Rastislav : Roža življenja.                                                  359
»Da, da, na Malo gospo. — Dvajset   zlatov mi  hočete dati?«
»Gotovo, ako se ti posreči.«
»In ako ne?«
»Vešala!«  pravi Marino zaničljivo in se odpravlja.
»Obetajte mi jih trideset!«   prosi Mijat preponižno,  »in videli  si bodete čuda.«
»Bodisi; toda ako izpregovoriš o tem besedico, glej ta samokres! Te svinčenke prejmeš, da te glava nikdar več ne bode bolela!«
Prestrašeno   renče pogleda Mijat grozečo cev.    »Ne bode  treba. Dobro vam poslužim.«
Ko odide Marino, prešteje Mijat denar in ga zadovoljen vtakne v žep.
»Tak6, vas imam, drugi pa še pridejo. Jaz te bodem že golil ! Le počakaj, ti trdoroki lakomnik! Kako dobro, da imam oni vražji stroj pri sebi in da umejem, kako je ravnati ž njim I Haha! Na Laško pojdem, ali pa tudi ne. V Dubrovniku lahko živim dva tedna veselo, da bode kaj 1«
Tak6 govori Mijat, izpije  steklenico in se vrže na ležišče.
(Konec prihodnjič.)
Roža življenja.
ebd mi rožo podelilo,                                   Ob zori skrbno ji  prilivara,
Ko stopil v svet sem mladolet,                       Da cvetja dan ne zamori,
Prejel sem z rožo  naročilo:                             In v mraku rožo  to zakrivam,
»Zvesto ji  čuvaj mladi cvet!«                         Da ne konča je mraz noči.
Ko roža meni ta usahne,
Usahne riidost ž njo sveta, In v prsi smrt ledena dahne
Ter živel bodem —  brez sred  .   .   .
Rastislav.
23*