FRANCE FILIPIC, NEBO ZA ŽEJNE OCI. Najznačilnejši tematski element nove, tretje Filipičeve pesniške zbirke Nebo za žejne oči* je brez dvoma — donkihotstvo kot doživljajska osnova, ki pride do veljave v posameznih pesmih v različnih odtenkih, tu in tam samo nakazano, v pesmi Don Kihot pa je vzpostavljen tudi pesnikov odnos do tega motiva ali doživljajskega jedra, kar dokazuje tudi to, da se pesnik te svoje lastnosti in takšne lastnosti svoje poezije tudi zaveda, jo vrednoti in se nedvoumno opredeljuje do nje. V ta sklop se vpleta že uvodna pesem Pojoča skrinjica, alegorična podoba vztrajanja v upanju in pričakovanju. Nadalje izpričujejo odtenke tega motiva jedra še pesmi: Otožni pes, tudi alegorija, podoba viteza, ki je pripravljen rešiti na trn nabo-deno Mirjam, toda poti do nje ne najde; Sanje v ujetništvu — s spoznanjem, da brez sanj ne more živeti nihče; Pred kipom, pesem o iskalcu in oboževalcu lepote, ki tvega vse, ko se odpravlja na pot iskanja; Nepričakovano srečanje, pesem o očeh, ki se ti vtisnejo v spomin kot nekaj izjemnega, in to ob povsem nepričakovanem srečanju; in že omenjena sklepna pesem Don Kihot, ki izstopa tudi grafično, natisnjena je z velikimi črkami in razkriva pesnikovo vrednotenje
* France Filipič, Nebo za žejne oči, Obzorja 1965.
503
donkihotstva, izzveni pa v spoznanju, da bi bilo brez te lastnosti naše življenje okrnjeno, manjkalo bi mu duhovnega poleta, iščoče, humane vsebine.
Neposredno na donkihotsko jedro se veže v Filipičevi novi pesniški zbirki motiv samega pesniškega ustvarjanja, in sicer v pesmi Pesnik, Reka njegovega spomina in Povratek. V prvi so z esejističnimi opredelitvami podane lastnosti in dolžnosti pesnika (Cas valovi skozi mene... Moja človečnost / je ob sleherni uri / na preizkušnji...). Pesmi Povratek in Reka njegovega spomina sta posvečeni Filipičevima mariborskima pesniškima tovarišema Slavku Jugu in Francetu Foistneriču. Reka njegovega spomina je hkrati tudi slavospev Dravi, reki z »zeleno, rjavo in črno vodo«, ki naj bi bila tudi navdihovalka za pesniško ustvarjanje. Reka ima v Filipičevem pesniškem snovanju sploh poseben pomen: tu sta še pesmi Reka, ki je več ni in Ob znamenju reke. Reka je v tej poeziji postala simbol stalnega minevanja nečesa, kar pa vendar ostaja prisotno v različnih oblikah. Te pesmi so po oblikovni plati sicer pripovedno zgovorne, vendar so zaraidi pristnega doživetja v njihovi osnovi lepe stvaritve.
V prejšnjih Filiipičevih pesniških zbirkah (Viharna leta — 1949 in Ptice letijo v daljavo — 1960) po umetniški prepričljivosti prevladujejo pesmi z motivi vojne, taborišča in po vojni oblikujočega se novega sveta. Tudi v novi pesniški zbirki odmevajo ti motivi; vendar je razlika med pesmimi s temi motivi v prejšnjih zbirkah in v sedanji: prej je prevladovala opisnost, določena mera zanesenosti, ki je tudi eden od elementov' Filipičeve poezije in je verjetno obvezen spremljevalec donkihotstva, medtem ko v zbirki Nebo za žejne oči čutiš distaneo do vojne in revoJucijske tematike. Ta distanca se kaže tudi v grotesknosti, ki pomeni novo sestavino v Filipičevem pesniškem ustvarjanju. V to kategorijo sodijo pesmi: Talci, Osvajalčeva čelada (z močnim grotesknim odtenkom), Moja revolucija (še vedno zanesena izpoved), Plačilo, Dolžnost, Ob usodni uri — te tri pesmi so zgoščene meditacije o usodni odločitvi, ko je zgodovinska situacija terjala od človeka opredelitev. V spoznanjih teh pesmi je čutiti odmev resignacije. Nastati so morale iz resnične prizadetosti, iz pristnega doživetja.
Prizvok grotesknosti se stopnjuje v nekaterih pesmih, v katerih avtor polaga na tehtnico vrednotenja naš čas; to so (predvsem pesmi: Nagrobnik atomski vojni (podoba popolnega uničenja, »groze brez groze«, »najgloblje teme brez črnine«), Moja ulica (zanimiv, celo nekoliko surrealističen opis provincialnega okolja), Birokrat, naslov sam pove, koga upodablja pesem, Namišljena veličina (posmehljiva podoba samovšečneža, ki za to nima nikakršne osnove), podoben kritičen odnos je v pesmi Brez oči — gre za ljudi brez oči in srca, njihova hotenja so usmerjena k uniformiranosti. Kritično vrednotenje izmaličenih pojavov v pesnikovem okolju in času, bi lahko rekli, prav tako izvira iz določene, izoblikovane vizije sveta in spopad z njimi je v dokajšnji meri gotovo tudi donkihotsko dejanje.
Do čiste groteske pa je izoblikovana Balada o poljskem strašilu s čelado v petih stavkih, se pravi v petih pesmih. Strašilo s čelado je simbol za vojaJta in kot tak dobi smisel v grotesknosti. Kratka pesnitev v določenih odtenkih spominja na Borov ciklus Šel je popotnik skozi atomski vek.
Med omembe vrednimi pesmimi ostane še prigodniška Pesem za Skopje, napisana po katastrofalnem potresu; to je meditacija o življenjski tragiki in človekovi volji, da jo premaga.
504
Ustavili smo se le ob pesmih, za katerimi je čutiti doživljajsko pristnost, podano v bolj ali manj fabulativni zgoščenosti; v Filipičevi zbirki Nebo za žejne oči pa jih je ostalo še nekaj, ob katerih se ni posrečilo odkriti kaj več kot nekaj oblikovalne volje in leporečnosti. V to kategorijo vsekakor sodijo — Spoznanje, Jutranja pesem, Palček, Žalost, pesmi razpoloženjskih nians: Izpoved in V hotelski sobi, meditaciji o človeških lastnostih in določeni življenjski situaciji.
Prikaz motivike Filipičeve pesniške zbirke ni potekal v tistem zaporedju kot je avtor pesmi razvrstil; narekovala ga je tamatska osnova in odzivnost v bralcu zaradi stopnje doživljajske in izpovedne moči posameznih pesmi. Sicer pa je zbirka Nebo za žejne oči urejena v pet poglavij: V okviru trpkega, Poslanica za zborovanje mojdh oblakov, Odčaran za življenje, Rekviem za slepega in Balada o poljskem strašilu s čelado, z uvodno Pojočo skrinjico, z dodatno Pesmijo za Skopje in sklepno — Don Kihot
Razmerja med novim in tradicionalnim v sami Filipičevi poeziji so bila nakazana mimogrede: dasi so v Filipičevi poeziji vseskozi navzoča vsa življenjska spoznanja, rastejo in se dopolnjujejo z novimi dopolnitvami in bodisi potrjujejo nekdanja akcijska načela bodisi narekujejo nova, ustreznejša novim spoznanjem. Pri tem se mi zdi poglaviten element donkihotstva, katerega nujnost in potrebnost v humani akciji vidi in občuti pesnik vseskozi. Ta sestavina si tudi jemlje opazno mesto za navzočnost Filipičeve poezije v sodobni slovenski liriki.
France  Vurnik
505