SVOBODNA SLOVENIJA
AÑO XXXIII (27). Štev. (No.) 51-52
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 19. decembra 1971
Lesorez:
Ivan
Bukovec
“Que la luz saa contigo99
“...el ángel les dijo: no temáis, pues os anuncio una gran alegría, que lo será para todo el pueblo: Os ha nacido hoy, en la ciudad de David, un Salvador, que es el Cristo, Señor...”
La Divina promesa se había cumplido. Después de muchos siglos de oscuridad y tinieblas la luz de la Esperanza brilló nuevamente para todos los hombres de buena voluntad.
“...Y la Palabra se hizo carne y habitó entre nosotros...” Y la carne de Cristo asumió en si todas nuestras contradicciones humanas, dando sentido y unidad a la fatigosa marcha de un mundo que desde ese momento dejó de ser’ absurdo y vacío.
A partir de entonces tuvieron sentido la risa y la lágrima; en el humilde pesebre nacieron junto a Jesús las fuerzas que la humanidad necesitaba para la lucha, la esperanza que hacía falta para poder confiar, y el amor necesario para saber perdonar.
Desde aquella Navidad la Luz del Padre nos llega a través de Cristo, prisma infinito que desgaja su claridad en cada uno de nosotros, y hacia el cual converge nuestra limitada capacidad de brillar.
Somos hijos dd la Luz, y hacemos votos para que en esta, nuestra Navidad de hoy, llegue a todos esa Luz y nadie permanezca en las tinieblas.
Božič 1974
VSEM NAROČNIKOM, BRALCEM IN PRIJATELJEM TER VSEM SLOVENCEM V IZSELJENSTVU IN DOMOVINI ŽELIMO VESELE PRAZNIKE KRISTUSOVEGA ROJSTVA. MILOST BOŽJEGA DETETA NAJ NAPOLNI SLOVENSKA SRCA IN JIH, PREKO DALJAV, ZDRUŽI V ENEM ČUTENJU BOŽIČNE RADOSTI.
SVOBODNA SLOVENIJA
Božične misli
V naši domovini smo znali dati praznikom poseben poudarek. Bili so predvsem dnevi verskega doživljanja in poglobitve, pa tudi intimno povezani s slo vensko narodno dušo, s človekovim vsakdanjim, veselja in trudov polnim življenjem. Kar smo doma doživljali na božične in velikonočne praznike, na dan farnega žegnanja, pa tudi na dneve, ki jih je ljudska volja po svoje dvignila med „praznike“ na primer pustno ne.’ deljo, ali pa martinovanje v vinorodnih krajih, tega ne moremo pozabiti. In je prav da ne pozabimo. Če bi ti dnevi z vsem, kar Slovencem pomenijo šli v pozabo, bi bil znak, da nekaj z nami ni v redu, da se oddaljujemo od mesta, kjer bi morali stati.
Naši predniki in rojaki so praznike živeli, predvsem božične. Bili so kot nepremakljivi stebri, okrog katerih se je razvijalo narodno življenje. Spominjam se, kako me je stari oče, ko sem komaj shodil, učil domačega koledarja, ki ni astronomsko zanesljiv, a vendar poučen: Od Nepomuka, fižolarja, do Primoža, gobarja — tri tedne; od Primoža do Jakoba, tri tedne; od Jakoba do Velike maše, tri tedne; od Velike do Male maše, tri tedne; od Male maše do Lukeža — tri tedne; od Lukeža do Vseh svetih, tri tedne; od Vseh svetih do Adventa, tri tedne; od Adventa do Božiča tri tedne, pa smo tam! Spominjam se, s kakim poudarkom je izrekel besede: pa smo tam, kakor bi hotel še enkrat poudariti, da je bil božič- ( ni praznik središče naših krščanskih in narodnih čustev. Tudi narodnih! Kajti okrog samega praznika se je nabrala cela vrsta ljudskih navad, ki so vsaj v rahli meri bile v zvezi z božično skrivnostjo. Vemo sicer, da je velikonočni praznik po zgodovinski in liturgični veljavi večji kot božični, a v ljudskem mišljenju je imel Božič prvenstvo. Božičnim praznikom so marsikje rekli, družinski prazniki, ne le radi tega, ker nas spominjajo na sveto Družino, ampak tudi zato, ker so se na sveti večer ljudje bolj kot kdajkoli čutili srečne na svojem rojstnem domu. Od daleč, smo prihajali, da smo svetonočne ure preživeli ob domači topli peči in med svojimi dragimi.
Sedaj, ko jih preživljamo v tujini bodo prazniki drugačni. Bežeč pred toploto, se bomo krepčali s hladnimi pijačami in posedali v senčnih vrtovih in na terasah, mi, ki nam je „usoda“ zanesla na drugo plat zemeljske oble. Videli bpmo okolico, ki te praznike porabi za veseljačenje, so jim le prilika za
neke vrste narodno veselje, brez verske primesi. Za Božič bodo jedli žlikrofe in pili sidro in — konec! Naravno je, da se tudi mi nalezemo slabih a vabljivih zgledov. Varujmo se tovrstnega o-kuženja. Naj nam ostanejo družinski prazniki taki, kot so bili doma.
Kaj če bi mi na te svete praznike malo računali, kakor moj stari oče? Takole na primer: 33 let je, odkar so me Nemci pognali z mojega doma v neznano; 32 let je, ko so začeli padati naši najboljši ljudje pod bratomorno kroglo; 31 let je, ko sem zaoral zadnjo brazdo na mojem gruntu, ki smo ga jaz in rodovi pred menoj obdelovali v potu obraza, a s toliko ljubeznijo; 30 let je, ko smo upali v pravico in na boljše čase, pa se nam naša želja ni izpolnila; 29, 28, 27 let je, odkar smo prestopili mejo naše domovine in utonili v tujem, mrzlem okolju, ki nas ali ni moglo, ali ni hotelo razumeti, ko smo svete večere preživeli po taboriščih, ob skromni skorji kruha in v strahu pred prihodnostjo. 26, 25 let je, odkar smo pristali v novem svetu, v novem načinu življenja in pred navidezno nerešljivimi. težavami. Treba je bilo poiskati streho, vsaj za silo, zagrabiti za delo, kakršnokoli že, kajti otrokom je bilo treba dati kruha. In se je rešilo vse, hvala Bogu! 22 let je že, ko so se prvi naši ljudje že selili v svoje domove, skromne, a lične in kar je glavno: njihove. Ali se še spominjamo, kako nam je bilo pri srcu, ko smo prvič po dolgih letih spet lahko rekli: na svojem sem. In je že pet, deset petnajst let, kar so se začeli ženiti naši sinovi in mi že pestujemo vnučke. Še nekaj let, pa bodo prišli na vrsto pravnučki.
Takle božični Koledar nam mora dati misliti. Smo v tujem svetu, a smo in ostanemo Slovenci. Hvala Bogu nam tega nihče ne brani. Ali ne bi bilo lepo, če bi vsaka slovenska družina za praznike položila na oltar domovine ta-le sklep: Za praznike se bo v naši hiši slišala le slovenska beseda, slovenska pesem, slovenska plošča. Ker so naši prosvetni domovi res domovi, bomo ta sklep držali tudi, ko se bomo sešli v njih k našim božičnim pobožnostim in prireditvam. Oj, če bi mi znali dopovedati to našim mladim, ki so v nevarnosti, da jih polagoma prekriči neslovenski pojem božičnih praznikov!
Ali nam bo ostalo nekaj časa, da bomo pomislili, kako mi izpolnjujemo božično poslanico: Mir ljudem na zem-lii, ki so blage volje? Mir v družini,
mir med sosedi, mir med skupinami, mir v celotni slovenski skupnosti, ki je mogoč, čeprav ima vsak svoje mnenje in svoje načine za reševanje skupnih problemov. Nasprotje od miru ni nemir, ampak sovraštvo. Bog daj, da bi za praznike ne bilo med nami nikogar, ki bi znal sovražiti in nikogar, ki bi nas učil sovražiti.
Za sklep še nekaj: Ali znamo biti Bogu hvaležni, da smo srečno splavali na varen breg. Ne pripisujmo uspehov le nam samim. Podajmo roko bratu, ki naše pomoči potrebuje. Imamo od vsega nekaj med nami, tudi reveže, neozdravljive bolnike in one, ki so padli iz skupine in sami tavajo po svetu v lastno pogubo, telesno in moralno. Pomagajmo jim, bolj so potrebni naše dobrote kot kdorkoli.
Da bi bili letošnji prazniki vir nove sreče in novih dobrih sklepov za vse Slovence, pa naj se te dni grejejo za toplo pečjo, gori na severu, ali pa iščejo osvežujočega hladu doli na drugem
koncu!
K K.
Božična
Zagrnilo je ceste, poti, na gorice še vedno sneži.
In vsaka koča je drobna in nizka, sneženi pokrov jo k zemlji pritiska.
1
Trsek je vsak pod snegom zaspal, poln novih moči na pomlad bo vstal. Ko sonce bo znova zemljo ogrelo z zelenih rozg bo grozdje viselo.
Popotnik iščem poti do svojih ljudi, da srčno, prisrčno bi jih pozdravil, sosedom preljubim in vsem, ki jih ni bi s kupico rujnega vinčka nazdravil.
Na gorice še vedno sneži, večer je tiho v mrak položen.
Nad zemljo sveti večer gori: nocoj vsem bo Sin božji rojen!
•	Jože Krivec
Božič 1974. Velik kot je bil pred dvema tisočletjema. Skrivnosten kot tedaj, ko je vse vesoljstvo zasanjalo ob rojstvu Odrešenika. Vesel kot vsa ta stoletja, ko je spomin in zavest Kristusovega prihoda prenavljal ljudi, jih bodril in dvigal iz njihove majhnosti v bratstvo z božjim Sinom.
In vendar je ta Božič 1974 tako drugačen, tako tuj ne le dvatisočletni krščanski tradiciji, tuj samemu smislu praznika, samemu bistvu Novorojenega. In to se ne« dogaja nevede. Vedno znova se dvigajo glasovi, ki opozarjajo na' to neduhovnost. V današnjem svetu ti glasovi preplavajo zemljo od enega do drugega tečaja in vzdolž Ekvatorja — zaman. Papež ob vsaki priliki kliče v svet svoj poziv, svoje vabilo k povratku v poduhovljenost — tako brez odziva. Ne govori le katoličanom, le kristjanom. Kot angeli na betlehemskih planjavah naslavlja svoje oznanilo prav „vse ljudem, ki so blage volje.“ In tudi v tem Božiču oznanilo slišijo le preprosti pastirčki na novih betlehemskih planjavah, raztresenih po vsem svetu. A kako malo je teh pastirčkov.
Božič 1974. Nedavno so argentinski škofje s svoje konference narodu poslali pismo, v katerem so med drugim ugotovili, da je prav Bog v tem današnjem svetu tisti Veliki Odsotni. Še dlje bi lahko trdili, danes je Bog —-Izgnani Bog. In danes je Božič praznik Izgnanega Rešenika. Saj izgleda da ni zanj prostora v moderni družbi. Saj se mnogi s sovraštvom spominjajo tega praznika. Saj se milijoni in milijoni, ki naj bi živeli pod znamenjem križa, niti ne spomnijo zakaj se veselijo —• tako nesmiselno veselijo. In v tem veselju preganjajo iz svojih hiš zaskrbljenega Jožefa in nosečo Marijo, da se morata zateči v maloštevilne hlevčke naših cerkva, da ju tam častijo pastirčki, In še med temi novimi betlehemskimi pastirčki, koliko se jih zaveda od-ločilnosti tega trenutka, in je njihovo veselje pravo a ne popolno, kot bi moralo biti ob rojstvu Mesija.
Mir. Tisti, „ki vam ga svet ne more dati.“ In Božič, vsak Božič je praznik miru. Pa danes ni miru v s-vetu, ni miru v naših deželah, v naših mestih, na naših ulicah. Ni miru, ker se drobi v kosce obstreljanju pušk, ob zahrbtnih napadih, ob izkoriščanju sočloveka, ob krivičnem sojenju, ob neljubezni do vsakega bližnjega. Stopimo na ulico, pa bomo ob vsakem koraku srečali greh, ki zastavlja pot resničnemu miru. Ker je svet pozabil, da mir, resnični mil’
Naš trideseti božic izvev. domovine. Težak in bridek je bil v letu 19IH, a vendar je prinesel! isto srečno oznanilo kakor vsak drug božič: da je Bog kot Otrok prišel na, ta, svet in d,a, je odrešenje blizu.
Tudi letošnji božič ne bo brez skrbi in težav. Oboje ustvarjamo in nosimo, ker smo ljudje. Osebne skrbi in težave imamo,) družinske skrbi in križe nosimo, skupne skrbi in križe poznamo. Ni božične sreče v tem, da, brez težav in skrbi stojimo ob jaslicah. Sreča je', v tem, da, jih znamo deliti z Bogom, d,a, jih ne na,klada,m,o drugim.
Naj bi preprostost, lepota in upanje prve svetle noči dvigali v nas vseh pogum in voljo, da, bi s Sveto Družino mirno stopili v leto 197S.
S tem voščilom iskreno vse pozdravlja
vdani
MAUSER KAREL
prihaja le iz naših src, kjer nam Novorojeno Dete« šepeta svojo blagovest in nas uči, da smo v Njem vsi bratje.
Vesele božične praznike, resničen, srečen Božič. V vseh jezikih se glasijo voščila. Kot lansko leto, kot leto za letom, pa vedno bolj ostajajo na jeziku, na besedi, pisani tako, z malo začetnico. Kajti Beseda, tista ki je v božični noči meso postala, doživlja največji paradoks človeštva. Da jo njeni, ki „je niso spoznali“ zavračajo, da Kristusa križajo o Božiču. A tudi za to je Kristus prišel na svet.
Pa ne’ smemo obupati. Ne smemo biti potrti. Saj je Božič vendar praznik veselja. In naj je ves Betlehem počival v svojem zemeljskem snu, veselje pastirjev ob Novorojenem je bilo tako veliko, tako nebeško. In mi moramo naše veselje nositi v srcu, pa ga tudi pokazati drugim. Prav razkazovati ga moramo, kajti mi smo istočasno pastirčki in apostoli.
In še naše posebno svojstvo. Izseljenci smo. Živimo v drugi deželi, kjer je tudi praznovanje’ Božiča drugačno. A ne pustimo se varati, mnogo je drugačnega na zunaj. Pravi Božič je tu, v Argentini, kot v Avstraliji, Brazilu, Ameriki, Kanadi, povsod ima iste korenine, in v tradiciji teh narodov, v njihovih božičnih pesmi, mnogih že stoletnih, najdemo isto veselje, srečo, spoštovanje, sveti mir, ki je preveval naš slovenski božič. Kot izseljenci, ki hodimo po Jezusovih stopinjah tudi v tem, saj je tudi On moral pred Herodom bežati v Egipt, moramo ohraniti naš slovenski Božič, naše lepe navade, naše slovenske pesmi, polne betlehemskega veselja naših slovenskih vasi. A naše izseljensko božično veselje bo še bolj popolno, ako bomo spoznali tukajšnje prave Božiče, z njimi sočustvovali, jih razumeli, jim bili bratje.
Božič 1974. Sveto leto se pričenja. Leto sprave, ki nas poziva k zavesti, da je vsak človek naš brat. V spomin mi prihaja tukajšnja božična pesem, ki vabi, da bi bil Božič vsak dan. Kajti Božič je ko smo veseli ob prijatelju, ko drugemu pomagamo v težavah, ko znanca tolažimo v žalosti, ko z lučjo vere pomagamo sočloveku iz teme, ko brišemo solze na licah sirot... Storimo to, da bo naše srce vsak dan zacvetelo v novem Božiču.	e. t.
IN POROMALE SO MISLI
Tiho sen božično noč prepleta, poznih ur tišina misli vabi, naj vsakdanjost potope v pozabi: božja moč nocoj je razodeta.
Le pojdite misli skozi dalje — brez meja se širi svet pred vami; v Betlehem pojdite, kjer na slami Dete spi, ki stvarstva vsega
Kralj je.
In poromale v polnoči uri misli tja so v daljni Betlehem, drugovaje angelskim lucern.
Tamkaj so pobožno vse se zbrale in ob jaslicah vso noč ostale... Angel sam je stražil hlevca duri.
Ljubka Šorli
DOKUMENTI ZA ZGODOVINO	. Mediimrodni tedeia
V zadnjih številkah smo objavili nekaj pisem iz arhiva pok. dr. Kroka. Danes nadaljujemo z objavo dokumentov iz tega arhiva, kot prispevek za zgodovino tiste dobe.
Poglejmo še iz dr. Krekovih lastnih poročil, kaj je ukrenil za rešitev Slovencev in domobrancev:
14. julija 1944: „Škof nam sporoča: Zavržen bodi, kdor ve, kakšne so razmere v Sloveniji, pa še dela, kot ne bi bil komunizem največji in najnevarnejši naš sovražnik!“
„Jaz m,islim poslati, domov oh vrvi priložnosti tole navodilo: Domobranstvo se mora. zaveznikom predstaviti kot slovenski del kraljevske vojske. Poskrbe naj, da'Nemci domobrancev ne odpeljejo in da partizani m bodo mogli pobijati Slovenaev, ko bodo odstopali Nemci. Vzdrže naj se izjav in proklamacij, razen da zahtevajo osvobojenjie in združenje Slovencev. Pozivajo naj narod na mirno sodelovanje z zavezniško vojsko. —Poljska armada še vedno upa, da bo ona šlii v Slovenijo. Sedaj se bori v Anconi.“
25. oktobra 1944 — „Bil sem pri sv. Očetu. Podrobno pozna razmere med vojno pri nas. Obljubil mi je storiti vse proti partizanom, kar bo mog]el. Govorila sva par\ dni predno je prišel Churchill k Njemu. Morda je kaj zaleglo.“ Ves čas od jeseni, 1944 do konca vojske se je dr. Krek silno trudil, da reši Slovenijo in Slovence pred komunistično zasedbo.
Zgodilo se je.. . Dr. Krek je bil prvi, ki je telegrafično sporočil v Ameriko o vrnitvi domobrancev in da so jih komunisti vse pobili ter rotil msgr. Gabrovška, naj v Ameriki vse stori, da se ustavi vračanje civilnih beguncev.
Po telegramu je 23. junija 1945 dr. Krek o tem pisal msgr. Gabrovšku v Cleveland:
„Kaj se je zgodilo? Informiral sem zavezniške oblasti, da morejo pričakovati okrog 50.000 beguncev iz Jugoslavije, posebno iz Slovenije, ki bodo morali zapustiti svoje domove, če bi Jugoslavija priš\a pod Titovo oblast. Prosil sem jih, da jih zaščitijo in da jih naj As vrnejo proti njihovi volji nazaj v Jugoslavijo. Isto je zavezniškim oblastem sporočil tudi Vatikan. Obrazložil sem tudi, da so domobranci dobri fantje, prozavezniški in protikomunistični borci in naj jih tretirajo kot civiliste, politične begunce ali prijateljsko vojsko. Mislil sem, da sem vse storil, da so bili zavezniki pravilno poučeni.“
Dr. Kuhar je že proti koncu leta 1944 spoznal, da se je zmotil. Dne 5. februarja 1945 je sporočil dr. Kreku, da je 19. januarja 1945 odstopil in da nima z nikomur več zvez. V pismu pa je izrazil in potrdil značilno potezo dr. Kreka, za kar se je dr. Krek zavestno žrtvoval, da je končno sam postal begunec.
Dr. Kuhar poroča iz Londona:
„Tukaj (Angleži) splošno izjavljajo, da si zagrešil vjeliko politično napako, ker nisi obsodil prisege in kolaboracije z Nemci skupine v Sloveniji. Ni bilo potrebno, da greš dalje, ampak obsodba kolaboracije je bila nujno potrebna iz razloga:
Ti bi ohranil neomadčževano veliko avtoriteto, ki si jo užival pri zaveznikih. Nimajo nič glede protititovskega prepričanja; ampak dejstvo, da nisi obsodil dejanske kolaboracije z nacisti, Ti je škodovalo na ugllfidu in avtoriteti.“
Že nekaj mesecev po vojski so se odnosi Angležev do dr. Kreka izboljšali. 25. novembra 1945 je dr. Kuhar pisal msgr. Gabrovšku v Ameriko:
„Govoril sem z angleškim' častnikom, ki jk pred nekaj dnevi bil pri Mihi. Pravi, da Miha uživa pri najvišjih zaveznikih velik ugled in spoštovanje, ker se toliko m,uči zn begunce.“
S-AUtDlUEVA ARABIJA, ki je največja proizvajalka p&trrJlej-a, to podr žavila ARAMCO (Arabian-American Oil Coimpany), ki je bila doslej največji petrolejski konzorcij na svetu -ARAM OO sestavljajo štiri aim-eriiškje petrolejske družbe: T>exaco, Esso, ¡Standard Oil of California in Mobil Oil.
-PO KIiSiSHINiGERJEiVEM ODHODU iz Tel Aviva, kjer je imel kratek sestanek z izraelskim zun. ministrom Allonom, so v Izraelu objavili, da „Izrael ne bo prvi, ki bo uporabil atomsko orožje v slučaju nove vojne na Bližnjem vzhodu.“ Iz izjave opazovalci sklepajo, da ima Izrael svoje atomsko orožje ter s„ zato v Egiptu, ¡Siriji in Libanonu vlade objavile, da se ,,<tudi z atomsko bombo ne bodo dale preplašiti.“
KISSINGER je na sestanku zunanjih ministrov NATO v Bruslju izjavil, da „lahko pride do svetovne nesreče, če bi prišlo do dejanske konfrontacije industrijskih držav s petrolejskimi državami.“ Prav tako je odkrito priznal, da svetovni gospodarstveniki ne poznajo zdravila za oboje, inflacijo in brezposelnost skupaj. „Ali zdravimo eno ali drugo bolezen, obeh skupaj danes nihče ne zna,“ je dejal Kissinger. Istočasno pa je pozval članice NATO, naj obrambo svobodnega sveta zaradi teh problemov ne oslabijo, „če hočemo o-hraniti naš način življenja v svobodi.“
V MEHIKI je med starši, ki imajo otroke v osnovnih šolah,' pretekli teden nastal silovit preplah, da so otroke prenehali pošiljati v šolo, ko se je izvedelo, da mehiška vlada pripravlja množično cepljenje otrok za sterilizacijo, da bi tako preprečila v bližnji bodočnosti naraščanje prebivalstva v državi. Vlada je bila prisiljena javno objaviti, da „zadevna poročila ne drže.“
SOVJETSKA TAJNA POLICIJA KGB je osem in pol ur preiskovala stanovanje Aleksandra Glezerja, enega od organizatorjev nedavne razstave „ljudske umetnosti“ v Moskvi. KGB je vdrla v Glezerjevo stariovanje, ko ga je moskovski večernik Večernaja Moskva napadel, da „špekulira s protisovjetsko literaturo.“
Mnogi naši bralci so se čudili,; ko so brali dosedanje dokumente, ki prikazujejo v pravi luči vse delo dr. Kreka, kako da se dr. Krek s temi, dokumenti ni branil, se je uredništvo našega lista obrnilo na g. Jožeta Melaherja v Clevelandu, tajnika SKD-ISLS in člana NO za Slovenijo, ki je bil veliko let eden najožjihi -sodelavcev dr. Kreka v Clevelandu, kako on razlaga ta Krekov molk. G. Melaher nam je odgovoril takole:
,,Približno zadnjih 10 let pred njegovo smrtjo sem domalh vsak dan osebno govoril z dr. Krekom. Oglašal se je pri meni, včasih samo mimogrede, včasih za dalj časa. Nikdar, ponavljam, nikdar ni sam začel tožiti, če ga je kdo napadel v časopisju. Kadar sem ga jaz opozoril na gotove napade, in očitke nanj, je skomignil :i rameni: „Takšni pač smo!“ Čez par dni pa mi je prinesel. pokazat dokument, s katerim bi lahko dokazal neresničnost natolcevanja proti njemu. Prigovarjal sem mu, da se naj brani in objavi, a nikdar ni hotel: „Polemika bo spor med nami še povečala. Jaz se rte morem braniti ali zagovarjati pred vsakomur. Za Slovence je sedaj najbolj važno, da dosežemo edinost. Drugo bo pojasnil čas.“
V emigraciji so v gotovih publikacijah dr. Kreku javno očitali, da je pri umiku jugoslovanske vlade v emigracijo na letališču v Nikšiču izrinil dr. Lamberta Ehrlicha, da dr. Ehrlich ni mogel v letalo in z vlado v emigracijo, za kar je bil določen kot strokovnjak za Koroško. Dr. Krek je na te očitke molčal, kljub temu, da je imel od škofa dr. Rožmana lastnoročno napisano in podpisano, izjavo, da ni bilo tako. Ni se pa hotel z njo braniti, češ, potem bodo še škofa napadali. Sedaj sta mrtva škof dr. Rožman in dr. Miha Krek, zato je čas, da se zadeva razčisti za poznejše študije tistega obdobja, škofova izjava se glasi:
„IZJAVA: Pokojni dr. Lambert Ehrlich mi je podrobno poročal o vseh dogodkih svojega potovanja, ko se je iz Nikšiča vrnil, odkoder* ni mogel dalje potovati, dasi je bil pozvan naj kot ekspert spremlja jugoslovansko vlado v emigracijo. Dobro in točno se spominjam, da mi je med drugim poročal tole:
V Nikšiču ni bilo ■pripravljenih dovolj letal, da bi mogli vsi, ki so se tam zbrali, odleteti, posebno še, ker so srbski ministri imeli seboj deloma tudi družine in še bližnje sorodnike. Tako' niti za oba slovenska ministra, dr. Kreka in Snoja, ni bilo prostora v avionu in izgledalo je, da bosta morala ostati doma in da tako v emigracijski vladi Slovenci ne bodo zastopani. Takoj je dr. Ehrlich energično nastopil, da se mora. narediti v avionu prostor za oba slovenska ministra. „Vsaj vidva morata oditi, če že ni prostora za ostalo slovensko delegacijo!“ — je rekel oberna ministroma tler ju kar porinil v že poln avion, ki je bil za odlet že čisto pripravljen. Ko sta ministra vstopila, so se vrata zaprla in avion je odletel. Še to je pripomnil, da sta se mu oba slovenska ministra zdela premalo odločna in drzna vpričo nervoze in nastopanja srbskih kolegov.
To Ehrlichovo poročilib mi je ostalo živo v spominu in sem prepričan, da sem ga v tej izjavi bistveno točno podal.
V Celovcu, dne 21. maja 1947
Gregorij Rožman, škof
(lastnoročni podpis)
Pred kratkim sva z dr. Meršolom govorila o dr. Kreku in dr. Meršul mi je rekel: „Čudovito in naravnost nerazumljivo Je,, kako je dr. Krek mogel tako dobro razumeti položaj doma, ko ni bil tam, kot mi, ki smo doma vse doživljali.“
POPRAVEK
V zadnji številki se je v članek „Dokumenti za zgodovino“ v odstavek iz pisem dr. Kreka vrinila napaka. Pravilno se prvi stavek v šestem odstavku glasi: „Mi Slovenci smo ŠE v rokah Nemcev,“ (ih ne „že“, kot je izšlo napisano). Prosimo bralce, da napako popravijo.
Zbližanje med Francij® in ZDA
SPORAZUM O SKUPNEM NASTOPU
Ameriški predsednik Gerald Ford m francoski državni predsednik Gi-scard d’E-staing šta se sestala na vrhunski razgovor na francoskem karibskem o-tečku Martinique, kjer sta v dveh dneh prerešetala svetovne probleme, predvsem vprašanje petroleja in odnosov zahodnega sveta do arabskih in drugih petrolejskih držav.
ZDA so ¡se bile predčasno dogovorile z zahodnoevropskimi državami in z Japonsko, da bodo ustvarile skupno fronto kot velike potrošnice petroleja nasproti petrolejskim državam, toda tej fronti se Francija ni hotela pridružiti. Francoska vlada je zagovarjala stališče, da naj bi se: vsaka država zase pogajala za petrolej s petrolejskimi državami, Francija še posebej, ker da hoče na vsak najem ohraniti čim bolj neodvisno gospodarsko politiko.
Gerald Ford je priletel na ¡Martinique zato, da bi prepričal Francijo, da njena odsotnost v zahodnem bloku držav po-trošnic petroleja slabi to fronto in da tudi njej ne bi škodilo-, če ji že ne bo koristilo, da bi -se višaj- deloma vključila v ¡skupno fronto nasproti petrolejskim državam.
Fordu se je načrt posrečil ter je Giscar-d- pristal, da se bo Francija pridružila, kot članica SlEIT-a, ostalim zahodnim državam pri njihovih načrtih o skupni energetski strategiji, ki naj, jo zahodna potrošnic-e petroleja podvzame-jo napram petrolejskim državam.
Ford in Giscard sta tudi govorila o možnoisti vrhunskega sestanka med po-trošhicami petroleja in petrolejskimi državami v prvi-h mesecih prihodnjega leta. ¡Petrolejske držav®, ki so povezane v tkzv Organizacijo petrolej izvažajočih držav (¡Organisation of Petroleum Exporing Countries — OfPE-C) so se bile pred kratkim na sestanku na Dunaju dogovorile, -da iboido zvišale ceno, surovemu petroleju od 1. januarja 1975 za povprečno tri odstotke, za prve tri mesece prihodnjega leta.
„Učenec ni nad učiteljem, vsak pa, učitelj.“
TIRANIJA
OROŽJE V GL A
Reakcija je bila počasna, a je vendar prišla.
Pred dobrim -mesecem dni se j-e- na govorniškem odru v Glavni skupščini ZN v New Yorku pojavil vodja palestinske teroristične organizacije Arafat -s pištolo za pasom. Zgodile se je prvič, da so -delegacije 13-8 držav ZN zrle v revol-ver-sko cev, ko iso imele pred seboj Arafata- Ni bil Arafat najbolj razvpit terorist, kair jih je ¡s-talo na govorniškem pdru pred Glavno skupščino ZN, saj so prav tam stali in vpili v dvorano takšni zločinski prevratneži in morilci lastnih državljanov kakor- iso ¡Castro, Hruščev,
Tito in drugi podobni škodljivci človeške družbe. Toda bilo je prvič, da je stopil govornik na oder z orožjem za palsom. ¡Delegati so ¡se čudili in — molčali, razen severnoameriškega delegata ambasadorja Johna ¡Scalija, ki j-e vstal in vsemu svetu povedal, da „ameriški na-. rod postaja vedno' bolj ogorčen nad to svetovno organizacijo“« -jn da „ne bo za vedno pristal na tiranijo večine, ki vsiljuje neizvedljive, enostranske odločitve “
Ame-riški delegat, ki je govoril po ¡ukazu iz Bele hiše, je še- pojasnil, da so ZDA doslej tudi materialno vzdrževale ZN’ s tem, da so same nosile 50% Istrpkkov organizacij©, medtem ko je vrsta članic, ki dolgujejo članarino za dolga leta nazaj. To materialno vzdrževanje ZN sicer ne pomeni, da si ZDA pridržujeja pravico samoodločanja v organizaciji, ne morejo pa pristati na to, da bi vrsta neodgovornih držav v sovjetskem bloku in tkzv. tretjega sveta z večinskim glasovanjem naravnost zlobno škodovala stotinam milijonom ljudi v razvitih državah.
i bo izučen, bo kakor njegov
Evangelij sv. Luka, 6, 40
¥ ZN
SKUPŠČINI
Ameriški delegaciji bo se potem pridružile delegacije Anglije, Francije in Zahodne- ¡Nemčije, Japonska pa je .orientalsko -previdno molčala.
V protinapad je prešel, kakor so pričakovali, kitajski delegat, -ki pa je v en koš spravil vse, svobodne zahodne razvite države in -Sovjetsko zvezo, ki da skupaj kujejo zaroto proti nerazvitim. državam tretjega sveta, med katera je vštel tudi bogate arabske petrolejske države -Očital je "VVaishingtonu in Moskvi, da za svojo zaščito itak imata veto v Varnostnem svatu ZN, zamolčal pa je, da ga ima tudi Peking.
Opazovalci razvoja v Organizaciji 'Z-N ugotavljajo, da je .organizacija že ves čais svojega -ofbstoja bila na trhlih nogah, ni pa. še nikdar bila tako oslabljena, kakor prav letos, ,ob 30-letnici svoje ustanovitve. Že več tet nazaj so vel:e!sile mirno Organizacije ZlN sklepale medsebojne dogovore ali pa jih kršile ¡ter se je Glavna -skupščina ZN vedno bolj Spreminjala v dvorano, pripravno za propagandne govore katere koli politične ideologije. Sedaj je dobil prostor na govorniškem odru še odkrit terorizem, s pištolo za pasom, da se j® pred vise-m -svetom -razgalilo, v kakšnem stanju se današnje človeštvo nahaja.
Vloga, ki je bila ob ustanovitvi na -menjena ¡Organizaciji ZN, da bi namreč ta bila svetovni parlament, je ostala na papirju. Organizacija ZN je danes naj-navadbejši politični trg, kjer se poceni trguje z mirom in vojno v vrsti kompromisov, sklenjenih zunaj in mimo nje.
¡Mnogi zato dvomijo, da bo Organizacija ZN preživela zadnje četrtstoletje 20. stoletja.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Sedaj, proti koncu leta, obenem z obnovljeno dejavnostjo Kongresa, sklicanega na izredno zasedanje, se je obnovilo tudi politično, bolje strankarsko delovanje v Argentini. Politična dejavnost je najprej našla svoj izraz v vedno ostrejših kritikah, ki jih izvajajo opozicionalne stranke na vlado. Izjave, v katerih se kritizira delo vlade na raznih področjih, izhajajo zadnje čase iz različnih političnih krogov. Naj omenimo le radikale, Frondizijeve desarrolli-ste (ki so sami včlanjeni v vladni ju-sticialistični fronti), intransigente, demokratične socialiste, itd. Največ napadov je na gospodarsko in socialno politiko vlade, ne malo jih je pa tudi na vzgojno politiko, ter osebno na ministra za vzgojo dr. Ivanisseviča in na inter-ventorja na buenosaireški univerzi dr. Ottalagana.
Politična, dejavnost pa je zasegla tudi notranjost države, oziroma stranke, ki iz notranjosti izhajajo. Tako so pretekli teden predstavniki raznih provinci jskih strank ustanovili Konfederacijo federalističnih ljudskih sil. So to večinoma srednje in manjše stranke, ki
Naročnikom hi bralcem Svobodne Slovenije
Današnja številka ie zaradi praznikov zadnja v letošnjem letu. Kljub težavam je list izhajal redno vse leto in Večkrat smo imeli celo povečano številko. Mn::go priznanj in zahval smo prejeli predvsem zaradi jasne ideološke smeri lista, obširnega poročanja o življenju Slovencev doma, v zamejstvu in v svetu, in v iskanju resnice. Mnogi bralci so pjncjvno izrazili željo, da bi tudi v polemikah ostali na tako dostojni višini kot doslej.
Zahvaljujemo se vsem naročnikom, ki so v redu plačevali naročnino in vsem oglaševalcem. Oboji so nam bili velika opora pri našem prizadevanju, da bi list redno izhajal.
Vse naročnike pa, ki so v zaostanku z naročnino, pa prosimo, da jo poravnajo čimprej, da bomo mogli izpolniti še precejšnje obveznosti tega leta.
Posebe‘j pa prosimo bralce, ki še niso plačujoči naročniki, da to s prihodnjim letom postanejo. Povečanje števila pla-lu j cčih naročnikov bo velik doprinos k lažjemu premagovanju težav za redno izdajanje lista. Prihodnja številka izide 2. januarja 1975.
SVOBODNA SLOVENIJA
delujejo v okviru posameznih provinc, ki pa imajo večja ali manjša zastopstva v narodnem parlamentu. Večina izmed njih je na zadnjih predsedniških volitvah podpirala kot kandidata bivšega ministra Manriqueja, kateremu se je takrat s temi strankami posrečilo ustanoviti tretjo najmočnejšo politično silo v državi. Sedaj je vez med bivšim ministrom in temi strankami dokončno prerezana. Novoustanovljena konfederacija pa skuša ohraniti svoje važno tretje mesto na politični pozornici.
Sama vlada je posredno tudi razživite politično delovanje,, ko je v ob ravnavo poslala kongresu za dobo izrednega zasedanja tudi osnutek novega statuta političnih strank. Opazovalci sicer predvidevajo, da do uzakonitve tega osnutka ne bo prišlo med sedanjim zasedanjem, marveč šele prihodnje leto. Vendar je važno ob tem zapisati, da je vlada vsaj zaenkrat pustite ob strani prej toliko debatirano ustavno spremembo. To tudi pomeni, da vlada nima namena spreminjati (bolje podaljšati) sedanje predsedniške dobe štirih let, kar bi potom ustavne spremembe lahko storila. Bistveno vlada odlaga vse, kar bi pomenilo kakršno koli štetje ljudskega mnenja. Tako tudi odlaga čim dalje volitve v interveniranih provincah.
Zanimivo ob tem je, da vladni zakonski osnutek o delovanju političnih strank še bolj omejuje možnost za dosego statusa vsedržavne stranke. Kot znano imajo le „vsedržavne“ stranke možnost predstaviti predsedniške kandidate. Doslej je bilo potrebno imeti priznanje v petih volilnih okrožjih (provincah), po novem zakonu bi bilo potrebno, da je stranka priznana v ne manj kot v sedmih okrožjih. Tudi za priznanje v testnem okrožju je bilo doslej treba dokazati včlanjenost določenega procenta ■Volilnih upravičencev, procent, ki se bo sedaj podvojil (s 4 na 8).
Pod temi vidiki bo prihodnje leto gotovo teklo v znamenju priprav za razne politične povezave. Opazovalci celo napovedujejo da bodo proti koncu prihodnjega leta znana nekatera imenovanja v zvezi s prihodnjimi splošnimi volitvami. To sicer zgleda nekoliko prehitro. A decembra 1975 bo manjkalo le dobro leto do teh volitev. Marca 77 namreč se bo odločila nadaljanja ustavna usoda države; če prej ne pride do kakšnih drugačnih ustavnih pretresov.
Izjava in poziv Narodnega odbora za Slovenijo
Ob 30-letnici
29. oktober je slovenski narodni praznik, ki ga Slovenci slavimo v spomin svojega narodnega osvobo* jenja izpod avstroogrske monarhije leta 1918 in v spomin prve slovenske narodne vlade, ki je bila tedaj ustanovljena. Ta dan pomeni v naši zgodovini zmago jugoslovanske ideje, v kateri so videli naši veliki vodniki tiste dobe rešitev obstoja in edino možnost svobodne rasti našega naroda. Avstroogrska monarhija j? namreč brezobzirno zatirala rast slovenskega naroda in mu ni priznavala narodne samobitnosti kljub njegovi tisočletni zgodovini.
Na ta narodni praznik 29. oktobra, leta 1944, to je pred 30 leti, smo v času druge svetovne vojne, nacistične okupacije Slovenije in komunistične revolucije predstavniki Slovenske ljudske stranke, Slovenske demokratske stranke in Socialistične stranke v popolni ilegali ustanovili v domovini Narodni odbor za Slovenijo. Navedene tri demokratične stranke so med obema svetovnima vojnama v Sloveniji predstavljale 90% Slovencev in je zato Narodni odbor za Slovenijo ob ustanovitvi izražal voljo in težnje velike večine Slovencev in jih izraža še danes, tako svobodnih Slovencev v svetu kakor tudi Slovencev v republiki Sloveniji v Jugoslaviji, kjer nimajo svobode, da bi uveljavljali svoje človeške pravjce.
Narodni odbor za Slovenijo si je ob ustanovitvi postavil za cilj obnovitev svobodne demokratične federativne Jugoslavije, katere sestavni del naj bi bila Narodna država Slovenija.
Prvi slovenski parlament, ki ga je sklical Narodni odbor za Slovenijo, je 3. maja 1945, še pod nemško okupacijo, ko je zasedal v popolni tajnosti v Ljubljani, glavnem mestu Slovenije, proglasil ustanovitev Narodne države Slovenije v federativni demokratični Jugoslaviji
Vse to smo storili v trdnem prepričanju, da bo zmaga zahodnih zaveznikov omogočila uresničitev tega sklepa.
Ko ob 30-letnici ustanovitve Narodnega odbora za Slovenijo gledamo na preteklost, sedanjost in prihodnost slovenskega naroda, vidimo to podobo:
Četudi smo Slovenci številčno majhen evropski narod, smo znali v svoji miselnosti ohraniti čut za demokracijo in načelo oblasti, ki izhaja iz ljudstva, kot dediščino iz tistih let, ko smo kot svoboden narod sredi fevdalne Evrope svoje kneze izbirali svobodno.
Pod germanskim pritiskom smo sicer izgubili svobodo, vendar smo se ohranili pri življenju in se z lastnimi močmi dvignili na raven visoko kulturnega naroda.
Po stoletnem boju za ponovno pridobitev politične svobode smo se ob koncu prve svetovne vojne kot svoboden narod prostovoljno odločili, da se povežemo s Hrvati in Srbi v skupno državo, ki naj brani naše meje in naš rod pred močnejšimi sosedi, kateri se nočejo sprijazniti s tem, da naj bi doba imperializma v Evropi dokončno minila.
Novo ustanovljena država se je po prvi vojni imenovala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, kar je že v imenu poudarilo samobitnost in enakopravnost narodov, ki so io sest.avliali. Toda država treh narodov je bila spremenjena v centralistično državo, preimenovana pozneje v Jugoslavijo, v kateri niso bili vsi narodi, med njimi slovenski, deležni takšne politične, kulturne in gospodarske svobode, kakor so pričakovali.
Zgodovinsko dejstvo pa ie. da smo Slovenci v tej Jugoslaviji kljub težavam bili deležni velikega napredka v svojem narodnem razvoju na vseh področjih javnega življenja.
Toda čim bolj se je poudarjal državni centralizem na škodo narodnih avtonomij, tem bolj je slabela skupnost narodov Jugoslavije in druga svetovna vojna je pokazala, da je centralizem močno ranil korenine Jugoslavije, ki bi morale biti zasidrane le v svobodni volji narodov.
Po okupaciji Jugoslavije leta 1941 je bil med drugo svetovno vojno slovenski narod razdeljen med tri okupatorje: Nemce, Italijane in Madžare. Nemški nacisti in italijanski fašisti so ga obsodili na smrt.
Gorje je povečala neznatna komunistična partija Slovenije in Jugoslavije, ko je začela državljansko vojno pod okupacijo z namenom, da si nasilno prilasti oblast. To je bil namreč edini namen takoimenovanega „osvobodilnega boja“ komunistične partije.
V času revolucije je izvajala teror in fizično uničevala Slovence ter se posluževala tudi okupatorjev pri uničevanju demokratičnih in narodno zavednih Slovencev.
Dejstvo je tudi, da je komunistična partija še pred nemškim napadom na Jugoslavijo pozivala jugoslovan-
ustanovitve
ske vojake, naj odvržejo orožje in se ne borijo proti nacistični Nemčiji.
Slovenski narod pa se je takoj v začetku postavil na stran zahodnih demokracij, ker je pričakoval rešitev in svobodo samo od njih.
Trd ie bil boi proti nacizmu, fašizmu in komunizmu in v desettisoče gredo slovenske žrtve v tej dobi.
Četudi se le dnma svetovna volna končala tako, kakor smo Slovenci želeli in pričakovali, to je s porazom nacistične Nemčije in fašistične Italije, nismo dosegli svojega cilja. Bili smo prevarani. Narodni odbor za Slovenijo se je potem, ko je proglasil Narodno državo Slovenijo v federativni demokratični Jugoslaviji, umaknil v emigracijo.
Jugoslovanska komunistična partij^, ki je s pomočjo sovjetske vojske in proti volji narodov Jugoslavije prišla do oblasti, ni izpolnila dogovorov in upoštevala smernic, po katerih bi morale biti izoeljane v Jugosla-viii svobodne volitve, marveč je svoje nasprotnike pomorila ali vrgla v ječe in koncentracijska taborišča.
Komunistični vodniki nove Jugoslavije, nastale po drugi svetovni vojni, so tako s svojim totalitarističnim in centralističnim ustrojem preprečili narodom dosego svobode. Sedaj to državo povezuje z nasiljem komunistična Dartija, namesto da bi jo družila volja svobodnih narodov. Jugoslavija ie postala orodje komunistične partije. ki izvaja s svojim diktatorskim sistemom nasilie nad svobodo duha in je prav zato notranje šibka država. Ponavljajoče se napetosti zaradi teženj narodov po svobodi, so povečale notranja nasprotstva in Jugoslavijo vsak0 večja kriza lahko pripeke na rob propada.
Komunistična vlada Jugoslavije tudi ne nudi slovenskim manjšinam v Avstriji in Italiji nobene učinkovite opore v težkem boju za njihove narodne in človeške pravice.
Slovenci odločno branimo načelo, da ima slovenski narod prav tako, kakor tudi drugi narodi Jugoslavije, pravico do lastne države, vendar odločno odklanjamo nasilno razbijanje Jugoslavije. Tako razbijanje bi povzročilo nepopravljivo škodo ne samo slovenskemu, ampak tudi drugim narodom Jugoslavije. Rešitev je le v vrnitvi k načelu suverenosti narodov, ki naj bodo v demokratičnih narodnih državah •— katerih ena naj bo Slovenija — po načelu samoodločbe vključeni v svobodno povezavo.
Da bo slovenskemu narodu omogočeno živeti v svobodi. pozivamo vse Slovence, ki iskreno kakor mi želijo boljšo usodo našemu narodu in odklanjajo današnjo diktaturo v Jugoslaviji, da nas pri našem delu podpirajo in z vsemi močmi sodelujejo.
Cilji naših prizadevanj so jasni:
1.	Hočemo, da se uresničijo načela suverenosti tako, da bo imel slovenski narod in vsi narodi Jugoslavije, prosti komunistične in vsake diktature, neokrnjene vse nrrvvice svobodnega odločanja o svoji usodi na političnem, gospodarskem in kulturnem področju. V primeru svobodne odločitve za vstop v skupnost narodnih držav, naj bi imela osrednja oblast le tiste dolžnosti in pravice, katere bi ji narodne države prostovoljno, pogodbeno odstopile. Taka skupnost južnoslovanskih narodnih držav bi bila sorejemljiva za vse narode v njej in bi bila močna sila za ohranitev miru na tem delu Evrope.
2.	Opozarjamo na grozečo nevarnost, da bi Jugoslavija prišla pod sovjetsko oblast, kar poskušajo doseči oosamezniki in skupine v Jugoslaviji in izven nje. Sovjetska oblast v Jugoslaviji ne bi bila usodna le za slovenski narod in .za ostale narode Jugoslavije, ampak tudi nevarnost za svobodo án krščansko civilizacijo zahodnega sveta.
3.	če bi pa Slovencem in ostalim narodom Jugoslavije ne bilo omogočeno, da bi sami v svobodi odločali o svoji usodi in obstoju skupnosti ter bi kakršen koli zunanji poseg ali drugi dogodki, predvsem kot posledica diktature in centralizma, privedli do delitve Jugoslavije, bomo v tem usodnem trenutku Slovenci zastavili vse svoje sile, da sedanja republika Slovenije postane mednarodno priznana samostojna demokratična država. Ta naj razširi duhovne meje slovenstva tudi na vsa področja, ki so bila krivično in proti naši volji iztrgana iz matične skupnosti.
Zaradi svoje nezlomljive življenjske sile, visoke kulturne ravni in tisočletne' zahodne krščanske civilizacije ima slovenski narod po naravnem in mednarodnem pravu pravico, da v lastni državi neovirano uživa sadove svojega dela za duhovni in gospodarski napredek v družbi svobodnih narodov in držav.
O hnžir.u jubilejnega leta lf)7£
STARE MILOŠ
predsednik Narodnega odbora za Slovenijo, načelnik Slovenske krščanske demokracije - Slovenske ljudske stranke — SKD-SLS
Buenos Aires
Dr. LUDVIK PUŠ, tajnik NO podpredsednik SKD-SLS New York
Dr. URBANC PETER, tajnik NO tajnik izvršnega odbora SDS Toronto
Inž. BEVC LADISLAV, predsednik Slov. dem. stranke — SDS Napa, California
Dr. BENEDIK VALENTIN, član izvršnega odbora SDS Cleveland
Dr._ DEBELJAK TINE, član načelstva SKD-SLS Buenos Aires
FAJDIGA PAVEL,	MAUSER OTMAR,
podpredsednik SKD-SLS član načelstva SKD-SLS Buenos Aires	Toronto
MELAHER JOŽE, glavni tajnik SKD-SLS Cleveland
MENART VLADIMIR, član izvršnega odbora SDS Fairfield -— Avstralija
SEKOLEC FRANJO, podpredsednik SKD-SLS London
SMERSU RUDOLF, član načelstva SKD-SLS Buenos Aires
URANKAR FELIKS, podpredsednik izvršnega odbora SDS Buenos Aires
Božična razmišljanja
Vse dehti po praznikih, očiščena hiša; jaslice v kotu, šopek smrekovih vejic, lučke na dreveščku, potice.
V spominih skušam ujeti zasnežen Božič v zgodnji mladosti, včasih celo slišim melodijo zvonov, ki vabijo h polnočnici in se njih zvok izgublja v belo noč.
Skušam doživeti božično skrivnost ob evangeliju.
„Tiste dni je od cesarja Avgusta izšlo povelje, naj se popiše ves svet.
Šel je torej tudi Jožef iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, se ji je dopolnil čas poroda. In porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker zanju ni bilo prostora v prenočišču...“
Mesto je bilo prenapolnjeno, stanovanjska kriza, bi rekli danes in zate ni bilo prostora. Tam ob robu mesta nekje ie bila votlina, star zapuščen hlev, tam sta našla zatočišče Tvoja Mati Marija in Jožef Tvoj rednik.
Tam si se Ti rodil.
Ker zate ni bilo prostora.
Tudi danes v tej sveti noči ga ni.
Pri preobloženih mizah,
in polnih steklenicah;
v razkošnjih stanovanjih,
ob šumnem praznovanju.
Česa? Tvojega rojstva?
In vendar ni mesta zate.
Ni mesta za brata v stiski.
Tako zelo ubog in preprost si prišel na svet, da te ljudje niso spoznali kakor Odrešenika.
Le preprosti, neuki pastirji so se ti prišli poklonit in ti prinesli skromnih daril.
Razodel si se malim.
Otresti se moramo napuha, da te bomo doumeli, doživeli. Naša srca morajo biti čista in otroško vdana, kakor srca pastirjev na betlehemskih poljanah.
Naše roke odprte.
Gospod, tako dobro mi je, ničesar mi ne manjka.
Ko te vidim v jaslicah tako nebogljenega, me spominjaš. . .
Moja prva
Od cerkve sem se je naenkrat odtrgalo pritrko vanje.
Spomnim se, kako sem moledoval :n prosil zdaj dedka, ki je žulil pipico za zapečkom, zdaj starejšega brata, ki se je sukal okol jaslic, zdaj spet očeta, ki je še pozno zvečer brkljal po hlevu. Toda nihče se me ni usmilil. Nazadnje sem šel k materi, dasi me je bila že prejšnji večer odpravila, češ da bom zmrznil, še preden bom priše-l do cerkve.
S solznimi očmi sem jo vlekel za roke in krilo, a vse zastonj. Ni se dala preprositi. Šele ko sem zaihtel prav na glas, se je starejši brat potegnil zame. Naj-prvo je malo zahrkal, kar se je meni zdelo na moč sumljivo, nato pa se je mati takoj vdala.
„Boš pa šel, pustež. Saj ne nehaš prej. Toda naprej ti povem, da se mi nikar ne cmeri v cerkvi, če te bo zeblo. Ura je šele devet. Do enajstih boš legel, takrat te bom pa poklicala.“
Odpeljala me je v čumnato. Meni se ie čudno zdelo, da bi bila ura šele devet, ko sem se vendar ves večer tako mučil, da me ni zmagal spanec. Toda vse moje ugovarjanje ni nič pomagalo.
„Pa da me boste klicali,“ sem se krčevito branil materinih rok, ki so me začele razpravljati. Znova sem se začel cmeriti in še danes se čudim, da me mati ni udarila.
„Presneti otrok ti, kakšen je,“ se je jezila. „Pa napravljen lezi!“
„Pa da me ne boste pozabili,“ sem zaklical za njo, ko je že precej huda zaloputnila vrata.
Meni se je zdelo vse to nekam sumljivo. Kar sapo sem zadrževal in prisluškoval.
„Saj bo zaspal,“ je godel starejši brat. „Zaspanec ga je mučil, zato je tako sitnaril. Zakaj ga pa že prej niste spravili spat?“
„Ko pa hoče povsod biti,“ me je skoraj že nežno zagovarjala mati. Morda jo je ganila moja trdovratnost.
„Časa imamo še precej,“ je zabrundal od nekod očetov glas. „Do enajstih bo že zaspal.“
Tako so se menili sem in tja. Jaz sem vedel, da so me hoteli prevariti. Jezica me je popadla, skobacal sem se s postelje in sedel kar na tla, z glavo naslonjen na posteljno stranico. Bal sem se namreč, da bi v postelji zaspal.
Da tudi danes, ta sveti večer otroci jokajo, ker so lačni kruha in
pravice,
žejni ljubezni... goli in bosi.
Da so naši bratje, ki krvave y strelskih jarkih, trpe v ječah.
Da si se rodil tudi za tiste, ki te še ne poznajo,
Te ne priznajo,
Te sovražijo,
Te preganjajo...
Bog...
Mir ljudem na zemlji so peli angeli ob Tvojem rojstvu.
Naj rosi tvoj božji mir tudi danes nad vse, ki se trudimo, da bi bili ljudje blage volje.	M.
Zvezdice v nebu veselo žarijo, polja in smreke in ceste molčijo.
Iz dalje zvonovi do duše veslajo, pesem Ljubezni, na rane kapljajo.
Jezušček v jaslih smehlja se in sanja. Pozno je; Jožef je truden od stanja.
Mama ga moli: naj Bog se usmili revnih brezvercev v ukradeni svili...
I
Zvezda za zvezdo pred zoro ugaša. Daleč, prav daleč se ovčka oglaša.
Vladimir Kos
polnočnica
Vendar se me je tudi na tleh pričel lotevati spanec. Govorjenje, ki je prihajalo iz hiše, se mi je zazdelo kot prijetno brundanje. Zaspal sem. Ne vem ravno, koliko časa, toda tega pa se še dobro spominjam, kako sem se nenadoma prebudil in plašno prisluhnil.
Starejši brat je na tihem pel božično pesem, dedek za zapečkom je pokašljeval, mati pa je nekaj iskala po omari, tako sem slutil iz šumenja.
Od cerkve sem je pljusknilo pritrkavanje in začul se močetov glas: „Pa pojdimo!“
Že so bili v veži in brez mene. Kakor brezumen sem se zagnal proti vratom in sam ne vem, kar padel sem na sredo hiše. Nato sem se spustil v jok in se drl tako nazarensko, da je mati vsa preplašena oritekla nazaj, čutil sem, da bom z jokom še največ opravil.
Že tako smo pozni,“ me je hitela mati napravljati. „Ti ihta ti otroška! Vsaj tiho bodi!“ je rekla, ko mi je obrisala solze z dlanjo.
Že se mi je razvedril obraz. Ko sem bil toplo zavit, sva se poslovila od dedka.
V	veži pa me je pobožala po obrazu:
„Ti revček ti, čisto smo pozabili nate.“
Jaz pa sem že na vse pozabil, na jok in sedenje, in sem kakor omamljen prisluškoval pritrkavanju ter zrl dragulja-sto odejo, ki jo je srebrila mesečina. Kmalu smo zagledali pred seboj razsvetljeno cerkev. In ko smo stopili v božji hram, se mi je kar zameglilo pred očmi od same lepote.
To pa moram še povedati ob koncu.
V	cerkvi, kjer sem sedel poleg matere, sem zaspal. Nazaj grede pa me je moral oče na koncu poti še nesti, ker me je strahovito zeblo in sem se v zaspanosti kar opotekal.
Doma sem molče izginil v kamrico in takoj zaspal. V spanju pa so mi neprestano brneli v ušesih ubrani glasovi orgel. V čudovitih barvah se je razsve-tilo vse okrog mene in v tej nebeški mavrici sem zagledal Detece, ki mi je o Njem že pripovedovala mamica. Prijazno se mi je smehljalo in jaz sem stegoval ročice, da bi pobožal Dete. A bilo je predaleč...
Spomin na ta prvi božični večer me navda vselej z nepopisno blaženostjo.
Karel Mauser „Na ozarah“
Miklavž prihaja
NA ODRU SLOVENSKE HIŠE
Ni malo naših ljudi, ki te „mladinske operete“ — tako jo je imenoval njen skladatelj Dr. Jerko Gržinčič — ne hi poznali še o.d doma ali iz taborišč •' Avstriji. Mnogi pa se spominjamo njene uprizoritve v Buenos Airesu, ko jo je pred več kot 20 leti pripravil isti ,,Gallus“, ki nas je 7. in 8. decembra letos kar trikrat povabil v dvorano Slovenske hiše in nam na svojski način ustvaril razpoloženje Miklavževega večera.
Zanimanje za prireditev je bilo izredno, saj je bilo mnogokrat slišati željo, naj bi ta spevoigra vendar spet prišla na oder. Poslušali in gledali smo sicer posamezne odlomke na naših krajevnih prireditvah ob miklavževanjih (n. pr. lani v Slomškovem domu pevski in rajal-ni del angelov iz prvega dejanja), vendar smo si že želeli spet celotnega dela. „Gallus“ je tem željam ustregel in presenetljivo zadovoljil. Spevoigra, ki bo prihodnje leto obhajala 40-letnico svojega rojstva in „premiere“ — v tisku je izšla v Ljubljani novembra 1937 — je kljub vročini poletnega popoldneva trikrat skoro napolnila dvorano. Obisk ie torej potrdil upravičenost želja po taki prireditvi in dal prireditelju zadoščenje ra ves trud pri pripravi in izvedbi spevoigre. Občudovali smo vse nastopajoče, vidne in nevidne, ki se niso ustrašili novih žrtev in utrudljivih vaj po tolikih nastopih pretekle koncertne sezone. Vsem, ki smo bili na prireditvi, bo izvedba ostala za dolgo v naj lepšem spominu.
Tridejanka, v kateri se vrste petje — solisti, dueti in zbori — rajanje in govorjena beseda (teksti so bili prikrojeni za sedanje naše tukajšnje razmere), nam v prvem dejanju pokaže nebesa z nastopom skupine angelov .sv. Petra in nebeških mojstrov, čevljarja Krišpina in krojača Gerarda. V siju nebeške svetlobe je vse razgibano in polno dela v pričakovanju odhoda z Miklavžem na zemljo. Zbor 20 ljubkih angelčkov je brezhibno odpel vse svoje vložke, graciozno zarajal po vsakem spevu in igralsko razgibano in popolno odigral tudi vse dvogovore. Težko bi bilo reči, katera od deklic, ki so igrale posamezne angelske vloge (Vera Breznikar, Monika. Češarek, Alenka Magister, Klavdija Malovrh, Veronika Malovrh, Alenka Smole in Evica šifrer) je bila boljša. Vseh dvajset nastopajočih je pokazalo, da so dobre pevke, „plesalke“ in igralke. „Gallus“ bo v njih imel čez nekaj let dragocen podmladek ženskega dela zbora. Ob morebitni ponovitvi te spevoigre v bodočih letih pa bi nemara kazalo usodo-biti koreografijo angelskega zbora.
Čevljarja Krišpina je pel in igral Silvo Lipušček, ki je spet dokazal, da mu poleg petja tudi igra ni prav nic tuja. Svojo vlogo je podal nadvse dovr-
šeno in smo spet uživali ob njegovem lepem tenorju. Njegov rokodelski tovariš Gerard je dobil dobrega interpreta v osebi Slavka Škraba. Sv. Petra je pri sobotnih predstavah s svojo znano sim-natičnostjo doživeto predstavil sam režiser, pri nedeljski izvedbi pa je vlogo odigral Jože Vombergar, druga priznana igralska korenina.
Diametralno nasprotje prvega dejanja je bilo drugo dejanje: pekel z vso svojo grozo in hudobijo. Samospevi Luciferja in zbor peklenščkov ob branju „vražjih cajteng“ in kovanju načrtov za pohod na zemljo, da dobe svoje plačilo tisti, ki Miklavževega darila ne zaslužijo, in končno veličastna vražja himna — to je bila vsebina drugega dejanja. Zbor hudobcev je predstavljal moški zbor „Gallusa“, poglavarja Luciferja je odločno in odlično pel Andrej Makek, ki je bil v igri in mimiki strah ne samo poslušalcem v dvorani, ampak tudi vsej svoji peklenski sodrgi. Mefista je samozavestno predstavljal Janko Klemenčič. Posebnost tokratne izvedbe je bila režiserjeva domislica, s katero je prikazal kar tri generacije prebivalcev pekla: poleg treh malih parkeljčkov, ki delajo nemir v bratovščini, servirajo drugim žganje, jim brusijo kremplje in čistijo vragov v „njalepših letih“ videli v pe-čevlje, smo mimo lepe vrste krepkih klu tudi takoimenovani „pasivni del“, že upokojene in invalide. Vsi so bili igralsko in pevsko izredni in so s svojim nastopom dali večeru pristno sliko strahot pekla in hudobije njegovih prebivalcev. Posebno priznanje zaslužijo oni in režiser, da so svojemu nastopu dali tisto višino, ki smo si jo vedno želeli: strah vzbujajočo umirjeno resnost in strogost, a brez divjaških potez, vpitja in ropota, ki vedno motijo naše Miklavževe prireditve.
V tretiem dejanju smo v Buenos Airesu. Vsi prej nastopajoči so že na zemlji Znanilec prihoda angelske skupine je Kodrček, ki prvi pripleše na oder in se s petjem predstavi. Presenetljivo ljubko je zaplesala in res lepo zapela to svojo vlogo Alenka Magister. Naznanjevalca prihoda parkljev sta Kosmatin in škratulin, ki sta ju igrali gdč. Nadi Kopač in Mimi Kočan-, obe članici zbora Slovenskih mladenk. Občudovali smo njune akrobacije, še bolj pa njuno lepo petje in igranje. In spet prirajajo angelci, ija njimi prirohne parklji, končno pa prispe sv. Miklavž s svojim spremstvom. Primerna razsvetljava ob prihodu pa bi dala temu nebeškemu poslanstvu še svečane jši vtis nebeške glorije
Ivan Rore ml. ima lep glasovni material, ki ga je dobro uporabil v svoii
vlogi. Da je bil sprejem šV. Miklavža še slovesnejši, se je vsem nastopajočim končno pri petju pozdravne pesmi v ozadju pridružil še ženski del „Gallusa“.
Seveda v poročilu ne moremo 'mimo režiserja Stankota Jerebiča. Priznan režiserski strokovnjak je in je to tudi tokrat dokazal. Masovni nastopi na odru so vedno trd oreh, zlasti če sodeluje mladina. Pri Jerebičevi režiji je poteklo vse lepo.
K vizualnemu užitku ob predstavi pa je vsekakor največ pripomogel scenograf Tone Oblak. Občudovali smo njegove dosedanje scenske stvaritve, vedeli smo, da je naš naj večji strokovnjak te vrste, a tokrat je samega sebe prekosil. Njegova zamisel in izvedba scenerije je bila res genijalna, in zasluži posebno priznanje, tako idila nebes kot nazorno
zlo vzdušje pekla ’okrepljeno z učinkovitimi svetlobnimi odsevi; pa tudi izredno posrečen izraz iz ; buenosaireškega mesta.
Pri klavirju je prireditev s svojo že priznano spretnostjo spremljala ga. Anka Savetti-Gaserjeva, ki je zborovodji dr. Juliju Savelliju pomagala tudi pri študiju pevskih delov.
Obleke in maske so bile prireditvi primerne, odrska razsvetljava (Pavšer, Kinkel) brezhibna. Odmori, kljub menjavi scenerije po vsakem dejanju, kratki.
To je bil toliko pričakovani „Miklavž prihaja“ v letošnji „Gallusovi“ izvedbi. Lepa prireditev, na višini, ki smo jo vajeni pri „Gallusovih“ nastopih, v lep spomin vsem, ki smo ji prisostvovali, za „Gallusa“ pa nov uspeh za njegovo delovno kroniko.	vz.
Tot «of j#» Sveta noč
3 Ta noč je polna čuda, ta noč je sveta noč, hudoba izgubila je danes svojo moč.
Na nebu nova zvezda, poglejte, plameni, prelepo dete v jaslih na slamici leži.
Zatone svetla zvezda, še danes pojde v kraj, a Luč, prižgana v hlevu ostane vekomaj.
Karel Širok * v
Skoraj že 30 let je odmaknilo pesniku duh po krvi, potišalo krike in prošnje pomorjenih, posušilo curke grenkih solza po licih mater, očetov, bratov in sestra — ali nas vseh, ki smo trpeli v tistih najhujših dneh. Zato njegov verz ne objokuje več, ne sodi več, ne kliče po maščevanju, ne grozi ampak iz vse te naše velike tragedije izlušči pravo vrednost teh tisočev žrtev: upanje, da so bili seme od Boga sejani, „da tvoj narod milost-kazen je dobit: bo večen“; da je vsako življenje za dobro stvar dano, pri Njem plačano; da se ni dalo vsega, kljub skrbnosti krivih, zabrisati za večno, ampak da tudi sin ne verjame več v pripovedovanje, ampak „verjame pa trdno, da grmi krvavi ti (očetu) iz prsi rasto“ in končno velika vera, da bo vsaka žrtev nekeč „svečka ob večki“ — tedaj pač, ko bo samo še spomin ostal in se bo smelo v svitu svobooe tudi tem zaslužnim prižgati luči po vse’' slovenski zemlji. Joj, to bo žarenje še hujših plamenov, kakor so Vuzmenice za Veliko noč. Ne Bog, tisti, ki so vanj verovali, bodo oživeli, vsaj v dobri misli in spominu novih dneh.
Pesnik Simčič je prvi dve pesmi v zbirki poklonil bratoma Dragu in Mirku, ki sta padla v tistih dneh, celotno zbirko pa je poklonil „Mrtvima bratoma in vsem njunim mrtvim in živim soborcem
v skromen poklon“.
Pa če kdo od našega najmlajšega rodu pobara boječe: „Kdo pa jih je pobil?“ Ali bo razumel vso težo časa in resnico dni, če mu bo pesnikov mrtev brat Mirko odgovoril: „Mene ubil je lastni brat iz zasede.“
Zbirka (brez strani in kazala) je lepa, doživeta, prečiščena, z ganljivimi verzi, ki te v resnici primejo, ali manjka ji nekaj ideološke jasnosti, ki bi mladini razjasnila resnico o veliki krivici in krivcih tragedije v žalostnih dneh junija 1945. leta.
—jkc
Dve iioVi pesniški zbirki
Tine Debeljak: Venček poljskih vojaških popevk
Kot priloga Vestnika — glasila protikomunističnih borcev v Bs. As. — je izšla 24 strani obsegajoča zbirka Venček poljskih vojaških popevk, ki jih je prepesnil iz poljskega originala pesnik dr. Tine Debeljak. Zbirka obsega 15 vojaških pesmi za petje po izvirnih melodijah in sicer iz najbolj kritičnih trenutkov življenja poljskega naroda, bodisi na svoji lastni zemlji — Poljski ali pa kot brezdomovinci v širnem svetu, a povsod boreči se za isti sveti cilj — svobodo poljskemu narodu in domovini. Kar je orožje hotelo priboriti, je bilo podprto na duhovnih temeljih: na besedi in pesmi, ki je bodrila, vžigala duha in družila ves narod v celoto in v borbo proti tistim, ki so narod teptali v sužnost.
Zbirka je okrašena s tremi lesorezi
ak.	sl. Bare Remčeve, ki so vzeti iz zbirke Žalost zmagoslavja, izišle pri SKA 1970 v Bs. As. in ponazarjajo: vizijo vojne vihre s poljsko zastavo; poziv (krik) iz Varšave, kjer je prekipevalo junaštvo, edinost, požrtvovalnost, a je ves krik po pomoči ostal „glas vpijočega v puščavi“; slednji prikazuje Make, rdeče make na Monte Cassinu, kjer je cvet poljske armade Andersa padel v skupni zavezniški stvari, sanjajoč, da bo prodor sunil zavezniški pohod do Srednje Evrope in osvobodil tudi Poljsko...
Knjigi je Debeljak napisal tudi Uvod, ki upravičuje izdajo te zbirke in izraža globoko hvaležnost poljskemu predstavništvu, ki ga je za njegovo dosedanje bogato kulturno delo tudi odlikovalo p „križem Pilsudskega viteškega reda Po-loniae restitutae,“ na več mestih pa primerja usodo poljskega z našim slovenskim narodom.
Ti prevodi, kakor jih karakterizira v uvodu prevajalec so „preproste pesmice,
zaljubljene, šegave pa tudi žalostne, v zvezi s tradicijonalnimi ulani, konjeniki ...ali pa legionarji“.
Nekaj teh pesmi smo poznali že v naših taboriščnih časih in jih Poljakom na čast tudi recitirali: Gre vojak po gozdnem hladu, Ni še Poljska nam propadla, Rdeči maki na Monte Cassinu. Prevodi gladko tečejo, saj je Debeljak odličen prevajalec sploh poljske lirike.
Prav je, da je zdaj izdal te pesmi v zbirčici, ki bi smela imeti tudi kazalo in pa navedbo vseh avtorjev (našel sem le štiri).
Skupaj z Vestnikom je zbirka prišla v roke tistim, ki jim bodo take pesmi najbolj prijeten dar, kajti pričal bo za vedno o sorodnosti ciljev in bojev poljskega in slovenskega naroda.
Zorko Simčič: Korenine večnosti
Dva meseca prej, oktobra letos, je izšla kot priloga Vestniku in Taboru zbirka Zorka Simčiča: Korenine večnosti. Ta obsega 16 strani s 14 izvirnimi pesmimi, ki so označene kot „Ciklus junijskih“. Ta oznaka jim že daje določeno mesto: naš junij, slovenski zdomski junij naše zgodovine. Spomini na tiste črne dni, ki jim bo prihodnje leto našteto 30 let, odkar smo jih preživeli, a ,sle* herno leto preživljali posebej prav v juniju znova, ko smo tehtali tedanje dogodke in merili naše sedanje dni, obenem pa upirali poglede v bodoča desetletja.
že naslovna stran z risbo ak. sl. Bare Remčeve te zajame v okolnost tistih strašnih dni, ko smo slišali le o zvezanih rokah naših žrtev, pokolih, neznanih in znanih grobiščih, o preštetih izbranih, ki so se iz teh morij rešili in so naše žive priče ostali med nami —
nam v živ dokaz — morilcem tam pa v neminljiv opomin.
PRIZNANJE DEU; DR. «TONA AMRROŽA
V RECENZIJAH
Delo Dr. Ambroža Realignment of World Power, the Russo-Chinese Schism Under the Impact of Mao Tse-ttmg’s Last Revolution (Preusmerjanje svetovnih silnic. Rusko-ki tajski razkol pod udarci zadnje Maocetungove revolucije), ki je izšlo v dveh knjigah in o katerih smo v našem listu svoječasno poročali in ju ocenili, je bilo ugodno recenzirano tudi v številnih uglednih revijah političnih in družbenih ved ter mednarodnih zadev v mnogih državah na vseh kontinentih zaradi globalnega pomena problemov, ki jih obravnava.
Dr. Ambrož je bil predvojni poročevalec ljubljanskega „Jutra“ v Zagrebu, Parizu in Rimu. V Ameriki je deloval 14 let pri Free Europe, Inc. Specializiral se je v problemih komparativnega komunizma.
Medtem ko mnogi ameriški profesorji političnih ved pišejo knjige z uradno podporo, tako kot uradnim krogom in skladom ugaja, je Dr. Ambrož plaval proti uradnemu toku in objavil obsežno delo brez kakršnekoli podpore. Izvoljen je bil za člana Delta T'au Kappa, Mednarodnega častnega združenja družbenih ved za „izredni znanstveni dosežek“.
Mednarodna revija East Europe, ki sedaj stalno izhaja v New Yorku, pri kateri je avtor sourednik, objavlja v zadnji številki na celi strani zadnjih platnic kratke izvlečke iz nekaterih recenzij o omenjenem delu, ki jih prinašamo v prevodu:
„Dr. Ambrož zasleduje razvoj sovjet-sko-kitajskih odnošajih, podaja kroniko borbe med tema dvema komunističnima orjakoma, analizira njene vzroke, kaže
OKROG SVETA
kako se Rusi in Kitajci niso marali skozi stoletja kakor na ljudski tako tudi na vladni ravni, in ocenjuje vpliv spora na svetovne dogodke“.
Orbis, Philadelphia
„Avtor je med redkimi, ki ga niso prevarile Potemkinove vasi bodisi v Sovjetski zvezi ali pa v komunistični Kitajski. Sovjetska zveza je preživela sedaj kot edina velika kolonialna sila v svetu. Avtor tudi ugotavlja, da je zahodna kulturna skupnost molčala o zapiranju in uničevanju mnogih uglednih kitajskih umetnikov in intelektualcev. Ti dve knjigi, prepleteni z obiljem opazk, skrbno odkrivata za čitatelja postanek in ogromni pomen rusko-kitajskega spora.“ Prof. Anthony Bouscaren v The Ukrainian Quarterly
„Zelo koristno gradivo za vse one, ki nroučujejo sodobni komunizem“.
Prof. D. A. Tomašič v Western Political
Quarterly
„To naj bi bilo obvezno berilo za vse zahodne gospodarstvenike in politike. Daje notranjo sliko duha in mentalitete Kitajcev in Rusov, kar povprečni zahodnjak ne bi mogel zbrati ne da bi to študiral vse življenje“.
Rhodesia & World Report
„Ambroževa študija presega verbalne polemike in razgali pogoje dominacije, ki jo iščeta obe tekmovalki, nudeč knjigo izredne važnosti“.
. . . . Relazioni Intemazionali, Milano
„Daje ozadje za preusmerjanje svetovnih silnic, povzročeno s kitajsko-so-vjetskim sporom“.
American Behavioral Scientist
„Utemeljeni na številni dokumentaciji, ti dve knjigi prikazujeta korak za korakom konvulzijo, izzvano po razsež-nem konfliktu, ki loči ti dve komunistični veliki sili“.
Politique Étrangère, Paris
„Dr, Ambroževo ogromno delo v dveh knjigah se je pojavilo v pravem času. Bogato v informacijah in dobro dokumentirano. Resni proučevatelii mednarodnih zadev bi storili prav, če bi čitali ti dve zelo zanimivi knjigi“. Veleposlanik Miao Pei-chi v Asian Outlook, Taipei
„Monumentalno... vredni vir... tako veliko dokumentarnega materiala je podano“.
Svobodna Slovenija, Buenos Aires
K temu naj dodamo izvlečke iz še nekaj najbolj značilnih recenzij.
V Annals of the American Academy of Political and Social Science pravi Prof. Ivar Spector, da „ti dve knjigi podajata najbolj obsežno obravnavo shi-zme.“ „Avtor definira preusmerjanje svetovnih silnic, ki so po njemu posledica shizme, kot nadomestilo dvopolarnega sveta, ki se je pojavil po drugi svetovni vojni, z več polarnim svetom. . . Težave, ki bremenijo oba revolucionarna režima, pripisuje dejstvu, da sta bila voditelja v obeh državah, Lenin in Mao, v primerjavi z Marxom in Engelsom, popolnoma amaterska v ekonomiki“.
Madridski prof. Julio Cola Alberich pravi v Revista de Politica Internacional, ki jo zasledujejo v vseh dvajset španski govorečih državah, da je delo „neprecenljive vrednosti“. Dr. Ambrož je prišel do pomembnih zaključkov, ki jih je dosegel po skrbnem in temeljitem raziskovanju ogromne količine dokumentov... katerih inteligentno tolmačenje,
podprto z znanstveno učinkovitostjo, mu ie omogočilo prikazati široko panoramo neštetih obličji, vključenih v konflikt. Kot celota je delo Dr. Ambroža najbolj oopolno in razumljivo med onimi objavljenimi o tistih dogodkih, ki jih avtor ima za „najbolj pomembne dogodke“ v drugi polovici tega stoletja“.
Medtem pa je revija International Studies v New Delhiju ocenila delo zelo kritično, ker pač gleda na svetovna dogajanja skozi sovjetsko prizmo ne glede na indijsko-kitajski spor. Kljub temu pa vendar citira sledečo avtorjevo pripombo: „Vsak pokret v smeri normalizacije razmer med Združenimi Državami :n Socialistično Republiko Kitajsko (tako se bo imenovala v novi ustavi) naj bi bil usmerjen k zmernosti sovjetske politike, skušajoč voditi jo h kompromisu ter jo prepričati, da ponovno oceni svojo nepopustljivost, medtem ko je preizkušena na dveh frontah.“ To je bilo napisano predno je odjuga postala modno geslo.
Bayern Kurier v Münchenu pravi, da avtor izraža mnenje milijonov, ki so proti temu, da bi Moskva le zahtevala koncesije od Zahoda brez protikoncesij. Ameriška in nemška tehnologija bo Sovjetski zvezi v trajno korist, medtem pa vse, kar ona obljublja, lahko vsak dan prekliče.
Revija L’ E st v Milanu na sedmih straneh povdarja avtorjevo tezo, da so bila v shizmi „stara nacionalna nasprotja natvezana na ideološke pretenzije, ki so povečale ta nasprotja in stojijo v razmerju vzrok-posledica“.
Prof. Hsu King-yi pravi v Issues and Studies, znanstvenem mesečniku Instituta za mednarodne zadeve Kitajske Republike na Formozi, v 11 strani dolgi recenziji da je bil čas, da je avtor pove-
dal resnico o celinski Kitajski po pretiravanju v ameriških časopisih in knjigah po Nixonovem obisku. Avtorjev „poskus, da. izčrpa ves izvirni material o tem predmetu, je občudovanja vreden in iz tega izvirajoče delo dveh knjig moramo smatrati skoraj kot uspeh“.
Polletni Glasnik srbskega kulturnozgodovinskega društva „Njegoš“ v Chicagu pa povzema sledeče avtorjeve ugotovitve: „Nixon je izvajal le staro ma-kiavelisticno načelo, da je treba povezati se z šibkejšim nasprotnikom, da bi se zmehčalo močnejšega. Na drugi strani pa je Mao nazadnje sledil stari kitajski imperialni doktrini ,izrabi barbare proti barbarom', oziroma da ni mogoče biti istočasno v sporu z državo, ki vlada nad Sibirijo in z državo, ki vlada na Tihem oceanu“.
V	mesečniku Naša Reč, London, Nenad Petrovič tako-le rezimira to delo' „Treba je priznati, da ima material, ki se ponuja bralcu v izobilju takšno gradivo, da mu razsvetljuje vrsto daleč segajočih in vitalnih vprašanj ki so tako važna za pravilno razumevanje svetovne politike in ideološke vojne med komunizmom in demokracijo. Delo Dr. Otona Ambroža ki je bilo pripravljeno z vdanostjo in studioznostjo, ki je karakteristična za slovenske intelektualce, predstavlja prispevek, vreden pozornosti, za preučevanje vitalnega- problema, katerega širokost zajema bodočnost ne le velikih sil temveč vsega človeštva.“
V	Klicu Triglava, London, piše Dr. Ljubo Sire, profesor na Glasgow univerzi, med drugim: „Popolnoma se pa strinjam z Dr. Ambrožem, ko pravi, da so tri inačice komunizma prav tako nevarne kot ena, včasih morda še bolj, ker uspe druga inačica tam, kjer prva ne more. Seveda ima razbitost tudi svoje slabe strani.“

Pred uprizoritvijo Ivane Arške
LJUBLJANA — Zbor „Consortium musicum“, ki ga vodi dirigent dr. Mirko Cuderman je pripravil Haendlov oratorij „Juda Makabejec“. Pri izvajanju so sodelovali kot solisti sopranistka Zlata Ognanovič, altistka Milka Evti-mova, tenorist Jure Reja in basist Jože Stabej; orkester je bil priložnostno sestavljen iz članov raznih profesionalnih glasbenih ustanov. S tem je zbor Consortium musicum znova dokazal, da se zelo zavzema za kulturno višino, sa.i ta oratorij spada med eno najbolj telit-nih stvaritev slavnega skladatelja.
KRANJ —■ Ob petinsedemdesetletnici kranjskega Planinskega društva so priredili v Mestni hiši razstavo slik, katerih glavna tema je gora oziroma planinski svet. Slovenski slikarji niso ravno pogosto slikali naših gora brez figuralike ali žanrskih primesi, vendar je vrsta umetnikov zastopanih na tej razstavi dokaj pestra: Marko Pernhar, Anton Karinger, Vincenc Gurnigg, Tone Gaspari, Anton Koželj, Ferdo Vesel, France Pavlovec, Miha Maleš, Maks Koželj, Grohar (z veliko panoramo Triglava z okoliškimi vrhovi), Matija Jama (Špikova skupina) in mnogi drugi.
RADOMLJE — V Radomljah je bil odprt 1. decembra 11. festival slovenskega amaterskega filma; za nagrade se je potegovalo 52 dokumentarnih, igranih in žanrskih filmov, ki so jih posneli avtorji iz 13. slovenskih fotoamaterskih klubov. Ob tej priliko so se slovenski filmski amaterji spomnili vrste pomembnih obletnic: 160-letnice rojstva Janeza Puharja, izumitelja fotografije na steklo, 85-letnice ustanovitve prvega slovenskega fotokluba ter 25detnico foto-kino zveze Slovenije.
PIRAN •—V začetku decembra so v Piranu praznovali dvajsetletnico pomorskega muzeja. V muzeju imajo že nad
4.000	eksponatov in obširno dokumentacijo. Ker v muzeju primanjkuje prostorov, razmišljajo, kako bi nekatere oddelke premestili drugam. Tako naj bi bil razstavni paviljon za ribiško tehnologijo v Izoli, v Luciji pa naj bi staro solinarsko hišo spremenili v muzej slovenskega solinarstva.
BLED — Blejci pred novo uganko. Ljubljanski Viator je dal porušiti hotel Evropa. Rekli so, da bodo na istem kraju zgradili nov moderen hotel. Pa je ostalo le pri ruševinah. Blajci so seveda
vprašali na občini, kaj bo sedaj, ker ruševine pač kazijo „podobo raja“. Tam so šele dobili izreden odgovor: V ljubljanski centrali Viatorja sploh ne vedo, kdo je dal hotel porušiti in bodo zato predlagali preiskavo, ker menda le na ta način morejo ugotoviti krivca!
KOPER — Mnogo se je pisalo o novi brkinski cesti, ki so j-o — samo en del — že svečano odprli za promet: Kako bo s tem rešen brkinski kmet, ki bo mogel — na delo v kakšno bližnjo tovarno... Sedaj pa pravijo, da je za brkinsko cesto zmanjkalo denarja; kar pa je bilo zgrajenega, je silovito deževje praktično popolnoma uničilo. Prej je bilo mogoče po stari cesti priti od Zavrha do Tater, sedaj pa je to nemogoče. Ker ni denarja, so seveda sklenili, da bodo cesto pomagale zgraditi vsaj do konca prihodnjega poletja mladinske brigade.
Umrli so cd 14. nov. do 3. dec. 1974:
LJUBLJANA: Marija Stocklinger, 85; Lujo Michielli, ing. kemije; Josipi-na Zabrič r. Zettl; Jože Fistrič,_ up; Olga Kyovsky r. Čeh, 88; Janez spende, elektroinženir; Andrej Lampe, sodni uslužb. v pok.: Zora Pribošek r. Šte-fanac; Martin Poznič, pilot; Florjan Schweiger; Julijana Bahovec; Viljem Podgorelec; Zora Weiss; Andrej Voje, ing. metalurgije; Mira Murn; Leopold Medved, up. kartonažer; Rado Zadnikar, up. strojni tehnik; Eleonora Novy; Anton Baloh; Leopold Bernik, up.; Anton Janša; Matilda Vrbič^ r. Jager, up. učit; Marija Legan r. Černač; Elizabeta Pelicon; Anica Blažič r. Oman; Marjan Maček, up.; Marija Pavlič^ r. Maher, 88; Maks Gregorc; Frančiška Božak, čistilka; Boris Lapanje, up. pravnik; Marija Sikošek; Alojzija Sve-tic r. Sušnik; Marija Usnik r. Bokav-šek; Edvard Dolinšek; Milan Oblak, up.; Marija Dimic r. Mihevc; Justina Miklič; Franja Serša r. Vojska; Rozalija Rotar; Ivan Breskvar, (Cibrov Žane iz Trnovega), 78; Janez Javoršček, up.; PTT; Marija Pogačar r. Slatin-šek; Jožefa Jarc r. Pekolj, 84; Ana Pena r. Trdina; Helena Vovk, 70; Jože Nartnik, up. 83; Franc Pertot, up.; Antonija Pleško r. Rotar, 74; Ivanka Prohinar; Valentin Povirk, up.; Alojzij Požar, up. čevlj. mojster; Fanika Pustoslemšek r. Ljubi; Ditka Boštjančič; prof. Karel Pahor, slov. skladatelj; Marija Walda r. Kapelari; Terezija Černe r. Frank; Rika Gregorc; Ciril Stebej, 51; Valentina Tratnik; Anton Korelec, 61, up. livar; Anica Pakiž r. Goderer; Jožica Klobučar r. Jerak; Joža Skalar r. Jakše; Franc Nebec, up.; Peter Toni, up.; Marija Skušek r. Resnik; Bogomir Trepečnik; Eleonora Rogel r. Kraigher; Nuška Hočevar; Marija Omejc r. Kavčič; Vladimir Breznik, up.; Franc Simončič, up.; Aleksander Zupanc, koroški borec, up., 79.
Mladina iz San Justa je v svojem aktivnem delovanju za konec leta pripravila tudi odrska delo, in sicer dra-matski oratorij Paula Claudela Ivana Arška na gimiadi. To delo je pisatelj zamislil kot libreto za istoimensko H> neggerjevo opero, ki smo jo imeli prili-ko videti pred leti v Colonu. Vendar je že tekst sam po sebi velika dramatska umetnina in kot zborno oratorij sko delo kot nalašč za mladino, kot si ga je zamislil režiser Frido Beznik.
Vedeti moramo, da to ni kaka zgodovinska drama, popisovanje življenja Ivane Arške in njenih junaštev in smrti, ampak je poetično delo. Pesnik Claudel nam v njem na poetičen in simboličen način prikazuje zadnje trenutke Ivane Arške na grmadi, ko jo pride tolažit iz nebes'sv. Dominik in ji bere knjigo njenega življenja.
Tako se pred Ivaninimi očmi vrste najbolj bistveni dogodki iz njenega življenja. Vidimo sodbo v obliki farse, kjer neumne živali izrečejo že vnaprej pripravljeno sodbo.
V drugem takem satiričnem prizoru vidimo, kako vladarji v politični igri barantajo z Ivano. Spet drugje se nam prikazuje simbolično, kako je Ivana s tem, da je peljala kralja v Reims na kronanje, spet združila preje ločeni severno in južno Francijo, simbolizirani v postavah Heurtebiseja in Matere sodov.
Pelje nas v Ivanino mladost, poje kolednice in se Vtaplja v naravo, saj je bila in je še vedno preprosta lorenska pastirica.
Vsi ti prizori so polni poezije, preprosti in globoki, kakor je bila Ivana Arška. Nekatere podobe ,§o čista pesem, druge farsa in satira, pa spet groteskne in rustične, vmes pa vse polno simbolov. Iz vsega dela veje velika ljubezen do Ivane Arške in je pravzaprav ena sama pesem o njeni svetniškosti. Ne gre v širino, ampak v globino srca in dogajanj.
Veseli smo, da se je mladina iz San Justa odločila, da nam predstavi to delo, ki je sedaj prvikrat igrano med Slovenci, vštevši domovino. To je znak za našo kulturno življenje, pa,.tudi znak, da ima naša mladina smisel za kulturno delovanje.	TDml
DRUŠTVENI OGLASNIK Počitniška šolska kolonija bo odšla s postaje Mitre v Retiro 27. decembra zvečer. Vsi otroci naj se zberejo ob 21 uri na postaji. Prosimo vse, ki niso še poravnali drugega obroka za kolonijo, da to gotovo narede do 23. decembra v pisarni ZS.
Medel obje
Splošno-kulturna revija Meddobje, katero izdaja v Buenos Airesu Slovenska kulturna akcija, je s pričujočim zvezkom stopila v svoj štirinajsti letnik, ki sou-pada tudi z dvajsetim jubilejem ustanove, kateri začetki segajo tja v leto 1954. Če upoštevamo, da je tisto leto zagledala luč kulturnega sveta tudi revija Meddobje, bi beležili v tej soupadnosti let in letnikov precejšnjo zamudo. A že dolgo tega, kar se je to soupadanje opustilo, in številke Meddobja, štiri na letnik, so zaradi težav, ki so združene z izdajanjem in tiskanjem knjig, izhajale pač po možnosti. Za vse, ki poznamo te težave ie pač razveseljivo, da je prav zadnje čase revija obnovila svoje redno izhajanje, in da kvalitetno ohranja svojo višino ter predstavlja svojevrsten vrh v kulturi slovenske svobodne emigracije.
Tako imamo sedaj pred nami prvi, dvojni zvezek štirinajstega letnika. 160 strani polnih vsovrstnih kulturnih stvaritev, poezij, esejev, kritik, katerim se pridruži še osem strani posebne umetniške priloge.
Uvod v številko predstavlja v kaste-ljanščini pisana pesnitev Franceta Papeža El Camino (Pot), ki je „navdihnjena po Orfejevem mitu posvečena rednim ustvarjalnim članom Slovenske kulturne akcije ob njeni dvajsetletnici“. Sledi neke vrste uvodni članek urednika Papeža ob dvajsetletnici obstoja revije. Ob tej obletnici nakaže položaj Meddobja v preteklosti in iz sedanjosti naniza misli za njeno pot v bodočnost in trdi: „O Med-dobju danes ne moremo reči, da je v polnosti svojih moči, lahko pa rečemo, da je v polni zavesti svojega poslanstva. Kljub letom in dogodkom ni v bistvu življenjsko okrnjeno, ampak se s svojim ustvarjalnim naporom dviga v vrh zrele dobe.“
Sledi leposlovni del revije, v katerem moremo beležiti krepak prispevek
XIV/1-2
Vladimirja Kosa in sicer črtico Usodni zapetljaj, nato zlasti „Petindvajset krivulj japonske četrti zavitih v pesem“ ob priliki „zdaj že dvajsetih krivulj SKA“. Končno isti avtor objavlja še „Težko umljivi Kos“. Proza, ki je že nekaj let stalna hiba revije in našega zdomskega leposlovja, je to pot zastopana v črtici „Zaseda“, katere avtor je Ted Kramolc. V dokaz gornji ugotovitvi beležimo, da je originalno pisana v angleškem jeziku, objavljena pa v prevodu Franceta Papeža. Omenimo še dve pesmi, ki jih „Iz albuma“ objavlja Prospero.
Med eseje spada študija Milana Ko-pušarja „Kristusov portret v linearni obliki, enako tudi razglabljanje Franca Jeze o izvoru in pomenu besede „župani“.
Dramatika obsega velik del pričujočega zvezka, in to pot objavlja prvo dejanje komedije T. S. Eliota Koktajl (The coctail party), katero je leta 1956 poslovenil France Papež.
Zaglavji Obletnice in Modrost sta posvečeni Sv. Tomažu Akvinskemu. V prvem Alojzij Kukoviča gledanje Cerkve na sv. Tomaža v zadnjem stoletju (Cerkev in Tomaž Akvinski od , Leona XIII. do danes). V drugem pa isti avtor prevaja iz latinščine iz Summa Theolo-gika, 1. del, 20. vprašanje „Božja ljubezen“.
V Kritikah in presojah to pot Rajko Ložar piše o knjigi Vojeslava Moleta „Iz knjige spominov“; Tine Debeljak pa objavlja „Dodatek in dopolnilo k Rajka Ložarja recenziji knjige spominov V. Moleta“. Lojze Kukoviča pa kritično oceni „Mali Teološki Slovar“, ki ga je leta 1973 izdala izpod peresa Vekoslava Grmiča Mohorjeva družba v Celju.
Končno še v zaglavju Zapisi Tine Debeljak piše „Ob 50-letnici prve uprizoritve Župančičeve Veronike Deseniške“.
Umetniška priloga ima to pot dva dela. V prvem so objavljeni fotografski
posnetki z uprizoritve T. S. Eliotove komedije Koktalj v letu 1956, v izvedbi gledališkega odseka Slovenske kulturne akcije. V drugem delu pa prinaša osem fotoreprodukcij del akad. slikarja Božidarja Ted Kramolca „Iz Skicirke Slovenija 1973“.
Ta dvojni zvezek Meddobja je izšel kot 90. publikacija SKA — uredil in zunanje jo je opremil France Papež, diagramacije pa so arh. Marjana Eiletza. Cena izvodu je 60 novih pesov.
Društvo Slovenska vas
želi
svojim članom in vsem rojakom blagoslovljene božične praznike in
obilne sreče v novem letu 1975
Božično darilo ? ? ?
Že je na razpolago. iNova plošča Slovenskih mladenk „.Stari napevi v mladih odmevih“. Pri vseh članicah zbora m v Dušnopastirski pisajmi
Cena $ 70.—
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
escribano Público Cangallo 1642 Buenos Air«» Pta. baja, onc. z
T. E. 35-8827
OBVESTILA
SOBOTA, 21. decembra 1974:
V	Slovenski hiši v mali dvorani ob 20 odprtje Razstave slovenskega emigracijskega slikarstva.
V	Slomškovem domu ob 19 občni zbor SFZ-SDÓ iz Ramos Mejíe.
NEDELJA, 22. decembra 1974:
V	Slovenski hiši ob 10-30 občna zbora SDO in SFZ.
V	Našem domu v San Justu ob 20
Paul Claudelov oratorij: Ivana Arška na grmadi.
V	Slovenskem domu v Carapachay u
popoldne slovenski božič, ki ga organizira Zveza slovenskih mater in -žena in nanj vabi vse družine z otrpki. TOREK, 24. decembra 1974:
V	Slovenski hiši ob 24 slovenska polnočnica.
BOŽIČ, 25. decembra 1974:
V	Slovenskem domu v San Martinu
božični zajtrk s potico.
NEDELJA, 28. decembra 1974:
V	Našem domu v San Justo ob 21 Silvestrovanje
TOREK, 31. decembra 1974:
V	Slomškovem domu (Silvestrovanje.
BLAGOSLOVLJENE PRAZNIKE GOSPODOVEGA ROJSTVA IN VELIKO SREČE V NOVEM LETU ŽELI VSEM ROJAKOM
ZEDINJENA SLOVENIJA
Z željo, da bi v nas bilo več dobrote, srčne plemenitosti, strpnosti in ljubezni —
v novem letu pa nove rasti in prenovitve pri delu žena in mater! To je voščjlp za svetonočne dni rojakom in rojakinjam v svetu in v domovini.
Zveza slovenskih mater in žena
SLOVENSKI DOM V SAN MARTINE
želi vsemu svojemu članstvu in vsem prijateljem doma blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto ter vse vabi na slovesno božično sveto mašo, ki bo na praznik, 25. decembra, ob 8.30 in nato na božični zajtrk s slovensko potico.
Slovenski dcim v Carapachayu 'želi vsem članom ,obiskovalcem ter vsem rojakom v svetu in v domovini blagoslovljene bolžične praznike, ter srečno novo leto 1975.
Obenem sporo,ča. bližnjim rojakom, da bo v domu SLOVENSKA POLNOČNICA, pri kateri bo pel zbor (Mladina, deloma pa bo ljudsko! petje.
Dne 29. t. m. poipoldne in zvečer bo v domu NOVOLETNA ZABAVA, pri kateri bpf sodeloval Slovenski instrumentalni kvratet.
Dne 31. decembra pa bo v d mu običajno SILVESTROVANJE.
Vsi prav prisrčno vabljeni!
................mm»..................................
Slovenski dom v Carapachayu
Zveza žena in mater prisrčno vabi na vsakoletno božično srečanje, [ kjer bomo skupno praznovali
SLOVENSKI BOŽIČ V ARGENTINI
Prireditev bo v nedeljo, 22. decembra, ob 17 popoldne v domu
v Carapachayu.
Vsi rojaki in družine iskreno vabljeni!
SILVESTROVANJE NA PRISTAVI
V zabavi iz starega v novo leto 31. decembra 1974-
Sodeluje' orkester	Začetek ob 22. uri.
V torek, 31. decembra, ob 21. uri zvečt*r
na wtu SLOMŠKOVEGA DOMA veiselo
SILVESTROVANJE
ob zvokih priznanega orkestra “DUC IN ALTUM”
Poskrbljten» bo za dobro postrežbo
Vsi rojaki od blizu in daleč lepo vabljeni!
Osebne novice
Krščena sta bila v San Justu Marko in Andrej Oblak, sinova Feliksa in ge. Mare roj. Draksler. Botrovali so: gdč. Marta Draksler in g. Tone Draksler ter ga. Helena in g. Tone Oblak. Krstil ju je g. dr. Alojzij Starc. Srečnim staršem naše čestitke!
Novi slovenski diplomanti:
Na pravni fakulteti buenosaireške državne univerze je diplomiral in prejel naslov advokata Andrej Fink.
Na jezuitski univerzi El Salvador v Buenos Airesu je v psihopedagogiji diplomirala in prejela naslov profesorice gdč. Marija Fink.
Na medicinski fakulteti buenosaireške univerze je iz kinesiologije diplomirala gdč. Helena Homovec.
Na Visoki tehnični šoli v Ziirichu je v novembru diplomiral kot inženir a-gronomije Radko Komotar.
Vsem novim slovenskim diplomantom naše iskrene čestitke.
Na Pristavi ob 22 silvestrovanje. SKAD prireja Silvestrovanje v Rozmanovem zavodu v Adr.ogué. Pričetek ob 22.30 si sveto mašo..
SDO	SFZ
želita
SLOVENSKI MLADINI DOMA IN PO SVETU BLAGOSLOVLJEN BOŽIČ IN MILOSTI POLNO NOVO LETO

Ta noč j® polna veselja ino trošta velikega Marija nam rodila Kralja nebes ino zemlje ...
Ob prazniku Gospodovega rojstva želi« mo vsem Slovencem vso božično srečo in veselje, v letu 1975 pa zdravja in vsega božjega blagoslova
Na božični dan, 25. decembra, oji> 19 bo v Slomškovem domu slovesna božična maša s petjem najlepših božičnih pesmi.
SLOMŠKOV DOM
SDO in SFZ
Sasi Justo
PAUL CLAUDEL
Ivana Arška na grmadi
dramski oratorij
Prevedel Tine Debeljak ml.
Režiser Frido Beznik Nast.pa mladina iz San Justa
Nedelja?, 22. decembra ob 29.
Vstopnice v predprodaji
Naš Dom, San Justo
Hipólito Yrigoyen 2756, San Justo
ESUVEIOA LIBRE
Editor responsable: Miloš Stare. Director: Tone Mizerit
Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T. E. 69-9503 Argentina Uredniški odbor;
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimlr Batagelj in Tone Mizerit
, IX. k	FRANQUEO PAGADO
	Concesión N* 577K
b *4 OJ ° c	TARIFA REDUCID/
3> Z	Concesión N’ 3»z--
Registro Nacional de la Propiedad	
Intelectual Ns 2.233.341	
ENKRAT NA LETO
PROSIMO ZA SLOVENSKE MISIJONARJE!
Ob priliki tradicionalne misijonske' veletombole njim v pomo,č, ki bo
5. januarja 1975.
KDO SE NiE BI ODZVAL?!
Ti morda ne boš rnoigel priti... A sodeluješ lahko drugače: POŠLJI ČEK, 1'3 en ček. ki naj: bo izstavljen na ime Lenček Ladilslav (mož je namreč poklicni proisjak sl;oVenskih misijonarjev...), naslov: Loubet 4929, Riamedios de Escalada, p rov. Buenos Aires, ali cddaj svoj dar v ¡Slovenski duišnopastirski pisarni v Slovenski hiši.
TVOJ PRISPEVEK BO PRIDRUŽEN IZKUPIČKU TOMBOLE!
Res, če hočemo Slovenc; v Argentini kolikor tjoliko primerno priskočiti na. pomel 80 slovenskim misijonarjem v Aziji in Afriki, morama
sodelovati VSI.
1ELUJ TUDI TI!
Vabi te
Slovenska misijonska zveza
SREČEN BOŽIČ in
USPEH V NOVEM LETU 1975 želita slovenski mladini in vsem Slovencem dobre volje
SDO In SFZ Moron
DR. JEAN JESUS RIASNIK
specialist zs ortopedije in travmatologijo
José E. Uribnru 285, Cap. Fed Zahtevajte določitev ure na
telefonu 49-5855.
Privatni telefon: 628-418»
Ordinira v torek in četrtek od 17 do 20
iuK
Kar rabi se od temeljev do strehe vam dobavijo po zmernih cenah
Braije OVEN
trgovina z gradbenim materialom
Ruta 21	Km 23	Laferrer®
T. El 652 - 9455
Želeč vsem rojakom vesele praznike rojstva Gospodovega in uspehov polno novo leto.

k\\w\\l I //

POČITNIŠKA KOLONIJA ZA OSNOVNOŠOLSKO MLADINO NA KINTI SLOGA
Čas: od 13. januarja do 8. februarja 1975 od 8.30 do 13, vsak ponedeljek, torek, sredo, četrtek in petek.
Starost: od 4 do 12 leta.
Prispevek: za enega otroka ........ $ 160.—
za dva otroka iz iste družine $ 310—■ za tri otroke iz iste družine $ 430— za štiri otroke iz iste družine $ 540.—•
Vpisovanje: Vsak dan razen sobote in nedelje na tel. 628^7752 od 8—10-
Posebna skupina diplomiranih vrtnaric za najmlajše.
Prevoz je preskrbljen za San Justo, Rampe Mejio, Haedo, Moron z istim, omnibusom kot lanska leto. Cena za prevoz še ni določena.
Zaključek vpisovanja 9. januarja 1975-
ZEDINJENA SLOVENIJA
Vodstvo vaditeljskih tečajev
LUK/
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad
EZEIZA
C. SPEGAZZINI SAN JUSTO
AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 LOMAS DE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz) ZAMORA
Blagoslovljen Božič in uspehov polno novo leto želi vsem rojakob in se jim priporoča
VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE in ISIREIČNIO NOVO LETO 1975 želi svojim članom in prijateljem
PRISTAVA
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1974 za Argentino $ 135.— (13.500) — pri pošiljanju po pošti $ 140.— (14.000). ZDA in Kanada 16 USA dol.; za Evropo pa 19 UiSA dol. za pošiljanje z avion-skp pošto. Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 12 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires. T. E. 33-7213.
PORAVNAJTE ZAOSTALO NAROČNINO!
Slovenska kulturna akcija
v soboftb, 21. decembra 1974 ob 20
RAZSTAVA ZDOMSKIH LIKOVNIKOV
kot sklepni del V. umetniškega večera ob 20-letnici
Razstava bo odprta' — razen na sv. veoar in na božični praznik — vsak dan do Vključno 30- decembra 1974, ,od šestih do devetih zvečer, obe nedelji pa o!d pol enajstih, dopoldne do šestih zvečer.
Ramlon L. Falcon 4158
Srečne božične praznike in blagoslovljeno novo leta 1975
želi vsem rojakom
NAŠ DOM V SAN JUSTU
ter vabi na poslovitev od starega leta, ki bo v Našem domu v soboto^ 28. decembra, ob 21. uri
Sodelujte! “DUC IN ALTUM”
Veliko božjega blagoslova v božičnih praznikih in mnogo uspehov v novem letu 1975 želi vsem rojakom
SLOVENSKO KERAMIČNO PODJETJE
CACES
Pedro Molina 140
San José - Guaymallen
Mendoza
Da bi novorojeno betlehemsko Dete razlilo svojo milost in blagoslov na vse rojake želijo
PETER RAJDA in sinovi
sodarstvo
Benavente 4367	Villa Nueva - Guaymallen
T. E. 61627
Mendoza
Najlepše doživete božične praznike vošči članom, vlagateljem in
vsem roja,kom
KREDITNA ZADRUGA “SLOGA” z. z o. z.
Ramos Mejia
Bartolomé Mitre\97
T. E. 658- 6574
VAŽNO!	ZELO VAŽNO OBVESTILO!
_ Od 1. januarja 1975 naprej bodo' uradne ure v pisarni
O	^
fe	>
>N KREDITNE ZADRUGE „S. E. D. G. A.“ z o. z, s<
^	Bme. Mitre 97 — Ramos Mejia — 658 -6574	¡¡¡¡ji
^	©
OB PONEDELJKIH, SREDAH IN PETKIH od 15 do 19
VAŽNO! ZELO VAŽNO! POVEJTE TO ŠE DRUGIM!