Rad. Petruška; V sveti noči. — Proseča pevka.                        29
—  To  češčenje  mater,  je dejal  stotnik  polagoma,  to je pre-tirano, seveda!
Zamislil se je in po dolgem molku dodal:
—  Neka zgodba mi je prišla na misel, mlada ljubezen, eh .. .
—  Samo teh ne! je vzkliknil kipar. Toliko jih je, kakor šivank na smrekah, pa še podobne so si kakor listje!,
In zasmejal se je skoro žaljivo. "                                   ?e    ->¦   '
Rad. Petruška:     "fi -^Ul<7<fcJ&^* kfijv ^t^-v-." *v   fu
V sveti noči.
INaokrog so le tuji ljudje, tuja duša, tuje srce; kje naj spomin oživi domačije, kje naj duh tožni si odpočije?
Naokrog tiha je, mrtva noč,
luči ni v oknih črnih koč,
kje naj done mi božični zvonovi,
kak razsvetle mi naj dušo mrakovi?
-« ¦
O
Proseča pevka.
maju poje, petju, cvetju, a krog in krog le sneg leži, o duš zaljubljenih zavzetju, a sama v zimi tu stoji.
O krasnih, viteških gradovih, a njeno je ognjišče mraz, in o gostijah, čarih novih, v očeh nje — glad, upal obraz.
O raju poje in o sreči, o zlatih urah, svetlih dneh, jaz vidim le obraz trpeči in grenke solze skozi smeh.
¦                                             /                                                 *