Štev. 3.                       V Ljubljani, 1. sušca 1908.                      Leto IX.
Planinska pesem.
,,Jaz pojdem na bele planine,              Šel sinko na gore je bele,
kjer gorski potoček šumi,                     kjer gorskl potoček šumi;
na belih planinah natrgal                      a v hišici mamka tam čaka
bom rožice zlate tri.                              in šteje dni, črne noCi . . .
In z rožico prvo pač prišlo                   Samotna potoček vprašuje:
veselje bo mamki v obraz,                    ,,Kje sinko je ljubi, povej!" —
prinesla bo zdravje ji zlato,                   A valčki se penijo gorski,
prinesta tnladosti ji čas.                         srdito hitijo naprej.
In z rožico drugo mi prišlo                   Ko tretjič priplaval je mesec,
cekinov bo v hišico sto,                        prinesejo sinka ji:
a rožica tretja sezida                            zaprte oči so mu mrtve,
srebrni gradič pod gor6."                      a v rokah tri rože drži!
A mamka na postelji plaka:                  In mamka se zganila siva,
MNe hodi, moj sinko, v gorč!                pogledala smrt ji v obraz,
Bog dal mi bo zdravje pomladno,         a pesem mrtvaško zagorski
cekinov ti pridne rok6.                          so valčki ji peli tačas . . .
Na belih planinah prepadl                     Da mamki prinesel bi zdravje,
strmijo kot žalostna noč,                       da našel cekinov bi sto,
smrt hodi tam, z mrzlim potočkom        šel sinko je s srcem junaškim
pogrebnico-pesem pojoč."                      na snežno, ponosno gor6.
Pač videl je rožice zlate, kjer v solncu planina kipi, a mamki in sinku skopale grob črni so rožice tri.
Jos. Vandot   .