Štev. 3. V Ljubljani, 1. sušca 1908. Leto IX. Planinska pesem. ,,Jaz pojdem na bele planine, Šel sinko na gore je bele, kjer gorski potoček šumi, kjer gorskl potoček šumi; na belih planinah natrgal a v hišici mamka tam čaka bom rožice zlate tri. in šteje dni, črne noCi . . . In z rožico prvo pač prišlo Samotna potoček vprašuje: veselje bo mamki v obraz, ,,Kje sinko je ljubi, povej!" — prinesla bo zdravje ji zlato, A valčki se penijo gorski, prinesta tnladosti ji čas. srdito hitijo naprej. In z rožico drugo mi prišlo Ko tretjič priplaval je mesec, cekinov bo v hišico sto, prinesejo sinka ji: a rožica tretja sezida zaprte oči so mu mrtve, srebrni gradič pod gor6." a v rokah tri rože drži! A mamka na postelji plaka: In mamka se zganila siva, MNe hodi, moj sinko, v gorč! pogledala smrt ji v obraz, Bog dal mi bo zdravje pomladno, a pesem mrtvaško zagorski cekinov ti pridne rok6. so valčki ji peli tačas . . . Na belih planinah prepadl Da mamki prinesel bi zdravje, strmijo kot žalostna noč, da našel cekinov bi sto, smrt hodi tam, z mrzlim potočkom šel sinko je s srcem junaškim pogrebnico-pesem pojoč." na snežno, ponosno gor6. Pač videl je rožice zlate, kjer v solncu planina kipi, a mamki in sinku skopale grob črni so rožice tri. Jos. Vandot .