Nepismenost in brezposelni uiiteljski abiturlenti Že večkrat smo v »Učiteljskem tovarišu« poudarjali, da je v Jugoslaviji potreba po novih nastavitvah učiteljstva tako velika, da t>i bili lahko nameščeni prav vsi učiteljski abiturienti, ki sedaj brezposelni čakajo na službo po več let. V državi, v kateri je 45 % nepismenih prebivalcev, ne bi smelo biti brezposelnih učiteljskih abiturientov. Kako velika je potreba po novem učiteljstvu, nam jasno kaže resolucija društva »Prosvete« v Sarajevu, v kateri opozarja prosvetno ministrstvo na slabo stanje splošne prosvetljenosti v naši kraljevini in pa tudi na nesorazmerno razporeditev srednjih in strokovnih šol. Nas kot učitelje zanimajo predvsem oni pasusi, ki zadevajo osnovno šolstvo in splošno narodno prosveto. Splošna pismenost v naši državi je zelo majhna in znaša komaj 55 %. Skoro polovica naroda je nepismena. Po ljudskem štetju iz 1. 1931. je bilo v naši državi 4,408.471 nepismenih, starejših od 10 let. To ogromno število nepismenih ni sorazmerno razdeljeno po kraljevini, ker je stanje v nekaterih krajih težko in naravnost obupno. Imamo banovine, v katerih je nad 70 % prebivalstva nepismenega; od devetih banovin jih. ima pet nad 60 % nepismenih, a šesta jih ima skoro 60 %. Najmanj nepismenih je bilo v dravski banovini (5,54 %), a največ v vrbaski (72,60 %). V vrbaski banovini je bilo 1931. leta 483.318 prebivalcev, starejših nad 10 let, nepismenih, a v dravski banovini 47.464. V Jugoslaviji je bilo 1. 1921. pismenih 48%, a leta 1931., deset let pozneje, približno 55 %; število pismenih se je povišalo za 7 %. Glavni vzrok temu je pomanjkanje osnovnih šol. Število osnovnih šol je v splošnem zelo majhno in nezadostno. Porast osnovnih šol je v zadnjih letih slabši nego v prvih letih po osvobojenju. V prvih šestih letih po osvobojenju se je povečalo število csnovnih šol za 1598, a v desetih nadaljnjih letih komaj za 1303. Za državo, v kateri je polovica prebivalstva nepismena, je številoletno nanovo otvorjenih šol premajhno in nezadostno. Nesorazmerna razporeditev osnovnih šol po posameznih krajih in banovinah se večkrat občuti, a bi mogla imeti zelo težke posledice za naše splošne državne in nacionalne interese. Če bi se nekoliko bolje upoštevale absolutne potrebe prebivalstva po posameznih krajih in nacionalni in državni interesi, se ne bi danes konstatiralo, da po obsegu nekoliko manjša, a po številu prebivalstva enaka dravska banovina, ima dvakrat več osnovnih šol nego vrbaska banovina. To so v glavnem ugotovile omenjene resolucije, ki zadevajo osnovno šolo. Nočemo polemizirati z napačnim stališčem v primerjavi šglstva dravske in vrbaske banovine, pač pa nas zelo zanimajo številke o stanju naše prosvete. Že pred tremi leti smo priobčili v »Učiteljskem tovarišu« referat prof. Divca o stanju našega šolstva. Porazne so bile številke, ki jih je nanizal v tem referatu o našem šolstvu, a sedaj našteva društvo »Prosveta« številke o nepismenosti v naši državi ponovno in ugotavlja, da je temu krivo predvsem pomanjkanje osnovnih šol, pomanjkanje osnovnošolskega učiteljstva. Na eni strani ta ugotovitev, a na drugi strani moramo ponovno poudarjati, da čaka v naši državi nad 1500 diplomiranih absolventov učiteljskih šol na učiteljska mesta, a od teh jih odpade 450 samo na dravsko banovino. Mnogo se je naredilo v naši državi po osvobojenju za splošni napredek, mnogo milijonov se je žrtvovalo za najrazličnejše ustanove, tudi šolstvo se je dvignilo, toda ta dvig je sorazmerno s potrebo mnogo premajhen. V beograjski »Politiki« od 21. oktobra, ki prinaša celotno resolucijo društva »Prosvete«, vidimo tudi članek s sledečim naslovom: »Od evropske vojne do danes je Južna Srbija dobila več železniških prog in cest nego vse stoletje pred osvobojenjem. Skoro 1000 kilometrov železniških prog, 5000 kilometrov novih cest in brzojavno in telefonsko omrežje.« Ugotoviti moramo, da so bile železnice in ceste tem krajem nujno potrebne, a nujno potrebne so tudi šole. Najbolj srečni bi bili učitelji, če bi doživeli čase, ko . bi prinesli listi ugotovitev: Jugoslavija je otvorila po osvobojenju mnogo več šol nego so jih dobile posamezne pokrajine vsa stoletja pred osvobojenjem. Nič več brezposelnega učiteljskega naraščaja — nič več analfabetov.