To je Žlebnika skoro jezilo. Mlad je bil še in vajen vsako stvar hitro ugnati. Toda tisti duh, ki mu pravimo dandanes birokratizem, oprijel se je včasih tudi mestnih očetov. Tako je bilo tudi pri očetu črevljarske zadruge. Žal mu je bilo za najmlajšega mojstra, in dasi je kazal pri zadružni seji oblastno lice in neupogljivo ostrost v zadružnih pravilih, vendar je doma skoro obžaloval svoj nastop. Ko mu pride nasproti draga hčerka Anica, bilo mu je nekako hudo pri srcu. Na obrazu je bral hčerino radovednost, toda ni ji mogel povedati nič prijetnega.
Drugi dan je že na vse zgodaj poiskal svojega prijatelja, mestnega župana Janeza Sonca, ki je slonel na stolu ter gladil brado.
„0 prijatelj, kaj pa ti tako zgodaj kolo-vratiš po hišah ? Post je sedaj in pokoro bi delal, pokoro!"
„NiČ prida, gospod župan; mladina nam kaže zobe, in sin hoče vedeti več kakor oče."
„Saj nimaš sina, da bi se črezenj nosil. Hčerko ti je pa tako že mojster Žlebnik jedno spravil, drugo ti bo pa tudi vzel iz naročja. Kaj hočeš še vecr"
„Kaj ti je nagodil tako hudega? Saj ne morem verjeti, da bi znal Matijec nagajati. Pre-blago srce ima za to. Sedi k meni, da mi razo-deneš vse."
„In vendar je res, preljubi prijatelj! Žlebnik ne mara nič več slišati o ženitvi v moji hiši in lazi za tisto Tramterico, ki sedaj v mestnem stolpu čaka obsodbe za svoje hudodelstvo."
„Ej, ej, sladki moj Adame, mladi ljudje imajo svoj vkus. Vem sicer, da vaša zadruga prepoveduje ženitev mojstru izven zadruge, toda ne zameri! Srce človekovo je kakor slama, v katero vržeš iskrico ognja. Vname se, vskipi takrat, kadar ravno vržeš iskrico vanj. Toda slama hitro zgori in srce človeško se hitro ohladi. Počakaj, ne nori preveč, zakaj pomlad se nam bliža, in zimski spomini se raztope kakor sneg v južnem vetru."
„Ne vem! Žlebnik zna biti tudi svojeglaven, in Tramterica se mu je vsedla v srce kakor klop v kožo."
„Ne bodi malodušen, mojster Adame! Saj si vendar predsednik črevljarske zadruge, in ali ne znaš odpreti svojih ust ter brati levite moj-sterčku, ki še treh križev nima na svojem hrbtu."
„To se je zgodilo včeraj. Prebrali smo mu
„Ko bi le res bilo, dragi Janez Sonce! Toda     rebra,  kakor malokomu, sestavili dolgo zatožbo, najmlajši mojster več ne mara za svojega do-     izobčili ga iz zadruge in meščansko pravico . . ."
Knez Ljudevit.
(Zložil A. Hribar.) (Konec.)
Najlepša pomlad.
Z^e sedemdeseto  in jedno je  v gradi Knez  Varna  dočakal  zelenje pomladi;
Že sedemdesetkrat mu lipa cvetela, Pod  gradom   v  zelenji in  cvetji  duhtela;
Srce  mu le tuge je bivalo  bolno, In  prvič je danes  veselja  mu  polno.
Knez Varna slovenskih je  knezov  starosta, Boril se prav  mnogo  za prava je prosta.
Že sedemdesetkrat v  zelenji  in  cvetji                  Na  meču  njegovem  se  berejo čini,
Dol  krški je gledal  knez v mladem proletji;      Ki ž  njim   se boril je  v  obran  domovini.
Že sedemdesetkrat je slušal žerjave, Ki speli nazaj  so iz južne daljave:
A toliko  zgodaj  in  nežno in  milo Zelenje  pomladi še  nikdar ni Idilo;
In toliko  bujna,   zelena,   cvetoča
Ni bila Še lipa pod gradom rastoča;
In toliko  cvetja,  zelenja in trave, Kot letos,  ne pamtijo  sive že glave.
In  toliko  petja  in  toliko ptičev,
Kot letos,  ni bilo še slišati z gričev.
Pač dolgo že Varni je knezu življenje, In  mnogo  prestati je  moral  trpljenje,
In  roka  mu  trpke,  nemile usode Skrbi le delila je,  bol in nezgode;
O  mnoga  mu  bila je  borba  viharna, Pa slavno  in  srečno  premagal je Varna.
In  kadar se  vračal po  trdi je  bitvi, Vse  slavo je  klicalo  k slavni  vrnitvi.
In deve so šopke  mu  vile in  vence, Ko  vragu  otel je in  rešil  Slovence.
Na slavo so  zlagali slavne mu speve, Mladeniči  peli  so  v  dolu  in  deve.
In  k slavnim  so  zmagam  kresove  palili, In  glasno  v  rogove pri  kresih  trobili.
In  kneza  ves  narod  detinsko je ljubil, In  knez je  narodu,  kar htel   je,  obljubil.
A sreče kot danes  ni Varna okušal, Ko  slavno trobenje in  speve je slušal.
.Dom in svet"   i!
št. 13.
A. Hribar:  Knez   Ljudevit.
Saj.,  kadar je  Beda po  dolu hodila, Le  redko  se  v  dolu je grada  ognila;
In  dokler je veroval  knez  v  sojenice, Ni bivala  hiša  mu prosta  krivice.
In  dokler je veroval  v  stare bogove, Le  bridke  in  tužne užival je  dnove.
A v  sedemdeseti in  prvi pomladi Presrečen je  Varna med svojimi v  gradi.
VeČ  mari  mu niso  zdaj   stari  bogovi, Ker Varna uklonil se  veri je  novi.
Vojaštvu je  Varna bil  sina odgojil
In  v  zvezi s  Panoncem  je vojno  podvojil.
Boril  se je  knežič   s  sovragi  z  večera, Od  kterih se  vsiljala nova je  vera.
A  vragi so  knežiču  vojsko  zmandrali, In  knežiča v  ranah s  seboj  odpeljali.
In  gradski očak  mu  je rane  zacelil, Poučil  o  Kristu ga,   krst  mu  podelil.
In   Svitozor  vrne  v  domovje  se  svoje, Pa  več se  ne briga za  meč in  za  boje.
Prinesel  je  s  sabo  duhovno  orožje: Resnice  nebeške  in  milosti božje.
Goreče poprime  se  dela  in  loti,
Da narod svoj   mogel oteti   bi zmoti.
Vesel je  bil  Varna,  ko  sin  se je  vrnil; Ko  čul,  da kristjan  je,  ga  Črt   je   zagrnil.
In  grozno je  Varno  pri  srci  bolelo,
Ko ljudstvo  po  dolu  vse  h  Kozmi je vrelo.
In  bridki postajali  Varni so  dnovi, Ko  v gajih  so  sami  ostali  bogovi.
In  kadar po  dolu povprek se je  reklo, Da  Diva je  s  Kozmo,   kako ga je  speklo!
Proklel je uk  novi,  rotil je  bogove, In  klical  v  osveto je  Črne  duhove.
Zamišljen  sedeval  pri  beli je  mizi,
In  modri  ded  Kozma  ni priti  smel blizi.
Ni priti smel blizi v očetove dvore, Da novi ga veri dobiti  ne  more.
Opravljal je v gaji presveto daritev In   mnogo  za Varno je  molil  molitev.
In  mnoge je  Diva solze pretočila
In  zanj  in  za dragega  mnogo  molila.
Nebo  se  odprlo  je  prošnjam  gorečim, Poslalo  pomoč je  za Varno  prosečim.
Priromal je  z  Gradeža sveti  jim  oČe> Ki ima srce za Slovencev težkoče.
Da ljubi  Slovence,   so  Franki  spoznali,
V   prognanstvo  očaka so  v  Carigrad  slali.
In  Fortunat z  Gradeža  v   zali  pomladi, Pri Varni  oglasi  v  vrhkrškem  se gradi.
Prečudna so  božje  previdnosti pota, Da zdravi slepota,  odstranja se  zmota.
In Varna očakove  svete  nazore Premišlja in  tehta,  nič reči  ne  more.
In da bi ubranil nebeške se  vede, Knez  Varna je  nima  nobene besede.
In  predno  priplavajo  z  juga žerjavi, Že drugo  prepričanje  Varni je  v glavi.
In  predno je  v  dolu jel gaj  zeleneti, Že v  Varnini glavi  resnica  se  sveti.
In predno  na lipi so  cveti pognali, Na krškem  so gradu  malike  sežgali.
In  predno  bučele  so  prvič  rojile,
Na gradu tri  ovce za  krst  so   prosile:
Knez  Varna in  Ljudevit,  zet  mu,  in  Diva Vsem   v   Kristusa vera je trdna in  živa.
In  h  krstu  krdela  se  zbirajo  bojna In  množica ljudstva,   nešteta,  nebrojna.
V   domači  opravi,   vsi  beli,  prtneni, Ki vrlo pristoja  vsem,  dedu  in  ženi.
In  stavijo  žene  na levi  se strani,
Na desno  stran  Krke pa dedje so  zbrani.
In  dalje  ob  Krki pa kakor oblaki Posavski  in   krški so  zbrani junaki.
In   polne so  trate in polno  podolje, Kot divji golobi  bi sedli na polje.
Anton Hribar: Knez  Ljudevit.
Cvetoče je polje zeleno okoli,
A lepši je narod klečoČ tu,  ko  moli.
Obnebja nad  njimi  ne  krije  meglica, A  lepše se  množici  žarijo lica.
Vse gleda in sluša in upa in Čaka, Ko  z grada jim  družbica  mala koraka.
Knez Varna in  Ljudevit,   Kozma  in  Diva, In Fortunat z  Gradeža z  družbico  biva.
Pak  Fortunat stopi  na skalo  počasi, Z mogočno, slovesno  besedo se glasi:
„Narod  moj,  slovenski narod, Slavnih dedov,  slavni  zarod! Solza vre  mi iz  očes, Ko  ti ta pozdrav  nebes Prvič  danes  kličem  todi: Kristus Jezus  hvaljen  bodi!
Dolgo,  dolgo  v  daljnem  kraji Vzdihal  sem  po  rojstnem  raji; In  ko ljudstvom vsem okrog Že poznat je pravi Bog, Bratje moji pa, Slovenci, Vedno še so v zmote senci.
Pa kar Bog če,  biti  mora, K  meni slal je Svitozora. Knežič  vrli Varnin  sin Ranjen je  dospel trpin. Jaz   ozdravil sem  bolnika, Vam  sem slal ga svečenika.
Vas  učil je,  svoje brate, Kaj  je pravil,  dobro  znate. Rabil ni nobenih sil, Ko  vam   uke je delil; In  resnice večne,  svete, Bratje,  so od vas vsprejete.
Mene  vaš sovrag preganja, Ker se name rod naslanja, Ljudevit,  junaški   knez: Frank razrušil  rad bi  vez; Ljudevit pač  modro dela, Da je skup  Slovenska cela.
Zidal  bodem   vam  trdnjave, In gradove,  vse  priprave, Ker imate s Franki boj, Da otmemo  narod svoj. Pa če Frank tu kri preliva, Tega pač  ni  vera  kriva.
Jaz sem  bežen;  nič ne Škodi, Da le bivam  v svojem   rodi
Isti  najsvetejši dan,
Ko  naš  narod  ves   je  zbran, Da malike besje sleče, In da Kristusa obleče.
Čudne  so  Slovencev  zgodbe, Čudnejše  so  božje sodbe; Sklenil bil je večni Bog, Da bo   Kristov  zemlje  krog, Združil en pastir da bode V jedno  čedo vse narode.
Uk,  ki Bog ga sam  oznanja, Ki se pol sveta mu klanja, Uk,  ki  Krist je zanj  umrl, S čudeži z  nebes podprl, Uk,  ki grešnost posvečuje, Vam ded Kozma oznanjuje.
Vse je,  bratje,  dovršeno,
Zdaj pa kličem le še eno: Čujte bratje me iz vrst, Predno  vam  deli se  krst:
Odgovarjajte  mi jasno,
Kar vas  vprašal bodem  glasno.
Ne,  ne iščimo tu sreče, Vse na svetu je bežeče; Smrt tu  vlada in  polom, Nad  oblaki naš je  dom. Potniki smo tu  na cesti, Miren  dom  je v večnem  mesti.
,Verujete vsi  v  Očeta?' »Verujemo!"   de nešteta Množica,  da zagromi Po  dolini  v  vse  strani. ,In spoznate tudi Sina?' „Vsi  spoznamo!"   de družina.
Naj rožljajo boji glasno, Krone, žezla, to je časno. Duša več je kot telo, Stvarjena je za nebo. Najpoprej zato skrbimo, Da te duše ne zgubimo!
,In  v  Duha moči,   modrosti, Uma,  sveta in   kreposti, Verujete,  narod  moj?' „Verujemo!"   kliče roj. ,Hočete li krst prejeti?' „Hočemo,  naš oče sveti!"
388
A. Hribar: Knez  Ljudevit.
Varno  sin  z vodo  obliva, Joahima ga naziva. Še oblije glavi dve, Vsaki  drugo  da ime: Jožef Ljudevit se zove, In Marija Diva slove.
Minulo je  krsta deljenje presveto, In  srečno je ljudstvo,  in   čisto,   oteto.
A  drugo  veselje  še v  krškem je gradi: Poroka vrši se  v  cvetoči pomladi.
Ko v gradu poroka se knežja praznuje, Pod gradom  se  vojska in  narod  raduje.
Raduje se narod slovenski nešteti,
Ker v  Kristovo čedo so danes vsprejeti.
In  zgrmijo vrste roda
Po  bregeh,  kjer teče voda:
Snežno  beli  rod  kleči,
Solze toči iz  očf; Svečenika dva po  vrsti, Vsak  ob jednem  bregu  krsti.
Raduje se narod in srečo napiva, Ker je poročila s  Panoncem  se  Diva.
Raduje se  narod,  ker danes  celoten Postal je  po  veri in  rodu jed noten.
Slovenci pogum  vam,  prostost vam  in dika, Dnes ste  dobili  dva  vrla  vodnika:
Ded Kozma vas s kruhom nebeškim bo hranil, Knez Ljudevit dom pred sovražnikom branil.
H vala Tebi, hvala, Večni, Danes peva narod srečni, Da i nas ovčic ne zabiš, Ljubeznivo  k sebi vabiš.
Večni,  hvala!
Hvala,  Večni,  ki Slovence Vzbudil si iz  zmot in  sence, Solnce jim  prižgal resnice, Pahnil bese si v tamnice.
Zri,  o  Bog,  z nebes  visocih I  po svojih  nas  otrocih, Čuvaj  nas vojske in  boja, Oče si,  mi deca tvoja.
Hvala,  Večni,  ki nas reve, Tudi vzel si v svoje hleve. Tudi naš  pastir češ  biti, Hočeš tudi  nas  voditi.
Na mogočnem   Bog prestoli, Da  bi Tebe v  Krškem  doli Nikdar  narod ne pozabil, Ker si  k sebi ga povabil.
Tvoja so nebesa Širna, Tvoja zemlja je nemirna, A  ne pusti,  da  z  nemiri Se sovrag  pri  nas  Šopiri.
Hvala večni,  ki za bore Nas  pripravil  si prostore; Ki  za nas  si htel trpeti, Tudi  k  sebi nas imeti.
Prišla je  resnica zlata Od  očaka Fortunata, Cula se je sveta veda Po besedah  Kozme deda.
Mržnjo  vso  od  nas  pogubi, Narod  naš  naj  Tebe ljubi; Naj  v ljubezni  bode s Tabo, V slogi bratovski  med  sabo!
Ded Moran  stoji na skali, Kjer  Perunu  kres  se  pali: Pesem  mu je pribobnela Na uho  na dno globela; Brzo splezal je v višavo, Da  ogleda si nižavo.
In  zdaj  gleda,  gleda,   sluša  — V  dno se starcu stresa  duša. Jeze  stiskajo  se usta, Skrta,  siče in  robusta; Prste  v pest trdnostno  spaja, Kri  po  žilah  mu  zastaja.
Starec dobrega je  sluha, Ko priveja mu  na uha Slavospev  o  večnem   Bogi, Zašibita se  mu nogi. Ko o zgodbi se ovesti, Biti več  mu  ni na mesti.
In  hiti  z  obžgane  skale, Kot bi ga nevihte gnale, In  hiti  na  dno globela, Kjer je skala začrnela, In  na  skali je gromada, Sam  že sto jo let si sklada.
Svetega si  ognja  vzame, In prižge poveslo  slame. Ogenj  sveti  skup  postrže, Sveto knjigo v plamen vrže. Na gromado se pomakne, In v   gromado plam  podtakne