Vatroslav Kalenić STILOGRAFSKI PRAVOPISNI ELEMENTI Zelo malo verjetno je, da bi v še katerikoli drugi znanstveni panogi i naleteli na tako številne divergence, polisemije in pomanjkljivosti, kakor jih : najdemo v znanosti o izrazu. Ko skušamo razrešiti »enostavne« pojme, kakor so i »stU«, »stilistika«, »stilen«, »stilističen« (če omenimo samo najbolj običajne in i pustimo ob strani variante: afektivna stilistika, lingvistična stUistika, estetskaj stilistika, kritična stilistika itd.), se nam vsesikozi upravičuje trditev, ki jo je j med drugimi formuliral tudi V. V. Vinogradov: »Ena in ista imena označujejo ; v raznih dobah različne predmete in različne pojme..., a ena in ista beseda ] nima iste vsebine v jeziku različnih socialnih in kultuirnih plasti.«^ • Medtem ko je razmeroma jasno (čeprav ne povsem), da pomeni beseda i »stil« — način, »stilen« — pa to, kar pripada stilu = načinu, a »stilističen« to, j ¦ kar pripada znanosti o stilu = načinu^, vlada naravnost baibdlonska zmeda j v tem, kaj je predmet (vsebina) stilistike, oziroma v tem, na kaj se nanašata ; pridevnika stilen in stilističen^. Čeprav zagovarjamo takšno stanje v imenu i jezikovne dialektike (»jezik je živ organizem, ki se neprestano spreminja«), , moramo protestirati v imenu nekega drugega jezikovnega dejstva, v imenu j dejstva, da mora jezik služiti med seboj povezanemu, organiziranemu spozna- i vanju. Slednjič niti dejstvo, da je človeško spoznavanje vedno pred jezikovnimi 1 kategorijami ter da so divergence na tej liniji tako logično kakor dialektično^ nujne, ne bo pomagalo pri reševanju tega zamotanega vprašanja. Takoj je treba piristaviti, da se je v znanosti o izrazu že prej, še bolj pa danes izoblikovala neogibna potreba, da se ustvari terminologija, s katero bo možnost zastranitev ] in pomot kar se da zmanjšana. Zdi se mi, da je bU v tem smislu zelo koristen in sprejemljiv predlog, ki ] ga je 1. 1954 Petar Guberina formuliral v svojem predavanju z naslovom: j StuiSitdčne in stUografske metode: znanstvena in literarna analiza*, ki ga je : imel na kongresu Mednarodne federacije za modeme jezike in književnosti \ v Oxfordu. Guberina smatra za potrebno, da se v znanosti o izrazu razvije! posebna panoga z imenom stilograjija. Po Guberini na^ se stiloigraf i j a ukvarja: s sledečimi p>roblemi: »Stilografija naj bi proučevala metode stila, afektivne in \ neafektivne izraze, ki jih človek ali točneje pisec izkorišča v svoji jezikovni j rabi. Besede in vrednote govorjenega jezika so spet gradivo, ki ga bo uporabil j umetnik, toda to pot so ti elementi podvrženi celoti iimetniškega dela in pred-' stavljajo le potendailno stanje, ki ga je mogoče realizirati in transiormiraiti| v estetske vrednote. , J 228 Stilografija bo obsegla vsa leksdikaiLna (besede) in neleksikalna (vrednote govorjenega jezika) izrazna sredstva. Razen tega bo proučevala posebne oblike stilnih metod, kakor n. pr. ritem, simetrijo in asimetrijo, raizMčne jezikovne plasti (tipe): direktni in indirektni govor, vse namenjeno stüu; oblikovanje podob. V isitüu bo iposebej raziskovala 'impresivno fonetiko in prestop (enjam-bement).^ Ce upoštevamo navedeni Guberinov članek v celoti, moramo pripomniti, da je v nekaterih podrobnostih nepopoln in nejasen, in verjetno tudi zato ni naletel na ugoden o.dmev. Toda bisitvo njegovega predloga je vsekakor pozitivno, kajti čeprav v Gubeirinovem članku predmet in metode stilografije niso morda dovolj jasno postavljeni, le ne gre zavračati pomembne praktične vrednosti, ki nam jo nudi tako sam termin kakor tisto, kar je Guberina z njim zajel. Članka Zdenka Šfcreba »Jezik i umjetnička cjelina«* in Svete Petroviča »Ling-. vistička invazija u studiju književnosti«', v katerih avtorja omenjata predlog Guberine in ga ne sprejemata, prenag-lo zavračata ta novi in koristni poskus v znanosti o izrazu. Ne da bi se v vsem strinjali z Guberino, bi stilografijo lahko opisali kot znanstveno področje, ki stilistične elemente bodisi umetniškega bodisi neumetniškega töksta ali govora opisuje iz prespektive jeziko'vnih kategorij, razlaga afektivno in neafektivno vsebino v jezikovnih kategorijah y imenu pravopisnih, fonetičnih, morfoloških, semantičnih, sintaktičnih to drugih jezikovnih diiscipMn in je vsaj primaimo ne zanima esteittsiki vtis, ki je s stilografskimi sredstvi dosežen v tekstih in govoru. Z drugimi besedami, stilografija vključuje vso široko skalo jezikovnih elementov, ki povzročajo, da je neki tekst v večji ali manjši meri obremenjen s stilnimi toökami; pokazala pa bo tudi zgodovinsiko-jezikovna, literamo-rteoreitsko-jezdkovna, kultumo-jezifcovna, psihološko-jezi-kovna in druga vozlišča, ki omogočajo ustvarjanje Sitilnih točk, njih uporabo, delovanje in obsitoj v okviru jezikovnih vrednosti posameznega jezika. Tako se stilografija razlikuje tudi od dosedanje stilistike v smislu Lea Spitzerja, Wolfganga Kayserja in drugih stilistikov, razlikuje se od BaUyjeve afektivne stilistike (ker upošteva tudi jezik imietniškega dela), razlikuje pa se tudi od vseh tistih variant stilistike, ki j'ih poznamo pod termini: estetska stilistika, kriti'čna stilistika, lingvistična stilistika itd. To seveda ne pomeni, da naj sitüografija zanemari vse tisto, kar so doslej ustvarila in utrdila različna druga področja znanosti o izrazu. Stilografija ne predstavlja negacije teh znanosti in se tudi v svojih metodah okorišča z že obstoječimi podobnimi ali identičnimi sredstvi. V svojih metodah uporablja vse tisto, kar je človeška misel na tem področju odkrua, razum in praksa pa dokazala. Kakor se stilografija s tem loči od raznih Stilistik, tako se tudi razlikuje od jezikovnih znanosti (gramatika itd.), ker razlikuje fimkcije jezikovnih kategorij v različnih pozicijah. Toda kakor deloma išče svoje kriteirije v stilistiki in njenih variantah, pa tudi v njenih metodah in rezultatifi, prav tako jemlje svoje elemente iz posameznih jezikovnih disciplin ter uporablja njihova odkritja in rezultate. Stilografija razume jezik kot tisti psihofiizični pojav človeške eksistence, ki služi spoznavanju tako na področju afekta kakor na področju intelekta, pa tudi na drugih spoznavnih področjih. Pri tem mora upoštevati Ballyjevo tezo o možnosti izbora (stilni element je vsebovan prav v tej možnosti izbora), prav tako pa mora upoštevati tuidi Vosslerjevo trditev, »da vsaki emociji oziroma vsakemu našemu oddaljevanju od normalnega psihičnega stanja odgovarja na 229 področju izraza oddaljevanje od normalne lingvistične rabe, ali z druge strani, vsako oddaljevanje od navadnega govora označuje neobičajno psihično sitanje«,* le da pojasnjuje te elemente s stališča jezika in s tem, kolikor'gre za umetniški tekst, pomaga kritični aii estetski stilistiki. Razen tega sta za stilografijo pojma »umetniški« in »neumetniški« sekundarna, čeprav nudijo umetniški teksiti več gradiva. Stilografija se s tem loči tudi od tako imenovane interpretacije, kajti v zadnjem času se v tolmačenju umetniških del tudi ta metoda vse bolj vriva v krog pojmov: stil in jezik. Navajamo nekoliko ^primerov, ob katerih je razvidno, kje je področje sti-lografije:" Dani prolažahu u snijegu, na suncu, pod breskvama. (Ivo Kozarčanin, Devet dana) Ce predpostavljamo, da ima ta stavek (verz) tako svoje posebne afektivne točke'" in svoje splošne afektivne točke (v razmerju do celotne pesmi), je naloga stilografije v tem, da jih opiše. Toda prej naj povemo, kaj je v tem verzu lahko piredmet jezikovnega -raziskovanja: Jezikovno raziskovanje se lahko omeji na diaihronične elemente, toda tako raziskovanje seveda ne bo pomagalo pojasniti vrednost teksta in tudi ne o(pi-sati, kako je bila ta vrednost dosežena. Raziskovanje sinhroničnih elementov, posebno v leiksikologiji in sintaksi, lahko na poseben način osvetli določene elemente v strukturi jezika, v zaključni enoti pa najpogosteje lahko prikaže pogostost uporabljenih jezikovnih kategorij. StUografija upošteva: ritmiko verza, aspekt glagolskega trajanja (kot aspekt, ki prikazuje, kako poteka akcija, oziroma kot aspekt, ki govori o »podobah«), upošteva imperfekt kot glagolski čas z izrazito stilografsko funkcijo, ki pri njegovi današnji uporabi vedno sodelujejo nekatere vrste emocij, razen tega bo upoštevala odnos med imperfektom in perfektom (ker bi se tu lahko uporabil perfekt »brez škode za pomen«), nato določila ;kraja, ki pomenijo istočasno kje in kako, možnosti v zamenjavanju predlogov u — na — pod, stilografija upošteva tudi poseben afektivni pomen besed »dani«, »snijeg«, »sunce«, »breskve«. Razume jih kot besede s »poetičnim« prizvokom, upošteva jih kot samostalnike, ki se uporabljajo za tematično vsebinsko označevanje stavka (verza), upošteva besedni red itd. Estetska stilistika ali kritična stilistika bo uvrstila rezultate stilografije med svoje raziskave in bo uporabila pojme »močno«, »lepo«, »skladno«, »banalno«, »izumetničeno«, t. j. s pomočjo jezikovnos.tilografskih analiz bo opravila vrednotenje teksta kot celote, vrednotenje vsebinsko-emocionalnih faktov, vrednotenje izven jezikovnih stilnih elementov, vse v imenu estetskega pojmovanja umetniških vrednosti. Preko takih razlag se bo ta vrsta stilistike povezala s književno kritiko in literamozgodovinsko analizo. Književna kritika in literamozgodovinska analiza bosta vključevali v svoja dela rezultate predhodnih disciplin, toda med svoje analize in zaključke bosta vnašali tuidi izvenjezikovne elemente, kakor n. pr. ideje, politično-ekonomska dejstva, družbene, kulturnozgodovinske in druge fakte. S tem je dana možnost, da analizo teksta opravimo v štirih plasteh, in sicer: 230 — jezikovno analizo — stilografsiko analizo —¦ eetetsko-stilno (kritično-stilno) analizo — literarnozigodovinsko in knjizevno-'kxiticno analizo. Samo po sebi se razume, da ni treba za vsak tekst opraviti analiz v vseh štirih navedenih etapah, da bi se pokazalo, ali je tekst kaj vreden ali ne, da ni vedno treba strogo ločevati eno analizo od druge in da ni treba posebej poudarjati, kakšno analizo opravljamo. Prav tako se razume samo po sebi, da navedena lestvica ne predstavlja medsebojnega vrednotenja omenjenih procesov. Ali idrug primer: I znamo da leto otišlo je, eto — baš kakti vu snu ... Cm — bel... cm — bel... (Fran Galovič, Cm-bel) Stüografski elementi so tu: kajkavski dialekt v razmerju do knjižnega jezika predstavlja danes izrazit stilografski element (močnejše izražanje emo-cij v posebnih situacijah, potencirana afektivnost), jezikovni elementi onoma-topoije (cm-bel) in njena zvočna vrednost, ritem, funkcija prislovov (eto, baš), afektivnost besed: znamo, leto, otišli, snu... in podobno. Ali primer: Školska djeca: Leti pčela malena. Zaljubljeni gitaraši na mjesečini: Ti si Milko moja, moja, ili: Kroz ponoć tihu i gusto granje ... Fijuk granate, svjetski mir je otputovao. Svjetski mir to je: Ti si Milko moja, moja, na mjesečini liker od vanilije, preservativ i salvarzan, zatim dum-dum-dum, tratarata, u boj, u boj i tako je planula čitava jedna civilizacija u trenu. (Miroslav Krleža, Davni dani) Stilografija bo tu v prvi vrsti pregledala kompozicijo stavaka, elipso predikata, afektivnost modnih in popularnih pesmi in šlagerjev v kontekstu, ki pripoveduje o vojni tragediji, pregledala bo onomatopoije (fijuk, dum-dum-dum, tratarata), afektivnost posameznih besed in emotivne (čustvene) kontraste, ki ¦ jih ustvarjajo posamezne besede in stavki, ki tako tudi z jezikovnimi sredstvi čarajo splošno imičevanje in konflikt. Mislim, da bo z »vzpostavitvijo« stilografije mogoče doseči najprej boljšo organizacijo na področju znanosti o izrazu. Morda se bo ta novost zdela temu ali onemu odveč, ker stoji stilografija z eno nogo v. lingvistiki, z 'drugo pa v estetski stilistiki. Toda zdi se mi, da je taka razdelitev kljub temu potrebna predvsem zato, ker povezuje stilografija dve znanstveni področji (lingvistično in literarno), ker s tem podira dosedanji jez med raziskovanjem jezika in literature, ker pomaga lingvistu bolje razumeti književnost, literarnemu strokovnjaku pa, da bolje spozna jezikovne kategorije. Slednjič bi bila najpomembnejša prednost stUografije v tem, ker bo lahko sistematično objela pojave, ki niso niti stilni niti stilistični po dosedanjem pojmovanju (n. pr. protipravopisne zloženke), ker se pojavljajo le v enem samem delu. Stil oziroma pridevnik stilen dobiva tako pomen tipičnosti. ...... .,5, 231 • v. v. Vinogradov: Russkij jazyk, 1947, str. 13. ' Glej: Bratoljub Klaić; Rječnik stranih riječi, Zagreb 1958. ' Za domače polisemije glej na pr. knjige in članke: Tomislav Maretlć: Gramatika hrvatskoga ili srpskoga književnog Jezika, Zagreb 1931,' str. 875; Aleksander Belič: Stil i Jezik, Naš jezik III, str. 135; Matej Sova: Uvod u shvaćanje književnih djela, Zagreb 1955, str. 41; Jakov Ivaštinović: Osvrt na Jezik u djelima Janka Polica Kamova, Jezik III, str. 48; Rikard Simeon: Skupovi riječi kao sintaksni dijelovi rečenice. Jezik II, str. 85; Zdenko Skreb: Jezik u interpretaciji pjesničkog djela, Jezik II, str. 85; Vladimir Vratović: Stil i jezik »Globusa«, Jezik II, str. 157; Berislav M. Nikolić: Prilog proučavanju stila Laze K. Lazarevića, Naš Jezik IX (n. s.), str. 207; Frano Cale i Mate Zorić: Bilješke o stilističko j vrijednosti imenske konstrukcije, Jezik IV, str. 109; Marko Kosor: Neke sintaktičke nepravilnosti, Jezik II, str. 91; Mate Simundić: Osvrt na pripovijetku »Tijesni puti«, Jezik III, str. 59; Milivoje Pavlović: Problemi stila, Beograd 1960, str. 122, 127 in dr. O divergencah v tuji znanosti o izrazu glej študijo Antona Ocvirka: Novi pogledi na pesniški stil, Novi svet, Ljubljana 1951. ' Predavanje je objavljeno tudi v srbohrvaščini v reviji Pogledi 55. > O. C str. 170 . • Jezik V. ' Književnik 1960, št. 11. • Citirano po članku I. Frangeša: Stilistička metoda Lea Spitzera, Pogledi 55, str. 176. • Glej, kako Guberina v svojem članku razlaga Izraze: Et Tartufle in Le pauvre homme. " Stilne točke so lahko tudi v posameznih besedah. Na pr. Janko Polič Kamov včasih uporablja »potrebujem« namesto »trebam«. Posamezne Jezikovne kategorije so stilografski lahko tudi nevtralne. (Konec prihodnjič) Lofzka Brus Vatroslav Kalenić STILOGRAFSKI PRAVOPISNI ELEMENTI (Konec) Pravopis je, kot je znano, zbirka konvencionalnih pravil, ki služijo za sistemsko in dosledno prenašanje človeškega govora in misli v črke. Pravopis (ortografijo, ne pa tudi ortoepijo) uporabljamo torej takrat, kadar pišemo, kadar žehmo s pismenimi znaki oblikovati rezultate mišljenja in vse tisto, kar se nahaja okrog teh rezultatov. Tudi je znano, da v glavnem pisanje misli vodi k osiromašenju realnih elementov, oziroma da je treba kompleksnost nekega stvarnega doživljaja, ki obstaja v določenih okolnos h, v nekem času in prostoru kot vzrok in posledica sorodnih in raznorodnUi pojavov, »nasilno« vka-lupiti v pravopis in gramatiko, treba ga je torej potegniti na Prokrustovo posteljo določenih znakov in njih medsebojnega odnosa, ki ga normira pravopis. Tak proces lahko izzove odpor v primerih, kjer pisatelj občuti, kako mu pravopisne norme kvarijo realno sliko doživetij, ali kjer pride do tega, da se »napisano doživetje« in »stvarni ali doživeti« dogodek ne ujemata. V taki situaciji pisatelji radi sežejo po pravopisnih deviacijah in zavestno »kršijo« pravopisna pravila z željo, dati svojemu doživljaju kar se da verno sliko. To seveda zelo pogosto ne pomeni neznanja ali podiranja pravopfene zakonitosti, pač pa le iskanje novih znakov v pravopisnem smislu, kajti tudi na področju pravopisa ne smemo raziskovati problemov statično in nedialektično in ne smemo niti ene norme razumeti kot popoki in zaključen krog, v katerem ni mogoče najti novih elementov vrednotenja. Pripomniti je treba, da tudi seistavljavci pravopisa niso prezrli stilističnih oziroma stilografSkih elementov, posebej pa so jih predpisali tam, kjer je dolgoletna praksa in literarna tradicija takšne stilografske elemente močneje oblikovala (n. pr. poosebljeni apelativi ali pisanje vejic). 248 stilografski elementi pravopisa so se pojavljali v prvi vrsti med tistimi normami, kjer je bila možnost izbora, kjer so obstajale variante in kjer je na spremembo pravopisnega predpisa lahko vplival neki drug kriterij, oziroma kjer se je lahko pojavila nova kvaliteta katerekoli vršite ali tendence. Pravopis srbohrvatskega jezika, ki je pred kratkim izšel, pa obsega ne le ortografske, marveč tudi ortoepske in nekatere gramatične predpise. Možnost izbora v drugem in tretjem primeru je manjša, vendar seveda ni izključena. Stilografskih elementov v pravopisu ne smemo imeti niti za petrificirane (čeprav so nekateri lahko) niti za unificirane, zlasti ne, kar se tiče pomena in uporabe, ker je samo po sebi jasno, da ista pravopisna deformacija ne pomeni nujno istega v vseh tekstih nekega pisca, kaj šele pri različnih pisateljih. V zborniku Hrvatska mlada lirika (1914) je objavil Tin Ujevič svojo čakavsko pesem Oproštaj, toda ker je menil, da tedanji pravopis ne more povsem enako evocirati vsega tistega, kar je v tej pesmi povedano, jo je natisnil v pravopisu, ki so ga uporabljali dalmatinski pesniki 16. in 17. stoletja. Za primer navajamo eno kitico iz te pesmi: Oudi usrid luche nasa mlada platea Usduigla le iidra voglna, smina i noua. I hotechia rpoiti putom sfoieg ploua Gre pres ohog uoiode al sadicsmodafca. Zakaj se je Tin Ujevič odločil za ta stari pravopis in ali lahko ta pesem, tako napisana, pomaga k močnejšemu doživljanju? Takoj lahko rečemo: vsekakor. Vsekakor je doživljanje te pesmi bolj kompleksno za vse tiste, ki občutijo to pravopisno-stilografsko komponento kot znak pisave, kot znak za vzpostavljanje kontaktov z zgodovinsikimi dogodki. Sodobni pravopis premalo povezuje to zgodovinsko-kulturno plast dogajanja, ki se je v hrvatski zgodovini in književnosti ponavljala od Maruliča do danes, zato nam pomeni Ujevićeva pravopisna deviacija pomemben stilografski element pri povezovanju večsto-letnega zgodovinskega dogajanja. Dve pisavi na področju erbskohrvatskega jezika, latinica in cirilica, lahko v določenih situacijah postaneta stilografski znak: v zgodovinskem, kulturnem, nacionalnem ali kakem drugem smislu. Lestvica pobud, afektov, ki spremljajo uporabo te ali one pisave, je lahko različna. Za vzgled naj navedem primer, da pionirji neke zagrebške šole dopisujejo svojim tovarišem v Beogradu samo v cirilici, beograjski pionirji pa Zagrebčanom v latinici. Tu gre jasno za potencirano, s stilografskimi elementi izraženo željo za zbliževanjem in spoznavanjem, za poudarjanjem bratstva in enotnosti. Podobno je tudi s podpisom maršala Tita, ki je, kakor je znano, istočasno v latinici in cirilici. Velike in male črke so že od nekdaj stilografsko izkoriščene za poviševanje, odlikovanje in poudarjanje nekaterih govornih, miselnih ali emotivnih \ ekspresij, kadar jih je treba preliti in označiti s črkami. Tudi ta ali oni predpis je tu rezultat stilografske tradicije, stilografske prakse, ki je sestavljavcem narekovala, da jo v pravopisu uzakonijo. To velja n. pr. za pisanje poosebljenih občnih imen (Gospodja Briga često nas prati u životu), za pisanje besed iz spoštovanja (močnejša emocija!) itd. Prav v poslednjih letih smo priče »poplave malih črk«, ne samo v književnih tekstih, marveč celo v »objektivnih in hladnih« trgovsikih napisih, oglasih, reklamah in podobno. Poglejmo nekaj stilografskih primerov v uporabi velikih in malih črk. 249 Na primer pri Krleži: »Njeno Carsko Visočanstvo pristupilo je domobranu Jambreku i pogladilo ga po kosi sa mnogo materinske nježnosti.« (Domobran Jambrek) Velike črke tu seveda niso uporabljene zaradi spoštovanja, marveč zaradi jedke ironije. »Sluša mladanaisnik Alojz riječi presvijetlog gospodina preposta i kao u polu-snu gleda pred sobom Vječni Grad, Zvona, Uskrsno Jutro, Vatikan!« (Mlada Misa Alojza Tičeka) V imenu »običajnih« pravopisnih norm bi morali tu nekatere velike črke zamenjati z malimi, toda kot stilogralsko sredstvo predstavljajo kombinacijo izrazov spoštovanja v imenu Alojza Tičeka in ironijo v avtorjevem imenu. Podoben primer ironije v kombinaciji s tragiko je v stavku: »Ljudi piju, drže zdravice, mašu ruipcima, a Car se vozi gradom, udara temelje Kulturi, Ljepoti, Dobroti, Uzvišenosti...« (Smrt Florijana Kranjčeca) Da pa neko stüografsko sredstvo s področja pravopisa nujno ne izraža pri posameznem avtorju istega afekta in iste emotivne temperature, vidimo v primerih: »O, Ulico danas — - - budi crveni talas! (Plameni vjetar) Svi smo mi modri sunčani San. (Pan) o, biva nam jasno, kako Smioni Silni Netko nad našom glavom drži štitonosni dlan. (Jutarnja pjesma) V istem času, ko protipravopisne pisanje velike začetnice predstavlja vizualni znak pisateljeve stopnjevane emocije, se vse bolj uveljavlja običaj, da se tudi male začetnice pišejo drugače, kakor predpisujejo pravopisna pravila. Tako je bilo na primer v zadnjem času natisnjeno veliko število knjig, naslovov v filmih, časopisih in drugje, kjer so imena avtorjev in naslovi pisani z malo začetnico (n. pr. Krleževi zbrani spisi v izdaji zagrebške Zore). Mala začetnica ima v takih primerih lahko različne pomene: od nevtralne grafične mode do potencirane želje, da bi se avtor, če gre za delo z umetniškim namenom, izenačil z apelativom, kakor je to v neki Slamnigovi pesmi: bivaju psetoi mjesec ženska ' • iivans lamnig četiri tuguju (Kvadrati tuge) Knjižna izreka srtaohrvatskega knjižnega jezika je, kakor je znano, lahko dvojna: ijekavska in ekavska. V nekaterih primerih lahko že sam izbor dobi stilografski pomen (n. pr. pojav ekavščine na zahodnem knjižnem področju neposredno po prvi svetovni vojni). 250 Pogostejši pa je stilografski pojav, da pisatelji vpletajo 'v ekavski tekst ijekavske oblike ali obratno, z željo, doseči kolorit, plastičnost ali kaj podobnega. »Ali u njenim svelirri obrazima dubile se još one dve stare slatke rupice koje su izdavale njen dobroćucini osmejak. Njena snaga bila je još 'krepka, a oči, te oči tako blage i p'lave, bile su ipune života i neke duiboke dobrote, kao kod sviju žena ' koje su rano ostarele zbog mnogo dece i domaćih briga. Stara žena je gledala Miloša zabrinuto, plašljivo i presrećno: — Joj nisam htjela da te probudim! — izvinjavala se majka. — Još nide vrijeme ručku... Mogao si još spavati, dijete. Došla sam samo da vidim e da ti što trebam. Prilegni još malo. Umoran si, moje dijete. (Milutin Uskoković, Došljaci) Ranko Marinković daje žandarju, ki govori ijekavsko, v usta komande V ekavščini: »Odstupi! I na levo krug! 11' ti je možda ćaćino?« (Koštane zvijezde) Prav tak je stilografski postopek v primerih, ko se v knjižni govor vnašajo ikavske oblike zaradi lokalizacije akcije in podobno, n.'pr. pri Mirku Božiću, Ranku Marinkoviću in drugih. Stilografski pomen pa lahko dobe včasih tudi drugi jezikovni pojavi v pravopisu, če so omejeni na posamezne kraje, to je provincialni jezikovni pojavi, seveda kolikor so uporabljeni z namenom, jasneje tolmačiti osebe ali dogodke (n. pr. izguba ali zamenjava glasu h z glasovoma v ali j, netočen izgovor glasov č in č, neupoštevanje palatalizacije in podobno). Primer iz proze Ranka Marinkoviča: »A lijepa kuća, bogamu, sam sam je vidio; tik do Ajdiukova igrališta, s prozora možeš gledati futbal.« (Zagrljaj) Petar Kočić v Jazavcu pred sudom opisuje (in ironizira) izgovor muslimanov: »Lažeš, Vlaše! Nisi je iskrćio, već je to bivakarce, od davnine zi-ratna zemlja, a svaki komadić ziratne zemlje, moj je.« Miloš Cmjanski piše v romanu Seobe svojega junaka Srba Arandjel Isakovič, in s tem tudi v pravopisu poudarja njegovo povezanost z Rusijo oziroma z ruskim jezikom in kulturo. V sestavljenem in razstavljenem pisanju besed so velike stilografske ¦možnosti, ker lahko z ustvarjanjem zloženk dobimo popolnoma nove ali delno nove semantične pomene (n. pr. pustibabakonjukrv, drvored), pa tudi zato, ker s sestavljenim pisanjem lahko tudi vizualno poudarimo, da je treba nekatere pojave razumeti v največji možni medsebojni povezavi. Celo sestavljavci pravopisa od Broza in Novakovića dalje so bili v nenehni dilemi, katere besede in izraze je treba razumeti kot zloženke, katerih ne, mi pa smo priče določenih omahovanj zaradi najnovejšega pravopisa srbohrvatskega jezika, kar je seveda odraz različnih tendenc v jeziku in literaturi. Z ustvarjanjem protipravopisnih zloženk žele književniki opozoriti na emotivno točko, in najsi 251 je taka zloženka še tako v nasprotju s pravopisnimi določbami, je povsem upravičena, če je le stilografsko utemeljena. Za primer navajamo, kako je Ivan Slamnig napisal svojo pesem Kvadrati tuge: , prozor ženska gubise unjemu odpaisa naniže utamno gubise čekaju zenice vrhovi prsiju nadput viseči nečeka namene mjesec uzdiše uadasi oblaci bijelo nemeso okopsa ženske bivaju psetoi mjesec ženska iivans lamnig četiri tuguju Poskus torej, da se tudi z besedami pokaže neločljivost dveh pojmov, z druge strani pa protipravopisno ločevanje imena in priimka (plus mala začetnica!), kar vse naj pokaže, kako je subjekt v Kvadratih tuge razbit, skrušen, asimetrično zlomljen. Slamnig piše podobno tudi v pesmi Ubili su ga ciglama: ubili su ga, ciglama: crvenim, ciglama, crvenu, mrlju su, prekrili, priglama, iz svega se, izvukao, samo, repić: otpuzo, pa se: uvuko, u zid, u zid, uzi, duzi. Adekvaten stilografski postopek najdemo tudi pri tujih pisateljih. Zlatko i Gor j an je v prevodu Ulyssesa Jamesa Joycea uporabil takšne zloženke: j ¦ ] »Halohalohalo mjevrlodrago krark vrlodragovasopetvidim halohalo.« I »...kdaj zida upravo zabavljali čineći prestanite-da-činite-nevaljalštine.« ; »... ako je mašta ili ruika umjetnikova u mramor uklesala nešto duševnopreo- | braženo ili duševnopreobražavajuće.« »Po izričitojvolji a ostavinenajbolji i noipakbolji \ poizričitojvoljd i goitovooajbolji j ostavijojlog.« - ; »Ljubavobioomoljigavi Bloom pročita svoje posljednje riječi.« i Kakor gleda sodobno slikarstvo na današnje nagle človekove preobrate, na nestalnost in bliskovito gibanje, razbitost in negotovost tako, da ostane na slikarskem platnu od človeka zgolj kretnja, človekova podoba pa je nedoločna ali spremenjena ali samo naznačena, tako je tudi vse bolj v navadi modernih pisateljev, da človekovo nestabilnost in kompliciranost njegovega notranjega življenja izrazijo še s pomočjo jezika, naravnost, ne pa opisno, kakor je bilo to v navadi pri starejših pisateljih. Zato je jezik včasih tako »nerazumljiv«, pretirano kompliciran ali pretirano enostaven, zato se pisatelji tudi v pisavi zatekajo h kršenju pravopisnih ali slovničnih določb. Ta jezikovna, stilografska deformacija je dovolj pogost pojav v tekstih sodobnih pisateljev. Stilografske elemente zelo lahko najdemo tudi na področju ločil. Nasploh je na primer pisanje vejice v srbohrvatskem pravopisu predpisano na osnovi stilografske ali, kakor se to pogosteje imenuje, stilne rabe. Kakor je znano, naj po teh določilih vejica sledi misel, to je, naj loči samo tiste miselno-jezikovne enote, ki so že po svoji naravi takšne, to je ločene. Toda že preden so bili določeni novi skupni predpisi na srbohrvatskem jezikovnem teritoriju, so se 252 posamezni književniki »znašli, kakor so se vedeli in znali«, akutno čuteč, da močno omejena pravila o vejici ne morejo ustrezno služiti podajanju z afekti nabite vsebine. Posebej je prišlo to do izraza v poeziji, pa tudi v drugih oblikah pismenega umetniškega izražanja. Za primer naj služi odlomek iz romana Seobe Miloša Cmjanskega: »Dok su Arandjela Isakoviča vodili u kuću, on, sa visokog drvenog trema, spazi u daljini reku i Sunce, što beše upalilo tršćake i daleke ritove, tako da se iza njih dizao gust i om dim, a kad ga ostaviše za časak od jednog prozora, u izibi u kojoj ne beše ničega, sem jednog, na zid nafarbanog. Svetog Jovana Pustinjaka, sa velikom sekirom, primeti, pod prozoromi, tri kaludjera, od kojüi je, jedan ogroman i debeo, ležeći potrbuške, zarivenom glavom u travu, spavao.« Podobno ravna tudi Slamnig v prej citirani pesmi: Ubili su ga ciglatna. Na drugi strani so znani tudi obratni stUografski postopki, to je opuščanje vejice, »da se ne poruši kompaktnost napisanega čustva«, kakor so poudarjali ekspresionisti in surrealisti. Ta način uporabljajo tudi nekateri sodobni pesniki. Aleksander Vučo v svoji surrealistični »Nemeni-kuče« nima vejic: Padajte rapavo i tiho pružine slatke pare dugački rukavi noći od meke balege krava padajte na ritove šaka na gladne njušenja čula na krezube ivice kuća i suve slabine relca ovo su Nemenikuće In celo zadnje poglavje Ulyssesa Jamesa Joycea je napisano brez kakršnekoli interpunkcije. Tudi drugi pravopisni znaki imajo lahko v nekaterih primerih stilografski značaj. Prav tako so nekatera pojasnila in navodila v zvezi z uporabo pravopisnih znakov povsem stilografska: »Isto tako mjesto zareza ili mjesto dviju tačaka, crta se stavlja i ispred onoga što želimo naročito istaći«, ali: »Kad se želi istaći da se neke riječi kazuju u sumnji ili ipodrugljivo, s ironijom, i kada nečemu hoće da se dade suprotan smisao, onda se one takodjer stavljaju medju navodnike.« Enak je tudi komentar o rabi klicaja. Pika kot stilografski element se nanaša pravzaprav na kom^pozicijo stavkov med seboj. »Tačka se piše na kraju potvrdne ili odrične rečenice«, toda izbor pike je povezan z oblikovanjem stavka, zato je torej pika zgolj zimanji znak, kje je neki stavek zaključen. Kljub temu lahko dobi v tej svoji funkciji stilografski pomen, samo da spada opis te funkcije pravzaprav med stilografske elemente v sintaksi, ker je pika povezana s strukturo stavka. Miroslav Krleža včasih takole uporablja piko: »Listam Melitom. Knjiga zi '„\ugogimnazijalce. Zapravo nevjerojatno. Slabo kao Novakovi Stipančići. Tamo .'.;'ko umire i jede pečeno pile. Jedna djevica. Le-skovar je mnogo veći pjesnik. Tuigenjev. Netko od službujućui čita Kellermanna: Tunel. Listam francuskom antologijom. Sve prazno. Ne govori danas ništa D'Annunzio: Eleonora Duse. Baudelaire.« (Davni darti) V Marinkovićevi noveli Prah dobiva oklepaj, ki se uporablja razmeroma pogosto, vrednost znaka, ki kontrapunktira misli in čustva na osnovi relacije sedanjost — preteklost ali pa obsega vzporedno ali nasprotno misel : čustvo. »Morali ste čekati Luoiju, da se vrati s cipelicom (mala bosa nožica!), pa ste sjeU na klupu medju oleandrima i šutjeM ste srdito, jednu riječ niste više htjeli progovoriti sa mniam.« 253 »Nije vas bilo sitid iščekivati ga, udešavati susrete (o svemu se tada na sve strane govorilo, a mene je bilo stid, Ana), a kad je završio (posao i otputovao, odjurili ste za njim bez stida.« Vezaj kot stilografski znak najpogosteje označuje medmet ali onoma-topoijo: »GrO-epon-n-n-