A. Dolenec: Okolo sveta\ 3t>5 Okolo sveta.1} Potopisne črtice. Spisal A. Dolenec. I. Iz Pulja do Mavricija. ilo je prvi petek meseca kimovca 1890. leta, ko smo se odpeljali iz Pulja na Njega Veličanstva vojni ladji »Sajidi.« Vsi mornarji in morski podčastniki, osiveli v službi, zmajevali so z glavo in nam prerokovali, da se ne vrnemo na domače obrežje, ker smo nastopili pot okolo zemlje v petek. V Pulji smo za »contra-carre« ali za meso — tako se namreč imenuje prostor za kadete na ladji — nakupili vsega, kar nam je nasvetoval naš »capo gamela«. Zadnji dan smo bili še na kopnini, potem smo se odpeljali v čolnu na ladjo, katera bi nas za leto dnij odslovila od naše zemlje. Močno je pihal severovzhodnik, tako da smo zapustili osrednje pristanišče zgolj z jadri, ne da bi rabili stroj. Ob treh popoldne nas je poklical poveljnik vsakega na svoje mesto. Po izvrstnem manevru smo ostavili domovino; s topnjače »Novare« so zagrmeli topovi, mornarji pa so nam zaklicali »Hura!« Naše moštvo, kateremu smo se pridružili tudi mi, zaklicalo je takisto trikrat »Hura!« —Iz početka je bil veter močan, tako da so nekateri že tedaj bogu Neptunu za dveletno vožnjo darovali neizogibno svojo žrtev. v »Sajida« se je srčno upirala hudemu pišu in plavala hitro. Četrti dan že smo se peljali mimo jonskih otokov. Dne 10. kimovca zvečer ugledamo otok Arovathi. Obrnili smo ladjo na zapadno stran otokovo in se usidrali prav blizu obrežja. Rešilni čoln smo izpustili v morje, in poveljnik s tremi častniki in dvema kadetoma se je odpeljal na kopno zemljo. Na otoku je grški samostan, pri katerem se ustavi vsaka ladja, katera sploh količkaj utegne, da podari vrečo jestvin ali boljšega žganja samostancem. Zato dobi sod mrzle vode iz vodnjaka. Ko sta se ponoči vrnila naša prijatelja, rekla sta, da samostan ni tak6 ubožen, kakor bi kdo mislil, ampak da ima polne kleti dobrega vina in marsikak izvrsten prigrizek. Od tega otoka smo skoro prišli v Sredozemsko morje do otoka Kreta divars. Veter se je izpre-minjal, toda v obče ni bil neugoden, tako da smo za teden dnij upali *) Nekateri okrajšani odlomki teh črtic so bili že priobčeni v »SI. Narodu« ; tukaj podajamo celotni potopis. Dasi je pisatelj (sin g. svetniškega tajnika dr, H. Dolenca v Ljubljani) še mlad, vender se kaže iz njega črtic natančno opazovanje, in zato utegnej o zanimati tudi naše čitatelje. [/red. 306 A. Dolenec: Okolo sveta. priti v Port-Said. Omeniti je treba tukaj nekoliko našega dnevnega dela in gibanja na krovu: Od polnoči do štirih zjutraj traja tako zvana »pasja straža«. Jedna divizija je v službi, dočim druga počiva v visečih posteljah. Ako je veter močan in morje nemirno, truditi se je tako, da človeku kar kosti pokajo. Ako piha veter jednakomerno in je mrzel, tedaj ima stražnik dvoje opravil: čuvati in zmrzovati. Kadar pa je morje mirno, tedaj je soparno, da je človek od potu moker, kakor bi zlezel iz vode. Takšna je »pasja straža«. Ob štirih zjutraj se menjajo straže in prične se jutranja straža, katero zovejo »dijano«. Ta je že prijetnejša. Jadra, katera so bila ponoči zaradi opreznosti zavita, razvijajo se sedaj; pričenja se delo na krovu in čiščenje vse ladje. Oblekel sem velike škornje in hodil po krovu, kateri je bil kmalu 5 cm pod vodo. Kadar se ladja čisti, treba je dobro paziti in vestno izvrševati svoj posel. Nobenega madeža ali praška ni smeti videti, da se izogneš ukoru ali trpkim besedam. Na ladje sprednjem delu, kjer je kuhinja; ondukaj je najteže čistiti krov. Ves čas lahko vpiješ in prosiš, toda to pomaga le malo. Kuharji so posebni siromaki, ker cesto onečistijo prostore brez svoje krivde. Evo kuharja, ko gre ne kaj varno čez krov! V rokah drži skledo z jajci; kar se pridrevi morski val; ladja se zaziblje, in kuhar leži na tleh. Višji kuhar se zaradi tega tako prestraši, da izpusti posodo, napolnjeno s paradižno omako, na tla in hiti kuharju na pomoč. Vender tudi on ni varen'na krovu in skoro leži takisto na tleh. Oba se potem z združenimi močmi vzdigneta in hitita v kuhinjo, kjer sta bolje vajena. To potem nima drugih nasledkov, nego da dobiš pri kosilu v paradižni omaki jajčje lupine, v močnati jedi pa omako. Ali zaradi tega ni da bi tožil; tudi kuharja, zlasti višjega, ne mine dobra volja. Nekoč se spozabi njegov služabnik, da ima že polna usta; vedno pa še pokuša jedi. Ko ga višji kuhar pozove, naj se opraviči, seveda mu ne more odgovoriti. Zato si pomaga s prsti in tako naznanja, da je hotel samo pokusiti. Toda višji kuhar mu založi takšno zaušnico, da mu od strahu pade jed iz ust, potem pa dostavi italijanski: »Prihodnjič govori z usti in delaj z rokami, ne pa narobe 1« Jaz sem bil v oddelku, kateri je imel nalogo stražiti. To je jako naporno, ker traja straža osem ur na dan. Podnevi se še prebije, toda ponoči ne veš kaj početi. Spati ne smeš, opravila tudi ni dosti, in tak6 hodimo po krovu, da si preganjamo spanec. Skrivaj tudi pokadimo kakovo cigareto, da ostanemo treznejši; potem pa stopimo smelo izza skrivišča na krov. Pozno ponoči pride služabnik s čajem ali A. Dolenec: Okolo sveta. 307 črno kavo. Obično je namreč, da pošlje službujoči častnik svojemu kadetu na stražo kaj krepilnega. Jako vesel je kadet, kadar zvon osmič udari; tedaj se menjajo straže. Zaspano pride njega naslednik na krov. Vsak bi ga pomiloval; ali zavest, da gremo počivat v viseče postelje, preseza čustvo pomilovanja, in hladno se mu umaknemo. Zjutraj nas zopet vzbude, da opravimo jutranji posel. Ko se oblečemo in umijemo, izpijemo čaj ali kavo. Podnevi so razne vaje in šola, kjer se dogaja marsikaj prijetnega, ker so mornarji večinoma novinci. Preiskuje obleko, vprašal je službujoči častnik svojega vojaka: »Koliko parov nogovic imaš?« — »Tri pare, gospod.« — »Kje jih imaš?« — »Jeden par, gospod, imam na nogah, jeden par sem izgubil, jeden par so mi pa včeraj ukradli.« Ker smo se morali zvečer slačiti v contra-carreji, misli si lahko vsakdo, kako je bilo v njem, ko so ležale obleke 34 kadetov na vse strani obrnjene in razmetane. Toda to še ni vse. Ako si pogledal natančneje, videl si med obleko skrite tudi — kadete. To so oni nesrečniki, kateri so bili na ponočni straži, toda po izpremembi niso prišli v svoje postelje, ampak sem, da bi lahko spali nekaj ur čez določeni čas. Zjutraj se zdajci vse oživi v contra-carreji. Vsakdo išče svoje obleke; vsakdo bi bil rad prvi oblečen. Navzlic velikemu ropotu spe oni kadetje trdno dalje, kakor bi bili mrtvi. Ponoči nam rabi torej contra-carre kakor spalnica in riznica. Kadar so vsi kadetje opravljeni, izpremene služabniki contra-carre v jedilnico. Dve dolgi mizi se pogrneta, in skoro smo zbrani pri zajuterku. Potem gremo na krov, da opazujemo, kako daleč smo prišli ponoči. Ob desetih se mesa zopet polagoma polni. Takrat pridejo samo oni, kateri ne morejo pričakati poldne, da ne bi prej pojedli kaj malega. Od 10.— Il^a- ure rabi carre za vizitacijo moštva in druge službene opravke, pri katerih smo prisotni vsi. Po kosilu gremo počivat; potem igramo tarok, toda ne toliko za denar, kakor da si preganjamo dolgi čas. Ob petih se prično večerne vaje, katere trajajo do 6. ure; potem večerjamo. Po večerji se zopet zberemo na krovu, da se nasrkamo zraka in nekoliko pokadimo. Te večerne ure so sploh najprijetnejše. Tudi mornarji so po večerji prosti; lahko jih opažaš, kako se ločijo po narodnosti in dostojanstvu. Tukaj so najstarejši podčastniki, kateri pušijo iz kratkih lončenih pipic in govore o dogodkih minulega dne. Nedaleč od njih so mlajši podčastniki. Ti niso več tako resni kakor prejšnji, pri katerih samo debeli profos časih provzroči nekoliko smeha. Mlajši podčastniki tudi pogostoma kaj zapojo, zlasti ako jim poidejo do-vtipi in smešnice. Nekoliko dalje vidiš nižje moštvo, razdeljeno po 308 A. Dolenec: Okolo sveta. narodnosti. Mornarji ležč na tleh, in vsak oddelek prepeva svoje pesmi. Ob osmih zvečer je vse končano. Pevci utihnejo, mi presta-nemo kaditi. Vse je mirno. Moštvo se postavi v vrsto, in debeli profos prečita ukaz za naslednji dan; mornarji mu odgovarjajo s številkami. — Ko je tudi to končano, gredo prosti mornarji spat. Dne 18. kimovca smo dospeli v Port-Said. Ker je obala zelo nizka, zato smo pozno ugledali mesto, katero nima ni jedne visoke zgradbe razven svetilnikov, katere zapaziš že iz dalje. Dasi ne vidiš kopne zemlje, vender spoznaš po temnejši barvi morja, da je blizu. Umazano-zeleno barvo dobiva morje od Nila, kateri prinaša mnogo zemlje in nesnage vanje. Pred vhodom smo najeli pilota, kateri nas je privedel po plitvem morji v pristanišče. Takoj pri vhodu se pričenja sueški prekop. V pristanu je bilo več bojnih ladij, jedna turška, jedna angleška in jedna francoska. Ko smo prišli v pristan, pozdravili smo se z običnimi streli. Na vožnji v pristanišče smo videli tolpo črncev, kateri so v vrečah nosili premog na ladje; drugi pa so nas pozdravili z velikim vpitjem, ko smo se peljali mimo njih. Toliko da smo se usidrali, že je bilo okolo ladje vse polno čolnov, v katerih so črnci kričali kakor za stavo. Umeli seveda nismo niti besedice. Popoldne smo se civilno oblekli in šli na zemljo. Takisto smo pozneje zmiraj v tropiški obleki hodili na kopnino. Ta obleka je popolnoma bela, z belimi platnenimi čevlji, višnjevim ali rdečim pasom, srajco od flanela, dolgim civilnim ovratnikom in angleškim klobukom. Razven tega smo imeli v rokah palice, v žepu pa samokres, kateri nam je cesto rabil prav dobro. — Ko pridemo na stopnice, držeče z ladje na zemljo, zbere se zdajci kakih trideset Arabcev, kateri kriče v slabi nemščini: »Landsmann, komm herl« ali pa »Gib halbe Frank!« Dobro moraš paziti, da te divja drhal ne vrže v morje. Navadno smo najeli najoddaljenejšega Arabca; zaradi tega pa so se drugi časih kar stepli. V čolnu sedeč bi mislil, da je sedaj konec vsi nadlogi in da se mirno pripelješ do obrežja. Toda naredil si račun brez — Arabca. Toliko da je odrinil s čolnom, že prosi napoj nine in to čudovito vztrajno. To bi se še prebilo, sam6 da bi bil nekoliko ponižnejši. Kar je menj od pol franka, niti ne vzprejme. Ako se pa daš preprositi in mu daš »bakšiš«, ni še zadovoljen, imeti hoče še več. Nekoč smo se peljali na krov. Ker je bilo že precej pozno in sem imel ono noč »pasjo stražo«, mudilo se mi je zelo. Da ne bi zamudil, rekel sem Arabcu, naj vesla hitreje. Odgovori mi, da ne more; ako mu pa dam bakšiš, podvizal se bode. Ker sem bil že nejevoljen zaradi straže, razjezile so me te besede takcS, da sem potegnil nenabit samokres iz žepa A. Dolenec: Okolo svetd. 309 in pomeril vanj, rekši: »Sedaj veslaj, sicer te ustrelim!« To je izdalo. Skoro smo bili na krovu. Toliko da stopiš iz čolna, že te zopet obsuje tolpa črncev, kateri se ponujajo za tolmače. Od brega do mesta je slab pot, debelo potresen s peskom, nanešenim iz puščave, tako da se udiraš kar do členkov. V mestu so pota boljša. Mesto šteje okolo 20.000 stanov-nikov, izmed katerih je nad polovico domačinov. V njem niso velika poslopja, vender ima mnogo zanimljivega za Evropce. Mesto je razdeljeno v evropski in arabski del. Pri prvem je glavna cesta via commercio; široka je in ima vse večje prodajalnice, kavarne in hotele. Ostale ulice so večinoma zelo ozke. Na konci evropskega dela je veliki trg, sredi njega park s paviljonom in vodometom. Podnevi in ponoči je po ulicah jako živo. Cel6 menjalci denarjev opravljajo svoj posel pod milim nebom. V prodajalnicah je mnogo lepih stvarij ki-tajskega, japanskega in turškega izvora. Človek ne ve, kaj bi kupil; najrajši bi vzel vse. V arabski del ni varno hoditi ponoči; podnevi pa, predno si še dobro stopil v mesto, pride ti naproti tolpa Arabcev z osli. Prosijo te in ponujajo svoje živali, da bi katero zasedel in kam pojahal. Široka cesta te vede tudi skozi arabski del, samo da se v nji do členkov udiraš v pesek. Druge ulice so zopet zelo ozke. Tu je kavarna poleg kavarne, katere so vse polne starih Arabcev in zamorcev; nekateri pušijo iz pipe, drugi igrajo razne igre; ondu zopet moli Arabec. Proti vzhodu obrnjen stoji pokonci; kar se vrže na preprogo, poljubi petkrat do šestkrat tla in zopet vstane. — Tu stoji mošeja; vsakdo, kdor stopi vanjo, sezuje si čevlje in dobi suknene. Potem pridemo do pouličnega gledališča. V krogu stoje Arabci in zadovoljno gledajo plešoče tovariše. Zdajci se vsi zasmejejo; morda je povedal plesalec dovtip. Tukaj si tudi lahko ogledaš odhajajočo ali došlo karavano. Velblodu toliko nalože na grbo, da misliš, kar vstati ne bode mogel, ker ga natovorijo klečečega. Toda ko pride čas, dvigne se počasi in koraka varno dalje. Zvečer, ko je solnce zatonilo, jahali smo navadno kam na oslih. V Port-Saidu jahajo namreč skoro zgolj osle, kateri so jako vztrajni in brzih nog. Ne da bi jih tepli, dirjajo neprestano, in gonjači, kateri teko čudovito vztrajno za njimi, dohajajo jih iz težka. Taka ježa pa ni preprijetna, ker te nadležni Arabec vedno prosi bakšiša. Ako mu kaj daš, miren je za četrt ure; potem pa iz nova prosi. Pri daljših ježah je navadni konec ta, da je bakšiš večji od zaslužka. 20 3io A. Dolenec: Okolo sveta. Večerjali smo navadno v hotelu, potem smo šli v ponočno kavarno, kjer je igrala godba. V Pord-Saidu, kakor tudi v drugih južnih mestih, igrajo češke kapele, večinoma sestavljene iz mladih deklet, katera se pa nadzirajo jako strogo; ni se jim moči približati in se zabavati ž njimi. Prebivalci so Evropci, Arabci in zamorci. Prvi imajo v rokah hotele in trgovino, drugi pa prenašajo premog na ladje. Zamorci so leni in večinoma postopajo; zaradi tega so razmerno dobro rejeni, dočim so Arabci suhi, toda lepo rasli in jako mišični. Arabci imajo do malega evropski oblik, samo da so svetlorjavi. Zamorci imajo one znane debele ustnice in krasne bele zobe, ker jih vedno drgnejo z nekim lesom. Obleka domačinov nima ničesar posebnega, zlasti moška ne. Ženske, mohamedanke, oblečene so popolnoma v črno haljo, samo oči se jim vidijo. Občevalni jezik Evropcev je francoski, laški in angleški, nekoliko tudi nemški; domačini govore arabski. Toda tudi laški, angleški, celo nemški se lahko pogovarjaš ž njimi. Po dveh dneh smo šli dne 20. kimovca iz Port-Saida in nastopili pot skozi sueški prekop, katera je trajala skoro dva dni. Prekop je 186 km dolg; širok 50—60 m, na najširšem mestu tudi do 100 m. Na obe strani se s krova vse prav dobro razločuje na prosto oko. Na desni in levi strani ni drugega nego peščena ravan, kjer ni videti ničesar zelenega. Jezero ali laguna izpremeni tu in tam jednoličnost. Velike jate povodnih ptic poletavajo iz jezera; neprestano se dvigajo peščeni smrki. Za vožnjo so po nekod napravljene postaje, kjer se ladja izogne ladji. Na teh postajah je prekop nekoliko širši. Razven tega so postaje na onih mestih, kjer stanujejo nadzorniki in zemlje-merci. Tukaj ladja tudi zve, sme" li dalje ali ne. Ako mora počakati, umakne se drugi ladji prav do brega, kamor jo potegnejo z debelimi vrvmi. Na nekaterih krajih so veliki stroji, s katerimi čistijo prekop; ondu so tudi plavajoča stanovanja za delavce. Ob prekopu so nekatere velike vasi, med katerimi je Kantara največja. Hiše so jako preproste ; tudi je videti dokaj šatorov. Ponoči se smejo voziti skozi prekop sam6 elektriško razsvetljene ladje. Nam se je zdelo bolje, počivati v velikem grenkem sueškem jezeru »Timsah«. Prekop drži namreč tudi skozi dve grenki jezeri. Poleg jezera je prijazno in čisto mesto Iz-majlah. Nastopnega dne 21. kimovca smo nadaljevali pot. Na spodnjeln delu prekopa je dežela čimdalje hribovitejša in obrežje tako visoko, da zapira ves razgled. Tisto popoldne še smo prišli v Suez. Mesto je ravno na konci prekopa. Suez je bil do leta 1859., k° so za" čeli graditi prekop, znamenito mesto, kjer se je stekala vsa vzhodna A. Dolenec: Okolo svetd. 3" trgovina; blago so nalagali velblodom in ga prevažali do Nila, od tod pa do Sredozemskega morja. Sedaj gre vsa trgovina po prekopu, in mesto je važno samo še za trgovino z Egiptom. Ker je pol ure od prekopa, morali so na obrežji zgraditi velika skladišča, tak6 da se je ondu skoro razvilo drugo mesto. Od mdrja v Suez držita nasip in železnica; tudi na oslih lahko jahaš v mesto. Tako smo storili nekateri, dočim so se drugi peljali po železnici. Ti so v Suezu izstopili kar na cesti, ker mesto na tej strani nima kolodvora, nego ima ga na drugi strani, odkoder drži železnica v Kairo. Hiše v Suezu so večinoma majhne, ulice ozke in ne kaj čiste. Belcev je malo; večinoma stanujejo tu Arabci. Podnevi je vse pusto in prazno, tem živahneje pa je zvečer. Najeli smo si osle in jahali v oni del mesta, kjer so tako zvani »cafe chantants«. Na vzvišenem odru so nekje v taki kavarni sedeli prekrižanih nog trije možje in jedna deklica. Prvi je igral mandolino, drugi citre, tretji tamburino, in vsi so spremljali deklico, katera je pela arabski. Pesem ni bila kar nič prijetna; nje vsebina je bila neki minljivost sveta. Pozno zvečer smo zopet zasedli osle in dirjali po ozkih ulicah. Za nami so se podili kričeči gonjači; vsak je hotel biti prvi. Čudim se še sedaj, da se ni pripetila nobena nezgoda. Prišedše iz mesta, obsula nas je tolpa Arabcev, kateri so zahtevali najemnine. Dolgo smo se prepirali, predno smo se pogodili. Vender so nekateri Arabci še vedno zahtevali plačila. Marsikdo izmed nas je moral plačati dvakrat, trikrat, toda še ni dobil osla, ampak po dva sta morala sedeti na jedni živali. Veseli smo bili, ko smo prišli v pristanišče. Dne 22. kimovca zjutraj smo odjadrali iz Sueza v Rdeče morje. Obrežje je zelo hribovito, dasi posamezni griči niso kaj visoki. Videli smo goro Sinajsko. Vse gorovje je golo ter ima jako ostre vrhove in ostre zareze. Vožnja po Rdečem morji je precej nevarna zaradi mnogih čerij, katere so ali pod vodo ali nad njo. Najeli smo arabskega pilota, kateremu pa ni bila posebna prilika, da bi pokazal svoje zmožnosti. Videli smo tri parobrode, kateri so obtičali na pečinah. Na nekaterih pečinah so svetilniki. Veter je bil ugoden; toda kadar se je polegel, zakurili smo stroj in tako prišli razmerno hitro (v devetih dneh) v A d en. Vročina je bila v Rdečem morji kar neznosna. Akotudi smo bili opravljeni prav lahko, vender smo bili vsi premočeni od potii. V spodnjih prostorih ni bilo moči spati, kaj li, kadar smo morali kuriti stroj. Večinoma smo spali na krovu pod milim nebom. Najslabše je 20* 312 Književna poročila. bilo v jedilnici, kjer nas je bilo na ozkem prostoru zbranih 34 mož. Na krovu so mornarji kar cepali od vročinske bolezni. Pili pa so pijačo od vode in črne kave, dočim smo si mi mešali različne stvari, da ni bilo treba piti mlačne vode. To so bili hudi časi, dokler nismo dne I. vinotoka dospeli v pristanišče Steaner Point. (Dalje prihodnjič.) Književna poročila. 11. Levstikovi zbrani spisi. Uredil Frančišek Leveč. I. in II. zvezek. Poezije. Ljubljana. Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1891. Ko bi se šlo za to, s primernim zaglavjem opremiti zbirko poezij, ki leže' pred menoj v krasnih dveh zvezkih, to gotovo ne bi bilo moči najti prikladnejšega nadpisa, nego je oni amotto% katerega si je zložil Gregorčič sam za svojo zbirko: Poet, le malokomu znan, Leži po svetu razmetan; Da kip njegov bi vam podal, Raztresene sem ude zbral — Ne vseh! . . . a kdor pregleda te" Spozna mu glaVo in srce"! Res je, da maloznan Levstik ni bil, in glavo in srce smo mu že dobro poznali tudi prej; tem bolj pa se ujema vse drugo. Ne samo, da je priobčeval Levstik svoje pesmi v različnih zbirkah in časopisih (gl. »Zvon* 1891., str. 15.) in to ne vselej pod svojim imenom, ampak mnogo poezij — dobre tretjine Levčeve zbirke — niti objavil ni. Res je, da je bil Levstik najmarkantnejša prikazen najnovejše literaturne dobe od Prešerna do zadnjih let, kateri je on sam dal pravec in udaril pečat krepke svoje individuval-nosti; res da smo ga vsi dobro poznali zlasti kot kritika, purista in narodnega »tlačana«, »Pilatuša«, ki je mnogo več nego na javnem odru delal skrivnostno za kulisami kot »režiser*, vender lahko trdimo, da o njem pesniku, toli obsežnem, kakeršnega se nam kaže sedaj v zbranih poezijah, menda nihče izmed nas ni imel ni malo pravega pojma, razven njegovih mnogoletnih prijateljev in učencev. Zbrana dela Levstikova — zlasti trdim to o poezijah — imajo tedaj še ves drug pomen negoli n. pr. Stritarjeva ali Jur- 360 A. Dolenec: Okolo svetd. Okolo sveta. Potopisne črtice. Spisal A. Dolenec. I. Iz Pulja do Mavricija. (Dalje.) d en, dandanes angleška svojina, leži na južni strani Arabije. Ker nima dobrega pristanišča, zato je zajedno njega pristanišče Steamer-Point. Aden je na majhnem polotoku, v žrelu nekdanjega ognjenika. Vsa pokrajina okolo mesta, takisto otoki v okolici in v južnem delu Rdečega morja so vulkanskega izvira. Mesto je bilo znamenito že za Rimljanov, v 13. stoletji pa je štelo po poročilih Marco Pola do 80.000 prebivalcev. V poznejših letih je zopet prepalo, in ko so prišli leta 1837. vanje Angleži, bilo je malone neobljudeno. Skoro pa se je zopet razvijalo, ker so se trgovci in drugi ljudje selili vanje. V arhitektonskem oziru po mestu ne vidiš kaj posebnega. Hiše so večinoma majhne, zidane v jedno nadstropje. Veliki trg, kateri rabi zajedno trgovini z velblodi, deli mesto v dva skoro jednaka dela. Javnih poslopij je le malo. Posebnost v Adenu so vodnjaki. V mestu namreč ni pitne vode, in ker poleg tega malokdaj dežuje v teh krajih, zgradili so že v rimskih časih velikanske vodnjake, v katerih se je nabirala deževnica. Ko so prišli Angleži semkaj, bili so skoro vsi vodnjaki uničeni. Tri so popravili, in ti zadoščajo vsem potrebam. Zelo veliki so in leže drug vrhu drugega kakor terase. Voda se odteka z gore v prvi vodnjak, iz tega pa v spodnja dva. Vodnjaki so pol ure od mesta; do njih drže drevoredi, jedina izprehajališča. Razven teh drevoredov je malone vsa okolica brez drevja. Mesto ima tudi 7 do v 8 milj dolg vodovod od Seik-Othmana; njega cevi so po nekod odprte, da si potovalec lahko ugasi žejo. Voda pa ni ukusna, ker je preslana. V Aden nismo zahajali mnogo, ker tam ne dobiš skoro ničesar. Ostajali smo večinoma v Steamer-Pointu, ki je na desni strani od vhoda v pristanišče. Na bregu je dolga vrsta pravilno zidanih, s stebri okrašenih hiš. Nad njimi vidiš vojašnico za posadko, druga javna poslopja, n. pr. stare agencije in zaloge za parobrodna društva; tudi vsi konzulati in uradi so tukaj. Steamer-Point leži na polotoku, kateri se razteza daleč v morje in se končuje z ognjeniškim gorovjem. Sta-novniki so zmes vseh narodov. Angleži so večinoma vojaki, katerih je v Adenu precej; Francozje, Lahi in nekoliko tudi Angleži so trgovci A. Dolenec: Okolo svetd. 361 in posestniki hotelov. Poleg domačih Arabcev je mnogo Somalcev, ki so prišli z nasprotnega afriškega polotoka in so najlepše pleme vseh zamorskih plemen. Polti so temnočrne in si obično mažejo lase z ugašenim apnom; odtod prihaja njih svetla barva, katera kaj čudno pristoja črnim njih obrazom. Večinoma imajo kratke, zavite lase, vender nosijo nekateri tudi dolge lase, takisto zavite. Odrasli Somalci opravljajo hlapčevske posle, nedorasli pa postopajo in se ponujajo za razna opravila. Tujce neprestano nadlegujejo za bakšiš. Ti dečki imajo čolne, izdolbene iz debla, in jih prav ročno vodijo z jednim samim veslom. Od daleč že jako kriče proti prihajajoči ladji, naj se jim vrže kaj denarja v morje, zakaj potapljajo se res izborno. Čudili smo se, da morski volkovi, katerih je tukaj obilo, niso požrli nobenega dečka; morda je venderle res, da te ribe ne marajo črncev. Obleka Somalcev je jako preprosta; možje imajo samo rute okolo ledja, ženske pa so popolnoma odete v krpe in halje ter nosijo mnogo lišpa. Moški imajo okolo vratu usnjen pas, posejan z dragocenimi kameni; takisto nosijo na rokah usnjene, jako tesno prevezane napestnice. Arabske Žide je prav lahko spoznati po dolgih »pajkes«, dočim je ostala glava ostrižena jako kratko. Arabci in Somalci jih močno sovražijo, tako da jih morajo braniti angleški redarji. Čudno kazen so domačini prisodili zidom: nikoli ne smejo zajahati konja, zanje je osel. Židi se bavijo z obrtom in rokodelstvom, menj krošnjarijo Njih stanovanja so ubožna in nesnažna. Tistega večera, ko smo sem prišli, napotili smo se na kopnino. Na obrežji nas je čakalo mnogo somalskih fijakerjev. Vozovi so jed-nouprežni, široki in imajo po štiri sedeže. Pot drži skozi Steamer-Point, potem tik obrežja čez prelaz, kjer je redarska postaja. Na drugi strani onega prelaza je cesta ravna do omenjenega gorovja. Pokrajina je pusta, peščena in brez drevja. Velike ptice ujede letajo brez vsake nevarnosti po nji. Cesta je vedno jako živahna. Tu vidiš štirikolesne in dvokolesne vozove, naprežene s konji, volmi ali velblodi, osliče, kateri nosijo vodo v prašičjih mehovih; mimo tega lahko opazuješ karavane in različne šetalce. — Pri Mehalahu se cepi pot: jeden drži v Seik-Othman, drugi v Aden. Od Mehalaha gre precej vkreber, tako da mora hlapec stopiti z voza in pomagati konju. Na vrhu so velika vrata; blizu njih so topovi in posadka. Zvečer ob 10. uri se vrata zapro. Od tod drži cesta nizdolu v Aden med visokimi skalami. Ko smo drugo jutro zopet prišli iz Steamer-Pointa v Aden, sklenili smo nazaj jahati na velblodih. Na trgu smo si najeli vsak po jednega. Nekoliko čudno se nam je zdelo, ko smo bili zdajci tako 362 A. Dolenec: Okolu svetil visoko. Začetkoma smo jezdili korakoma, pozneje pa so gonjači hitreje podili svoje živali. Kakor se ziblje velblod, tako smo se zibali tudi mi, od zadi naprej. Skoro smo bili vsi premočeni od potu, ker je bilo silno vroče. Vsi utrujeni smo prišli v Steamer-Point in po kratkem počitku šli v mesto, v čegar bazarjih je videti mnogo stvarij indijskega, japanskega in kitajskega izvora. Ladja naša je ostala v Adenu štiri dni. Predzadnji dan smo se napotili nekateri še v zelenico Seik-Othman. Spotoma smo prišli do lepega vrta, kjer smo se zlasti čudili premnogim ptičjim gnezdom, katerih je 50—100 na jednem drevesi. Gnezda vise z vejic kakor pri nas hruške. — Pol ure smo gazili v pustinjskem pesku do zelenice. Seik-Othman ima samo dve kameniti hiši, ostale so od ilovice. Zelene palme, katere kipe izmed hiš, Evropca nekoliko bodejo v oči, ker oko ni vajeno drugemu nego pesku. V okolici je mnogo malinov na veter. Stopili smo v arabsko hišo, kjer so nas vzprejeli jako gostoljubno. Ker so ravno obedovali, povabili so nas, naj prisedemo. Sedli smo s prekrižanimi nogami na tla, Arabci pa so sedeli na nizkih podnož-nicah. Ponujali so nam rib, kruha in kokosovega mleka. Da bi jih ne razžalili, jedli smo tudi mi kar z rokami. Dnč 5. vinotoka je odplula »Sajida« proti Diego Garcia. Pri odhodu smo morali kuriti parni stroj, ker je pihal nasproten veter, in takisto smo se okolo 100 milj daleč vozili s parom. Spotoma smo lovili ribe, katerih je kar mrgolelo okolo ladje. Ker je bil ščip in morje mirno, bila je ponočna vožnja krasna, zato smo ostajali do pozne noči na krovu. Dne 12. vinotoka smo ujeli morskega volka. Moštvo je bilo razkropljeno po vsi ladji in pripravljeno za vizitacijo. Kar se nam naznani, da je morski volk blizu. Kakor bi trenil, zbero se vsi mornarji na krovu. Res je plaval morski volk, blizu 3 m dolg, za ladjo v vodni brazdi. Urno se vsi pripravijo za lov. Celo dispenzer prihiti iz temnih svojih jedilnih shramb in prinese nekaj kosov slanine za vado. Veliki trnek z mesom vržemo v vodo, mornarji pa drže" debelo vrv, čakajoč povelja, da bi jo nategnili. Sedaj vržemo mornarsko suknjo v morje. Volk jo hlastno popade, toda videč, da v nji ni ničesar zanj, bruhne jo zopet togoten iz sebe. Ugledavši slanino, splava k nji, povoha jo in se igra, potem pa zopet odplava. To se ponavlja večkrat. Mislili smo že, da bode naš trud zaman, zlasti ker smo minuli dan ubili vola in vrgli odpadke v morje, s katerimi si je morski volk izvestno napolnil želodec. Poskusili smo ga ujeti v zanjko; ali tudi to nam je spodletelo, dasi je bil že v nji. Kar se zapodi zopet na slanino, leže nekoliko na stran in jo pogoltne, ž njo pa tudi A. Dolenec: Okolo svetd. 3<>3 trnek. Na povelje: »Nategnite vrv!« potegnejo ga mornarji na krov, kjer ga krovni načelnik z udarci omami. Sneli smo mu kožo in mu razrezali telo; kožo, zobovje in hrbtanec smo spravili, vse drugo smo vrgli v morje. Sam6 kos mesa smo dali kuharju, da nam ga je pripravil; teknilo nam je dokaj dobro. — Drug zanimljiv dogodek je bila slavnost, katero smo priredili dnč 24. in 25. vinotoka, ko smo pripluli blizu ravnika. Ob 1/38 uri zvečer — pri vas v Ljubljani je bilo okolo 4. ure popoldne — zbralo se je vse moštvo na krovu. Ko se je začul na desnih stopnicah klic: »Ahve il nave«! vedel je vsakdo, kaj pomeni. Pilot je prišel napo-vedat boga Neptuna. Z rdečo svetilnico v roki je došel skozi vrata, katera drže" iz baterije, po stopnicah, takcS da je bilo videti, kakor bi prihajal iz morja. Ogrnjen je bil v nepremočno haljo, na glavi pa je imel velik deževni klobuk. Dičila ga je dolga, bela brada; na strani mu je visel daljnogled in zemljevid. Za njim sta stopala dva domačina, skoro popolnoma gola, črno namazana s premogovim prahom in okrašena z običnim lišpom. Ko je na prvi klic častnik odgovoril s klicem »Sajida«, prišel je pilot na poveljnikov most, kjer je stal naš poveljnik. Tu se je pričel navadni razgovor: »Katera ladja je to?« — »Avstrijska korveta Sajida.« — »Od kod prihaja?« — »Iz Pulja.« — »Kam je namenjena?« — »V Diego Garcia.« Potem je naznanil pilot svojega gospoda za drugi dan. Naposled je vprašal po kurzu. »Od vzhoda na jug,« odgovori mu kadet. Ko pilot poveljnika posvari, da kurz ni pravi, temveč da mora kreniti nekoliko v stran, sicer trči ob koralne skale, gre s krova in izgine s pomočnikoma v bateriji. Pop61dne drugega dnč je bilo vse pripravljeno za »krst na ravniku«. Kadetje smo stali s sekstanti na krovu, da bi natanko določili poldnevno točko. V contra-carreji pa nas je čakal šampanjec, ohlajen na ledu. Poldnevna točka je bila tri milje daleč od ravnika. Vozili smo štiri milje na uro, torej smo morali biti ob 12 in 3/4 ure na ravniku. Skoro po x/2i uri pa se vlije dež, in vsi smo bili prirodnim potem krščeni do dobra. Vender se je polegel veter in dež; toda prehod čez ravnik smo zamudili za nekaj minut. Potem se je pričel na krovu slavnostni izprevod. Častniki in kadetje smo bili zbrani na mostu. Mimogrede omenjam, da pet častnikov, našega poveljnika in tri četrtine mornarjev še nikoli ni bilo pod ravnikom, torej tudi ne pri takšni slavnosti. Priredili so jo oni, kateri so bili že prišli čez ravnik. Dočim so piskale flavte in vpili črnci, pripeljal se je z velikim spremstvom kraljevski voz, na katerem je bil Neptun s svojo soprogo 3^4 A. Dolenec: Okulo sveta in sinom, ki je bil pestunji v naročaji. Prišla sta tudi dvorni brijač in dvorni šaljivec. Neptun, v kraljevi opravi s trizobom in zavito dolgo brado, sedel je poleg soproge, katero je predstavljal mlad pomorščak. Najmanjši mož na krovu je bil za princa. Pestunja je bil močni ku-rilec. Neptun je bil oni podčastnik, kateri je na predvečer predstavljal pilota. Omeniti moram še dvornega zvezdogleda in njega jako učeno adjustiranih pomočnikov. Vso skupino smo fotografirali, toda ne kaj dobro. Po obični predstavi pri častnikih in poveljniku, kateri je ta dan priredil veliko pojedino, šel je Neptun v šator. Sedaj se je pričela prosta veselica. Zvezdar je postavil velikanski daljnogled, v katerem se je prav dobro videl ravnik — preprežena nit. Kdor si je ogledal ravnik, dobil je dobro mero vode na glavo. Dvorni brijač je pričel svoj posel z veliko leseno britvijo. Kdor pa je sedel, bil je že v vodi, katera je bila v mehu, prevlečenem s preprogo. Črnec je ponujal steklenico, napolnjeno z dobrim vinom. Ubožec, kdor se je dal premotiti, zakaj steklenica je bila polna morske vodč. Ako se je kdo kam zagledal, bile so takoj pri rokah parne brizgalnice, da so ga vzdramile. Naposled je bila velika tombola, za katero je vsak častnik in kadet nekaj podaril. — Na vožnji v Diego Garcia nas je dohitel vihar, ki pa ni pro-vzročil nobene škode; samo okolo 50 milj nas je zanesel s pota. — Dne 2. listopada smo dospeli v Diego Garcia. To je zelo ozek koralni otok, ki meri po nekod samo 500, tudi le 100—50 korakov. Dviga se komaj i1^ m nad morje. Zaliv je kaj plitev, razven tega ima polno koralnih skal, tako da je vhod jako težaven. Ravno ko smo se bližali ozkemu vhodu, vlil se je velik dež, kateri nam pa vender ni pokvaril lepega razgleda na otok. Pred nami se je razprostiral nizek. raven, zaokrožen otok, porasten z najlepšim tropiškim drevjem, izmed katerega se je tu in tam dvigala hišica. Ko je prestal dež in je solnce razsvetlilo ves otok, mislili smo, da stojimo pred čarobnim pravljičnim vrtom. Otok šteje kakih 400 stanovnikov; med temi je samo 11 belcev : 5 moških, 2 ženski in 4 otroci. Otok ne pripada nobeni državi. Na njem so tri plantaže, katere so svojina treh zasebnikov, Francozov iz Mav-ricija. Prerasten je s kokosovimi palmami in bananami, takisto vidiš indijske smokve; po ostali zemlji pa rase trava in druge rastline. Živalij ni mnogo; razven podgan in ptičev sploh ne vidiš drugih. Navadni pridelki so kokosovi orehi in kokosovo olje. Na otoku so tri naselbine: East rouet, Marianna in Mini-Mini. Usidrali smo se pred prvo, okolo 200 m od kokosovega gozda. Tukaj sta- A. Dolenec; Okolo sveta. 3 ko je pogorelo gledališče, v katerem niso Slovenci smeli igrati, kolikorkrat so želeli! Pogorele pa so tudi pravice nemških posestnikov lož. x) Nemško gledališče od onega časa ni imelo pravega zavetišča v Ljubljani, Dramatično društvo pa se je preselilo v svojo staro čitalnico ljubljansko, kjer je prirejalo predstave do letos, ko se je preselilo v novo deželno gledališče. To je, tako vsaj upamo, namenjeno najprej slovenskemu narodu v pro-sveto in slovenski dramatiki v prospeh ! *) Posestniki lož v starem gledališči so hoteli svoje pravice do lož prenesti tudi v novo deželno gledališče. Deželni odbor jim ni priznal teh pravic, in zato so se obrnili do višjega upravnega sodišča, katero pa je stvar tako razsodilo, da posestniki lož, to so Nemci, ne morejo prenesti svojih pravic v novo deželno gledališče. }%§ Okolo sveta. Potopisne črtice. Spisal A. Dolenec (Dalje.) V. Magelhaensov preliv, Punta Arenas in Buenos Aires. b zori dne 15. velikega travna smo dospeli do vhoda v Magelhaensov preliv. Zjutraj ob 8. uri se nam je pri solnčnem vzhodu razgrnil krasen razgled na velikanske gore, pokrite z večnim snegom in ledom. Ker so se menjavali prizori tal<6 hitro in je bil vsak veličastnejši od prejšnjega, bili smo ves dan na krovu. Vožnja skozi preliv je precej nevarna, ¦ A. Dolenec: Okolo svetil. 685 ker je ozek (meri 2—3 milje, največ 5—6 milj) in ima polno pečin in skal; tudi tok je precej močan. Dosedaj še ni nobena država kaj žrtvovala, da bi se preliv izboljšal. Tu ni nobenih sidrokazov ni svetilnikov; mornar si mora pomagati zgolj z zemljevidi. Zato vozijo samo podnevi in ob lepem vremeni, ponoči pa se usidrajo kje v zalivu, kar pa ni kaj varno, ker so tla slaba za sidro in ker močnejši veter ladjo lahko vrže na kopnino. Tudi razsajajo v prelivu tako zvani »williwaw«, namreč plazovi, kateri se večkrat utrgajo na gorah in pri dero v morje; prav tako pogostoma ovira ladje megla. Vender se vsak parnik rajši pelje skozi preliv nego okolo rta Horna. Prvič prihrani mnogo pota, drugič je pri rtu Hornu vedno slabo vreme. Od zapada proti vzhod« je moči rt obpluti, ker plava ladja z vetrom; ako pa hoče od vzhoda proti zapadu, kakor se je hotel peljati Ivan Orth, treba je pričakati vzhodnih vetrov, in še je velika nevarnost, da zdajci ne pride vihar od zapada. Pri jako lepem vremeni smo se peljali skozi preliv. Toplina ni bila posebno nizka, dasi je bilo pozimi; najmenj je bilo +o-6° C. Prvo noč smo prebili v zalivu Churuca, kamor smo prišli ob 3. uri popoldne. Tukaj so zapisane na tablicah mnoge ladje, katere so šle skozi zaliv. Tudi mi smo izpostavili tablico z imenom naše ladje. Zaliv Churuca je na otoku Desolation, čegar ime ni brez pomena; neobljuden je, skalovit in ima slabo rastlinstvo. Drugi dan ob 7. uri smo se peljali mimo mnogih lepih in velikih ledenikov; jeden je sezal kar do preliva. Proti poldne se je prikazal čoln z nekaterimi čolnarji. Hitro smo se mu približali in spoznali domačine z Ognje-niških otokov. Kadarkoli ugledajo ladjo, pridejo, da si kaj izprosijo. Naš poveljnik jih je ukazal vzeti na ladjo, da bi jih fotografirali. V čolnu od lubja in ličja so bili štirji moški, dve ženski in jeden otrok. Moški so takoj splezali na ladjo; žensk pa je bilo bržkone sram, ker so bile gole, ali jim pa možje niso dovolili na ladjo. Odeti so bili v živalske kože, s katerimi so pokrivali najobčutnejše dele telesa. Nekateri so imeli raztrgan jopič ali hlače, katere so si izprosili od mimoidočih mornarjev; bili so gologlavi, dolge zamotane lase" pa so imeli povezane s travo. Nališpani so bili z. majhnimi školjkami na usnjeni niti. Možje so nas z znamenji prosili žganja in tobaka ter hoteli celo kože zamenjati za te stvari. Precej so zahtevali »maches« (vžigalic), katere so jim zelo dragocene, zakaj brez njih napravljajo ogenj sam6 tako, da drgnejo les ob les. Končno smo jih hoteli fotografirati. Lahko si je misliti, koliko je bilo truda, predno so bili združeni v skupino. Vedno je ta ali drug kam zbežal, ker niso vedeli, kaj se jim zgodi. Naposled jim je pokazal častnik nekovo drugo fotografijo in jim raz- 686 A. Dolenec: Okolo sveta. ložil, da hočemo tudi od njih imeti tako sliko. To so umeli in so mirno zrli v stroj. V odločilnem trenutku je vzdignil naš poveljnik prst, da bi jih posvaril k miru; oni so pa mislili, da morajo tudi dvigniti prste, in res so jih. Vesel smeh se je razlegal po ladji, in ves naš trud je bil zaman. Naposled smo jih venderle fotografirali, toda slika ni bila predobra, ker niso bili mirni. Precej truda nas je stalo, predno smo jih zopet spravili v čoln. Ti domačini nikakor niso bili tako veliki in močni, kakor se pogostoma čita o prebivalcih Ognjeniških otokov, nego bili so majhni in švepasti. Vender so med njimi tudi zelo veliki in močni možje, kakor smo se prepričali v Punti Arenas. Njih pasma biva južno od Magelhaensovega preliva, zlasti na Ognjeniških otocih in na otoku Inks Islandu. Tam so podivjali daleč od vsake omike. Kanibalstvo je med njimi prestalo, težko pa da popolnoma. Žive ob lovu in ribarstvu, ako pa ne ujamejo ničesar, zadovoljni so tudi z mrhovino; mimo tega jedo surovo meso. Hiš nimajo, ampak prebivajo v luknjah in jamah, katere si sami izkopljejo, če ne morejo dobiti prirodnih otlin. Od mraza ne trpe mnogo. Belcem in tujcem so sploh zelo nevarni. Pred nekoliko leti so zgradili misijonarji pri njih postajo in uče otroke branja in pisanja. Dne 16. velikega travna popoldne smo se odpeljali dalje proti Punti Arenas. To mesto pripada z zapadnim obrežjem Južne Amerike republiki čilski. Ustanovili so ga Nemci, kateri so se semkaj izselili, da bi iskali zlata. Ko so našli dragoceno rudo, prihajalo je čimdalje več pustolovcev iz vseh stranij. Tu so Čilci, Hrvatje, sploh mnogi Avstrijci, Angleži, Francozje, Nemci i. t. d. Čudili se nismo malo, ko smo stopili na kopnino in bili večinoma pozdravljeni v hrvaškem jeziku. Naseljenci so trgovci in krošnjarji, večinoma pa iščejo zlate rude, katero kopljejo severno od naselbine in na Ognjeniških otokih. Zemlje obdelujejo samo toliko, kolikor je potrebujejo. V Punti Arenas je posadka iz Čila, katere general je zajedno guverner, takisto glavna postaja za misijonarje, Indijance in prebivalce Ognjeniških otokov. Okolica je ravna, zadi pa hribovita. Pred nekaj leti so našli v bližini premog in precej zgradili do premogovnikov parni tramvaj; ker se pa delo bržkone ni izplačalo, opustili so vse. V Punti Arenas je bilo o našem dohodu precej mrzlo; našli smo led. Omeniti je treba pri tej priliki tako zvanih »gauchos« in pastirjev s pašnikov »pampas«. Sedla imajo lesena, pogrnjena z ovčjimi kožami, namesto stremen pa imajo dva velika lesena čevlja. Jahač nosi vedno lasos pri sebi, čegar jeden konec je pritrjen na sedlu, dalje debel jermen za bič in velike ostroge od železa. A. Dolenec: Okolo sveta. 687 Dne 20. velikega travna smo se odpeljali po Magelhaensovemu prelivu. Zapadni del tega preliva ima ravno in peščeno obrežje brez vegetacije. Se isti dan ob 9. uri zvečer smo dospeli v atlantski ocean. Poveljnik je hotel iti skozi preliv Beagle k rtu Hornu in potem šele v Buenos Aires. Hotel je namreč pozvedovati po Ivanu Orthu. Ker mu je pa v Punti Arenas guverner povedal, da se je čilska eks-pedicija, odpravljena v ta namen, vrnila brez uspeha, odpeljali smo se proti severu. Ponoči od dne 22. do dne 23. smo ugledali falklandske otoke in se dne 23. velikega travna zvečer usidrali v Port Albemarlu, kjer smo ostali štiri dni. Otoki so malone neobljudeni, samo na vzhodni strani je naselbina Port Stanley, kjer biva tudi guverner. Za našega bivanja ni bilo ondu žive duše, bili smo torej gospodarji popolnoma tuji zemlji. Okolica nas ni vabila na večje izlete, ker smo si jo lahko ogledali z griča in ker je jako ubožna, brez drevja in grmovja. Rase po nji zgolj nizka trava. — Dne 27. velikega travna smo odpluli okolo falklandskih otokov proti ustju velikega toka La Plate, kamor smo prispeli dne 7. rženega cveta. La Plata privali mnogo blata in peska v morje, tako da tukaj ni kaj varno za ladje. Vso noč smo se prepeljavali na jednem kraji, drugo jutro pa smo najeli pilota in se odpeljali proti Buenos Aires. Dne 8. smo se peljali mimo mestaMontevidea. Ker se zaradi slabega vremena nismo mogli orijentirati, nasvetoval je pilot, naj se usidramo. Ob 5. uri popoldne smo se usidrali sredi ^mogočne rjavobar-vene reke. Šele po dveh dneh smo se ustavili na sidrišči, 7—8 milj od mesta Buenos Aires. Zjutraj dne II. rženega cveta smo se peljali skozi prekop v ladjedelnice. Po dolgotrajni vožnji, na kateri smo tudi nekoč zadeli, usidrali smo se poleg ključa. Prej so morali vsi večji parniki ostajati na sidrišči, 7—8 milj od mesta. Da je bilo to zelo neprikladno, to je jasno. Razpisali so veliko darilo za najboljši načrt novega pristanišča. Darilo je dobil španski inžener Madero. Vzporedno z obrežjem so sezidali jez in tako reko razdelili. V delu proti mestu so zgradili več basenov, kjer je prostora tudi največjim ladjam. Razven tega so izkopali prekop iz sidrišča.v luko. Sedaj sta dva basena dovršena, dva se pa še dodelata. Toda prav sedaj se je delo ustavilo, ker je angleški družbi pošel denar. Buenos Aires je stolno mesto argentinske republike in šteje okolo v 600.000 prebivalcev, večinoma Argentincev, Spancev in Lahov. Tudi Nemcev je dosti; bavijo se s trgovino. Našo vlado zastopajo mini-sterski rezident in generalni konzul baron Salzberg, honoralni konzul Mihanovič in vicekonzul Mikulicz. Mesto je veliko, prostrano in pra- 688 A. Dolenec : Okolo sveta. vilno sezidano. Ulice imajo lesen tlak; žal, da so izmerjene preozko. Tu je mnogo lepih trgov in prostorov, okrašenih s spomeniki, sohami in vrtovi. Hiše so lepe in zgrajene v več nadstropij. Znamenito je stolno poslopje, velika stolna cerkev, sezidana v grškem zlogu, borza, gledališča, sosebno za laške opere, in angleško gledališče. V ozkih ulicah je do pozne noči prav živahno. Po vseh ulicah teče tramvaj in pro-vzročuje velik ropot; zakaj izprevodniki daj6 znamenja z rogovi. Njim se pridružujejo še pobalini, ki jih izvrstno posnemajo. Mesto dele ulice, zgrajene pravokotno druga proti drugi, na več delov, tako imenovane »quadre«. Na vsakem križišči stoji stražar. Buenos Aires ima mnogo bogatih rodbin, večinoma španskih in argentinskih; še več pa ljudij, ki si od danes do jutri prosijo vsakdanjega kruha. Zlasti takrat, ko smo bili mi v mestu in je bila denarna kriza, bilo je na tisoče in tisoče postopačev. Četrt ure po železnici od Buenos Aires stoji na ustji velike reke mesto La Plata, katero je sezidala vlada pred sedmimi ali osmimi leti. Stalo je ogromno denarja. Vlada pa le ni dosegla, kar je hotela, da bi se namreč več rodbin preselilo v novo mesto in da bi se tako odvrnil vstanek. Razven uradnikov, kateri so morali v La Plato, preselil se ni nihče, tako da so prelepe palače in hiše sedaj kar prazne. Mesto je sezidano za kakih 50.000 prebivalcev. V njem je velik muzej, lepa zbirka prastarih živaiij, sosebno pasancev. Ulice so široke in se sečejo pravokotno. Hiše so večinoma jednonadstropne. Med njimi so raztresena javna poslopja, bogato okrašena z balkoni in kupolami, v Kolodvor je nekamo podoben tržaškemu. Železnica v Buenos Aires drži preko tako zvanih »pampas«, kjer žive tudi srne in noji. Love jih kaj radi in sicer na konjih, oboroženi s puškami in samokresi. Divjačino zasledujejo, dokler ne onemore, ali dokler je smrtni strel ne reši zadnjih naporov. Gauchos love z običnimi »bolas«, to so močni jermeni, na katerih so pritrjene svinčene krogle. Bolas mečejo prav dobro, ali ubijejo žival, ali pa se ji jermen zamota med noge, da pade. Južnoameriški noj je zelo obljubljena divjačina; ker ga je težko ujeti, zato je lovcu velika čast, kadar ga venderle zasači. Ko smo bili v Buenos Aires, upor še ni bil končan. Ljudstvo z novoizvoljenim predsednikom dr. Pellegrinijem ni bilo zadovoljno in bivši predsednik namestnik, general Mitre, imel je mnogo pristašev, Dne 9. rženega cveta so se bali velikih izgredov. Takrat so namreč slavili združitev argentinske republike, vender je minil dan precej mirno. Slavnosti so se udeležile vse tuje vojne ladje, kar jih je bilo v pri-stanišči. Že na predvečer so priredili nasprotniki dr. Pellegriniju mačjo A. Dolenec; Olcolo svetd. 689 godbo. Predsednik je prišel pred vrata in jih je odločno zavrnil; nato so odšli. Drugi dan so bili na vseh oglih predsednik in njega ministri naslikani z živalskimi glavami in dolgimi repi, predsednik pa je imel oslovski obraz. Na slavnostni dan je bila služba božja v stolni cerkvi, potem pa se je vršil pred stolnim poslopjem vojaški ogled. Ko se je predsednik prikazal na balkonu, začelo je ljudstvo žvižgati; drugih izgredov pa ni bilo. Dne 18. malega srpana je sklenil naš poveljnik odpluti. Ker je bila pa voda prenizka, morali smo odhod odlagati od dne" do dne. Najneprijetneje nam je bilo za denar. Zamenjati smo ga morali z argentinskim; ker pa tega ne vzprejemajo nikjer drugje, morali smo vsak večer vse zapraviti. Dne 20. se je voda dvignila, in poveljnik je ukazal odpluti. Toda ko smo iz težka prišli iz mesta, tedaj je voda zopet upadla, in ustaviti smo se morali. Šele dne 23. se je dvignila, in srečno smo dospeli v sidrišče. Tu smo se zopet usidrali, da smo dočakali čolne, katere so vlekli parniki za nami. Drugi dan smo od-pluli po La Plati proti ustju in se zvečer usidrali pred mestom Mon-tevideom. Odšli smo pa že drugi dan, in zopet se je pričelo jednolično pomorsko življenje, katero je trajalo mesec dnij na daljnem poti proti Sv. Heleni. VI. Sv. Helena, Ascension in Porto Grande. Gorati otok Sv. Helene je okolo 9 morskih milj dolg in 5 milj širok, po nekod jako strm in ima jedino pristanišče pri mestu James-townu. Angleži so imeli svojega nasprotnika res v kletki, kamor drži sam6 jeden pot. Različna čustva so nas obhajala, ko smo se bližali temu otoku. Ze nekaj dnij smo govorili zgolj o slavnem jetniku, ki je sklenil na njem viharno življenje svoje. Popoldne ob 4. uri smo se usidrali pred Jamestownom, ki šteje nekaj tisoč prebivalcev. Večinoma so potomci zamorcev; belih družin je malo. Razven tega je tukaj precejšnja angleška posadka, razdeljena po različnih trdnjavah. Nje poveljnik je zajedno guverner na otoku. Mesto je proti morju zavarovano z jarkom in zidom. Tudi gorski vrhovi nad mestom so utrjeni. Otok je svojina Angležev in je sploh v vojaškem oziru zelo imeniten, zakaj ob vojski daleč od domačega obrežja se zatečejo ladje lahko sem in se preskrbe s premogom in živežem. Iz mesta smo se napotili proti Longwoodu, nekako 4—5 angleških milj od Jamestowna. Pot je po dolini precej strm in drži mimo prvega stanovanja Napoleonovega. Sedaj je tam snažna lesena hiša sredi košatega drevja; trgovec iz mesta prebiva v nji. V tem kraji se je zdel Napoleon Ang- 690 A. Doleuec: Okolo svetd. ležem premalo varen, ker so ga skoro odvedli dalje. Po jednourni hoji smo dospeli v Longwood. Na levi strani je globoka dolina, kjer je v senci nekaj pinij, grob Napoleona I. Tukaj je bil njega najljubši prostor in konec njegovih izprehajališč. Imeli so toliko časti, da so ga v semkaj položili k zadnjemu počitku. Grob je precej preprost. Čezenj so položili kamenito ploščo in jo obkolili z zeleno ograjo, ob nji pa so zasadili nekaj pinij in vse skupaj zagradili z lesom. Ta prostor so kupili Napoleonovi sorodniki in ga oskrbujejo. V zagrajenem prostoru je studenec, katerega.je našel Napoleon. V leseni koči je knjiga za tujce, kamor smo se vsi vpisali. Od tod smo se napotili k hiši moža velikana. Sedaj je zopet popravljena, prej pa je rabila krčmarju za klet. V nji prebiva francoska rodbina, ki jo oskrbuje. Hiša je precej velika in ima vse sobe za imovito pohištvo. V sobi, kjer je Napoleon umrl, postavljeno je njega poprsje, povzeto na smrtni postelji. Dalje je soba za biljard, spalna soba, kopalna soba; največja soba pa je knjižnica. Okolo hiše je vrt, katerega je Napoleon obdeloval kar naj-skrbneje. Popoldne ob 5. uri smo odšli z otoka Sv. Helene in odpluli proti Sv. Ascensionu. Vožnja do Ascensiona je trajala šest dnij. Imeli smo vedno lepo jasno vreme; vozili smo 5—6 milj na uro. Cimdalje bolj je bilo vroče, in dne 1. velikega srpana smo zopet oblekli poletne obleke. Toplomer je kazal 25° C. Dne 1. velikega srpana smo ugledali Sv. Ascension, ker pa do večera nismo mogli priti do njega, križali smo vso noč in se šele drugi dan usidrali pred mestom George-townom. Nekateri častniki bi se bili radi prepeljali na kopnino, toda zaradi prenemirnega morja niso mogli nanjo. Po obedu so še nekateri gospodje poskusili na zemljo, in res se jim je posrečilo. Potem pa je bila vožnja na kopnino prepovedana, in zadovoljni smo morali biti z razgledom raz krov. Otok je manjši od Sv. Helene in mnogo siro-mašnejši. Da je ognjeniški, spozna se na prvi pogled po rdečkasti barvi stožkovitih gora. Vse je ugaslo. Otok je svojina Angležev, kateri imajo na njem majhno posadko; razven te ne biva na otoku nihče, ker so Angleži zaradi nedostatnega živeža prepovedali vsako naselitev. Mesto Georgetown ima nekaj hiš in skladišč. Živež pa morajo dovažati, ker ga na otoku ne pridelajo skoraj nič. Vender zahajajo angleški častniki radi na otok, sosebno mladoporočeni, da v miru prebijejo prvi čas svojega zakona. Zanimljivo je, da se ikre na otoku velike želve. Love jih tako, da skočijo iz zasede nanje in jih obrnejo na hrbet, potem pa jih preneso v posebne ribnike. Vse to je v rokah angleške posadke, ki strogo pazi na to, da se živali ne A. Dolenec: Okolo svetL. 691 prepode. Ladje, katere privede pot mimo Georgetowna, prav zato angleške razstave niti ne pozdravljajo s streli. Zato pa dobi vsaka bojna ladja želvo v dar. Tudi nam so darovali jedno, tehtala je 8 angleških stotov. Drugi dan smo jo zaklali, in ves štab je imel izvrstno želvino v v juho. Cepinjo in kosti smo spravili za dunajski dvorni muzej. Želva je imela sto let, bila je pa tako trdnega življenja, da je še drugo jutro, ko smo jo zaklali — prerezali smo ji srce — silno bila okolo sebe. Popoldne ob 5. uri dne 2. velikega srpana smo odpluli dalje. Vožnja od Sv. Ascensiona do Sv. Vincenta, 1600—1700 morskih milj dolga, trajala je 16 dnij. Grozno nas je nadlegovala vročina, tako da nam v carreji kar ni bilo živeti. Od Sv. Ascensiona smo se hitro bližali ravniku, katerega smo prevozili dne 7. velikega srpana ob ioV4 ure zvečer, 200 zapadne dolžine. Tako smo se ločili južne poloble kjer smo prebili iox/2 meseca. Dne 15. velikega srpana pon6či smo se peljali mimo otoka Tago, kateri je najjužnejži otok capverdski skupini. Ponoči od dne 16. na 17. smo prišli blizu otoka Sv. Vincenta in se prihodnjega dne peljali v prekop med otokoma Sv. Vincentom in Sv. Antonijem. Sest dnij smo potem ostali v Portu Grande, glavnem mestu na Sv. Vincentu. Mesto je sezidano na prekopu med obema omenjenima otokoma, katera pripadata capverdski skupini. Vsa skupina je ognjeniškega izvora. Sv. Vincent je gorat; gore se odlikujejo z ostrimi vrhovi in zarezami. Otok je malone brez rastlinstva, in živež morajo večinoma dovažati z bližnjega rodovitega otoka Sv. Antonija. Porto Grande šteje nekaj tisoč prebivalcev, večinoma Kreolcev in zamorcev. Maloštevilne bele rodbine se bavijo s trgovino. Jedino zabavišče za večer je bil takozvan »passia tempo«, kjer so se uprizorili narodni plesi. Navadno so bile ondu zbrane vse črne lepotice iz mesta. To zabavišče smo si ogledali jedenkrat in dosti smo ga imeli. Dne 24. velikega srpana smo odpluli proti mestu Punti Delgada na Azorih, kamor smo pa zaradi neugodnih vetrov dospeli šele dne l6. vinotoka. (Konec prihodnjič.) flllll"" A. Dolenec: Okolo svetd. 739 Okolo sveta. Potopisne črtice. Spisal A. Dolenec. (Konec.) VII. Punta Delgada, Madejra in pot v domovino. unta Delgada je največje mesto na Sv. Miguelu v azorski skupini. Otok je vulkanskega izvira, sicer pa lep in ima tudi dobro rastlinstvo. Prebivalci ga pridno obdelujejo; j glavni pridelek je turšica, katero sejejo po vsem otoku. Tudi je precej obljuden in ima mnogo večjih krajev, n. pr. Ribeira grande in Villa franca. Prebivalci so večinoma Portugalci, ki pa imajo tukaj daleč od domovine svoje posebne šege in navade ter govor6 slabo portugalsko narečje. Kolikor smo jih spoznali za kratkega bivanja na otoku, slabotni so nekamo in v obče nimajo one zdrave rdečice na lici. Ženske iz nižjih slojev nosijo v mestu višnjeve plašče z veliko kukuljo od jednakega blaga, s katero si pokrivajo glavo. Lepi obraz je malone popolnoma zakrit, le skozi majhno odprtino je moči spoznati fizijognomijo. Moška noša nima ničesar nenavadnega. Imajo dvoje pokrival za glavo. Prvo je podobno čepici z zelo velikim zakriljem in z veliko ruto, da je tilnik zavarovan proti solncu. Drugo pa je čepica s čopom. Za tovorne živali imajo zlasti voli; za manjše tovore pa ovce, mezge in osle, katere tudi rabijo za ježo. Voz za voli je lesen in dvokolesen. Navadno so pri vozu štirje voli in dva gonjača; prvi hodi ob volih, drugi pred njimi. V roki imata dolg drog, kateri je na obeh straneh obit z rogovi, na jedni strani pa ima še železen žebelj, s katerim neusmiljeno drezajo trmoglave živali. Prebivalci ne hodijo radi peš, nego največ jahajo. Za ježo jim rabi jako pripravno sedlo, zloženo od dveh lesenih zvezanih križev, na katerih imajo mnogo odej in blazin, tak6 da sede prav mehko. Ker jahajo navadno počasi, zat6 je sedlo izvrstno; kadar pa žival količkaj steče, pretreseš se prav tak6 kakor na vsakem drugem sedlu. Punta Delgada šteje okolo 20.000 prebivalcev, večinoma Portugalcev, ima lepo lčžo in je tudi precej čisto. Hiše so ponajveč zgrajene v jedno nadstropje in imajo več balkonov. Cerkve nimajo visokih zvonikov kakor pri nas, najbrže ne zaradi pogostih zemeljskih potresov. Znamenitostij ni skoro nobenih, vrtovi so pa res lepi in imajo mnoge podzemeljske, lepo urejene otline. 74Q A. Dolenec: Okolo sveta. Za svojega bivanja v Punto Delgadi smo napravili nekatere izlete, izmed katerih bodi omenjen oni v toplice Furnas in na ognjenik Caldeira di siette cidades. Velikanski ugasli ognjenik je na zapadni strani otoka, okolo 10 —12 morskih milj od mesta. Po dveurni vožnji dospeš do vasi Feteira, na vznožji ognjenikovega žrela, odkoder je treba na mezgih jahati vkreber. Zrelo je kakor vsako drugo okroglo in ima v premeru poltretjo morsko miljo. Zunaj je porasteno s pra protjo in nizkim grmovjem, notri pa razven na severu z lepim gozdom. V žrelu sta dve lepi modri občujoči jezeri: Lago grande in Lago Azul. Dalje je v žrelu vas s precej raztresenimi hišami. V velikem žrelu so še druga manjša žrela, ki imajo takisto jezera. Zupustivši Punto Delgado, dospeli smo dne 30. vinotoka do Madejre. Otok se kaže od morja jako strm; južna brežina je nekoliko obdelana, nekoliko pa rase po nji resje. Na vsi brežini so raztresene hiše, in samo na konci dolin ali zarez je več celokupnih vasij. Peljali smo se okolo rta, in pred nami se je odprl krasen zaliv Funchal. Pozdravili smo portugalsko zastavo z 21 streli in se potem usidrali. — Madejra, »the Ocean Flewer« (cvetica oceana, sevčda samo atlantskega, zakaj mični, tropiški vegetaciji drugih otokov se da njega vegetacija komaj primerjati), otok je okolo 8 zemljepisnih milj dolg in 3 širok, precej gorat, jako razpočen in ima veliko dolin. Zato je njega figuracijo težko popisati in skoro se je treba ravnati po Kolumbovem receptu, ko ga je kraljica Izabela vprašala, kakšne podobe je otok Jamaika. Kolumb ga ji ni mogel popisati z besedo in ji je predložil zmečkan popir. Prav taka je Madejra. Ko so prišli prvi ljudje na otok, bil je še porasten z velikim gozdom, in zato so ga imenovali Madejra, t. j. v portugalskem jeziku »les«. Da bi otok lože obdelovali, zažgali so gozd. Bili so pa tako neoprezni, da ni zgorel sam6 ves les, ampak da je trpela tudi zemlja, ker je bila izpostavljena sapi in solnčnim žarkom ter ni bilo potrebne vlage, katero sedaj umetno dovajajo po prekopih. Velik del otoka je sedaj nerodovit. Na Madejri je bilo mnogo tvornic za sladkor, s katerim so v prejšnjih časih lahko zakladali vso Portugalsko. Toda ko so pozneje v Zapadni Indiji in Braziliji pridelovali sladkor ceneje, prestale so na Madejri malone vse v tvornice. Šele v novejšem času, ko je vinska trta zbolela, zopet obdelujejo sladkorni trst. Vinsko trto so neki prinesli na otok jezuvitje iz Kandije. Vina so pridelovali jako mnogo, tak6 da je bilo kaj ceno, toda ker niso primerno [obdelovali vinogradov in je nap6sled trtna bolezen leta 1852. pokončala do malega vse vinograde, bili so ubogi prebivalci brez zaslužka. Tedanji ameriški konzul se jih je usmilil in je A. Dolenec: Okolo svetti. 741 uvedel ameriško trto, ki uspeva sedaj jako dobro. Zaradi milega podnebja je otok čislano zdravišče za bolezni na prsih. Sezidali so mnogo b(51nic, kjer je življenje zelo po ceni, tako da se lahko zdravijo tudi ubožni ljudje. Vsako leto je prišlo mnogo tujcev na otok, nekoliko zaradi zdravja, nekoliko da so zimo prijetno prebili. Ko je pa leta 1857. razsajala grozna kolera in pobrala več tisoč ljudij, dokaj let ni bilo nobenega tujca na otok. Umeje se, da se vzpričo vsega tega žalostnega razmerja Madejra ni mogla dovolj razvijati. V obče pa je na otoku promet z ladjami precej živahen. Ladje prihajajo, da se oskrbe s premogom in živežem ter zamenjujejo pridelke in izdelke. Prebivalci so delavni in žive jako oskromno; samo da si natlačijo želodec s krompirjem, in zadovoljni so. V gorskih vaseh pa je velika beda. Gorjanci prebivajo v slamnatih kočah, zgrajenih na kolih. Ljudstvo na Madejri je dosti slabotno, malone švepasto; malokje sem videl toliko Švepastih prosjakov kakor baš tukaj. Mislijo, da izvira to iz njih pokoljenja. Prvi naseljenci so bili namreč večinoma kaznjenci, kateri so se pozneje pomešali z zamorskimi sužnji iz Afrike. Sedaj ni več črncev na otoku. Noša domačinov, to je gorjancev (ki pa le malokdaj prihajajo v mesto in so torej malo olikani) preprosta je zelo, ker nosijo zaradi svojega siromaštva zgolj ponošene obleke; vender so morali nekdaj imeti svojo nošo, dasi je bila bržkone ubožna. Nosili so neki kratke hlače do kolen, srajco in lanen jopič. Glavo so pokrivali s tako zvanimi »carapugami«, to so bile višnjeve čepice, rdeče podložene, s 3—4 cm visokim pokončnim čopom. Da bi jih nosili, nisem videl, prodajali pa so jih v Funchalu kot nekovo posebnost. — V Funchalu in takisto po vsem otoku so ceste tlakane z ostrimi kameni, kateri zelo ovirajo hojo. Ker so ulice amfiteatralno zidanega mesta in ceste goratega otoka zelo strme in težavne, prebivalci kaj radi jašejo tudi v manjše razdalje. Funchal je največje mesto na otoku in šteje okolo 20—25.000 prebivalcev, večinoma Portugalcev. Zgrajeno je v zalivu jednakega imena na strmem obrežji, ponajveč ob vznožji gorovja. Druge zasebne hiše z dehtečimi vrtovi so amfiteatralno razdeljene v ozadji. Lep je pogled na gorovje v ozadji, kjer je med drevjem vse polno hiš in poslopij, na vrhu 570 m visokega hriba pa velika dvostolpna cerkev »Nassa Senhora de Monte«. Ulice se križem križajo in so ozke, toda čiste. Precej za prvo vrsto hiš je izprehaja-lišče, zraven njega pa lep javen vrt z orjaškimi palmami. Čudno, da portugalska vlada ničesar ne stori za izboljšanje ladjarskega prometa. Pred mestom je popolnoma odprto sidrišče, kjer so ladje do cela nezavarovane proti vetru. Zaradi pogostih neviht je promet s kopnino jako 47 742 A. Dolenec: Okolo sveta. težaven, pogostoma celo nemožen, za ladje pa je nevarno, da jih vihar ne vrže na zemljo aii da ne izgube sidra. Zato je funchalsko sidrišče jako razvpito. V novejšem času so sezidali majhen ključ za čolne, toda tudi ta je neprikladen. Za vožnjo z ladij na kopnino imajo posebne čolne, ki se lahko vozijo po kipečih valovih. Zat6 smo najeli dva čolna, katera sta se ves dan vozila med »Sajido« in kopnino. Približali smo se obrežju in videli kipeče valove, kateri so se razbijali na obrežji; kako priti na kopnino, ne da bi se zmočili ali zvrnili? Prišli smo do zidu. Počasi in oprezno smo obrnili čoln, da smo bili z zadnjim delom obrnjeni proti zemlji. Pričakovali smo ugodnega trenutka. Počasi se je valil val proti nam; zdajci nas je dvignil, in že smo bili na kopnini. Dva moža sta ondu prijela čoln in ga pridržala. Sedaj je bilo treba urno skočiti iz čolna, zakaj prihodnji val že potegne čoln zopet v morje. Počasnejši ljudje se dado v čolnu potegniti na zemljo z volmi. Prišedši v mesto, videli smo resnično čuden prizor. Poleti vožnja na saneh! Tukaj namreč nimajo voz, temveč le sani, v katere sta vprežena dva močna vola. Vse ceste so, kakor že rečeno, temu primerno tlakane, in kameni so tudi primerno zbrušeni. Spotoma smo videli tako zvane palankin-nosače. Tukaj namreč prenašajo bolnike v visečih posteljah, privezanih na kolu, katerega nosita dva moža. Ako bi bilo to na Kitajskem ali v Japanu, bil bi prizor prav prijeten; tukaj pa je žalosten, zakaj bolnik ne more drugače pod milo nebo. Z najetim voditeljem smo korakali po ozkih ulicah in zdrsnili malone pri vsakem koraku. Tu nam je udaril vinski duh v nos. Stoj 1 Čudno bi bilo, ako bi v Madejri ne pokusili žlahtnega vina. Stopili smo v veliko klet in se poživili. Dalje smo prišli iz ravnih ulic, in ceste so se dvigale v kotu 27 - 300. Po strmem poti in opolzlem tlaku hoditi, to ni ravno šala. Prišli smo precej visoko nad morsko gladino in imeli krasen razgled po mestu in zalivu. Solnce je že zahajalo, zato smo hoteli zopet počasi v mesto. Toda zakaj počasi, ko je človek lahko zdajci dolil Prišli smo do strmih ulic, kjer je bilo polno ročnih sanij. Za shilling se pelješ v mesto. Sani so majhne, spletene in imajo naslanjalo. Vsake sani spremljata dva moža. Potisnila sta sani, in skoro smo se peljali nizdolu jako hitro. Oba moža imata v rokah vrv, katera je spredi na desni in levi strani pritrjena na sani, in dajeta sanem pravo mer. Dne 3. listopada smo šli iz Funchala. Do Gibraltarja smo imeli okolo 500 morskih milj, za katere smo potrebovali 8 dnij, ker je bilo vreme precej neugodno. Dne 10. listopada popoldne smo zopet ugledali suho zemljo, marokansko obrežje, in se prihodnji dan peljali A. Dolenec: Okolo svetd. 743 skozi gibraltarski preliv. Okolo 10. ure smo se usidrali pred mestom Tangerjem v Maroku. Mesto kaže popolnoma orijentalski obraz, ima bele hišice s ploščatimi strehami, obkoljeno pa je z zidom in se razprostira v polkrogu navzgor od morja. Zanimljivo je njega poulično življenje, zlasti na sejmu z velblodi, kjer tudi karavane odlagajo svoje blago. Dne" 13. listopada smo odpluli proti Gibraltarju, na drugi strani od Tangerja. Isti večer še smo se usidrali na španskih tleh pred mestom Algesiris. To je bilo prej ubožno ribarsko mesto, v zadnjih časih pa se je po trgovini jako povzdignilo, tak6 da šteje sedaj že okolo 15.000 prebivalcev. Ceste so tlakane s kamenci, hiše so večinoma nizke, jednonadstropne in prijazne. Mesto ima tudi lepa senčnata šetališča in veliko areno za boj z biki, zidano po vzgledu starih grških amfi-teatrov, seveda z upravo, kakeršne potrebuje taka arena. Zlasti je omeniti različnih plotov, za katere se skrivajo pikadorji. Prostor za gledalce je precejšen, na sredi pa je prazen prostor za boj. Na strani so vrata, kjer prihajajo borilci, in zraven je kletka za bike. Predno se začne predstava, nastopijo vsi udeleženci boja. Spredi stopa matador, in za njim prihajajo pikadorji peš in na konjih. Izprevod je krasen, ker so vsi oblečeni v lepe narodne noše, kaj obilo okrašene z zlatom in srebrom. Ko se je pokazal ves izprevod in so navzočni gledalci navdušeno, kakor jim je navada, vzprejeli matadorja, izgine zopet izprevod tja, od koder je prišel. Sedaj se odpro vrata, in skokoma pridrevi bik v areno, cesto pa tudi prikoraka prav leno. Sedaj pridejo peš pikadorji in ga dražijo z različnimi stvarmi, zlasti s sulicami in z rdečimi rutami. Tudi mu zabadajo goreče plamenice v meso. Zver zdivja, in gorje njemu, kogar zasači! Za pikadorji-pešci nastopijo pikadorji na konjih. Bik, krvaveč iz tisoč majhnih ran, bega po areni in večkrat nasadi konja na roge ter ga ukonča. Ker je to Spancu izredna zabava, navdušen je tal<6, da meče klobuke svojih sosedov v areno, svojega pa trdno drži na glavi. Ko so nekaj ubitih konj potegnili iz arene, pride glavna točka: matador mora bika ubiti. Matador pride peš, opremljen z rdečo ruto in dolgim bodalom. Seveda mora biti že zelo spreten, da proti sebi dirjajočega bika precej z bodalom pogodi v srce. Ako izgreši, mora bodalo zopet dobiti v roke, če je ostalo v bikovi koži; zakaj pokončati ga sme samo z jednim bodalcem. Poleg vsega tega pa ga ljudstvo smeši in mu žvižga, dokler ne ubije razljučene živali. Dne 16. listopada smo se preselili v Gibraltar, da bi se tukaj preskrbeli z vsemi potrebščinami. Pristanišče je le malo obiskano; mimoidoče ladje se usidrajo samo zato, da se založe s premogom ali 47* »j 744 A. Dolenec: Okolo svetd drugimi stvarmi, potem pa nadaljujejo vožnjo. Mesto se razprostira poleg obrežja, pa tudi navzgor po hribu. Za njim se dviga precejšnja gora, katera pa se vidi dosti višja, ker je sama. Po vsi pravici je vredna imena »ognjeniška«; zakaj ako bi pokali vsi topovi, kar jih krije, bil bi to uprav grozen ognjenik. Da so topove in tudi posadko zavarovali tujih krogel, porabili so Angleži vse luknje in predore v skali, naredili pa tudi nekaj umetnih. Mesto Gibraltar je proti morju in španski meji utrjeno z močnim zidom. Vanje prideš skozi vrata, katera pa so odprta samo podnevi. Notranje mesto je zelo čisto, toda tesno. Prebivalci so večinoma Angleži in Spanci; vender vidiš tudi mnogo jutrovcev in Marokancev. Poslednji imajo zlasti ori-jentne bazarje. Angleško posestvo obseza le majhen kos zemlje. Med špansko in angleško zemljo je nekaj sto metrov širok peščen nevtralen svet. Iz Gibraltarja bi morali po prvotnem načrtu v Palermo in potem v Pulj. Toda ni nam bilo usojeno priti v domovino tako skoro. Dobili smo povelje, da moramo v Smirno, kjer se bodemo kadetje prebarkali na jaderno eskadro, ki pride do konca grudna takisto v rečeno mesto. Ta novica ni bila kaj vesela, toda pomagati si nismo mogli. Dne 20. listopada smo odpluli proti Smirni. Ker smo se malone ves čas okolo sveta vozili zgolj z jadri, hoteli smo tudi na poslednji vožnji ostati Eolu zvesti, in smo takoj razpeli vsa jadra. Toda sapa nam ni bila ugodna, tako da smo krenili od nje. Isti večer še smo prišli pred Ceuto na afriškem obrežji, prihodnjega dne pa smo se zopet približali lepemu španskemu obrežju in se usidrali pred Marbello. Zaradi neugodnih vetrov smo potem le počasi nadaljevali svojo vožnjo in prišli dne 2. grudna šele do otokov zapadno od Sicilije. Razven v mestu Sciacca se nismo ustavili nikjer. Omeniti hočem samo še onega dne, katerega smo na vožnji proti Smirni križali svoj pot, ko smo se odpeljali iz domovine: Bil je dan 13. grudna 1891. leta.