143
Ozir po svetu.
Palackova svečanost v Pragi.
Ker listu našemu prostora manjka za popolni popi3 sijajne svečanosti, ki jo je Ceski narod 23. aprila napravil dr. Palackemu, ,,očetu svoje domovine" na čast, naj vsaj nekoliko poročamo o njej.
Najodličneji možje vseh stanov, od najviše aristokracije do prostega meščanstva poveličali so to svečanost; vse je sodelovalo, vse se zedinilo pri tej čestitki, da je bila velečastna in slavna.
Franjo Palackv doživel je priznanje tako za svoje rodoljubno in neutrudno delovanje , kakoršno se v našem času posreči le redko komu. To slavitev poveličevalo pa je češčenje vsega slovanskega svetž z brezštevilnimi čestitkami, v katerih se izrazuje ona slovanska vzajemnost, za katero je Palackv s svojim ge-nijalnim umom in s toliko pridnostjo deloval in katera vkljub vsem političnim nezgodam živi v prsih raznih slovanskih plemen kot nedvomno poroštvo globoko vko-reninjene misli o narodni in kulturni združitvi.
Od mnogih sijajnih govorov (govorili so Skrey-aovskv, grof Kiam Martinic, bivši minister J i-reček, Zeithammer, Rieger in drugi) pri sveča-nostnem banketu,  pri katerem je bilo nazočih nad 300
odličnih mož,   priobčujemo,   da  se izpozna duh svečanosti, le govora Palackega in Rieger j a.
Po izvrstni čestilni napitnici župana-namestnika Otona Zeitbammerja, ko se je bilo poleglo viharno ploskanje, je spregovoril Palackv blizo tako-le:
„Gospoda moja! Iz vsega srca se vam zahvaljujem, a hvale, s katero so me obsipali gospodje, nikakor nisem zaslužil. V srci se čutim dolžnega, da se iskreno zahvaljujem za premnoge dokaze prijateljstva in naklonjenosti, katere sem prejel danes ne samo tukaj, temuč tudi od vsega n&roda. Vam vsem je znano, da si noben govornik ni upal, mene imenovati mojsterskega govornika,- govorniškega dani jaz nimam, in se ž njim tudi nočem ponašati. Druzega jaz ne morem storiti, nego izreči svojo srčno zahvalo, tako srčno, da ne more biti srčnejša. Zel6 me veseli, da se skazuje meni za moje delo taka posebna pozornost. Naravnost pa moram reči, da se vise ceni, nego zaslužim. Vi znate, gospoda moja, da vsak Človek ima svoje veselje, svojo „strast", kakor se navadno pravi. Od mladosti nisem imel jaz druge strasti nego to, da delam za duševno probudo svojega naroda in v tem smislu sem delal vse svoje žive dni. Kar sem mogel storiti, sem storil, in nek pregovor pravi: ,,nepoštenjak je, ki več stori kakor more". Pri tej priliki, ko mi je dano govoriti cvetu našega naroda, želim svoje prijatelje — a vsi so moji prijatelji kateri delajo na to, da se dvigne naš narod — opozoriti na sledeče, ker je glavna naša potreba: Imamo mnogo rodoljubov, ki se radi ponašajo z rodoijubjem, ki pa ničesa ne storijo na korist narodu in domovini. Naš narod je v veliki nevarnosti, na vseh straneh obdan s sovražniki, a jaz vendar ne obupam, temveč se nadejam, da se bode naš narod s krepko voljo dobro uprl vsem nasprotstvom. Ni ne dovolj samo govoriti: „jaz hočem"; vsak mora delati, za občno srečo žrtvovati vse, kar more, osobito pa za to, da se ohrani narodnost. Narod naš ima za seboj sijajno preteklost. Husova doba bila je gotovo slavna; takrat je Češki narod presezal po svoji duševni izobraženosti vse druge narode v Evropi. Zato se je imel zahvaliti Karolu IV., a ne samo njemu, temuč tudi samemu sebi, ker je modro znal posluževati se vseh sredstev za izobraženost. Dandanes moramo pred vsem se izobraževati in kot omikan narod tudi ravnati. To je moja edina oporoka, ki bi jo na smrtni postelji rad zapustil svojemu narodu. Naj naša mladina nikar ne misli, da dovolj je, ako pravi, da je domoljubna. Ne, ne ! ona mora izobraževati sebe in n&rod; sicer pa ni tako težko, našega nemškega soseda prehiteti v izobraženosti, kajti nemška kultura ni nedosegljiva, ona ni tako huda. — In ako bodo naši domoljubi z iskreno in pravo izobraženostjo delovali, ni se nam treba ničesa bati za našo narodnost in naš narod; on se bode sam vzdržal, dokler bode hotel. Bog daj, da bi vsi sinovi naši, razširjajoč znanost in izobraženost, vedno brez prenehanja delovali na blagor predrage domovine!" —
Te prisrčne besede slavnega starčeka so napravile silen vtis na občinstvo, in ni bilo konca ploskanja, ki se je pa iz nova vzbudilo, ko je vstal dr. Rieger in s krepkim glasom izpregovorii, da se danes praznuje lep družinsk praznik „očeta narodovega", ki se je vde-leževal naših naporov, vspehov in našega upanja. Govornik meni, da ni treba še posebe pozdravljati bratov, ki so od blizo in daleč prišli slavit Češkega Nestorja, ker smo ,,svoji med svojimi" kakor doma". Pri tej slavnosti pak britko pogreša se izvrstni govornik Mi los lav Hurban, ki je stal vedno na naši strani. Besedo mu je zaprl Magjarski liberalizem. Vendar upa govornik, da se Miloslav Hurban, kakor se bratje njega, tudi on njih v ječi spominja današnji dan. Vsi Slovani se danes
vesele z nami, posebno Rusija, ki je glavna zastopnica slovanstvu. Živel Hurban! Pozdravljati se morajo naši bratje na Jugu, katere vse vroče ljubimo in ki po hudih udarcih osode trpe ter prelivajo kri za dom in pravico. Slava jim! Dalje govori dr. Rieger tako-le: Dane3 praznujemo veliki god Ceske zgodovine. Pravi se, da zgodovina je učiteljica življenja; in za nas je in ima biti taka učiteljica, a nikakor ne samo nerodovitna starina. Dela naših očakov naj nam bodo vzvišen izgled, kaj premore ljubezen do domovine. Se živi Ceski ndrod, ki je z lastno krvj6 napisal mnogoteri list zgodovine človeške in mi smo starih Cehov vnuki ter foodemo, ako da Bog, tudi v prihodnje dodali kak list domači zgodovini. V tem obziru še ni dovršena povest Ce3ke (burno^ ploskanje) , in če danes pevamo ,,Byvali Cechove" („Čehi so bili1'), jaz pristavim ,,Cechove bodou" („Čehi še bodo"% Premišljevaje pa sedanjo zgodovino vseh Slovanov moram obžalujoč konstatirati, da dosedaj zgodovina tako mnogobrojoega naroda ni v pravi razmeri z njegovo velikostjo in močjo. Do zdaj še ni izvršil svoje velike naloge v človeštva zgodovini; njegova zgodovina je razkosana in barbarstvo je pogosto zaviralo tek slovanske zgodovine, ter na zapadu so prečili gospodstvaželjni sosedje naše nap6re z zvijačo, rekoč, da nam hote prinesti vero in izobraženost. Ni se zato mogel dvigniti slovanski rod, a gotovo se še bode. Ceska zgodovina je le predgovor k zgodovini slovanstva, in če je predgovor tako slaven, kakovo bode še le dovršeno delo! (Ploskanje.) Veče bode od predgovora! A da se to zgodi, se mora slovanski narod svojim lastnim duhom povzdigniti do one višine, na kateri stoje najodličnejši narodi svetd. Pri tem nap6ru mora vladati sloga. Previdnost Božja je vstanovila svetu red, da narod za narodom, po meri svojega iz-obraženja in svoje prosvete, prednost dobiva pred drugimi n&rodi. Tako prednost morali^ so Grki odstopiti Rimljanom, v novejšem času Italijani Spanijolcem, Francozi Angležem, zdaj jo imajo Nemci, a gotovo pride čas, da jo zadobi tudi na"rod slovanski in ne bode je tako kmalu zopet izgubil. Slovan ne tlači drugih, on si ne piše na svojo zastavo slaboglasne prislovice: „Sila grč pred pravico". Nasprotno si bodo Slovani izbrali za svoje geslo besede našega pesnika: ,,Ako po-zoveš Slovana, pokaže se ti človek." Mi smo leta 1848 najprvi izrekli načelo ravnopravnosti za vse narode. Tega načela se bodo Slovani vedno krepko držali, in to jim bode med drugimi ndrodi za dolgo dolgo zagotovilo častno mesto. Zaradi teh načel slovanskega naroda ni treba proglašati panslavizma kot strašilo, kajti ž njim še le bi prišlo pravo človekoljubje in ona zlata doba, da bi močnejši spoštoval tudi pravico slabšega. Po tem poti bode slovanstvo, složno delajoč, naproti šlo veliki bodočnosti. Moja zdravica velja vsem udom ože in širje slovanske rodovine, kateri se ali osobno ali v duhu, vdeležujejo današnje naše svečanosti; ona veljd lepemu svetu in bogatemu plodu, katerega se mi Slovani nadejamo od te ljubezni in čvrste solidarnosti: veliki bodočnosti S Ivan o v!" (Dolgotrajno ploskanje.)
144