Katollšk cerkven list.
Danica izhaja vsak petek na celi poli, in velj& po poŠti z» celo leto 4 gld. 20 kr., za polleta 2 gld. 20 kr., za fetert leta 1 gld. 15 kr. V tiskarnici sprejemana na leto 3 gold. 60 kr. , za pol leta 1 gold. 80 kr., za četert leta 90 kr., ako zadene na ta dan praznik, itide
Danica dan poprej.
Teta) XXII.
V Ljubljani 19. sušca 1869.
List 12.
Cerkvene pesmi.*)
Prestavlja J. Bile. (Dalje.)
V petek po 4. postni nedelji. ¥ praxfti& presvete kem gospoda lesusa Kristusa, i.
Veselih glasov naj ceste odmevajo, Mestjanom čela žare naj se radosti, In v redu stopa naj z baklami svitliini Množica mladih in starih.
Na terdem lesu izdihnil Zveličar je, Prelil je kervco predrago za grešnike; Spodobi nam se, da solze saj točimo, Ko se tega spominjamo.
Človeka rodu nesrečo rodila je Veliko stara pregreha Adamova: Nedolžnost, milost Adama je novega Življenje svetu vernila.
Vpitje močno iz neba visokega Zaslišal Oče ie Sina terpečega, Tem bolj vtolaži ga kervca precenjena, Da kasen nam prizanese.
Kdor koii s kervjo obleko opere si, Izmije madeže, krasen ko rože cvet Postane, sličen krilatim je angelom , In všeč je rajskemu Kralju.
Od prave steze naj nihče ne vmakne se, In cilj naj vsakdo doseže; dodelil bo Plačilo Stvarnik neskončni preblaieno , Ki vedno tek na« podpira.
Oj, bodi Oče nebeški nam milostljiv, Da tiste, ktere odkupil si s 8inovo Kervjo in polni« s Tolažnika milostjo,
Sprejme« v visočine nebeške. Amen.
II.
Maščeval se je z deževjem Stvarnikov pravični serd, Svet potopil je hudobni, Noe le je rešen bil: Čudna moč ljubezni svete Je oprala svet s kervjo.
Zemlja srečna porošena Z dežjem neprecenjenim, Ki prej ter nje je nosila, Zdaj rodi cvetličice; In grenkobe spremenile Prešnje so se v sladki med.
") V zadnji Danici naj se popravijo pogreške tiskarne, ktere zelo motijo smisel: V 1. pesmi v Četerti kitici namesto „krono v temo vderto" „krono v teme vderto." — V IIJ. pesmi 3. kitici namesto ,,s temjeni ranjen" naj se bere ,,s ternjem ranjena." —
Zgubil takrat moč strupeno Ziubni zmaj, zaverženi, Kervoločna zver zgubila Ne'zrekljivo je divjost. Tako zmago pridobilo Krotko Jagnje ranjeno.
O modrosti globočina. Ne razumljena nikdar! O miloba serca mil'ga, Bodi sl/ivljena vsikdar! Suženj bil je smerti vreden, Kralj prestane kazen zanj.
Češčene rane Kristusa, Ljubezni ve dokazi ste; Iz vas, ko iz živih virčikov, Rudeča vedno teč« kri.
Bolj s vitle ste ko zvezdice ; Dišeče bolj ko vertnice; Bolj cenjene ko biserji. In slaje ste ko sladki med.
Odperto pribežališče Ste dušam našim, rane ve; Ne seže divja jeza tje Razserdenih protivnikov.
O koljko Jezus v dvoru nag Udarcev groznih je prejel! Na truplu koža r&njena Cedi neštete kapljice.
Ku razž/ilili smo z grehom In serdili Večnega; Takrat glasno govoreča Kri za nas naj govori. In nasledkov britkih mnoica Takrat naj umakne se.
Hvali naj Te svet odrešen, Drage dare hrani naj Večno-srečnega življenja Darovavee vsmiljeni. Ki s Očetom, z Duhom Svetim Kralj si blagi vekomaj! Amen.
III.
Premflo Čelo. o gorje! Prebada krona ternjeva; In žeblji ojstri skrivljeni Roke, noge prebadajo.
In ko izročil je voljno V ljubezni dušo presveti«, Mu z mečem persi ranijo, Mokrota dvojna 'z njih rosi.
Da je rešenje zveršeno , Prelije zadnjo kapljico; Pozabil nase Jezus je, Kervi ni srage ohranil si.
Stopite sem, ki madeži 80 greha vas oskrunili; Kdor vmije v v«»di blagi se , Očisti vsih se hudobij.
Zahvala Njemu, ki sedi Na desni strani Očetovi; K1 je kri predrago za nas dal, In Svetega Duha poslal! Amen.
Občutki pred Božjo m&rtro.
Moj Bog! na križu vidim Te viseti Prepletena je s ternjem Tvoja glAva, Vse truplo ranjeno Ti v Kervi plava: Al je mogoče toliko terpeti?
Moj sin! mogoče mi je to terpeti, Pa veš zakaj? Ker ves gorim ljubezni, Da tebe le ozdravim vse bolezni In moreš vedno srečno ti živeti.
O duša, kaj pa ti Bogu darila Za vse boš, kar od Njega <i dobila-Zlata, srebra, kaj tac "ga, kar si bodi?
Nikar! On tirja samo serce tvoje, — Pa cilo, ne raztergano na dvoje : Oh pusti vse, — za Jezu«o m le hodi!
Josip Pur lani.
Pred Božjim grobom.
Zvečer veliki petek gre k Pilati Arimatejec Jožef, vernik pravi, „0 daj,44 mu reče, „da se Jezu« spravi, Da smem Ga s križa kamorkoli djati!"
Ko mu glavir dk prosto ž Njim ravnati: Oa sname zdajci z Nikodemom z lesa, V grob dene Ga, kjer ni b'lo se telesa j — Glej Jezusa že v skali tam ležati!
Kedaj pa ti Boga že s križa vzames, Pripraviš grob Mu: serce svoje, In za pokoro se prav pridno v name a ?
Oh dragi! vniči pekla vse povoje, S solzami spiraj, kar je v serci gerdo; Le berž, le berž! — ne bodi jeklo terdo!
Josip FurlauL
Vera in nfeni nasprotniki.
3. AH naj vsak v pekel pride, ki drueač misli, kakor mi? pravijo na dalje. Le tisti pride v pekel, kdor sam hoče, ker Bog ne nevernikom in ne krivovercem svoje previdnosti ne odtegne. Jaz pa pra-šam: Ali naj vsi ljudje v nebesa pridejo, naj mislijo, kakor hote V Po čemu je prišel Sin Božji na zemljo in je vero vstanovil? Zakaj je druge vere odpravil ? Zakaj je slovesno rekel, da bo tisti, kdor va nj ne veruje, pogubljen? Kaj, ali je toliko postav dal, toliko kazen napovedi , in kar je še več, toliko ponižanja preterpel, ko je naš učenik postal, za to, da ima vsak pravico storiti, kar se mu zljubi? Kaj odgovoriš na to? Katoliška vera uči, da Bog hoče, da se vsi ljudje zveličajo, pa tudi hoče, da zveličanje dosežejo po spolnovanji po njem odkazanih pripomočkov in zapoved; če pa ljudje tega ne store, ako morejo, jih bo gotovo zavergel. Kar ljudi pred bliskom in treskom božje pravice obvaruje, je nezadolžena nevednost, ktera se ne da premagati, kajti ljudje je ne poznajo. V tacih okoliščinah pa Bog svojo gnado da, da ljudje začno to delati, kar jim je potrebno, in po tem takem jim je mogoče to storiti, kar poprej niso mogli. Bog turka ne bo s tem zveličal, da ga v neveri živeti pusti, ampak on ga s svojo gnado vleče k resnici, ktero spoznati mu je treba, ako hoče zveličanje doseči. Če turek božji gnadi zadostuje, bo zveličan, če ji pa nasprotuje in v nevernosti ostane, bo žalostno poginil in za njegovo dušo se je zelo bati. Tedaj tisti, ki drugač mislijo, kakor mi, ne pridejo zarad tega v pekel, ker drugač mislijo, ampak zavoljo tega, ker z gnado ne delajo, ktero jim je Bog za izveliča-nje dodelil, in ker po lastni krivdi do tega ne pridejo, prav misliti, kakor bi morali.
Nad temi besedami ni treba dvomiti zarad nespametnega milovanja, tudi ne zarad pesniškega mehko-čutja, in tudi ne zarad strastnega človekoljubja. Gospod, ki je človeka vstvaril in odrešil, ga tudi kaj bolj ljubi, kakor mi; če je pa tako sklenil, mi nimamo nikakoršne pravice njegovih sklepov podirati in njegovi sveti previdnosti naših kratkovidnih misel podtikati.
Poglejmo še, kakšne nasledke zamore tako mehko-čutje imeti. Podere vse delo Jezusa Kristusa in podpiše potni list vsim zmotam! Vi terdite v resnici, Bog tistih ne more zavreči, ki drugač mislijo, kakor mi, ter obračate to izreko na protestante, nevernike in na vse tiste, ki imajo nekoliko znanosti o Jezusu Kristusu. Vpraša se pa nadalje, ali ni mogoče, da pride še kak bolj mehkočuten in razširi pomen omenjenih besedi še na muhamedane in druge nevernike, ter pravi: zakaj bi pa ti zveličani ne bili?!
Če enkrat to načelo obvelja, in če je serce zadosti široko za milovanjc, ne vem zakaj bi se večno zve-
ličanje tudi ne raztegnilo nad racijonaliste, panteiste in deiste, ki se naposled niso nič drugač pregrešili, kakor da so Boga na svoj način častili. Po tem takem tudi prostodušniki ne bodo pogubljeni, sej niso v nič drugem se pregrešili, razun v tem, da niso tako mislili, kakor mi, in še več! Neron, Judež, sami hudobni duhovi v peklu — kaj so storili? Po svojem so mislili, in nič druzega ne! Ako mehkočutje postavo daje, potem je kerščanstvo zastonj, kajti vsakdo, kdor po svoje misli, bo enako zveličan.
To je verhunec zmešnjav! Bog je resnica, pravica, svetost in ne samo usmiljenost, in Kristus je učil: K d o r veruje in je keršen, bo zveličan; kdor ne veruje, bo pogubljen, in tako mora biti. Apostelj pravi: „Brez vere je nemogoče Bogu dopasti," tedaj je vera potrebna. Ravno tisti apostelj stavi krivoverstvo poleg moritve in prešestva, ter zagotavlja, da tisti, ki vedoma krivoverec ostane, ne bo nebeškega kraljestva podedoval. Je tedaj očitno iz nebeškega kraljestva izločen.
Ti in neštevilni drugi izreki sv. pisma, veljava sv. cerkve, ustno izročilo sv. očetov, vse to nas zagotavlja, da zunaj vere Jezusa Kristusa ni zveličanja. Toraj ni zadosti misliti, da smo v resnici, ako je mogoče drugač misliti.
Ako morajo vsi ljudje, neverniki kakor krivoverci, vse storiti, kar morejo, da sčasoma k spoznanju resnice pridejo, kako se bodo opravičevali volterjani in drugi prostomisleži, ki v sredi med nami katoličani žive? Ti zametujejo in zaničujejo kerščanstvo, ko so ga že spoznali ; zametujejo ga, da vstrezajo svojim spačenim sercem; zametujejo ga vkljub vsemu grizenju vesti, ktero dobro občutijo. Neizrekljivo razžalujejo Gospoda, ki jih je po svoji neskončni dobrotljivosti razsvetlil, in na vse to se prederznejo zahtevati, naj jih božja milost še zveliča! Kaj menite, da je Bog taki, da bo na vaše besede svoie neskončne sklepe vam za ljubo spremenil, svoje besede na laž djal, od kazni odjenjal iu na stežaje nebeške vrata odperl ? ..
O nesramno prevzetovanje tacih slabih červov, mislili bi kmalo, da Bog brez njih živeti ne more! Pač mora vsak prepričan biti, da krivemu milovanje druzega krivega nič ne pomaga, ako sodnik izreče, da bo brez usmiljenja sodil.	(Dalje na»i.)
Skerb »a čistost nad rte.
Cita ni poznala lepši lastnosti, kakor je devištvo. Vedno devištvo ohraniti je bila sklenila. — Torej ji je bila vedna skerb, da bi si čistost neomadežano ohranila. Z vso prizadevnostjo je čula nad svojimi očmi, da gotovo ni nič pogledala, kar bi ji zbudilo hudobne in nespodobne misli; ogibala seje vsega nepotrebnega govorjenja in znanja z osebami moškega spola; molila je veliko in delala pridno, imela je pregovor: „Roke pri delu, serce pri Bogu." Da bi se ložeje branila vsim nevarnostim, je prejemala pogosto ss. zakramente. Kako resno in določno je pazila na svojo nedolžnost, kaže posebno ta-le prigodek. Hudoben in prederzen človek, ki je služil v ravno tisti hiši, kakor Cita, je bil do nje prav strasten; ko je bila nekdaj sama, ii razodene gerdo nagnjenje, ali ona ga je zavernila, kakor vselej. Ker pa le še vanjo tiši in silo dela, vse prošnje in protenje pa je zastonj; tedaj mu Cita z nohtmi tako razpraska obličje, da je osramoten zbežal. Ako se napade naj boljše in naj lepše, kar človek ima, to je, nedolžnost, mora se devica krepko braniti, in raji vse terpeti in poskusiti, kakor se oskruniti dati. — Gospod vidi raz-praskani obraz svojega služabnika in hoče vediti, od kod je to. Odkritoserčno je povedala Cita vso dogodbo, da bi se ne zlagala, akoravno bi bila iz ponižnosti in
sramožljivosti vse raji zamolčala. Poznavši visoko vrednost deviškega stanu, si je prizadevala iz kerščanske ljubezni tudi drugim poslom ohraniti devištvo. —
Akoravno je Cita visoko cenila deviški stan, vendar ni zaničevala tistih nesrečnih, ki so zapravili nedolžnost. Njena ljubezen je bila tolika, da je očitne grešnice pod streho jemala, jim jesti, še celo svojo lastno posteljo dajala in sama na golih tleh spala, ter je takim greš-nicam pri taki priložnosti na serce govorila, da bi svoj nesrečni stan spoznale, se spokorile in rešile svoje duše večnega ognja. Ako ni pri človeku Čistosti, pomagajo mu tudi druge čednosti malo ali cel6 nič ne, ker le Čistost v zvezi z dobrimi deli dopade Bogu. Sv. Gregor papež pravi: „Nec castitas magna est sine opere bono, nec opus bonum est aliquod sine castitate." (Brez dobrih del ni velike čistosti, in brez čistosti ga ni dobrega dela.) Ni pa bila Cita samo nedolžna, temuč na njej so se svetile tudi druge čednosti, ktere so kerščanskemu poslu in pobožnemu kristjanu neogibno potrebne. Bila je pridna, zvesta in pokorna v vsem, kar ni bilo zoper božje in cerkvene zapovedi. Bila je pobožna, molila je veliko in vendar je delala pridno in ni zamujala svojih dolžnost; bila je poterpežljiva, miloserčna. Prav posebno je Častila prečisto Devico Marijo in prosila jo je za moč, da bi mogla posnemati njene čednosti; rada je tudi premišljevala terpljenje Kristusovo, in nakladala si je prav hudo in terdo pokoro. Do ubogih je bila prav usmiljenega serca; vse, kar je imela, je delila med uboge: je&la, obleko, zaslužek in darila, ki jih je od svojega gospoda prejemala. Akoravno je bila Cita tako pobožna in pridna, so jo vendar drugi posli za-sramovali, jo s hinavko pitali, sovražili, preganjali in jo z obrekovanjem tudi pri hišnem gospodu ob dobro ime pripravili. Tudi njo so zadele besede aposteljnove: „Vsi, ki hočejo v Jezusu pobožno živeti, morajo preganjanje terpeti." Kaj pa je Cita storila? Preterpela je vse poterpežljivo, odpustila svojim nasprotnikom, in molila je za svoje sovražnike. Zadnjič se vendar poslom in gospodu oči odpro, spoznali so svojo krivico in začeli so jo spoštovati in ljubiti. — Gospod ji izroči odre j o svojih otr6k in nadzorništvo čez domačo reč.
Zavoljo teh prednosti Cita ni bila prevzetna, ampak še bolj ponižna, in prizadevala si je zvesto spolnovati svoje težka dolžnosti. Ko se je Cita postarala, oprostil jo je gospod vsacega dela in ni bila več keršenica, ampak priiatlica rodovine; ali ponižnost njena ji je branila kako prednost pred drugimi imeti in ostala je še keršenica in delala pridno. Njen navadni pregovor je bil: „Kerienica ni pobožna, če ni delavna; strah pred delom ▼ našem stanu je napačna pobožnost." Cita do 60. leta svoje starosti v eni hiši služivši je umerla svetnica, in Jezus, kteremu je zmiraj služila, ji je dal nebeško krono, rekoč: „Dobra in zvesta keršenica, ker si bila v malih reččh zvesta, te hočem čez veliko postaviti; pojdi v veselje svojega gospoda!" —n—.
JHq/ Je to i svobodni zidar (fr<\fmav-rar}, in svobodno zidar str o (ftirf-mavrarsivo) f
VI. Prisega.
Kogar niso še masonske poskusnje zadosti prepričale, kakošen revež, kako zanikaren suženj svojih višjih skritih trinogov je prosti zidar, tega mora prepričati prisega, kteri se mora novinec podvreči. Res, tukaj se prav vidi, kakošna uganka, kakošno nasprotje je človek! Možje, gospodje, dostojniki, ki naj več govore in pišejo o svobodi, postanejo naj veči jetniki. Možje, ki toliko psujejo častitljive in globokopomenljive šege katoliške Cerkve, se dajo kakor opice m medvedje z zavezanimi
očmi okrog vlačiti, puste seboj berskati kakor uličarski šterkavci, in se brez pomislika tako brezumnim šegam podveržejo! Gospodje, ki nikoli ne morejo dosti opso-vati „mračnjakov" in se sami sebe za ne vem kake „solnčnike" in svitlosti razglasujejo, po temi kakor sle-pemišarji svoje otročje poskušnje delajo!
Pa naj govori dalje popisovanje, v kake kleše se frajmavrarji s svojo prisego vtaknejo:
Preden novinec priseže, je še nekaj posebnega.
„Spreobernjenca," kteremu so oči še vedno zavezane, peljejo pred altar priseganja, tam poklekne, brat obrednikar pa mu „kompasovo" špico nastavi na levo persno stran. Na altarju leži odperto sv. pismo, in na njem leskeč meč.
„Vzdvignite se, bratje moji," zavpije velečastiti, ,,in pripravite se. Spreobernjenec bo prisegel strahovito prisego." — Pač aa, strahovito prisego, sedaj je konec šavranju, prične se pravo svobodno zidarstvo. Vsi pričujoči se vzdvignejo, izdero meče, tirjavec pa prisega bogokletno prisego, ki je taka-le:
„Jez prisegam v imenu naj višega zidarskega mojstra vseh svetov, da nikdar nikoli ne bom razkril skrivnost, znamenj, sezanj, besed, naukov in šeg svobodnih zidarjev, temuč da bodem vekomaj molčal o teh rečeh. Jez obetam in prisegam Bogu, da nikdar nikoli ne bodem razglasil tega, kar se mi je do sedaj odkrilo, in kar se mi odkrije pozneje še, nikdar ne bodem odkril, pravim, ne s pisanjem ne z znamnji, ne z govorjenjem ne z gibljeji, tudi ne bom o tem ne pisal ne tiskal. Ce se utegne zgoditi, da prelomim prisego, zadeni me ta-le kazen: z razbeljenim železom naj mi ustnice sežgu, roko odsekajo, jezik izpulijo, vrat prerežejo, truplo pa obesijo v kterikoli snidnici takrat, ko bodo novega brata sprejemali, da se osramoti moja nezvestoba, drugi pa ogroze. Potem naj truplo sežgo, in pepel razvejejo, da mine ves sled mene izdajalca. Pomozi mi Bog, in sveto njegovo evangelije Amen."
O kako „human!!!" In taki možje se ne sramujejo katol. cerkvi terdobe sužnosti, slepe pokoršine očitati! ?!
Nesrečniki vpletajo ime Božje v svoie bogokletne prisege, ter se popolnoma in nepremišljeno izdajajo skrivnostni moči (povelju višjih skritih mavtarjev), ktere ne poznajo, niti jo bodo spoznali; ki jim veleva umoriti, pa morajo slušati in umoriti; ki jim veleva božje in človeške postave prelomljevati, in če ne slušajo, morajo pa poginiti! Ali more pameten in pošten človek priseči tako prisego?
Kedar je tirjavec prisegel, peljejo ga nazaj med stebrove. Vsi bratje ga okolobarijo in derže gole meče proti njemu, in je viditi, da on je središče, raz kterega se žarki vsipajo. Obrednikar stoji zadej za njim in se pripravlja, da mu vez sname raz oči, kak drug brat spredej pa mu svetilnico in vnetilni prah moli pod nos. Sleparija se prične v novo.
„Kaj menite, jeli ta čakavec vreden ali ni, da ga sprejmemo v svoje društvo?" velečastiti vpraša brata pervega nadglednika, ki odgovori: „Da, velečastiti, vreden je." — „Česa zahtevate zanj?" — „Luči." In velečastiti slovesno veli: „Bodi luč!" - Na to trikrat vdari s kladvom, in ko vdari v tretje, pade vez raz oči, vnetilni prah se vname, in oslepljeni spreobernjenec pervi hip ne vidi drugega, razun plamena, ali koj tudi opazi gole meče, ki reže proti njemu, verli bratje pa mu kriče: „Bog kaznuj izdajalca!"
„Ne bojte se, brat moj," spregovori velečastiti, „ne bojte sevmečev, ki v vas režč, boji naj se le oni, ki se hlini. Če bodete zvesti svobi dnemu zidarstvu, česar se nadjamo, zanesite se, da va3 bodo ti meči vsak hip branili (se vč da!); če pa se izneverite, povčmvam,
da na zemlji ne iztaknete kota, kamor bi se skrili in ubežali zavibtenim mečem."
Potem na njegovo povelje peljejo novega brata k altarju, tam poklekne, velečastiti prime na altarju ležeč meč, nastavi špico novemu bratu na glavo, in posveti ga za zidarskega učenca, rekoč: „ V imenu velikega zidarskega mojstra svetov in vsled izročene oblasti, naredim in imenujem vas za zidarskega učenca ter souda tej častiti snidnici." — Na to vzdvigne novega brata, opaše mu predpert (birtah) iz belega usnja, in izroči
Ear belih rckavic, ktere mora zidar v snidnici natikati, ar naj kaže, da je nedolžen; verh tega mu d& tudi par ženskih rokavic, ktere naj, če je oženjen ali ne-oženjen vse eno, ktere naj pokloni oni, ki jo „naj bolj čisla!" — Na zadnje veleCastiti novemu udu tudi razkrije znamnja, geslo (parole) in posebne skrivnosti njegove verst?, potem pa ga trikrat po bratovski poljubi.
Ne vemo, kake pač so lete posebne skrivnosti, kajti v obredniku „matere snidnice" trijeh „svetovnib krogel"' je kar naravnost to-le zapisano: „Učenemu naj se razkrije poveršnost, nikdar ne popolnoma razlaga, ker tudi naj manjša točka se ne dd popolnoma razložiti in umeti, če se celota ne razloži in ne dopove."
Pa naj je, kar je, novinec je posvečen, snidnica mu ploska, novi zidar se zopet popolnoma napravi, in po tem mu odkažejo njegovo mesto. Brat „govornik" naredi primeren nagovor, s kterim se konča bogoskrun-ska sleparija.	(Dalje nasl.)
Geramb. Macini in de nekieri drugi.
Znani in močno razširjeni so potopisi silno pobožnega Geramb-a. Nad četert stoletja je, kar je ta mož tudi popisoval, kako nejevera narode vleče k razpreženosti m nepokoršini, kar bo spodkopalo podpornje občanstva. Pravi med drugim: „V občanstvu ste dandanašnji le dve moči: ohranivna moč, pri čimur je keršanstvo začetek in Cerkev središe; razdiravna moč, ki kakor rogovilstvo vse prešinuje, da bi vse razdjala, uke, naprave, moč. Vlade so se vsadile med obojno moč, da bi se zoper obe bojevale. Bojujejo se zoper Cerkev z ostrimi naredbami v imenu domišljevane absolutne deržavne nadveličave, ki natorno pravico in pravo prostost tepti; branijo se, kar se d&, s policijo in bodali zoper prekucijsko moč, ktera svoje lastne moči zoper nje obrača. Ako vlade kmali ne zapuste tega stanu, je njih pogin gotov; zakaj očitno je, da moč zamore le takrat obstati, ako se opira na moči družbinstva. Ne gospoduje dolgo, kdor le sam is sebe hoče gospodovati. Moč mora izhajati od Njega, ki govori: „Po meni kralji vladajo." Zanesljivo torej meni Geramb, ako se vlade tesno ne sklepajo s keršanstvom in s Cerkvijo, da bodo po Evropi vsi prestoli padali. „Tudi punt," pravi dalje, „se prav butasto moti z mislijo, da na mesto od sebe pre-kucnjenih vlad bode druge postavil, in da bode s svojimi čisto na razdjanje merečimi nauki vstanovil kaj stanovitnega, nov red. Njegova edina storba bo brez-vladje in sad njegovih prizadevanj bodo solze in kri."
To pa nam ni nič novega, kar je Geramb pisal. Ravno undan se je bralo, da je Macini dal razklic do svojih rojakov, ki je bil pa na Laškem sem ter tje pod pečat djan, ker je Italijane opominjal, da naj bodo pripravljeni na bližnjo uro, češ, da že pred vratimi je spolnjenje njih želja, ki jih bo doveršila prosta in nedeljiva republika. Ta veliki prekucuh Italijanom obeta, da znamnje bode iz Pariza dano, ker pravi, da prekuc Napoleonovega prestola tudi republiki stori prostor.
Da je to želja Macinova in mnozih druzih, tega nihče ne dvomi: to pa vemo, da ima še Nekdo drugi kaj
govoriti, kakor Macini in prekucuhi, in torej zaupajmo v previdnost Božjo.
Da so marsikteri Italijani Macinu tudi res prav posebno prijazni, kažejo sedemdeseteri meščani v Lo-retu, ki so pustni dan jedli in pili, potem pa Macinu v Lugano napisali ta-le telegram:
Sedemdeset rojakov Lorečanov, zedinjenih danes k veselici, Vam, pervemu laškemu občanu, pošilja bratovski pozdrav.
Toda telegrafi j ski vradnik, imevši kralja za per-vega italijanskega občana, ni hotel telegrama odpraviti.
„Gazzetta di Parma" 15. u. m. piše tudi iz Reggie v Emilii o ondotnih počenjanjih, demagogiških ali republikanskih.
Zanašamo se, da „Laibaherica" in „Tagblatt" nam v kratkem naznanita, da vse to so zbudili: duhovni! Sej undan smo brali v „Laib.", da celo vriša zoper mlinski davek na Laškem je duhovstvo krivo!! —
Ogled po Slovenskem in dopisi*
Ii LJubljane. Prijatle cerkvenega petja naj zaver-nemonanovo skladbo g. Ant. Nedvčd-a: Bone Deus pro una voce cum organo aut physharmonica. (Op. 18.) Cena 30 kr. pri Milicu.
— Učiteljsko društvo za Kranjsko ima 31. t. m. svoj pervi veliki in vstanovni zbor (v 2. sobi 3. razr. c. k. normalke). Začetek je ob 9. Poročilo o dosedanji delavnosti ; razgovori, kako naj se ljudski učitelj vede po novi šolski postavi; nasveti; volitev odbora: to je od-menjeni snutek tega shoda. —
Od katoliške družbe na Kranjskem. Sprejem-niče vseh udov, ki so se dozdaj oglasili, so gotove. Dobi jo vsak pri tistem odborniku, kjer se je zapisal. Novi udje se samorejo zapisovati pri odbornikih, ali pa v družbini pisarnici. Družbina pisarnica in sploh družbino stanovanje je v »gosposkih ulicah št. 214 v pervem strop j i zadej. Pisarnica je odperta vsak dan od 10 do 12 dopoldne. — Plačevanja se sprejemajo pri-g. Gerberji v njegovi prodajalnici in pa v družbini pisarnici, in plačilo se z listi poterjuje. Plačevalci aaj vselej povea6 svojo številko ali numero, ki jo imajo na sprejemnici, da se njih ime hitro najde. Za vpisnino in sprejemnico se plača 5 kr.
V Ljubljani 15. sušca 1869.	Vodstvo.
Govor dr. A. čebašeka
pri vstanovnem velikem zboru.
(Konec.)
Vabil je potem odbor javno po časnikih v«rne, da naj obilno pristopajo k novi katol. družbi, ia se oglasč v ta namen pri začasnem odboru, kakor j;m je pri rokah; poslal je odbor vabila tudi po deželi ni več krajev, da bi se hitreje vkoreninila in sirila nova družba.
To vabilo ni bilo zastonj; iz m'sta in nekaj že tudi z dežele se jih je oglasilo in vpisalo iz mnogih stanov obilno čez 400, in se še pričakuje odgovor od več strani; tudi jih je gotovo veliko čakalo na to, da po današnjem zboru zvedo stan nove družbe, in zato se sme opati, da se bo število udov odslej hitreje in obil-niše množilo, ker je odpravljenih mnogo zaprčk, in no zbranih udih bo slehern, ki še pomišljuje, lahko sveail stan, namen in potrebe nove družbe.
Ta čas je odbor tudi popraševal po pripravni hiši ali sobi, ki je neogibno potrebno središe za družbo in njeno delovanje, kjer bi se udje zapisovali in shajali za čitanje in druge namene, kjer bi se shrano-vale bukve in časniki, kterih si bo mogla družba omisliti. Tega posla začasni odbor še ni konečno dognal,
in sicer, ker dozdaj se ni bila tako potrebna lastna soba in je odbor hotel te stroške odložiti in novemu odboru, ki se bo danes volil, to delo pripustiti v končni pretres, ker se do zdaj ni moglo za gotovo vediti, ali se bo napravila izmed kat. družbe še posebna besednica (Resource), kakoršno pravila omenijo, in ktera bi več sob potrebovala.
Tudi za potrebno bukvarnico se je priporočal odbor, in je dobil nektere pripravne bukvice v aar, za ktere se s tem zahvaluje pa nadalje priporoča, ker slabe dnarne moči mlade družbe ne zmagajo, da bi vse drago in novo plačevali; marsikteri pa lahko pogreša kakih bukev, ki utegnejo biti drugim udom v korist, razveseljevanje in podučevanje.
Naročil je odbor tudi lepesprejemnice v slovenskem in nemškem jeziku, ktere imajo mnogi že v rokah, drugi vpisani jih pa dobč, kakor hitro bo mogoče delo zgotoviti. Taka sprejemnica je slehernemu v lep spomin in še lepši pomen za katoliško družbo na Kranjskem v Avstriji. Spodaj na taki sprejemnici so znamnja oblasti poglavarja katoliške cerkve, rimskega papeža, ker ta je katoličanu temelj in skala, na kteri terdno stoji kat. cerkev, ta ima v znamnji ključev nar viši od Kristusa podeljeno oblast vezati in razvezovati, t. j. zapovedovati in prepovedovati v vidnem kraljestvu božjem na zemlji. Okrog in okrog se ovija višnjev pas z napisom: Hvaljen bodi Jezus Kr.! v znamnje, da naj vse naše djanje oberujeno in namenjeno bo v to hvalo božjega Začetnika naše cerkve, da naj ta hvala vse obsega in druži, in nas spremlja skoz vse življenje. Na desni in levi sta kranjski in avstrijanski gerb, s pomenom, da katoličan tudi socijalne ali društvene dolžnosti do domovine in deržave hoče zvesto spolnovati. Zgorej je svetel križ, znamnje sv. vere, ki ga deržita dva angela Božja, temam govori: „V tem znamnji je zmaga, in po ti zmagi v moči sv. vere bomo enkrat od nebeških prebivalcev sprejeti v večni nebeški dom. In tako sprejemnica v podobi izrekuje p r i s 1 o v i c o, ki se je tudi v ti hiši tolikrat razlegala, namreč: Za vero, dom in cesarja; naj bi se kakor v besedi in podobi , tudi v življenji in djanji čedalje bolj vresničila in pokazala. Glej, kako lepega pomena je lepa sprejemnica, za ktero bo gotovo vsak rad vterpel te male solde (5 kr.).
Začasni odbor tudi ni spustil spred oči besednice, ktero omenjajo pravila v § 2. f., ktere posebni namen je, da bi se oarašeni moški udje shajali v nasprotno spodbudilo in razvedrilo, se pomenkovali, brali, pošteno kratkočasili; pa te reči odbor ni mogel dognati, ker ni vedil, ali se bo oglasilo dosti obilno število deležnikov v to ožje posebno društvo, v kterem bo treba tudi večih doneskov. Zato prepuša začasni odbor to delo novemu odboru, ki bo, ko se število udov še nekoliko pomnoži, ložej kmali zvedil, ali je dovolj udov pri volji to besednico v življenje sklicati, kar bi bilo močno želeti, ker le po tem in s tim bo prišlo več življenja in edinjenja v našo družbo. Tudi zavoljo potrebnih sob bi se ložej vse primerno vravnalo, ker bi se oba oddelka družbe vzajemno podpirala. Nekteri udje so že po oglasilnem listu to željo izrekli; naj bi tudi drugi novemu odboru zastran besednice svoje želje kmalo naznanili, da ve po tem ravnati v svojem delovanji.
To je ob kratkem dosedanja delavnost začasnega odbora ; ni sicer velika, pa zadostna za zdaj, ker je rešil svojo nalogo in dosegel namen, namreč: vstanovljenje katoliške družbe, ter ji nabral toliko število udov, da častiti zbor zamore danes voliti novi odbor, kteri bo imel oskerbo-vati potrebne opravila za to leto. —
Naj mi bo dovoljeno, temu naznanilu o zborovem "delovanji dostaviti še nektere želje ter jih očitno izreči,
in sicer: 1. Naj se ne tirja in ne pričakuje od družbe in njenega odbora precej v začetku proveč in tega, kar je nemogoče. Blagorodni začasni g. predsednik je rekel že v govoru 9. grudna: Gospodje, velike reči so nam doseči, pa z malim moramo začeti.
Na enkrat se ne d£ nobena tehtna in težavna reč dognati; začeli smo še le sejati in saditi; le veselo naprej! iz malega bo izrastlo veliko, in pri vgodnih po-gojah se bo ob svojem času sad prikazal ter dozorel
2. Ta namen doseči, delajmo vsi z združeno močjo, odbor in udje naj se podpirajo s svetom in djanjem. Ne deržimo dalje v nemaVnosti križem r6k, da nam ne bo veljalo evangeljsko očitanje: „Ko so ljudje spali, je prišel sovražnik, ter zasejal ljuliko med pšenico." Delajmo in pomagajmo si, in Bog nam bo pomagal. Učimo se od nasprotnikov, ki se na vse strani trudijo, podpirati svojo puhlo reč. Ali mi za dobro stvar ne bomo toliko storili? Glejmo na druge dežele, kjer se kar hitro množijo katol. družbe , in k novi delavnosti budč, in novo kat. življenlje razodevajo, kakor smo pred kratkim brali, da so se v Insbruku sošli odborniki 34 kat. družb na Tirolskem. Ne ustrašimo se posmehovanja, ki ga nevošljivost in hudobija bljuje na nas, velikoveč naj nam bo to znamnje, da smo dobro začeli, ako že zdaj nasprotnik ne more mirovati. Tudi ne poslušajmo praznih ugovorov hudobnih, nevednih in zanikarnih ljudi, ki hinavsko pravijo: „Cimu to? sej smo bili tudi do zdaj katoličani? Cimu mir kaliti?" Res je veliko katoličanov, ali Je bolj po imenu, pa malo v djanji, in res kličejo: „mir", kjer ni miru, razun tak, kakor na pokopališu, kjer ni življenja. V tem trudu naj nam bo vodilo zavest, da komur vera ni vse in čez vse, temu ni nič, in je nima. Tu nehajo razločki stanu in narodnosti, učenosti in bogastva; tu je vsim le en poklic, ena naloga in pot. Po-dajmo si zato roke, da varno in krepko po nji na-
Sredovamo. Zato naj se odpravi vse, kar koli zaderžuje obro reč, krivi zaumeni, boječnost in obrekovanje, in naj se obračajo vsi pripušeni pomočki na to, da se naša reč pospešuje, dober svet in podučevanje, lep zgled in dobre bukve. Da se le, kakor si koli že bodi, oznanuje Kristus. Tega se veselimo, in se bomo veselili.
3.	Naj zato vsak izmed udov v svojem krogu sker-bi, da se število udov pomnoži Čedalje bolj (kajti le obilna družba ima veči moč in vpliv); naj torej sleherni soznani druge z blagim namenom katol. družbe, ki se strinja z namenom keršanstva, in pokaže njeno potrebo današnje dni, ko nas toliko nasprotnikov očitno in skrivno napada, da jim posamezni človek ni več kos, ter ga lahko v oblast dobč, da sam nebo vedil, kdaj in kako! Kakor smo že v katoliški cerkvi vsi združeni, tako nas katoliška družba še tesnej druži, blažiti sebe in druge, množiti ljubezen v sercu in v djanji. —
4.	Naj podpira, komur je lahko mogoče, z denarno pomočjo mlado družbo, da se terdno vstanovi in okrepči. Letni doneski so silo majhni zato, da se zamorejo tudi menj premožni vdeleževati in pristopiti. Potrebe pa so in bodo velike, namreč oskerbeti dostojne sobe, hišne potrebe, časnike, bukvarnico, in tudi za druge dobre namene. Več udov je zato že podpisalo ali tudi dalo veči doneske za vstanovljenje družbe in besednice. Ker je znana radodarnost našega mesta za dobre namene, upamo, da bodo tudi še drugi, premožniši radovoljno delili veči darove v pospeševanje te dobre in koristne naprave. Malo in veliko se bo hvaležno sprejemalo in obračalo po volji darovavcev v vesoljno korist in potrebo, in naznanoval se bo od vsega natančen poštčv.
Sklepam to svoje naznanilo s serčno željo, da bi mlada družba prav verlo napredovala, naj bi iz zerna izrastla v košato drevo iu rodila obilno sadu v čast
Božjo, v nas in bližnjega prid in veselje, v korist cerkvi in domovini. Vsegamogočni pa naj obilno blagoslovi delo odbora in družbe, njegova milost naj bo vselej med nami in z nami. —
V	XIII. Matičini seji, ki je bila 11. t. m., je bil na mesto rani. g. A. Kosa za predsednikovega namestnika enoglasno izvoljen g. P. Kozler, deželnega glavarja namestnik. Govorjeno je bilo, da dobimo letos menda navadni koledar in letopis, čegar vredo-vanjc je prevzel predsednik g. dr. Kosta sam, Vodnikove spise (življenje, pesmi, razlaganje, nektere druge nevezane sostavke), in Schodlerjevo fiziko. Svetovalo se je tudi, naj Matica skuša kupiti kako hišo, napraviti v nji morebiti svojo tiskarno itd.
V	bratovšino ss. Cirila in Metoda se je med drugimi zapisalo 17 posebno znamenitih oseb s pristav-kom: „V povišanje Božje časti in v osramotenje satana in njegovih pomagačev." —
V	Mehoveiu so 9. t m. god slov. aposteljnov, bratov ss. Cirila in Metoda, slovesno obhajali s peto sv. mašo. Prejeli smo od ondod 89 novih družnikov za to bratovšino.
Is Gorice. Ti-le gospodje se napravljajo na slovesno zlato mašo sv. Očeta: Mart. Kumar, mestni faj-mošter pri sv. Ignaciju ; dr. Hrast, vodja bogosl. semenišča ; gosp. Sesič, profesor veroznanstva na gornji realki, g. Podreka, fajmošter v Solkanu; pj. Pozareli, kaplan v Turjaku; g. Bresciani, župan v Červinjanu. Denara v dar sv. Očetu so pobožni iz proste volje zložili čez 2500 gl., in podpisov na vošilo, ki se bo izročilo sv. Očetu, je brez števila.*)
V	Gorici je bil ob koncu lanskega leta natisnjen ,, Katekizem za Slovence videmske nadškofi je na Beneškem." To delo ima posebno znamenitost v današnjem času in razveselivne so poterjevalne besede premil. g. nadškofa, ki se tako-le glase: ,,V Kristusu nam ljubljenemu častitemu duhovstvu slovenskega okraja (regionis Sla-vae) te nadškofije pozdrav v Gospodu! — Že dolgo se je želelo, naj bi se obseg keršanskega nauka sostavil v domačem jeziku v rabo in korist vernikom Kristusovim slovenskega okraja te nadškofije, s čimur bi se za posamezne kraje dosegla (besedna) edinost in zanesljivost v učenji keršanskega nauka. To se je storilo v pričujočem delcu, v kterem se po sodbi naj izverstniših bogoslovov, govorečih slovenski jezik, pred vsem nahaja podoba zdravega nauka po opominovanji apostelj-novem (2. Tim. 1, 13). Torej s pričujočim pisanjem pohvalno imenovanemu svojemu duhovstvu prav posebno priporočujemo, da naj si prizadevajo pri rabi tega katekizma postavljene namene dosegati ter skerbeti, da njim izročene duše zmiraj v dobrem rastejo. Andrej Casasola, nadškof.— Ta katekizem je vzet iz kerš. nauka mondovskega škofa mlgsp. Casati-a, ki je bil od poprejšnjih videmskih nadškofov zapovedan za vso vi-demsko nadškofijo v laškem jeziku. Slovenci dozdaj še niso imeli tiskane in poterjene prestave tega katekizma, duhovni so sami prestavljali iz laškega v slovensko, torej je očitno, da se je v besedah pogrešala vterjena edinost. Ni bilo pa moč skerbeti za likanje ondotnega podnarečja, ker slovenšini ondi še nikoli ni bila pot odperta ne v šole in ne v vradnije, akoravno je v vi-demski nadškofij 40.000 Slovencev. Ti Slovenci so bili v začetku pod oglejskimi patrijarhi, 1. 1420 jih je odločila benecijska ljudovlada; le samo v cerkvah se je ohranila slovenšina, in cerkev jo je obvarovala med ljudstvom. Po nekterih farah in kaplanijah je skorej
*) Iz Kranjskega se Se nič ne sliši, da bi se bil kdo oglasil. Ako bi kdo šel, bi nam ne bilo treba darov nuDciju pošiljati, bi jih kar seboj vzel.	Vr.
zginila ali se le popačena ohranila. Primerilo se je v sili, da v nektere kraje slovenske so bili pošiljani terdi laški duhovni. Očitno je, da to ni bilo slovenšini v prid, akoravno se takrat na poitalijančevanie ni mislilo. To je toliko manj čudno, ako pomislimo, da ranjki kanonik Veriti, pozneje slovenski pisatelj, besedice slovenske ni vedil, ko je bil prišel za duhovnega pastirja celo na Kranjsko — v Horjul. Učil pa seje marljivo in grede s cerkvenikom po polji in v podružnice ga je vedno pra-šal: „Kaj to, kaj to?" — Novi katekizem bode veliko pomagal, da se ljudstvo tudi bolje slovenšine uči, ker zasukan je nekoliko na kranjsko narečje. Da bode sčasoma še marsikaj bolje, se je zanašati. Ne samo za versko stran je novi katekizem silo doželen, ampak tudi za slovenšino, ktero hočejo ondotni Slovenci svojim mlajšim izročiti, kakor so jo od svojih prededov prejeli.
Tudi po Hervaškem se razširja molitev za po-edinjenje razkolnih grekov. Po čast. o. Viljemu smo prejeli s Tersata lepo število senjskih gg. bogoslovcev, ki so se zapisali v bratovšino ss. Cirila in Metoda. Tako je prav!
Briksenška škofija s Predarlskim ima po novem duhovskem imeniku: 399.918 duš, 498 raznih duhovnih pastirskih krajev, 1316 samostanskih in druzih duhovnov, 752 vsakdanjih šol s 19.870 šolarji in 19503 šola-ricami, 618 nedeljskih šol z 10.333 šolarji in 10.985 šolaricami, 877 učenikov in 310 učenic, pa 745 kate-hetov. Milgsp. Vincencij Gasser je že 90. škof; pervi škof (v Saben-u) je bil mučenec, sv. Kasijan. —
V Drinopolju na Bulgarskem in v okrogu, kolikor iz ondotnih pisanj povzemamo, se katoliška zavest razširja. Ondotnemu misijonu manjka delavcev in tudi pomočkov; P. Simon Kobrziski, učenik bulgarske šole, je pogosto began v tem opravilu, ker mora mnogotere kraje obiskovati. Undan je bil v Poksovanu; zdaj se je odpravil v Topostar in Akbunar kerševat novorojencev. Br. Frančišk (iz Ljubljane) se čedalje bolj izobražuje za učeuika malim. Pod vodstvom gosp. prednika č. o. Toma zdaj vsak dan uči dva mala dečka avstri-janskega poročnika. S kopernenjem pričakujejo saj enega mašnika iz Rima.
»Tagblatt — šolski špicelj." Koliko se „Tagbl." za šolo peča in — bi djali — hoče v nji nekak stra-hovavni komisar ali „šolski strah" biti, je pokazal v sa-botnem listu, govoreč o darilih za papeža. Ondi piše: „Wie wir vernehmen, sollen sogar in einer Mittelschule die Religionslehrer unter der Jugend fiir die papstliche Steuer agitiren. In dem betreffenden Lehrkorper haben schon mehrere Stimmen gegen diese Propaganda sich ausge-sproehen und es ware nur zu \viinschen, dass von der Direction diesfalls eine Lehrerconferenz einberufen und die Religionslehrer in die gesetzlichen Schranken ge-wiesen wiirden." —- Kdor je še dvomil nad tem, ka-košen je „Tagblattov liberalizem," ga ima v teh ver-sticah blezo dosti zaznamnjanega. Zanašajmo se, da bode „Tagblatt" že skorej peticioniral za svojo lastno policijo, s ktero bode strahoval „ultramontance", neusmiljene katehete," „dunkelmanner" itd., ter mu ne bo treba tako zdihovati po raznoterih tepežnicah in policijah za „nepokorne.".. Ker govori ta spis o „katehetih," vsakdo ve, da zadeva gimnazijo. Vemo pa iz gotovega vira, da je verla gimnazijska mladina na povabilo svojih katehe-tov popolnoma prostovoljno po dpisala občno adreso do sv. Očeta k Njihovi zlati maši, da pa o „papstliche Steuer" ni bilo ne besedice. — Ne mara je pa to „papstliche Steuer," da gimnazijski učenci srečo vosijo sv. Očetu, kakor jo vošijo gg. profesorjem o njih godu ali o kakem imenitnem prigodku? No! toliko sijajniši »liberalizem Tagblattov", kteremu naj ponižno hvalo vedo tisti nekteri profesorski adepti, kteri s „Tagbl." vred pre serčno
žele gg. katehetom ,,poce dajati" po slavnem vodstvu. Sicer bi pa bilo tudi to posebno, ako bi „T." ljubljanskim učencem ne prišteval več zavednosti, kakor pa dunajskim začetnim šolskim otrokom, ako morda misli na gla-sovito ordonanco dunajskega župana zoper podpise začetnih šolarjev za vošilo sv. Očeta. Zdi se nam, da so slovenski gimnazijci zadosti razodeli zreli um v dijaški besedi 28. svečana. Pokazali so tolike zmožnosti, da se res smejo imenovati nada lepši prihodnosti, pa le, če se mladina z zedinjenimi močmi prav vodi ter nagiba le k temu, kar je res lepo, blago in dobro, zlasti tadi ne odvrača od ljubezni do vidnega poglavarja sv. cerkve, kteremu je vsak veren katoličan dolžan podlož-nost in spoštovanje.
Šolsko. Z Avstrijanskega se naznanuje, da je po deželi splošnia nezadovoljnost zastran šolskega nadzorstva, in ljudstvo bi rado v adresah svojo misel povedalo, ako bi se ne balo, da bo ravno tako malo pomagalo, kakor so adrese za ohranjenje konkordata. Srenje čutijo svojo nezmožnost za šolsko nadzorstvo in tožijo, da nimajo časa, zmiraj čuti nad učiteljem, ne potrebne moči k temu, ne razume njegove učne osnove in ne morejo presojevati njegovih zmožnost. Tako „Volksfrd." — Tudi iz Loke se sliši, da je bilo ljudstvo vse začudeno in nejevoljno, ko je k spraševanju prišel gosp. G. namesto g. dekana.
Hazgted po »vetu.
Nadškofijstvo solnograjsko je prepovedalo dosedanjim šolskim nadzornikom zadevne pisma izroče-vati, kakor tudi, da duhovni ne smejo sprejemati službe deržavnih šolskih inšpektorjev brez škofijskega poobla-stenja.
Seje deri. zbora imajo jenjati 8. majnika; proti koncu maj. se imajo pričeti deželni zbori, ki se zategnejo do konca jun. Na začetek sept. so nastavljene delegacije, kterim nasledva v okt. zopet derž. zbor. —
V	Čedadu je bil Bazilij Mesaglio, fajmošter z Or-sarije, v ječo djan zavoljo tega, ker ga je bil neki hudobnež gerdo obrekel. Sodnija pa ga je nekrivega spoznala. Povernivši se k svoji čedi je bil sprejet z nezmernim veseljem od farmanov ; zvonovi so peli, in vse ljudstvo je slavo klicalo.
Litomeriški škofje izrekel v pastirskem listi o zlati maši sv. Očeta besede, ki morajo vsacega laži-katoličana globoko presuniti, če ima le še kaj vesti. Pravi namreč: „Ločenje med tistimi, ki se res in v sercu še k cerkvi štejejo, in med unimi, kteri po znotranjem niso več njeni, je v naših dnevih že toliko dozorelo in se razjasnilo, da se živi udje sv. Cerkve s polno zanesljivost j o spoznaj o iz njih spoštovanja in ljubezni do poglavarja sv. Cerkve." — V katoliški Cerkvi ni nič levice, ampak le sama desnica, — in kteri bi hotel tukaj katoličan-levičar biti, bode m6gel že tudi sodnji dan z levo stranjo zadovoljin biti.
Katoliška mladenška družba na Dunaju je osker-bela, da se zraven mnozih vošil dunajskih mož pošlje sv. Očetu tudi mladenško vošilo, na ktero se podpisujejo katoliški študenti, tergovci in obertniki od 14-30. leta. Dunajski katoliški mladenči želč, naj bi to djanje mladenči po vsi Avstrii posnemali.
V	Insbruku se je mestni župan dr. Rapp županstvu odpovedal, ker je večina odbora določila šolski ukaz zveršiti, g. župan se pa tega vdeležiti ne more, ker je ta naredba po njegovem prepričanji zopervstavna in zoper njegovo vest.
z Rima pišejo, da ministerski ukazi zoper duhovne zakonske sodnije so grofu Trautmansdorfu zopet nove zadrege napravili v poravnavi z rimskim Stolom. Eden dunajskih listov pristavlja, da bi bilo ministerstvo v
svoj lastni prid bolje storilo, ko bi ne bilo dalo tega ukaza, kakoršnega ljudstvo nikoli ni želelo, ampak le advokati. Neki zbornik dr. Hanisch je celo šuntal, naj bi se ljudstvo podučilo, da sme sodbe duhovskih sodnij razcafe-drati, in poslom duhovskih zakonskih sodnij vrata pokazati. Naj gleda deržava, od kod ji bo blagoslov in kakošen pospeh poslanskih posvetovanj v zbornici, v kteri je dopušeno tako govoriti zoper dogmatiške na-redbe cerkve Božje! Sej vsak podučen ve, da duhovske sodnije nobene deržavne postave ne žalijo, kakor uui list dalje dokazuje in da člen I temeljnih postav je z ravno tistimi besedami v parski in saksonski postavi, vender v obeh deželah cerkvena oblast sodi o zakonu katoličanov. Na Ogerskem so pri veliki prostomiselno-sti duhovske zakonske sodnije v polni veljavi. Verska resnica je, da ima katoliška Cerkev v svojem okrožji sodnijsko oblast, in ministerstvo utegne še spreviditi, da s svojim ukazom, s kterim vender ni doseglo hvale liberalcev, je tudi cerkvene zadrege se bolj zamotalo. Govori se tudi, da bodo škofje dali protest zoper ta ukaz.
Razne novice. Na Tirolskem je opozicija zoper Hasnerjevo šolsko ordonancijo posebno močna. V Bru neku gg. dekan in kateket nista prišla k šolski po-skušnji. Dekan v Ampeci je vradnii naznanil, da šolskega nadzorstva ne bo odložil, dokler mu škot ne veleva. Dekan v Kastelruth-u pisem o šolskem nadzorstvu ni izročil okrajnemu glavarju z opombo, da bi bilo to zoper pogodbo in zoper vstavo, ker je temu nasproti konkordat in sklep deželnega zbora. Deželni odbor je odrekel svojo sodelavnost pri zverševanji šolske nadzorne postave. Razširjeno je po deželi prepričanje , da največ bo šola sama terpela, ako se zverši ordonancija od 10. febr. Mestnjanski odbor vBriksnu je sklenil, da ne bo razposlal ukaza okrajnega glavarstva, ki hoče, da naj se dosedanje šolsko distriktno nadzorstvo odmakne. („N. Tir. St.") — Protestant dr. Stuve v Osnabruku, nekdanji minister, je te dni rekel: „Brezverska šola žene šolo v pogin; brezverska šola podkopuje versko življenje pri ljudstvu in razdira mu nravo ali moral. Ako cerkev in šola skupaj ne delate, se ruši čednost in blagostanje; torej je dolžnost, da se šola verska ohrani." — Rusija je 9 milijonov rubljev zadegala s tem, da je Polonijo v rusko okrajino spreminjevala. Zdaj misli drugo pot nastopita
Opava na pruskem Slezkem, ki ima pet katoliški h in 1 evangeliško gimnazijo v Ratiboru, dobi še sedmo gimnaz., in sicer zopet katoliško, ker po vladinem načelu mora vsaka naprava imeti vers ki ali konfesijonalui
značaj.	. .
Katoliška študentovska kazina v Parizu , ki jo imajo že od 1. 1838, si je kupila lastno hišo, ki je bila nedavno blagoslovljena. 360 študentov in kacih 1U0 druzih ljudi ima družnikov.
Kazališni vodja v Insbruku je pod nič prišel; občinstvo ga je namreč zapustilo, ker je cerkvi sovražne igre dajal. (Gemztg.)
Is Ljubljane. Pri voiitvi novega mestnega odbora, ktere se domorodni niso vdeležili, se je izmed 1201 volilca jih volitve vdeležilo le 545, tedaj še polo-vica ne.
— 8vitli cesar Ferdinand so podelili za farno cerkev v Oblokah 500 gl.
Očitna zahvala. Slavnoznanerau ljubljanskemu pa-sarju g. Valentinu Zadnikarju, ki se je pri izdelovanju novega ciborija za našo farno cerkev zares pravega umetnika skazal, in s to veličastno posodo vse farane razveselil, izrečemo tukaj očitno hvalo in zahvalo, in serčno želimo, naj bi njegova umetna roka še dol*o lepšala cerkve po Slovenskem.
Farno in srenj sko predstojništvo v Šmartnu pod Šmarno goro, 16. sušca 1869.
Is Loke. Dobili smo pred poldrugim letom za našo mestno farno cerkev sv. Jakopa lepo monštranco v go-tiški obliki, poslano po gospodu mestnem fajmostru preč. g. Kostelnu. Za dobrotnika, kterega ime nam je neznano, smo lansko in letošnje leto imeli slovesno mašo z blagoslovom. Ker ga pa tudi po dolgem času pozvediti ne moremo, da bi se mu zahvalili, torej mu tukaj po Danici očitno izrečemo svojo preserčno zahvalo, kakor tudi v. č. g. J. Kostel-nu. Vedno ga hočemo v blagem spominu ohraniti in pred sv. R. Telesom moliti za plačilo, da naj ga mu Vsegamogočni v ohilnosti deli. — Subic Janez nam dela nov Božji grob; mislim, da bode delo izverstno, pa več se bo vidilo v malo dnevih.	Fr. R.
Duhorske spremembe*
V ljubljanski škofii. Č. g. Blažu Lenček-u je podeljena lokalija Rob.
MMmbrmini dmrmri.
Za sv. Očeta. „V poveličanje slovesne petdesetletnice sv. Očeti sprejmite tu 50 frankov v zlatu. Fidel Terpinec, častni mestnjan ljubljanski, vitez Franc-Jo-žefovega reda in 701etni ud rimsko-katoliške cerkve." (Poslano do g. mestn. iajm. J. Zupana.) — G. J. Bur-ger z Berda 5 gl. — Pastor cum grege 17 gld., g. J. A. z Berda. — G. M. N. iz Zapog križavec za 2 gld. 20 kr.: „V spomin zlate maše Piju IX s prošnjo: da bi Bog sovražnike sv. Cerkve ponižal." Od farmanov 2 gola. 15 kr. — Iz Kranja izročili p. n. gosp. dekan A. Reš naslednje darove: 1. Mestna fara Kranjska: v popirji itd. 145 gl. 71 kr., v zlatu 20 gl. 45 kr., v srebru 46 gl. 90 kr. Skupaj 213 gl. 7 kr. 2. Fara sv. Martina pred Kranjem: v papirji itd. 30gl. 16 kr., v zlatu 2 gld., v srebru 20 gld. 90 kr. Skupaj 53 gld. 6 kr. 3. Mavčiče: v popirji itd. 30 gld., 42 kr., v srebru 1 gl. 80 kr. Skupaj 32 gl. 22 kr. 4. Ter bo je: v popirji itd. 9 gl. 37 kr., v srebru 5 gl. 16 kr. Skupaj 14 gl. 53 kr. 5. Sv. Jošt: v popirji 10 gld. 6. Predor: v popirji 4 gl., v srebru 1 gl. 5 kr. Skupaj 5 gld. 5kr. 7. Kokra: v popirji 5 gold. 40 kr. 8. Kovor: v popirji 3 gl. Vsega skupaj 336 gld. 33 kr. Dodatek iz Kranja 5 gl. — Iz Predosel nekaj čez 31 gl. Med temi temi je 7 gld. 20 kr. od pridnih šolarjev in šolaric, ki sv. Očeta namestnika Kristus, priserčno ljubijo. (Pog.E. Č.) — Šmarnogorski sv. Očetu: Duhovnik 1 terdnj. za 2 gld., 2 križavčka po 11 grošev st. d. družina Marijana, Neža, Jera, Jože, Tine, Anzi po 1 sr. dvajsetici star. den., skupaj 5 gld. 2 gr., in prosijo sv. Očeta za blagoslov. — Iz Novega mesta: „Sv. Oče, Bog Vas živi še veliko let, nam pa sprosite gnade velike spet, in pa enkrat srečno umret'." M. K. 1 star. dvajset.: za srečno zadnjo uro. M. B. 1 st. dvajset.: za gorečo ljubezen do Boga. R. K. 1 gl.: „Sv. Oče, sprosite mi, da bi mogla vselej po vredno k sv. Obhajilu pristopiti in pa srečno zadnjo uro. M. F. 1 st. dvajset., prosi blagsl. za srečno zadnjo uro. J. K. 20 kr. za milost prave pokore in srečno smertno uro. — Iz Šentjurja pri Kranji: Gospod Juri Košmer, fajmošter, 7^ gld.; gosp. Janez Koprivnikar, kaplan, 5 gold.; gosp. Sim. Robič, kapi., 2 gl. — Od sv. Jakoba v Ljubljani nadaljevani doneski 26 gld. 8 kr. — Sveto-gorska Jara preljubemu sv. Očetu za zlato mašo 7 gl. 6o kr. S. K. — Mestna fara v Loki po preč. fajm g. Remicu za zlato mašo sv. Očeta v raznih den. 178 gl. 35 kr. „Mestna loška fara pri veseli priložnosti zlate maše sv. Očeta Pija IX izreče
serčne voŠila, naznanuje svojo stanovitno vdanost in po-koršino do poglavarja sv. cerkve, se priporoča sv. Očetu v molitev in prosi blagoslova za sedaj, posebno pa za smertno uro." — Lep št. 1 gold.: „Sv. Oče! prosite pravega duha in spreobernjenja nasprotnikov Slovencev." — Z Brezovice 23 gold.; — gosp. J. P. 1 cesurski cekin. — Z Verhnike po p. n. gosp. dekanu 102 glod. 48 kr.: Vsi darovavci serčno žele sv. Očetu še mnogo let in poseben blagoslov za prihodnji vesoljni cerkveni zbor. — Frančiška 50 kr.: »Prosim^ s v. Oče! blagoslovite me za odpušanje grehov in za srečno zadnjo uro." — 2 ces. cekina s pristavkom: „Da bi me sv. Oče blagoslovili — in mi poterpežljivost sprosili! M. K. Kr. . — Gospodičina B. 2v gl. — Dekleti Lena K. in Neža A. iz spodnjega Štajarskega pošljete sv. Očetu v spomin zlate maše 2 gl. sr. Prosite pa Njih apostoljskega blagoslova v dušnih in telesnih potrebah, posebno, da bi sv. Oče sprosili, da bi se mogle vselej prav pripraviti k sv. Obhaj. — Nektere dekleta 70 kr.: „Za povikšanje sv. katoliške cerkve, za duše v vicah in srečno zadnjo uro. — Po p. n. gosp. dekanu M. Kožuhu v Stari Loki prejeli v raznem denaru te-le zneske: 1) Stara Loka s pristavkom : „Ut gregem tuum et pastorem regere et conservare digneris, 121 gl. 26 kr. 2) Selce 77 gld. 20 kr. 3) Železnike 75 gld. 55 kr. 4) Javorje 15 gl. 10 kr. 5) Zali log 12 gl. 6 kr. 6) Draž-goše 11 gl. 7) Sv. Lenart 9 gld. 5 kr. 8) Bukovšica 9 gl. 9) Stara Oslica 6 gl. 30 kr. 10) Sčrica 5 gl. 20 kr. 11) Iz mesta (g!, posebni zapisnik, in k temu še) 15 gl. 20 kr. Skupaj od dekanije 356 gld. 92 kr. — Resa Pesjak l gl. — Ljubljanski čč. gg. bogoslovci 39 gld. s pristavkom: „Talis enim decebat, ut nobis esset Pon-tifex!" — Dekliška šola v Loki daruje 16 gld. 50 kr. v novih srebernih deseticah in 6 gld. 60 kr. v srebru,, sv. Očetu v spomin Njih zlate maše, ter Jih prosi sv. blagoslova. — „Benedic, sancte Pater! ovibus Tuis": 1 cesarski cekin in 5 gld. v papirji. — Iz Idrijske dekanije pošljejo sv. Očetu Piju IX v spomin Njib zlate maše: Idrija 19 el. 70 kr. v papirju in % tolar, za 33 kr. sreb. den. Še posebej pa: Neka gospa 1 zlat cekin s prošnjo za spreobernjenje in poboljšanje neke osebe; neka druga neimenovana 2 zlata po 10 frankov in prosi blagoslova in molitve za dobro izrejo svojih otrok, za srečno zadnjo uro in za zveličanje duš svojih ljubih ranjcih; neimenovan gospod 5 gld. v papirju za spomin pri zlati maši sv. Očeta. J. Krapš 1 gld. a. v. ter prosi blagoslova sebi in družini za pobožno življenje in srečno smert; sestre J. M. F. A. 1 gl. a. v. s prošnja za srečno zadnjo uro: Neimenovana 1 gl. v srebru; A» Vidmar 50 kr. a. v. in nje sestra M. Petrič 1 gl. a. v» in M. J. 1 gl. a. v., vse s prošnjo za blagoslov. Neimenovana deklica 20 kr. a. v., in neki šolski dečki 1 gl. 20 kr. n. d. za blagoslov in priprošnjo k sv. Duhu.— Žiri: 31 gld. v papirji: „Bog nam ohrani našega sv. Očeta in nas Njemu. Spodnja Idrija: 7 gl. v pap., 1 tolar za 2 gla. sreb. in 3 sreb. dvajset. Ledine: 2 gld. a. v.: „Sv. Oče! blagoslovite pastirja in čedo!" Vojsko: 16 gl. a. v. Gore: 3 gl. a. v. Zavr&c: 2 gl. 40 kr. a. v. Pri ss. treh Kraljih 2 gl. a. v.
Opomba. Ker se je to pot veliko darov sošlo, torej smo pri večih oddeikih iz nekterih dekanij in tara le glavne zneske tukaj postavili — brez razločka, koliko je v takem ali takem denaru. Ako bi se kje posebej želelo, bi utegnili to pozneje tudi po tacih razločkih vse posamezno naznaniti.	Vr.
Za amer. misijon is Kranjskega iz Zapog 1 gl. 33 kr. (Smo oddali v kn. Skof. pis. Vr.) — Za afrik. misijon: Dve dobrotnici 2 gl. 10 kr. Z Brezovice 3 gl.
Odgovorni vrednik: Loka Jeran. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik v Ljubljani.