Ob jubilejni razstavi Franca Zupeta- Krištofa
Z najnovejšo likovno razstavo, ki jo bodo čez nekaj dni odprli v prostorih COŠ Horjul in ki bo -kot vse doslej - sovpadala z vseslovenskim kultur-nim praznikom, bo slikar Franc Zupet-Kri.štof zaokrožil natanko 25 let razstavljanja v domačem kraju. S tem jubilejem bo hkrati na vpogled tudi zaokrožen retrospektivni pregled umetnikove mi-nule ustvarjalnosti: znova bodo tu najboljši KriS-tofovi portreti, krajine, tihožitja, pa ra^ne figura-lične kompozicije in študijske skice - razpete med sanjskim in kruto realnostjo, med živo govorico narave in zagonetnimi človeškimi eksistencialnimi stiskami, pa vendar vtkane v edinstveno likovno govorico, ki ji lahko vlije življenje le vrhunski umetnik.    I
»Razstavljati sem začel malodane po naklju-čju,« je povedal Franc Zupet-Krištof v posebnem pomenku pred razstavo. »Ko sem spoznal drama-tika Ivana Mraka in njegovo pfivrženost slovenski kulturni tradiciji, setn namreč sklenil, da tudi sam poslej temu namenim več pozornosti. Še zlasti Prešernovim proslavam. Tako sem leta 1960 zbral vse svoje dotedanje likovne osnutke in risbe in jih
razstavil tu v Horjulu. Razstavo je vzelo pod svoje okrilje tukajšnje kulturno-umetniško društvo, ki mi je potemnudilo gostoljubje vse do leta 1979.
Seveda v teh prvih prireditvah ni šlo tudi brez golega ideaiizma: sam sem denimo v celoti ogre-val prostor, kjer sem razstavljal, delal plakate, reklamo in pisal obvestila za časopise. Pozneje je bilo to lažje, ko so mi začeli pomagati tudi drugi, zadnja leta pa so mi za nameček dali še prostor v novi OŠ, ki se mi zdi naravnost idealen.
Ob razstavah mi je vseskozi zvesto stal ob stra-ni, kot mi tudi še danes, Ivan Mrak, ki je skrbel za uvodne besede in pritegnil k prireditvi tudi člane ljubljanske drame kot so: Štefka Drolčeva, Miha Baloh in Branko Miklavc. Sploh so moje razstave vseskozi obiskovali ljubitelji likovne umetnosti praktično iz vse Slovenije. Ne povsem po naklju-čju, kajti tudi sam sem portretiral ljudi iz najrazli-čnejših krajev, med njimi tudi več znanih umetni-kov in politikov. Tako sem denimo kar dvakrat portretiral Josipa Vidmarja, pa Mitjo Ribičiča, Edvarda Kocbeka, Ivana Mraka in še vrsto drugih.
Seveda pa še naprej najhvaležnejši obiskovalci razstav ostajajo domačini. Tem so prvenstveno tudi namenjene. Ne bi rad namreč, da bi se moja umetnost hermetično zapirala v ozke akademske okvire, pač pa mora ostati široko odprta tudi navzven. Le tako ji je zajamčen nadaljnji pbstoj.« BRANKO VRHOVEC