K rokotvornemu pouku. Zopet je prispelo šolsko leto s svečanimi koraki v učilnico, v kateri se leskeče kakor kristalna jutranja rosa. poljubljena od zlatih solnčnih žarkov. nebroj zvedavih očesc. Zopet so se prebudile šolske delavnice iz dvomesečnega sna in oživelo je delo: odcepki frče po zraku kakor čebelice, svedri se hrešče upijajo v les. rezila nožev se svetle. pod steklom se lika grobo toporišče ... Lahna rudečica obliva ličeca učencev. kateri delajo kakor za stavo, in mahoma so grablje gotove, za katere se kar trgajo med delotn na solskem vrtu. Ako se zlomi med deloni kak zob, je pri drugi uri vstavljen kakor bi trenil, toda oprezneje in točneje. Nato narede nosilnico za kamenje in zemljo. škorčnice in drugo — ure beže kakor misli. Ako ti primanjkuje učil za risanje ali zgodovino, samo reci, pokaži in vse se naredi hitreje in natančneje kakor bi si predstavljal. Kadar učimo malčke o naših pradedih, kako so si morali staviti koče nad vodo, da jih niso vznemirjali: medvedi. volkovi in divji prašiči, jim pokažemo — da je nazorneje — sliko. Slika jim poda predstavo, a ta je kolikor toliko motna. Vse drugače jih zamislimo, ako zgrade sami »stavbe na koleh« v mali obliki: Prvi strižejo karton, izrezujejo line in vrata — ogrodje koče, na katerega prilepljajo preklane palčice. drugi krijejo streho s slamo, tretji delajo ograjo. četrti oder na palčicah, ostali pa obrobijo prostor na dveh straneh z mahom, kar predstavlja suho zemljo. Izgotovljeno ni več slika, ampak sama iz sebe pripovedujoča pravljica. Učenec pa tudi rad kaj naredi iz domačega dela. pri katerem mu z veseljem pomagamo, saj ga z delom izobrazimo, da bo znal napraviti in popraviti najpotrebneje in si tako prihranil novce. Rokotvorni pouk ni igračkanje, ampak velikega vzgojnega pomena, saj vidimo, da vzgaja že oče svojega sina od otroške do mladeniške dobe in še dalje. — Kako lepi so zimski večeri učenja! Zunaj počiva vse pod snežnobelo odejo, katero tko snežinke vedno dalje in dalje. Včasih zaplešejo milijoni v mrzli burji, katera jim zapoje skozi golo vejevje, zapiska na piščali ledenih sveč, tuintam pa kakor ranjena zatuli. Črna noč je vtaknila glavo pod perot in kakor da ne čuje. dremlje nad pokrajino ... V topli izbi je vse živo. Pri peči sedi babica, katera pripoveduje zbrani deci vesele in žalostne dogodbice. Zdaj se razlije smeh po izbi. zdaj je zopet vse tiho. da ni čuti diha. Malčki neumorno poslušajo pripovedovanja kakor zlato knjigo. Okrog brleče leščerbe sede za kolovrati predice in predejo iz čopov volne svilene niti. Oče, kateri si je pripravil les in pokvarjeno orodje, popravlja. prenavlja, dela nanovo dele voza, plete košare, skratka vse kar rabi pri kmetiji. Pa koliko ima pomagačev! Starejši sin meri, žaga, mlajši poprijemlje, šolarček zbija sani in še mal dolgosrajčnik je priracal od babice v to druščino. Iz peharja izmakne žebelj, iz klopi potegne kladivo. katero ga kar prevrne. Komaj se pobere. že zabija žebelj v pod. To vam je delavnica in pouk! Tudi šolske delavnice so se že precej oživele, katere so bile ustanovljene pred kakimi 30 leti. veliko jih pa mrje od leta do leta. Vprašal bi se: »Kje tiči vzrok?« Nič vprašanja, poglejmo: Učitelj razloži učencem započeto delo. Kar se dvigne v klopi žalosten deček s povešeno glavo in vzdihne: »Gospod učitelj, kako naj delam, ker nimam drugega kakor ta ,pipec'?« Priskočil bi učitelj in mu dal najpotrebneje. a kaj. ko so roke — prazne. Iz česa bi mu dal delati, ko ni pri šoli drugega kakor drva. Ali naj se zanaša na leskovo šibo, katero bo učenec v šolo grede skrivaj urezal, med tem se pa boječe oziral. da ga ne bi prijel kak človek za ušesa ...« Dobro bi res bilo, da bi imeli učitelji in voditeljice enorazrednic svoje orodje. Kolikokrat nabavijo učencem to ali ono stvar iz lastnega žepa, da odpomorejo v najnujnejših slučajih, ali časi nastopajo vedno kruteje in vsak je vesel, da lahko sam sebe opravi, da izgleda med drugimi ljudmi še kot človek. Nekatere šole razprodajo ob koncu šolskega leta izdelke, da si kupijo najpotrebneje. druge so pa pripuščene same sebi. Da bi se olajsalo delo učencem. povzdignil rokotvorni pouk na tisto stopnjo, kateri mora odgovarjati, naj bi se določil vsaj malenkosten znesek za nabavo orodja in lesa. katerega bi letno izplačevali krajni šolski sveti vodstvom kakor je to urejeno za šolske knjižnice in u č i 1 a. Ko bo podpora. se bodo začele nadalje same otvarjati delavnice. cvetele med letom kakor še nikoli in ob sklepih bodo tudi sadovi bogati. Albin Čebular.