do okolja. Sledijo referati o vzrokih sprememb v okolju, ki obravnavajo teh­ nični napredek, ekonomski in demografski razvoj. Poseben seminar je bil namenjen vplivu tehničnega napredka na živi svet in pokrajino in vplivu preoblikovanega, večkrat onesnaženega okolja, na bivalne pogoje človeka. Na­ kazane so bile konkretne mere za racionalnejšo izrabo vodnih virov in ozračja. V zaključnem poglavju je bila podana sinteza posameznih skupin referatov s skupno mislijo o nujnosti prostorske ureditve in kontrole posegov človeka v okolje. Brez dvoma zasluži simpozij o varstvu okolja na Visoki tehnični šoli v Ziirichu pozornost geografov, saj Je metodološko opredelil znanstveni pristop k raziskovanju okolja in iskal rešitve glede posameznih konkretnih primerov. Dušan Plut Marjan Tepina: Razsežnosti našega okolja, DZS, Ljubljana 1974, str. 276. V pričujoči knjigi bo bralec, ki ga zanimajo odnosi med človeško družbo in naravo, vsekakor našel obilico zanimivih podatkov o onesnaženju in raz­ vrednotenju okolja doma in v svetu. Obravnavani so tudi drugi problemi sodobnega razvoja v obdobju tehnološke revolucije, ki vplivajo na odnose člo­ veka z okoljem. Iz celotnega dela veje avtorjevo široko poznavanje problemov. V uvodnih poglavjih je predstavljen nesluten razvoj tehnike v industrijski revoluciji, s pomočjo katere človek vse bolj obvladuje prostor in obenem ruši sožitje z naravo ter ogroža celotno biosfero. V nadaljevanju avtor razmišlja o prihodnosti človeka, ki je ob nadaljevanju današnjega razvoja negotova. Pregledno in razumljivo so razloženi osnovni pojmi o ekologiji in principi ekološkega raziskovanja. Po mnenju avtorja odpira ekologija novo stran v uveljavljanju dialektičnih in materialističnih pristopov pri proučevanju odnosa med družbo in okoljem. Vendar poglavitni problemi odnosa človeške družbe do okolja niso pogojeni samo z odnosi med človekom, njegovim delom in naravo, marveč predvsem s proizvodnimi in družbenimi odnosi, ki oblikujejo njegovo zavest. V zaključku se avtor na kratko dotakne specifičnih problemov urejanja in varovanja okolja v naši družbeni stvarnosti, ki mora v skladu s samoupravno organizira­ nostjo v prihodnosti drugače uravnavati odnose do okolja. Dušan Plut Iz tuje geografske književnosti N. A. Gvozcleckij, Problemi izučeni ja karsta i praktika, Moskva, 1972, 391 strani. Inštitut za krasoslovje in speleologijo pri univerzi v Permu, ki šteje čez sto sodelavcev in ki izdaja zbornike Peščeri (do leta 1974 15 številk), posebni oddelek za kraško hidrologijo pri geološkem inštitutu v Simferopohi, pogosta kraška zborovanja geografov, hidrologov, geologov in drugih, katerih plod so razni kraški zborniki, vse to pogojuje hiter kvantitetni in kvalitetni napredek sovjetskega krasoslovja. Izraz te rasti je tudi najnovejša knjiga profesorja geografije na geografski fakulteti moskovske državne univerze dr. N. A. Gvoz- deckega, ki ima značaj kraške monografije. Omogoča primerjavo z mono­ grafijami, ki so zadnja leta izšle pri drugih narodih in tudi v SZ (glej poročila o monografiji A. A. Maksimoviča Osnovi karstovedenija, I in II, v GV 1966 in 1971, o knjigi Karst-Important Karst Regions in the Northern Hemisphere, o Jenningsovi monografiji Karst in Sweetingovi Karst Landforms v GV 1973). Iz te primerjave lahko tudi izluščimo rast krasoslovja v okviru razvojnih krogov. Glede tega moremo ob prebiranju Gvozdeckega knjige ugotoviti, da se je marsikatera krasoslovna panoga v SZ razvijala dokaj ločeno od ostalega sveta in brez medsebojnega poznavanja dosežkov. Značilen primer je tako ime­ novana korozija mešanice. Izven SZ velja za njenega odkritelja Švicar A. Bögli. Toda tudi iz Gvozdeckega m onografije zvemo, da je njene principe teoretsko utem eljil in učinke grafično p rikazal že 1. 1939 Rus Laptev, česar pa A. Bögli ni vedel. Gvozdeckega knjiga »Problemi izučenija karsta i praktika« sloni večinoma na dognanjih sovjetskih krasologov. V tem je tudi glavna vrednost knjige za bralca izven SZ. V teoretskem pogledu so nekatere njegove panoge morebiti razvojno izza krasoslovja vodilnih svetovnih narodov, druge pa pred njim. Slednje velja po mojem mnenju zlasti za teorijo o koroziji, za znanje o raz­ krajanju karbonatnih kamnin in njegovem vplivu na raztapljanje, za vpliv vegetacije na korozijo, za poznavanje rudniškega krasa in morebiti za rajoni- ranje kraških območij. Knjigo začenja trideset stran i dolgo poglavje o zgodovini raziskovanja sovjetskega krasa in rasti domačega krasoslovja. O bstoječe kraške m onografije obravnavajo površinsko m orfologijo pred korozijo in hidrologijo. Gvozdeckemu je poglavje o kemičnem razk ra jan ju kraških kam nin, med katerim i zavzemajo apnenci in dolomiti v SZ mnogo m anjši delež kot p ri nas, izhodišče za n a­ daljn je razglabljanje. Slede poglavja o krašk i morfologiji, k rašk i hidrologiji in razprostranjenosti k rasa po svetu. Od om enjenih k rašk ih m onografij se Gvozdeckega knjiga razliku je tudi po nekaterih sam ostojnih in daljših poglav­ jih, ki im ajo naslove: problem i tipologije krasa, problem i ra jon iran ja krasa, pokrajinske posebnosti k rašk ih ozemelj in k rašk i pejsaž, kras in gradnje, kras in rudniki. Iz vse knjige seva želja avtorja, da bi dokazal samostojno in bogato rast sovjetskega krasoslovja. Pri tem je, razumljivo, ostalo malo prostora za Dinarski kras. Dinarski kraški pojavi se sporadično sicer pojavljajo na več mestih, toda v poglavju »Geografska razprostranjenost kraških pojavov«, ki obsega 30 strani in ki obravnava kras izven SZ, je kras v Jugoslaviji odpravljen na dveh straneh. Pri slovenski pokrajini Kras je sicer omemba, da je »klasično območje golega krasa sredozemnomorskega tipa« (str. 270), nikjer v knjigi pa ne najdemo pojas­ nila, da izhaja od tod termin kras in da ima to ozemlje kot tudi ves Dinarski kras poseben pomen za zgodovino krasoslovja. Avtor knjige sicer pozna nekaj jugoslovanske krasoslovne literature, zlasti izdaje 5. mednarodnega speleolo- škega kongresa, dvakrat je že tudi obiskal naš kras. Zato mu znanja o tem gotovo ne manjka. I. Gams W. Engelsclialk, Alpine Buckelfluren, R egensburger geographische Schrif­ ten, zv. 1, Regensburg, 1971, 159 str., fot. in k a r ta v prilogi. Človek je v zadregi p ri slovenjenju naslova. Doslej smo dobesedno prevajali nemški izraz Buckelwiese v g rb inasti travniki. Ko pa so uvideli, da se grbine pogosto jav lja jo v gozdu, so v nem ščini m enjali term in. O dkar tud i p ri nas strojno ravnajo grbinaste travnike, je izraz »grbinasti travniki« vedno m anj prim eren tudi s te strani. Zato tu uporab ljam naziv grb inasta tla. Pri razvoju teorije o nastanku grbin imajo pomembno mesto slovenske Alpe. Grbine na Pokljuki je preučeval S. Müller (Kosmos, 55, 1959), te v okolici Bleda, v Bohinju pri Zlatorogu, ob podkorenski Savi, v Vratih in v Planici S. Morawetz (Z. f. Geomorphologie, N. F., B. 8, zv. 1, 1964), grbine v Vojah, pri hotelu Pod Voglom in pri hotelu Zlatorog v Bohinju E. Ebers (Blätter für Naturschutz, I. 41, zv. 1/2, München 1961). Od Slovencev je grbine terensko raziskoval Jože Cvetek (glej Grbinasti travniki s posebnim ozirom na Bohinj. GV XLIII, 1971), ki je dopuščal mnogo vzrokov za nastanek grbin, dajal pa je prednost tako imenovani kraški teoriji, to je nastajanju vmesnih globelic zaradi pospešene korozije. Zaradi vsega navedenega je zanim iva Engelschalkova razprava, ki je po­ ročilo o doslej najobsežnejšem raziskovanju grbin in sicer v bavarsk ih A lpah in v predgorju v območju pleistocenskega ledenika doline in reke Isar. V raz­ prav i opisuje 112 profilov v grad ivu grbin. Izkoristil je skupno 160 m profilov, ki jih je mnogo tudi p rikazal v knjigi. G lavne ugotovitve so naslednje. Gostota