Trinkov koledar KULTURNO DRUŠTVO IVAN TRINKO ČEDAD KULTURNO DRUŠTVO IVAN TRINKO - ČEDAD TRINKOV KOLEDAR 2005 Kulturno društvo Ivan Trinko KNJIŽNICA - BIBLIOTECA TAKA JE NAŠA POT MICHELE OBIT "Če smo vztrajali in zdržali do današnjih, boljših dni, smo to storili zaradi tega, ker nas je prežemala globoka ljubezen do našega jezika in do naših ljudi... " Izidor Predan Borba za naše pravice bo še tarda, tuole so mislili tisti, ki so paršli pred mano, pred nam. Tuole je mislu Dorič, ki se je puno, puno boriu, da bi se ohranilo na našem teritoriju tisto, kar nie mogla zbrisati niti moč fašizma, niti emigracija, niti vse tisto nezaupanje, ki so ga imiel drugi do nas. Tuole so mislili tisti, ki so z njim ustanovil an nosil napri dielo kulturnega društva Ivan Trinko. Pravli so takrat, v šestdesetih letih, da so bli cajti že no malo buj lahki ku pried. Imiel so nieke programe, ki potlé so se na kak način tud uresničili. Recimo: imiel so v mislih ustvariti gospodarske strukture, da ne bi bluo trieba, da se ljudje preselijo v Manzan al nekam tam tod, za imiet dielo blizu doma. So guoril večkrat o turističnem razvoju Benečije. Imiel so stike s strankami an z drugimi ustanovami manjšine. Bilo jim je tud jasno, kaj pride reč, da v adni šuoli se uči slovenščino, vsaj no malo ur na tiedan. Gledal so na tiste, kar se je dogajalo v Tarstu an v Gorici, an takuo so tud vidli, da obstajajo nieke razlike med Slovenci. “Tam imajo slovienske šuole, mi se moramo še boriti zanje, tam imajo Kulturni dom an gledališče, tle ga nimamo,” so mislili. Pa vseglih so šli napri z dielom, s prepričanjem, da iz tistih semen, ki so jih takrat sjal, bo kiek raslo. Tiste, kar je raslo, je pred našimi očmi. Tud kar je raslo an potlé je, ku se more reč, no malo usahnilo. Če pa pogledamo z očmi adnega, ki gleda od zuna, muormo reč, da sada’ Benečija ima no moč, ki pried jo nie imiela. Ries je, da sviet se je obarniu, v telih zadnjih deset lietih. Pomislimo samuo, da tle blizu nas niemamo vič Jugoslavije, imamo no daržavo, ki je že kupe z nami v isti veliki Evropi. An mi - Slovenci, ki živimo v Benečiji, an Slovenci, ki živijo v Sloveniji - smo pru v sred tele Evrope. Pomislimo, da ljudje - ne vsi, pa puno od njih - se ne bojijo vič guorit po sloviensko, pridejo na naše prireditve, pošjajo suoje otroke v dvojezično šuolo. Pomislimo tud, da kajšan krat naše majhne vasi šele živijo, an osnovne šuole v Nadiških dolinah ne zaprejo, samuo zak tisti, ki živijo v vaseh an pošijajo otroke v šuolo, so priseljenci, ljudje, ki so paršli k nam, zak tam, kjer so oni živiel, nieso imiel ne hiše ne diela. Sviet se je zaries obarniu. Kakšno vlogo muora imiet kulturno društvo, kot je Ivan Trinko, v teli situaciji? Tist posvet an vse druge prireditve, ki smo jih organizal ob 50-letnici smarti monsinjorja Trinka, so ble predvsem parložnost, da se spet parbližamo člo-vieku, ki ga ne vsi zadost poznajo an ki nam lahko tud pomaga odguarjat na tisto vprašanje. Namen tistega projekta je biu dat možnost novim generacijam, al buj splošno ljudem, ki nieso še spoznali Trinka, naj ga spoznajo an se prepoznajo v človieku, ki je biu človek dialoga, odpartega do drugih jezikov an druge kulture. An naše društvo - po tisti poti - ima določen svoj prostor kot posrednik med kulturami, ki živijo na beneškem teritoriju an v Furlaniji. Profesor Marino Verto-vec, bivši predsednik društva, je deset liet od tegà poviedu potriebe od tenčas, an so ble “obogatiti dialog, poglobiti kulturna in druga vprašanja z idajateljsko dejavnostjo, s posveti in srečanji s kulturniki, ki delujejo na obmejnem območju". Vse tuole v nieki "evropski viziji", ki deset liet od tegà nie bla takuo jasna an močna ku donas. Naše potriebe so šele tiste, muormo samuo zastopit, da ne samuo “tiste” meje je nie vič, an druge so se porušile al pa se bojo v kratkim. Lietos bomo praznoval petdeset liet življenja našega društva. Takrat “vsi smo čutili nekaj posebnega v sarcu," je ankrat poviedu Dorič, “vsi smo se zavedali, da bomo ustanovili nekaj, kar bo zgodovinskega pomena za obstoj in razvoj Beneških Slovencev." Danes vsi čutimo, da muormo bit hvaležni telim ljudem -bli so skromni ljudje, bivši partizani, kmeti in mladi študenti - če se je naša Benečija zaries obogatila. Nie pru pa, da pogledamo samo v preteklost. Zavest in ljubezen do svoje zemlje je kiek, ki se gradi vsak dan, s trudom, sevieda, z radostjo tud, an s prepričanjem, da edini način gledanja na prihodnost je odpiranje drugemu an mislit, da manjšina je kiek, ki muora ostati zaparto v ograji. Od 2. otuberja 1955 kulturno društvo Ivan Trinko diela v telo smier an takuo bo dielalo napri. LETO 2004 IN SLOVENCI VIDEMSKE POKRAJINE IOLE NAMOR Pričakovanje 1. maja in vstopa Slovenije v Evropsko unijo je tudi v Benečiji močno pogojevalo prvo polovico leta 2004. Uresničile so se nam večde-setletne želje, naša prizadevanja za povezovanje in sodelovanje ob meji so dobila tudi evropski “žegen”, medtem ko so bile dokončno poražene tiste sile, ki so nas v vsej povojni zgodovini tlačile in nas zaznamovale kot izdajalce samo zato, ker smo ljubili in gojili svoj slovenski jezik. V tem evropskem duhu je potekal Dan emigranta, na katerem je ob predsedniku deželnega sveta Alessandru Tesiniju pozdravil tudi načelnik tolminske upravne enote in dolgoletni iskren prijatelj Benečije Zdravko Likar. Podobna praznična atmosfera, polna optimizma in pričakovanja je bila tudi na novoletnem srečanju v Kobaridu, ki se ga je udeležil predsednik slovenske vlade Anton Rop. Giorgio Banchig je v imenu Slovencev videmske pokrajine povzel občutke vseh z mislijo, da se je za nas Benečane začela Evropska zveza v Kobaridu 34 let od tega, na prvem srečanju med Slovenci Furlanije in Posočja. V naslednjih tednih in mesecih je sledilo več pobud v pripravo na širitev Evropske Unije. Med njimi naj omenimo srečanja, ki jih je organizirala videmska škofija o zgodovinskih in ekonomskih povezavah med Furlanijo in Slovenijo, ter pobude Pokrajine Videm v pozdrav Sloveniji v skupni evropski hiši. Vrhunec smo seveda doživeli na predvečer vstopa, 30. aprila, na Matajurju, kjer je bilo pod šotorom slovesno somaševanje z videmskim nadškofom Battistijem in koprskim pomožnim škofom Bizjakom. Prav na vrhu hriba pa je opolnoči zaplapolala evropska zastava. Nepozabna so bila tudi doživetja naslednjega dne v Pod-klancu, na mostu čez Idrijo, kjer so igralci Beneškega gledališča in iz Kam-breškega kota s skupnimi močmi uprizorili komedijo, ki je pomenila začetek novega sodelovanja in prijateljstva med sosedi. V glavnem mestu Furlanije so počakali, da evforija mine, in izkoristili priložnost vstopa Slovenije v EU, da pobliže spoznajo današnje kulturno snovanje v Sloveniji na področju arhitekture, filma, književnosti. Tako so v Vidmu priredili bogat program kulturnih srečanj “Dotik". Kot dobrodošlico Sloveniji, ki je vstopila v EU, je Univerza v Vidmu priredila pomemben posvet “Slavia Dilecta". Na njem pa so bila predstavljena najpomembnejša raziskovalna dela o Beneški Sloveniji. V okviru pomembnega celodnevnega posveta so predstavili tudi sodobno pesniško ustvarjanje med Slovenci videmske pokrajine. Posebno pozornost so namenili rezijanski pesnici Silvani Paletti ob izidu njene prve pesniške zbirke. Leto 2004 je bilo polno zelo pomembnih obletnic. Časopis Novi Matajur je praznoval trideset let izhajanja, katerim je treba dodati še skoraj 24 let rednega izhajanja njegovega predhodnika, Matajurja. Prav tako so praznovali 30 let bogatega kulturnega in izobraževalnega delovanja Študijskega centra Nediža. Nastal je v Špetru na pobudo prof. Paola Pe-tričiča, ki je okrog sebe zbral skupino intelektualcev in začel poglabljati vprašanja kulturne, zgodovinske in jezikovne narave. Ob tem je razvijal dejavnosti, namenjene najmlajšim, kot so popoldanski pouk, narečni natečaj Moja vas in letovanje Mlada brieza. Tudi na podlagi tistih izkušenj je deset let kasneje odprlo svoja vrata Dvojezično šolsko središče v Špetru, ki je s prisrčno otroško pesmijo, s predstavitvijo publikacije o dvojezičnem otroku in pisano dokumentarno razstavo v Beneški galeriji tik pred božičnimi prazniki začelo proslavljati jubilejno dvajseto leto delovanja. To je bil dogodek, ki smo se ga v Benečiji in v vsej slovenski manjšini še posebej veselili. Pri društvu Ivan Trinko so s spletom prireditev junija in oktobra v Novi Gorici, na Tarčmunu, v Vidmu (na Univerzi, v občinski knjižnici in na sedežu Pokrajine) in Špetru zabeležili 50-letnico smrti tnsgr. Ivana Trinka. Med pomembne obletnice sodi tudi 35 let bogatega kulturnega in prosvetnega delovanja kulturnega društva Rečan. Leto se je začelo z navdušenjem beneških planincev, saj se je njihov predsednik povzpel na Aconcaguo, sedemtisočak v Južni Ameriki. V Bardu pa se je skupnost stisnila okrog župnika Renza Calligara in mu izrazila hvaležnost za njegovo tridesetletno delo med terskimi Slovenci. Februar nam je prinesel že tradicionalno čezmejno pustovanje, ki se je letos odvijalo na slovenski strani, to je na Livku. Imelo je hkrati pristni domači obraz s tipičnimi pustovi iz Benečije in Posočja, a tudi evropski pečat, saj se ga je udeležila skupina pustov iz belgijskega mesteca Sambreville, ki je pobrateno s Špetrom in z Nadiškimi dolinami. Februarja so beneški kmetje in gozdarski operaterji ustanovili Kmečko zvezo. Za predsednika so izvolili Luko Maniča, za operativno, strokovno delo v uradu v Čedadu je zelo uspešno skrbel pokrajinski tajnik Stefano Predan. Skoraj sočasno je bila v Čedadu ustanovljena Pro-loco Nediške doline, ki se je rodila iz odbora proti meteorološkemu radarju na Matajurju in iz razvojnega načrta za Nadiške doline 2004-2008, ki je bil predstavljen v Klodiču ob koncu leta 2003 in je dobil tudi soglasno podporo deželnega sveta. Predsednik Pro-loco je Antonio De Toni. Praznovali smo seveda tudi slovenski kulturni praznik. Najprej s predstavo Slovenskega stalnega gledališča ‘‘Kjer se ljubezen Izliva v sinje nebo", posvečeno pesniku Srečku Kosovelu ob stoletnici njegovega rojstva, nato pa z narečnim natečajem "Naš domači izik", ki ga je razpisala občina Špeter. V Kanalski dolini so dan slovenske kulture počastili na Trbižu pod pokroviteljstvom občine, na njem pa je župan Franco Baritussio pozdravil tudi v slovenščini. Tudi letos smo v Nadiških dolinah praznovali osmi marec, tokrat na Lesah, s prireditvijo Od Kuka do Kuka, ki jo je Aldo Klodič napisal in zrežiral na podlagi knjig Giannija Tomasetiča. Kulturno društvo Ivan Trinko pa je oskrbelo srečanje s Kosovelovo poezijo na večeru, ko so predstavili prelepo knjigo Ikarjev sen. Priredili so tudi izlet v Tomaj na Krasu, kjer je Kosovelova hiša muzej. Aprila smo doživeli dve pomembni kulturni prireditvi. Prvi je bil natečaj Kal v poeziji, ki ga je prvič priredila občina Podbonesec in se ga je udeležilo kakih 60 pesnikov iz vse dežele in sosednje Slovenije. Drug dogodek je bil koncert Vlada Kreslina v Špetru, v okviru koncertne sezone Glasbene matice. Z njim so zapeli in zaigrali tudi harmonikarski ansambel špetrske Glasbene šole, ki ga vodi Aleksander Ipavec, in dekleta Beneških korenin. Videmska pokrajinska uprava, ki je v okviru programov za uresničevanje zakona 482 ustanovila posvetovalno komisijo za slovensko manjšino (njeni člani so Rudi Bartaloth, Sergio Chinese, Viljem Černo, Giorgio Banchig, Giuseppe Chiabu-dini in Iole Namor), je izpeljala natečaj in zaposlila za določen čas Slovenko Vi- lo do Valenčič, zato da bo sledila dejavnostim in pobudam, namenjenim slovenski manjšini v Furlaniji. Junija je na beneških tleh, v Landarju, priredila zelo lep in kvaliteten koncert v pozdrav razširjeni Evropi in Sloveniji v njej. Sporočilo je bilo jasno: potreben je aktiven pristop vsakega od nas, da Evropa zaživi v vsej svoji kulturni in jezikovni pluralnosti, obenem pa je za našo kulturno polnost potrebno, da se slovenski dialekti in knjižnji jezik med seboj oplajajo. Nastopili so otroški pevski zbor Mali lujerji iz Špetra, moški zbor Monte Canin iz Rezije, mešana zbora Hrast iz Doberdoba in Obala iz Slovenije ter polifonični zbor iz Rude. Junija so bile evropske in upravne volitve, ki so pomenile hud zasuk v desno v špetrski občini, kjer je po 24 letih zmagala desnica, a ne zaradi svojih zaslug, pač pa zato, ker je prišlo do razkola v levosredinskem taboru. Negativne posledice in ozko, zaprto gledanje na manjšinsko vprašanje so v zadnjih mesecih že prišli do izraza. Julij je že več kot deset let mesec Postaje Topolovo in MittelFesta v Čedadu, letos prvič v režiji predsednika Mitje Volčiča in direktorja Monija Ovadie. In čeprav manifestaciji še zdaleč nista primerljivi (predvsem kar se tiče finančnih dotacij), smo spet imeli vtis, da je tudi tokrat Postaja pokazala večjo vitalnost in inovativnost ter da je ob svojem avantgardnem iskanju globlje vsidrana v domačo realnost. Najpomembnejši je bil letos projekt "Vrnitev" z enominutnimi filmi, ki so ponudili enkratna doživetja, a obenem ustvarili nove povezave Postaje z evropskim kulturnim prostorom. Sočasno je po beneških vaseh potekal tudi lutkovni festival, ki je letos že drugič zaobjel tudi sosednje kraje v Soški dolini. Z začetkom novega šolskega leta se je v Špetru odprla nova možnost slovenskega pouka na nižji srednjih šoli. Ob dveh urah slovenščine tedensko so učenci prvega razreda imeli na razpolago še dodatnih šest ur pouka v slovenščini. Za to se je odločilo 6 učencev. V tem šolskem letu obiskuje dvojezični vrtec 74 otrok, osnovno šolo pa 125 učencev. Kar se slovenščine tiče, naj povemo, da so prvič v zgodovini ponudili možnost študija slovenščine dijakom licejev v Čedadu in Špetru. Na dva tečaja (začetni in nadaljevalni), ki potekata v Čedadu, se je prijavilo 29 dijakov. Jesen je v Nadiških dolinah potekala v znamenju vabila na Kolovrat po poteh Rommla. Pobuda Pro-loco Nediške doline z vodenimi obiski po ostalinah iz pr- il ve svetovne vojne tako na italijanski kot na slovenski strani je naletela na velik odziv obiskovalcev iz vse dežele in sosednjega Veneta. To je bila gotovo najpomembnejša in najobetavnejša pobuda Pro-loco Nediške doline v minulem letu, spodbudila je skupino mladih beneških intelektualcev, da so pristopili zraven in ustvarili skupino odličnih vodičev. Iz nje se je rodil tudi zrcalni Interreg projekt s Fundacijo Poti miru v Posočju, ki naj bi odločilno prispeval k oblikovanju muzeja na odprtem na Kolovratu. Na pobudo Pokrajine so jeseni začeli postavljati dvojezične table (furlansko-ita-lijanske, slovensko-italijanske in nemško-italijanske) po vsem teritoriju Furlanije z izjemo Rezije. Pokrajina je sprožila tudi široko propagandno akcijo "Varuj svoj jezik, pomagaj rasti svoji kulturi" (tudi na tetrapaku najbolj prodanega mleka), s katerimi je želela ovrednotiti jezikovno pluralnost videmske pokrajine ter spodbuditi družine, naj vpišejo otroke k dvojezičnemu pouku. V Gorenjem Tarbiju je bil tudi letos zelo dobro obiskan Burnjak. Pri njegovi organizaciji so sodelovali vsi: vaščani, domača društva, Planinska družina Benečije, Kmečka zveza in Pro-loco. Odvijal se je tudi kulturni program, v okviru katerega so predstavili cd ploščo in cd-rom "Substrati", ki so jo pripravile Beneške korenine. V Kobaridu so na lepi slovesnosti odkrili ploščo Jožku Ošnjaku, beneškemu partizanu, komandantu briško-beneškega bataljona in zavzetemu borcu za pravice Beneških Slovencev. Ob dnevu muzeja je Zdravko Likar prejel visoko odlikovanje italijanske republike. Adriano Corsi je bil potrjen za predsednika Gorske skupnosti Ter-Nadiža-Brda, tokrat na čelu levosredinske koalicije. Tudi letos je gorska skupnost dala pobudo za Božične koncerte, ki so bili v Gorenjem Barnasu, Ažli in Viškorši. Leto smo v Trstu zaključili s praznovanjem pol stoletja življenja in delovanja Slovenske kulturno-gospodarske zveze, ki je toliko pomenila tudi za kulturno, socialno in ekonomsko rast slovenske manjšine na Videmskem. V Benečiji pa smo se pred Božičem srečali na prazniku dvojezične šole in njenega dvajsetletnega plodnega dela, polni zadovoljstva za prehojeno pot, polni upanja za naslednje korake v smeri izpopolnitve dvojezičnega šolanja na vseh stopnjah. KOLEDAR / LETO 2005 LUCIA TRUSGNACH - CEKOVA 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 14 Januar S Mati božja Marija - Novo leto N Bazilij - Gregor Nacijanski P Presveto Jezusovo ime - Genovefa C T Favsta - Angela Folinjska S Simeon - Milena Č Sveti trije kralji P Lucijan - Rajmund S Severin N Jezusov krst - Julijan P Viljem-Aldo • T Pavlin Oglejski, apostol Slovencev S Bernardo - Cezira - Tatjana Č Hilarij -Veronika P Odorik iz Pordenona - Feliks S Pavel Puščavnik - Maver N 2. nav. nedelja - Marcel P Anton Puščavnik D T Favstina S Marij - Pija - Suzana Č Sebastijan - Fabijan P Neža (Jana) S Vincencij - Anastazij N 3. nav. nedelja - Emerencijana P Frančišek Šaleški T Spreobrnitev sv. Pavla S Timotej - Tit Č Angela Merici - Elvira P Tomaž Akvinski S Konstanc - Valerij N 4. nav. nedelja - Martina P Janez Bosco 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 Februar T Brigita Irska S Darovanje Jezusa - Svečnica C č Blaž - Oskar p Andrej Corsini - Katarina s Agata N 5. nav. nedelja - Pavel M. - debelinca P Koleta - Rihard T Hieronim Emiliani - pust • S Rinaldo - pepelnica Č Sholastika - Viljem p Lurška Mati božja s Evlalija N 1. post. nedelja - Foška - Kristina P Valentin (Zdravko) - Ciril in Metod, zav. Evrope T Favstin - Klavdij S Julijana D Č Silvin - Marijana p Simeon Jeruz. - Flavijan s Konrad N 2. post. nedelja - Pavla - Silvan - kvatrnica P Peter Damiani - Eleonora - Irene T Marjeta Kortonska S Romana - Polikarp Č Matija p Vanda s Aleksander - Matilda - Romeo N 3. post. nedelja - Gabrijel P Roman - Ožbolt 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 16 Marec T Albin S Neža - Simplicijan Ò Ticijan - Marin - Henrik C p Kazimir - Lucij s Evzebij N 4. post. nedelja - Fridolin P Felicita in Perpetua T Janez od Boga S Frančiška Rimska č Emilijan - 40 mučencev iz Sebaste • p Sofronij - Konstantin s Gregor - Maksimilijan N 5. post. nedelja - Patricija - Kristina - tiha nedelja P Matilda T Klemen S Hilarij - Herbert Č Patricij D P Ciril Jeruzalemski S Sveti Jožef N Cvetna nedelja - Ojčinca - Klavdija P Justinijan - Hugolin T Lea - Nino S Rebeka - Turibij iz Mongr. Č Veliki četrtek P Veliki petek S Velika sobota D Velika noč P Velikonočni ponedeljek T Bertold S Amedej Savojski - Joahim Č Gvido - Modest 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 April P Hugo - Teodora - Marcela S Frančišek Pavelski C N 2. velik, nedelja - Rihard - Gracija - bela nedelja P Izidor T Vincenc Ferreri S Irenej Sirmijski - Marcelin Č Janez de la Sai le - Herman P Tomaž Tolentinski - Valter • S Marija K. - Demetrij N 3. velik, nedelja - Ezekijel prerok P Stanislav T Julij - Lazar S Martin - Ida Č Lidvina - Valerijan p Anastazija - Damijan s Bernardeta Lurška D N 3. velik, nedelja - Rudolf P Apolonij - Elevterij T Ema - Leon S Neža - Sara Č Anzelm - Konrad - Aleksandra P Hugo - Leonida S Jurij - Helena N 5. velik, nedelja - Fidelis iz Sig. P Marko Evangelist - dan osvoboditve T Marcelin - Marija, mati dobrega sveta S Cita - Hozana e Peter Chanel p Katarina Sienska s Pij V. - Jožef Cottolengo 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 18 Maj N 6. velik, nedelja - Jožef delavec - praznik dela u koncu bajarja so nastavli kostanju žlieb, ki je taz piča peju vodo naglih dol na veliko koluo, ki je bluo nastavjeno tan na stiene od maina. Bluo je vesoko gor čez strieho, šaroko pa obiuno no kuarto. Gor po koles so bli nareti dan za dnin puno škafu, ki so lovil vodo, ki je ščuriela od žleba. Kar so se napunli se je koluo začelo obracjat an gonit štango od kamanu. L>u malne sta bla dva obajasta kamana, ki sta miela jamo tan na sred. Te gornji je biu parklinjen cja h štangi, an je šu oku z njo. Te dolenj pa je bil opart na zid, ki je daržu vso parpravo za mliet. Buj vesoko ku kaman je bil prestor, kamar so sul sierak al kostanj. Tel je bil grop. Uon z gropa je šu žlieb uoz ustnje, ki je umieru sierak cja med kamane. Če je bla sila, so žlieb arzšeril, če so miei vic cajta, so ga stisnili an blaguo je paršlo lieuš zamlieto. Za mliet buj hitro so muorli no malo vzdignit te gorenji kaman s pomočjo dne vinde, ki je bla ta par kraj, an seviede moka nie paršla zlo drobno zamlieta. Oku an oku kamanu je biu adan pleh, ki je loviu moko, ki se je prašila von z njih, naglih du žaki. Tenčas, čeglih se je puno varvalo, je nimar uteku kajšan prah moke, an miš so tuole lepuo viedele, pa jih nie manjkalo atu oku. Pru za tuole an star stric je biu parštimu dno pasco, za jih lovit. Bla je štija, kamar se je dielo za jest. Ta spried je miela vrataca na žlempar, de kar je miš paršla notar, nie mogla vic uon. Ankrat so ušafal notar zaparto celo družino, ki so jo nesli topit z vso štijo du ve-rin. Malo liet pred ujsko so zaviedel, de na mest lesenega kolesa gonejo kama-na s pomočjo turbine. Takuo so naš poklical adnega mojstra tan z Otranskega, ki jin je nastavu tolo novuost. Mlielo je buj hitro, pa ponucalo je dost vic vode ku pried. Posebna rieč je, de tu telin potoce, no malo buj vesoko, je dielu še an drug malin. Gajalo se je, de kar je bla suš, se je vsa vodà nabrala gu Šmonovin bajarje, naš je biu pa suh. Če so imiel potriebo mliet, so moji strici napuošto ušafal dielo blizu potoka, za-tuo ki an te parvi bajar se bi napunu pried al potlè. Kar so čul vodo zašumiet dol po potoce, so šli hitro opravjat njih dielo du malin. Včasih pa je gospodar gorenjega maina napuošto v tistih cajtih zadaržavu vodo tu njega bajarje. Kajšan krat je paršlo zavojo tuolega an do gardega kreganja. S cajtan pa an tuole je ratala navada, an takuo je mierno teklo življenje v naših dolinah, čeglih je bla skarb za preživiet buj velika ku današnji dan. L I E P KLABUK GIUSEPPE FLOREANCIG - KOKOC Že v ‘800 so naši te stari bli emigranti. Tekrat so se piantai po balkanskih daželah, po Pemji, na Češken, na Uogarsken, v Romaniji, celo do Rusije so paršli an tan nastavili pravo miesto. Tenčas so ble tele dažele puno buj napri ku naša. Kar san biu majhan, san radoviedno poslušu njih zgodbe an pravce. ^°dil an vračal so se par nogah. Muoral so se parjet za vsako dielo, narvenč Part od njih so guzieral. Te buj spretni so za sabo pejal še kajšnega mladenča Za ga učit dielo an de jin parpomaga prenašat blaguo od vasi do vasi. Kajšankrat se jin je lepuo godilo an... Adan od družine Primožič se je varnu damu v punem poletju, kar so po Benečiji bli narguorš sejmi. On nie biu pru tako strašnuo liep, pa... na glavo je nastaknù an liep klabuk - an tekrat, če si imeu liep klabuk, je blo ki! - an je šu na senjan svetega Jakoba dol h Hlocju. Svet Jakob je biu tekrat narguorši senjan Nediških dolin, biu je do na Liesah an P°l par Hloc. Velik brejar so nastavljal ta na placu, tan pred koritan, vse okuole I® bluo puno žbrinč, lepuo pokritih s tavajučan, kjer so pridne ženice lepuo po-'°žle an predajale kolače an vsake sorte druge slačine. B|u je tudi kiosk, kjer so predajal vino. ^akuo de tel mož nie pru mu parmanjkat na sejme. ^iega nuov an liep klabuk pa je biu fino oflokan: okuole an okuole je nastaknu Sude, ki jih je biu zaslužu z njega potovanjan po sviete. ^akuo, kar so začel gost an je začeu plesat, so ga vsi debelo gledal, kuo je ple-Su s telin “liepin” klabukan, punin goldinarju. B|izu brearja je bla tud na liepa uerbarca: na čeča, edina hči, takih par starin J'h je bluo zaries malo an so ble narbuj štiete za žembo. Gor na tarkaj stricu, ki je bluo okuole po sejmu, se je zaljubila pru tu anj. V kratkin sta se poročila an sta se duga lieta ljubila an lepo družino nastavla. Od njih se je rodiu sekretar garmiškega kamuna Luigi Primosig, ki je leta 1912 prvi urediu anagrafe telega kamuna s pomočjo podatkov ljudskega štetja iz leta 1871 an popisu vse družine v “Registro di popolazione 1871”. Pru važno an zaslužno dielo, ki nan še donas pomaga, da zvemo, kuo so se po našin klicale vasi garmiškega kamuna, kuo so se klical par družinah, duo so bli naš te star, ka so dielal an od kod so parhajal. D I K L E « . TIHA ZGODBA JERNEJ MLEKUŽ Uvod »M/ furlanski Slovenci vemo, da je delo dikl težko, poniževalno in nagobarno za v$ako žensko, zlasti za mlado. Mi ne bi bili radi, da bi še nimar propadalo sto 'n sto naših žena in čeč, da bi se moralno pokvarjale, izgubljale zdravje, kot se to še dogaja. Nobeden še tako dober zakon ne more tega preprečiti. A meštir ^Poklic] je maledet [prekletstvo], tega se loti ženska samo takrat, kadar ne mo-re dobiti drugega dela, ta meštir je suženjski, je ostanek starih časov ... Proti temu se morajo boriti tudi naše žene in čeče, ki so dikle. Boriti se morajo zato, da ta sramota enkrat genja, da tega našega suženjstva, te prave schiavitù tsuženjstvoI ne bo več« (Anon., 1958a, 2).1 bil ta »meštir« res »maledet«, »suženjski«, kot ga opisuje anonimni pisec v Cas°Pisu Matajur leta 1958? Je bil res sramota? In so se ga res dekleta lotila, le ko niso mogla dobiti druge zaposlitve? Je na ta pojav mogoče res gledati tako enopomensko, enoznačno in ali je vsem »vključenim« in njihovim bližnjim po-rnenil isto stvar? Na ta vprašanja bom poskušal odgovoriti s pomočjo osebnih Pdčevanj nekdanjih »dikel«, njihovih bližnjih in vseh, ki so imeli »čast« tako ali drugače opazovati ta pojav. Pri tem se seveda zavedam kuhinje časa, ki tako rada spreminja okuse. Pogled oziroma odnos »dikel« in vseh ostalih do obrav-n3vanega pojava je bil nekdaj lahko precej drugačen, kot ga je bilo meni dano uieti dandanes. besedilo je (delni) rezultat projekta Dikle - tiha zgodba. Izvedbo projekta sta v letu 2003 financirala Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU. Prispevek je že bil objavljen v bolj znanstve-n' obliki v Dveh Domovinah, osrednji slovenski znanstveni reviji s področja mi- gracij. Besedilo, v branje katerega očitno nameravate investirati svoj (dragoceni) čas, želi (poleg aktiviranja »grenko-sladkih« spominov na ta pojav in čas), da bralke in bralci poskušajo dopolniti, oplemenititi, soustvariti to tiho zgodbo. In sicer se obračam na vse, ki imate drugačne poglede, ki drugače razumete pojav, ki hranite drugačne, nove izkušnje, zgodbe, informacije, gradivo... Pišite mi na naslov: Jernej Mlekuž, Novi trg 2, 1000 Ljubljana, Slovenija ali mlekuz@zrc-sazu.si. Gre za vašo, našo, skupno zgodbo. Ne pustimo, da ji tišina vzame življenje... * Naše » d i k I e « : Ernesta Vogrig, Neapelj 1934. Nekaj splošnega o zaposlovanju Beneških deklet v gospodinjstvih italijanskih mest O zaposlovanju beneških žensk v gospodinjstvih italijanskih mest ne najdemo Podrobnejše študije,2 čeprav je nedvomno šlo za zelo množičen pojav. V enem °d številnih prispevkov o tej problematiki v časopisu Matajur iz leta 1961 najdemo oceno, da je bilo ob uradnih 806 v tujini živečih ženskah iz sedmih občin Nadiških dolin gotovo prav toliko deklet zaposlenih v gospodinjskih dejavnostih v severnoitalijanskih mestih (Anon., 1961b, l).3 Iz nobene statistike namreč ne moremo razbrati izseljevanja gospodinjskih pomočnic v italijanska mesta, tako zaradi narave popisov kot zaradi zaposlovanja teh na črno. Večina jih je bila tako po uradnih statistikah uvrščena v kategorijo neaktivno Prebivalstvo. V tej kategoriji je bilo po popisu leta 1951 v 10 občinah Beneške Slovenije uvrščenih 6.933 žensk, od tega jih je bilo 5.292 zaposlenih v domačih gospodinjstvih, 2.103 ženske pa so bile uvrščene v kategorijo aktivno Prebivalstvo. Na drugem mestu najdemo podatek, da je med 50.000 »diklami« v Rimu nekaj sto deklet iz Beneške Slovenije (Anon., 1957, 1). O množičnosti in pomembnosti tega pojava (vedeti moramo, da je večina »dikel« pošiljala večino svojega denarja domov v skupni družinski oziroma gospodinjski fond) Priča tudi naslednje besedilo iz že navedenega časopisa: »Dikle so ena najvažnejših socialnih plasti našega naroda. Če gre njim slabo, gre vsem nam slabo, če so one slabe, smo vsi mi slabi. Zato pomagajmo našim diklam, ker s tem pomagajmo tudi vsem nam« (Anon., 1957, 1). Ta pojav je potrebno obravnavati zelo kompleksno, s številnimi, globokimi posledicami v izvorni družbi, za kar na tem mestu nimamo dovolj prostora. Kot primer ene od »klasičnih izseljenskih ran« podajmo naslednje grenko besedilo iz Matajurja: »Poprej so mnoge naše dikle-domestiche-assistenti di casa delale nekaj let, prišparale precej denarja zato, da so se vrnile domov in se poročile z domačimi puobi [velika večina informatork je varčevala za doto]. Zdaj so pa strašno redke naše ženske, ki delajo po mestih, da bi se hotele za nlmar [vedno] vrniti domov. Pridejo še pogledati: prva leta so za vsako llcenzo doma, potem bolj redko, dokler ne pozabijo na svoj kraj. (...) Smo pred problemom kot toliki drugi italijanski kraji, da bomo v nekaj letih, če pojde tako naprej, ostali brez mladih žensk, da ne bodo tudi tisti naši puobi, ki bi radi ostali doma, se mogli oženit, da ne bo gospodinj za naše kmetije, za družine, za dom« (Anon., 1959, 1). Pojav »dikel« je v drugi polovici šestdesetih let začel postajati vse manj množičen, tako da v prvi polovici sedemdesetih let že težko najdemo ženske oziroma dekleta iz Beneške Slovenije, ki so odhajale služit k družinam v italijanska mesta. Vzrokov, ki so botrovali zamrtju pojava v Beneški Sloveniji, bi lahko našli več in te je potrebno iskati predvsem v družbenih, ekonomskih in administrativnih spremembah tako v Beneški Sloveniji kot v Italiji. Toda razlike so bile opazne tudi med posameznimi območji Beneške Slovenije. V Nad iških dolinah je npr. ta pojav zelo hitro zamrl z razcvetom industrije v ravninskih predelih Furlanije (industrijski trikotnik okoli Manzana). Dekle iz Dolenjega Marsina, ki je od svojega 12. leta, to je od leta 1964, služila pri družini v Vidmu, je po 9 letih gospodinjskega dela odšla za tekoči trak v lesno predelovalnico v Manzano. Ker iz domače vasi ni imela javnega prevoza do delovnega mesta (kot so to imele nekatere druge vasi v Beneški Sloveniji), si je s stričevo pomočjo kupila avto, saj je vsak dan odhajala na 54 kilometrov oddaljeno delovno mesto. Podobnih primerov bi lahko našli še veliko. Prav tako lahko z leti opažamo nekatere spremembe v naravi samega pojava. Če je v obdobju med svetovnima vojnama in desetletju ali dveh po drugi »veleno-riji« večina deklet še pošiljala denar domov (kot je razvidno tudi iz zgornjega časopisnega prispevka), je to postajalo, kot kažejo pogovori z nekdanjimi »dikla-mi«, od šestdesetih let dalje vse redkejša praksa. Tako je imel tudi sam pojav v izvorni družbi z leti vedno manj ekonomskega in posledično družbenega vpliva.4 Dekleta so si večinoma našle delo prek sorodstva, prijateljic ali drugih sova-ščank, ki so bile že zaposlene v mestih. Sorodstvene, prijateljske in vaške mreže so bile najpomembnejši servis pri iskanju zaposlitev. Tako je npr. služkinja pri družini v Neaplju našla enako delo drugi sestri v Neaplju. Tretji sestri je sovaščanka našla mesto v družini v Milanu. Ker je druga sestra hotela biti bližje domu, ji je tretja nato poiskala novo družino v Milanu. Takšnih in drugačnih kombinacij, prepletenih s sorodstvenimi, prijateljskimi in vaškimi mrežami bi našli »glavobolno« veliko. V nekaterih primerih so se pri isti družini verižno izmenjevale oziroma zaposlovale sorodnice ali prijateljice. Ko je ena zapustila družino oziroma delodajalca, jo je zamenjala druga. Tako je npr. » d i k I a « iz Ruonca v začetku šestdesetih let odšla k družini v Rim, kjer je pred drugo svetovno vojno služila njena mama. Ko je ta po šestih letih zapustila družino, jo je na istem delovnem mestu zamenjala sestra. Včasih so tudi sami delodajalci ali gospodarji prišli iskat »dikle«, bodisi neposredno k »diklam« ali na občinske urade za zaposlovanje (le v povojnem obdobju), kjer so jih ti napotili k dekletom oziroma družinam. V nekaterih primerih so se med iskalci dostojnih družin za »dikle« našli vaški duhovniki ali nune, kot je omenjeno tudi v publikaciji Tabor »Rezija 89« (Anon., 1990, 23) in predstavljeno v zgodbi dekleta iz Rezije, ki je med vojnama služila kot varuška pri bogati družini (Kodrič, 1990, 99-102). Nune so dekleta tudi izučile za takšno delo. V medvojnem, deloma pa tudi v povojnem obdobju, so obstajali tečaji gospodinjstva, na katerih so se bodoče služkinje učile kuhanja, šivanja, likanja in drugih gospodinjskih del. O tem lahko v Matajurju preberemo naslednje.- »Naše Čeče morajo iti za dikle, ker nimajo nobene izbire. Saj pri nas ni nobenih fabrik in ne ostane zanje drugo, kot grenka služba dikl. Potle, ko so že nekaj časa v službi po familijah, ki nekatere že znajo pomagati, da preberejo službo ali pa, da se poročijo. Službe za dikle so si naše Čeče poiskale do zdej same, največ prek prijateljev in znank, ki so že bile v službi. Kakšenkrat se obračajo nekatere družine tudi na domače duhovnike, da bi jim dobili poštene dikle, na katere bi se lahko zanesle« (Anon., 1958a, 2). Navedeni prispevek je zanimiv tudi z druge plati. Poklic »dikle« je največkrat Pomenil neko krajšo fazo (v veliki večini primerov od nekaj mesecev do 10 let). Za ta poklic so se odločala zgolj mlajša dekleta, največkrat stara med 12 in 22 let. Ženska oziroma dekle je ponavadi prenehala biti »dikla« s poroko; Poročenih »dikel« tako skoraj ne najdemo (več naj bi jih bilo po mnenju nekaterih sogovornic v obdobju pred drugo svetovno vojno).6 Tako je ta zaposlitev skoraj vedno pomenila neko prehodno, začetno fazo: pred poroko ali pred drugimi zaposlitvami. Ali kot pravi ena od »dikel«: »Tisto je blo za začet, potem se Je svet bolj odpru. « Toda pravil ni brez izjem. Devetnajstletno dekle iz Čeplešišč je leta 1956 ali 1957 odšla služit v Neapelj in od takrat živi in dela pri isti družini (danes skrbi le še za starejšo gospo). Že od začetka je imela delovno knjižico, bila je zavarovana itd., kar med služkinjami v tistem času ni bilo ravno pogosto, z delodajalci se je vedno zelo dobro razumela in kot poudarja, je že kmalu »postala del družine«. Prav tako ni izrekla grde besede o svojih dolgoletnih delodajalcih služkinja iz Gorenjega Marsina, ki je od leta 1960 do 1991 služila pri nekem generalu in njegovi ženi. Zaradi narave gospodarjevega dela so se nekajkrat preselili, večino časa pa so (pre)živeli v Bologni. Gospodar je prišel po služkinjo v občino Podbonesec na urad za zaposlovanje in preden jo je zaposlil, se je z njo podrobno pogovoril. Ko je odšla na vlak za novo delovno mesto v bližino Rima, ji je gospodar priskrbel spremstvo, saj kot pravi, ni nikoli prej odšla tako daleč od doma in se je bala morebitnih težav ter nevšečnosti potovanja. V Gorenji Marsin, kjer danes živi s pokojnino, zasluženo v 31 letih gospodinjskega dela, se je vrnila zaradi mame, ki je bila stara 90 let in je potrebovala nego ter pomoč. Delovni in življenjski pogoji hišnih pomočnic so se razlikovali glede na to, kako so z njimi ravnale posamezne družine. Medtem ko so nekatere prenašale izključevanje in zapostavljenost, so se nekatere počutile, kot poudarjajo, bolje kot doma. Barbičeva in Miklavčič-Brezigarjeva (1999, 46) ločujeta dve vrsti odnosa delodajalec-družina do deklet, ki so pri njih delale kot služkinje. Tradicionalni odnos opredeljuje stroga ločenost »gospoda« ali »gospe« in »služkinje«, so pa tudi primeri, ko je bila služkinja obravnavana kot članica družine. Sodobni odnos pa opredeljuje odnos med družino-delodajalcem kot razmerje med delodajalcem in delavko, ne glede na to, ali je odnos hierarhičen ali demokratičen. Na hierarhični način, kot ugotavljata že avtorici, so naletele služkinje v premožnejših meščanskih družinah, v delavskih družinah pa so bile služkinje največkrat sprejete kot članice družine. »Dikla«, ki je leta 1941 ali 1942 odšla iz vasi Bardo, stara komaj 11 let, k svojim prvim delodajalcem v Prato Carnico, se živo spominja, kako je velikokrat morala delati do polnoči, vsako jutro pa je morala vstajati že ob šestih. V družini je niso klicali po imenu, ampak »serva« (v italijanščini nekoliko slabšalen izraz za služkinjo), kar je bil takrat sicer najbolj uveljavljen izraz za gospodinjsko pomočnico. Grenkih, žalostnih, nesrečnih zgodb o izključevanju, poniževanju itd. najdemo med »diklami« veliko. Služkinje pa niso bile samo pod pritiskom gospodarja ali delodajalca, ampak tudi domačih oziroma staršev. Štirinajstletno dekle, ki je leta 1947 odšla služit k družini v Torino, je gospodarica obtožila kraje denarja. Našla je namreč denar, ki so ga »dikli« dali starši za nakup pisem. Pred tem pa je v pogovoru gospodarici zatrdila, da nima svojega denarja. Kot poudarja, je močno želela oditi domov, toda bala se je, kaj bodo rekli domači. Za dekleta sta takrat namreč veljali poslušnost in ponižnost. Starši njenega odhoda tako najverjetneje ne bi sprejeli ravnodušno: »Sem komi čakala domou. (...) Sem se bala, kej bodo rekli doma, da se lementam [pritoževati se], soseda se pa ne.« Seveda pa je z leti prihajalo tudi do nekaterih sprememb v odnosu gospodarjev do služkinj ali delodajalcev do zaposlenih. » D i k I e «, ki so služile v šestdesetih letih, vse manj omenjajo grenke izkušnje, poniževalen odnos, zapostavljenost, Izključenost itd. Kljub temu pa ne moremo reči, da je z leti večina »dikel« pridobila bistveno večjo mero osebne svobode; vsaj kar se tiče prostega časa ne. Prav tako kot v predvojnem je imela večina »dikel« tudi v povojnem obdobju le nekaj ur prostega časa in to ponavadi samo enkrat tedensko ali celo enkrat na štirinajst dni (največkrat v nedeljo popoldne). Sodobnejše služkinje so za razliko od svojih predhodnic pogosteje obiskovale svoje domače/domove, saj so bile v več primerih zaposlene v bližnjih mestih (Čedad, Videm itd.). Če nekatere starejše »dikle« po več let niso obiskale svojih domačih (tudi po pet in celo več let), so nekatere sodobnice obiskovale svoje domove vsak teden. Tako je npr. leta 1964 komaj 12 let staro dekle po opravljenih tedaj obveznih petih razredih osnovne šole odšlo služit k družini v Videm (pri njih je služila 8 ali 9 let). Vsako soboto popoldne je prišla domov v Dolenji Marsin in odšla na delo v ponedeljek zjutraj. Seveda pa so tovrstne razlike obstajale tudi glede na tip dela, ki so ga opravljale. Če so dekleta opravljala hišna opravila, je bilo njihovo življenje v glavnem °niejeno na dom. Če pa so varovala in vzgajala otroke, so bile do neke mere vključene tudi v zunanje življenje družine. (Veliko deklet je hkrati varovalo gospodarjeve otroke in opravljalo gospodinjska dela v hiši. Nekatere družine pa so Imele po več služkinj, tako da je ena skrbela samo za gospodarjeve otroke, druga pa opravljala gospodinja dela v hiši.) Tako so nekatere služkinje oziroma varuške odhajale z družinami ali zgolj z otroki na izlete, sprehode, počitnice itd. Zaradi takšnih okoliščin je bilo njihovo vključevanje v nov kraj zelo omejeno. Tistih nekaj ur prostega časa tedensko so preživele skupaj, največkrat z drugimi “diklami« iz domačega kraja ali ostalih delov Beneške Slovenije. Tako je npr. Pet ali šest prijateljic iz vasi Topolovo, vse so bile rojene leta 1932 in 1933, oktobra 1947 (po poletnih kmečkih delih) skupaj odšlo na vlak za Torino. Tam Jih je na železniški postaji pričakal vaščan, ki jih je peljal do delodajalcev -družin. Prijateljice, ki so vse delale kot »dikle«, so vsako prosto nedeljo popoldne preživele skupaj. Na drugi strani pa je bila »dikla« iz Hlodiča, ki je med le- toma 1954 in 1956 služila v Milanu, obsojena na »izolacijo«. Služila je namreč v predmestju in vožnja do središča mesta, kjer so se zbirale prijateljice, ji je vzela »ogromno« časa. Tako je prosila delodajalca, če ima lahko prosto kakšno drugo popoldne v tednu, da bi šla lahko vsaj po trgovinah. (Bila je ena redkih »dikel« v tem času, ki je imela ves zasluženi denar izključno zase.) Obstajala je tudi medsebojna pomoč med »diklami«, npr. pri iskanju novih, prijaznejših družin (če »dikla« ni bila zadovoljna z razmerami) ali, kot pripoveduje že omenjena Rezijanka (Kodrič, 1990, 102), v prinašanju hrane služkinjam (če je »dikla« dobivala zelo skope obroke). Služkinje so se pogosto tudi skupaj fotografirale, tako da velik del slikovnega gradiva ostaja omejen na skupinske fotografije služkinj (Anon., 1986, 157-171). Pri tem ni odveč reči, da si je veliko služkinj našlo zakonske partnerje na dopustu doma (v nekaterih primerih dekleta niso obiskala domačega kraja tudi po več let), saj v mestih niti niso imele veliko časa za tovrstna srečanja in s strani delodajalcev ni bilo zaželeno, da se družijo z moškimi. Z leti je prihajalo tudi do posameznih sprememb glede odnosa »dikel« do domačih. Kot smo že rekli, je vse manj sodobnejših »dikel« pošiljalo denar domačim. Tako je šele »zadnjim diklam« zaslužek lahko pomenil tudi (vsaj delno) ekonomsko in socialno neodvisnost. »Dikle« so velikokrat zasluženi denar oziroma del denarja varčevale za balo.6 Nekatere so potrebščine za balo kupovale same, drugim, ki so (ves) denar pošiljale domov, pa so balo kupile mame (lahko tudi zato, ker so bile še premlade). Nekdanja »dikla« se spominja in z veliko mero ironije poudarja, da ji je mama kupila darilo za poroko, toda z njenim denarjem, ki ga je pošiljala domov, ko je delala kot »dikla«. V Fotoalbumu izseljencev iz Benečije (Anon. 1986, 158) lahko preberemo zgodbo služkinje, ki zasluženega denarja nikoli ni imela v rokah. Njeno plačo so izročali sorodnici, ki je prebivala v kraju, kjer je delala. Grenko presenečenje je »dikla« doživela doma, ko je ugotovila, da je sorodnica z njenim zaslužkom kupovala perilo, ki naj bi sestavljalo njeno doto: »V tistem kupu prtov in rjuh so ležale vse moje muke, vsa leta trpljenja daleč od doma.« Takšnih grenkih zgodb najdemo med »diklami« veliko, čeprav jih večina ob tem poudarja, da je bilo takrat nekaj povsem normalnega, da se je z zasluženim denarjem pomagalo domačim. Vlogo »dikel« lahko v marsičem primerjamo z vlogo drugih izseljenih družinskih članov. Večina jih je pošiljala denar domov in s tem pomagala domačim. Toda z nekaterimi pomembnimi izjemami. Veliko »dikel« poudarja, da niso same razpolagale z zasluženim denarjem, nekatere zaslužka celo niso nikoli »držale v svojih rokah«. Čeprav je tudi veliko izseljenih moških, vsaj v prvih letih po drugi svetovni vojni, pošiljalo denar domačim, je bila to v večini primerov (bolj ali manj) njihova avtonomna odločitev. Ta poklic je v primerjavi s poklici, ki so jih opravljale druge izseljene ženske ali moški, pomenil manjšo mero svobode in prostega časa. Služkinje so ponavadi smele zapustiti gospodinjstvo le enkrat tedensko, živele in spale so pri družini, tako so bile pod neprestanim pritiskom, budnim očesom delodajalca. Omejeni so jim bili tudi obiski doma, domačih, tako zaradi obremenjenosti z delom kot zaradi stroškov, povezanih s potjo domov. »ečina služkinj je delala neprijavljeno, brez delovne knjižice, zavarovanja in drugih ugodnosti, ki jih prinaša sklenjeno delovno razmerje. Prvi zakon, ki je urejal delovno razmerje, plačilo, zavarovanje, dopust, nastanitev, dovoljenje staršev za mladoletne gospodinjske pomočnice itd. je stopil v veljavo sredi leta 1958. (Zakon je med drugim določal, da gospodinjska pomočnica ne sme govoriti naokoli stvari iz privatnega življenja družine, kjer je zaposlena [Anon., I958a, 1-2]). Toda pogovori s nekdanjimi »diklami« kažejo, da so se še kar uekaj časa po sprejetju omenjenega zakona zaposlovale brez predpisanih dokumentov, zavarovanja itd. O tem govori tudi prispevek v Matajurju, objavljen Uekaj mesecev po sprejetju zakona: »Kako je torej z zakonom o diktah? Kakor z Pečino novih zakonov pri nas v Italiji, bo treba precej časa, da začnejo funkcio-nirati. Dikle si same iščejo preko svojih prijateljic službe in jih menjajo [to naj bi po sprejetju zakona počele posebne agencije]« (Anon., 1958b, 1). Biti »dikla« je z očmi današnjega bralca pomenilo biti nekaj podrejenega, minor-Uega, zapostavljenega in odvisnega, nek na pol vsiljen status po sili razmer. Toda a|i je zgodba res tako enoznačna, kot smo jo predstavili v dosedanjih besedah? ^akaj ste odšli za »diklo«? Vzroki in ozadja izselitev V tem poglavju ne bom predstavil osebnih pričevanj nekdanjih »dikel« v celoti, ampak predvsem dele, ki se bolj ali manj jasno dotikajo motiva(-ov) ali vzrokov 'Zselitve deklet v italijanska mesta. Toda ti niso (vedno) tako enoznačni, da bi J'h dobili zgolj s preprostim vprašanjem: »Zakaj ste se odselili?«, ali »Zakaj ste °dšli za ‘diklo’?« Torej, če smo natančnejši, nas zanimajo družbenokulturne okoliščine odhoda. Kaj mislimo s tem? Na eni strani gre za širše družbene in kulturne okoliščine, ki so oblikovale ter pogojevale izseljenski tok (o katerih smo nekaj spregovorili že v prejšnjem poglavju), na drugi strani pa za specifične okoliščine, ki so pogojevale posamezne, individualne odhode oziroma odločitve. Če namreč rečemo, da so se » d i k I e « izseljevale zaradi ekonomske nuje ali revščine, povemo le del veliko kompleksnejše zgodbe, ki v marsikaterem individualnem primeru sploh ne drži. Pogled v osebna pričevanja nam nariše veliko bolj pisano sliko motivov, vzrokov odhoda in nam tudi nekoliko drugače naslika sam pojav, kot mi ga je uspelo skicirati doslej. Kot smo nakazali že v prejšnjih poglavjih, če že ne posebej poudarili, je ekonomska nuja ali z drugimi besedami revščina doma gnala » d i k I e « s trebuhom za kruhom. Večina »dikel« tako poudarja izredno težke, neperspektivne razmere doma. Recimo: dekle iz vasi Polava je odšlo za »diklo« v Gorico leta 1951, staro komaj 13 let. Doma so se preživljali skoraj izključno s kmetijstvom: 2 kravi, tele, 2 prašiča in 9 otrok: »Ma [toda] smo sami zastopil. Oni [starši] niso dejal, da beš. Smo mi sami zastopil, da mormo iti. Zak [ker] tle ni blo nič. Ne, da so nas preganjal, pero [toda] smo vedel sami, da mormo iti.« Toda podali bi napačen vtis, če bi rekli, da je bil njej odhod, izselitev utečena in neproblematična praksa, brez izrazitejših čustev. Prve ločitve od doma in domačih se zelo dobro spominja: »Kr [ko] sem videla, da so šle vse moje sestre [7 od 8 sester je odšlo za ‘diklo’], se nisem bala iti, però era una cosa psicologica, che nas košta [toda bita je ena psihološka stvar, ki nas ‘stane’]. Sem ves ca j! metala ven z sebe [bruhala]. Quello era una cosa psicologica di un rifiuto, di andarsi via della casa, lo non sapevo perché vomitavo, però il problema era quello [To je bila psihološka stvar ločitve, odhoda od doma. Jaz nisem vedela, zakaj sem bruhala, toda vzrok je bil ta /ločitev/]. Tako jit ta od doma, mlad človek. Non era facile [Ni bilo lahko].« V obravnavani družini je 7 od 8 hčera odšlo za »diklo«, a ne v povsem istem obdobju. Vse so tudi pošiljale denar domov. Pet, vključno s sogovornico, je poklicno pot služkinje nadaljevalo ali začelo v Angliji. Doma sta ostala le ena od sester in brat, ki mu je bilo kot edinemu fantu in najmlajšemu v družini »dodeljeno«, da se šola. Primerov, ko so vse sestre, hčerke, odšle za »diklo« in so vse tudi pošiljale denar domov, najdemo veliko. Toda nobena » d j k I a « ne poudarja, da bi jo starši silili, da gre služit v mesto. Na drugi strani pa najdemo primere, ko so starši poklicali hčerke, »dikle«, domov, štirinajstletno dekle, ki je odšlo služit v Rim najverjetneje leta 1944, je že po 3 mesecih gospodinjenja prišla domov. Vzrok za tako hitro vrnitev je bila (nepričakovana) vrnitev njene tete domov v Beneško Slovenijo (ta ji je našla tudi zaposlitev), starši pa niso hoteli, da ostane sama v večnem mestu. Starši so torej od mladih deklet, vsaj od tistih iz revnih družin (ki so bile v Pečini), pričakovali, da gredo služit, čeprav jim te odločitve niso vsiljevali. Toda na drugi strani nekaj »dikel« poudarja, da bi lahko ostale tudi doma in delale na kmetiji. Za tovrstno zaposlitev so se odločala tudi dekleta z dobro stoječih kmetij oziroma družin, ki bi sicer lahko delale in živele doma na kmetiji. Leta 1957 iz Čeplešišč izseljeno dekle se tako spominja, kako je oče z nakupom krave (da bi povečal obseg dela na kmetiji) hotel hčerko odvrniti od nameravane izselitve v Rim, kjer ji je sestra našla delo gospodinjske pomočnice: »Oče je rekel: ‘zakaj greste?’ Doma je bilo vedno dovolj za jest in za oblečt. Ne vem točno, zakaj smo šle? Verjetno zato, ker so hodila vsa druga dekleta v vasi. v resnici nam ni nič primanjkovalo [v italijanščini].« šestnajstletno dekle, ki je odšlo leta 1952 za dve leti za »diklo« v Rim, nato za ieto v Švico in še ponovno za leto dni v Rim, poudarja, da so doma živeli dobro ln da niso imeli ekonomskih težav. Za izselitev se je odločila, ker: »Se je šlo rado proč. Se je a n svet vid lo. (...) Se je šlo, da se je kej vid lo. (...) Se je nardi lo eno ešperjenco [izkušnja].« Denar je hranila izključno zase, saj starši, kot smo 2e omenili, z njim niso imeli težav. Prav tako je odšla v Belgijo za »diklo« njena sestra, kjer je ostala leto dni, nato je šla še za krajši čas v Anglijo, končala pa je v Kanadi: »Če se ji ni blo telo, ne bi šla. Zak Iker] so šli vsi in je šla. « Še sta bili za nekatera dekleta izselitev in bivanje v tujem (družinskem) okolju iahko celo travmatični, sta drugim dekletom pomenili edini možni odhod v svet oziroma edini takrat družbeno sprejemljiv način, da vidijo svet. Tudi nekatere “Pikle«, ki so bile zaradi ekonomskih razmer prisiljene oditi, ne pozabijo na ta vidik: »La partenza [odhod, izselitev] je bla eno malo vesela, ker nismo vedele, kam gremo. « Osemnajstletno dekle, ki je leta 1954 iz Hlodiča odšla služit k družini v Milano, le bilo iz družine, v kateri je oče z delom v belgijskem rudniku reševal finančne težave že od leta 1946. Kot sama pravi, bi lahko delala doma na kmetiji, ki jo je vodila mama, toda: »Ja, tle sem bla delala, tle sem bla delala kmetijo, sem bla poma la tle doma, ma pot le ltoda potem] plače jo ni blo. Če sem bla mela potrebo en par čevlju al eno obleko an kam sem šla po sude [denar], jih ni blo. « Števi Ine »dikle« nam govorijo podobne zgodbe; lahko bi ostale in delale doma, toda želele so si svojega denarja, ki ga pa večkrat niso mogle hraniti zase: »Ma me niso moji genitori [starši], da so me zagnal, sem tela jaz iti, da bom mela moje sude [denar]. Ma nisem mai [nikoli] mela, ker sem moria domu pošiljat.« Odhod v novo, povsem drugačno mestno okolje je več »diklam« pomenil tudi svojevrstno (življenjsko) šolo, čeprav številne tega ob odhodu niso sprejemale kot izziv, ampak prej kot težavo ali nevšečnost. Nekdanje »dikle« naštevajo številne težave, od znanja in razumevanja italijanščine, ki so jo nekatere znale zelo pomanjkljivo, do obvladovanja povsem novih hišnih opravil in kuhanja. Štirinajstletno dekle iz Topolovega, ki je odšla služit v Torino leta 1947, je sprva dobila delo pri zdravnikovi družini, kjer naj bi med drugim odgovarjala tudi zdravnikovim strankam po telefonu. Ker, kot poudarja, ni znala dobro italijansko in ni znala odgovarjati po telefonu (telefon je takrat namreč videla prvič v življenju), je morala oditi k novim delodajalcem. In tudi pri drugi družini je naletela na težave: »Nisem znala italijansko ne delat, zak [ker] doma ni blo pe-glajzna [likalnika] na elektriko, je bil tisti na voglje. Ni blo telefona an mize nisem znala delat. (...) Ku [Kako] smo znat mi srajce peglat tekrat. Kr naši niso imeli teh vratov tekrat.« Njen primer nikakor ni osamljen, s podobnimi težavami so se srečevale številne »dikle«, kot nam to jedrnato razlaga ena od njih: »Ni blo problem delo dobit, ma problem je blo znat delat.« Toda velika večina »dikel«, tako tistih, ki so bile prisiljene oditi, kot tistih drugih, ki jim je izselitev pomenila vse kaj drugega, poudarja tudi, da je bilo lepše delati v hiši kot doma na kmetiji. Dekle, rojena leta 1936, ki je leta 1954 odšla iz Hlodiča v Milano za »diklo«. pravi: »Ja bem [torej], je blo lepše [delat] na hišeh ku na kmetiji. Tiste sigurno, de [da]. M a najrbuljš je blo, če bi blo tle doma, de je blo kajšna služba, ku sada, kr so fabrike, kr se more jit zgoda an prit zvečer domu. Ma tenčas ni blu tiste možnosti. « Z njo se strinjajo številne, ki so odšle, kot je odšla ona: »Za nas, kr smo delale na kmetiji, so za nas bila dela lepša v hiši; pranje, pomivanje, likanje. Si delal na toplem.« Težka kmečka dela pogosto tudi dekletom niso bila prihranjena, še posebej v družinah, kjer ni bilo sinov ali so bili ti še premladi za fizična dela. Toda služenje pri družinah v italijanskih mestnih središčih ni bilo cenjeno samo med dekleti, »diklami«. Dobro mnenje o tem poslu, kot nam govorijo številne sogovornice in sogovorniki, naj bi imeli tudi starši: »So govorile mame tle po v3si: ‘Naša je gospa tam, ji ne manjka za jest. '« Odhod oziroma bivanje v mestu pa je bilo povezano tudi z drugačnimi navadami, kot so jih bila dekleta vajena doma. Bivanje v mestu ni pomenilo izključno delovnega mesta, ampak tudi stik z okoljem, ki je bilo praviloma bolj cenjeno m kjer so bile doma druge navade in način življenja. Fant iz vasice Bardo v dolini reke Ter se spominja, da so bile »dikle«, ki so Pnhajale domov na dopust, lepo, »mestno« oblečene in naličene. To, kot pravi, takrat ni bila praksa med dekleti v vasi. Dekleta so se po mnenju opazovalca tudi drugače bolj »fino« obnašala. Prav tako je potrebno zaposlitev pri družinah v italijanskih mestih pogosto razumeti kot neko predhodno fazo, začetni korak k ponavadi bolj cenjenim zaposlitvam ali k poroki (varčevanje za balo). Bivanje v mestu je kljub izolaciji, v katero s° bila potisnjena dekleta, odpiralo nove možnosti za zaposlovanje in je pripasalo nove delovne izkušnje. Veliko »dikel«, ki so odšle za krajši ali daljši čas v rnesto, si je našlo zaposlitev v tovarnah, hotelih, restavracijah itd., ali so še Pogosteje odšle v tujino (velikokrat so nadaljevale delo gospodinjskih pomočnic v tujini). Veliko deklet, katerih osebna pričevanja smo predstavili v tem besedilu, je nadaljevalo svojo delovno pot v tujini. Npr. »dikla« iz Polave (iz začetka tega podpoglavja) je po 8-mesečnem s'uženju v Gorici, odšla pomagat sestri in njenemu možu, ki sta na Sardiniji vodila bar. Nato je pomagala drugi sestri, ki je najela bar v Čedadu, se potem od-Pravila še enkrat za »diklo« v Milano, kjer pa jo je gospodarica zaradi njenega lePega videza zaposlila v trgovini. Tu je ostala le 3 mesece. Z 18 leti se je od-Pfavila v Anglijo za varuško, kjer so bile kot gospodinjske pomočnice zaposlene Ze 4 sestre. Po enoinpolletnem bivanju v Angliji je odšla v Rim, kjer je celo UsPela kot igralka, se poročila s sinom senatorja, končala pravno fakulteto, na n°ge postavila in več let vodila rimsko sekcijo Zveze izseljencev Furlanije-Julij-s^e krajine/Unione emigranti sloveni del Friuli-Venezia Giulia. (Zgodba za film!) Tudi »dikla« iz Topolovega, ki je pri prvih delodajalcih prvič videla telefon, je po sezoni, kot imenuje to obdobje svojega služenja v Torinu, odšla še za sezono v Milano (pri tem poudarja, da je že ob odhodu vedela, da gre le za sezono, saj so starši od nje pričakovali pomoč pri poletnih kmečkih delih), potem pa za tri leta v Anglijo, kjer naj bi delala kot gospodinjska pomočnica, toda pristala je kot pomočnica v bolnici, in še za tri leta za »diklo« v Švico. Nato se je poročila. Kljub vestnemu pošiljanju denarja domačim si je od samega začetka kupovala tudi balo in ob tem pravi: »Sem šla za prit nazaj. Mi smo se zaljubil še mladi, je blo tako. « »Dikla« (prav tako predstavljena v tem poglavju), ki je odšla leta 1954 iz Hlo-diča za dve leti v Milano, je leta 1956 odšla v Belgijo, kamor sta že leto poprej odšla njena mama in mlajši brat, oče pa je bil v Belgiji že od leta 1946. Ob prihodu ji je zaposlitev v bivališču za rudarje (kantina) našel oče, kjer je kuhala, pospravljala, čistila, stregla itd. Po menjavi več služb in poroki z italijanskim rudarjem, zaposlenim v belgijskem rudniku, je prevzela vodenje bencinske črpalke, ki jo je vodila do vrnitve v Hlodič leta 1969. Toda ta »nadaljevanja« so že druge zgodbe, ki prinašajo druga, nova vprašanja in zahtevajo tudi druge naslove. Zdi se, da je poklic »dikle« postajal z leti vse manj zaželen. Predvsem v šestdesetih letih, ko so dekleta imela tudi že druge, čeprav po večini zelo omejene zaposlitvene izbire, se zdi, da je bil navedeni poklic vedno manj priljubljen. Leta 1945 rojeno dekle, ki je s 17 leti odšla delat v Milano v tovarno, kjer ji je delo našla teta, pravi, da je: »...bla vesela, da ni blo treba jit za domestiko [služkinjo]«. In njena zgodba nikakor ni osamljena. Sklep Pojav izseljevanja in zaposlovanja deklet iz Beneške Slovenije v gospodinjstvih italijanskih mest zastavlja številna vprašanja. V tem besedilu sem poleg orisa samega pojava (ki prej odpira vprašanja, kot pa nanje odgovarja) odgovoril le na zelo ozek segment vprašanj. V resnici sem le skušal odgovoriti nanj, saj je kljub številnim zbranim ustnim pričevanjem velikokrat težko razumeti družbene in kulturne okoliščine, ki so oblikovale, pogojevale, ali vsaj obarvale ta pojav. Prav tako moramo vsa pričevanja, na katera se je v (približno) pol stoletja usedlo že veliko prahu, brati zelo pazljivo, previdno in z določene razdalje. S tem ne mislim samo na posledice časovne odmaknjenosti pojava. Na ta pojav je namreč zelo težko gledati neobremenjeno ali nevtralno, saj, kot je nakazano tudi v začetnem, uvodnem prispevku iz časopisa Matajur, se skoraj nikoli brezbrižno ne dotika razlikovanj in izključevanj, ki jih prinašajo rasa, etničnost, razred, spol, religija, izobrazba itd. Osebna pričevanja nekdanjih »dikel« so tako skoraj vedno obremenjena, obarvana ali lahko povsem na novo napisana z »nečim«, kar lahko v marsičem spremeni tudi razumevanje samega pojava. Še posebno, če to razumevanje vključuje ali celo sloni na osebnih, subjektivnih pogledih vključenih in njihovih bližnjih. Izseljevanje žensk zaradi dela, zaposlovanja v gospodinjskem sektorju, kot ugotavlja Henshall Momsen (1999, 10), je bilo največkrat razumljeno kot »push« dejavnik revščine doma. Dekleta, ki so se izselila in sprejela tako delo, kot nadaljuje avtorica, so bila največkrat predstavljena kot žrtve. Bila so namreč prisiljene sprejeti to delo zaradi revščine. Takšen pogled je, kot smo deloma pokazali z nekaterimi prispevki iz Matajurja in kot nam pričajo pogovori z ljudmi na terenu, v veliko primerih označeval in še označuje tudi izseljevanje, zaposlovanje deklet iz Beneške Slovenije v gospodinjstvih italijanskih mest. Podrobno branje osebnih pričevanj nekdanjih »dikel« nam v številnih primerih potrjuje »težo« tega pogleda, toda po drugi strani nam kaže pojav v veliko bolj kompleksni, pisani podobi. Dekleta, ki so odšla, kot nam govori ta dominantna zgodba, s trebuhom za kruhom v italijanska mesta, se niso nujno počutila kot žrtve. Nekatera, kot nam govorijo osebna pričevanja, so iskala tudi avanturo, vsaj delno finančno neodvisnost, želela so se (vsaj nekoliko) otresti okov patriarhalne družine, zamenjati težka kmečka dela doma s privlačnejšim delom v gospodinjstvu ali zgolj spremembo v življenju. Pri tem ne smemo zanemariti privlačnosti hiesta, ki ni ponujalo le »nedosegljivega in sanjavega blišča«, ampak je odpirata tudi nove življenjske perspektive. »Biti dikla« je največkrat pomenilo le Začetno stopničko v socialni ali/in profesionalni mobilnosti deklet in hkrati je bil to najlažji ter največkrat edini način za dekleta, da so lahko prišla v mesto. Nadnjo besedo pa prepuščam nekdanji » d i k I i «, ki ni bila prikrajšana za tisto, za kar smo vedno prikrajšani bralci ali avtorji takšnih besedil. Nikoli ne bomo vedeli prav vsega, nekaj vedno ostane neizrečenega, kot v filmih ali knjigah, ki das ne pustijo spati: »Se je nardlo eno ešperjenco [izkušnja].« OPOMBE 1. Barbičeva in Brezigar-Miklavčičeva (1999) ugotavljata, da je odnos do izseljevanja žensk zaradi dela, ki se od sredine 19. do sredine 20. stoletja odraža predvsem v pisanju moških v časopisnih člankih, uradnih dopisih in poljudni literaturi, v veliko primerih odnos obtoževanja in obžalovanja zaradi »moralnega ter fizičnega propada« teh žensk, ki mu sledita »zaslužena kazen« in kes. Avtorici kot primer tega odnosa navajata ljudsko pesem o lepi Vidi, ki je verjetno bolj znana v priredbi Franceta Prešerna iz leta 1831, in Aškerčevo pesnitev Egipčanka, prvič objavljeni leta 1909. 2. Večinoma najdemo ta pojav (bolj ali manj) na kratko predstavljen v nekaterih študijah, ki se dotikajo izseljevanja iz Beneške Slovenije ali iz nekega ožjega ali širšega območja (glej Anon., 1986, 157-171; Anon., 1990, 23-24; Kalc in Kodrič, 1992, 206; Kalc, 2002, 62-65). V Furlaniji ta pojav omenjata tudi Pagani (1986, 173) in Lorenzon ter Mattioni (1962, 38-40, 62-63). Kodričeva (1990, 99-102) pa je objavila osebno pričevanje služkinje in varuške iz Rezije. 3. Pri upoštevanju spolne strukture odhajajočih vidimo, da so med izseljenci prevladovali moški. Toda kot je razvidno iz spodnje tabele, je delež ženskega prebivalstva med izseljenimi stalno naraščal, predvsem v selitvenem toku v druge italijanske občine. Največji porast ženskega izseljevanja beležimo med popisoma v letih 1951 in 1961. Tabela 2: Izselitve iz desetih občin Beneške Slovenije po območju priselitve in spolu v obdobju od 1951 do 1981 popis smer moški ženske skupaj % žensk 1951 Italija 1034 397 1431 27,7 tujina 1574 696 2243 31,0 skupaj 2581 1093 3674 29,7 1961 Italija 947 924 1871 49,4 tujina 2615 1256 3871 32,4 skupaj 3562 2180 5742 38,0 1971 Italija 454 457 911 50,2 tujina 377 84 461 18,2 skupaj 831 541 1372 39,4 1981 Italija 227 283 510 55,5 tujina 95 54 149 36,9 skupaj 322 337 659 51,1 (Vir: ISTAT, popisi prebivalstva) 4. Pošiljanje prisluženega denarja domačim je tema, ki združuje številna, zelo kompleksna vprašanja; ta se dotikajo preoblikovanja in ohranjanja družinsko-sorodstvenih oblik, gospodarskega in socialnega (ne)razvoja izvorne družbe, različnih oblik povezanosti oziroma odvisnosti izvornega ozemlja od krajev priseljevanja, (finančno) ekonomskega razvoja države pošiljateljice kot države gostiteljice (finančne pošiljke migrantov so, kot je poudarjeno v prispevku iz Matajurja [Anon., 1958b, 2], na primer občutno pomagale zmanjševati primanjkljaj italijanske trgovinske bilance) itd. Podatki informatorjev in nekateri prispevki iz časopisa Matajur kažejo, da je večina migrantov pošiljala in hranila denar doma in da je bil del vedno namenjen tudi domačim oziroma domačemu gospodinjstvu (ponavadi dokler si migrantje niso oblikovali svoje družine). O vsotah finančnih pošiljk iz tujine piše časopis Matajur naslednje: »Vsi lokalni listi pišejo in mnogi politiki poudarjajo na svojih sestankih v Furlaniji, da pošljejo vsako leto emigranti iz Furlanije okoli osem milijard lir v rimessah Ipošiljkel svojim družinam. To je velik denar, velika pomoč za revno videmsko provinco. Emigranti so torej tisti veliki naši finančniki, ki pomagajo, da gre naša ekonomija k Furlaniji sploh naprej. Če beremo tiste liste, ki pišejo za vlado, zvemo, da daje država toliko milijard *'r za en plan, pa za drugi... (...) Tako pride od vseh planov, ki že tečejo in katerim se bo pridružil še Piano verde, komaj 100-200 milijonov na leto v Furlanijo. Res majhna stvar v primerjavi s sedmimi Po osmimi miljardi lir ubogih emigrantov brez odbitkov za razne birokratske stroške. Zmeraj, tudi pred volsko, so morali naši emigranti reševati ekonomsko situacijo Furlanije« (Anon., 1961a, 4). Na drugi strani so se tako imenovane aleksandrinke (dojilje in služkinje z goriškega podeželja, izseljene v Egipt v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja) izseljevale tudi kot poročene ženske in katere (Makuc, 1993; Barbič in Miklavčič-Brezigar, 1999). 6- Bala je skupek predmetov, ki jih je dekle pripravilo za svoje gospodinjstvo po poroki. Balo so ponavadi dekleta začela pripravljati že v začetku najstniških let in v njej je bilo navadno osebno perilo in Posteljnina, posoda, kolovrat, skrinja za shranjevanje blaga in še vrsta gospodinjskih potrebščin. Simbolno se je običaj bale ohranil do današnjih dni. Uteratura Anon., (1957); Dikle - »domestiche«. MatajurS, 8 (150), 1. Anon., (1958a); Dikle so postale osigurani delavci. Matajur9, 9 (174), 1-2. Anon., (1958b): Emigrantske rimese. Matajur9, 21 (187), 2. Anon., (1959): Beg žensk v mesta. Matajur 10, 19 (206), 1. Anon., (I961a): Emigrantski glas. Kateri so glavni emigrantski problemi. Matajur 12, 5 (235), 4. Anon., ( 1961 b): Emigracija v Nadiški dolini. Matajur 12, 8 (238), 1. Anon., (1986): Fotoalbum izseljencev iz Benečije/Fotoalbum degli emigranti della Benecia. Trst, Založništvo tržaškega tiska. n°n., (1990): Zgodovinska skupina. V: Rupel, A.: Tabor »Rezija 89«. Gorica, SLORI in NŠK, 15-26. arbic, A. in Miklavčič Brezigar, I. (1999): Občasne migracije podeželskih žena na Goriškem: Gospo-'hjsko delo v Tujini - nuja in priložnost nekoč in danes. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 39, ■ A. Ljubljana, Slovensko etnološko društvo, 39-47. enshall Momsen, J. (1999): Maids on thè Move. V: Henshall Momsen, J.: Gender, Migration and Do-IPestič Service. London in New York, Routledge, 1-22. a'c. A. in sodelavci (2002): Poti in usode. Selitvene izkušnje Slovencev z zahodne meje. Knjižica nnales majora. Koper - Trst, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Znanstveno-raziskovalno sre-'sce Republike Slovenije, Narodna in študijska knjižnica. alc. A. in Kodrič, M. (1992): Izseljevanje iz Beneške Slovenije v kontekstu furlanske migracije s posebnim ozirom na obdobje 19. stoletja in do prve svetovne vojne. Zgodovinski časopis 46, 2. Ljublja-[Ja. Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 197-209. odrič, M. (1990): Življenjska zgodba izseljenke varuške. Jadranski koledar 1991. Trst, Založništvo M tiska’ "-102- 3kuc, D. (1993): Aleksandrinke. Gorica, Mohorjeva družba. agani, B. M. (1968): L'emigrazione friulana dalla metà del secolo XIX al 1940. Udine, Arti Grafiche Fhulane. «P'*: ^'■«!!^|$ , v»^'->- W 'S^vv• >•,'.-/ ■ -,. * ffiž';'. ;!'v:': 'V ;:’' '''.' ■ fig . ... . ■ • ■ •; . ■■:•... • . f '■ _ ' $ • S ',i ' ' it.' ; ‘ >‘ . , > '/, '* il 1 ^ «ìi;-;'. \ «MS é‘*A» s *..nt!#|, E«¥M > “f t/ * t '. *v. , . ^ ’ r- • M ."P ZGODBE OB MEJI ME.JA « ME.NE IV. in V. RAZRED DVOJEZIČNE OSNOVNE ŠOLE V ŠPETRU (šolsko leto 2003-2004) Meja kot kača Meja se kot kača vrine med zemljo, hiše in družine. Meja je kot previsoka veja, meja nič kaj dobra ni ideja. Meja se kot kača vrine med zemljo, hiše in družine. Moja meja ni kot tvoja meja, tvoja meja ni kot moja meja. Meja se kot kača vrine med zemljo, hiše in družine. Brez meje še bolj bomo veseli, brez meje skupaj bomo živeli. Meja se kot kača vrine med zemljo, hiše in družine. Čez reko Ta meja teče in vse razdeli, hiše, polja, ljudi in vasi. Na bregu reke široke stojiš, čez ne moreš, se vsega bojiš. Ptice pa letajo kar sem in tja, nič jih ne moti, ne poznajo meja. Čez reko gledam, čez vodo strmim, čez jaz pojdem, prav tja si želim. Prijatelj čaka na bregu tam čez, skupaj bova in srečna zares. Saj ptice letajo kar sem in tja, nič jih ne moti ne poznajo meja. TAVANJE PO SPOMINU: ZAPUŠČENA SUKNJA LUIGI RAIMONDI COMINESI Verjetno je bilo leta 1934, ker je bilo tisto leto poglavitno za mojo telesno in kulturno rast. Takrat sem zrasel v višino in tudi moja postava je postala krepkejša; takrat sem tudi začel delati stvari po svoji glavi in nisem več ubogal doma, začel sem drveti naokrog s svojim kolesom, s strastjo sem prebiral Odi-sejo, na pamet sem se naučil nekaj Fedrovih basni, lotil sem se študija francoščine, pri čemer mi je pomagal tudi očetov nasvet, naj poslušam Radio Toulouse, »da se bom naučil pravilne izgovorjave.« V zrelejših letih sem dojel prikriti namen očetove spodbude, ki mi je omogoči-la. da sem slišal marsikaj drugačnega od tega, kar so govorili na radijskih valovih italijanske fašistične vlade. Nekaj let zatem sem po istem programu sPremljal vojaško agresijo v Etiopiji. Informacije, ki sem jih poslušal iz Franclje, so bile tudi podlaga za mojo kasnejšo protifašistično usmerjenost. Spominjam se tudi naslovnice ilustriranega tednika »Domenica del Corriere«, ki je prikazovala umor jugoslovanskega kralja v Marseillu: še danes imam živo Pred očmi sabljo oficirja kraljeve straže, ki se spušča nad atentatorjem... Marseille, pa spet francoščina, ki je bila zame prvo orodje za spoznavanje »prepovedanih stvari«. ^svno tistega 1934. leta so namreč med urami francoščine začele s klopi tik Za mano romati k meni strani erotične knjižice, ki je izčrpno razlagala strastna ln vznemirljiva ljubezenska srečanja, za razumevanje katerih sem se moral zatekati k vsemu jezikovnemu znanju, ki sem ga bil dotlej usvojil, ter ga hkrati nadgrajevati z novimi besedami. Nikoli nisem izvedel, kdo je bil skrivni pošiljatelj tistih grešnih podtikanj. Včasih pa se zgodi, da človek odkrije dobre stvari prav preko slabih: mogoče je bil ravno to glavni namen tega postopka... V določenem trenutku se je začela veriga spolne razgledanosti razpredati na veliko bolj uglajena področja, tako da sem kmalu prebral »Na Zahodu nič novega«, roman pisatelja Remarqua, ki ga je bil fašizem prepovedal in ki je zame postal prava svetinja. Dozoreval sem in se učil novih stvari. Lahko je obtoževati molk generacije, ki je bila predhodnica moje, da je bila popolnoma podložna fašizmu. Vendar se je treba zavedati, da če je kdo takrat razmišljal drugače, si večkrat ni upal izpostaviti se in stopiti na barikade; zato pa se je posluževal tajnih sredstev upora, ki jih je dobro prikrival, tako da je ostalo seme upora tako rekoč pod snegom. Potem pa je vzklilo in tudi obrodilo zelo bogate sadove. Učitelj italijanščine je moral na primer ob klasikih in slovnici vključiti v program tudi zbirko italijanskih novel s komentarjem Liparinija, skrbnega izvajalca določil ministrskih programov, skladnih z Gentilijevo reformo, ki so predvidevali tudi ta učni pripomoček. Naš profesor, Sicilijanec, pa je spretno izločil iz seznama novele avtorjev, ki so bili najbolj po godu možem na vladi, in se raje odločil za Boccaccia, Sacchet-tija, Bandella, Dall’Ongara, Serao, Di Giacoma, pozneje pa še za Settembrinija. Tako sem se tudi seznanil z Renatom Fucinijem, ko sem prebiral njegovo novelo Obrnjena suknja. V noveli je nastopal reven študent, ki je več let nosil isto suknjo. Nekega dne jo je obrnil, tako da je bila videti spet nova in da je bil tudi sam videti spremenjen. Kmalu jo je spet obrnil, da je ponovno zadobila obrabljeno podobo. Naposled jo je podaril prijatelju, dninarju, ki je bil še revnejši od njega. Njen novi lastnik jo je nosil, tudi ko je kot garibaldinski prostovoljec padel v spopadu z Avstrijci. Bojev se je udeležil tudi študent, prvotni lastnik suknje, ki jo je po tovariševi smrti spet dobil v roke in jo potem hranil celo življenje. Odločil se je, da ne bo nikoli zakrpal luknje, ki jo je v nji naredila svinčena krogla, ki je ubila mladega junaka. Z Garibaldijem, za Garibaldija: za neuresničeno Italijo? Tista zgodba in »konjeniki« Fattorija so bili zame prvi stiki z italijanskim preporodom in to v času, v šoli in v družbi, ki so sprejemali preusmerjanje patriotizma v skrajni nacionalizem, v rasizem in imperializem. Ne glede na osebne izbire in na dogodke, pri katerih sem bil soudeležen, sem imel vedno vtis, da nosim tisto suknjo svobodnega človeka. Verzi in gesla ita- lijanskega preporoda - »Cela stoletja nas teptajo in zasmehujejo, ker nismo narod, ker nismo združeni«, »Tu ustvarimo Italijo ali poginemo«, »Pridi sem, Nietta, pod dežniček« - so se spremenili v protifašistično himno »Avanti popolo alla riscossa...« In vse okrog mene mi je dalo čutiti, da to ni bila Italija, za katero se je zavzemal Garibaldi. Pred kakim desetletjem se je v meni porodila želja, da bi tudi sam spregovoril o neki suknji. Sedaj lahko to storim v Trinkovem koledarju za leto 2005, v koledarju Beneških Slovencev, zato ker v tej zgodbi nastopa prvi Slovenec, ki sem ga spoznal. In to spet tistega 1934. leta. Nekega jutra, že sredi šolskega leta, se je v našem razredu pojavil nov sošolec: Slovenec iz Idrije oz. Italijan slovenske narodnosti iz Idrije. Idrija je bila zame mrzel kraj, zavit v meglo. Zelo zelo oddaljen kraj. Tam so bili rudniki živega srebra, kovine, ki je bežala po podu, če se je razbil termometer, tekoče in neulovljive kovine. Sošolcu je bilo ime Mariano Felc, italijansko se priimek bere kot Felz, nas je Podučil sicilski profesor, mi pa smo priimek izgovarjali po stari navadi, kot če bi bil Felk. Pant je bil plavolas, krepke in visoke postave, bil je skrbno oblečen in nosil je kratke hlače; v razredu je moral sesti čisto odzadaj, ker ni bilo drugih mest. Dodeljena mu je bila klop, ki je bila običajno namenjena tistemu, ki je prišel zadnj i. Pelc je bil tihega značaja in zelo olikan. Mislim, da se je z veliko težavo vključeval v razredno skupnost, ki so jo sestavljali katoliki, protestanti, Židje, Italijani, Nemci in Madžari. On je bil edini Slovenec v razredu, ki je odražal vsaj zaenkrat še kozmopolitsko mesto, ki pa je že postalo glavno mesto province fašistične Italije in se razvijalo v Pravi branik ob neprepustni meji. Zbogom, stičišče ljudstev! Zbogom, Garibaldi! Meni je bil Felc simpatičen, všeč mi je bil, ker je bil vedno tako pozoren in tih. Ustrezalo mi je, da ni tako klepetav kot jaz ali pa tako ošaben kot sošolec iz nemške Švice. Niti ni bil nadležen kot sin nekega uradnika italijanskega kraljestva, ki nam je vedno hotel deliti nauke. Vedel sem, da je prišel k nam na Reko, ker je bil sem premeščen njegov oče iz omenjenega rudnika; vendar si tega nisem mogel razložiti, ker v našem mestu ni bilo nobenega rudnika. Pa še zaradi drugega dogodka je postal še bolj zagoneten: nekega jutra ga učitelj ni poklical Felc, temveč Felze! On je vstal in odgovoril: »Prisoten!« vendar je to storil v zadregi, kot če to ne bi bil več on, ampak nekdo drug, kot če bi se bil s priimkom vred spremenil tudi sam. Moja mati, ki je doživela podobno travmo, je potem še dolgo let govorila: »Pisala sem se Vlacancich in so me prekrstili v Valacchini, saj se to sploh ne sliši kot priimek, ko je tako smešen!« Tako je govorila prav ona, nacionalistka in navdušenka nad D’Annunziom, prepričana Italijanka in katoličanka: kaj vse zmorejo imena in tirani! Nisem si upal spregovoriti s Felcem; nisem se mu približal niti s prijateljsko besedo. Pa kaj sem hotel, on se je držal ob strani, daleč od nas, ki konec koncev nismo bili krivi za njegove težave, če jih je sploh imel. Vendar je pač tako: ljudem se večkrat pripiše krivda za dejanja, ki jih niso nikoli zakrivili, tisti, ki grešijo, pa so večkat oproščeni, ploskajo jim, vsi jim sledijo, v demokraciji zanje volijo, v diktaturi jih opevajo. Tako kot se je Felc-Felze pojavil, je tudi odšel. Ne mi in ne učitelji nismo komentirali njegovega odhoda: bližal se je konec leta, vsi smo bili zatopljeni v študij, ni bilo mogoče veliko komentirati. Zadnja klop je bil spet prazna. Meni se je tisti fant vtisnil v spomin tako zaradi spremenjenega priimka kakor tudi zaradi imena, ker je bila na Reki v moji četrti gostilna, ki so ji pravili »Andemo dal Mariano«. Nanj nisem pozabil tudi zato, ker mi je bil simpatičen. Veliko pozneje, verjetno je bilo to leta 1965, sva se z ženo odločila za potovanje v srednjo in južno Italijo. FHotela sva obiskati kraje, v katerih sem se boril v Prvem oddelku italijanskih motoriziranih sil in v Italijanskem osvobodilnem korpusu, »končno ob svojih francoskih prijateljih Radia Toulouse«, pa tudi z Angleži, Američani in Poljaki. Bili smo prvo jedro vojske, ki naj bi bila »demokratična in protifašistična«, vsaj tako so upali mnogi izmed nas: Santarelli, Pignoni, Santaniello, Mignacca, Pol-selli, Cavallero. Kdove, mogoče pa kršim zakone o zasebnosti, ko navajam njihova imena? Kdove kje so oni danes? Kaj pa tovariši Pellis, Lancia, Di Niscia? Vrnil sem se tudi v Mignano Montelungo, na majhno pokopališče, kjer so bili zakopani padli v mrzlem decembru 1943. leta, ko smo skupaj s partizani začeli reševati državo sramote, v katero je bila potisnjena in kateri se je prepustila, kot da bi si z lastnimi rokami stiskala fašistično vrv okrog svojega vratu. Na pokopališču me je zajela globoka ganjenost: svoje mrtve tovariše sem videl iti v boj, sam nisem bil med njimi samo zaradi tega, ker sem ravnokar opustil ilegalno delovanje. Bili so prostovoljci tako kot jaz, prepričani so bili, da bodo v kratkem osvobodili Rim. Garibaldijev moto »Ali Rim ali smrt« je bilo mogoče prebrati tudi na boku avtobusa z bersaljerji 51. čete iz kraja Marostica: ogromno padlih v boju! Moj oddelek jih je nasledil z enako zagnanostjo, z enakim strahom: Italija je bila zelo dolga, domača hiša daleč, sovražnik pa zelo krut. “Italijani izdajalci, Badoglio, komunisti!« Tako je ponoči kričal sovražnik na fronti pri Cassinu... Tistega daljnega 1965. leta sem z ženo Paolo hodil sredi emocij in meditacij, Prebiral imena padlih, nenadoma pa sem pred sabo zagledal grob, na katerem je bil vklesan napis: »Mariano Felc, letnik 1922«. Odkritje me je pretreslo, tisto ime se je name zgrnilo kot plaz in me popeljalo nazaj, v naš razred na gimnaziji na dan po njegovem odhodu. Nato pa me je preplavila cela vrsta vprašanj: »Je to on? Kako to, da je zapisan s prvotnim priimkom? Kako to, da se je znašel med tistimi mrtvimi?« Radovednost raziskovalca je prevladala nad občutki: takoj ko sem se vrnil v Videm, sem pisal upravi kostnice Mignano-Montelungo in jih prosil, naj mi posredujejo natančne informacije o njem, ki je bil moj sošolec 1934. leta. Zaman sem jim pisal, na vprašanje nisem nikoli dobil odgovora; včasih kdo odgovori, vendar poredkoma. Odgovor naj bi bil tudi državljanska dolžnost, še zlasti v primerih, ko gre za zgodovinsko raziskovanje o padlih v vojni. Mika me, da bi še enkrat poskusil, glede na to, da so vodilne kadre verjetno za-radi starostnih razlogov nadomestili novi. pet, šest let zatem se je nekega popoldneva pojavil na videmskem sedežu zve-ze VZPI-ANPI Mario Karis, Maks, star protifašistični borec, eden od prvih gari-baldincev, ki je živel v Sloveniji. Nagovoril sem ga: »Veš, da je en vaš Slovenec, ki sem ga poznal v šolskih letih, pokopan v Montelungu z Italijani, ki so se borili na strani Angležev? Misliš, da bi ga bilo mogoče prepeljati v Idrijo? Bi se lahko ti pozanimal pri ZZB v Ljublja- ni...« Nato sem mu povedal celo zgodbo. Maks me je osuplo pogledal in dejal: »Ni res! Ni umrl! Živi v Idriji!« »V Idriji?« »Tako je, sam sem dober znanec njegovega svaka...« Ko so mi podelili plaketo Osvobodilne fronte, ker sem spodbujal prijateljske odnose med Slovenci in Furlani, se je slovesnost odvijala v hotelu v Cerknem ob podpisu sporazuma o pobratenju med videmsko četrtjo Rizzi in Cerknim, kjer so padli garibaldinci iz kraja Rizzi v skupnem boju s slovenskimi partizanskimi enotami. S pobratenjem so se v času hladne vojne obnovili stari sosedski stiki ob najbolj odprti evropski meji. Takrat se mi je približal Mario Karis, ki mi je predstavil Felčevega svaka in odšel. Pred koncem slavja me je Karis presenetil s tem, da se je vrnil v restavracijo v spremstvu močnega, nekoč plavolasega, takrat pa že belega gospoda, ki je bil videti bolj osupel kot začuden. Pred mano je stal Mariano Felc. Objela sva se, vezala naju je le tanka nit spomina. »Kako to, da je v Montelungu tvoj grob?« »Ne vem, kdo leži na mojem mestu, z mojim imenom in v moji suknji. 8. sep- tembra sem ob premirju zbežal iz oddelka, zato da me ne bi ujeli Nemci, ki so nas hajkali. Bil sem v okolici Cassina, še vedno sem imel na sebi uniformo, bil sem precej zbegan in močno sem si želel priti čim prej domov, v Idrijo. Srečal sem skupino železničarjev, ki so me povabili, da grem za njimi, da bom lahko odvrgel vojaško uniformo in oblekel njihovo. Zato da me Nemci, ki pri svojem iskanju niso bili preveč natančni, ne bodo našli. Pospremili so me v majhno skladišče z orodjem in materialom za vzdrževanje prog. Tam sem pustil svojo vojaško suknjo in druga vojaška oblačila ter se preoblekel v železničarja; potem sem nekaj časa hodil po poti z njimi, tako sem si rešil življenje. Niso me prijeli in izognil sem se ujetništvu v Nemčiji... » Na zavihu ovratnika vojaške suknje smo na notranji strani imeli vsi kadeti ploščico iz aluminija, na kateri so bili zapisani priimek, ime, leto nabora in verjetno tudi vojaško okrožje, ki smo mu pripadali. Ne spominjam se dobro. Kdo je pobral Felčevo suknjo? Kdo jo je potem nosil? Je bila to ista oseba? Kdo ie bil ubit in kje je padel? Kdo je bil pokopan v Montelungu v tisti suknji? Tega nikoli ne bomo izvedeli, saj so v tistih strašnih septembrskih dneh 1943. leta italijanski vojaki od Kefalonije do Čedada bili le »predmeti«, ki so veljali ^anj kot kartonaste tarče na streliščih, ki jih vsakdo postreli tolikokrat, kolikor se mu zahoče. ^e petindvajset let ne vem več nič o Felcu. Maks je umrl in so ga držali več dni v hladilni celici, ker »niso vedeli, ali je Italijan ali Slovenec,« in zaradi tega »niso vedeli, kam naj ga pokopljejo.« ZGODBE IZZA IDRIJE JOŽICA STRGAR Pravljico, hočeš? Poslušaš kdaj bučanje moje vode, ko po hudem deževju bučim, da me slišijo daleč tja gor po vaseh na obeh straneh meje. No vidiš, toliko je vode v mojih nedrih, toliko zgodb imam, o mojih ljudeh, o ljubih ljudeh izza Idrije, ki jih ni več. Od Podrounega do Solarjev sam gozd, robida, tu pa tam kupi kamenja kot razvaline nečesa iz preteklosti. No vidiš, res ti moram povedati pravljico, pravljico, da je ne pozabiš, zapiši, za nove rodove. Ko bom končala s pripovedovanjem, utrgaj cvet in ga prinesi k moji strugi, vrži ga v tolmun, v tisti, ki ga imaš najraje, v spomin na ljube domačije, ki jih prav tako ni več. Morda bo seme tega cveta pognalo novo upanje. Daj no, Idrija, ne bodi žalostna, povej mi no vsaj eno zgodbo, eno tistih lepih, ki govori o ljubezni, sorodstvu, prijateljstvu na obeh straneh meje, tej prekleti meji, ki je ločevala Benečane od Puntarjev (Puntarji smo za Benečane tisti, ki živimo na slovenski strani meje). Prav, začela bom najviše tam gori pod Kolovratom, kjer je včasih stala trdna domačija Bajtarjev. Povedala ti bom pravljico, le če jo boš jutri povedala tvojim vnukom. Povedati jo moraš zato, da ne bodo več postavljali mej, da nikdar več ob mojih bregovih vojaki ne bodo strašili otrok s puškami. Vnukom je moraš povedati zato, ker je to zgodba o stari materi na italijanski strani meje in vnukih na danes slovenski strani meje. Mejo med njimi pa sem od nekdaj ločevala jaz, mejna reka Idrija ali Idrca, kot mi radi rečejo tisti, ki živijo blizu mene. Domačija Bajtarjev je stala v grapi potoka Osojnica, potoka, ki je tekel za do- Pačijo, se čez par metrom zlil v globoko naravno korito in se prelil čez kakih Petnajst metrov visok Bajtarski slap. Po težkem in strmem padcu čez skalo pa se je po kratki ravnini zlil v moje na-ročje. Prav tako so se z mano srečevali na zahodni strani, kjer je le petnajst minut hoda v strmini vas Skale. V tej vasi je stanovala njihova stara mati. Ta mati je bila mati Obrilova. Bog si ga vedi, kdaj in zakaj so v tisti globoki soteski njihovi predniki postavili dom. Morda zaradi vode, ki jih je obkrožala, zaradi strmih, a rodovitnih senožeti, nihče ne bo vedel. Toda vsi bregovi so bili obdelani, senožeti čiste. V bregovih s kamnitimi zidovi podprte njive, flančniki in v hlevu živina. Zahodno °b bregu Konopljak, ime je ostalo še iz časov izpred prve svetovne vojne, ko so tod okoli sadili konopljo, iz katere so doma izdelovali vrvi. Morda je bila prav °brt tista in surovine, ki so ležale vsepovsod okoli, vzrok, da so hiše postavljali na tako nemogočih mestih. Malo niže v zapuščeni vasici Kosi najdemo zapise o tkalcih tam daleč pred prvo svetovno vojno. Verjetno ne po naključju je cerkev na Srednjem posvečena zavetnici tkalcev Sveti Trojici. V mojih nedrih je bilo takrat veliko rib. Bile so hrana otrokom, zdrava hrana VSem, ki so v mojih vodah lovili le toliko, kolikor so potrebovali za preživetje. Banes pa na italijanski strani najdeš plastenke varikine, s katero zastrupljajo Tene in moje ribe, najdeš smetišča, ki se iz visoko ležečih vasi vsuvajo va-nie... ribe, ki jih z varikino omamijo, ker jih ne znajo z rokami loviti kot moji bomačini, potem poberejo in pojedo. Dober tek! verjameš, sprehodi se ob moji strugi in se prepričaj sam in povej svojim Vr|ukom, naj mi ne delajo tega! ^ai no Idrija, domov bom odšel, če mi takoj ne začneš pripovedovati pravljice o Bajtarskih otrocih in o njihovi stari materi. biskoč nedavno tega je s svojimi tremi brati in dvema sestrama, s starši in °četovo mamo, tam živel deček po imenu Milan. ^ Pravljičnem svetu ob mojem bregu je preživljal otroška leta in doživljal mejo. Tisto mejo, ki je kar čez noč ločila njihov breg od sosednjega, kjer je le petnajst n^nut hoda v hrib stanovala njihova ljuba stara mati. Bližnji hrib, kjer je stanovi. je bil skrbno pokošen in vabil je kot odprta knjiga, da jo prebereš. Vendar na drugo stran otroci niso smeli. Ležali so za grmom, žvečili kislico in cele dne- ve žalostni opazovali staro mater pri delu. Vedeli so, kdaj so bile materine kretnje namenjene njim, vendar tega niso smeli pokazati. Do nje je bilo čez mejni prehod Solarji kar dve uri hoda, tu pa se je zdelo, da bi staro mater lahko prijeli za roko, tako blizu je bila in vendar so vedeli, da lahko za bližnjim grmom skrit čaka vojak. Njih ne bi zaprli, toda zaprli bi očeta ali mamo, in vsi srečni bi za to pogumno dejanje dobili teden dni nagradnega dopusta. Zato so ostajali na tej strani, pridni kot mravljice in čakali. Meja in omejeno gibanje ob njej sta ustavila trgovanje, izmenjavo delovne sile in kar naenkrat je na naši strani, tik ob meji, zavladala nepopisna revščina, na drugi strani pa lakote ni bilo. Stara mati je imela dovolj zase in za številno hčerino družino, toda stara mati je za te otroke živela kot v pravljici, imeli so jo, cel dan so jo opazovali pri delu pa vendar v njen objem niso smeli. Toda ko vsa človeška pamet odpove, se najde angel varuh, ki čuva tiste, ki ga najbolj potrebujejo. Ta angel je pri Bajtarskih otrocih živel v podobi malega mešančka psička Pucija. Ime je verjetno dobil po prvih besedah, ki so jih domačini slišali iz ust jugoslovanskih vojakov: Stoj, Pučam! Pucija ni nikoli nihče ničesar učil. Preprosto slutil je, da ima vojaška uniforma nek čuden vonj, ki ne njemu ne njegovim domačim ne nosi nič dobrega. In tega vonja preprosto ni prenesel. Zavohal ga je že na daleč, posebej zato, ker je od prihoda tega vonja tudi zanj bilo bolj malo hrane. Pri materi Obrilovi se je tudi zanj vedno našlo kaj dobrega. Otroci in domači so hitro opazili, da zavoha vojake že veliko prej, preden so se približali osamljeni domačiji, lajal je na nek poseben način, in ko jih ni bilo blizu, je bil miren. Prav tako so si zapomnili približno uro, kdaj so se straže menjale. In začelo se je. Lakota je moč, ki premaga še tak strah. Švignili so v hrib kot blisk, k svoji stari materi, ki jim je napolnila želodčke, dala še kaj za domov, tudi Puci je nazaj grede komaj hodil, tako je bil sit. Vendar je vojake že na daleč zavohal, če so bili v bližini hiše, takrat so se potuhnili in čakali, dokler ni Puci oznanil, da gredo lahko varno domov. Nikoli jih niso ujeli, ne njih ne domačih z obeh strani meje. Pa tudi ne ostalih prebivalcev, ki so živeli ob meni in prekoračili mejo, mojo strugo. Vedno so jih sumili, tudi po nedolžnem zaprli, vendar izdajalcev med sosedi nikoli ni bilo, ne na tej ne na drugi strani meje. Drug za drugim so se ljudje izza Idrije izseljevali, tega, da jim ne zaupa država, 2a katero so se borili, niso več zdržali, zamerili so ji in odhajali, nekateri čez mejo za vedno, nekateri v bližnje vasi ali dolino Soče, drugi pa na pokopališče, kjer so našli svoj mir. Nekateri so še nekaj časa vztrajali, toda, ko jim je država po domačijah začela Pošiljati namišljene družine beguncev, ki naj bi jim pokazali pot v Italijo, tudi tistih vztrajnih niso več zadržali. Prekleli so dan, ko so postavili mejo, prekleli državo, ki jim je vzela sanje in dom. Edino Mlinarji v Mlinu nišo odšli. Mater Mlinarco so s konjem na vlaki in z ve-Nkim številom pogrebcev odnesli na Srednje v trugi. Z njo pa je umrlo življenje vseh mojih ljudi v gornjem toku. Od mejnega prehoda Podklanec (Podrob) do “Lukača". Mnogi pa niso mogli daleč od mene. Naselili so se na Kambreškem ali Srednjem. Poslušajo bučanje moje vode ali pa prihajajo k meni kot ljubemu sorodniku, ki mu v mislih povedo vse, kar jih teži. tudi jaz še vedno mislim na te moje graparje, še vedno se spomnim vsakega 'mena posebej, vsake domačije, še vedno slišim vriske in pesem, joj, ko bi vedel, koliko so ti ljudje peli in kakšne glasove so imeli! Pa še nekaj, kako zelo so Se razumeli med sabo in sosedi na oni strani meje, da me kličejo tudi Idrca, ne Samo Idrija. Oni že vedo in jaz tudi, oboje je prav. Veš, tudi Deček iz pravljice prihaja, danes je odrasel mož, lovec. Živi pa tam §°ri na Kambreškem. Pride, se usede na kamen, na ruševine svojega doma, sl'ši mamo, kako ga kliče, šliši staro mater, ki ga vabi v breg. Obriše si solzo in UP3, da bo morda skozi gosto grmovje pritekel njegov pes Puci. Prekleta meja, si misli, jutri je novo upanje ali pa usoda za nove rodove. [Deček, ki ga avtorica omenja je zapis avtoriziral] Idrca Idrca, ti reka moja ljubljena, ki osamljena mi tečeš izpod Kolovrata, ko neviht nemir napolni tvojo strugo, zabučiš rodovom tvojim mrtvim v spomin, pogrešaš glas družin, ki stoletja kruh si jim dajala, vrisk otrok in staršev jok, ko življenje si jemala. Poslednji mlinar in štopar v grobu, že davno je strohnel. Strel pušk, ki kri po strugi tvoji je prelival, izginil je pred leti in zapustil bridek je spomin. Idrija, ime je pravo tvoje, ki pa glasu ljudskemu ob strugi tvoji ni nikoli ljub postal. Idrca so rekli že rodovi stari in glas bo tak za vedno ti ostal. Od nekdaj si nevidni zid in meja za tujce in mejaše; pa vendar srce bije na tej in oni strani. Vedela si voda moja ljubljena, da učakaš dan, ko sosed bo sosedu sosed in ne sovražnik nepoznan. Buči, deri lepotica moja izpod Kolovrata in vsem povej, da na mostu v Podravnem je za prvi maj spet brat pozdravil brata. ZGODBA O TEM, KAKO SO NA VELIKONOČNI PONEDELJEK LETELE POMARANČE ČEZ IDRIJO DANILA ZU Ll JAN KUMAR Golo Brdo je posebna vas v Brdih, ne samo zato, ker poti do njega noče in noče biti konec (ko prideš v Senik, te tabla Golo Brdo usmeri še 4 km v dolino), tudi ne samo zato, ker so menda tam okoli nekoč strašila čudna bajeslovna bitja, kot so kačon, lintuar, dujababa ali noviča vodovnica (o čemer se lahko prepričamo v knjigi Pavla Medveščka z naslovom Na rdečem oblaku vinograd raste), ampak predvsem zato, ker je na življenje ljudi vplivala in še vpliva reka Idrija, ki je večkrat v zgodovini igrala (in trenutno je tudi tako) vlogo državne meje. Kljub temu dejstvu so ljudje povezani z Benečijo na oni strani Idrije, na kar med drugim kažejo vpliv nadiške melodije v njihovem jeziku in sledi na-diškega besedišča. Toda v tem prispevku ne bom pripovedovala o tem, kako oddaljen, pa mogoče prav zato toliko lepši je ta svet ob Idriji, niti o pravljičnih bitjih, ki jih boste, če boste seveda imeli srečo, uspeli izslediti nekje med Britofom, Velendolom, Miščkom in Golim Brdom, ampak o tem, kako so po zaprtju meje med Jugoslavijo in Italijo leta 1947 Golobrčani svoj največji praznik, velikonočni ponedeljek, praznovali skupaj s svojimi sorodniki z one strani meje kar čez reko Idrijo. Čeprav so bili stiki strogo prepovedani, so ostali obmejni stražarji jugoslovanske vojske ob tristo, štiristoglavi množici ljudi popolnoma nemočni. Izvedeli bomo tudi o tem, kako je mama moje sogovornice po zaprtju meje naskrivaj nesla poročno darilo svojemu bratu v Mirnik. Za pogovor se zahvaljujem Gabrijeli Peresin iz Golega Brda. Navajam ga v poenostavljeni fonetični transkipciji (o - o (polglasnik); y- izgo-vorna različica glasu g; x - izgovorna različica glasu h). GABRIJELA: Zmiaran valikonočan pandiajk ja biu velak praznik. So paršli od Liya, laxko tut s Kanala, tist ka miau žlaxtu u Italij. So viadal, da tlele pridejo Taljani po uanan kraj. Takua da tle ja bla puxna ciasta našix, po uanan kraj 'p blo pa puxno Taljanu. Pero, Taljani so bli zmeran naši. Tist, ka so šli proč, so paršli, da tist dan so si vidal, so anpiko poklepetal. Tua ja šlo čares Idarju, bombon, maranc, take rači, še an še. Velikonočni ponedeljek je bil pri nas vedno velik praznik. Sem so prišli tisti ljudje iz Liga, lahko tudi iz Kanala, ki so imeli sorodnike v Italiji. Vedeli so, da pridejo Italijani na ono stran Idrije. Tako, da je bila polna cesta naših, na drugi strani pa Italijanov. Seveda so bili Italijani pravzaprav naši sorodniki. Tisti ljudje, ki so se odselili, so prišli, da bi se videli s svojimi sorodniki, da bi malo poklepetali. Čez Idrijo so si metali bombone, pomaranče, take stvari še in še. DANILA: Tua si vi zmisalte? Tega se vi spomnite? GABRIJELA: Ja, tiste si zmislan. In tale vojaki so pomečkal tiste bombone, ki sa ma zdi, da bi radi še oni pojadal, ka tud oni nis miai duaviaki, ne, naranc, piškot. Tua blo tako! In pole na tork zjutro smo šli pa midrus otroci po škrivš, de ne bi nas bli vojaki jaskal, de bi najdal še ki dol po Idarji. (smeh) Takua da rias, tua pa se zmislan. In intanto, ja rias, jas na rečan, da bon pretiravala, ma tistix tristua do štiarstua aldi blo. Tle in tan tudi. Ker tua ja blo use puxno dol. Tega se pa spomnim. Vojaki so pomečkali bombone, pa se mi zdi, da bi jih najraje tudi sami pojedli, kajti tudi oni niso imeli veliko, ne pomaranč ne piškotov. To je bilo tako! Na torek zjutraj smo naskrivaj, da nas ne bi videli vojaki, šli k Idriji mi otroci, z namenom, da še kaj najdemo, (smehj Tako da, tega se pa spomnim. In resnično, ne da bi pretiravala, je prišlo kakšnih tristo do štiristo ljudi. Tu na tej strani in na oni tudi. Bilo je vse polno ljudi. DANILA: Dol po ciasti par Idriji? Po cesti ob Idriji? GABRIJELA: Par ciasti, ja, ja, par ciasti in po uanan kraj Idarje lix takua. Zdaj an cajt so branli vojaki, ma voč ku torkaj niso moyli. Doryač jo biu praznik šo za sveto riošnje toluo, jo na čotork, pole na nodioju smo miol pa tle praznik. Jo pa dovolil yospuot, do so jo loxko piasolo. Samo jost nison še xodila tekort plasot, ki son xodila šo u šuolu, ki son miola doset, adnajst liot. Ma onkrot son šla uselix plasot. Jo bla notor tud učitelca, ma me ni vidla. In pole na vion, duo jo biu pa tokuo pridon, do jo šu ji poviodot. Pole son jox pa šlišla. (smeh) Po cesti, ja, ja, ob cesti in na drugi strani Idrije prav tako. Nekaj časa so jim vojaki branili, toda dolgo niso mogli. Sicer pa je bil tukaj praznik še za sveto rešnje telo, ki je na četrtek. Na nedeljo smo pa imeli tu praznik. Župnik nam je dovolil, da smo plesali. Samo jaz takrat še nisem hodila plesat, ker sem hodila še v šolo. Stara sem bila kakih deset, enajst let. Ampak enkrat sem vseeno šla plesat. Notri je bila tudi učiteljica, ki me pa ni videla. Toda eden, ne vem, kdo je bil tako priden, ji je povedal. Potem sem jih pa slišala. DANILA: Ma pofte mi še malo, kakuo sta miol tist volikonočni pandiojk, kakuo zyledu tist praznik. Ampak povejte mi še malo, kako je bilo na velikonočni ponedeljek. GABRIJELA: Za nos jo biu velok praznik, ker tist dan jo bla maša. Priot, pod Italju, torkaj liot nazaj, smo spadol pod Centu*, pod faru Centa, ki je ot Pra-protnoya yor. In tokuo do s tiste vasi, s Cente, so bli moš an žena, ona so klicola Žeža, on no vion, so pordajol tiste kolače. Pocivo, bi rekla, ne. Use doma narato. In jo miola nu taku voliku žbrioncu, puxnu kolaču. In dokler ni poršla meja, ona usak velikonočon pandiojk jo use tisto pornesla yor, ko tekort ni blo cioste, pornesla yor in tiste jo pordajla, tokuo do za pit so miol žo yore, pole so štokol tiste jajce, ko za veliku nuoč jo bla navada jajce kuxone. So štokli, s mi zastopila? Za nas je bil to velik praznik, ker je bila tisti dan tu maša. Pred veliko leti, pod Italijo, smo spadali pod faro Centa, ki je blizu Praprotnega. Iz tiste vasi sta prišla žena, ki ji je bilo ime Žeža, in njen mož, ki se mu ne spomnim imena, sem prodajat kolače. Pecivo, bi rekla danes. Vse je bilo narejeno doma. Žeža je imela eno veliko košaro, polno kolačev. Do zaprtja meje je prihajala na vsak velikonočni ponedeljek, l/se je prinesla na roke, ker takrat še ni bilo ceste. Tisto je prodajala gor pred cerkvijo, pijačo pa smo prinesli vaščani sami. Potem so nekateri stokali jajca. Za veliko noč smo imeli namreč navado skuhati veliko jajc. Si me razumela, kaj pomeni štokati? DANILA: Ne. Ne. GABRIJELA: Ton si ti ložla jajce x zidu kuxono on z dinorjon si tukla notor. Ti-stmu, ko ostau dinor notor, tist jo pobrau jajce an dnar. Tuo blo za velikono-čon pandiojk. Eko, in pole po tiston popudan so bli vinceronc, jo bla nazaj tista blayosloviteu, ko so diolli popudan ju, ne, nazaj jo blo use puxno oidi in pole so poršol u vas in ton jo blo končano. Kuhano jajce si postavila k zidu in s kovancem si ga ciljala. Kdor je zadel in se je kovanec zaril v kuhano jajce, ta je zmagal in pobral kovanec in jajce. To smo igrali za velikonočni ponedeljek. Popoldne so bile večernice, župnik je opravil blagoslovitev. Spet je bilo vse polno ljudi. Ti so kasneje prišli od cerkve, ki je na hribu, nazaj dol v vas. Tu se je potem praznik končat. DANILA: Ma, kodi jo blo pa tiste, do sa si to postavli oldje x Idriji? Ampak kdaj so se ljudje zbirali ob Idriji? GABRIJELA: Popudan, po maši. Popoldne, po maši. DANILA: Ma tuo sa si kor zočonli oldje zbiorot? Kako, so se ljudje začeli kar sami zbirati? GABRIJELA: Ja, kor so si zočal zbiorot. Zdi no vion pa, čo blo tuo žo porvo lioto pole, ki so zoporli meju al ne, tuo pa so no zmislon. Ja, so se začeli kar zbirati. Ne vem pa, ali je bilo to že takoj prvo leto po zaprtju meje ali kasneje. Tega se pa ne spomnim. DANILA: Kodor so zoporli meju? Ko so zaprli mejo? GABRIJELA: Ja, pole, ko so zoparal meju. E, priat ni blo potriaba, ne. Ja, potem, ko so zaprli mejo. Prej seveda ni bilo potrebe. DANILA: Sa si zbiarli tan na uanan kraju, naši to na ten kraju an klepetal čares? To pomeni, da so se ljudje zbirali na tej in na oni strani meje in klepetali čez reko? GABRIJELA: Ja, ja, saviada. Ja, ja, seveda. DANILA: An vojaki sa jax lovil? In vojaki so jih podili stran? GABRIJELA: Saviada. Seveda. DANILA: An ki sa si metal čares? In kaj so si metali čez? GABRIJELA: Bonbone, naranc, kajšnu čokoladu, laxko ja blo tut ki ot cunj, tua jas zdi si na zmislan. Kajšan paket laxko so zaynal, so ble laxko tudi cunje notar, na vian. Bombone, pomaranče, kakšno čokolado. Lahko da tudi oblačila, tega se ne spomnim. Mogoče so vrgli kakšen paket, v katerem so bila oblačila, ne vem. DANILA: Alora so si moyli zjat čares? Torej so morali kričati čez? GABRIJELA: Bras skarbi, še tekart ja bla uada buj valika. Dobro, naša uada pa ne šumi, ja bla buj tixa. Ma sa vojaki so zjal, samo dua jax ja pošlušu, ka blo tarkaj aldi. Ča so bli yore, dol so laxko zjal, ča so bli dol, so zjal pa yore, ne. Ma nisa moyal, jas vian, da nisa moyal ankul jax ubranit, ja blo previč aldi na kupu. Seveda. Takrat je bila voda še visoka. Vendar pa naša voda tu ne šumi, je bolj tiha. Vojaki so kričali, ampak kdo jih je poslušal, ko je bilo toliko ljudi! Če so bili v spodnjem delu vasi, so kričali ljudje v zgornjem delu. Če pa so bili vojaki zgoraj, so se pogovarjali ljudje spodaj. Spomnim se, da vojaki enostavno niso zmogli ohraniti reda, je bilo preveč ljudi na kupu. DANILA: An tuo do kod jo trajolo? In do kdaj je to trajalo? GABRIJELA: Marija, če do vočera, jos no vion, do mraka. Marija, tja do večera, ne vem, do mraka. DANILA: Tuo pomione, oni sa praznuvli ton na uonon kraju, vi sta praznuvli to volikonočni pandiojk? To pomeni, da so zamejci praznovali velikonočni ponedeljek na oni strani Idrije, vi pa na tej? GABRIJELA: Samo za njox ton ni biu praznik, za njox jo blo buj, do so poršol, do so vidol svojcu, ker tuo niso bli eni iks, tuo jo bla žlaxta. Naše žlaxte ni blo onkul, kor ni blo potriobe. So bli tist od deleč buj. Ker tlele, usi mojo zemljo u Italji, razen mi ne, usak jo šu dol, so jo obioskavlo žlaxtu, čeprau so ni smiolo. Toda oni tam čez niso imeli praznika. Njim je bilo pomembno, da so prišli, da so videli svoje sorodnike. Kajti to niso bili neznani ljudje. To so bili sorodniki-Naših sorodnikov ni bilo na oni strani nikoli, ker ni bilo potrebno. Prišli so tisti bolj od daleč. Tukaj imajo vsi zemljo v Italiji, razen moje družine, zato je vsak lahko šel na ono stran meje. Sorodniki so se obiskovali, čeprav je bilo to prepovedano. DANILA: Ma vi sta miol pole dvolastniške za xodit doluon? Ma pole sta si use-lix srečavli žlaxta? Vi ste imeli dvolastniške propustnice za prehod meje. Torej ste se sorodniki vseeno srečevali? GABRIJELA: Sovioda smo. Jos so zmislon, do kodor so porčiu brot od moje mame, jo šla mama pomayot, ko midrus nismo miol zemje dol, jo šla adnon Pomayat u brajdu. Ki tekart sa laxko nordilo dvolastniško na ime od adnaya druzya. Ža tekart sa laxko nardilo, da xuadas pomayat. Da ja nesla darilo, viaš, ki smo mi nardil? Vian, da ja kupila tak broko za vino an ylaš, da ja napunila ti-stu broku vina, da so nesli kusilo s tistan ylažan an tan ja zlila, spornila use uan in da pustila sojmu bratu tan za darilo. Takua da moylo bit use skrito. Seveda smo se. Spomnim se, ko se je poročil mamin brat, je šla mama pomagat nekemu sovaščanu v vinograd. Kljub temu, da mi nismo imeli zemlje v Italiji, so nam vseeno dovolili imeti dvolastniške propustnice na drugo ime, da jim Pač hodimo pomagat. Veš, kaj smo naredili, da je mama lahko nesla darilo? Vem, da je kupila tako bučo za vino in kozarce. Napolnila je bučo z vinom, češ, da jo nese za kosilo. Tam je vino zlila in jo pustila svojemu bratu za darilo, ^ako je moralo biti vse skrito. Centa ali slovensko Britof je majhna vasica pri Ibani (Albana) na italijanski strani reke Idrije. Ne gre le mešati z vasjo Britof (tudi mejni prehod) na slovenski strani reke Idrije, pod Ligom. MOJA DOŽIVETJA BENEČIJE IN MEJE NA KOLOVRATU DUŠAN JUG Navezanost in povezanost ljudi med sosednjimi kraji je že naravna danost. Nekoč, ko ni bilo prevoznih sredstev in so ljudje v glavnem hodili peš, so bile te vezi tesnejše. Lahko rečemo, da še do nedavnega, saj to pomnijo še generacije, rojene po drugi svetovni vojni. Razvoj prometa je te vezi razrahljal-Svoj hiter razvoj je doživel po šestdesetih letih prejšnjega stoletja, kar je le dobrih štirideset let. Te povezave sosedov so ovirale le morebitne večje naravne prepreke, kot je n. pr. gorato območje, ali pa tudi umetne, kot so državne meje. Slednje so vedno ljudi ločevale in razdvajale obmejne kraje. Vse to so v zgodovini občutili, živeli in preživeli tudi sosednji kraji in ljudje beneških vasi pod Kolovratom in kraji tostran meje v Soški dolini, na Tolminskem, na desnem bregu reke Soče. Razdvaja jih tisoč metrov visok greben Kolovrata in že pet stoletij bolj ali manj odprte in zaprte državne meje različnih sistemov, ki so potekale prav tod. Ljudje pa so kljub temu ohranjali svojevrstne prijateljske medsebojne vezi. Moji spomini se nanašajo na doživljanje dela tega kot lastno doživetega, zajemam pa tudi iz pričevanj starejših o meji, krajih in ljudeh za mejo, o sožitjih in sovraštvih, ki jih je ustvarjala politika v tem obmejnem prostoru. Ta tematika me je vseskozi zanimala, zato sem iskal vsemogoče zgodovinske vire in dokumente, ki so dopolnjevali moje vedenje o zgodovini in razvoju teh povezav in vzpostavljenih mejah. Pri svojem delu v preteklosti kot tudi še danes, mislim, da sem prispeval delček k vzpostavljanju dobrososedskih obmejnih povezav in pri graditvi prijateljskih stikov med ljudmi z obeh strani meje. Simon Rutar v svojem znanem delu Zgodovina Tolminskega opisuje tudi te povezave v vsej zgodovini obmejne Tolminske dežele in tudi vasi z obeh strani Kolovrata. Volče, kjer sem doma, je kot ime vasi prvič pisno omenjeno že v 9. stoletju. Vas leži stisnjena na obrobje ravninskega polja na desni strani reke Soče v Tolminski kotlini, pod strmo Očno in Ježo, kjer se je na vrhu pred dobrimi petsto leti vrinila meja med takratno beneško in habsburško državo. Vas Volče, je kot cerkvena občina omenjena prvič 1015. leta, ko se omenja obveznost plačevanja desetine volčanskih kmetov Oglejskemu kapitlju. Kasneje je to obveznost potrdil leta 1192 papež Celestin v svoji znani izdani listini - buli. Volčanska fara je tedaj zajemala tudi beneške vasi pod Kolovratom: Klobučar, Štoblank, Kraj, Trinko in Dreko. Cerkev pri sv. Danijelu, danes pokopališka cerkev na Volčanskem polju, je najstarejša cerkev na Tolminskem in v času Pokristjanjevanja tudi prva posvečena zemlja. Po ljudskem izročilu so bogatejše umrle nosili pokopavat na to pokopališče tudi iz Benečije. Prva uradna določitev državne meje na Kolovratu je bila leta 1521, odmerjena v naravi zaradi sporov za posesti, sicer pa dogovorjena po Wormski mirovni pogodbi po vojni med Beneško republiko in Avstrijo. Zanimiva je kasnejša zgodovina te meje, ko se v posameznih obdobjih za kratka obdobja spreminja in umika bolj vzhodno ali zahodno, glede na obdobja vojaških premoči vojskujočih se kraljevin, cesarstvev in držav, v prestižih nad tem ozemljem. Ponovno je bilo preverjanje te meje leta 1755 in so jo uradno odmerili 1770, ko je to zahtevala cesarica Marija Terezija. Kljub meji so lastniki lahko zadržali lastnino zemlje tudi na drugi strani, s tem da so morali plačevati davke državi, kjer je bila posest. Veliko Benečanov je lastnikov parcel gozdov in bivših senožeti tostran Kolovrata. Leta 1760 je bila ustanovljena tudi samostojna fara v Dreki in s tem je prišlo še do cerkvene ločitve teh krajev. Kratkotrajni le nekajletno veljavni premiki meje s Kolovrata na furlansko stran so nastali v času francoskih vojn med leti 1797 in 1814, ko se meja po tem zopet vzpostavi na Kolovratu. Ob ponovni mejni razmejitvi po znanem Beneškem referendumu leta 1866 meja na Kolovratu ostaja. Krvava soška fronta je leta 1915-17 prav na tej meji, kjer poteka po Kolovratu tretja obrambna italijanska linija v vojni med Italijo in Avstroogrsko. Po končani prvi svetovni vojni se meja po znani Rapalski pogodbi premakne s Kolovrata na grebene tolminsko-bohinjskih gora, na drugo stran reke Soče. Po drugi svetovni vojni med začasnim dvoletnim obdobjem anglo-ameriške zavezniške uprave meje na Kolovratu ni. Vzpostavi se ponovno po letu 1947. V obdobju 1947-1955 je bila ta meja zastražena in popolnoma zaprta, vse dokler nista državi uredili mejnih odnosov z znanim Videmskim sporazumom. Nakar pa je ta meja v 70. letih postala med najbolj odprtimi mejami v Evropi. Pomembna letnica za to mejo je 2004, ko Slovenija postane članica evropske skupnosti in ko naj bi se pričelo tudi novo poglavje v medsebojnih odnosih in stikih med temi kraji. Kot fantiča, ki je odraščal prav v času te trde meje po drugi svetovni vojni, me je takrat zanimalo, kakšen je ta svet tam zadaj za Očno, z imenom Benečija. V tistih časih po vojni pa do sprejema Videmskega sporazuma leta 1955 je bil dostop do mejnega območja strogo prepovedan. Otroci smo si predstavljali ta svet zadaj za mejo le v domišliji, po pripovedovanju staršev. Tam z vrha, z meje se vidi tudi morje. Kako je mogoče, smo se otroci čudili, videti tako daleč. In kako v resnici izgleda morje, ki smo ga do sedaj videli le na slikah. Iz doline je razgled segel le do bližnjih vrhov gora, ki obkrožajo Tolminsko kotlino. In kaj je tam čez? Vsakega toliko časa so starejši domačini skrivnostno raznesli novico o pobegu mladih domačih fantov preko meje, kar je bilo življenjsko nevarno. Kot strela se je nekega dne po vasi raznesla novica, da so aretirali in zaprli Tonina, domačina, ki so ga sumili, da je organiziral skrivnostna izginotja fantov preko meje, po rodu je bil Benečan iz Zuodrov. Naslednjič so zjutraj v mlekarni raznesli novico, da so na meji ustrelili Karla Tonovega, domačega fanta, ki je skušal pobegniti preko meje s svojim dekletom. Aretirali pa so tudi Janka, ko- mandirja graničarske karavle za ta mejni odsek, ki naj bi bil povezan z njim. Včasih so graničarji ujetega prebežnika na meji peš peljali vklenjenega v Tolmin, ki ga mimoidoči še pogledati nismo upali, da ne bi bili sumljivi tudi mi. Tako smo to mejo v tistih časih dojemali otroci s strahom in skrivnostno. Tik pod vrhom Kolovrata, pod Gradom, smo imeli senožet s krajevnim imenom V Dreki. Že ime samo nakazuje povezavo z beneško vasjo Dreka na drugi strani. Košnje je bilo kar za dva do tri tedne. Pri košnji sena bi še kako prav prišla pomoč očetovega brata, ki je živel v Ljubljani. Vendar tja gor v senožet ni smel, ker je bila preblizu meje. Tudi na uradno zaprosilo oče tega dovoljenja za brata ni dobil. Veliko senožeti ima tudi beneške lastnike, ki so ponovno prihajali kosit svoje senožeti po podpisu Videmskega sporazuma v letu 1955. Dovoljenja za dvolastnike zemljišč - senožeti iz Benečije so bila dana dve leti pred uvedbo propust-nic. Vendar se v tistih prvih letih niso smeli srečati ali spregovoriti z domačini iz naših krajev, ki so tu prav tako kosili in pospravljali seno. Z Benečani so na košnjo, ali ko so prihajali po seno prišli, tudi graničarji in bdeli nad njihovim Početjem. Seno, zvezano v breme, so na hrbtu znosili na vrh Kolovrata in ga po teleferiki, kot smo imenovali žičnico, spuščali na drugo stran k Trinkom ali pa Po stezi prenesli do ceste na Solarje in ga s kareto (dvokolnico) odpeljali domov v Kraj ali Breg. Katere so beneške senožeti, smo otroci vedeli že po izgledu v kope spravljenega sena... Beneške so imele vrh senene kope vse enako prekrit z vencem nasekanega grmičevja, ki je izgledal že od daleč kot kopa s krono, kot smo jim rekli. Izdaja prepustnic prebivalcem obmejnega pasu za prehod državne meje je bil velik dogodek. Kar nekaj mesecev je trajalo od vloge do izdaje tega dokumenta. Seveda je moralo soglasje za vlagatelja priti tudi z italijanske strani. Otroci do 12. leta starosti so šli preko meje le v spremstvu staršev, če so jih imeli vpisane v prepustnici. Nad to starostjo pa je bil lahko tudi njim izdan samostojen dokument. In prvo doživetje Benečije, ko je mama dobila prvo prepustnico, v kateri sem bil vpisan tudi jaz. Bilo je kar dobro uro in pol peš hoje po strmi gozni poti iz Volč po Dolu, kot se tej poti reče, do vrha do Slemena, ko se pogled odpre v grapo, v dolino potoka Idrije pod Solarji. Tod še ni videti morja in ne Furlanske nižine. Široka makadamska cesta pelje še dober kilometer do mejnega prehoda Solarji. Tod se nas je že polotil strah pred mejno kontrolo. Še po strmini s ceste do lesene barake, iz katere stopi visok miličnik Kenda, ki so ga starši sicer poznali. Postopa uradno, preverja dokumente in kontrolira, kaj vse je v torbah. Je vse v mejah dovoljenega, kilo mesa na osebo, tri škatle cigaret, četrt kilograma masla in 7 jajc, kar je bilo uradno dovoljeno prenesti preko meje po osebi. Z vso resnostjo je miličnik prebrskal torbo, če morda ni še kaj prikritega. Otroci, vpisani na prepustnici pri starših, nismo smeli imeti ničesar. Preveril je tudi otroke. Na vprašanje: »Kaj imaš ti?«, sem jecljaje povedal resnico: »Nič«. Vrne resno dokumente in dovoli prehod. Dobrih dvesto metrov do italijanske zidane stražnice. Še enkrat kontrola dokumentov pri financih in kontrola, če nima mogoče kdo v torbi steklenice prepovedanega žganja. Ves obred je potekal v italijanskem jeziku, ki ga nisem razumel. Zapomnil sem si takrat le besedo »grappa«, ki je bila izrečena z vso ostrino. Z vrnjenimi prepustnicami je popustil tudi strah. Kar naenkrat je bila tu radovednost v pričakovanju novega sveta. Na poti v prvo beneško vas Kraj se že vidi tja daleč v furlansko ravan in desno beneške vasice vzdolž južnega travnatega pobočja dolgega grebena Kolovrata. Ta slika mi je ostala v spominu. Blago, ki ga imamo s seboj, nesemo v trgovino k Jolandi, ki nam ga bo odkupila, kot so nam povedali drugi, in si tam nakupimo za pridobljene lire drugo, ki ga pri nas še ni dobiti. Po makadamski cesti, polni grobega kamenja, se izza ovinka pripelje bos kratkohlačnik s kolesom brez gum, kar po kovinskih obročih. Pričnemo se smejati. Užaljeni fantič se v varni razdalji od nas ustavi in začne kričati: »Puntarji*, puntarji«. Pobere kamen in ga zaluča v nas. Jolanda, lastnica trgovine, je bila fina gospa z očali. Hiša, v enem prostoru trgovinica in v drugem gostilna, je na samem pred križiščem za Breg in Što-blank. Zamenjava blaga je potekala organizirano z vsakim po vrsti, z zapisom prevzetega blaga na listek, kjer je bila nazadnje pripisana tudi vrednost v lirah-Jolanda je spretno vrtela med prsti kemični svinčnik, ki je pisal brez pack, množila in seštevala je po italijansko. Pogovarjala pa se v beneškem narečju- Mož, bolj neroden, je bil v prostoru gostilne, le če je Jolanda kaj potrebovala, ga je poklicala. Videlo se je, da je gospodar v hiši ona. Prva pot v Benečijo je bila tudi polna spominov na otroška in mladeniška leta staršev v obdobju med obema vojnama, ko ni bilo meje. Otroci iz Volč, Čiginja so pred prvim novembrom hodili v Benečijo brat prešce. Bogatejše hiše so za vahte, za vse svete, napekle majhne hlebce kruha, imenovane prešce, ki so jih Potem darovali otrokom, ki so z vrečami prosili od hiše do hiše. Nekje so dobili prešce, drugje jabolko, pa orehe ali posušeno sadje. Otroci v skupinah so med seboj tekmovali, vstajali že zgodaj, da so bili prvi, kajti za zadnje je teh dobrot na žalost že zmanjkalo. Z veseljem so preštevali in primerjali, koliko in kaj je kdo nabral. Na ta dan so otroci iz najrevnejših družin okusili tudi kruh. Ljudje so darovali, da si s tem pridobijo naklonjenost vernih duš, kot so govorili starejši. Kot dekleta in fantje pa so obvezno za Rožnico, to je 15. avgusta, na dan Manjinega vnebovzetja, zahajali k Devici Mariji (na Kras) na ples, kjer je vedno bil na ta dan največji praznik. Mnogi so se vračali domov šele naslednjega dne. Beneški fantje iz Kraja, Trinkov, Brega so jeseni v Volče nosili kostanj in ga zamenjevali za koruzo, ki so jo v mlinu zmleli in domov potem odnesli koruzno moko. Mere menjave v naturi so bile liter kostanja za tri litre koruznega zrnja ali četrt litra suhega fižola. Nekateri beneški gospodarji so dali tostran na Hlev-niku v najem tudi senožeti, ki so jih kosili Volčani in najemnino poravnali kar s Pridelki, koruzo, fižolom ali pšenico, ki so jo takrat še sejali po volčanskem in čiginjskem polju. Tudi po nakupu majhnih prašičev so prihajali iz Benečije in jih potem v košu, napolnjenem s slamo, odnesli domov za rejo. Vse do srede šestdesetih let na posteljah nismo poznali jogijev, temveč v sešite rjuhe napolnjeno izbrano najmehkejše koruzno listje koruze. To se je zamenjevalo vsaki dve leti. Pri ličkanju koruze so v Volčah pri večjih kmetijah vedno Prebrali ličkanje in ga potem shranili pri Urbanjču ali Brgolu, da so ga beneška dekleta in fantje, zavezanega v cule, odnesli domov. Saj koruza v Benečiji ni uspevala. Veliko deklet iz Benečije se je izučilo za šivilje pri »žnidarcah« v Volčah, pri Tončki Kregarjevi, pri Albini Kokljevi, Kati Pircovi in drugih. Kar nekaj sorodstvenih vezi se je spletlo s priženitvijo nevest ali ženinov iz Benečije, ki so kasneje imeli trgovine, gostilne, pekarije in drugo obrt v naših krajih. Tudi domača imena hiš so povzeli po njih, kot je pri Zorinu, pri Toninu, pri Cudru in še jih je. Starejši ljudje iz Benečije so poznali veliko ljudi iz volčanskih vasi. Na vprašanje, »An čigav si ti, puobic?«, so prav gotovo poznali nekoga iz žlahte. Nekatera imena ob pešpoti v Benečijo dajo slutiti na resničnost ljudskega izročila, da so nosili v davnini umrle pokopavat tudi od tam na volčansko pokopališče v posvečeno zemljo. To so imena krajev, kjer naj bi pogrebci počivali, kot so: pri mrtvaški vodi, na počivalih, na oddihu. Otroci smo komaj dočakali starost dvanajstih let, da smo dobili lastno prepustnico in se čutili odrasli, da gremo lahko že sami v Benečijo. Meso, tobak, maslo, žganje smo nosili k Mariji Jurčkovi v Breg, pa k Jolandi v Kraj ali pa v gostilno ali v financarsko kasarno k Trinkom. Pri Jurčku si dobil blago, ki so ga ženske kupovale za izdelavo kril, pa rjav žamet za trpežne moške hlače in prodajala je že izdelane zimske zelenkaste vojaške moške hlače. Vsakdo si je nabavil bundo za zimo, ker je pri nas ni bilo dobiti, in seveda za mladino obvezne kavbojke. Skoraj ni bilo nobenega, ki ne bi imel priljubljenih visokih mokasinastih čevljev z belo surovo gumo na podplatih, ki srno jim pravili po beneško škafaroti. Ženske pa so nakupovale kavo, riž, makarone. Mladi pa obvezno okrogle žvečilne gumije, ki si si jih naštel v roko iz velike steklene vaze s pritiskom na gumb. Imenitne so se nam zdele vžigalice »špeta un poko ali Čerini«, ki si jih prižgal kar s podrsom ob podplat čevlja, pa eksplozivne petarde, ki smo jih s fračami potem razstreljevali ob zidovih hiš ob praznovanju večjih praznikov. Marsikdaj nam je kozarec močnega črnega vina imenovanega pulje, popitega pri Mariji v Bregu otežil korak v strmino nad vasjo in skozi kaverno na Solarje. Ženske so se najbolj bale napovedi, da bo na bloku tudi carinarka, ki jih lahko odpelje na osebno kontrolo v barako. Pod širšimi krili na notranji strani so imele prišite žepe, v katere so si nabasale dodatne škatle cigaret ali celo »kvadre« masla ali meso. Primerno mesto za to skrivanje je bilo v kaverni ob cesti le nekaj sto metrov pred blokom. Skriti tovor pa so ponovno zložile v torbo na drugi strani meje, v kaverni, ki je skoznjo vodila pot v vas Breg k Jurčku. In radovednim očem in javnosti je bilo vse skrito. Več so mogoče skrile bolj suhe, ki so izkoristile svojo naravno danost. Dekleta so rada zahajala v gostilno v Bregu k Namorju, kjer je večkrat ob nedeljah popoldne v gostilniški izbi zaigrala za ples harmonika in marsikatera je imela pri mladih lepih financarjih tudi svojo skrito simpatijo. Pri Trinkih v gostilni smo se čudili, ko smo prvič videli televizijo, ki je bila prva in edina v Benečiji. Prav zaradi tega smo šli tja, da vidimo to čudo. Nedelja je bila in ob enajsti uri se je pričel prenos maše. Slika je bila meglena, črno bela in neostrih obrisov. Res je bila živa in slišati je bilo petje in glas duhovnika, ko ie maševal, in to direktno v Rimu. Mar je to mogoče, smo se čudili. Pri maši pri Štoblanku, kjer smo bili za praznik tega svetnika, je maševal visok in vitek župnik, ki je pridigal po beneško o življenju tega svetnika. V šoli smo že poznali Bevkovo povest o Martinu Čedermacu. Mnogo let kasneje sem to doživetje povedal takrat že osivelemu Čedermacu, še vedno župniku v Što-blanku, gospodu Lavrenčiču. Ponovil mi je nekaj stavkov te pridige, ki jih znam Po beneško še danes. Vsi ti stiki in to življenje so potem z razvojem prometa po sedemdesetih letih Počasi zamrlo. Fantje so imeli že motorje, prve avte, pa tudi avtobusne povezale so bile po dolini ugodnejše. Promet se je potem preselil ali proti Čedadu in Dorici, kjer je bila tudi večja ponudba blaga. Mesebojne stike smo vzdrževali volčanski lovci s prijatelji lovci iz Benečije in se v poletnih mesecih srečevali ob lovski koči na Hlevniku v bližini Solarjev. Ti so nam pomagali pri izgradnji poti, da je bil do koče možen dostop tudi z avtom. Osemdesetega leta so zaprli maloobmejni blok Solarji, saj so ta prehod uporabljal i le redki posamezniki. Takrat, v protest proti zaprtju, smo lovci organizirali Srečanje ljudi z obeh strani meje na Hlevniku, ob tej naši lovski koči. Ta dan smo od oblasti zahtevali odprtje prehoda, ki naj bi simboliziral odprtost te meje. Letos bo to že petindvajseto srečanje. Izostalo je le tisto leto ob osamosvojitveni vojni za Slovenijo. Sedaj je blok odprt le v poletnih mesecih ob vikendih. Upajmo, da bo nova cesta iz Solarjev v Volče, ki naj bi bila čimprej končana, prinesla novega življenja in ponovno oživila stike ljudi z obeh strani Kolovrata. * Za Puntarje so Benečani imenovali Tolmince ali ljudi, Slovence, z druge strani meje iz Soške doline. Prevzeli so ga v času velikega tolminskega punta leta 1713. TRI ZGODBE IZ POSOČJA ZDRAVKO LIKAR Spomini na gospoda Franca Rupnika 20. julija letos je umrl monsignor Franc Rupnik. Bil je tri desetletja župnik in dekan v Kobaridu. Moji spomini na gospoda Franca segajo v sedemdeseta leta. V čas po potresu. Povsod ga je bilo videti in čutiti. Njegova skrb za obnovo cerkva in kapelic je bila izredna. Bil je vse: pisec prošenj, načrtovalec, organizator in celo zidar. Konec sedemdesetih let je bilo zelo aktualno vprašanje graditve hidrocentrale na Soči pri Kobaridu. Oba sva se tedaj postavila na stran branilcev Soče in neokrnjene narave. Po večletnih razpravah in pravih bitkah je bila Soča ohranjena in je še danes nedotaknjena. Naslednja najina skupna ljubezen je Benečija. Obema je tako prirasla k srcu, da sva se bolje počutila v Nadiških in Terskih dolinah, Reziji in Kanalski dolini kot pa ob domači Soči. Oba sva dobila na drugi strani Matajurja, Stola in Kanina najboljše prijatelje. Srčna želja gospoda Franca je bila, da bi Slovenci na eni in drugi strani meje, skupaj s Furlani in Italijani, živeli v sožitju in miru. Znamenita so njegova pastoralna srečanja z beneškimi in furlanskimi sobrati v kobariškem župnišču. Bil je poznan povsod v zamejstvu: od Krasa do Trbiža. Najina skupna točka, kjer sva se zopet našla, je zgodovina in kultura. Leta 1989 smo začeli graditi Kobariški muzej. Tedaj sem bil predsednik odbora za izgradnjo muzeja in sem v skupino za postavitev muzeja pritegnil tudi gospoda Franca. Muzej je bil odprt 20. oktobra 1990 ter se dograjeval in dopolnjeval še v kasnejših letih. Gospod Franc je prebrskal celoten župnijski arhiv in knjige. Precej koristnih podatkov je zbral v čedajskem arhivu. Njegovo izvrstno znanje latinščine in italijanščine je pripomoglo, da so prišle na dan mnoge skrivnosti kobariške zgodovine. Odkril je, da je Kobarid v dokumentih prvič omenjen leta 1181. Še bolj zanimivo je odkritje, da so še leta 1331 v Kobaridu častili sveti studenec in sveto drevo ter druga poganska božanstva. Proti brezbožcem se je iz Čedada odpravila križarska vojska, ki je poganstvo zatrla. Zapis o tem dogodku je dobil v arhivu čedajskega kapitlja. Tudi po zaslugi gospoda Franca je bil Kobariški muzej leta 1993 proglašen za najboljši evropski muzej. Še največ pomeni pa nam, da ga letno obišče od šestdeset do devetdeset tisoč obiskovalcev. Kobariški muzej je leta 1997 izdal obsežno knjigo “Kobarid”. Gospod Franc je v knjigi avtor poglavja od prve omembe kraja 1181 do revolucionarnega leta 1848. Napisal je okoli 70 strani, ki pa jih ni bilo možno vse objaviti. Tedaj mi je kot uredniku knjige rekel: “Ne smeš spreminjati in popravljati, lahko le krajšaš!” Vedno je bil prepričan v svoj prav. Zato se je včasih tudi komu zameril. Dragocena so tudi njegova odkritja znamenitih kobariških slikarjev in rezbarjev Šarfa in Vrtava, ki sta pustila neizbrisne sledi tudi v Benečiji. Naj končam. Gospod Franc je bil radoveden, vztrajen in priden. Včasih svojeglav in trmast. A bil je mož, ki je gradil mostove med sosedi. Trpel je, ko je videl, kako nekateri komaj stkane vezi in zgrajene mostove podirajo. To so le utrinki iz najinega tridesetletnega poznanstva, sodelovanja in prijateljstva. O gospodu Francu bi lahko napisali debele bukve! Kdo živi pod Matajurjem, Stolom, Kaninom in Mangrtom? Večkrat se pojavljajo trditve, da živijo v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini prebivalci, ki nimajo nič skupnega s prebivalci v obmejnem pasu na slovenski strani ter celo, da niso Slovenci. Pa poglejmo, če te trditve držijo. Upravna enota Tolmin ima v svoji sestavi tudi krajevne urade, kjer hranijo rojstne in poročne knjige ter knjige umrlih. Krajevni uradi imajo tudi evidenco vseh imen in priimkov. Poglejmo priimke v obmejnih vaseh v Posočju in jih primerjajmo s tistimi v Nadiških in Terskih dolinah, Reziji in Kanalski dolini. Najpogostejši priimki v obmejnih krajih Posočja so: Livške Ravne: Faletič, Matelič Livek: Hrast, Drešček, Sivec, Kutin, Golob Jevšček: Cendol, Cendou, Šekli, Zabreščak, Juretič Avsa, Perati: Perat, Medveš, Medved, Šturm, Mašera Borjana: Hrast, Cencič, Čedermas, Jug, Komar, Kramar, Menič, Stres, Špolad, Uršič Breginj: Anzil, Baloh, Borjančič, Bric, Čuš, Češornja, Gašperut, Filipič, Kramar, Lazar, Lenkič, Mazora, Marcola, Rakar, Rosič, Šimac, Školč, Tonkli Logje: Cencič, Dugon, Filipič, Komunjar, Kracina, Lavrenčič, Lazar, Pavšin, Rosič, škvor, Terlikar Robidišče: Cencič, Pavšin, Škvor, Filipič Sedlo: Baloh, Čebokli, Čuš, Čušin, Gruntar, Gašperut, Kosmačin, Kramar, Kracina, Lazar, Leban, Modrijančič, Marcola, Sabotič, Špehonja Kred: Antih, Bon, Butul, Benko, Cencič, Čebokli, Danjelič, Fratina, Kuščer, Koren, Lavrenčič, Mišič, Pavlin, Rob, Skočir, Terpin, Urbančič, Žuber Žaga: Žagar, Šulin, Berginc, Kutin, Rot, Braz, Melihen, Šekli, Pičulin, Uršič, Miche-lizza, Nascivera, Butolo, Siega, Berrà Log pod Mangrtom in Strmec: Černuta, Mlekuž, Vencelj, Štrukelj, Piuzi, Mavrič, Marka, Cuder, Valas, Kuk, Stergulc, Trinka, Pohar, Klavora Volče, Čiglnj, Kozaršče in Volčanski Ruti: Andrejčič, Benedejčič, Cimprič, Trinko, Zuodar, Duša, Fon, Fortunat, Golja, Jug, Krajnik, Kenda, Konec, Čufer, Kuščer, Leban, Mulič, Podreka, Pitamic, Rutar, Strgar, Štrukelj, Šturm, Šavli, Urbančič, Uršič, Valentinčič, Velikonja, Zorzut Kambreško, Lig, Ukanje, Zapotok: Žnidarčič, Jerončič, Markič, Gerbec, Velišček, Strgar, Hvalica, Tomažič, Kanalec, Šibau Duhovnik Božo Zuanella je v časopisu Dom več let objavljal raziskave o priimkih v Benečiji. Le pregledati je treba njegove raziskave in ugotovitev se ponuja kar sama od sebe. Na eni in drugi strani Matajurja in Stola živijo predstavniki istega narodnega telesa. Primerjava priimkov na Bovškem s priimki v Reziji in Kanalski dolini zopet pokaže, da so na eni in drugi strani mnogi priimki enaki. Le zapisani so drugače: eni po slovensko, drugi po italijansko. Poglejmo nekaj primerov: Falettig, Felettig je Faletič, Mattelig je Matelič, Terli-cher je Terlikar, Zufferli je Čufer, Mullig je Mulič, Clemencig je Klemenčič, Manig je Menič, Raccaro je Rakar, Jussig je Jusič, Qualizza je Hval ica, Marinig je Marinič, Blasetig je Blazetič, Specogna je Špehonja, Vogrig je Vogrič, Po-drecca je Podreka, Cencig je Cencič, Juretig je Juretič, Coren je Koren, Clavora je Klavora... Tudi obiski pokopališč na eni in drugi strani nam povedo, kdo prebiva po naših vaseh. Nagrobni spomeniki so kot odprta knjiga. V kamnu so vklesani priimki, ki jih ne morejo zbrisati ne vremenske hude ure ne dnevna politika. Kako in s kakšnimi obeti smo vstopili v Evropsko Unijo Z veliko nestrpnostjo smo na obeh straneh meje pričakovali letošnji prvi maj. Organizirane so bile številne prireditve ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Tudi v Posočju in v obmejnem pasu Videmske pokrajine. Prav posebno prireditev so na Matajurju pripravile Gorska skupnost Ter, Nadiža, Brda ter obmejne občine Posočja in Videmske pokrajine. Eno najpomembnejših vlog pri izvedbi prireditve na Matajurju 30. aprila 2004 zvečer pa so odigrali beneški in kobariški planinci. In kako je bilo na Matajurju 30. aprila popoldne, zvečer in ponoči? Ze kmalu popoldne so se kljub slabemu vremenu začeli planinci in pohodniki odpravljati proti vrhu Matajurja in h koči Pelizzo. Najprej je bila občutena prireditev v velikem šotoru ob koči Pelizzo. Zbralo se je okoli dva tisoč ljudi od blizu in daleč. Z obeh strani meje. Prišli so mladi in stari, politiki, številni kulturniki, cerkveni dostojanstveniki, lokalni upravitelji. Še največ je bilo slovenskih, furlanskih in italijanskih planincev. Ozračje je bilo zares slavnostno in polno pričakovanj. Maša je bila nadvse doživeta in polna lepih besed o prijateljstvu, sodelovanju, odpuščanju in spravi. Tudi pozdravni govori, ki so sledili, so bili nadvse primerni slavnostnemu trenutku. Najbolj prisrčna je zgodba o Matajurju in Krnu, ki jo je napisala Luisa Batistič in je bila predstavljena na prireditvi. Godbe na pihala in pevci, ki so nastopili kot zadnji, so ravno prav ogreli pohodnike. Kljub dežju, megli in divjemu vetru so se proti vrhu Matajurja ob desetih zvečer v soju bakel odpravili številni planinci in pohodniki. Na vrhu smo zakurili velik kres in kot omotični pričakali polnoč, ko sta kobariški in sovodenjski župan na vrhu dvignila evropsko zastavo. Pesem in rajanje se je še dolgo, do jutra nadaljevalo v prijetnem beneškem domu, planinski koči Pod vrhom Matajurja. Med nas so državne meje zarezale ločnice, ki so nàs razdvajale, a nikoli ločile. Zgodovina nas je le redko pustila pod eno streho. Ni nam bilo prizanešeno. Vojne in druge nadloge so nas pestile, nam delale silo. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo je prišel nov čas. Za zamejce in onejce bo največja pridobitev odprava meje. Koliko skrbi, obupa, žalosti in jeze je povzročala ta prekleta meja. Nadejamo se, da bo Evropska unija dolgoživa in dolgotrajna evropska zaveza, ko ljudstev Evrope ne bodo delile več nepotrebne pregrade. Zamejci v Italiji bodo še vedno državljani Italije, mi onejci državljani Slovenije. Hkrati bomo vsi državljani Evrope. Moč Evrope je v njeni različnosti. Kljub vsemu je potreben zdrav narodni ponos. Imeti rad svoje in ceniti tuje je pot, ki more pripeljati evropsko pestrost do resnično izvirnega modela sožitja. Naša največja želja je, da bi Slovenci, Italijani in Furlani živeli v miru in prijateljstvu. Matajur, 30. Aprila - t. Maja 2004. PARVI MAJ 2004 RICCARDO RUTTAR Parvi maj 2004. Kaj takuo posebnega v telin dnevu? Na vìen zaki mi pridejo v pamet parve varstice od nieke piesmi, ki san se jo navadu na pamet v mojih otroških lietih. Tekrat, k’ san imeu buj bistro pamet, če kaka poezija mi je bla posebno všeč, san se jo navadu na pamet, kajšno zak san muoru, druge samuo zak mi je bluo takuo všeč. Škoda de v moji otroški šuoli nie bluo presto-ra za Prešerna, Gregorčiča, Cankarja, Kosovela, Trinka. So me talijanske proze an poezije punle pamet an redile dušo. So bli Leopardi, Carducci, Dante, Manzoni, Foscolo vsakdanja hrana. Ben, ka iman reč? Buojš teli ...ku nič! Domačega, slovienskega san imeu samuo kar mi je mu ponudit domači kraj, le malo, ... molitve, piesmi, k' smo pieli v cierkvi, odgovore verouka, ki smo muo-rali pridno znat, če ne nas je famoštar ostro potegavu za uha. Sada k’ san se navadu kiek vič slovienskega jizika, mi punejo pamet an sarce tudi slovienski pesniki, poeti. Nie maj prepozno. "An krat si muoru. Sada moreš... si zrasu,” mi je jala mama ankrat, zatuo san rad, de moren, de znan, de san sposoben uživat tudi sloviensko poezijo. A van se zdi malo? Ku čisti Talijan bi na mu, bi na znu... ku talijanski Slovenec pa zastopen malomanj vse, kar beren po sloviensko... takuo de sada se lahko parkaže ku vijolice v pomladi še buj živa an močna moja slovienska duša. Parvi maj, torej. Nuoč od včera do donas more ratat za nas, judi, ki živimo na konfine, ku velikonočna, ku praznik niekega vstajenja, ku de bi kiek od smarti vstalo na telin piču sveta. Donas je kiek novega pod soncan... antičnega “c'è qualcosa dl nuovo oggi nel sole, anzi d'antico, lo vivo altrove e sento che sono intorno nate le viole." Tele so besiede, ki so mi paršle na pamet donas; besiede, ki jih je Pascoli zapisu. Gre napri parbližno takole: “Živin drugje an čujen, de okuole mene so vijolice zrasle! Napunjava parsi an sladak ajar, k! pomahnieje tarde grude zoranih tli, ajar, ki obiskuje razparšene cierkuce po brezjeh, kjer pred vrati jin raste trava. Ajar drugih kraju, drugih cajtu, drugega življenja..." an ist dodan moje misli -ajar, ki obečuva mier, ki kliče na sodelovanje, ki vabe na spoštovanje bližnjega, ajar veseja, nov ajar, ki kaže pravo pot narodan, ki jih kliče na veseje an na srečo. Za ankrat se združijo narodi, pade an konfin, se poderejo priesake, se zasujejo ziduovi... Za ankrat v zgodovini, ne zak striejajo kanoni, ne zak uojska uzdere v juško domovino, ne zak premuoč an nasilnost podložeta pod se zmagano deželo! Ma zak so se judje mernuo zmenil med sabo, so si politiki dobre voje dal roko za iti napri vsi kupe, pod paško daržava z daržavo. Sada lahko bližnjin stisnemo roko, se objememo, zak oni nieso žleht, gardi, sovražniki... mi niesmo te pravi, te pridni, te srečni, te liepi... smo samuo bližnji, smo enaki, smo parjatelji... Posebno mi, mi buj ku druz: zak, gled!, mi se z njin zastopemo zadost dobro, mi niemamo potriebo prevajaucu na telin starin pragu, na meji, na konfine, ki je biu odciepu an kos od žuota slovienskega naroda. Morebit na zastopemo še vsega, smo pozabil kako besiedo, ki naši te stari so nucal v cajtih, kar smo bli buj povezani med nan, an kajšno drugo besiedo se jo muoramo še navast... ma mi smo na pravi pot. Pot, ki je velika bogatija v razšierjeni Evropi. Še no malo truda, še no malo šuole, kako lieto buj tesnih povezav... an se bomo pozabil na stare cajte, na hladno vojno, na graničarje s pisan an puško, na strah, ki je vreu v judeh zauoj jezikovnih, političnih, ideoloških, vierskih razlik. Sigurno, za nas od sada za napri bo lažje, bo buj normal, bo buj vsakdanje prestopit star konfin, zak za staro mejo... Bovčan, Tolminec bo spadu pod drug administrativni organ, ku k’ je Čedajac pod čedajskin kamunan an Rečan pod podutanskin... ma vsi v Evropi. Mi se bomo lahko čul doma dajvje gor v Mariboru. Vemo, de bo korlo še no malo cajta, pried ki mi, Benečani, Nedižuc an Rečanj, spraznemo glave starih spominu, pried ki verijemo leščo starih predsodku uoz naše glave, pried ki po-zabemo strah, ki je zrasu z nan, dokjer se nie zasu Berlinski zid. Pomislimo pa, ki dost reči se je zgodilo v telih 15 lietih, od tistega zgodovin- skega dohodka: razpad Jugoslavije, balkanske uojske, ... an sada, od donas se ušafamo vsi kupe, deset daržav vič, mernuo, med nan, ku cibeta pod europsko kločjo, ki je raztegnila peruota do njih. So se zgodile lepe reči v telih dneh, reči, ki nieso po giornalih, ki televižjon na kaže, zak je uon s čarne kronike; pa je vsedno kiek velikega, kiek močnega, ku k’ je muoč življenja, ki pomlad trose v naravi. Je čudežno videt, kuo judje so se zbral, so zložli kupe moči, dielo, roke za de dan parvega maja 2004 bo zaries kiek posebnega. Kaj je sklicalo kupe judi, ki so napravli velike sejme na Matajure, v Gorici, skor v vsaki vasi na obmejnin pasu? Nieso politiki, oni imajo venčpart v glavi soje interese al tiste soje stranke. So navadni judje, ki imajo v glavi an v sarcu te pravi, globok pomien razšierjenega prestora brez konfina; judje, ki bi dali na vien ki za de tist duh sprave an meru, ki pluje po naših gorah an dolinah, bi se raztegnu fin čja do Iraka, do Afganistana, do dežel tan po Afriki, kjer pa se le napri judje ubivajo med sabo. Naj pur te veliki možje, debejoni z Rima al Ljubljane, naj imajo besiedo donas, naj punejo televižione an radje... njih briga obdaržat sojo oblast, oni napravjajo projekte, programe, se brigajo za sojo oblast obdaržat al arzšarokiet... Naj guo-re, naj pravejo, kar čejo, oni. Donas je pa tudi cajt, je tudi močan glas, je duševna muoč judi, ki gledajo na človieške vrednote, na mier, na bratstvo, na sodelovanje, na prestore, kjer /camper bo preuzeu prestor oboroženega tanka, kjer šotori, tende vsieh koluorju bojo zasedle prestore mimetičnih vojaških šotoru, kjer puša se bo spremenila v palco za smučanje, sabla v raketo za tenis. Kjer strejanje bo tisto veselo od umetnega ognja, fuochi artificiali, ki veseli okuo: rože vsieh koluorju, ki tu an ma-gnjen zacvedejo pod zvezdan an izginejo, ku kapje ognjenega daža... Je praznik, je senjan, je fiešta, ku kar se otrok rodi. Vsak vie, de rojen otrok bo imeu soje težave v življenju, de bo tarpeu, de bo muoru premagat težave, bo-liezni, hudobijo naspruotniku; ma senjan, fiešta, veseje rojstva se na ustave zauoj tuolega. Otrok bo zrasu an bo ratu takuo močan, de bo znu se sam previ-dat... Zatuo veselimo se rojstva. Donas je cajt fiešte, veseja, trošta, liepih sanj... Evropa rimljanskega Cesarja, Evropa Karla velikega, Evropa Napoleona parvega so ble Evrope, ki jih je vojska zložla kupe s silo... donašnja Evropa je kiek neverjetnega, je Evropa meru, Evropa dogovora, Evropa dobre voje, Evropa, ki jo je sanju Prešeren v Zdravljici: Zaries, zapiejmo jo: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan.« Tala je himna našega soseda, našega bližnjega, tistega, s katerin smo se objemal včera vičer na Matajurje okuole velikega kriesa, ki je razsvietlu nuoč od muorja do Triglava.... Naj je vesela Italija, ki ima srečo imiet za bližnjo tako daržavo, ki pieje, ponosno, himno meru an bratstvu. An, kupe s škofan... zahvalimo Boga za tolo gnado! Matajur, 30. Aprila - 1. Maja 2004. Predstavitev knjige “Skrivnost dvieh Pregi". PODKLANEC, 1. MAJA 2004 MOJCA RAVNIK Prvega maja 2004 in že na predvečer je bilo v Sloveniji veliko proslav, od največje v Novi Gorici do manjših srečanj prebivalcev z obeh strani meje (drugače je seveda ob meji s Hrvaško, kjer nova ureditev uvaja nove ovire). Ljudje, ki živijo ob mejah z Italijo, Avstrijo in Madžarsko, so se veselili postopnega odpiranja mej, čeprav se v resnici s 1. majem še ni veliko spremenilo in so mnogi mejni prehodi odprti le omejen čas, nekateri pa so sploh še vedno zaprti. Vendar je olajšanje med ljudmi razumljivo, saj je bilo slovensko ozemlje po obeh svetovnih vojnah nenaravno razkosano in so meje z Italijo, Avstrijo in Madžarsko prekinile stike med ljudmi, razdelile sosede in sorodnike in cele pokrajine odrezale od starih gospodarskih in kulturnih središč, ki so ostali v drugih državah. Redkokje je meja tako surovo zarezala v sorodstvene, sosedske, gospodarske vezi, kot se je to zgodilo v dolini reke Idrije. Zato ni čudno, da so v njej priredili kar dve proslavi, dopoldne v Podklancu v organizaciji domačega etnološkega in turističnega društva in popoldne občinsko proslavo v Britofu. Obe sta kljub izredno slabemu vremenu pritegnili veliko ljudi z obeh strani meje. Vendar želim v prispevku posebej spregovoriti o proslavi v Podklancu, ki je bila nekaj posebnega zaradi izvirne organizacije in vsebine. Izvedli so jo prebivalci Kambreškega, oz. krajani Kambreškega, Liga in Ročinja, Etnološka skupina Kontraband čez Idrijo, Turistično društvo Globočak s Kambreškega in skupina R’cinke iz Ročinja v sodelovanju z domačini iz Benečije in Beneškim gledališčem, uredništvom Novega Matajurja in Kulturnim društvom Ivan Trinko iz Čedada; med posamezniki pa naj posebej omenim gospo Marino Cernetig iz Benečije in Jožico Strgar s Kambreškega. Za bralce, ki teh krajev ne poznajo, je treba povedati, da je prek mosta čez Idrijo pri Podklancu v preteklosti vodila najkrajša pot iz zgornjega dela Kam-breškega v Benečijo in da je sam prehod izredno zanimiv, saj teče meja po sredi mostu čez reko in sta rampi obeh držav vsaka na enem bregu. Za dvojne lastnike je bil odprt do srede sedemdesetih let, potem so ga zaprli, kot da bi se ga ne splačalo več ohranjati za nekaj preostalih prebivalcev. Most in cesto s Kambreškega je poraslo drevje. Prostor za proslavo so domačini začeli urejati že mesec dni prej. Očistili so cesto in most, požagali drevesa in grmovje, pokosili travo in tako pripravili dostop na osrednje prizorišče proslave, ki je bila na mejnem prehodu in na prostoru ob nekdanjem bloku, ki se je v prvotni podobi ohranil do današnjega dne. Za sam dan vstopa v EU pa so sestavili program, ki je vključeval pohod s Solarjev do Podklanca, proslavo s slavnostnimi govorniki in gledališko igro. Začelo se je s pohodom z mejnega prehoda Solarji po italijanski strani v dolino Idrije. Ob 8.00 zjutraj so šli na pot številni pohodniki, ki so jim prireditelji vnaprej priskrbeli dovoljenja za prehod meje. Kmalu so prišli v vasico Breg, kjer jih je pričakala Marija »Jurčkova«, priljubljena domačinka, ki jo poznajo vsi tukajšnji prebivalci, in jih skupaj z vaščankami pogostila s kavo in okrepčilom-Po dobrih dveh urah hoje so dospeli do Podklanca (končni cilj je bil v Britofu na popoldanski proslavi), kjer so jim na stojnici, postavljeni za to priložnost, ponudili pijačo, po koncu proslave pa pašto. Ljudje z obeh strani so se takrat že zgrinjali na prizorišče, rampi sta bili dvignjeni, saj so prireditelji dosegli, da je bil mejni prehod cel dan odprt. Proslava se je začela ob 11.00. Govorniki so bili župnik Marko Kos, domačin, rojak s Kambreškega, Miran Ipavec, župan občine Kanal, Claudio Garbaz, župan s Srednjega, Zdenko Bernik, predsednik KS Kambreško, in Jožica Strgar, predsednica društva Globočak. Vrhunec proslave pa je bila gledališka predstava »Kontraband čez Idrijo«, ki jo je izvedla skupina 23 domačinov po scenariju Jožice Strgar. Most čez Idrijo je bil izvirno prizorišče, opremljeno z italijansko in jugoslovansko zastavo, z italijanskim »financom«, jugoslovansko »cari-nerko«, miličnikom in vojakom. Igro sta uvedla godca harmonikarja, ki sta tudi povezovala posamezne prizore, skupaj z bralko spremnega besedila. »Kontraband čez Idrijo« je v bistvu gledališka rekonstrukcija dogodkov, kakršni so se na tem kraju v preteklosti resnično odvijali, potem ko je bila na reki po- stavljena meja, sprva neprehodna železna zavesa, ki je pretrgala medčloveške stike in gospodarske tokove. Prebivalci obubožanega in odmaknjenega Kam-breškega so se takrat oprijeli edine možnosti preživetja s tihotapljenjem; za meso, jajca, žganje, cigarete so v trgovini v Benečiji dobili živež in oblačila, ki si jih doma ne bi mogli kupiti. Gre za zaporedje prizorov s »kontrabantarji« z jugoslovanske strani na italijansko in obratno. Ženske, možje, otroci so na bloku ustavljeni, legitimirani, izprašani, pregledani in zaloteni pri tihotapljenju. V nekaterih prizorih se pojavijo tudi dramatične prigode konkretnih oseb, kot sta npr. zaljubljena vojak in domačinka, ki sta skupaj pobegnila čez mejo, ali družina, ki je v eni noči izginila čez reko z vsem imetjem. Predstava je bila nekaj izjemnega. Ljudska igra, ki večidel humorno prikazuje izseke iz takratnega težavnega obmejnega vsakdana, je v Podklancu, na resničnem prizorišču, pred gledalci, ki se istih dogodkov sami spominjajajo, v domačem narečju obeh bregov Idrije, učinkovala skoraj katarzično, kot da bi se izvila iz kolektivnega spomina. Igralci in gledalci so igrali in gledali sebe in svoje prednike. Igra »Kontraband čez Idrijo« ima tudi dokumentarno vrednost, ne le v verni upodobitvi tihotapljenja, ampak tudi v vsebini besedila, ki posredno govori o sorodstvenih in prijateljskih vezeh, ki so jih ljudje s potmi čez mejo ohranjali in obnavljali; tihotapci se pred strogo carino na bloku namreč ves čas zagovarjajo, da gredo le k sorodniku ali sorodnici ali botru ali prijatelju na drugi strani. Na koncu je treba povedati, da se je ob vstopu Slovenije v EU marsikdaj popolnoma neustrezno pripisovalo temu dogodku prelomni pomen, kot da bi pred tem ne bilo stikov med kraji na obeh straneh meje. V resnici je bilo veliko sodelovanja na različnih ravneh, od gospodarstva, športa, šolstva, kulture in znanosti do zasebnih sorodstvenih in prijateljskih stikov. Res pa je tudi, da spontanega prehajanja meje po prosto prehodnih poteh, kakršno je bilo med Kam-breškim in Benečijo v obdobju, preden je tod stekla državna meja, nekaj vsakdanjega, pozneje ni bilo več. Proslava v Podklancu je bila izjemna tudi zato, ker je tako spontano izrazila naravno povezanost obeh bregov. Gledališka igra »Kontraband čez Idrijo« v Podklancu pa je bila enkraten dogodek, saj je bila zaigrana v pravem času, na pravem kraju in pravi publiki. 2. 4 Podklanec, 1. Maja 2004. (Slike: Naško Križnar) 1. Blok nesejo na prizorišče 2. Jožica Strgar 3. 4. 5. Prizori iz "Kontrabanda”. 9. 6. Prijatelja iz Rima 7. Ekipa jugoslovanskega in italijanskega bloka 8. Prijatelja iz Ljubljane 9. Gledalci. • , . • '(«rf.. ■ -v.;.. wraa ■ MWiffi PESMI IN BESEDE SEDIM NA KORITE AN GLEDAN M U OJ MAJHAN OBRAZ TU UOD CLAUDIA SALAMANT Hvala Bogu, an tel dan je paršu h koncu. Se ulegnem, se oddahnim, pogledam uro: 10 an 10. Ure tečejo, dnevi se rodijo an umarjejo, adan za dnim, an vsako vičer mislim: an donas sam nardila velikih reči! Otroc spijejo. Jan darnjoha tu pastiej. Amelia počiva tu zibielc. Oh, tista zibiela je tarkaj otruok zibala, da če bi mogla napisat vse, kar je vidla an čula, bi dopunla ciele bukva. An moja nona je imiela nimar puno za pravt an za učit, škoda je, da ni bluo cajta za napisat... Cajt, cajt, uoharan cajt! Brez tiet, s pametjo se ušafan gor par Salamantih, v moji rojstni vas. Rieka Idarja šumi pod vasjo, uoda kapa na korite, vietar gibje vieje od jesenu, ki rasejo pod potjo. Perje se igrajo s soncam an se laščo. Senuo, ki se suši po njivah, pru dobro uonja. Sedim na korite an gledam muoj majhan obraz, narisen tu uod. Mislim: "Duo vie, kajšna bom, kar bom oženjena an bom imiela moje otroke.” Hitro mi pridejo na pamet mamine besiede: “Oh, ki uode steče še po Idarji do tekrat!” Nona se vrača dol od njive. Težkuo prenaša noge. ‘‘Claudia, al mi nardiš no dobruoto, al mi neseš telo cajno an telo matiko du kliet?” “Ja... potlè, nona, mi muoreš poviedat no pravco!” Nona sedi na klop, pred hišo... Je ardeča, ku pomidorji, ki je pobrala. Vzame facu uoz gajufe od viertuha an se obriše puot, ki ji kapa po licah. Lože roko tu te drugo gajufo, vetegne uon tabak, pošnufa no priežo an me popraša: “Al češ no priežo, ti nardi dobro!” Začne brez počakat, de ji odguorim: “Ne! Hvala!" »Tela je resnica... sam bla mlada... Tekrat smo hodil v Čedad par nogah an po-noč za bit dol pred dnem. Pepa Karnjelova an Vigja Flipcova so jajca brale po hišah an so jih nosile predajat v Čedad vsak tiedan. No nuoč ženarja smo se napravle an ist an Pia Kostančova. Smo vstale že ob dvieh an pu. Smo obliekle, kar smo imiele: hlače vunene, kotul, blužo an šjal. Smo obule žeke an smo se ložle na pot. Tajšan mraz je biu, da smo tukle zobe. Smo hodile do Podarskijega. V Podarskijem je biu an hlapac. Žet se je klicu. Jau je, da nas peje gor na njega uozu. On je hodu pogostu v Čedad za parpejat blaguo za butigo. Je imeu puno karatel na uoze. Smo se usednile na nje, je kapu kozamor. Žet nam je dau ljubljanske lombrene. So ble blu an so imiele krancel z vsieh barv. Škoda, de so ble vse stargane. Po pot uoz nas je cingu an smo skoraj zaspale. Kar smo paršli du Čedad, na muost, Žet nam je jau, de muormo dol iti. Aj ha, nismo mogle se še ganit. Nismo mogle gor ustat. Smo ble zaledjene. Žet je imeu silo, je pravu: “Preklete babe, ganita se!” Nas je vzeu dol s tistih karatelu ku žakje an nas je posednu na štenge pred cierku svetega Martina. Usta smo mogle gibat. Smo se začele smejat ku te naumne. Počas je paršu dan. Čedajci so se začel zbujat. So nas vsi gledal, ku de b’ par-šle z druzega sveta. Midruge smo se le smejale an smo piele: An fingert ljubez, an kos besedi, strebi se, muoj fantič, pred moje oči. Na hod pod vasjo, da te na miš snedo. Biež po vas an zavriski na glas. Zavriski na moč, da bom viedla, duo s’!’’ Ah, tekrat smo ble mlade, smo vse lahko prenesle. Moja čeča, Idarja teče, teče, an vse za njo nese. Samuo spomini ostanejo. Tel donas so moji, jutre bojo toji.« Par Salamantih Janove prave nebesa Vietar piha, daž gre, ptičaci se stiskajo na viejah, čoja poka... polietje je, na žalost, samuo spomin. Kar mislim, kuo smo stal dobro jaz an moja sestrica Amelia gor par Salamantih, se mi pari, de sanjam. Mene je zlo všeč življenje v tisti majhani vasic blizu rieke Idarje, ki jo moja mama ljubi. Muoram reč, de muoj tata, kar se je zalju-bu tu mamo, se je zaljubu tud v njeno vas. Tata sieče travo, čede korito, ziduove an lašto. Kar on jih zagleda... pleveu, ar-bida an brušjan imajo pru kratko življenje. Gor par Salamantih poliete dnevi tečeju pru hitro. Zjutra grem po jajca an nesem jest kakuošam. Se igram s perjam na korite: dielam, ku de bi bile barčice. Če mi je gorkuo, ničku se notar varžim. Popudan grem plavat v Idarjo: oh, kuo je frišna tista voda! Mi je všeč an hodit po vodi an gledat ribe, ki se skrivajo pod kamnjam. Če je potrieba, pomagam nonu žagat darva an jih vecuknit voz hosta z varičelam. Par Salamantih je pru lepuo lietat z bičikleto, zak nie makin. Pruot vičer, kar sonce se no malo všuohieje, grem hodit po hostu s tatam. Mi je všeč gledat gobe: kar ušafam kajšno babo, je pru festa! Nono an tata so me pejal gledat jamo, kjer so živiele dujapete, gor Pod foram, ta za Podklanc. An drug dan smo šli gledat, kje se rodi Idarja. Sam hodu davje v dreški kamun. Nas je bla ciela družina, an strici an kužini. San hodu 26 kilometru, an kar smo se varnil, sam se vargu v Idarjo: blizu Pod Klinca je pru na liepa “cascata”. Gor Pod Klincu, na drugi strani Idarje, je bla bolnica med parvo svetovno vojno an je bluo tudi pokopališče od sudatu, ki so umarli. Nono mi je pokazu ziduove an kamnje, ki so ostali. Zjutro al zvičer (pred nuoč) gremo vsi kupe s kolesom: jaz, mama, tata an Amelia. Po vičerji nono me navade kajšno igro, ki je runu on, kar je biu majhan. Jaz, nono an tata smo igral z “bočinam”: se muora zatačit kamnje parložene tu zemlji s skalmi. Par Salamantih se čujem fraj, dielam vse, kar mi pride v glavo. Kar me prime voja, vzemem karjolo an začnem letat po vas. An moja sestrica Amelia je pru vesela. Zjutra gre gledat kakuoša an jih krega, če nieso nardile jajc, al jih pohvale. Ima zlo rada zajce, jih gre pozdravjat v štalo, se jim no malo posmeje, potlè se parbliža h koritu. Meta kamčicje tu vodo, poplaskinà, dokar se na vsa zmoč. Mama jo peje gledat koze, konja an guoco gor v Podklanc, kjer živi naša majhana parjateljca Gaia. Amelia ima zelo rada pise, vsak dan gre obiskat vse tiste, ki živijo dol par Bardonah. An krave par Čubcah jo poznajo. Amelica lieta napri an nazaj cieu dan. Kar je mrak, je takuo trudna, de se zaplieta. Jaz gledam bit zbujen, vič ki morem, zak po vičerji sedimo vsi kupe (tam uonè je marzleno) an nono Andrea an stric Franco pravejo stare pravce, se spomnejo na stare ljudi, na smiešne stvari, ki so se jim gajale, kar so bli oni majhani. Škoda je, de... suoštar me pride oči šivat... an zaspim. Salamant an Preserjè, ki je vas od moje none Lucije, so lepi ku nebesa! DVE PESMI ALOJZ JERONČIČ Aprilova pomlad V pozni uri sred’ noči zvezdnate, ko utihnila je cesta in vsakdanje mostov drveče ropotanje, dom moj mili, mislim nate. In zaziblje sen me v sanje zlate: zvonov domačih, čuj pritrkovanje, kot nekdaj Vstajenja praznovanje in v vesni polja, logi so in trate. Glej, češnje, bele te neveste, cvet jablan, vonj vijolic, vse zeleno; sledu ni roke več zločeste. Zginil dom je, a mi v zameno je nad palubo šum iz ceste, kjer se potok bolni vije leno. Marijana na štengah kam je šla, kam? K Svetemu Štoblanku šla je u senjam. Pod lipo no bucjo ga je nalila, kruhac kupila, ga vanj nadrobila. Ko to je použila, da bo pošteno -bučo še eno ga je nalila: »Ti, kruhac, si eno, jaz jo bom tudi, prilika se nudi pod lipo zeleno«. Da bo hodila okoli svetnika, prej mislila je. A, glejte, hudika! Hodil svetnik okoli je nje... TRI ŽELJE... ADNA PA NE RENZO GARIUP Draga... Donas praznuješ tuoj rojstni dan, narljeuše voščila za še dugo med nam, ki dost liet imaš, na kor poviedat, tiste naj misli tek niema ki dielat. De nis vic mlada se vid lepuo, kar te vidmo po pot, de hodiš težkuo, pa če vidiš no palco na Bare al na Kala jo parpeješ damu, de na bo hiša jokala. Če pa cieš na sviete še dugo živiet na stuoj za sude tarkaj skarbiet: če jih na nucaš, na kor jih miet, daj jih sinuovan, vedo kan jih diet. Zadost si dielala an Sparala, celo življenje si garala, počivi nomalo an boš videla, de kolieno, če na boš hodila, te bo manj bolielo. Živi vesela an brez skarbi, Boga zahval imaš pridne sini, nevieste an navuodi, vsi te imajo ràdi, saj ni na sviete Ijeuše reči. Pridno ženo težko je dobiti kar ona mora malo govoriti ampak smešno in veselo v miru opravlja svoje delo. Če dobi jih dol po glavi ona moža nikdar ne ovadi pa pove sosedi pri hiš lovili smo samo dve miš. Ako mož prinese gobe on prvič jih jesti ne more kar tih gob mož ne pozna pokuša naj zato gospa. Če možno je takšno dobiti prav ni treba se braniti jo peljati pred oltar in ljubiti vekomaj. Tebi oh Bog, ki vse je znano in vse možno tebi je bodi prosim zmeraj z mano in pred grehom brani me. Svet mi nudi le skušnjave za veselo to življenje na muhavost in zabave nikdar misel na trpljenje. Grešnik sem takoj postal motno sem imel življenje moje grehe jaz priznam in te molim oproščenje. Prosim te, daj mi ti moč spoštovat zapoved tvojo bodi meni v pomoč da bom rešil dušo mojo. Da ko prišel bom pred te reku mi boš desni kraj sodba moja mila je z menoj stopi v večen raj. Strašen in grd je njen okostnjak in bliža se meni kot en vojak dve črne jame v prostoru oči nje glas že slišim, ko povsod me boli. Korake nje slišim ji škripljajo, ko mene kliče: Iti moraš z mano, ne sliši se takoj na svetu pripet! - mi pravi - končal boš večno trpet. Podajse pogum! - mi pravi nekdo -sprejeti to moram, četudi težko na svetu še mravlja rada živi že od trenutka, ki se rodi. Ako prišla je ura, da z njo moram iti, druzga ne morem, ko se ukloniti. BLIŽNJA SREČANJA Z “DRUGAČNIMI" UMETNIKI MORENO MIORELLI Na pamet so mi prišli nekateri dogodki v povezavi z obdobjem, ko se je Postaja Topolove izražala predvsem preko instalacij in vidne umetnosti v splošnem. Spominjam se, da so v tistem času mnogi, z umetnostnimi kritiki na čelu, s polnimi rokami uporabljali izraz “drugačno”: vse kar je bilo modno je bilo “drugačno”. Sedaj se prav gotovo izraza “drugačno” ne uporablja več: to je svet v katerem izgorevajo okusi, predmeti, pridevniki, osebe s hitrostjo, ki je začuda višja od tiste s katero to izgorevanje poteka v gnusnih supermarketih. Donatella Ruttar, ki z mano že enajsto leto po vrsti organizira srečanja v Topolovem, bi znala opisati prav toliko podobnih dogodkov ali pa še kakšnega več. Na svojih ramenih je prenesla drugo polovico obleganja, čemur naju je podvrgel "svet vidne umetnosti”, zaradi česar, vsaj kar se mene tiče, pravim “nikoli več"... Rad bi poudaril, da umetniki o katerih je govora, na Postaji niso nikdar sodelovali, bili so le obiskovalci. Pa še to: ob spominjanju na te dogodke sem se zelo zabaval. Performer iz Benetk vprašuje, če bi lahko nag vstopal v vaške hiše, zato, da bi lahko “vzpostavil stik s prebivalci”. Še najlaže bi bilo to izpeljati ob uri kosila “ko vsi skupaj sedijo za mizo, ki že sama na sebi nosi neko simboliko”. Umetnik-obiskovalec me ustavi zato, da pove: “Tu gor je preveč lepo, preveč, zares preveč, pa imate tu napeljano elektriko?". Če dobro pomislim, se je to zgodilo večkrat. In pomisli, da sem se prvi dve leti celo ustavljal in odgovarjal. Odgovor se je glasil: “Da, imamo jo!" Glasbenik iz spodnje Furlanije mi po elektronski pošti pošilja sporočila polna psovk, pravi, da sem star, da bi se moral že umakniti - "prostor mladim”, da ne razumem njegove glasbe in glasbe nasploh. Pravi, da bi moral pri moji starosti nehati s prevajanjem stripov (nasvet bom poslal kar naprej do Moebiusa in Jodo-rowskega, ki sta precej starejša od mene in ju prevajam, saj stripe celo ustvarjata). Pravi, da mora sodelovati na Postaji, saj se je prijavil že pred božičem. Kipar, ki ustvarja z lesom, se ne ponudi sam, najprej pošlje neko Veliko živino, ki “nam svetuje" naj ga povabimo k sodelovanju, potem pa jo kar nekaj mesecev pošilja k odgovornim, naj mi odvzamejo vodstvo. Ah, ti kiparji... Skupina umetnikov iz Torina, ki so se v Torinu rodili, živeli in tam še vedno živijo, nam ponudi laboratorij za otroke, v katerem bi oni, tisti iz Torina namreč, naučili otroke iz Topolovega "zaživeti z gozdom, prepoznavati njegove glasove itn.’’. Gospa mi vsakih šest mesecev pošlje mail, zato, da pove, da nam sledi z veliko simpatijo in zanimanjem, a ne prenaša naše domišljavosti, nadutosti naše neorganiziranosti, dejstva, da ni določenih urnikov, da vabimo k sodelovanju preveč tujih umetnikov, da vabimo le slavne ljudi in pa, da jo strašno jezi, ko na časopisih prebere “Topolove središče sveta”, kdo pa mislite da ste? Ste le norčki. Zaključi vedno s tem, da nam ponovno izrazi svojo simpatijo in me prosi, naj ji pošljem program. Ponoči, oblečeni v črno s črnimi naočniki... Ni res, da sem snobovsko ignoriral “t.i. strokovnjake...”, dejstvo je, da jih nisem videl! Vprašuje me zakaj hudiča ne more tukaj razstaviti svojih izrezljanih buč, glede na to, da jih je razstavil celo v Pušji vesi, ki je prestolnica bučne umetnosti. Vsako leto ji zavrnemo projekt, ki ga je leto prej nekdo drug že predstavil. In, prav zares, tega ne dela nalašč. Že kar nekaj let na Postaji ni več instalacij. Krajevni dnevnik, ki nas že od nek- daj napada, je napisal “tudi letos predstavljene instalacije niso bile najboljše”. Zdelo se mi je nehote čudovito in globoko. “Kaj počenjate? Razstavljate otroške čačke?” Profesorica likovne vzgoje (da, likovne!), kot sama pravi, da je, škandalizirana zapusti sobe v katerih so razstavljene Serafinove umetnine, ki so za mnoge, tudi zame, nekaj izjemnega. “Pozna se, da za tem ni nobenega študija. Sama sem morala dokončati akademijo, preden sem lahko razstavljala. S tem tvegamo, da bodo ljudje mislili, da se z risanjem lahko ukvarja kdorkoli... Pa še... oprostite toda... vse te slovanske knjige, ki jih prodajate!” Za razvoj goratih območij 1. Umetnostni kritik, urejevalec razstav, mi pravi, da bi bilo treba v Topolovem prepovedati uporabo računalnika, televizije in vsega kar deluje na podlagi elek- tronike in elektrike. Zato, da bi se ohranili arhaično vzdušje, tišina, ritmi. “Les in kamen, kamen in les.” Že čez nekaj minut gre besen v dolino, ker "v tej zgubljeni vaški luknji loviš le signal TIM!” Za razvoj goratih območij 2. Neki umetnik pravi, da bi bilo lepo ko bi Topolovčane vse leto zamenjali v hišah pravi umetniki, medtem ko si sarkastično ogleduje instalacijo pa še pristavi, da bi to tako postal čudovit kraj, kot Bussana Vecchia v Liguriji, srednjeveški zaselek, kjer živijo “umetniki free”, ki pišejo poezije, rišejo, vodijo tečaje japonske keramike in zaslužijo veliko denarja s prodajo svojih izdelkov turistom. To je “drugačna" situacija v primerjavi z ostalimi. Doda še, da tam vsi fukajo kot nori in, da se ga vsak večer pošteno napijejo. Za razvoj goratih območij 3. Krajevni upravi (ne gre za garmiško) predstavimo projekt v katerem so štirje režiserji mednarodnega slovesa pripravljeni posneti vsak svoj petminutni video, ki bi predstavil Nadiške doline, stroški bi zadevali le montažo. Vse ostalo bi bilo brez- plačno. To bi naredili, ker so prijatelji Postaje. Projekt je zavrnjen. Upravitelj me čez nekaj dni pokliče, se mi približa in mi v prijateljskem tonu reče: “Poslušaj, a mi lahko razložiš zakaj ti režiserji, če so res tako pridni, prihajajo v Topolovo?" Že deseto leto zapored je s televizijsko kamero prisoten na otvoritvi, dela za neko zasebno televizijsko postajo. Zelo je prijazen, pravi mi vedno iste stvari; “Torej, ko se prižge rdeča lučka bom jaz povedal kdo ste in vas bom vprašal: kakšen je program letošnje ‘šagre’?” Že deset let mu pravim da so šagre izredno lepe, a da Postaje ni mogoče primerjati s šagro, ker drugače kdor gleda televizijo in pride v Topolovo, je potem razočaran, se razjezi, to se je namreč že zgodilo. “Še dobro, da ste mi to povedali! Torej si pripravljen? Gremo. Z nami imamo Morena Miorellija. Miorelli povejte nam: kaj ste letos pripravili za šagro?" V zadnjih letih sem razumel, da gre za obred, ki prinaša srečo in, da on ni snemalec temveč duhovnik, zato na dan otvoritve vedno gledam naokoli, da se prepričam ali je prisoten. V rokah nosimo tri ojačevalce, na ramenih nahrbtnik s kabli in vtičnicami. V senci je 32 stopinj. Umetnik se postavi pred nas, hodimo navkeber, zato ker čuti, da nam mora sedaj, takoj izraziti svojo misel o tem kaj mu je v Topolovem bilo všeč in kaj ne. To nam mora povedati sedaj, takoj, predvsem kar mu ni bilo všeč, on je pač tak, vedno mora povedati kar misli v trenutku, ko mu to pride na pamet. “Ti - mi pravi in pogleda nahrbtnik in kable - nisi umetnik, a mogoče lahko vseeno razumeš kaj sem hotel s tem reči, ali ne? To, da vedno rečeš kar misliš je bistveno, prav po tem prepoznaš umetnika...” Neki tip me zasleduje že z zgornjega trga in med množico kriči: “Oprostite, ustavite se, oprostite!” Namenjen sem v spodnji del vasi, kjer je nastal problem, ki ga je treba nujno rešiti. Pomaham mu naj počaka, a ne odneha. Tako prehodiva celo vas. Jaz spredaj, on pa teka za mano. Končno me dohiti: "Le brez skrbi, tudi sam sem umetnik. Ste vi eden od odgovornih? Rekli so mi naj se obrnem na vas: gor ni več toaletnega papirja.” Nerazumljeni 1 Utre si pot med množico na malem trgu in se napoti naravnost k meni. “Ciao, umetnik sem. Če imaš le minutko časa, bi ti rad predstavil svoje delo." Otvoritev je že v teku, Donatella stoji poleg mene in govori po mikrofonu... Nerazumljeni 2 “Dober dan, če imate minutko, bi se vam rad predstavil. Umetnik sem: obiskujem DAMS.” UČILO BRUNA BALLOCH Dna sklieda za staraa oči Tin je bieu dan star oča, Tinac je bieu nja nevod te ubi mal, kar jeh je blo, ma je bieu dan ver peverin. Nono an Tinac se so tiel zlo rado. So hodili pousn kop: ledat če so urni tiči, u čeriešnje... u buorje... so šli pouno krat puhe lovt... Se so ohodili, so počiuali, so tičian lazatali nazaj an se so smejali za n’č. Obadua so bli škrbasti: osan liet je mu dan, osandeset te dru. Tin jeh je muoru pouno spoždrieti tu nja živlenjo, tako lieta, k’ je nabrau, mo so zlo težale: je hodu pošinjeno, kasno... Dan dan je muoru uzeti palco za ložji hodit. Je bieu siuast an se je tresu... Dan dan mu je padu uon z rokah dan plat, dru dan je zliu vino, trejči dan mo je padla dou na tača... Usak dan so ble bece na tlu. Neviesta je počnela dielat zluodja z možan. Te, tienkada je šu u Č’dat an je kupu dno skliedo leseno za oči. Domah jo je dau žene an je je jau: »Na, tale se ne ubije!« K’r nja oča je vidu to skliedo pred njin, je pomerku milo Tinaca an obendven je šlo na jok. Tinac je zavihnu nuos, je pustu žlico an župu an je šu uon po urat. Od te dan san, k'r nja nono popoudan je pospau kako ureo, je hodu tu dno lobjo; etu so ble orodje nja barb, k' je bieu marangon an a ni blo vič. Je obriedu dno kolo zribano an je počeu črkati an vesiekati s škrpelan... Če kak a je klicu, Tinac se ni odlasu. Oča a je uejtu za douo časa za viedat, kan hod usak dan popoudan, ma Tinac je bieu tej lesica, mo jo je naredu pod očami. Dan dan nja oča a je obriedu tu te lobje s kolan tu rokah, k’ je črku... črku... »Kuo dielaš etu, otrok?!« a je uprašu. »Dielan dno skliedo leseno, za jo boš mu še ti, k’r boš star tej muoj nono,« mo je jau nazaj pou jokuč te otrok. Nja oča ni čaku te prediče ta od nja; je šu tu hišo, je uzeu to skliedo leseno an jo je zbrkolu dou po doline, deleč, kar je mu. Tinac, k'r je vidu tuo, je šu po nja kolo an a je skadu še on, kar je mu deleč t’ od nja. Zat obadua, oča an sin, se so lipeo posmejali. Ta nauada je kriua Lieta an lieta nazaj, t’ stari nan so pravi’ še tole: so pravi’, d’ k'r dan človek je bieu z no nouo tu jame, nja judje, t’ hišni, a so nesli tu košu uon z uas, deleč, an a so pusti samaa tu host or tu kac’n patoke. Tako dan sin je luožu tu koš nja oči, k’ je mu pouno pouno liet, an a je nesu na nja d’štin. Je šu... šu s tin košan na hrbatu čez ore an po dolinah... Tienkada je bieu trudarn je vidu dno počiualo an je luožu dou koš. Oča a je uprašu: »Kan me neseš, muoj sin!?« Tee, k’ si ni čaku ta uprašanja, ni videu, kuo jat nazaj oči. Alore te stari mo je pomau: »Ah... ja... ja... enje se naordan ! An ja, k'r je bla nja ura, son nesu muoja oči tu košu an se son t/e opočiu, prej ko a zapustit. « Sin ni jau besiede nazaj, je zadu koš an je šu tode, k’ je pršu... je šu nazaj... damou! Oča mo je rauno spe jau: »Ne, etu tje otrok... se mot'š... tle dou muorš iti! Tako tje, reš spe damou!« »Ren domou, ja... se ne buoj, se ne mot'n: čon tako! Je ura, k' ttata kriua nauada se ni naraune. Ne bon pravu še ja m ujemo sino, d’ son tla počiuu z mujin očan te zadnji dan nja ž’vlenja.« Te bo mož, k’ je mu uoku nja n’me kožo an koščiče, je umuru domah an a so podkopali uon s cierkue, od zuna: tako se je rodu naš š’m’ntierh. Nja judje a so jokali, so ofiokali dan križ an a so upičl’ na r’bišče za ni viedo usi, k’ etu je dan kristijan, k’ počiua. An usi t’ druzjo, k’ so umrli za njin, so šli počiuat t’ h niemo. DVI Z REZIJE LUIGIA NEGRO Si mèla anu ščale man to vili'ko furtuno mèt tu-w hìsi nagà staraga. Wsaki din vilaža na nòwa bisida, na stara nawada, na racjun, na užica, alibòj na pravica. Somo mèli našo tato Marijo Similjanawo (našinana tu-w lètu 1908), ki na nas pustila maja lani. Onà na mi pravila rudi kej, da kaku to jé bilu ninki nur. Več čas si dorivaia pa jo gat ta-na trak. Gremò vidèt, da koj jè ostalu ta-na traku. Isa to jé na pravica, ka na jè mi jo pravila 15 dnuw novembarja 1991. To jè na lipa pravica, ka na pravi, da kaku dan muž, ka an ni wmél po laškin an bil šal ta-w Vidan prodajat kostanja anu an tèi radè jèst kej bujšaga niko ito, ka an ji-dal wsaki din. “Replica!” Prit ti judi ti wun z te ore, nè izdè, to ma bi bilo fora. Alora, pot bila ano ni so mèli mulo, ni so dèlali dyrwa, te dole late, ano isi an rudi dèlel, an dèlel kontadin ano kej prodajali, dòpo, da wun ma pajet dyrwa ta-w Wuden, ki da an ma se najést wsej nur to pravè, ki da an ji kòj bobice nu kapùz ano kostonje ano minještro nu jid nu ito také. Da wun ma tyt ta-w Wuden prodet dyrwa, ki an ma lòpo se najést. Alora an šel, ziz wòzon, šel. Paršel ta-w Wuden, pròdel kostonje. Barel da kè ni kuajo, za no uštirijo. Wlizel nutor, mo an ni wmél dne! An ni wmél nè piset, nè lajet. Mu dali orè kartelun, da an zbary. Wun ledei nu ledei nu ledei, Šinke an zbral rijo. An rèkel ospodino, da isò. Ro-monyt an wmèl tò ki an wmèl, mo né jošt, po laški, da ni mu dejtè ito. Galè ospodyn - mu rèkel, da an sedni ita dòlo - mu parnèsel den valiki plet bobìc, nu strok nu bašta osojane, ziz òjon nu ažejd nu ito takè nu nu mojo krua. Be an počel wže drét mojket lawo, da an na ji rat ta-par iši bobìc, pa izdè bobìce. Paršel den drui bojè nobil an se gal ta-na konec od tawle. Pa iti šel ore w karte-lun ano an zbral. Mu parnèsel dòlo tu-w nin piato lòpo miso in umido, krampir nu kro, vino ano dòpo wun ledei da wun jidel bobìce te drui jidel miso. Ko an rivel te driìi jèst paršel ospodyn, da či an ma wzet šče kej. Da “Replica!” Oh pa te drui žvelt bobìce, da an ma rivet. Paršel ospodyn, da či an če šče kej. Be, da “Replica!” Mora an parnèsel spet den vali'ki plet bobi'é! Alora an možel snèst spet bobìce, pa či an mél se najèst rawno, an ni' jidel rat ta-par iši an mél jèst pa tu-w Wudnè bobìce, ki an ni' wmèl se špjeget. Pravica od svetaga Sint Jurina Isa to jé pravica od svetaga Sint Jurina. Jè mi jo pravila Filomena Valente 16 dnuw favrarja létu 2000. Alora jè bil din soldad, du ba vi z kiraga kraja an paršyl. Alora paršyl dò na Bilo, anu an barai, da, kaku gre isi trujyc - ka bil din trujyc gore par wodè -. Ni so rakly da a Resie pò furlan. Alora šyl ta nu šyl ziz nin li-pin konjon, to bo bi bil kaka artiglier'ija, lubu du ba vi. Alora ko an paršyl gore, bila pot ta krej wun par Kukurikavén ta vli'ka, ka ni so wodi'li ziz barelo, nu gorè po Rawni, anu invece bil trujyc ta krej ka jé pot injyn, ma bil kòj din trujyc. "Ah! - an rékal - grin jsi krej”. Alora ko an paršyl wun pod Rubi'do, skorè wun, jè bila na vli'ka pèc, ka na bila Pa prit, ki, ko si bilà hči ja, gò, ka ni so gali' da ta-par Panavi pacy. Alora itu an Videi da spi din vli'ki,vlTki braw, tej din vliki serp'int. An mél pa skranje. An rékal: “Ko dilaš ta-nutrè?”, isi soldad jè rékal. “Ah! - an rékal - si poéuwan”. An rékal: “Ko ba jiš?”. “Bhe! - an rékal - jsi jùdi ni mi parnašajo wsaki din wò nò tale, wò no kozo, wò no òwco, anu - an rékal - jtaku si stuji'n izdè”. "Anu nas, ko ba si jidal?”. “Ah!, ni so mi parnasly kòj no kokuš, ni so ni mèli vie”. "Bhe!, anu ko ti boš rivai, ko ba maš jést?". “Ah! - jè rèkal - con jtyt wun vys anu - an rèkal - jà con počnet jèst judi”. “Muč bej so judi?”. “Ma - an rèkal - to mi parja da so ètyrnest, ètyrnest jisicuw”. Bo bile tej ne barakice. Alora èyl ta, an rèkal: “Si àéalè lačan?”. “Ojmè!, ma kaku èéé, či si èéè lačan!”. Jsi soldad an mél din vli'ki kos misa ta-zad, da ko an bo se wstavjal an cè si spiéyt anu cè si jèst. Alora šyl ta, mu wrèzal din vli'ki kos misa. An rèkal: “Mate rat isò izdè”. Go, go, an rèkal. Ben jè èyl ta, mu fyrknul nu tu-w gyrlu. Wogal no vliko, vl'iko bočo anu požyrl nutar. Dopu an rèkal: “Si séalè lačan?”. “Ojmè! - an rèkal - kaku scè, si scè lačan, be tèi te snèst pa tabe ziz wsin konjon!". Šyl ta nu spet mu wrèzal din lipi, lipi, lipi kos, nu spet mu gal nu tu-w gyrlu, spet pužyrl. Alora ko rival požrit, jè rèkal: “Si séalè lačan?". "Ojmè! - an rèkal - kaku si séè lačan44. 44Bhe!, - an rèkal - viè likoj, zadéj oči, nu wodèj nò vli'ké, vli'ké, vli'ké gyrlu, ki injyn ta zadnji kos čon ti dàt”. Serpi'nt wogal nò vli'ké gyrlu, no vli'ko bočo, anu èyl ta, žagal woči; ta drugi t\i sablo, nutàr jè mu ètoknul, nutuw goltàn, nu jè zaruknul, ka wsy judi ti ta-wnè so vi lèzi i. An rèkal: “Nuta, nuta, pomagajta mi ga wbyt”. Judi, ti mužiji, so bili ziz lopati, ziz viiimi, ziz sikirimi so wsy parély nutur, nu te žinice wse, nu so poéneli lupat serpi'nta finke ni so ga rivali. Da ojmè sabot, kaku sta nas èalvàl, ka da injyn somò mèli to zadnjo, injyn so bile kòj kòkuéi nu kaka kravica, ma kravico so mèli si dyržat pur pa za-nje. Ko ba màn wan dàt? An rèkal: “Fi's nikar, nikar na stuta mi dàt, fi's nikar; dejta mi kòj din kap wode za pupyt”, ka an bil žejan, ka sulza, put, mu èia dò po lanita, da kako no beétjo an jè wbyl. Anu an rèkal: “Ko bota naredili no kapelico, ka četa jo nardit no kapelico jzdé, dèjta me mie; litratejta me anu déjta - ka mèl ji'mè da Giorgio -, déjta, da jà si was èalval", gò, S. Giorgio. Da gò, gò. Alora to pyrwo kapelico, to pyrwo cirkuw, ka ni so naredili ni so gale da San Giorgio ano po rozoanske ni so rakly da to jè Sint Jurin. Jiso izdè mi pravilà ma babà 2draèawa, nu pa ti drugi ni so jo pravili. IZ DELA NAČRT “POTI MIRU V BENEČIJI” ANTONIO DE TONI “Poti miru v Benečiji - Sentieri di pace nella Slavia Friulana" je in bo ostal ambiciozen načrt, da se ovrednotijo materialne in nematerialne priče in spomini iz prve svetovne vojne. Pobuda se pomembno vključuje v program Pro Loco Nediške doline, ki je pričela delovati leta 2004. Intenzivni jesenski delovni dnevi so zaobjeli veliko ljudi in združenj. Zato želim naglasiti, da je to bil izjemen trenutek v življenju naših dolin. S pomočjo pobude in vseh, ki so pri njej sodelovali, smo uspeli ovrednotiti ozemlje, ki so ga po krivici ocenjevali kot marginalnega. Prekoračili smo mejo, ki je še 10 let od tega bila pojem za železno zaveso. Uspelo pa nam je nekaj več: združiti Cristino, Stefanio, Mattea, Roberta, Daniela, Silvio, Eliso, Martino, Micheleja, Manuelo, Lindo in Deborah. Uspelo nam je zbrati skupino pametnih mladenk in mladeničev iz naših dolin. Poizkusili so se v nelahkem poklicu, biti kvalificiran vodič in ne le spremljati ljudi. Njihova najboljša lastnost je bila v tem, da jim je uspelo ob zgodovinsko-kulturni dediščini naših dolin podati tudi sporočilo miru. Gre torej za izjemne ljudi s priznano strokovnostjo, s katerimi je bilo možno storiti, kar smo, in s katerimi lahko načrtujemo nadaljnji projekt Interreg s fundacijo Poti miru v Posočju. Načrt smo že predstavili na pristojnih sedežih. Pobuda “Poti miru" v Benečiji je delo tistih, ki so znali na pošten način vrednotiti zgodovino naših dolin in njene slovenske korenine. V ta okvir sodi tudi srečanje s Stefanom, Donatello in Robertom, ki so prispevali svoje ideje in znanje. Pro loco je znala to znanje valorizirati in ustvariti pogoje, da se je idejno bogastvo preoblikovalo v izviren in uresničljiv načrt. Ne bomo nehali ponavljati, kako nas prav zaradi navezanosti na naše korenine priznavajo tudi drugi. Pozitivna misel, ki jo gojimo do ljudi, nam je omogočila, da smo uresničili možnosti, ki smo jih spočetka le površno poznali. Zame pomenijo Poti miru vrednoto, konkretizacijo čustev in intuicij, ki v naših dolinah in njihovih prebivalcih iščejo nove poglede. Po tem dogodku Nadiške doline, Kolovrat in sam Matajur niso več to, kar so bili. Dopolnili so se z novimi pomeni, vsrkali so nov življenski sok in po njihovih poteh hodijo mladi z novimi upi. Med samimi prireditvami so se na Kolovratu prikazovale skoraj nadrealistične podobe, ki bi si jih za naše hribe skoraj ne mogli predstavljati. Številni obiskovalci, ki so jih očarale zgodovinske vsebine ponudbe, so se vzpenjali po hribu v povsem neugodnem vremenu. Prav slabo vreme pa je ustvarilo posebno scensko kuliso, ki je obnavljala pogoje, v katerih se je dogajal vojaški polom, ki je označil "kratko stoletje”. Pogledi ljudi, ki so prehodili nepoznane rove v slabem vremenu, so izdajali začudenje nad stvarmi, o katerih niso vedeli ničesar. Ta kulturna pobuda je črpala navdih iz slovenske zemlje. Vrh Klabuka kraljuje nad fronto in omogoča pogled na naše doline. To je izjemna razgledna točka, ki omogoča, da se duša, ki ne odklanja ali maliči lastne kulturne podobe, razgleda po krajih, kjer so po volji maloštevilnih izgubili življenje mnogi. Misel mi sedaj uhaja k Matiji, k Petru in k Simonu, to je k našim Benečanom, ki obiskujejo univerzo v Ljubljani. Niso le prekoračili mejo in utrdili svoje korenine. Prav s pomočjo teh korenin si pridobivajo znanje in vedenje, ki jim bosta kažipot v prihodnost. O DVEH ČEZMEJNIH ARHEOLOŠKIH PROJEKTIH MIHA MLINAR (Tolminski muzej, Tolmin) Sodelovanje med kulturnimi ustanovami Posočja in Benečije se je predvsem v zadnjih letih močno razmahnilo. Dva izmed sadov, ki dokazujeta tesno povezanost, sta tudi arheološka projekta Zgodovina in arheologija območja med Nadižo in Sočo ter Čez Most po modrost. 0 prvem boste bralci iz Benečije zagotovo še veliko slišali, saj se tiče direktno območja Nadiških dolin. Vseeno želim na kratko povzeti zamisel in namen projekta, v katerem Tolminski muzej sodeluje kot eden izmed slovenskih partnerjev. Gre za ovrednotenje arheološkega in zgodovinskega bogastva, ki ga hrani območje Nadiških dolin, predvsem levi breg reke. Projekt je financiran s sredstvi Interegg lila Italija-Slovenija, kar je zahtevalo tudi sodelovanje slovenskih partnerjev. Tržaška univerza je kot prijavitelj projekta za partnerje izbrala videmsko univerzo, Gorske skupnosti Terskih in Nadiških dolin, občini Čedad in Koren ter Kulturno društvo Ivan Trinko. Za uspešno izvedbo projekta so k sodelovanju povabili tudi nekatere slovenske institucije: Tolminski in Goriški muzej, občino Tolmin ter Oddelek za arheologijo pri ljubljanski filozofski fakulteti.1 Skupno delo arheologov, zgodovinarjev in drugih strokovnjakov bo na beneški strani Kolovrata trajalo dve leti. S študijem in terenskim delom pridobljeni podatki bodo tudi glavna osnova za vzpostavitev detajlnejše interpretacije arheo-loško-zgodovinske slike območja. V kolikor bodo na razpolago finančna sredstva, se akciji nameravajo aktivno pridružiti tudi arheologi Tolminskega muzeja, ki bi v letu 2005 topografsko raziskali območje na soški strani Kolovrata. Tudi tu bi podroben pregled arheološko slabo raziskanega in neovrednotenega območja prinesel na dan nove arheološke in zgodovinske podatke. Seveda pa ob koncu projekta dobljene rezultate z obeh strani Kolovrata želimo tudi primerjati, sku- pno ovrednotiti in predstaviti. V poštev bi prišla organizacija priložnostne razstave, ki bi z besedo, sliko in morebitnimi novimi najdbami ter izdelano skupno arheološko karto območja strnila dognanja. Tudi drugi projekt bo prav tako potekal v čezmejnem sodelovanju in se bo odvijal do konca maja 2005. To je ureditev zgodovinsko-kulturne poti po Mostu na Soči, ki bo povezovala in predstavljala 22 znamenitosti kraja in okolice. Že nekaj let se je v glavah domačinov kalila ideja, kako primerno združiti vse naravne in kulturne znamenitosti kraja. Projekt je počasi že dobival svojo podobo, vseeno pa zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni prišlo do realizacije. V letošnjem letu smo zamisli Tolminskega muzeja in Turističnega društva Most na Soči združili pod vodstvom Lokalne turistične organizacije Sotočje2 iz Tolmina, ki je bogato zastavljen projekt prijavil na razpis za male Phare projekte. K sodelovanju smo privabili še partnerja Natisone Gal iz beneškega Špetra in skupaj uspeli pridobiti sredstva. Kulturno-zgodovinsko pot po Mostu na Soči z bližnjo okolico smo poimenovali kar Čez Most po modrost.3 Evropska zgodovina pozna Most na Soči kot enega najkompleksnejših arheoloških najdišč jugovzhodnoalpskega območja in pravo arheološko zakladnico Posočja, zato bomo največji poudarek dali prav prezentaciji arheološke dediščine v kraju. Najdbe iz bronaste dobe, halštata, latenskega obdobja, antike in zgodnjega srednjega veka so dokaz za pomembnost kraja skozi obdobje treh tisočletij. V več kot stoletje trajajočih arheoloških raziskavah v kraju so odkrili okoli 7000 prazgodovinskih in rimskih grobov, stavbne ostaline iz bronaste dobe, skoraj 40 tlorisov hiš iz starejše železne dobe, tri latenskodobne stavbe, 9 antičnih objektov ter keramične ostaline naših prednikov - starih Slovanov. Vse te najdbe različnih kultur in etničnih pripadnosti bomo z različnimi oblikovnimi prijemi poskusili čimbolj slikovito, vseeno pa tudi strokovno, prikazati. Na srečo nismo bili primorani začeti iz popolne teme, ampak je bilo že v preteklih dvajsetih letih opravljenih kar nekaj hvalevrednih pilotskih podvigov. Tako so očem vidne arheološke ostaline z Mosta na Soči postale zanimive strokovnjakom kot tudi nearheologom. Začetek konservatorskih posegov v nepremično arheološko dediščino sega v 80. leta 20. stoletja, ko so strokovnjaki utrdili in za obiskovalce prezentirali raziskane zidove rimske atrijske hiše iz 3-stoletja.4 Pravo poslastico za ljubitelje železnodobne arhitekture pa predstavlja leta 2002 odprt arheološki muzej6 z rekonstrukcijo halštatske hiše, katere temelji so še originalni. Prav z muzejem sredi naselja so se zares odprle prave možnosti tudi za uresničitev predstavitve drugih arheoloških lokalitet znotraj kraja. Tako želimo predvsem s pomočjo panojev prezentirati še ostaline brona-stodobne arhitekture, rimsko grobišče ter veliko železnodobno grobišče na levem bregu Idrijce. Ob izjemni arheološki dediščini kraj ponuja tudi občudovanje vredna sakralna spomenika, ki si oba zaslužita podrobnejšo obravnavo. Po prvi svetovni vojni temeljito prenovljena farna cerkev sv. Lucije6 je dokončno lice dobila z izjemnimi poslikavami akademskega slikarja Toneta Kralja (1940), ki je s freskami s prizori iz življenja sv. Lucije in oljnimi slikarijami križevega pota vlil estetsko obliko cerkvi. Druga in obenem najstarejša sakralna stavba je pokopališka cerkvica sv. Mavra7 nad vasjo. Cerkvica, ki gleda na prelepo soško jezero, je bila omenjena v papeževi buli že leta 1192. Med spomeniki zgodovinskega značaja močno prednjačijo predvsem pomniki 1. svetovne vojne, ki so za poznavanje krvave posoške zgodovine izjemnega pomena. To so avstrijsko vojaško pokopališče na Modrejcah, spomenik avstrijski vojaški kuhinji, spomenik avstrijskemu XV. korpusu na Postaji ter kaverne na desnem bregu Soče. Vsa ta leta hudih preizkušenj so nazorno prikazana v zasebnem muzeju vnetega zbiralca Petra Kogoja. Ob tem ne gre pozabiti bogatega arhitekturnega izročila, ki pa je še bolj kot v samem Mostu na Soči izrazito v stavbnih elementih sosednjih vasi. Tudi ta dediščina je zelo unikatna, saj združuje stavbarstvo gora, celinske Slovenije in hkrati bližnjega Primorja. S kulturnozgodovinsko potjo bomo poskusili osvetliti tudi spomin na velike osebnosti, povezane s krajem, in njihove zasluge za dvig slovenske in lokalne kulture. To so predvsem pisatelj, dramatik in pesnik Ivan Pregelj, zdravnik in pisec zdravstvenih besedil Anton Muznik, ljubiteljski arheolog, pisatelj, prevajalec in župnik Alojzij Carli ter še živeča umetnika, pisatelj in dramatik Saša Vuga ter glasbenik in dirigent Marko Munih. Infrastrukturo turistično-kulturne poti bo ob informacijskih panojih sestavljalo še nekaj novosti. Te so informacijski terminal na dotik ter v stene stavb ali podporne zidove vzidane niše z replikami arheološkega posodja in drugih značilnih predmetov. Poudarek pa bomo dali tudi hortikulturni ureditvi določenih lokacij, Nekaj utrinkov s poti Čez Most po modrost (risbe: Ana Hawlina). predvsem manjšemu prostoru znotraj halštatskega grobišča s spominskim obeležjem. Sprehod po kulturni poti bo lahko potekal naključno ali po točno predvideni smeri, pri čemer bodo obiskovalcu v pomoč smerokazi ter mala informativna zgibanka. Zaščitni znak projekta je radovedna sovica. Ta je že kmalu od leta 2001, ko so jo arheologi odkrili na levem bregu Idrijce, upodobljeno na grški obredni posodici, postala prepoznaven »simbol« Mosta na Soči. Kot zavetnica modrosti in znanja bo oblikovni poudarek vsake sprehajalne postaje, na nekaterih lokacijah pa bo z iztegnjeno levo ali desno perutjo delovala tudi kot smerokaz. Pred pričetkom izdelovanja načrtov smo v arheološkem muzeju na Mostu na Soči že uspešno izvedli javno predstavitev projekta. V veliko zadovoljstvo nam je bilo, da so predstavljeni projekt krajani soglasno podprli. Upamo lahko tudi, da bo turistično kulturna pot »Čez Most po modrost« vzbudila željo po nadaljnjem urejanju naselja v edinstven kulturno-turistični kraj, sicer pa pot ostaja le ena izmed možnosti, ki jih bo Most na Soči z okolico obiskovalcem ponujal. Seveda pa ne smemo in ne nameravamo spregledati naše Krasne bistre hčere planin - Soče, ki daje kraju z jezerom svoj bistveni pečat in Mostarje vseskozi spremlja v očeh in srcu. Tudi jezero, bregovi reke in sprehajalne poti ob njej bodo aktivno udeleženi pri ureditveni podobi posoškega bisera. OPOMBE 1. Nekaj več o samem projektu je zabeleženega v kulturno verskem listu Dom (C. Magrini 2004, Nati-sone e Isonzo: storia e archeologia di un territorio, Dom 39/18, str. 7). 2. Vodja projekta direktor LTO Sotočje Janko Humar, idejna zasnova in besedilo M. Mlinar (Tolminski muzej), oblikovanje Ana Hawlina. 3. Idejna zasnova za izvedbo poti in slogan: M. Mlinar 2004. Čez Most (domačini Mostu na Soči na kratko rečejo kar Most) po modrost (obiskovalce bo po poti »spremljala« sovica, ki v grški mitologiji ponazarja boginjo Ateno - tudi boginjo modrosti. Grško posodico - skifos z upodobitvijo sovice so arheologi našli med arheološkimi raziskavami na Mostu na Soči leta 2001). 4. Stavba je bila raziskana med naselbinskimi raziskavami Goriškega muzeja (D. Svoljšak, B. Žbona-Trkman). 5. Muzej deluje pod okriljem Tolminskega muzeja. Avtor razstave je dolgoletni raziskavalec Mosta na Soči, arheolog Drago Svoljšak. Razstavo sta oblikovali Mojca Turk in Polona Zupančič. 6. Po cerkvi je tudi kraj nosil ime Sv. Lucija ob Soči (S. Lucia d'Isonzo, S. Lucia di Tolmino) vse do 1952- ega leta, ko se je preimenoval v Most na Soči. 7. Ime tega svetnika je tudi v najstarejšem znanem poimenovanju kraja (In ponte Sancti Mauri). TOLMINSKI MUZEJ IN LETO 2004 DAMJANA FORTUNAT ČERNILOGAR Tolminski muzej ima sedež v Coroninijevi graščini sredi Tolmina, kjer deluje že pol stoletja. Raziskuje, zbira in hrani raznovrstno in bogato kulturno dediščino Zgornjega Posočja. Strokovno muzej pokriva področja arheologije, etnologije, zgodovine in umetnostne zgodovine. Muzej se ponaša z lepo urejenimi razstavnimi prostori, ima strokovno knjižnico odprtega tipa, objekt pa je tudi protokolarnega značaja. V muzeju je poročna dvorana, v kateri občasno potekajo različne kulturne prireditve. Tolminski muzej je od leta 2000 dodobra zakorakal po novo začrtani poti. Vsako leto za obiskovalce pripravi vrsto razstav, predstavitev knjig in predavanj. Poleti leta 2003 je z odprtjem obnovljene stavbe in nove stalne razstave Naplavine obsoške zgodovine, odprl jo je predsednik Republike Slovenije, postal pomembno kulturno središče Tolmina in tudi širšega prostora. Z novo podobo in vsebino je muzej zaključil pomembno poglavje v svoji zgodovini, hkrati pa je dogodek pomenil veliko pridobitev za kraj in širšo okolico. Tudi v letu 2004 se je v Tolminskem muzeju zvrstilo več prireditev in razstav. Pripravili smo štiri likovne razstave. Od novembra gostimo likovno razstavo slikarja Andreja Kosiča iz Gorice, ki ga Slovenci v zamejstvu in Sloveniji poznamo kot uspešnega podjetnika in odličnega umetnika. Tokrat je prikazal izjemen opus akvarelov. Prizadevamo si sodelovati z različnimi institucijami doma in v tujini, zlasti z zahodnimi sosedi. V letu 2004 smo gostovali razstavo Svetloba je znanje delavnice Kosmač in Tržiškega muzeja. Za leto 2005 pa v sodelovanju z Društvom Brusačev iz Solbice (Associazione C.A.M.A. Stolvizza di Resia) načrtujemo razstavo Brusači iz Rezije. Ob odprtju stalne razstave v Tolminskem muzeju leta 2003 so se s predsednikom Republike Slovenije srečali tudi predstavniki Slovencev iz zamejstva. Že več let uspešno sodelujemo tudi z občino Bovec. Konec maja smo v trdnjavi Kluže odprli razstavo o Soški fronti. Rezultat uspešnega sodelovanja z galerijo Rika Debenjaka v Kanalu je bila razstava slikarja Marjana Tršarja, ki smo jo iz našega muzeja prenesli v Kanal. Tolminski muzej se v okviru projekta »Je etnologija doma tudi v drugih slovenskih muzejih?« predstavlja na razstavi Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani, ki bo odprta do decembra 2005. V letu 2004 smo šest večerov namenili predstavitvi knjižnih novosti, enega tudi predstavitvi Trebuškega zbornika, publikacije Tolminskega muzeja. Na svetovni dan muzejev, 18. maja, smo organizirali predavanje Barbare Ivančič Kutin z naslovom Pregled zbiranja slovstvene folklore v Gornjem Posočju. Septembra smo na Mostu na Soči predstavili projekt Čez Most po modrost, za katerega so bila odobrena mednarodna Pharova sredstva, in v katerem sodelujemo kot partner z Lokalno turistično organizacijo Sotočje in partnerjem z druge strani meje Natisone Gal. V letošnjem letu smo nekaj več pozornosti namenili promociji muzeja. V okviru mednarodnega projekta sodelujemo z Musei provinciali iz Gorice in v kratkem pričakujemo izdajo vodnika slovensko-italijanskih obmejnih muzejev. Italijanski publiki pa smo se novembra (18. - 21.11.2004) predstavili na sejmu arheološkega turizma v Salernu. Aktivnosti na področju promocije že kažejo prve rezultate. Obisk matičnega muzeja v Tolminu se je v primerjavi z lanskim povečal za 25%. K temu trendu je vsekakor doprinesla v lanskem letu odprta stalna razstava Naplavine obsoške zgodovine. Za arheološki del te razstave so arheologi Miha Mlinar, Beatriče Žbona Trkman in Drago Svoljšak prejeli tudi priznanje Slovenskega arheološkega društva. Že v času priprav na postavitev stalne razstave smo si bili enotni, da jo bomo nadgrajevali z občasnimi razstavami. Arheološko izkopavanje septembra 2004 na planini Pretovč, predvsem pa seveda najdbe in potrditev arheoloških domnev, so bile prava priložnost za to. Razstavo z naslovom Mezolitsko najdišče na planini Pretovč smo v Tolminskem muzeju odprli na Prešernov rojstni dan, 3. decembra. Razstava bo odprta do kulturnega praznika 8. februarja 2005. Vabljeni torej na ogled Tolminskega muzeja, kjer vas bomo z veseljem popeljali skozi preteklost Zgornjega Posočja, območja, ki je bilo na tem zahodnem delu Slovenije pogosto na hudih preizkušnjah. RAZISKOVALNA TABORA KANALSKA DOLINA 2003 IN 2004 NATAŠA KOMAC Članek prinaša oris raziskovalne dejavnosti, ki v okrilju Slovenskega kulturnega središča Kanalska dolina (SKS Planika) poteka zadnji dve leti. SKS Planika je osrednja slovenska organizacija v Kanalski dolini, ki poleg popoldanskih izbirnih tečajev slovenskega jezika za otroke, poletne kolonije slovenskega jezika, kulturnih prireditev (Dan slovenske kulture, Koroška in Primorska pojeta, razstava Čarobna nit) in podružnice Glasbene matice Glasbene šole Tomaža Holmarja samostojno ali v sodelovanju z drugimi ustanovami razvija tudi raziskovalno dejavnost na območju Kanalske doline. SKS Planika skupaj s Slorijem1 podpira in spremlja raziskovalno dejavnost že od svojih začetkov.2 Od leta 1998 v raziskave vključuje otroke, ki obiskujejo izbirne tečaje slovenskega jezika, in njihove starše; otroci tako v svojem vsakdanjem okolju, v družini in bližnjem sosedstvu, odkrivajo prisotnost slovenskega jezika ter opazujejo in spoznavajo njegovo rabo pri svojih domačih. Hkrati se ob pomoči strokovno usposobljenih mentorjev uvajajo v delo na terenu in se seznanjajo z jezikovno pestrostjo lastnega življenjskega okolja. Po krajšem časovnem predahu je leta 2003 pod okriljem SKS Planika in Dežele Furlanije-Julijske krajine zopet zaživel Raziskovalni tabor Kanalska dolina.3 Tabor naj bi nadgradil in dopolnil raziskave slovenskih hišnih imen v Kanalski dolini, ki smo jih skupaj z otroki, ki so obiskovali izbirne popoldanske tečaje slovenskega jezika pri SKS Planika, začeli v Žabnicah in svoja dognanja leta 1999 okronali s publikacijo Hišna imena v Žabnicah. Raziskave hišnih imen smo leta 1999 nadaljevali v Ukvah, leta 2000 pa v Ovčji in Lipalji vasi ter Beli Peči. Na podlagi hipoteze (Komac 2000), da se v Kanalski dolini govorita dve narečji, obsoško v Rablju ter ziljsko v Lipalji vasi, Ukvah, Ovčji vasi, Žabnicah in Beli Peči,4 smo se odločili podrobneje raziskati in opisati govore posameznih vasi. Ker dialektološke analize ni mogoče izdelati brez ustreznih strokovnjakov, smo k sodelovanju povabili dialektologe s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, z ljubljanskega Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU ter s koprskega Znanstveno-raziskovalnega središča.6 Da bi dopolnili Logarjeve zapise ukovškega govora (1971), izdelali fonetične in fonološke zapise govorov posamezne vasi Kanalske doline, dopolnili dotedanje sezname slovenskih hišnih imen in preverili njihovo poznavanje med današnjim lokalnim prebivalstvom ter izdelali etimološko razlago posameznih imen, smo se odpravili na »raziskovalne pohode« po Ovčji in Lipalji vasi. Zvočno gradivo o hišnih imenih, ki smo ga zbrali skupaj z otroki, je omogočilo natančnejšo etimološko analizo, za analizo govora posamezne vasi pa smo snemali vodene pogovore s slovensko govorečimi domačini. Sledilo je urejanje zbranih podatkov: priprava filma o poteku terenskega dela, presnemavanje in shranjevanje podatkov ter analiza. Žal smo ugotovili, da je težko dobiti informatorja, ki je večino življenja preživel v domači vasi, in da bomo govor posamezne vasi marsikdaj lahko predstavili le na podlagi proučevanja govora enega samega govorca (ali pa zelo skromnega števila govorcev). Ker se je naloga pozneje izkazala za zajeten in zahteven zalogaj, knjižna izdaja naših dognanj zamuja, vsekakor pa bodo objavljeni izsledki pomemben prispevek k poznavanju slovenskega jezika v Kanalski dolini. Na Raziskovalnem taboru Kanalska dolina 2003 smo začeli zbirati večjezična poimenovanja za oblačila in dele oblačil ter podatke o njihovi namembnosti.6 Rezultat enotedenskega raziskovanja je bila razstava Oblačila naših dedkov in babic (»reči in besede«)/Vestiti dei nostri nonni (»oggetti e parole«) s štirijezičnimi poimenovanji (slovensko knjižno in »po domače«, italijansko, nemško, furlansko).7 Razstava je nastala na pobudo Marie Moschitz, mame otrok, ki obiskujejo izbirne tečaje slovenskega jezika pri SKS Planika, kot rezultat sodelovanja med raziskovalci, otroki ter njihovimi starši in babicami,8 ki so nam prijazno priskočili na pomoč tako z izposojenimi oblačili kot s svojim jezikovnim znanjem in praksami. Na Raziskovalnem taboru Kanalska dolina 20 049 smo nadaljevali delo, ki smo ga začeli prejšnje leto. Nekoliko spremenjena raziskovalna ekipa10 je dopolnjevala nastajajoči večjezični terminološki slovar oblačilnega izrazja v Kanalski dolini s pisnim, zvočnim in slikovnim ponazarjalnim gradivom, ki naj bi v prihodnje ob podpori Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu doživel elektronsko objavo na spletnih straneh, raziskovala govora Ukev in Bele Peči, kjer je po vprašalnicah Francke Benedik za zbiranje narečnega besedja (tematika sadovnjak, vrt, polje in živali)11 zbirala predvsem gradivo o različnih kmečkih opravilih in orodju, se zanimala za lokalne običaje in navade skozi praznično leto ter opravila vrsto vodenih pogovorov o trenutnih jezikovnih praksah med otroki, ki so bili v šolskem letu 2003/04 deležni pouka slovenskega jezika, ter med njihovimi starši in starimi starši.12 Zdaj smo sredi urejanja, shranjevanja in prepisovanja zbranih podatkov in upamo, da bomo zbrano gradivo primerno uredili in »postavili na ogled« in v presojo lokalnemu prebivalstvu in strokovni publiki. V želji in upanju, da smo že dosegli dva cilja: zastavili temelje za nadaljnje raziskovanje ter z vključevanjem lokalnega prebivalstva, predvsem otrok in njihovih staršev, zasadili seme raziskovalnega duha in zavesti o pestri in občutljivi jezikovni realnosti obravnavanega območja, pri čemer pomembno vlogo odigravajo jezikovne prakse v slovenskem jeziku. OPOMBE 1. Leta 1983 je bil v Ukvah ustanovljen sedež Slorija, ki trenutno nima redno nameščenega sodelavca, vseskozi pa podpira raziskovanje in izhajanje znanstvenih publikacij v Kanalski dolini in o njej. 2. SKS Planika je bilo ustanovljeno februarja 1997 kot naslednik Slovenskega kulturnega društva Planika. 3. Raziskovalni tabor Kanalska dolina 2003 je potekal od 29. junija do 5. julija 2003. 4. Slovenski govor Bele Peči bo treba podrobneje raziskati v naslednjih letih, da ga bomo lahko ustrezno umestili. 5- Na Raziskovalnem taboru Kanalska dolina 2003 smo sodelovali: mag. Nataša Komac, dr. Vera Smole, dr. Karmen Kenda-Jež, podiplomski študentje Matej Šekli, Saša Poklač in Karin Marc Bratina, Študentje Peter Jurgec, Andrejka Žejn in Tanja Šturm ter osnovnošolci Matevž Smole, Jure Jež, Fabiana Miggitsch, Theresia Oman, Beatrix Jannach, Giulia Lister in Elisa Kandutsch. Programsko zasnovo smo pripravili: Rudi Bartaloth, mag. Nataša Komac in dr. Vera Smole. 6. Vodene pogovore o namembnosti oblačil smo sestavili na podlagi ustrezne etnološke vprašalnice za Etnološko topografijo slovenskega etničnega ozemlja, ur. Slavko Kremenšek Vilko Novak - Valens Vodušek, Ljubljana: Raziskovalna skupnost slovenskih etnologov, 1976-1978. 7. Razstava, ki smo jo prvič postavili ob koncu Raziskovalnega tabora Kanalska dolina 2003 5. julija 2003 v prostorih Beneške palače v Naborjetu, je bila marca 2004 del obširnejše razstave Čarobna nit, ki sta jo na Trbižu gostila trbiška občina in SKS Planika, predstavili pa smo jo tudi v Čedadu. 8. Na Raziskovalnem taboru Kanalska dolina 2003 nas je o hišnih imenih in Lipalji vasi nasploh poučil Poldi WiIlenpart, o življenju v Ovčji vasi sta nam pripovedovala Tecla Wedam in Poldi Martinz, skozi seznam slovenskih hišnih imen v Ovčji vasi se je z nami prebijala Stephania Wedam, z informa- cijami o večjezičnih poimenovanjih oblačil in delov oblačil pa so nam pomagale Maria Moschitz, Elisabetta Sima, Natalina degli Uomini, Lucia Mischkot in Giuseppina Prescheren. 9. Raziskovalni tabor Kanalska dolina je potekal od 27. junija do 4. julija 2004. 10. Na Raziskovalnem taboru Kanalska dolina smo sodelovali: sodelavci Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani mag. Nataša Komac (Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje), dr. Vera Smole (Oddelek za slovenistiko), Matej Šekli (Oddelek za slavistiko), sodelavci Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU dr. Karmen Kenda-Jež, dr. Vera Smole in Peter Jurgec, sodelavka Inštituta za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU dr. Mojca Ravnik, sodelavec Univerze v Vidmu dr. Roberto Dapit. sodelavka ZRS Koper Karin Marc Bratina, študentke Andrejka Žejn, Tanja Šturm, Maja Melinc in Anja Lotrič, dijak Matevž Smole in osnovnošolci Nicole Zelloth, Marilena Martinz, Federico Errath, Giulia Lister ter Nicolas in Patrick Gardel. Programsko zasnovo smo pripravili Rudi Bartaloth, dr. Karmen Kenda-Jež, mag. Nataša Komac in dr. Vera Smole. 11. Francka Benedik, Vprašalnice za zbiranje narečnega gradiva, Traditiones - Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje 23 = Naš živi jezik (1994), str. 87-142. 12. Iskrena hvala za opravljene pogovore vsem, ki so si vzeli čas in bili pripravljeni sodelovati pri naših raziskavah. LITERATURA Nataša KOMAC, 2000: Lokalni govori v Kanalski dolini, Seminarska naloga na podiplomskem študiju pri predmetu Koroška in primorska narečna skupina pri red. prof. dr. Zinki Zorko. Nataša KOMAC, 2003: Na meji, med jeziki in kulturami. Kanalska dolina: Slovenski raziskovalni inštitut - Slovensko kulturno središče Planika; Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja. Tine LOGAR, 1971: Dialektološke študije XV: Govor Slovencev Kanalske doline v Italiji, Slavistična revijam, str. 113-123. IZ NAŠEGA DELA KULTURNO DRUŠTVO IVAN TRINKO V prvih dnevih leta 2004 je Kulturno društvo Ivan Trinko predstavilo javnosti v Benečiji in v bližnji Sloveniji Trinkov koledar. Leto kasneje imate v rokah novo publikacijo, ki upamo vas bo v prihodnjih mesecih spremljala in vzbudila vaše zanimanje. V tem letu je naše društvo nadaljevalo svoje delo kot posrednik med kulturami, ki živijo na našem teritoriju: slovenska, italijanska in furlanska. Med letom smo predstavili knjige različnih avtorjev, organizirali razstavo “Tin Piernu” v Čedadu, “Marko Predan: Kravarsk san an bon” na Koroškem in v Gorici ter “Moč šibkih” v Špetru. V okviru pobude DOTÌK - Nuovi spazi per nuovi contatti - Arte e cultura slovena a Udine, smo priredili dva večera namenjena slovenski poeziji. Naša dokumentarca “Starmi Cajt” in “Ivan” v režiji Alvara Petriciga sta dobila priznanja. Sodelovali smo z drugimi društvi in ustanovami pri organizaciji skupnih pobud, v prvi vrsti Dan emigranta. Kulturno društvo Ivan Trinko je s posebnim projektom obeležil in počastil 50-letnico smrti beneškega narodnega buditelja msgr. Ivana Trinka [Tarčmun, 1863-1954], človeka dialoga, povezovanja med slovanskim in romanskim svetom, prepričanega, da je medsebojno poznavanje med narodi pomembno, nujno in potrebno. Organizirali smo razstave, dokumentarec, konference, koncert in posvet. Pri teh pobudah so neposredno sodelovale slovenske in italijanske ustanove: Goriška knjižnica “France Bevk” - Nova Gorica, Narodna in študijska knjižnica - Trst, Občina Špeter, Občina Sovodnje, Gorska skupnost Ter, Nadiža, Brda, Pokrajina Viden, Univerza v Vidnu, Občinska knjižnica “Vincenzo Joppi” - Viden, Zavod “Dimesse” - Viden, Slovenska kulturno gospodarska zveza, Zveza slovenskih kulturnih društev, Slavistično društvo Trst - Gorica - Videm, Pro loco “Nediške doline - Valli del Natisone”. Posvet Mons. Ivan Trinko, sbodbujevalec spoznavanja in dialoga med kulturami, smo organizirali pod pokroviteljstvom Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, Dežele Furlanije Julijske krajine in občine Sovodnje. Iskreno se jim zahvaljujemo tudi s tega mesta. 19.12.2003 - 6.1.2004 Čedad, Centro Civico Borgo di Ponte razstava TIN PIERNU VALENTINO TRINCO (1922-1990) človek velikega sarca 6.1.2004 Čedad, gledališče Ristori DAN EMIGRANTA 16.1.2004-28.2.2004 Ziljska Bistrica, hotel Alte Post razstava MARCO PREDAN. Kravarsk san an bon 30.1.2004 Čedad, knjižnica Ivan Trinko predstavitev Trinkovega koledarja in razstava beneških stenskih koledarjev 8.2.2004 Breginj, osnovna šola "Poznajmo naš skupni kulturni prostor ob meji?” predstavitev Trinkovega koledarja 12.2.2004 Ažla, župnjija predstavitev dokumentarca Starmi Cajt 4.3. - 28.3.2004 Gorica, Kulturni dom razstava MARCO PREDAN. Kravarsk san an bon 12. 3. 2004 Čedad, knjižnica Ivan Trinko predstavitev knjige Ikariev sen 13.3.2004 izlet na poti spomina: Tomaj, vodeni obisk hiše-muzeja Srečka Kosovela Gorica - palača Attems, vodeni obisk antološke razstave Zorana Musiča 25.3.2004 - 29.4.2004 - 20.5.2004 Špeter, Občinska sejna dvorana ciklus slovenskega filma 27.4.2004 Gorica, Kino Vittoria FilmVideoMonitor predstavitev dokumentarca Starmi Cajt 8.5.2004 Viden, palača Mantica v okviru pobude DOTÌK - Arte e cultura slovena a Udine Človek ni simetričen (Balada za evropskega pesnika) - L’uomo non è simmetrico (ballata per un poeta europeo). Dedicato a Srečko Kosovel, besede, glasba, podobe parole, musica, immagini 13.5.2004 Špeter, občinska sejna dvorana predstavitev knjige Kako se je začelo na Soči 1915 in končalo 1918 14.5.2004 Viden, Kino Odeon v okviru pobude DOTIK - Arte e cultura slovena a Udine Nova slovenska poezija La nuova poesia slovena srečanje s slovenskimi pesniki incontro con i poeti sloveni 24.06.2004 - 14.07.2004 Ivan Trinko Zamejski - ob petdesetletnici smrti Nova Gorica, Goriška knjižnica France Bevk razstava rokopisov in neobjavljene korespondence Ivana Trinka predstavitev dokumentarca Ivan 25.6 2004 - 9.7.2004 Špeter, Condominio Al Centra razstava Moč šibkih. Ženske v času kmečkega gospodarjenja 26.6.2004 Ivan Trinko Zamejski - ob petdesetletnici smrti Tarčmun (Sovodnje), cerkev Sv. Ivana sveta maša Špeter, večnamenska dvorana Ivan Trinko - glasba, pesmi, pričevanja 23.07.2004 Gorenj Tarbi, Okno na slovanski svet srečanje z bolgarsko kulturo predstavitev literarne revije "Ah, Maria" 24.07.2004 Topolove, mali trg predstavitev knjige Linguaggi di-versi - Različni jeziki - Ditferent languages 11.9.2004 Močila (Kambreško) kulturni večer Mons. Ivan Trinko, njegov lik, njegovo sporočilo dokumentarec Ivan slovenska pesem in beseda ob meji 13715716. 10. 2004 posvet MONS. IVAN TRINKO (1863-1954) SPODBUJEVALEC SPOZNAVANJA IN DIALOGA MED KULTURAMI OB 50-LETNICI SMRTI • Viden, 13.10.2004 UNIVERZA V VIDNU Oddelek za jezike in kulture srednje-vzhodne Evrope konferenca UNIVERZA V VIDNU Palača “Antonini-Cernazai”, Veža otvoritev razstave Ivan Trinko • Viden, 15.10.2004 OBČINSKA KNJIŽNICA “VINCENZO JOPPI" otvoritev razstave Ivan Trinko POKRAJINA VIDEN otvoritev posveta ZAVOD “DIMESSE”, Cerkev “Immacolata Concezione B.V.M" koncert glasbene skupine "Gallus Consort” Laudate Dominum - nabožne pesmi Ivana Trinka razstava glasbenih rokopisiov Ivana Trinka • Špeter, 16.10.2004 Občinska sejna dvorana posvet MONS. IVAN TRINKO (1863-1954) Spodbujevalec spoznavanja in dialoga med kulturami 5.-7. 11.2004 Ljubljana, 9. Festival neodvisnega filma Slovenije predstavitev in nagrajevanje dokumentarcev Starmi Cajt (I. mesto), in Ivan (II. mesto) 6.- 10.11.2004 Ljubljana, 7. festival slovenskega filma predstavitev dokumentarca Starmi Cajt 16.11.2004 Gorica, 12. MontiFilm - Cinema & Montagna predstavitev dokumentarca Starmi Cajt 22.11.2004 Bucarest, Bucharest international film festival predstavitev dokumentarca Starmi Cajt 16.12.2004 Čedad, gledališče Ristori poseben večer Film Video Monitor Publikacije: Starmi Cajt (videokaseta, distribucija Kinoatelje) Starmi Cajt (press-book) Ivan Trinkov koledar za leto 2005 Mlada lipa, 8 Mons. Ivan Trinko (1863-1954) Spodbujevalec spoznavanja in dialoga med kulturami ob 50-letnici smrti Spletna stran www.kries.it m 'M . Hr «sp togffiwk' > ifir«»«#.' -v,s >«<«Rr , , " M* '• ' ^ -f- v . 4 •"> :, • > , { • ■ .« »'m* wu: * (M 4- o *.•, ’•> ■ : -.£\ . ; J ■ • *"* ■ »■■(.•• > ?r - \,- *4a$<«w«> j• - w .' : - *?, S:'!...". žjSo; >"»{! "V bi 4 ’ *$Stó 1 ' ** t/ , v J? • tj’"!* , *>* V ( ,, ,,m , , v ■ ìuitWSt ■■. ,*S : • * . ,i ; ’> ' 'V; : , , .s,.t.:i . < _ ;; "'"■'■.-V fV'> h“ Cc< :.j{ ;k,; feis ''-V'/':,,,. . . . >v, (f | I f* ' • / . - . . . ,4 v. *5 . **“ '*,> < - ki ,. *-n- ;.4; ' ► : ■'"v-' ' tH •/ <■ »* ’ ■' n1.. ' ,*4... .':■ '■ : i . */,<> v?!'*S *#'t« »V.W1 K 4 . Uif*. ih‘4 w fen».«»t ; «*•>*: st} .2.m?M 4.'4‘,4! . ^ ■{-} -, . ( . , '"■/ . t »«* ■ fl ,W( (ft|< ,te. (r , . 7 7.:,,'., . - ; ■' 'uk < ‘ ■ .-■, : ' JWJ > 4 ,V: <««*>»1 «*«W4(U*«fc. »• :. M • V"' 'V - v' ....... . . ,,J • I*,, "f, „(i ■-, ' K"<~ ’ J,"' f.' ■•*>'»< ( ',*,1' , ,i 7»^ 'J4' 4M ' ,1 H !*,>,,■ -l», •• 1 ■. . 7. ■ ■ , 4 7, SLOVENSKA BIBLIOGRAFIJA VIDEMSKE POKRAJINE UREDILA KSENIJA MAJOVSKI NARODNA IN ŠTUDIJSKA KNIŽNICA, TRST Slovenska bibliografija Videmske pokrajine upošteva serijske in monografske publikacije, ki govorijo o Slovencih s tega območja, dela slovenskih avtorjev in založnikov iz Videmske pokrajine ter dela v slovenščini ali v slovenskem narečju, ki so nastala na obravnavanem ozemlju. Kriterij izbora gradiva za bibliografijo je dokaj širok, saj smo k monografijam prišteli tudi stenske koledarje, kartografsko gradivo, glasbene tiske ter gradivo razmnoženo kot tipkopis oz. računalniški izpis (npr. besedila uprizoritev Beneškega gledališča). Popis je urejen po strokah univerzalne decimalne klasifikacije z dodatkom naslovnega, imenskega in predmetnega kazala. V bibliografijo smo vključili tudi starejše tiske (do 5 let nazaj), ki so izostali iz prejšnjih bibliografij zaradi težav pri pridobivanju gradiva. Odločili smo se, da objavimo njihov popis, saj bi sicer te enote izpadle. Označene so z zvezdico (*). Bibliografija je izdelana z računalniškim programom COBISS, ki povezuje v omrežje 274 slovenskih knjižnic. Narodna in študijska knjižnica je vključena v to omrežje. Baza podatkov COBISS je dosegljiva v celoti ali pa tudi kot katalog posamezne vključene knjižnice preko spleta internet, in sicer tudi na naslovu spletne strani Narodne in študijske knjižnice http://www.nsk-trst.sik.si. 1. All’ombra del Canin = Ta pod Čanynowo sinco : bollettino parrocchiale di Resia. - Anno 1, n. 7 (1928)- . - Resia : Parrocchia di S. Maria Assunta 76 (2003), primavera, estate, autunno, inverno. - 35 cm Četrtletnik. - Odg. ur. Duilio Corgnali. - Besedilo pretežno v it. s posameznimi članki v rezijanskem narečju 2. Dom : kulturno-verski list. - Anno 1, n. 1 (1983)- . - Cividale del Friuli : Most 38 (2003), št. 1-15.-43 cm Petnajstdnevnik. - Odg. ur. Marino Qual izza. - Besedilo v slov., it. in beneškem narečju. - Podnasl. se spreminja. - Do letn. 37 (2002) izdajata Società cooperativa editrice Dom ISSN 1124-6472 3. Emigrant : periodico bimestrale dell'Unione emigranti sloveni del Friuli-Venezia Giulia = Časnik Zveze izseljencev iz Furlanije-Julijske krajine. - 1981, n. = št. 0- . - Cividale : [Zveza slovenskih izseljencev] 20 (2003), n. 1, 2/3 - 4/5, 6 Dvomesečnik. - Odg. ur. Dušan Udovič - Besedilo v slov., it. in beneškem narečju ter priložnostno v drugih jezikih. - Slovenski podnasl. se spreminja. - Pril. k št. 4/5: Koledar 2004. - Različne mere 4. Galeb : mladinska revija. - Let. 1, št. 1 (1954)- . - Čedad : Soc. Coop. Novi Matajur 49 (2002/2003), št. 5-10. - 27 cm 50 (2003/2004), št. 1-4. - 27 cm Mesečnik. - Gl. ur. Majda Železnik, odg. ur. Dušan Udovič ISSN 1124-6480 5. Galebov šolski dnevnik ... . - 1983/84- . - [Čedad] : Zadruga Novi Matajur 2002/2003. - 24 cm 2003/2004. - 23 cm Letnik. - Odg. ur. Dušan Udovič 6. Med nami : pod lipo : s križem : foglio interparrocchiale. - 1981, št. 1- . - Prosnid ; Pletišča ; Brezje ; Tipana ; Viskorša ; Vizont ; Zavarh ; Bardo ; Ter ; Podbardo : [župnijel 2003, [štiri št.]. - 30 cm Občasno. - Z oznako: Supplemento a "La vita cattolica" 7. Mlada lipa. - 1997- . - Subit : [s. n.| 2003, [št.] 7. - 30 cm Letnik. - Besedilo v it. in v beneškoslovenskem narečju. - Z oznako: Supp. a Trinkov koledar za leto 2004 8. Novi Matajur : tednik Slovencev Videmske pokrajine. - Let. 1, št.1(1974)- .- Čedad = Cividale : Soc. Coop. Novi Matajur 2003, št. 1-49.-43 cm Tednik. - Odg. ur. Jole Na mor. - Besedilo v slov., it. in beneškem narečju ISSN 1124-6626 9. La scuola racconta = School tel Is = Šola pripoveduje = Die Schule erzahlt. - [2000?]- . -San Pietro al Natisone : Istituto comprensivo 4 (2003), 1-2. - 30 cm Občasno. - Popis po I. 2001, numero speciale (die.). - Besedilo v it. s posameznimi besedami in stavki v beneškoslovenskem narečju 10. Slovit : Sloveni in Italia : bollettino di informazione = informacijski bilten Slovencev v Italiji. - Anno 1, n. 1 (1999)- . - Cividale del Friuli : Most 5 (2003), n. 1=58-14=71. - 30 cm Štirinajstdnevnik. - Odg. ur. Giorgio Banchig 11. Trinkov koledar za leto... / [izdalo] Kulturno društvo Ivan Trinko, Čedad. - 1952- . -Špeter : Zadruga Lipa ; Čedad : Kulturno društvo Ivan Trinko 2003. - 21 cm Letnik. - Odg. ur. Iole Namor. - Od I. 2000 izdaja Kulturno društvo Ivan Trinko ISSN 1126-6790 12. La vita cattolica : settimanale del Friuli. - Udine : La Vita cattolica 81 (2003), n. 1-50.-41 cm Tednik. - Odg. ur. Ezio Gosgnach. - Popis po št. 5, letn. 78 (2000). - Vsako prvo ali drugo št. v mesecu str. v slovenščini z naslovom: Po slovensko 13. Vitainsieme = Življenjekupe: bollettino delle parrocchie di S. Leonardo AB (S. Leonardo) e di S. Paolo AP. (Stregna). - Anno 1, n. 1 (die. 2001). - S. Leonardo : parrocchia 3 (2003), n. 1-3. - 30 cm Trikrat letno. - Od. ur. Luca Nazzi. - Poleg vzpor. nasi, tudi posamezni izrazi ati članki v beneškem narečju. - Od I. 2, št. 3 (2002) nasi, v slov.: Živjetkupe. - Pril. k št. 3: La cronaca della grande guerra / Natalino Zuanella (glej monografije) 6 UPORABNE ZNANOSTI 1. LESKOVIC, Vesna Bardo : jesti po našin = Lusevera : antiche ricette dell'Alta Val Torre / Vesna Leskovic, Dino Del Medico, - Čedad = Cividale del Friuli : Most, 2003 (Tavagnacco (UD) : Arti grafiche friulane). - 226 str. : ilustr. ; 23 cm Vzpor. besedilo v terskem narečju in it. COBISS.SI-ID 2093548 71/72 PROSTORSKO UREJANJE. ARHITEKTURA 2. RUCLI, Renzo Il paesaggio antropizzato delle Valli del Natisone : modificazioni e persistenze = Kulturna krajina Nadiških dolin : spreminjanja in ohranjanja / Renzo Rudi ; [servizio fotografico, fotografski posnetki Luca Laureati ; traduzioni, prevodi Jadranka Križman, Živa Gruden, Jole Namor], - San Pietro al Natisone : Centro studi Nediža = Špeter : Študijski center Nediža ; Čedad : Kulturno društvo Ivan Trinko = Cividale : Circolo di cultura Ivan Trinko, 2003 (Pasian di Prato (UD) : Lithostampa). - 91 str. : ilustr. ; 28 cm Besedilo v it. in slov. COBISS.SI-ID 2102508 12m KIPARSTVO. RISANJE. SLIKARSTVO. GRAFIKA. FOTOGRAFIJA 3. ALTRI linguaggi = Druge govorice : [Beneška galerija, San Pietro al Natisone = Špeter, 12.12.2003-20.01.2004], - [Špeter] : Associazione artisti della Benecia = Društvo beneških umetnikov, cop. 2003 ([s. I. : s. n.]). - [24] str. : ilustr. ; 21 cm COBISS.SI-ID 2102764 4. POSTAJA (10 ; 2003 ; Topolove) Stazione di Topolò = Postaja Topolove : [decima edizione, 5-20 luglio 2003] / [[a cura dell’] Associazione artisti della Benecia = Društvo beneških umetnikov ; la foto di copertina e pagg. 28, 29 sono di Marc Behrens], - [S. I. : s. n., 2003] ([s. I. : s. n.]). - 54 str. : ilustr. ; 21 cm + Program (16 str.) Besedilo v it. in slov. in včasih tudi v angl. COBISS.SI-ID 2183916 TOMASETIG, Gianni Ritornando in Benečija : da Roma alle Valli / Gianni Tomasetig. - Roma : CISU, 2003 (Roma : Grafica 891). - 159 str. : ilustr. ; 21 cm COBISS.SI-ID 2098924 821.163.6 SLOVENSKA KNJIŽEVNOST 6. DVATISOČ štiri 2004 [Slikovno gradivo] / otroci, meštre Dvojezičnega vartaca v Špietru an Lojza Komardinova. - [Špeter : Dvojezični vrtec, 2003]. - 1 koledar (12 listov) : č-b ; 25 x 21 cm Stenski koledar s kratkimi pesmicami Marine Pocovaz, Antonelle Scaunich, Loredane Drecogna, Andreine Trusgnach. - Besedilo v beneškoslovenskem narečju COBISS.SI-ID 2103532 7. KOLENDAR 2004 [Slikovno gradivol / realizzazione Margherita Trusgnach-Tarbjanova. -Grimacco : Comune ; [s. I.] : Circolo culturale Rečan = [Garmak] : Garmiški kamun ; [s. I.] : Kulturno društvo Rečan, [2003] ([Premariacco] : Juliagraf). - 1 koledar (8 listov) : č-b ; 43 x 31 cm Besedilo v beneškem narečju. - Koledar s starimi potretnimi fotografijami prebivalcev občine Grmek in pesmimi domačih avtorjev. - Zastopani avtorji: Aldo Klodič (pesmi), Renzo Gariup (proza) COBISS.SI-ID 2100972 8. KOŠUTA, Miroslav Nove basni kratke sape / Miroslav Košuta ; Ilustriral Marjan Manček. - [S. I.] : Revija Galeb ; Čedad : Zadruga Novi Matajur, 2003 (Trst : Graphart). - 34 str. : ilustr. ; 27 cm COBISS.SI-ID 2051308 9. KRAVOS, Marko, 1943- II corno d'oro / Marko Kravos ; traduzione dallo sloveno di Patrizia Vascotto ; illustrato da Claudio Palčič. - [S. I.] : Rivista Galeb ; Cividale : Soc. coop. Novi Matajur, 2003 (Trieste : Graphart). - 36 str. : ilustr. ; 27 cm Prevod dela: Zlati rog COBISS.SI-ID 2051564 10. PALETTI, Silvana Rozajanski seréni romonenj = La lingua resiana del cuore = Rezijanska srčna govorica / Silvana Paletti ; zbral in uredil, a cura di, [prevod pesmi v italijanščino in spremnih besedil v slovenščino] Roberto Dapit ; [prevod pesmi v slovenski knjižni jezik Marija Pirjevec]. -Ljubljana : Založba ZRC, 2003 (Ljubljana : Presenti. - 137 str. ; 23 cm Spremno besedilo vzpor. v it. in slov., pesmi tudi v rezijanskem dialektu. - Premessa / Monika Krope j: str. 6-7. - Motivi e ispirazioni nella poesia di Silvana Paletti: str. 8-16. - Sull'autrice: str. 18-19. - Poesia come espresione di lealtà linguistica / Vincenzo Orioles: str. 134-137 COBISS.SI-ID 127088640 11. TOMŠIČ, Marjan, 1939- Futek v Boškariji / Marjan Tomšič ; ilustrirala Marjanca Jemec-Božič ; [spremna beseda Miha Mohor]. - [S. I.[ : Revija Galeb ; Čedad : Zadruga Novi Matajur, 2003 (Trst : Graphart). -34 str. : ilustr. ; 27 cm Futku na pot v Boškarijo / Miha Mohor: str. 33-34 COBISS.SI-ID 2051820 12. UMEK, Evelina Oblak na vrvici / Evelina Umek ; ilustrirala Živa Pahor. - IS. I.] : Revija Galeb ; Čedad : Zadruga Novi Matajur, 2003 (Trst : Graphart). - 36 str. : ilustr. ; 27 cm COBISS.SI-ID 2051052 908 DOMOZNANSTVO 13. CENCIG, Guerrino C’era una volta Montefosca — = Dan krat je biu Čeneurh / di Cencig Guerrino. - [S. I. : samozal. G. Cencig, 2003] ([s. I. : s. n.]). - 173 str. : ilustr. ; 29 cm Ov. nasi. COBISS.SI-ID 2187244 14. LIETO 2004 [Slikovno gradivol. - Od Barda : Fara ; Bardo : Center za kulturne raziskave ; Čedad : Združenje don E. Bianchini = Lusevera : Parrocchia : Centro di ricerche culturali ; Cividale del Friuli : Associazione [don E. Bianchini], [2003] (Salt di Povoletto : Grafiche Civaschi). - 1 koledar (8 listov) : barve ; 34 x 24 cm Tersko narečje. - Koledar s portretnimi ter krajinskimi fotografijami z domoznansko vsebino Terske doline in pregovori COBISS.SI-ID 2101228 15. MADOTTO, Aldo Pagine di storia : resoconti di vita resiana. - 1983-<2003>. - Zv. : ilustr. ; 24 cm Dosedania vsebina: Voi. 4.: 1981-1990 / Luigi Paletti ; [fotografie Archivio fotografico del Circolo culturale resiano "Rozajanski dum”... et al.]. - [S. I.] : Circolo culturale resiano "Rozajanski dum", 2003. - 487 str. COBISS.SI-ID 99726080 16. SOCIETÀT filologjiche furlane. Congrés (80 ; 2003 ; Lubiane) Dobrodošli v Furlaniji : Idaljni zahod, nikoli tako blizu] / Societàt filologjiche furlane, otantesim congres, Lubiane, 21 di setembar 2003 = Furlansko filološko združenje, osemdeseti kongres, Ljubljana, 21. september 2003 ; zbral in uredil Enos Costantini ; [uredništvo Enos Costantini, Silvester Gaberšček ; prevodi Sara Boškin ... et. al.]. - Udine : Società filologica friulana, 2003 (Tavagnacco : Arti grafiche friulane). - 611 str. : ilustr. ; 24 cm Podnasl. na ov. - Bibliografija na koncu posameznih prispevkov COBISS.SI-ID 288840 17. SOCIETÀT filologjiche furlane. Congrés (80 ; 2003 ; Lubiane) Slovenia : un vicino da scoprire / Societàt filologjiche furlane, ottantesimo congresso, Lubiana, 21 settembre 2003 = [Societàt filologjiche furlane], otantesim congres, Lubiane, 21 di setembar 2003 ; a cura di Enos Costantini ; [redazione Enos Constantini, Silvester Gaberšček ; traduzioni Sara Boškin ... et al.]. - Udine : Società Filologica Friulana, 2003 (Tavagnacco : Arti grafiche friulane). - 766 str. : ilustr. ; 24 cm Bibliografija na koncu posameznih prispevkov COBISS.SI-ID 289096 93/99 ZGODOVINA 18. CRONACA della Grande Guerra : le testimonianze di don G. Petricig e di don G. Gorenszach, parroci di S. Leonardo / a cura di Natalino Zuanella. - [Sv. Lenart : župnija], 2003. - 35 str. ; 21 cm Z oznako: Supplemento a Vitainsieme = Zivietkupe, n. 3, dicembre 2003 COBISS.SI-ID 2190060 Andohtljivi poslušavci! 2 Altri linguaggi 3 Bardo 1 C'era una volta Montefosca 13 Il corno d’oro 9 Cronaca della Grande Guerra 18 Dan krat je biu Čeneurh 13 Dobrodošli v Furlaniji 16 Druge govorice 3 2004 6 Futek v Boškariji 11 Kolendar 2004 7 Kulturna krajina Nadiških dolin 2 Lieto 2004 14 La lingua resiana del cuore 10 Lusevera 1 Nove basni kratke sape 8 Oblak na vrvici 12 Il paesaggio antropizzato delle Valli del Natisone 2 Pagine di storia 15 Postaja Topolove 4 Rezijanska srčna govorica 10 Ritornando in Benečija 5 Rozajanski seréni romonenj 10 Slovenia 17 Associazione artisti della Benecia glej Društvo beneških umetnikov Behrens, Marc (fotograf) 4 Boškin, Sara (prevajalec) 16 , 17 Cencig, Guerrino 13 Clemente, Danilo (fotograf) 15 Clodig, Aldo (avtor) 7 Costantini, Enos (urednik) 16 , 17 Dapit, Roberto (urednik, prevajalec, avtor dodatnega besedila) 10 Del Medico, Dino (avtor) 1 Društvo beneških umetnikov 4 Furlansko filološko združenje. Kongres (80 ; 2003 ; Ljubljana) glej Societàt filologjiche furlane. Congrés (80 ; 2003 ; Lubiane) Gaberšček, Silvester (urednik) 16 , 17 Gariup-Žnidarjev, Renzo (avtor) 7 Gorenszach, Giuseppe (avtor) 18 Gruden, Živa (prevajalec) 2 Jemec-Božič, Marjanca (ilustrator) 11 Klodič, Aldo glej Clodig, Aldo Košuta, Miroslav 8 Kravos, Marko (1943-) 9 Križman, Jadranka (prevajalec) 2 Kropej, Monika (avtor dodatnega besedila) 10 Laureati, Luca (fotograf) 2 Leskovic, Vesna 1 Madotto, Aldo 15 Manček, Marjan (ilustrator) 8 Mohor, Miha (1945-,avtor) 11 Namor, Iole (prevajalec) 2 Namor, Jole glej Namor, Iole Orioles, Vincenzo (avtor dodatnega besedila) 10 Pahor, Živa (ilustrator) 12 Palčič, Klavdij (ilustrator) 9 Paletti, Luigi (avtor,fotograf) 15 Paletti, Silvana 10 Petricig, Giovanni (avtor) 18 Pirjevec, Marija (prevajalec) 10 Postaja (10 ; 2003 ; Topolove) 4 Postaja (10 ; 2004 ; Topolč) glej Postaja (10 ; 2003 ; Topolove) Rudi, Renzo 2 Società filologica friulana. Congresso (80 ; 2003 ; Lubiana) glej Societàt filologjiche furlane. Congrés (80 ; 2003 ; Lubiane) Societàt filologjiche furlane. Congrés (80 ; 2003 ; Lubiane) 16 , 17 Stazione (10 ; 2003 ; Topolò) glej Postaja (10 ; 2003 ; Topolove) Tarbjanova glej Trusgnach, Margherita Tomasetig, Gianni 5 Tomšič, Marjan (1939-) 11 Trusgnach, Margherita (urednik, grafični oblikovalec) 7 Umek, Evelina 12 Vascotto, Patrizia (prevajalec) 9 Zuanella, Natale glej Zuanella, Natalino Zuanella, Natalino (urednik) 18 Žnidarjev, Renzo Gariup- glej Gariup-Žnidarjev, Renzo arhitektura 2 Beneška galerija 3 cerkve 16 Čedad 16 Črni vrh 13 domoznanstvo 7 , 13 , 15 Dvojezični vrtec Špeter 6 etnologija 1 , 16 fotografije 7 Furlanija 16 Garmak 7 geografija 17 italijansko slikarstvo 3 jezikoslovje 16 , 17 književnost 16 krajepisi 15 kuharski recepti 1 kulturna krajina 2 kulturna zgodovina 16 , 17 kulturne prireditve 4 likovna umetnost 4 likovne kolonije 4 mednarodne razstave 4 narodne jedi 1 Nediške doline 2 Posočje 16 prehrambena kultura 1 prostorski razvoj 2 prva svetovna vojna 18 razstavni katalogi 3 Rezija 15 skupinske razstave 3 Slovenija 17 slovensko slikarstvo 3 stenski koledarji 6 , 7 , 14 Terska dolina 1 , 14 Topolove 4 umetnost 16 , 17 umetnostna zgodovina 16 Videm 16 Viden 16 Višarje 16 zgodovina 16,17 župnijska kronika 18 5 MATEMATIKA. PRIRODOSLOVNE VEDE 1. VAL = L' onda = Die Flut : 29 08 2003 Ukve = Ugovizza = Uggowitz / uredili Prostovoljni gasilci Žabnice = a cura del Corpo pompieri volontari di Camporosso = herausgegeben von Freiwillige Feuerwehr Saifnitz ; [besedila, testi, Texte Roberto Palmieri, Roberto Rosenwirth, Francesco Sima ; uvod, introduzione, Introduktion Antonio Sivec ; pričevanja, testimonianze, Augenzeugenbericht Maria Errath, Teresa Kandutsch ; fotografije, fotografie, fotos Rudi Barto-loth ... [et al.] ; prevodi, traduzioni, Ubersetzung Sara Erlich, Antonio Siveči. - Trst : ZTT = Trieste : EST, 2004 (Trieste : Stella Arti Grafiche). - 86 str. : ilustr. ; 21 x 28 cm Besedilo v slov., It. In nem. COBI SS. Sl-ID 2177004 73/77 KIPARSTVO. RISANJE. SLIKARSTVO. GRAFIKA. FOTOGRAFIJA 2. POSTAJA (11 ; 2004 ; Topolove) Undicesima edizione : Stazione di Topolò = Postaja Topolove : [3 - 18 luglio 2004] / [[a cura dell'] Associazione artisti della Benecia = Društvo beneških umetnikov, Associazione culturale Topolò - Topolove con la collaborazione della Pro loco Nediške doline ; il disegno di copertina è di Giorgio Vazza ; fotografie Guido Guidi ... et al.I. - [S. I. : s. n., 2004] (Cormons : Poligrafiche San Marco). - 94 str. : ilustr. ; 21 cm Besedilo v it. in slov. in včasih tudi v angl. COBISS.SI-ID 2173420 821.163.6 SLOVENSKA KNJIŽEVNOST 3. BATTISTIG, Luisa Skrivnost dvieh bregi = II segreto delle due montagne / besedilo, testo Luisa Battistig ; ilustracije, illustrazioni Luisa Tomasetig. - Špeter = San Pietro : Planinska družina Benečije, 2004 (Pasian di Prato : Litho Stampa). - [481 str. : ilustr. ; 20 cm Vzpor. besedilo v slov. in it. COBISS.SI-ID 2180588 4. CLODIG, Aldo “Boj za ljubezen” : pravca, ki se odvija po beneških piesmih / besedilo Aldo Klodič. -[Čedad : Beneško gledališče], 2004. - 22 f. ; 30 cm Beneškoslovensko narečje. - Igra uprizorjena za Dan emigranta v Čedadu, 6.1.2004 COBISS.SI-ID 2110956 5. CLODIG, Aldo Usbetta Cicculina - štrlja iz Kravarja : liberamente tratto da un documento rintracciato dal prof. F. Nazzi presso l’archivio capitolino di Cividale / Aldo Clodig. - [S. I. : s. n., 2004], - 9 f. ; 30 cm Čelni nasi. - Igralo Beneško gledališče za prireditev Arengo 2004. - Besedilo v beneškosloven-skem narečju in it. COBISS.SI-ID 2191340 6. INCONTRO con i poeti / testi di Guglielmo Cerno, Loredana Drecogna, Aldo Clodig, Marina Cernetig ; [v okviru posvetovanja] Slavia Dilecta, Udine, 7 maggio 2004. - Udine : Università degli studi di Udine, Centro internazionale sul plurilinguismo, Dipartimento di lingue e civiltà dell’Europa centro-orientale, [2004]. - [31] str. ; 21 cm Vzpor. slov. besedilo in prevod v it. COBISS.SI-ID 25271394 908 DOMOZNANSTVO 7. MARINIG, Firmino Identità e sviluppo : storica contraddizione della Slavia Friulana : lista civica 1980-2000: vent'anni di impegno, di lotta e di buon governo per i diritti civili nel Comune di S. Pietro - Špietar nelle Valli del Natisone / Giuseppe Firmino Marinig. - [Špeter] : [samozal.] G. F. Marinig, 2004 (Premariacco : Juliagraf). - 478 str. : ilustr. ; 30 cm + errata corrige COBISS.SI-ID 2177260 8. MOLARO Ferrari, Alessandra L'alta Valle del Torre / Alessandra Molaro Ferrari ; a cura di Cristiana Del Bene. - [S. I.] : Comunità montana del Torre, Natisone e ColIio ; Lusevera : Comune, 2004 (Tavagnacco : Arti grafiche friulane). - 215 str. : ilustr. ; 24 cm Bibliografi/a: str. 213 COBISS.SI-ID 2186476 9. POLLA, Francesca Alta Val Torre : percorsi tra storia rurale e natura / Francesca Polla ; [le foto sono di Alberto Candolini], - Lusevera : Comune, 2004 (Tavagnacco : Arti grafiche friulane). - 215 str. : ilustr. ; 22 cm Bibliografija: str. 213-215 COBISS.SI-ID 2147308 Alta Val Torre 9 L’alta Valle del Torre 8 “Boj za ljubezen" 4 Die Flut 1 Identità e sviluppo 7 Incontro con i poeti 6 L’onda 1 Il segreto delle due montagne 3 Skrivnost dvieh bregi 3 Undicesima edizione 2 Usbetta Cicculina - štrija iz Kravarja 5 Val 1 Associazione artisti della Benecia glej Društvo beneških umetnikov Associazione culturale (Topolò - Topolove) 2 Bartoloth, Rudi (fotograf) 1 Battistig, Luisa 3 Candolini, Alberto (fotograf) 9 Cernetig, Marina (avtor) 6 Cerno, Guglielmo glej Černo, Viljem Clodig, Aldo 4 , 5 Clodig, Aldo (avtor) 6 Convegno Slavia dilecta (2004 ; Udine) 6 Corpo pompieri volontari (Camporosso) glej Prostovoljni gasilci (Žabnice) Černo, Viljem (avtor) 6 Del Bene, Cristiana (urednik) 8 Drecogna, Loredana (avtor) 6 Društvo beneških umetnikov 2 Ehrlich, Sara (prevajalec) 1 Errath, Maria (avtor) 1 Ferrari, Alessandra Molaro glej Molaro Ferrari, Alessandra Freiwi11ige Feuerweher (Saifnitz) glej Prostovoljni gasilci (Žabnice) Guidi, Guido (1941-.fotograf) 2 Kandutsch, Teresa (avtor) 1 Klodič, Aldo glej Clodig, Aldo Marinig, Firmino 7 Marinig, Giuseppe Firmino glej Marinig, Firmino Molaro Ferrari, Alessandra 8 Palmieri, Roberto (avtor,fotograf) 1 Polla, Francesca 9 Postaja (11 ; 2004 ; Topolò) glej Postaja (11 ; 2004 ; Topolove) Postaja (11 ; 2004 ; Topolove) 2 Pro loco Nediške doline 2 Prostovoljni gasilci (Žabnice) 1 Rosenwirth, Roberto (avtor) 1 Sima, Francesco (avtor,fotograf) 1 Sivec, Anton glej Sivec, Antonio Sivec, Antonio (avtor dodatnega besedila, prevajalec) 1 Sivec, Tonči glej Sivec, Antonio Stazione (11 ; 2004 ; Topolo) glej Postaja (11 ; 2004 ; Topolove) Tomasetig, Luisa (ilustrator) 3 Vazza, Giorgio (ilustrator) 2 antologije 6 domoznanstvo 7,8,9 Kanalska dolina 1 kulturne prireditve 2 likovna umetnost 2 likovne kolonije 2 mednarodne razstave 2 naravne nesreče 1 slovenska književnost 6 slovenska poezija 6 slovenska zamejska književnost 6 slovenska zamejska poezija 6 spomini 1 Špeter 7 Terska dolina 8 , 9 Topolove 2 Ukve 1 vodniki 9 zemeljski plazovi 1 «èk • ♦ $ ’■» j : .;■ ' Wù$£■ Šč$i$J'’ v 'CEffi itifeife fei^fetfefe . a.fefev.j V '■ -Saa; :■ v.,\ ''' V'::.:., ■,;.a ,-v... .■;: ,■«- "■ a—v fev^va---:,.-' ■ . ■ .:,,,,,aaav, .aaa.: ,. ,:.a„a :, v.a '*■ , : •- ••' ■ : 'a' ; v ,...', ...... i/y- 'f .1 . • ..' ■■ ( t . ;'a M ■".: 1 à' '.*<■>» v.‘ aVVV ' Va', 'a.;-.v ai V a avva Vai , . ’■ . . : 'X', fa !* Vfefefe : V;.-;V: fe .;>Va/.V. V^VV/f^.a''a....aa.’ajaa..,:aa\ia^ 'Va'fe V va ' •<* 'aVy VV; ■:.*$:,?» j,iv:., a. .. afe « ’V * fc. -a ’;.: ■". ’. ' t. !j......................................................... afe . a .L. V a. t. ■ ■ feafeH:i«v.fe^:;a;c: i;..y va,1?;-, ,a; .a 5 . . ; a" ■, . ;fe -a ' a-'V • .V-'-.' V v • ; Vfea.Vafe' W&Xàm&l » 7:ivfe^;«ffif:a.a * aV. .a. .-. .'..a : VaVaV: a1«»« .■•' '.'■ KAZALO 5 MICHELE OBIT Taka je naša pot 8 IOLE NAMOR, Leto 2004 in Slovenci Videmske pokrajine 13 KOLEDAR LETO 2005 LUCIA TRUSGNACH - CEKOVA IZ ZGODOVINE... PO TRINKOVI POTI 31 PRE ANTONI BELINE, Ivan Trinko: memorie e cussience di un popul 34 PRE ANTONI BELINE, Ivan Trinko: spomin in zavest naroda 37 JOŽKO KRAGELJ, Anton Cuffolo in Ivan Trinko 40 VILJEM ČERNO, Po Trinkovi poti 49 Iz “Matajurja” - glasila Beneških Slovencev 57 MILAN PAHOR, Ob 50-letnici ustanovite Slovenske kulturno-gospodarske zveze 66 IOLE NAMOR, Svetilnik, ki je preganjal temo bojazni in krivice 76 BRANKO MARUŠIČ Beneška Slovenija v očeh zgodovinarjev NAŠI LJUDJE 85 LUCIA TRUSGNACH - CEKOVA, Spomin na “učitelje" 88 TOMAŽ PAVŠIČ, Gospod Franc, povezovalec ljudi ob Soči in Nadiži 91 93 107 110 113 115 135 137 144 149 156 165 171 175 BONS. RIZIERI DE TINA, Bons. Franc Rupnik, predi di grande umanitàt, di biele viàrgiture mental MSGR. RIZIERI DE TINA, Mons. Franc Rupnik, duhovnik velike človekoljubnosti in odprtosti JOŽE ŠTUCIN, Giuseppe Floreancig - Kokoc, pripovedovalec VALENTINO FLOREANCIG - KOKOC, Naš malin dol pod puojan GIUSEPPE FLOREANCIG - KOKOC, Liep klabuk JERNEJ MLEKUŽ, »Dikle«. Tiha zgodba ZGODBE OB MEJI IV. IN V. RAZRED DVOJEZIČNE OSNOVNE ŠOLE V ŠPETRU Me.Ja = Me.Ne LUIGI RAIMONDI COMINESI Tavanje po spominu: zapuščena suknja JOŽICA STRGAR, Zgodbe izza Idrije DANILA ZULIJAN KUMAR, Zgodba o tem, kako so na Velikonočni ponedeljek letele pomaranče čez Idrijo DUŠAN JUG, Moja doživetja Benečije in meje na Kolovratu ZDRAVKO LIKAR, Tri zgodbe iz Posočja RICCARDO RUTTAR, Parvi Maj 2004 MOJCA RAVNIK, Podklanec, 1. Maja 2004 183 187 189 193 198 200 205 207 212 215 219 223 PESMI IN BESEDE CLAUDIA SALAMANT, Sedim na korite an gledan muoj majhan obraz tu uod ALOJZ JERONČIČ Dve pesmi RENZO GARIUP, Tri želje... adna pa ne MORENO MIORELLI, Bližnja srečanja z “drugačnimi” umetniki BRUNA BALLOCH, Učilo LUIGIA NEGRO, Dvi z Rezije IZ DELA ANTONIO DE TONI, Načrt “Poti miru v Benečiji” MIHA MLINAR, 0 dveh čezmejnih arheoloških projektih DAMJANA FORTUNAT ČERNILOGAR, Tolminski muzej in leto 2004 NATAŠA KOMAC Raziskovalna tabora Kanalska dolina 2003 in 2004 KULTURNO DRUŠTVO IVAN TRINKO Iz našega dela SLOVENSKA BIBLIOGRAFIJA VIDEMSKE POKRAJINE KSENIJA MAJOVSKI - NARODNA IN ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA, TRST TRINKOV KOLEDAR za leto 2005 izdalo in založilo kulturno društvo “Ivan Trinko” - Čedad Zanj: predsednik Michele Obit registriran na sodišču v Vidnu dne 29.12.1998 št.30 Tisk: Juliagraf s.n.c. (Premariacco, UD) 2004 kdivantrinko@libero.it tel., fax.: +39 0432.731386 Uredili: Lucia Trusgnach, Jole Namor (odgovorna urednica) Slika na platnici: Ivan Trinko, Veliko drevo na Tarčmunu Prevodi: Ace Mermolja, Ravel Kodrič, Jadranka Križman, Damijan Visentin Lektoriranje: Marija Cenda, Živa Gruden Priloga: Mjuta Povasnica - Ivan Trinko, pravi pesnik Beneške Slovenije/Ivan Trinko, il vero poeta della Slavia italiana Izdajo sta omogočila Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in dežela FJK uff. sup. 2. omara TRINK.OV KOLEDAR 2005 Inv.št.: 5793 MJUTA POVASNICA IVAN TRINKO PRAVI PESNIK BENEŠKE SLOVENIJE IL VERO POETA DELLA SLAVIA ITALIANA KULTURNO DRUŠTVO IVAN TRINKO ČEDAD Ivan Trinko je stal kot stoletno drevo prijateljistva med dvema svetoma in skušal kljub vsem viharjem uglajati pota sožitju in razumevanju. Ivan Trinko era come un albero centenario dell'amicizia tra due mondi, e ha tentato, contro tutte le avversità, di spianare la strada della convivenza e della comprensione. Ivan Trinko, pravi pesnik Beneške Slovenije MJUTA POVASNICA Lik Ivana Trinka je med beneškimi kulturnimi delavci zagotovo videti edinstven. V primerjavi z drugimi beneškimi razumniki velja upoštevati, da je svojo učenost razdajal bodisi v italijanščini kot v slovenščini. Življenje se mu je razpelo čez obe stoletji, večjidel pa ga je preživel v Vidnu, odkar je namreč stopil v semenišče pa vse do vrnitve v Tarčmun (Sovodnje), ko mu je bilo že 77 let. Oglejmo si na kratko njegov življenjepis. Ivan Trinko (sam je poskrbel za slovensko različico lastnega imena in ga takega vpisal tudi v uradne listine) se je rodil na Tarčmunu, hribovski vasici v Benečiji, 25. januarja 1863 (tri leta pred pripojitvijo dežele k Italiji) v revni kmečki družini Pjernovih, kakršne so pač družine v naših hribih. Osnovno šolo je obiskoval v Jelini. Do šole je od doma vodila strma steza. Učiteljica je v malem Ivanu prav kmalu odkrila bistrega in marljivega učenca. Šolanje je sam Trinko opisal z dobršno mero hudomušnosti: ves pouk je potekal v italijanščini, v jeziku, ki je bil otrokom tuj in ki so se ga v prvih treh razredih nižje stopnje osnovne šole komajda, če sploh, naučili. Šele za časa odraščanja je mali Ivan odkril sorodno vez med domačim narečjem in knjižno slovenščino ter njenimi zakonitostmi in književnostjo. Domači kaplan je družino pregovoril, da so otroka dali v nadaljnje šolanje in je tako lahko dopolnil višjo stopnjo osnovne šole (četrti in peti razred) v Čedadu in stopil v Vidnu v semenišče. Mladi Trinko se je odlikoval tudi pri tem zahtevnem študiju. Predstojniki niso spregledali njegovih vrlin. Zato ga niso napotili v kaplansko službo, pač pa so ga zadržali pri vse pomembnejših in odgovornejših nalogah v semenišču in mu nazadnje zaupali službo profesorja teologije. Predmet je poučeval vse do leta 1940. Poleg tega so mu dodelili tudi nalogo spovednika, pozneje pa še ravnatelja v Zavodu redovnic ponižnih plemkinj. Pisatelj in pesnik Ivan Trinko je bil v prvi vrsti dušni pastir in vzgojitelj, ob tem pa še kulturni delavec, znanstvenik in politik. S knjižno slovenščino in s slovensko kulturo se je seznanil iz knjig na spodbudo tarčmunskega kaplana ter pesnika in pisatelja Petra Podreke. Trinko je z doma prav gotovo poznal slovenske knjige, ki jih je celovška Mohorjeva družba širila po vsem slovenskem jezikovnem prostoru, vendar ga vsebina tistih spisov ni pritegnila tako, kot so ga knjižna dela. Odkritje slovenskih knjig ga je zaznamovalo za vse življenje. Strastno se je predal študiju in književnosti in se prav kmalu tudi sam skusil v pisanju, zlasti še v pesnikovanju. Njegovo pesniško in pisateljsko prizadevanje v slovenščini je po kakovosti izdelkov seglo daleč onkraj dometa vseh drugih beneških piscev bodisi po jezikovni kot tudi po izraznooblikovni, izpovedni in pesniški moči. Trinko je še zlasti v svojih zrelih letih, ko je dodobra obvladal slovenščino, napisal nadvse zanimiva pesniška in prozna dela, ob tem pa še nebroj poročil, člankov in pripovedi. Njegova dela so tiskali v Ljubljani in v Gorici, njegovi občudovalci, med njimi je nedaleč od Kobarida živel Simon Gregorčič, so menili, da je s Trinkom vzniknil pristni pevec Benečije. Književno delo Ivana Trinka se odlikuje tudi po obsegu. Šlo je za vztrajen in nepretrgan napor. V osrednji Sloveniji je bilo pesnikovanje v slovenščini tedaj že jezikovno zrelo in slogovno pretanjeno, zato tedanja kritika ni bila ravno prizanesljiva do stihov, ki jih je klepal novi slovenski pesnik. Spotikala se je ob njegovo jezikovno okornost, ob metrične spodrsljaje in ob tedaj že zastarelo narodnoobrambno vznesenost. Vendar smemo Trinka v vseh pogledih uvrstiti v zgodovino slovenskega slovstva kot izraz kulturnega prostora, ki ni imel dostopa do šolanja v slovenščini in zatorej do slovenske kulture. Kljub trditvam nekaterih imenitnih osebnosti' zato Trinka ne kaže uvrščati med narečne pesnike: Trinko je v resnici stremel za tem, da bi postal polnokrvni slovenski pesnik. O tem pričajo vsa njegova dela. Po narečnih besedah je segel le tedaj, ko so mu pomagale iz metrične zagate ali pa zavoljo izrazitosti. Ivan Trinko pa je pisal in 1. Specogna, Mizzau, Di Rito: Ivan Trinko, Udine 1974, str. 11 pesnikoval tudi v italijanščini. Še več: v italijanščini je bil povsem doma, saj se je v tem jeziku vseskozi šolal in je bil vseskozi v stiku z italijansko kulturo. Odločitev v prid slovenščine ga je stala nemalo žrtev, narekoval pa mu jo je trden namen, da se vzpostavi kot slovenski književnik. Ivana Trinka je študij jezikov veselil, zato se je poleg slovenščine lotil še drugih slovanskih jezikov: srbohrvaščine, češčine, poljščine, zlasti pa še ruščine. V prenekaterem spisu je Trinko izpovedal ljubezen do vsega slovanskega sveta, zato so mu ovešali vseslovanstvo. Slavist in prevajalec Jezikovna podkovanost mu je omogočila razvejano občevanje s premnogimi evropskimi učenjaki, med njimi tudi s poljskim jezikoslovcem Baudouinom de Courtenayem. Postal je skratka ugleden in priznan posrednik med italijansko in slovansko omiko, med kulturami narodov vzhodne Evrope in romanskim svetom. K temu so prispevali številni prevodi iz italijanščine, iz slovenščine in iz drugih slovanskih jezikov. Z njimi je v Italiji prispeval k širjenju vedenja o slovanskem slovstvu, v prvi vrsti slovenskega, saj je bilo tedaj v tistem okolju malone neznano. V tem pogledu gre Ivanu Trinku med italijanskimi kulturniki prvenstvo. Vendar se v svojih prizadevanjih ni omejil na polje književnosti in znanosti. Bil je tudi glasbenik, skladatelj, prav dostojen likovnik. Politična dejavnost Omeniti velja njegovo dolgotrajno politično delovanje v vlogi pristaša političnih naukov duhovnika Luigija Sturza in ljudske stranke; ta se je namreč zavzemala za politično vpreženost katoličanov v italijanski družbi in za odpravo odmaknjenosti od politike, ki jo je narekovala neizprosnost Svetega Sedeža v zvezi z rimskim vprašanjem. V tej politični naravnanosti je Trinko veljal za eno najuglednejših osebnosti. Kljub nepopustljivemu tradicionalizmu na področju verskih naukov je bil Trinko prožen novator na socialnem polju. Prizadeval si je za izboljšanje življenjskih pogojev Benečanov, za gradnjo cest, v prid kmetijstva in šolstva. V tem pogledu je zaznaven njegov donesek v videnskem pokrajinskem svetu, saj je bil kar nekajkrat vanj izvoljen in je v njem deloval celih 21 let od leta 1902 do leta 1923. Nazadnje je bil celo član pokrajinskega izvršnega telesa. V svojih številnih posegih v razpravo je upravitelje spodbujal k ukrepom, ki naj strežejo potrebam Benečije. Kdaj pa kdaj ga je potegnilo v polemično obračunavanje s protiklerikalno liberalno večino, vendar je pri tem ohranjal zadržan in politično oprezen ton, ker se je zavedal, da se sicer izpostavlja morebitnim zlorabam. Ker mu je bila govorniška vznesenost tuja, je svoje misli raje zaupal pisani kot pa govorjeni besedi. Ko se je umaknil na Tarčmun, je veljal za živo pričo hotenj Slovencev v Videnški pokrajini, saj je svoje visoko pričevanje neomajno ponesel skozi raznotere politične homatije. Umrl je 26. junija 1954 pri 91 letih. K poslednjemu počitku so ga pospremili množica domačinov, zastopniki oblasti in številni častilci in občudovalci. Trinkovo delo • Neobjavljeni zvezki Neobjavljeni zvezki Trinkovih mladostnih pesmi so (po SBL, op ur.) naslednji: I - Slovenske pesmice, 1880 v ko ffiij^i/i/rvCKj AAAfou pvì zayiìJ syuxs /bCouv-v /majAju ‘AAAev 4-*' (rfo-uGj/ ^{rrujtc^/ yiLei$Atì^, 9rìÀA^-CU féo piasi l£otnriZ^ ZjzJjZsWjl. ^trAnAsv^^ A/?m/;p-oAj-tJ Ay j shxjAlfrj ^jwvtjsnù> Vi/Lisi, /nvi ^lyetusyvo^^ Pi, Z-c*.Jby J^odv TmyìAi ^Apxn^'vuiy tyPbì.p'OW ^t II - Pesmice, 1880-81 III - Mrtvaške pesmice, 1882 IV - Pesmice, 1883 Iz njih podajamo eno od mladostnih pesmi: Bajtica moja O ljuba moja bajtica, Kako si mi ti Draga! Pri tebi serce ranjeno Zaceli radost blaga. 0 bajtica pozdravim te Pozdravim ptičke mile, Pozdravim krasne tràtice Ki cvetke so rodile. Iz rokopisnega zvezka z naslovom Pesmice in podpisom Janez Trinko Tarčmunjan smo vzeli spodnjo mladostno pesem, v kateri je pesnik prazno odtekanje svojih dni primerjal z vodnim slapom. Gre za občuteno, iskreno in oblikovno ubrano izpoved: Pri slapu Tu sedim pri slapu Nem gledaje v žrelo, Kamor je že vode Toliko zgrmelo; In grenki mi čuti V prsih se rodijo, 1 gorke solzice Se v očeh svetlijo. Ah, ti slap grmeči! Niso vodi tvoji Slični brezkoristni, Prazni Dnevi moji? • Objavljena dela Svoja prva dela je Trinko objavil v slovenskih revijah Ljubljanski zvon, Slovan, Dom in svet ter Slovenka začenši z letom 1885, ko je pesniku bilo 22 let. Leta 1897 je na spodbudo Simona Gregorčiča objavil v Gorici pesniško zbirko z naslovom Poezije. Izbirčnejša pesniška kritika avtorju ni izkazala naklonjenosti. To ga je prizadelo do te mere, da je navzlic opaznemu napredku naposled opustil pesnikovanje. V pesmi Modropevki se je ponorčeval iz svojega mučnega prebijanja skozi jezikovno robidovje, da bi se domogel do pesniške neoporečnosti: muza mu bojda ni bila naklonejna, zato se mu pesem ne izvija iz grla ljubko kakor slavčku, muza je do njega neusmiljena, struna se mu oglaša hripavo in neubrano. Navedimo drugo in tretjo od treh štirivrstičnih kitic: Zakaj ni struna moja ko Preširna Da bi zapèl na slavo majke Slave? Da bi okrog donela sladka, mirna Ko glas slaviča zelenè dobrave? Nevsmiljena mi, petja ti Modrica! Zakaj, povejmi, nesi mi prijazna? Oh, zakaj gosli mojih da strunica Hripavi glas, vse harmonije prazna? Zbirka Poezije Za najpopolnejše Trinkovo delo veljajo Poezije. Izšle so v Gorici leta 1897 in vsebujejo raznotere pesmi, od lirično izpovednih do zgodovinsko epskih. Zbirka prinaša kakih trideset pesmi. Nastale so v obdobju več let, nekatere med njimi so izrazito dolge. Take so na primer oda Jeleni Črnogorski, kneginji neapeljski (144 stihov), ciklus Razpršeno listje (58 po tri kitice po štiri stihe za skupnih 696 stihov) ter pesmi Nesloga (205 stihov), Oglej (248 stihov) in Pad Ogleja (413 stihov). Naj tu predstavim pesem Jeleni Črnogorski, ki jo je sicer doletel kak slogovni očitek, a se nam vendar zdi značilna za tedanji čas. Nastala je leta 1896 ob poroki med prestolonaslednikom Vittoriom Emanuelejem in Jeleno Črnogorsko, kneginjo neapeljsko. V pesmi se nam Italija razgrne kot polje, ki so ga brezbožci opustošili, razdejali so ga socialni nemiri, beda, izseljevanje in nesreče, ki so jih priklicale etiopske pustolovščine. Oglejmo si nekaj odlomkov. Slovanska kneginja, ki jo je ob rojstvu obiskala rojenica, je svojo domovino zapustila, ker ji je bilo tako usojeno: A tebi pa u zibelko je malo življenja solnce lepo zasijalo. Iz neba je kot zlati sen priplula nad mehke ti blazine rojenica, z veselim cvetjem zibelko obsula in božala ti lica, skrivnostno nekaj šepnila ti v uho, in zopet se zgubila v noč je gluho. ... Kneginji se je torej usoda izpolnila, prišla je v Italijo: Od Črnegore sivega pogorja čez sinji zrak, sem daleč preko morja čez Italske ravnine - zdaj zvezda tvoja seva - in planine kot svit lo sonce rano. ... Toda Jelenino novo domovino pestijo beda in nemiri: ...Oh, Bog neskončno mili! Potrt in gol vzdihuje, stoka, cvili, na cesti pada samega ti glada, brez upanja, brez dela nešteti rod. Trgovstvo, obrtnija povsod pod težko butaro se zvija. Vse ruši se, propada. A dežela že sama več ne vé, kam bi se dela. Odtod ogorčeno žuganje: Italija, Italija! sirota brez slave in brez časti, kako globoko morala si pasti!... Li vstala bo? Ni H še polna mera? A nastopil bo nov rod srčnih junakov, ki bodo z vero in delovno vnemo domovino odrešili. Pesnik roti slovansko kneginjo, naj dvigne prapor miru in sloge: Ti sipaj novo luč v sredino teme, ti sejaj nov seme, oh, seme dobre volje, u src poštenih rodovitno polje. Razvij zastavo nam mirò in sprave, pospeši težnje prave, da skoraj nam na nebu zatrepeče vstajenja zora, dan rešenja, sreče! Toda italijanski narod so doletele kaj hujše preizkušnje! Epsko zgodovinske pesmi S pesmijo Jeleni Črnogorski - ki je sicer v sedanjiku - smo postregli s primerom pesmi epsko zgodovinskega značaja, ki sodi v skupino Trinkovih zahtevnejših in daljših poezij. V kratkem pregledu Trinkovih poezij je zdaj na vrsti pesnitev Oglej. Vzemimo v pretres nekaj njenih značilnejših odlomkov, ki jih bomo povezali s povzetki izpuščenih verzov. Skozi 248 enajstercev se zvrstijo trije oglejski prizori. Rešeto nemara prestroge kritike je v tem razvejanem pesniškem sestavku obelodanilo nekaj pesniških in jezikovnih arhaizmov, kajti upoštevati gre, da gre za delo avtorja, ki se je knjižne slovenčine naučil iz knjig in iz preskromnih - če odmislimo Gregoričiča -stikov s slovenskimi književniki. Oglej pa je v vsakem primeru čeden pesniški sestavek, ki izpričuje stopnjo obvladovanja slovenščine, ki je dotlej ni dosegel noben beneški pisec. Oglejmo si na kratko to pesnitev. V nastopnem, prijaznem nočnem prizoru mesec sije na zemljo, pesnik je omamljen od čarobne opojnosti noči. Daleč na obzorju se ravan izgublja v svetlem pasu lagune. V navedenem odlomku zlahka prepoznamo poznoromantične prvine. Bilà je noč. Sanjavo mesec z neba na zemljo sipal je snežene žarke, in lahko vetrec šumel je po drevji. Valovi so opojne me dišave obdajali in zibali se v mraku. Pri oknu slonel sem in ves zatópljen v premišljevanje gledal sem in motril. Čardbna noč! pogled prekrasen z gore v podnožje cvetno, v tihi dol pred menoj, in dalje dalje po razvani širni. Tam daleč, doli na obzorju jasnem, kjer nebo z zemljo spaja se in grli, je v svitu negotovem se blestela kot dolga črta sivkasta laguna. ... Pesniku se v snu prikaže Vila. Odvede ga s seboj v vratolomni let: Žvižgalo mi je v ušesih v silnem letu šumelo pred menój je, ko visoko sva plula v noč čez razprostrta polja, čez gozde, čez vasi, čez šum ne rekel... Drzna pesnikova domišljija razgrne pred bralca pogled na ruševine mesta, na neme priče slavne zgodovine, na razrušeno zidovje in stebrovje, na zapuščene grobove in nagrobnike. Sledi prizor, ki nam v spomin prikliče Uga Foscola: samotni pasji lajež sredi noči in uboga raja, ki se mukoma prebija skozi življenje: A no okoI skupine hiš, in vborni po polju razsejani davni hrami. Tu stebri, kamni, tam zidovje staro, tam zopet podrtin ogromne kope; grobovi pusti in spominske plošče so v mesečnem mi svitu se betele. Samote duh, molčanje, tajna žalost je kraljevala nad planjavo širno. Legàk vet ri ček šumel je čez polje in šum vodà se zdaj pa zdaj je slišal; Nekjé pa doli pes zamolklo lajal je v pusto noč; vse drugo blo je tiho. Pesnik se iz dremavice prebudi v istem mestu, a v času njegovega največjega razcveta: ponosno stojijo palače, svetišča, slavoloki, po širokih ulicah vrvi mogočen cesarjev sprevod, obdajata ga krili vzklikajoče množice. Z zlato cesarjevo kočijo na čelu izginja v razkošni, zlato okrašeni marmornati palači. V njej se odvija pir s plemenitaši, matronami, dekleti, glasbo sredi opojno dišečega cvetja. »To je Oglej - mu razodene Vila -Rimu dvojček!« Pesnik utone v nezavest (še pomnimo Danteja?) in se prebudi ob pogledu na Oglej v času, ko so ga zavzele barbarske horde na uničujočem pohodu proti jugu sredi krikov, krvi in konjskega topota. Spet foscolovsko obarvan prizor: Tedaj pa, oh, od severa in vzhoda odmeval se je hrup in šum zamolkel, in krik in vik in sila bojnih glasov. Hreščalo vse je, kot da vihra grozna idoč goščave bi lomila silne. I v črnem mraku brezkonečni blesek in žvenketanje kopij in oklepov; peket kopit brezbrojnih, rezgetanje, in sila črnih senc na črnih konjih na jug hitečih kot povodenj silna... Ko se pesnik naposled spet predrami, se znajde spet ob svojem oknu sredi nežnega prizora v luninem soju z romantično obarvanim epilogom: Že pozno v noč pri oknu sem se vzbudil; za gostim lesom je zahajal mesec in ostro se je risalo vrhovje na jarko osvitljenem robu neba. Šumel vetriček je lehotno v drevji. Pad Ogleja Oglejmo si zdaj drugo Trinkovo epsko-zgodovinsko pesnitev. Pad Ogleja velja ob prejšnji pesnitvi za bolj posrečeno zastopnico tega žanra pri Trinku. Pomuditi se velja pri njej ne le zavoljo lepote njenih stihov, pač pa tudi zato, ker je sam Trinko poskrbel za njeno italijansko različico. Zastor pesnitve se odgrne nad pokrajino, ki starodavnemu mestu grozi z zločestimi znamenji pustošenja in smrti. Pesnik nam nato opiše vdor Hunov, ko se kot trop sestradanih volkov razlijejo po furlanski nižini: Kakor povodenj silna, vso ravàn preplavijo oroženci nešteti. Kot volčja, od gladil razvneta čeda po pustnem polji žšne se in tuli in škriplje z ostrimi zobmi, takisto po krasnem forojuljskem polji skače di via je Hunov rod... Oglejmo si še Trinkovo italijansko različico, kjer se nam kaže njegovo obvladovanje italijanskega pesniškega jezika: Come fiumana che dai rotti monti Dopo un copioso diluviar di piova Scende muggendo ad inondare il piano; Tal dagli indarno custoditi varchi D'armata gente un fluttuar iroso Infinito si versa. E qual di lupi Per diuturno digiun rabbiosi e fieri Infesto branco negli aperti campi Scorrazza e stride e i duri denti arrota; Tale sui piani del mio bel Friuli Trascorre l'Unno. Na vrsti je zdaj pohod uničevalnih hord in obleganje mesta: v strahu pred smrtjo meščani zapuščajo vse svoje imetje. Nastopi Atila, ki vodi napad na Oglej: Od jeze bled tedaj v najhujšem gnjevu naprej, nazaj med vojsko trepečočo načelnik ljuti teka in se divja. Na silnejši naval odbite čete poživi je vnovič, novo moč, nov žar, nov srd goršč jim razpihuje v prsih. Peni se ves, grči in z zobmi škriplje kot gladen volk, ki v zimski temni noči ovohal čedo tolstih je ovac, v ograjo varno pa do njih ne more. In evo, drug napad in nov pogum in nova sila! Od obeh stranij pušic svrčečih mrak, žvenket orožja; in lestve k zidu in vrvi in bruna; naprave bojne, v zid bijoči stroji; ropot lesà, skalin izbitih tresek; jeklà odmev zvenšč, vmes jok in stok. Tu kvišku četa vzpenja se, tam pada; mešanje zgoraj in vihtenje kópij, bliskanje mečev bridkih; vrela voda, kipeče olje in goreči pesek; orožje, kamenje, razbite glave, odsekani tù udje, ondu trupla, l/se šumno v niž, i/se križema se suje! Pa še v italijanščini: Più fiero assalto tutt'infiamma e spinge, E rugge e freme, come lion digiuno Allora che d'infra le ferrate sbarre Scorge ed annasa il cibo, e non l'arriva. Novo furor, novello assalto all’alte Mura potenti; e quinci e quindi immenso Nugolo d'infiammanti dardi; e scale E funi e travi e bellici stromenti; E un cozzar d'arieti ferrati; Lesto un ascendere e un cader riversi; E dall'alto un ferir di spade e lance Un diluviar d'ignita arena, d'olio Fervente e d'acqua e sassi; Un incalzare, Precipitarsi e ripiegar; di mozzi Capi e di membra tronche e di cadaveri Un rotolare al suolo; un grido, un urlo Disperato di mille voci e mille Insiem confuse e miste; e fra cotanto Romor un largo gorgogliar di sangue, E de' feriti un gemer lungo e fioco, Un affannoso rantolar di morte... Žaloigre je zdaj konec, Ogleja ni več. Kjer je stalo ponosno velemesto, zdaj vladata pustošenje in smrt. Bazilike, forumi, nekdaj kvišku kipeči stolpi so le še neizmerna ruševina, ki priča o božjem prekletstvu nad njega dni bahavo oholim rimskim mestom. Le ruševine kljubujejo stoletjem kot nema priča njegove veličine in le še kmetov lemež se še kdaj pa kdaj spotakne vanje in s tem izzove gospodarjevo robantenje: Po ulicah nekdanjih in po trgih, od izprevodov nekdaj mrgolečih, pa s plugom ostrim dolge brazde rezal pod sotncem bo pekočim poljedelec, in morda glasno klel, če plug gredé ob slaven kamen marmornat zadene... In v italijanski verziji: ... ovver solerte Sotto il cocente sol il curvo aratro Vi guiderà il bifolco, in sua loquela Alto imprecando, se nel cavo solco Improvviso urterà sepolto un marmo, Un capitello, un fregio, un elmo, un brando. Tudi iz tega odlomka veje duh Foscolovih Grobišč. Izvrstni so očitno tudi italijanski stihi, dasiravno so jeziku v njih očitali vznesenost in zastarelost. Pesnitev sklene ponižni poklon božji previdnosti. Človek naj ji ne kljubuje. Privid davnine Za ta kratki izbor Trinkovih pesnitev smo odbrali še en epski sestavek, le da ga tokrat preveva avtorjevo ponotranjeno doživljanje dogajanja. Povod zanj je bežen privid, ki se avtorju utrne ob arhivskem odkritju starodavnih listin, ki se očitno nanašajo na naše prednike. V teh stihih ni zaznati retoričnega poudarka, ki sicer Trinku ni tuj, kot priča na primer pesem Slovencem, saj v njenem pesniškem tonu ne prepoznamo nravi in vloge slovenskega naroda. Poglejmo primer: Pozdravljam vas, oj narodna zaveza boriteljev, vas, male domovine nevstrašne hčerke in jeklene sine! Kot vihra gromonosna nasprotujočih sil divja vam jeza nad bistrimi glavàmi; a trdna in ponosna po koncu vam stoji pri glavi glava. V pesmi Ob stari listini pa so sence davnih prednikov, ljudstva, ki se je napotilo v svojo poznejšo domovino, videti človeške in resnične. Nastopni prizor je običajen: pokrajina se pred pesnikovimi duhovnimi očmi razgrne v čarobnem luninem siju, ker se je zazrl v zgodovinsko listino. Pogled na sprevod senc beneških prednikov ga povsem prevzame: Mrjè svetilka moja, ker pozno še bedim; zamišljen pri listini iz davnih lét slonim. Jednakomerno ura na steni se glasi, okrog v globokem miru vse spava, vse molči. Pošilja mesec v sobo srebrni svetli žar; jednajst že ura bije, a kaj mi nje udar? Kakó čarobno-milo skrivnosten polumrak obstira me! Prečuden se zdi mi lunin trak! Pa še nočni privid: Očaki sivolasni pred mano se vrte junaki dolgobradi in deklice brdké; Mladine živobujne naspè se zbor cvetàn in babic se in mater in dece broj glasàn. Šepet in góvor, smehi in petja glas krepàk o pozni uri vdarja skoz tihi nočni zràk. Nenadoma se pesniku razločno oglasi ljubi domači jezik: Kaj res moj dragi jezik mi bije na uho? Razodene se mu smisel privida: Oh, vem! iz starodavnih vi vstali ste grobov in sem se potrudili ogledat svet si nov. Nov svet, oh, beda naša, nekdanji siavski raj, od tujega navala prepravljen od nekdaj! Oh, kje so vaša séla, kje sled je vaših koč? Teh nekaj stihov je v italijanščino prepesnil Pavel Petričič: Oh, lo so. Dai sepolcri antichi giungete a visitare il mondo nuovo: il mondo nuovo? La miseria nostra! Travolto hanno da tempo il vostro antico glorioso mondo le straniere ondate. Dove sono ora i vostri insediamenti? E dove le tracce degli abitanti vostri? Dov’è la gloria dei lontani tempi e la severa forza? Prizor se razblini, luna se skrije za oblak. Odbije polnoč. Zgodbe je konec. Samotna muza Trinko je dolga leta prebil v Vidnu sprva kot študent, nato še kot profesor, zato ga je pogosto mučilo domotožje po domači vasi in domačinih. Vendar velja upoštevati, da mu delo ni preprečilo, da bi se pogosteje podajal v Benečijo, pač pa so mu dušno pastirstvo, študij, mnogotere ugledne dejavnosti ter znanstva, ki jih je navezal z mnogimi uglednimi kulturniki, nudila brez vsakršnega dvoma veliko zadoščenja in zadovoljstva. Pogost motiv oddaljenosti od domačih krajev in občutka odtujenosti v tujem okolju lahko potemtakem razumemo tudi kot pesniško pretvezo. Ne gre pa spregledati, da je v takih razmerah pesniku bilo vendarle onemogočeno, da bi neposredno, ne zgolj iz knjig, črpal iz slovenskega kulturnega zaklada. Pomudimo se sedaj pri drugouvrščeni pesmi iz zbirke njegovih Poezij iz leta 1897. Naslov pesmi se glasi Moje pesmi. Navdihuje jih - pravi Trinko - samotna muza na tujih tleh, v mučni puščavi jih mori osamljenost. Pesnik zato pričakuje razumevajočo prizanesljivost do njegovega položaja, saj bi pesmi bile po obliki zanesljivo bolj posrečene, ko bi cvetele v okolju, ki bi bilo njegovim prizadevanjem prijaznejše. Trinkovim stihom se v tem primeru po mnenju profesorice Fedore Ferluga Petronio pozna Prešernov zgled. Pogost primer samote je tu izražen v kratki pesmi iz samih desetih stihov. Jedrnatost in domišljenost te pesmi nas kar vabita k neokrnjeni objavi tega bisera: Moje pesmi Na tujem nas osamljena je Vila šepetom tajnim tiho navdihnila. Kakòr čez noč, oh, temne nevesele v pustinji žalostni smo se spočele. Samote duh obsipal ni s sijajem, z ledenim nas je davil ogrljajem. Da zvezde nam svetlejše so žarele, krepkeje, veseleje pač bi pele. TÓ pomni, brate, krivo nas ne sodi! Prav motri, umi nas in zdrav nam bodi! Italijanski prevod Pavla Petričiča se glasi: In segreto sussurro, solitaria e sommessa una musa cì ispirava in terra straniera, come la notte nel penoso deserto, generate nella tristezza oscura. Non ci avvolgeva in una chiara luce lo spirito della solitudine, ma in angoscioso e gelido collare. Con stelle più lucenti certamente avremmo noi cantato con rinnovata forza e con più gioia. Fratello, a questo pensa, non giudicarci male! Considera ogni cosa e stà in salute! Trinkova pesem... v zimskem večeru Pred koncem te kratke antologije Trinkovega pesniškega ustvarjanja preberimo skupaj še izpovedno pesem z naslovom Zimski večer. Motiva viharne noči kot knjižne prispodobe njegovega čustvovanja se je Trinko oklenil v kar nekaj sestavkih. Srečujemo pa ga tudi sicer pri mnogih slovanskih pesnikih in je sploh značilen za romantično čustvovanje 19. stoletja. Tudi največji ruski pesnik Aleksander Puškin se je kar nekajkrat pomudil pri motivu viharne noči: njegova lepa pesem iz leta 1825 nosi celo enak naslov kot Trinkova: Zimnij vječer. Pri Puškinu se viharnemu vrtincu, ki je zajel revno kočo, zoperstavlja opojno pozabljenje, ki ga nudita zvrhano poln kozarec in sladko petje, ki nadkrlli bolečino. Ozračje je pri njem že malone impresionistično, medtem ko so Trinkovi stihi notranje bolj razrvani, tesnobni in filozofsko nadahnjeni. Motiv notranjega viharja, trpljenja vse tja do obupa se tu vrača z vso močjo, ukroti ga lahko le odsostnost zavesti v snu, ki spominja na začasno smrt. Vihar je Trinku prispodoba življenja in bojev v njem. Pesem iz osmih kitic po štiri enajsterce razgrne na samem začetku pogled na nočni prizor: Kaj misliš, kaj, oh matuška zemljica! Ko mrzel dež vso noč ti bije lica, in vihra pleše nad teboj snežena, in srce sapa ti mori ledena? Pri tem velja opozoriti na besedo matuška, ker je očitno Izposojenka iz ruščine. Sede v izbi pesnik prisluškuje viharju v srcu: Iz tihe sobe, temne, osamele osupel, plah poslušam boje smele. U mali peči plam vrši, praskeče, a srce v prsih vzbunjeno trepeče. Sledi vzporednica med življenjem in nočno vihro, jezo, boji in bolečino. Življenje, ah, življenje naše! ni li podobno zunaj tam besneče j sili?... In premišljujem čudno to življenje, ves srd, vse boje, vse njegà trpljenje. Tudi tem vrsticam podajamo Petričičev prosti prevod v italijanščino: Che pensi, terra madre, quando l’intera notte la pioggia fredda ti ferisce il volto e danza la tormenta e il gelido respiro il cuore ti ferisce? Come dentro un manto di morte avvolta nel buio e dintorno tutto è tumulto urlo e gigantesca lotta, le furie tutte, nate dal suo seno, si scuotono nell'ira. In še naprej: Non è forse la vita simile alla bufera? E perciò penso che la vita è strana: ira, dolore e lotta... A pride mir: La fiamma nella stufa muore e la tenebra si leva opaca dagli angoli e mi abbraccia. Ripiegano intrecciati i miei pensieri strani. Si offusca la mia vista e gli occhi si chiudono ormai stanchi. E mugghia la tempesta nella notte mentre nell’incoscienza lo spirito si immerge. BIBLIOGRAFIJA/BIBLIOGRAFIA A. Budal (ur./a cura di), Ivan Trinko, Spisi - Trst, 1964 Trinkov koledar - razni letniki / numeri vari G. Specogna, A, Mizzau, A. Di Rito, Ivan Trinko, Udine, Comunità delle Valli del Natisone, 1974 P, Gujon, M. Qualizza, N. Zuanella, Ivan Trinko, Čedad, Kulturno društvo Ivan Trinko, 1979 F. Ferluga Petronio, Ivan Trinko, poeta e scrittore della Slavia Veneta, Padova, 1984 P. Zovatto, M. Jevnikar, F, Ferluga, M. Vertovec, N, Zuanella, M. Qualizza, Ricerche su Ivan Trinko, Udine, Provincia di Udine, 1986 Ivan Trinko, il vero poeta della Slavia italiana MJUTA POVASNICA La figura di Ivan Trinko, fra gli uomini di cultura della Slavia appare senz'altro unica. Rispetto agli altri intellettuali della Slavia c’è da tener presente che egli fu uno studioso sia di lingua italiana che di lingua slovena. Vissuto a cavallo dei due secoli, trascorse buona parte della sua lunga esistenza a Udine: da quando intraprese gli studi al seminario fino al rientro a Tercimonte (Savogna), quando aveva ormai settantasette anni. Facciamo una rapida biografia. Ivan Trinko (fu lui stesso a trascrivere il proprio nome in sloveno ed introdurlo in questa forma nei documenti) nacque in un paesino di montagna, Tercimonte, il 25 gennaio 1863 (tre anni prima dell'annessione all’Italia) nella modesta famiglia dei Piernovi, piccoli contadini come tutte le famiglie della nostra montagna. Alla scuola elementare di Jellina, che raggiungeva lungo un ripido sentiero, si fece notare dalla maestra per la vivace intelligenza e l’attitudine allo studio. Quella scuola fu poi descritta con una buona dose di humor dallo stesso Trinko: tutte le lezioni si svolgevano in italiano con bambini che non ne sapevano una parola e di rado imparavano granché nei tre anni di corso elementare inferiore, prima, seconda e terza classe. Solo nell'adolescenza Trinko giovinetto scoprì il legame del dialetto sloveno domestico con la lingua slovena colta, le sue regole e la sua letteratura. Fu il cappellano del paese a convincere la famiglia a far proseguire gli studi al figliolo prima per completare il corso elementare superiore (quarta e quinta) a Cividale e poi a studiare nel seminario di Udine. Anche in questi studi impegnativi il giovane Trinko si distinse e si fece conoscere ai superiori per le sue doti. Perciò, invece di essere avviato a fare il cappellano, venne trattenuto con incarichi sempre più importanti in seminario e nominato infine professore di teologia, incarico che conservò fino al 1940. Ebbe anche l’incarico prima di confessore e poi di direttore del Collegio delle Nobili Dimesse. Scrittore e poeta Ivan Trinko fu in primo luogo sacerdote ed educatore, quindi uomo di cultura, studioso e uomo politico. Il suo incontro con la lingua e la cultura slovena avvenne attraverso i libri, con lo stimolo di don Pietro Podrecca, poeta e scrittore, cappellano per alcuni anni a Tercimonte. Trinko aveva sicuramente visto a casa gli opuscoli sloveni che la Società di Sant'Ermacora di Klagenfurt diffondeva in tutto il territorio linguistico sloveno, ma il contenuto di questi scritti non lo attrasse quanto i veri testi letterari. La scoperta dei libri sloveni fu determinante per tutta la sua vita. Si gettò con passione nello studio e nelle lettere e ben presto cominciò lui stesso a scrivere, prima di tutto poesie. Il suo lavoro poetico e letterario in lingua slovena andò molto oltre, nella qualità delle opere, di tutti gli altri scrittori della Slavia, sia dal punto di vista linguistico che quello espressivo, lirico e poetico. Soprattutto nella maturità, quando raggiunse il pieno possesso della lingua slovena, Trinko produsse opere di grande interesse, in poesia e in prosa, relazioni, articoli e racconti. Le sue opere vennero pubblicate a Lubiana e Gorizia ed a giudizio dei suoi estimatori, come Simon Gregorčič che viveva presso Caporetto, con Trinko era nato II vero poeta della Slavia Italiana. Anche qualitativamente l’opera letteraria di Ivan Trinko fu molto vasta. Si trattò di un’attività impegnata e costante. I critici di Lubiana, dove la poesia slovena aveva assunto toni linguisticamente raffinati, non fu troppo benevola riguardo I versi del nuovo poeta sloveno. Vi trovò Impacci linguistici, improprietà metriche e retorica patriottica ormai fuori moda. Tuttavia Trinko appartiene a pieno titolo alla storia della letteratura slovena, espressione di un’area culturale cui era preclusa l'istruzione e quindi la cultura slovena. Non fu dunque un poeta dialettale come si ebbe ad affermare da qualche autorevole personaggio': l’ambizione di Trinko era quella di essere un poeta sloveno. E lo dimostrano tutte le sue opere. Usò delle parole dialettali solo in funzione metrica o semplicemente espressiva. Ivan Trinko fu anche poeta e 1. Specogna, Mizzau, Di Rito: Ivan Trinko, Udine 1974, str. 11 scrittore in lingua italiana. Anzi, l'uso perfetto dell’italiano era agevolato dal fatto di essersi istruito nel corso degli studi in questa lingua e di essere in continuo contatto con la cultura italiana. Scrivere in sloveno fu una scelta che gli costò sacrifici, scelta voluta, determinata dal deliberato intento di essere uno scrittore sloveno. Ivan Trinko ebbe una buona predisposizione allo studio delle lingue e si orientò - oltre allo sloveno -verso altre lingue slave, il serbo-croato, il ceco, il polacco e soprattutto il russo. In numerosi scritti il Trinko espresse l’amore per tutto il mondo slavo, fino ad essere etichettato come panslavista. Slavista e traduttore Le conoscenze linguistiche gli permisero di tenere fitti contatti con diversi studiosi europei, tra cui il linguista Baudouin de Courtenay. Divenne cosi un illustre e riconosciuto mediatore fra la cultura italiana ed il mondo slavo, fra le culture dei popoli dell'Europa orientale e quella latina. A ciò contribuirono le numerose traduzioni dall’italiano, dallo sloveno e dalle altre lingue slave. Grazie a queste traduzioni ampliò in Italia la conoscenza delle letterature slave ed in primo luogo della slovena, all’epoca pressoché sconosciute. Sotto questo aspetto Ivan Trinko ebbe un chiaro primato fra gli uomini di cultura italiani. Non si limitò all'attività letteraria e scientifica. Fu compositore, musicista impegnato e buon artista figurativo. L'attività politica Va poi ricordata la sua lunga attività politica come sostenitore della dottrina politica di don Luigi Sturzo e del partito popolare, che si richiamava aH’impegno dei cattolici nella società italiana ed al superamento deH'astensionismo politico dovuto all’intransigenza della Santa Sede sulla questione romana. Di questa corrente politica Trinko fu uno degli esponenti di maggior prestigio. Tradizionalista intransigente sul piano dottrinario, Trinko fu aperto innovatore sulla questione sociale: lo impegnò il miglioramento delle condizioni di vita della gente della Slavia, per le comunicazioni stradali, l’agricoltura e l’istruzione. In questo senso portò il proprio autorevole contributo nel consiglio provinciale di Udine, nel quale fu più volte eletto per ben 21 anni, dal 1902 al 1923. Negli ultimi anni fu anche membro della deputazione provinciale, cioè della giunta. Svolse numerosi interventi in cui esortò gli amministratori a provvedere alle necessità della Slavia. Talvolta si vide costretto ad inserirsi nelle polemiche con la maggioranza liberale anticlericale, mantenendo sempre un tono pacato e politicamente prudente, consapevole delle strumentalizzazioni che potevano essere fatte. Alieno dalla retorica predilesse lo scrivere al parlare. Ritiratosi a Tercimonte fu il simbolo vivente degli Sloveni della provincia di Udine, avendo portato la sua elevata testimonianza attraverso le diverse situazioni politiche. Morì a 91 anni, il 26 giugno 1954. Fu accompagnato al cimitero da una gran folla di popolo, dalle autorità e dai suoi numerosi estimatori. Opere di Trinko • I quaderni inediti Quaderni inediti di poesie giovanili di Trinko (da SBL, ndr): I - Slovenske pesmice (Poesiole slovene), 1880 ju. /tetkrn pln jtAftJu ........ */■ /A. • hi tl aì Ut) ^■M'vo aUmÀù Aj/vmoJjj. JÌL. ^/LtAi/ifo /WH iJr ^]f J\Mn h ___________ V yyolAtì K&ZAtJu Jz /ii Gt&\i 'tvtfibjjsiL .____________ i_______________ vATm^O W^' 'tvvj'1________ Pwi'foM'ìfovi j i/mimm ^ne/vi 'rrurj^ J II - Pesmice (Poesiole), 1880-81 III - Mrtvaške pesmice (Le poesie dei morti), 1882 IV - Pesmice (Poesiole), 1883 Ed ecco un brano di una poesia giovanile di Trinko tratta dai quaderni inediti: Bajtica moja O ljuba moja bajtica, Kako si mi ti Draga! Pri tebi serce ranjeno Zaceli radost blaga. 0 bajtica pozdravim te Pozdravim ptičke mile, Pozdravim krasne tràtice Ki cvetke so rodile. Dal quaderno manoscritto Pesmice (Poesiole) firmato Janez Trinko, Tarčmunjan, togliamo la seguente poesia giovanile, in cui il poeta paragona i giorni che fuggono allo scroscio di una cascata d’acqua che se ne va: un tema sentito, espresso con sincerità e proprietà: Pri slapu Tu sedim pri slapu Nem gledaje v žrelo, Kamor je že vode Toliko zgrmelo; In grenki mi čuti V prsih se rodijo, 1 gorke solzice Se v očeh svetlijo. Ah, ti slap grmeči! Niso vodi tvoji Slični brezkoristni, Prazni Dnevi moji? • Opere pubblicate Le prime opere furono pubblicate da Trinko su riviste slovene come Ljubljanski zvon, Slovan, Dom in svet e Slovenka a partire dal 1885, quando il poeta aveva 22 anni. Nel 1897, stimolato da Simon Gregorčič, pubblicò a Gorizia la raccolta Poezije. La critica letteraria più pretenziosa non accolse il poeta con favore ed egli ne fu ferito, fino a rinunciare - nonostante i suoi progressi -a scrivere versi. Nella poesia Modropevki (Alla Musa) descrisse con autoironia il disagio per le difficoltà che incontrava nella ricerca della perfezione poetica: la sua Musa non gli è propizia, perciò il suo canto non riesce melodioso come quello dell’usignolo. La Musa è spietata e la corda che vibra rende un suono rauco e privo di armonia. Riportiamo due delle tre quartine della poesia: Zakaj ni struna moja ko Preširna Da bi zapèl na slavo majke Slave? Da bi okrog donela sladka, mirna Ko glas slaviča zelene dobrave? Nevsmiljena mi, petja ti Modrica! Zakaj, povejmi, nesi mi prijazna? Oh, zakaj gosli mojih da strunica Hripavi glas, vse harmonije prazna? La raccolta delle Poezije L'opera più completa di Trinko furono le Poezije, pubblicate nel 1897 a Gorizia, raccolta comprendente poesie di vario carattere, da quello lirico-intimistico a quello epico-storico. La raccolta comprende una trentina di brani poetici, scritti in varie epoche, fra cui poesie di considerevole estensione. Cosi la poesia Jeleni Črnogorski kneginji neapeljski (Ad Elena di Montenegro principessa di Napoli) (114 versi), il ciclo Razpršeno listje (Foglie sparse) (58 brani di 3 quartine, per un totale di 696 versi), le poesie Nesloga (La discordia) (205 versi), Oglej (Aquileia) (248 versi) e Pad Ogleja (La caduta di Aquileia) (413 versi). Vogliamo ora farvi conoscere la poesia Jeleni Črnogorski, che per la verità ha raccolto qualche appunto stilistico, ma che ci pare attuale rispetto ai tempi che correvano. Fu scritta nel 1896, in occasione delle nozze del principe ereditario Vittorio Emanuele con Elena di Montenegro principessa di Napoli. Nella poesia l'Italia è presentata come un campo devastato dai nemici di Dio, dal disordine sociale, dalla miseria, dall'emigrazione e dalle sciagure provocate dalle avventure etiopiche. Ecco alcuni brani. La principessa slava, visitata alla nascita da una fata, ha lasciato il suo paese segnata dal destino: A tebi pa u zibelko je malo življenja solnce lepo zasijalo. Iz neba je kot zlati sen priplula nad mehke ti blazine rojenica, z veselim cvetjem zibelko obsula in božala ti lica, skrivnostno nekaj šepnila ti v uho, in zopet se zgubila v noč je gluho. ... Il destino della principessa si compie e raggiunge l'Italia: Od Črnegore sivega pogorja čez sinji zrak, sem daleč preko morja čez italske ravnine - zdaj zvezda tvoja seva - in planine kot svit lo sonce rano. ... Ma la nuova patria di Elena è in preda alla miseria ed al disordine: ...Oh, Bog neskončno mili! Potrt in gol vzdihuje, stoka, cvili, na cesti pada samega ti glada, brez upanja, brez dela nešteti rod. Trgovstvo, obrtnija povsod pod težko butaro se zvija. Vse ruši se, propada. A dežela že sama več ne vé, kam bi se dela. Quindi l’invettiva: Italija, Italija! sirota brez slave in brez časti, kakó globoko morala si pasti!... Li vstala bo? Ni H še polna mera? Ma sorgerà una nuova schiera di coraggiosi, che con la fede ed il lavoro porterà la patria alla salvezza. Ed il poeta implora la principessa slava ad alzare il vessillo della pace e della concordia: Ti sipaj novo luč v sredino teme, ti sejaj nov seme, oh, seme dobre volje, u src poštenih rodovitno polje. Razvij zastavo nam miru in sprave, pospeši težnje prave, da skoraj nam na nebu zatrepeče vstajenja zora, dan rešenja, sreče! Ben altre prove, tuttavia, attendevano il popolo italiano! La poesia epico-storica Con la poesia Jeleni Črnogorski abbiamo dato un saggio, in questo caso al presente, del carattere epico-storico di un gruppo di poesie di maggior impegno e lunghezza di Ivan Trinko. Nella breve antologia delle Poezije di Trinko, che svolgeremo, vogliamo ora far conoscere la poesia Oglej (Aquileia), introducendo alcuni brani originali della stessa ed un riassunto dei vari passaggi. Ricordiamo che si tratta di 248 versi endecasillabi in cui appaiono tre scene diverse della città di Aquileia. La complessa composizione poetica, passando al vaglio di una critica fin troppo severa, ha mostrato alcuni arcaismi poetici e linguistici, senza tener conto del fatto che si trattava di un lavoro di un autore che aveva imparato la lingua colta slovena sui libri e con scarsi contatti, salvo il Gregorčič, con i letterati sloveni. Oglej è comunque una bella poesìa, che dimostra una padronanza dello sloveno mai raggiunto da altri scrittori della Slavia. Passiamo al succinto commento della poesia. La scena iniziale si apre con un gentile quadro notturno, con la luna che spande sulla terra il suo chiarore, mentre i profumi della notte Incantata avvolgono il poeta. Lontano, all'orizzonte, la pianura sfuma nella luce incerta verso la striscia luminosa della laguna. Leggiamo insieme questi primi versi, in cui ritornano gli stilemi del tardo Romanticismo: Bilà je noč. Sanjavo mesec z neba na zemljo sipal je snežene žarke, In lahko vetrec šumel je po drevji. Valovi so opojne me dišave obdàjali in zibali se v mraku. Pri oknu slonel sem in ves zatopljen v premišljevanje gledal sem in motril. Čarčbna noč! pogled prekrasen z gore v podnožje cvetno, v tihi dol pred menoj, in dalje dalje po razvani širni. Tam daleč, doli na obzorju jasnem, kjer nebo z zemljo spaja se in grli, je v svitu negotovem se blestela kot dolga črta sivkasta laguna. ... II poeta è colto dal sonno e gli appare la Vila, la sua musa o fata della poesia, che conduce in un rapido volo attraverso l’aria cerulea: Žvižgalo mi je v ušesih v silnem letu šumelo pred menój je, ko visoko sva plula v noč čez razprostrta polja, čez gozde, čez vasi, čez šum ne reke!... L’ardita immagine del poeta ci porta ora su una città ridotta in rovine, cosparsa di cimeli storici, vecchie mura e colonne in sfacelo, tombe e lapidi abbandonate. Poi una scena, vicino allo stile foscoliano, del cane che latra nella notte e di povera gente in lotta per la misera sopravvivenza: A no okol skupine hiš, in vborni po polju razsejani davni hrami. Tu stebri, kamni, tam zidovje staro, tam zopet podrtin ogromne kope; grobovi pusti in spominske plošče so v mesečnem mi svitu se betele. Samote duh, molčanje, tajna žalost je kraljevala nad planjavo širno. Legàk vet ri ček šumel je čez polje in šum vodš se zdaj pa zdaj je slišal; Nekjé pa doli pes zamolklo lajal je v pusto noč; vse drugo blo je tiho. Ben presto il poeta passa dall’incoscienza che lo ha colto sulla stessa città, ai tempi del suo massimo splendore: palazzi, templi, archi di trionfo, ampie vie su cui passa il grandioso corteo deH'imperatore fra ali di folla esultante. Il corteo, su cui sovrasta la carrozza d’oro imperiale, si porta in un grande palazzo ricco di ori e marmi preziosi, per un ricco banchetto con patrizi, matrone e fanciulle, musiche e profumi di fiori. "E' Aquileia - avverte la Vila - sorella di Roma”. E di nuovo il poeta cade in uno stato di incoscienza (ricordiamo Dante?) per trovarsi di fronte al quadro di Aquileia invasa da orde barbariche in marcia verso il sud, con urla/sangue e scalpitare di cavalli: un’altra scena di sapore foscoliano: Tedaj pa, oh, od severa in vzhoda odmeval se je hrup in šum zamolkel, in krik in vik in sila bojnih glasov. HreSčalo vse je, kot da vihra grozna idoč goščave bi lomila silne. I v črnem mraku brezkonečni blesek in žvenketanje kopij in oklepov; peket kopit brezbrojnih, rezgetanje, in sila črnih senc na črnih konjih na jug hitečih kot povodenj silna... E quando il poeta esce ancora una volta dall’incoscienza, si ritrova presso la sua finestra e ripete il dolce quadro della notte di luna, con un epilogo di gusto romantico: Že pozno v noč pri oknu sem se vzbudil; za gostim lesom je zahajal mesec in ostro se je risalo vrhovje na jarko osvitljenem robu neba. Šumel vetriček je lehotno v drevji. La caduta di Aquileia Ora esamineremo la seconda poesia epico-storica di Ivan Trinko. Questa, Pad Ogleja (La caduta di Aquileia). La caduta di Aquileia insieme alla precedente è considerata tra le poesie a soggetto storico più riuscite del poeta. Ci soffermiamo su questo poemetto, il più lungo, per la bellezza dei versi e perché Trinko ne fece lui stesso una versione in italiano. La poesia si apre su uno scenario minaccioso di presagi e di rovina e di morte per l’antica città. Quindi il poeta descrive l’invasione del barbari Unni, che inondano come lupi affamato la pianura friulana: Kakor povodenj silna, vso ravàn preplavijo oroženci nešteti. Kot volčja, od gladu razvneta čeda po pustnem polji iène se in tuli in škriplje z ostrimi zobmi, takisto po krasnem forojuljskem polji skače diviaje Hunov rod... Leggiamo ora la versione in italiano di Trinko, che qui si presenta bene anche come poeta in lingua italiana: Come fiumana che dai rotti monti Dopo un copioso diluviar di piova Scende muggendo ad inondare il piano; Tal dagli indarno custoditi varchi D'armata gente un fluttuar iroso Infinito si versa. E qual di lupi Per diuturno digiun rabbiosi e fieri Infesto branco negli aperti campi Scorrazza e stride e i duri denti arrota; Tale sui piani del mio bel Friuli Trascorre l'Unno. Ed ecco la marcia delle orde distruttive degli invasori e l’assedio della città: ognuno fugge per porsi in salvo, abbandonando ogni cosa. Appare Attila che guida l’attacco contro Aquileia: Od jeze bled tedaj v najhujšem gnjevu naprej, nazaj med vojsko trepečočo načelnik ljuti teka in se divja. Na silnejši naval odbite čete poživlje vnovič, novo moč, nov žar, nov srd gorèé jim razpihuje v prsih. Peni se ves, grči in z zóbmi škriplje kot gladen volk, ki v zimski temni nčči ovohal čedo tolstih je ovàc, v ograjo varno pa do njih ne more. In evo, drug napad in nov pogum in nova sila! Od obeh stranij pušic svrčečih mrak, žvenket orožja; in lestve k zidu in vrvi in bruna; naprave bojne, v zid bijoči stroji; ropot tesà, skalin izbitih tresek; jeklà odmev zvenbč, vmes jok in stok. Tu kvišku četa vzpenja se, tam pada; mešanje zgoraj in vihtenje kópij, bliskanje mečev bridkih; vrela voda, kipeče olje in goreči pesek; orožje, kamenje, razbite glave, odsekani tù udje, ondu trupla, vse šumno v niž, vse križema se suje! Ed in italiano: Più fiero assalto tutt’infiamma e spinge, E rugge e freme, come lion digiuno Allora che d'infra le ferrate sbarre Scorge ed annasa il cibo, e non l'arriva. Novo furor, novello assalto all’alte Mura potenti; e quinci e quindi immenso Nugolo d'infiammanti dardi; e scale E funi e travi e bellici stromenti; E un cozzar d'arieti ferrati; Lesto un ascendere e un cader riversi; E dall’alto un ferir di spade e lance Un diluviar d’ignita arena, d'olio Fervente e d’acqua e sassi; Un incalzare, Precipitarsi e ripiegar; di mozzi Capi e di membra tronche e di cadaveri Un rotolare al suolo; un grido, un urlo Disperato di mille voci e mille Insiem confuse e miste; e fra cotanto Romor un largo gorgogliar di sangue, E de’ feriti un gemer lungo e fioco, Un affannoso rantolar di morte... La tragedia si compie e Aquileia non c’è più. Al suo posto solo distruzione e morte: le basiliche, i fori, le torri eccelse sono ormai una immensa rovina, maledizione divina sulla città romana già ricca e superba. Della sua gloria rimarranno nei secoli i cimeli della sua grandezza. E nei giorni futuri il contadino cozzerà con l'aratro, forse imprecando, contro qualche glorioso pezzo di marmo: Po ulicah nekdanjih in po trgih, od izprevodov nekdaj mrgolečih, pa s plugom ostrim dolge brazde reza! pod solncem bo pekočim poljedelec, in morda glasno klel, če plug gredé ob slaven kamen marmornat zadene... E nella versione italiana: ... ovver solerte Sotto il cocente sol il curvo aratro Vi guiderà il bifolco, in sua loquela Alto imprecando, se nel cavo solco Improvviso urterà sepolto un marmo, Un capitello, un fregio, un elmo, un brando. Ed anche in questo brano sentiamo l’ispirazione del Foscolo dei Sepolcri. Ottimi, come si vede, anche i versi in italiano, espressi tuttavia con un linguaggio che fu considerato pomposo e un po’ datato. Il poema si conclude con un umile omaggio alla provvidenza divina, cui l’uomo deve inchinarsi. La visione dei padri Per questa breve antologia delle opere di Ivan Trinko presentiamo ancora una poesia di carattere epico, ma più legata ad una interiorizzazione personale dell’evento. Qui esso è ancora una fugace visione stimolata dal ritrovamento in un archivio di certi documenti antichi riferentisi ai nostri antenati. Sono versi spogli da certa retorica non inusuale nel Trinko, come accade nella poesia Slovencem (Agli Sloveni), dove il tono poetico non rispecchia l'indole ed il ruolo del popolo sloveno. Ecco un esempio: Pozdravljam vas, oj narodna zaveza boriteljev, vas, male domovine nevstrašne hčerke in jeklene sine! Kot vihra gromonosna nasprotujočih sil divjà vam jeza nad bistrimi glavàmi; a trdna in ponosna po koncu vam stoji pri glavi glava. Nella poesia Ob stari listini (Sulle antiche carte), invece, le ombre degli antichi padri, del popolo in cammino verso quella che sarà la propria terra, ci appaiono umane e reali. La scena iniziale è quella consueta: un paesaggio che si distende quieto nel magico chiarore lunare sotto gli occhi del poeta, assorto nell’esame del documento storico e preso dall'apparizione del corteo delle ombre avite: Mrjè svetilka moja, ker pozno še bedim; zamišljen pri listini iz davnih iét slonim. Jednakomerno ura na steni se glasi, okrog v globokem miru vse spava, vse molči. Pošilja mesec v sobo srebrni svetli žar; jednajst že ura bije, a kaj mi nje udar? Kako čarobno-milo skrivnosten polumrak obstira me! Prečuden se zdi mi lunin trak! Ed ecco l'apparizione notturna: Očaki sivolasni pred mano se vrté junaki dolgobradi in déklice brdké; Mladine živobujne naspè se zbor cvetàn in babic se in mater in dece broj glasàn. Šepet in góvor, smehi in petja glas krepàk o pozni uri vdarja skoz tihi nočni zràk. Ed improvvisamente il poeta distingue il suono della sua cara lingua: Kaj res moj dragi jezik mi bije na uhó? Ed afferra il senso della visione: Oh, vem! iz starodavnih vi vstali ste grobov in sem se potrudili ogledat svet si nov. Nov svet, oh, beda naša, nekdanji stavski raj, od tujega navata prepravljen od nekdaj! Oh, kje so vaša séta, kje sled je vaših koč? Leggiamo ancora la versione italiana di Paolo Petricig di questi ultimi versi: Oh, lo so. Dai sepolcri antichi giungete a visitare il mondo nuovo: il mondo nuovo? La miseria nostra! Travolto hanno da tempo il vostro antico glorioso mondo le straniere ondate. Dove sono ora i vostri insediamenti? E dove le tracce degli abitanti vostri? Dov'è la gloria dei lontani tempi e la severa forza? Ormai la visone si dissolve e la luna si nasconde dentro una nuvola. Batte la mezzanotte. Tutto è finito. Una musa solitaria Trinko, che risiedette a lungo a Udine prima come studente e poi come professore, senti acutamente la lontananza dal suo paese e dalla sua gente. Si deve però considerare che la sua attività non gli impedì di raggiungere abbastanza di frequente la Slavia, mentre il suo impegno, i suoi studi, le molteplici attività di prestigio, come le conoscenze realizzate con varie personalità della cultura, rappresentarono senza dubbio un motivo di soddisfazione e gratificazione. Il motivo ricorrente della lontananza dalla sua terra e dell'estraneità in un ambiente straniero può dunque essere interpretato anche come un appiglio poetico. Tenendo però conto del fatto che, in quella situazione, il poeta si trovò impedito di attingere direttamente, e non solo con la mediazione dei libri, alla vita culturale slovena. Parliamo ora della seconda poesia, in ordine di collocazione nel libro delle Poezije del 1897: Moje pesmi (Le mie poesie). Le sue poesie, dice Trinko, sono ispirate da una musa solitaria in terra straniera, come in un deserto doloroso, soffocate dalla solitudine. Perciò il poeta chiede per i suoi versi comprensione per questa situazione, giacché esse sarebbero potute essere espresse in forma più felice in un ambiente più consono alle sue aspirazioni. I versi del Trinko in questo caso, annota la prof. Fedora Ferluga Petronio, risentono dell’influsso di Prešeren. Il motivo ricorrente della solitudine è qui espresso in una brevissima poesia di dieci versi. La brevità e la bellezza della poesia ci inducono a pubblicarla integralmente insieme ad una libera versione italiana. Moje pesmi Na tujem nas osamljena je Vila šepetom tajnim tiho navdihnila. Kakor čez noč, oh, temne nevesele v pustinji žalostni smo se spočele. Samote duh obsipal ni s sijajem, z ledenim nas je davil ogrljajem. Da zvézde nam svetlejše so žarele, krepkeje, veseleje pač bi pele. TÓ pomni, brate, krivo nas ne sodi! Prav motri, umi nas in zdrav nam bodi! Ed ecco la versione italiana di Petricig: In segreto sussurro, solitaria e sommessa una musa ci ispirava in terra straniera, come la notte nel penoso deserto, generate nella tristezza oscura. Non ci avvolgeva in una chiara luce lo spirito della solitudine, ma in angoscioso e gelido collare. Con stelle più lucenti certamente avremmo noi cantato con rinnovata forza e con più gioia Fratello, a questo pensa, non giudicarci mate! Considera ogni cosa e sta in salute! La poesia di Trinko... in una notte d'inverno Prima di concludere questa nostra breve antologia delle opere poetiche di Ivan Trinko leggiamo insieme la poesia di carattere lirico Zimski večer (Notte d’inverno). Il tema della notte di bufera, rispondente al suo stato d'animo letterario, fu ripetuto dal Trinko in diverse composizioni. Fu un tema caro a molti poeti del mondo slavo per la sua aderenza allo spirito romantico dell'Ottocento. Anche uno dei massimi poeti russi, Aleksandr Puškin, tornò varie volte sul tema della notte di tempesta: una sua bella poesia del 1825 porta proprio lo stesso titolo Zimnij viečer. In Puškin la furia della tormenta che avvolge la povera capanna rimane fissa nel quadro, al quale si contrappone la gioia dell’oblio ottenuto dal bicchiere colmo e dalla dolcezza di un canto, che vince il dolore. Si tratta di versi ormai impressionistici, mentre quelli di Trinko sono più angosciosi, tormentati e filosofici. Il motivo dell’agitazione interiore, della passione e perfino della disperazione ritorna qui con tutta la sua forza e tutto si placa nell’incoscienza del sonno, come in una morte provvisoria. La bufera per Trinko è la metafora della vita e delle sue lotte. Ecco la poesia, composta di otto quartine di endecasillabi, che si apre con l’immagine della notte: Kaj misliš, kaj, oh matuška zemljica! Ko mrzel dež vso noč ti bije lica, in vihra pleše nad teboj snežena, in srce sapa ti mori ledena? Si noti qui la parola matuška, derivata dal russo. Ed il poeta, dentro la sua stanza, sente la bufera dentro il suo cuore: Iz tihe sobe, temne, osamele osupel, plah poslušam boje smele. U mali peči plam vrši, praskeče, a srce v prsih vzbunjeno trepeče. E quindi il paragone con la vita, nella quartina che segue, con il paragone con la bufera notturna, ira, lotta e dolore: Življenje, ah, življenje naše! ni li podobno zunaj tam besneče j sili?... In premišljujem čudno to življenje, ves srd, vse boje, vse njegà trpljenje. Anche in questa poesia diamo dei brani in una libera versione in italiano: Che pensi, terra madre, quando l’intera notte la pioggia fredda ti ferisce il volto e danza la tormenta e il gelido respiro il cuore ti ferisce? Come dentro un manto di morte avvolta nel buio e dintorno tutto è tumulto urlo e gigantesca lotta, le furie tutte, nate dal suo seno, si scuotono nell'ira. E più avanti: Non è forse la vita simile alla bufera? E perciò penso che la vita è strana: ira, dolore e lotta... Ma giunge la pace: La fiamma nella stufa muore e la tenebra si leva opaca dagli angoli e mi abbraccia. Ripiegano intrecciati i miei pensieri strani. Si offusca la mia vista e gli occhi si chiudono ormai stanchi. E mugghia la tempesta nella notte mentre nell'incoscienza lo spirito si immerge. M|uta Povasnica Ivan Trinko, pravi pesnik Beneške Slovenije Ivan Trinko, il vero poeta della Slavia italiana Priloga Trinkovega koledarja za leto 2005 iz/da: Novi Matajur, 1992 [štev. / n.: 5, 7, 9, 12, 16, 18, 20, 25] Prevod iz italijanščine/Traduzione dall'italiano: Ravel Kodrič Slika na platnici/Foto di copertina: Veliko drevo na Tarčmunu/Grande albero a Tercimonte (Ivan Trinko) slike/fotografie: Msgr. Ivan Trinko, Tarčmun/Tercimonte 10.06.1952 (Mario Magajna) Rokopis/ Manoscritto Rokopis/Manoscritto Stara fotografija vasi Tarčmun/Tercimonte in una vecchia fotografia Msgr. Ivan Trinko (Valentino Trinco-Tin Piernu) Rokopis/Manoscritto Rokopis/Manoscritto Tarčmun: Trinkova domačija/Casa della famiglia Trinko Drevesa/Alberi (Valentino Trinco-Tin Piernu) Pogreb msgr. Ivana Trinka 30.06.1954/Funerale di Mons. Ivan Trinko 30.06.1954 (Mario Magajna) TRINKOV KOLEDAR za leto 2005 izdalo in založilo kulturno društvo "Ivan Trinko" - Čedad Zanj: predsednik Michele Obit registriran na sodišču v Vidnu dne 29.12.1998 št,30 Tisk: Juliagraf s.n.c. (Premariacco, UD) 2004 kdivantrinko@libero.it tel., fax.: +39 0432.731386 Uredili: Lucia Trusgnach, Jole Namor (odgovorna urednica) Izdajo sta omogočila Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in dežela FJK uff. sup. 2. omara TRINKOV KOLEDAR 2005 Inv.št.: 5793 Trinkov koledar